LETNIK XXVI
ŠT. 7.
VSEBINA.
Stran
Dekla Ančka. Spisal F. S. Finžgar. (Dalje)	241
Sonata. Zložil I. Mohorov......247
Mladeniču na pot v življenje. Zložil Ändr.
Kalan.............248
Nova struga. Spisal P. Bohinjec ...	249
Friderik Ozanam. Piše Ändr.Kalan. (Dalje)	254 Dom in Svet — ilustriran list. Spisal
dr. Fran Stele..........258
Zdravnik dr. Marka Grbec (1658—1718).
Spisal Viktor Steska. (Dalje) ....	262 Razvoj novejše slovenske pisave pa Lev«
čev pravopis. Spisal tir. Ä. Breznik. .	265
Ribič. Spisal dr. Ivo Cesnik......268
Par dni v Švici. Spisal dr. V. Šarabon .	274
Stran
Pasijonke. Zložil J. Lovrenčič . . . .	278
Domovini. Zložil Ändr. Kalan . . . .	278
Književnost............279
Slike.
Änton Štefic: Prijateljstvo. (Študija za Jezusa in
sv. Janeza Krstnika.).........241
Jožef Brandt: »Na lov!«........245
Ob Kolpi. (Zgradba belokranjske železnice pri
Metliki.).............262
Kotorsko pristanišče..........268
Sv. oče Pij X. mašuje v cerkvi sv. Petra . .	275 Avstrijske vojne ladje plovejo iz Pulja proti
Črni gori.................280
»Dom in Svet« izhaja 25. dne vsakega meseca.
Rokopisi naj se pošiljajo na naslov: Ändr. Kalan, kanonik, Ljubljana, Marijanišče.
Urednik: dr. Evgen Lampe. — Založnik in lastnik: Katol. Bukvama. — Tiska Katol. Tiskarna
v Ljubljani
Naročnina: 10 K, za dijake 7 K, za Ameriko 3 dolarje, za Italijo 13 lir, za Nemčijo 11 mark. Sprejema
lastništvo in upravništvo v Katoliški Bukvami.
ANTON ŠTEFIC: PRIJATELJSTVO.
(Študija za Jezusa in sv. Janeza Krstnika.)
DEKLÄ ÄNCKÄ.
Napisal F. S. F inž g ar.
VII.
^jhmh anezu je potekel teden kakor v skriv-nostni grozi, odkar mu je Mokarica raz-P&rmU	Vsa fara ve, da imaš Ančko rad.
Ko je šel skoz vas s koso na rami in ga je ogovoril sosed: »No, Janez, kako?« je zardel kakor otrok in je odgovarjal tako, da je marsikdo postal in se ozrl za njim. Tudi Janez je prekasto pogledal čez ramo ter se je razhudil sam pri sebi,
»Le, kaj mu mar? Brigaj se zase in za svojo žensko in za otroke, ki so umazani in razcapani. Čemu se vtičeš v moje reči,«
Jezno je koračil dalje, preskočil prelaz in izbral kaj malo shojeno pot za vasjo.
Ko je kosil deteljo, je prišla mimo potovka, »Janez, ali že veš?«
»Nič ne vem!« Še ozrl se ni in mahal dalje ter je jemal za pedenj širji red nego prej,
»Repinec se ženi, stari Repinec, ki ima sedem otrok in hčere že do vrha velike. Vsi Rezi norce kažejo. Danes so že delali pisma. Nevesta ga viče, pomisli! Za hčer bi bila, za hčer, so rekli v mestu, ampak za ženo, nak-a. Ali ne, Janez?« »Potovka, meni nič mar. Sama naj gleda!« »Kako je nabrskan danes,« je preudarila potovka in rinila voziček mimo njive.
Ko se je med rženim latjem zibala pisana potov-kina ruta, je Janez postavil koso pokonci in brusil.
(Dalje.)
»Mar ne vem, zakaj si tiščala vame, oprav-ljivka. Nič ne misli! Od mene ne izveš ničesar,« Doma so Janezove oči neprenehoma iskale Ančke. Ko so jo zagledale, se je pa umaknil za vogel, se skril za plot in skoz špranjo gledal za njo. Opazil je na njej stvari, kakor jih prej ni nikoli videl. Ko je gonila vodnjak in natakala vode, je mislil: Glej, kakor mlada žrebica, ko jo prvič naprežeš v koleselj. In če je Špela prišla po vode, je razsodil: In ta? To je konjavs pred gnojnim vozom, Ančka, da, take je ni. Še rute si nobena ne zna tako pokriti, kakor ona, moja Ančka.
Janez je tuhtal in se ženil v mislih, gospodaril v Mokarjevi kajži in bil ves vesel,
Ančka je bila vsa žalostna, V skrinjo so se ji nabrali štrukeljčki, ker ni bilo prilike, da bi jih delila z Janezom- Kajkrat je nalagala drva in pela v drvarnici- Janez ni prišel pomagat- Spočetka je mislila, da ne utegne, da je ne vidi. Ali to se je vleklo skoz teden.
Ko ji je torej Mokarica ob dobri volji izpre-govorila:
»No, Ančka, ali te je kaj vprašal?« se je razhudila,
»Mama, nikar se ne norčujte iz sirote, Jaz grem, prihodnji mesec grem stran,«
Mokarica je pogledala deklo z razprtimi očmi in se začudila.
»Grem, prav gotovo grem, mama. Nikomur ne bom na poti.«
Ančka je tako trdno postavila težek lonec na ognjišče, da je pljusknilo iz njega. V žerjavici je zacvrčalo in se pokadilo iz nje,
»Križ božji, Ančka, torej tudi ti si taka, kakor
druge. Da, da, ko se človek preobje---«
Gospodinja se je obrnila proti oknu in upirala roke ob boke, Ančki so pritekle solze.
»Ni res, mama,« je pričela dekla in se ni okrenila od ognjišča, da bi skrila solze. Toda v besedah je bilo joka dovolj, da ga je slišala Mokarica,
»Nič se nisem preobjedla. Rada bi, kako rada bi bila pri vas. Zakaj ste napeljali to reč. Prej je bilo tako prijetno, sedaj se me vsi ogibajo, Janez me še ne pogleda ne. Na poti sem mu, zato naj on ostane, jaz pa grem,«
»Nikamor ne pojdeš, otrok,« je rekla Mokarica skoro zadirčno in naglo odšla iz kuhinje,
Ančka je videla, kako se je posvetil bel predpasnik sredi visoke trave in izginil po stezi za vrtom,
»Sama gre v polje ob tej vročini! In mi pravi: Nikamor ne pojdeš. Prav gotovo! Sedaj vidim, da je tudi gospodinja jezna name. Pojdem in nihče mi ne ubrani,«
Mokarica je šla med njivami proti zelniku. Tamkaj se je ustavila, pregledala nasade, se pripognila, odrezala nekaj glavic salate, šla po razoru gor in dol in spet obstala na koncu zelnika. Izpod rahlo zavezane rute so ji drsele kaplje potu.
Ozrla se je po polju. Dekle so plele proso, hlapca sta kosila deteljo, Janezova bela srajca se je svetila v lucerni, kjer je pripravljal za svežo klajo, Mokarica je nataknila locenj košarice na roko in šla k deklam. Njena dolga in široka krila so šumela po bujni travi, ko je šla čez senožet, »Dež bi bil potreben,« je ogovorila dekli, ki sta se začudeno ozrli v gospodinjo,
»Ali je ni nič vrglo?« se je ustavila za nekaj trenutkov pri Mihu in Lukcu, »Detelja je zares lepa!«
»In gosta, da nima kosa pota skoznjo,« Nato je obšla njivo, krenila na vozare in prišla do Janeza,
»S konjem bi prišel, kaj se mučiš samotež?« »Mama, ni vredno. Obadi so kakor ose, in preden naprežem, sem že na njivi. Takole,«
Janez je zateknil koso na vrh nakošene lucerne in se vpregel v oje,
»Greva skupaj. Samo rinila ti ne bom, vidiš, kako mi je vroče,«
»Lepa bi bila ta, da bi mi mama rinili,« Janez se je uprl, gare so zacvrkale in stekle v kolovoz, »Janez, še ne veš, Ančka je odpovedala,« Voz je obtičal, gospodinja se je okrenila in bistro pogledala hlapca,
»Kako, mama?« je izpregovoril po kratkem molku,
»Joka in pravi, da je vsem na poti in da zato gre. Celo ti da je ne pogledaš, odkar sem ti omenila tisto,«
Janez ni nič odgovoril. Sklonil se je naprej in pretegnil,
»Vidiš, na vso lašč sem prišla v tej vročini semkaj, da govorim s teboj. Nikar ne misli, da te kdo sili, Ampak, ko si tako tiščal za njo prej, kdo bi sodil, da si neumnež. Če je Miha tisto uganjal — no — je pač Miha, ki ga vsi poznamo. Tudi zaradi kajže se nič ne drži. Za tak in za večji denar, kakor bi bila tebi naprodaj, jo on proda še danes. Torej Ančke nikar ne preganjaj, je ne dam.«
Janez je vlekel voz za Mokarico, Vsak stavek ga je zabolel in za vsakim je zinil. Toda besede ni bilo iz njegovih ust. Glasno je hropel, da je dohajal gospodinjo, ki se je kljub vročini čudovito podvizala. Ko je mama izrekla zadnjo besedo, je bruhnilo iz njega:
»Od zlomka, ne zoper Ančko, zoper mene ste se vsi zakleli, vsa vas, vsa fara in še Vi povrhu. Dobro, naj le gre, jaz grem tudi, če hočete, niti južine ne počakam,«
Mokarica se je ustavila za visoko ržjo in se previdno ozrla. Ustavil se je Janez, roke so stiskale oje, da so se videle trde kite napete kot struna izpod zavihanih rokavov, prsi so se hropeč dvigale pod odpeto srajco,
»Ali, ljubi moj,« je skoro vzdihnila Mokarica, »Ni ga večjega reveža dandanes kot je gospodar. Kaj smo stavili nate, in za eno samo besedo, ki ti ni všeč, takle odgovor,« »Kakšen odgovor ?«
Janez je bil še ves razburjen in jezen, »V Ameriko pojdem in Ančka z mano!« »Ančka? Čemu ti bo, ko je ne maraš!«
»Mama, lepo Vas prosim---«
Mokarica ga je prekinila. »Nič, mene nič ne prosi, njo vprašaj. Ali se ti bo ona ponujala? Zmenita se pametno tako ali tako. Samo da je tega konec. Svetovala sem modro, toda svetovala, nič silila, Ako pa mislita, da vama bodo pečene ptice letele na mizo, potlej seveda — le v Ameriko,«
Mokarica se je obrnila in odšla po stezi, da Janez ni mogel z vozom za njo.
Zvečer se je Janez izmuznil iz hleva in vzel s seboj svetilko. Tiho je šel na dvorišče, preskočil plot na vrtu in se naravnal na hribec k Mokar-jevi kajži. Zapah je zacvilil, vrata so zaškripala, ko jih je odprl. Za sabo je zaklenil, prižgal svetilko in začel ogledovati. Dostikrat je bil že v kajži, toda nikoli ni mislil na to, da bi kdaj kupoval. Zato je gledal in ni videl. Ta večer je pa šel od kota do kota, pretipal je podboje, pri oknih je poskusil z nožem, če je les mecesnov ali ne, S peto je potrkaval po podu, šel je pod streho in tudi tam načel tramove in strešne z nožem, da se je prepričal, če ni črvojedine v lesu. Tudi kleti in hleva ni pozabil. Vse je osvetil, vse pretipal. Potem je pihnil luč in sedel na korito pred hlev, kamor je bila napeljana voda iz studenca, »Hiša je boljša kot sem sodil, Mokar to dobro ve. In svet naokrog je kaj rodoviten in za les rastljiv. Ne bo prodal poceni, vitorogec,«
Potem je številil denar in na prste prišteval k vsoti dotekle obresti,
»Ne bo dosti. In dota? Nekaj bodo že dali Ančki, prida ne morejo,«
Janez je naslonil glavo ob dlan, za hrbtom mu je curljala voda v korito, v travi so peli murni in tuintam se je utrnila kresnica. Dobro dolgo je tako ždel. Nato se je napotil domov. Preden je preskočil plot, se je še ozrl na hribec. Bela stena ga je pozdravila in mu namignila:
»Pridi, Janez, in pripelji jo s seboj!« Z dvorišča je zagledal v kuhinji luč, »Ni Mokarica, Ančka je. Povem ji in jo vprašam,«
Postavil je svetilko na tla in šel pod razsvetljeno okno. Dvignil se je na prste in pogledal noter. Ančka je izbirala lečo, Janez se ni nič pomišljal. Šel je do vrat in pritisnil kljuko. Ni bilo še zaklenjeno. Srce se mu je razburilo. Koliko tisočkrat je že pritisnil to kljuko! Niti slišal ni, da so se vrata plazila po tleh, ker so bila stara in so se pojezdila v tečajih. Nocoj je to natančno čul, in drsanje po tleh je bilo zanj tako mučno glasno, da je obtičal z eno nogo na pragu in je ni upal postaviti v vežo.
»Vsi se bodo prebudili in sramota bo zame in zanjo, — Toda, kakor nalašč je nocoj — in žalostna je — saj sem jo videl, kako si podpira glavo — Naj se zgodi karkoli —«
Potegnil je za seboj nogo s praga, stopil dvakrat in v temno vežo je šinila luč iz kuhinje. »Dober večer!«
Ančka je vztrepetala in vzkliknila, toda hitro pritisnila roko na usta, da je zatopila glas.
»Kako sem se te prestrašila! Kaj se je zgodilo? Pri živini kaj? Ali naj pokličem?«
»Nič se ni zgodilo in nič ne kliči; k tebi sem prišel, ko sem te videl, da si sama in da ti je nemara dolgčas,«
»Ali ni bilo zaklenjeno?«
»Ni bilo, hvala Bogu,«
Janez se je zasmejal, Ančka mu je z očmi požugala: »Janez, ti, ti!«
»Ugani, kje sem bil sedajle?«
»Ne vem. Fantje imate posebna pota ponoči!«
Ančka se je nasmehnila in ga pogledala iznad leče, ki jo je izbirala dalje.
»Res, posebna pot je bila. Mokarjevo kajžo sem ogledaval,«
»Ponoči ?«
»Podnevi ne utegnem in nočem,«
»Ali si kupec nanjo?«
»Kupec, če greš z mano gor na hribec?«
Janez je tako naglo izgovoril, da ga je komaj razumela, Nato je sedel k njej in jo prijel za roko ter ji ustavil drobne prste, ki so lovili grašico in plevel ter ga ločili od leče, »Kajne, da pojdeš ? Ančka, jaz te imam tako rad, ne veš, kako.«
Ančkina roka se je vsa skrila v žuljavi Janezovi in je trepetala, kakor ujeta tička.
»Janez, čemu ti bom, ko nič nimam. Ne kupuj zaradi mene kajže, Priženiš se na grunt, ko imaš denar,«
»Na dva grunta se ne bom, če ne boš ti na njih. Nikoli, Ančka,«
Ančka ga je pogledala in srečala z očmi njegove, ki so gorele v hrepenečem ognju, da jim je umeknila pogled, Janez ji je položil roko krog pasa,
»Nikar, če kdo pride. Lepo te prosim, pojdi!«
Ančka je vstala. Janez je pa obsedel, roke so mu omahnile, gledal je za njo, ki je stala pri vratih svoje kamrice in si igrala s trakom ob predpasniku. Nič ni izpregovoril. Zdelo se mu je, da je grozno truden in da se je lotil dela, ki ga ne zmore, Z rokami se je oprl ob stol in se počasi dvignil,
»Lahko noč! Prav imaš, nič ne bom kupoval,
V	Ameriko jo potegnem,«
»Počakaj,« je šepetaje prosila Ančka in izginila v kamrico,
»Na, Janez, in nič nikar ne hodi v Ameriko!«
V	vsak žep suknjiča, ki ga je imel prek ramen, mu je stisnila štrukeljček,
Janez je ujel njene roke,
»Lahko noč! Pojdi — saj te imam rada!«
Ančka mu je izmeknila roke in odšla z lučjo, Janez se je okrenil na pragu in prav nič se ni
zmenil, ker so glasno zadrsela vežna vrata, ko jih je zapiral. Tako mu je bilo, da bi se bil z vsakim stepel od samega veselja.
VIII.
Ko je drugo jutro prišla gospodinja v kuhinjo, je Ančka pela veselo pesem,
»Včeraj žalost, danes veselje, Oj, otroci!« Mokarica je mešala z žličico kavo in gledala Ančko, ki je sredi pesmi umolknila, Mokaričine oči so ji govorile:
»Nič mi ne utajiš. Vse vem, otrok moj!« »Mama, žalosti se človek naveliča,« Ančka se ni obrnila od gospodinje kakor včeraj, ko je skrivala solze. Naslonila se je ob ognjišče in z nogo trkala takt pesmi, ki je ni dokončala.
Mama je srebnila parkrat kavo, »Ali te je vprašal?«
Ančka je prekinila takt in povesila oči, »Jaz sem mu včeraj kar naravnost povedala. Kaj bi golomišil. Natančno sem vedela, da te ima rad in da sta rojena drug za drugega. Ampak Janez si ni upal in ni vedel, kako bi. Vidiš, Ančka, tak je pošten fant. Moj mož me je leto dni ljubil in me ni vprašal, A sva oba vedela, kako je,« »Za naju se nič ne ve; Janez si še premisli!« »Ne bo si; predobro ga poznam,« »Ko bom imela tako majhno doto, komaj za balo,«
»Kaj dota? Dota se izmota —« »In premlada sem, se mi nič ne mudi.« »Ne mudi! Saj nihče ne pravi: ,Koj jutri!' Je popolnoma prav, da se naučiš pri nas gospodinjstva.«
Ančka ni ugovarjala gospodinji.
Zanjo in za Janeza se je začel čas, ki je bil eno samo nepretrgano hrepenenje, sama radost in solnce,
Janez je kupil Ančki srček na zlati verižici, Ančka mu je vrnila s skopim prihrankom kupljeni prstan, Janez je trošil celo za njeno obleko in je užival sladko slast, ko jo je nosila. Kadar je imel kaj denarja, je dal denarnico Ančki:
»Zakleni v skrinjo, V hlevu ni nič kaj varno,« Če je šla Ančka z gospodinjo v mesto, ji je dal hranilno knjižico, da vloži, kar je prištedil. Kadar je naneslo, da sta bila kaj časa sama pri delu, sta se pogovarjala in gospodinjila, kakor bi bila že na hribcu. Celo v kajžo jo je peljal neke nedelje popoldne, da sta skupno vse ogledala in določila, kaj bo stalo tu, kaj se bo hranilo
tja, Janez si je nakupil desk ter jih skril za kozolcem, kjer so čakale dneva, da pride ponje mizar in se loti bale.
Prišel je Šmaren, Ančka je vstala ob štirih in se napravila v cerkev k izpovedi. Članica Marijine družbe je bila in ta dan zanje skupno sveto obhajilo.
Lahkih nog in lahke vesti je Ančka hodila vsak mesec k izpovedi. Topot jo je težilo. Prav blizu cerkve jo je nenadoma zbodla vest in ji je rekla:
»Dekle, ti imaš fanta! To, to!« Bridkost jo je obšla, V cerkvi je odprla mo-litvenik in se pridružila tovarišicam, ki so se vrstile krog izpovednice. Pričela je brati. Ni mogla. Tisti glas ji je neprestano zvenel: »Dekle, ti imaš fanta!«
V tla je gledala vsa zamišljena, in molkove jagode, ki so bile ovite krog roke, so postale potne, Ančka jih je pogledala in se domislila, da ji je prinesel molek z božje poti za odpustek Janez, Res je bil lep, ali zaželela si je tistega materinega, lesenega, in hudo ji je bilo, da se ni doma tega domislila.
Vrsta ob izpovednici se je krajšala, družice so odhajale vesele pred ovenčan kip Marije kronane, višnjevi trakovi so se svetili izpod belih rut, Ančko je čezdalje bolj skrbelo. Vse prehitro je tekla danes izpoved, kakor ji je drugekrati tekla prepočasi,
Vzdihnila je, ko je pokleknila, Linica je zaškrtala, Ančka se je vsa stresla. Ob linici se je dvignila roka: Gospod naj je v tvojem srcu, da se vredno izpoveš , , .
Ančka je povedala zbegana nekaj vsakdanjih slabosti. Nato je umolknila.
Sivolasi župnik je pričel: »Glej, otrok moj, danes se dvigni s srcem in dušo v nebo k svoji kraljici, ki je , , ,«
Ančka ni poslušala,
»Prosim, še nekaj,« je izpregovorila s težkim srcem,
Izpovednik je nagnil sivo glavo k linici, »Fanta imam,« je vzdihnila Ančka, težka teža se ji je odvalila s srca in vsa vdana je poslušala nauk, —
Domov grede se je Ančka nalašč ognila družbi, da je premišljevala, kar ji je bilo povedano,
»Premisli, ali je tvoj fant veren? Brez Boga ni blagoslova in ni sreče,« jo je opozarjal župnik.
»Janez je tak,« je sodila naglo Ančka in nič ni bilo dvoma v sodbi,
»Pomisli, če bosta imela toliko, da ne bosta lačna ne ti, ne on in ne otročiči, če jih Bog da!«
JOŽEF BRANDT: »NA LOV!
»Hišico kupi, gruntec je krog nje, ne bomo lačni.«
»In preudari, če ni pijači vdan. Bolj srečna je zadnja dekla kot pijančeva žena.«
»0, Janez, takrat so rekli, Miha je rekel, ker je hudoben, ko mi je na Šentjurjevo nedeljo prinesel srček, da je bil pijan. Pa ni bil, prav nič ni bil.«
»In nazadnje ti rečem, otrok moj nedolžni: Beži — beži! Priložnost naredi tatu. Stari ljudje so trdili, dekle, spoštuj stare besede: Kjer so ljubezen pojedli pred zakonom, so jo v zakonu povsod stradali!«
Ančka je te zadnje besede komaj razumela.
»Da bi kdo od mene kaj mislil, ali od Janeza takole sodil, ne nikoli!«
Skoro razhudila se je na župnika. Ali naglo se je polegla nejevolja, ko je preudarila prve tri nauke in ni našla ugovora. Vsa vesela je prišla domov.
Tisti dan ni Janez nič govoril z njo. Komaj par besed pri obedu. Skrivaj jo je gledal in v očeh in na licih ji je gorela svetost. Odkril bi se ji bil, kakor cerkvi in ves ponosen je bil nanjo.
Po obedu je velel Mokar napreči in odpeljala sta se z Janezom zaradi lesa po kupčiji.
»Danes je prilika,« je pomislil takoj Janez, ko sta sedla na koleselj, »Vprašam ga zaradi hišice.«
Ali prevozila sta že sosednjo vas, prišla v drugo faro, ogledovala in kupovala, toda Janez še ni mogel sprožiti besede. Večkrat je že za-kašljal in pripravil besedo, ali prav takrat ga je gospodar prekinil in začel pogovor o stvareh, ki se niso kar nič tikale njega.
Noč je že legla, ko je Janez pred gostilno napregal in svetil krog voza. Mokar se je glasno prismejal na prag, pred njim je šel z lučjo krčmar in nekaj mož ga je spremljalo.
»Dobre volje je. Viržinko kadi,« ga je pogledal Janez. »Sedaj se ga lotim,«
Rigo je zapeketal po prašni cesti, Janez je začel: »Gospodar, saj veste, kako sem sklenil. Za koliko bi dali kajžo ?«
»Torej se ženiš?«
»Kaj bi drugače. Tako se mi zdi Ančka pripravna in koristna, da je kar prav, če se vzameva.«
Janez je počil z bičem.
»Tvoja glava, tvoj svet! Kajža je naprodaj in tebi petsto ceneje kakor drugemu. Pet bank mi daš, je vredna med brati.«
»Pet,« je povzel Janez zategnjeno,
»Ni predraga. Tisoč me je stalo popravljanje. Le oglej jo dodobra. Kakor nova je. Pred hišo
voda, svet ves okrog nje, samo to je vredno tisočak,«
Mokar je stiskal viržinko, ker ni vlekla, da so letele iskre za vozom,
»Nimam toliko,« je izpregovoril Janez in sram ga je bilo in ves potrt je bil.
»Počakam te. Ampak pravzaprav se vama nič ne mudi! Počakajta; Ančka je še kakor otrok, in ti tudi še nimaš pleše. Pomisli tudi to: Prazna bajta je bogpomagaj, V hlevu nič, v hiši nič. Če ti je prav, ti prodam par teličkov. Kaj malega mi boš dal za krmo, v treh letih imaš dve molznici takorekoč zastonj. Medtem zaslužiš ti, zasluži Ančka, drugo leto ji pridam, ker je ona zadovoljna z njo — vidiš, tako bi bilo modro,«
»Aha,« (je pritegnil Janez dvoumno, da se ni vedelo, ali mu je všeč ali mu ni,
Mokar je vrgel viržinko v jarek in zadremal, Janez je gonil in čisto nič ni bil dremoten, »Tri leta da bi čakal, pravi gospodar. Tri
leta, tri leta —--«
Mehanično je mahal z bičem in iskal konca teh treh let. Zdelo se mu je, da ga ne vidi in da ga ne bo učakal,
»Ančki povem. Kaj poreče? — Ne, ne bom ji povedal, — Kje bi dobil tisočak? — Če grem v posojilnico — bi dobil, toda še enega, za živino in orodje — potem sta dva. Preveč bi bilo dolga, — Po gospodarjevo bi bilo modro, — Misli on. Ne, ne strpim teh treh let pri njej in brez nje, — Že vem, V Ameriko jo potegnem. Tam se zasluži. Še taki zaslužijo, ki so maloprida delavci, — Ančka bi bila doma, — In Miha tudi doma — in kdovekdo še, — Ne grem!«
Janez je zavozil na dvorišče, razdvojen in potrt, da je pozabil poklicati gospodarja, ki je udobno spal na koleslju. Ko je izpregal, se mu je zdelo, da je izpod kuhinjskega okna zbežala črna senca. Popustil je izpreženega konja in skočil na vrt, kamor je izginila postava, Rigo je šel k vodnjaku in prevrgel prazen škaf- Ropot je prebudil Mokarja, ki si je pomel oči, se ozrl in zapazil konja, »Janez,« je zakričal, »ali noriš? Vročega konja h koritu!«
Hlapec je pritekel z vrta in zagrabil Rigota trdo za uzdo,
»Nekdo je sleparil okrog hiše in zbežal čez vrt.«
»A, kdo bi bil ? Spravi konja in ne napajaj vročega.«
Gospodar je zlezel s koleslja in šel godrnjaje v hišo. Vežna vrata so se sama odprla, Janez je slišal Ančkin glas, ki mu je ponudila kave, kakor ji je naročila gospodinja.
»Ne bom, nič ne bom,« je mrmral gospodar, se oprijel za držaje in šel truden po stopnicah.
Janez je naglo privezal konja in šel po prstih do kuhinjskega okna. Prav tedaj je ugasnila luč. Samo senco od Ančke je uzrl na beli steni.
Za trenutek je postal in razmišljal. Nato se je vrnil v hlev, prižgal svetilko in posvetil na Mihov pograd,
»Ni ga!« je izpregovoril jezno, »O slepar!« Žalosten je sedel na žleb, glavo je oprl med dlani, poleg njega je revno brlela luč, (Dalje,)
SONÄTÄ.
Zložil I, Mohorov,
Opolnoči v temo zastrmi dvoje mrzličnih oči. Dvoje rok
zakrili po odeji krog, dvoje ustnic zadrhti: »Kje si ti, kje si?«
Oh, matere ni!
Mati spi, davno spi daleč spi, že leto dni
pod zemljo šest pedi , . .
Dvoje mrzličnih oči v temo strmi »To si, to si ti! Mati!«
Medle lune svit za hip
je priplul na kip
bajni žene, ki je kači glavo strla, odkrit,
dušo bolnega umirit , , ,
»O, mati, mati,
ki si kači glavo strla,
ali je — ali je — kača — umrla,
o, mati, o, mati?«
*
In je videl; v polusnu
toneč v agoniji brez dna in glasu
je videl:
Iz neskončne dalje v daljo gredo mimo. Trudne legije
tavajo iz mraku, v mraku gino, proklete,
v svilo krivih priseg odete.
In je vedel:
Kakor lilije so bile
in so grešile,
prisegle in lagale,
ljubav za razkošje prodale,
in še, da bi njih matere udobno živele, in še, da bi očete otele bankrota ,,,
In so ginile na dnu,
ko bolest otroku v snu . , ,
*
In prišle so in jih je bilo več:
V očeh izpitih strah,
na licih blato in prah;
ob ustnicah, bogve,
ko da niso nikoli molile,
nikoli od mater ljubljene bile,
prezirljiv, oduren nasmeh,
in vse telo — en madež, en greh:
blatne preko oči,
v srcu škorpijoni, v duši mrtvi sni.
Mrtve, mrtve »boginje ljubezni«.
Ali je ž njimi umrla »ljubezen«, kazen?
*
Kazen živi, kraljuje, svetli tiran.
Meč je potegnil preko zemlje od vzhoda na večer, in ni bilo roke nikjer, da ni zaprosila kazni.
Mimo vseh lic je šla vsaj senca zla, gorja
zemske naslade . . .
*
In je videl nestvor strasti, ples pohotni vampirjev:
Pile so kri, pile oči,
pile v dušo in mozeg in moči
pošasti bele, slonokoščene,
odete v zlato in plašče škrlatnoognjene
Kleopatre, Mesaline, Semiramide . . .
In ob strani je stal
gospod teme
in se od smeha stresal
Satiros — Satan . . .
»0 mati, mati, ki si kači glavo strla, ni li, ni li kača umrla, o mati, o mati?«
In je videl ženo.
Sredi polja je stala, in v goli roci je meč držala, v goli roci do belih ramen, od krvi prelite, žareči ko plamen,
Judit! —
Žena — heroj odgovori, stoj! Je li kazen ljubezen, je li blagoslov, je li peklo, je li raj? — V globine neizmerne človeštvo krvavi za greh.
Kdaj bo konec dni? Kdaj se napolni jezero, čas dopolni mero in satan pozabi posmeh?
In je videl ženo pod križem.
Roke je bila pognala v zrak, njena bol je prevpila srd in mrak: »Ne umri!«
In je padla žena vznak
in na njene oči
so kapljale s križa srage krvi.
Magdalena!
*
In je videl:
Sredi pustinje
tisočletja
snivajoče,
vprašujoče
sfinge temno oko
se je hipoma vpokojilo.
V dalji je levje rjovenje vtonilo.
Mati je dete podojila,
trudno glavo naslonila.
In zvezde so ko na dlani žarele,
in trepetale, ko da bi pele . . .
Tedaj se je oko sfingi mračni odprlo in videlo skozi veke in temo, in Tajnosti Tajnost dozrlo . . .
In je planil bolni iz sanj in vrgel proti Madoni roke: »Kdo tajiti te sme?« Mati — Bolest — Ljubav!

MLADENIČU NÄ POT V ŽIVLJENJE.
Zložil Andrej K al an.
V snu zlatem zaželel sem od očeta ljubezni trezne, vse odpuščajoče, od matere ljubezni božajoče, kristalno-čiste, nežne od dekleta,
od drugov v vzorov carstvo si poleta, da romarju ti iz očetne koče v svet zadnje bi sporočil želje vroče poln zlatih nad ob tebi, poln trepeta:
Kot mati bi pokrižal te, objel,
kot dekle brez besed si obraz zastrnil,
kot oče : Bodi mož! bi ti velel,
življenja zastor pred teboj razgrnil, kot drug s teboj bi rad med svet hitel, da ti iz borb bi mi junak se vrnil . , .
NOVÄ STRUGÄ.
Povest izpod hribov. — Spisal P. Bohinjec.
I.
|w|jl»urček, Pu-urček! Ali me ne poznate?« Tako jWpPtf je klical mlad človek 25 tih let voznika llSgl Purčka iz Križev, ki je ravnokar pognal konje z dvorišča mestne gostilne »Pri pincgavskem volu«. Tržen dan je bil, pa ljudje so se razšli, ker je bil dan kratek in vreme neugodno. Le Purček, ki je vozil navadno trgovcem robo iz mesta, je izvečine zadnji odhajal. Tako tudi tisti jesenski dan. Mladi popotnik je baš kar dospel z vlakom in ni mogel poprej poskrbeti za voznika.
Purček, majhen možiček z rdečim nosom in širokimi usti, je takoj spoznal mladeniča, oblečenega napol gosposko, pa je ustavil,
»Eh no, podrta kočija, Šimen iz malna, kaj ne? Kdo bi te takoj spoznal, ker si tako gosposko oblečen, kakor kakšen birič. Le kar prisedi! Noč se bliža, pila bova po poti,«
Mladi popotnik hitro prisede poleg voznika na lojtrski voz, obložen z raznimi sodčki in zaboji, potegne rdeči koc čez noge, Purček pa požene svoji živalci.
Dva velika, suha konjiča sta potegnila za ojesa, toda urna nista bila in nista mogla biti. Tekla sta pomalem, pa sta le obtičala v cestnem blatu, dasi voz ni bil hudo obložen. Neusmiljen Purček ni bil, toda krmil je premalo.
Dolga pot je bila. Mlademu popotniku se je skoro zahotelo, da bi šel peš. Pa pri zgovornem vozniku je na to skoro pozabil.
Cesta je vedla skoz vasi. Prešla sta že to in ono vas, pa govorice ni zmanjkalo,
»Veš, Šimen, dobro je, če je mlad človek srčan, pa pamet je boljša kakor žamet, France je bil preveč nagnjen na pretep in to ga je pokopalo,«
Šimen se zamisli in solza mu je kanila na plave brke. Pa se zataji in vpraša:
»Pa kako je vendar bilo, da so ravno mojega brata ubili?«
»Mokričani in Pasjani se že od nekdaj niso mogli. Tista suha trska, Krajevčeva Marijana, je bila vsemu temu kriva. Dekle je bilo tako kakor živo srebro in vsak paglavec se je že smolil okrog nje. Stari je ni mogel več krotiti, pa so mu sosedje rekli: ,Le kar zakonski jarem nanjo V Draginov fant se je že postaral, pa ni lehko dobil neveste, ,Pa naj jo on vzame/ so sosedje
rekli. In tako je bilo. Fantje so voglarili. Vino so pili v škafih. Vino je lezlo v glavo, pamet pa iz glave- Ko je mutec Judek ravno plesal, mu je nekdo klobuk z glave prevrnil. Da je mutcu tista medvedova taca na njegovem klobuku več kakor vse drugo, to že veš. In zdaj vidi svoj klobuk na tleh. To je bilo dovolj. Takoj prvega, ki je plesal za njim, pograbi in ga vrže ob tla, Bil je Lukčev iz Pasje kože.
Pretep se je začel v hiši, končal pa zunaj hiše, Planke so hreščale za ograjo, pokalo je, kakor bi streljali- Pasjani so se spet zbrali v hiši, Mokričani so se razkropili , . , Kako tudi ne ? Izgubili so vojvoda, ki je mrtev ležal pod Kra-jevčevim kozolcem . , .«
Voznik Purček je končal. Šimen je naglas zaplakal.
Precej časa sta molčala in jima ni bilo mar, da bi se kje ustavila. Šele ko sta prišla na razpotje in je ena cesta držala na Mokrice, druga na Križe, se je vozniku spet jezik razvezal,
»Veš kaj, Šimen, za mero vina boš pa dal, da pozabiva žalost,«
»Le ustavi, Purček,« pravi Šimen, V mraku se je še bral nad gostilno napis z velikimi črkami: »Pri zlati zvezdi«.
To je bila prva hiša in gostilna pri fari v Križih, Bila je nekaj minut oddaljena od vasi in zelo obiskana. Možake je vlekla vedno dobra vinska kapljica, fante pa domača hči Majdka, Zato se tudi naša dva potnika ustavita, Purček je odložil dva zaboja piva v steklenicah, Šimen pa je tako imel kreniti peš po stranski poti v Mokrice, Na pragu se prikaže deklica pri osemnajstih letih, Temnožolto krilo se je blestelo v večernem mraku, siva jopa se je oprijemala jakih pleč, pisan zastorček z belimi naramnicami je visel čez pas. Glavo so dičili gosti kakor oglje črni lasje, pod lasmi se je kazalo jasno čelo, pod črnimi obrvmi črne oči, žive kakor živo srebro, okrogla lica s podolgovato brado so bila bela kakor sneg, ustnice stisnjene, pa rdeče kakor jagode.
Ko se je tako sukala na pragu, pa nagovarjala voznika, so njene oči neprenehoma migljale nad mladim potnikom,
»Ali morem kaj postreči?« povpraša Šimna, ki je skočil z voza. Njen glas je segel Šimnu v dno
duše. Ko je bil pred dvema letoma doma, jo je videl. Pa takrat je bila še otročja. Brž se je spomnil pisem Francetovih, v katerih je večkrat omenjena »kriška roža«,
Šimen naroči liter vina, stoječ sredi sobe, pa zamišljen gleda »kriško rožo«,
»Ta naj bi bila nevesta mutčeva?« To vprašanje mu je plavalo po duši.
Pa ni dolgo zamišljeno klonil glave. Majdka prinese pijačo. Ženska radovednost je hitro izvedela v veži od Purčka, kdo da je njegov tovariš, »Saj te nisem spoznala, tako si se izpremenil, Šimen !« Pa njen obraz je bil zdaj vse drugačen. Ustnice, ki so prej dihale smeh, so trepetale, oči so plavale v solzah,
»Le potolaži se, Šimen! Res hudo je, tako izgubiti brata. Pa v milosti božji je bil gotovo. Saj sem ga ono nedeljo videla pristopiti k božji mizi. Tako dober je bil, kakor je dober dan v letu, tako priden kakor čebela, tako lepega vedenja kakor Brulčev študent, ki za duhovna študira. Gotovo mu je bil Bog milostljiv.« Šimnu je dobro dela dekličja tolažba. »Bog daj, Majdka, in usliši tvojo željo! Tudi ti si dobra. Hvala ti prisrčna!«
Deklico je poklicala mati, Šimen je solzan zrl za njo. Piti se mu ni ljubilo, domov iti se je odločil tako težko,
Purček se je še nekaj časa pomenkoval z njim, potem pa odvozil dalje,
»Ob devetih je pogreb, kajneda, Šimen!« »Da, oče Purček ! Le pridite pokropit Franceta,«
Šimen je ostal sam. Pokliče, plača in se odpravlja. Ko pa je krenil za voglom, zagleda Majdko, ki je nesla v košari krompir iz hrama.
»Šimen, Bog te potolaži in Mati božja naj te varuje !«
Podala mu je belo roko in Šimen jo je krepko stisnil, V solzah pa se je kopalo četvero oči , , , Noč se je naredila, pa tema ni bila huda. Mladi potnik je počasi, zelo počasi korakal proti domu. Nič se mu ni mudilo in skoro rajši bi se bil vrnil, da ga ni gnala želja, še enkrat videti svojega brata.
Dolina se je vedno bolj zoževala. Hribi so bili vedno bližji, reka Mokra je vedno bolj šumela, drevje je temo zgoščalo, pot se je izpremenila v stezo, zajec je preskočil pot, sova se je oglašala v bližnjem skalovju , , , Šimnu je srce stiskalo in dušo mu je dušilo kakor mora.
Široko strugo ima reka Mokra, Otroci se včasih izkušajo, kdo da zažene kamen onstran brega; a mora biti že posebno spreten, da bi mu
plošnati kamen priletel na zeleni breg. Pa kaj, ko to strugo malokdaj zaliva čez in čez deroča reka. To se zgodi le jeseni ali pa spomladi, pa še ne vselej. Tako pa je na tem peščenem in kamenenem produ vedno dovolj življenja. Ptiči gnezde v nizkem protju, zajec tabori pod gostim grmičem, otroci režejo leskove šibice, kmetje odvažajo drobni pesek, apnar pobira kamen za apnenico, pastir preganja goved po zelenih rušah. Za krajem teče reka Mokra in močno zgrajene »kašče« z lesenim obodom, napolnjene s kamenjem, pa podolgovati »psi«, le od ene strani s hlodi zajezeni, zadržujejo reko, da ne zajeda preveč v zeleno grivo to stran brega. Pod bregom je ločena struga, imenovana »mlinca«, ki goni mline in žage.
Vse to se je razprostrlo pred mladim potnikom, ko je dospel v domači kraj. Tako živo so mu stopale pred oči podobe izza mladih let, ko je zrl tja dol v široko strugo. Vsak grmiček, vsaka ruša, skoro vsak kamen mu je bil znan. Kakor se je težko povzpel na pot, tako se mu je zdaj širilo srce, in hrepenenje po domu se je dvigalo vedno više v njegovi duši. In tisti hribi, tisti gologlavi grintovci, tiste zelene zaplate, tista sedla in tisti stoli na vrhovih so mu širili prsi, so mu dvigali pljuča, so mu jasnili čelo in lajšali srce. Kako lahnih korakov, kako brzih nog bi se spustil po bregu navzdol, da ne plava pred njim mrtvo telo, kri njegove krvi, brat po rodu, brat po duhu . , ,
Tam gori v Zatišju, pred velikimi skalami, stoji mlin kmeta Brbana. Nad skalami je ravno polje, po katerem se vije velika cesta, in ob cesti stoji vas Mokrica. Onstran reke, ki jo veže lesen most, se razprostira raztresena vas Rosni dol, in tam, kjer Mokrica dela ovinek, je dolinica, ki ima obliko razgrnjene kože. Odtod menda ime vasi, ki čepi v dolini, »Pasja koža«. Tudi tu vidimo mlinček z dvema kamenoma, last kmeta Lukca, Šimen iz mlina stoji nekaj časa vrh klanca; pa se spusti po klancu navzdol. Hitro pospeši svoje korake in domov ga žene želja, da bi videl še enkrat obraz svojega brata. Ljudje so prihajali in odhajali. Eni so nosili iz mlina, drugi so hodili kropit, Šimen jih ni maral srečavati in jim odgovarjati, Doma so ga pričakovali. Pa je krenil v stran, šel po stezi, ki drži čez pečine, da se od druge strani vrne v rojstno hišo Brbanovo.
II.
Kmet Brban je bil imovit. Gospodarsko poslopje je bilo dobro ohranjeno, le žaga je kazala
gola rebra na strehi. V hlevu je stalo šest lepih krav, par juncev in par konj. Prašičev je redila Brbanka lepo število.
Brban je imel dva sina, Franceta pa Šimna, in troje hčera; Uršo, Meto in Lojzo. Izza mladih let je bil v njegovi hiši tudi sin njegove sestre, mutec Judek, Ker sta bila Šimen in Judek oba roiena na dan sv. Šimna in Judeža, sta dobila tudi imeni po teh svetnikih. Mutčeva mati je umrla v otroški postelji, njen mož se je oženil drugič in Brban je vzel nečaka pod svojo streho.
Dve hčeri, Meta in Lojza, sta bili že omoženi, France je imel biti Brbanov naslednik, Šimen pa se je izučil v mestu za ključavničarja ter je po odsluženih vojaških letih delal v neki večji železni tovarni,
Brbanovi fantje so bili močni ljudje in na glasu kot pretepači. Zlasti mutec se je odlikoval z nenavadno močjo. Nekoč je šel z mestno gospodo na medvedji lov. Obstreljen medved se je zagnal proti njemu. Pa mutec se je spustil z njim v borbo in res ga je zadavil, dasi je sam odnesel dovolj hudih prask iz boja, da si je dolgo časa izpiral rane v reki. V spomin na to je vedno nosil medvedjo taco za klobukom. To je bil njegov največji ponos, in kar je racmanu krivec, to je bila njemu medvedja taca. Ta taca je bila kriva Francetove smrti. Mutec je sodil napačno. Menil je, da mu je Lukčev, ki je plesal za njim, nalašč potegnil klobuk z medvedjo taco raz glavo. Pa se ga je lotil. Drugi fantje so se zanj potegnili. Pretep se je začel in žrtev tega poboja je bil Brbanov France. Nekdo ga je z ranto udaril po sencih, in vsled rane je umrl. Preiskava se je vršila, pa niso mogli dokazati pravega ubijalca. Nekaj mesecev so bili vsi zaprti in kazen je bila prestana, France je umrl in Šimen je moral domov, da po očetovi smrti prevzame gospodarstvo,
»Sultan, ali me ne poznaš več?«
Pes umolkne in se laska prišlecu, Šimen stopa mimo podrte žage v mlin. Pa ni ga zgrešilo bistro oko mutčevo, ki je ravnokar izpuščal vodo raz kolesa, češ »jutri ne meljemo, ker je Francetov pogreb«.
Judku se razjasni čelo, ko zagleda svojega bratranca. Radosten mu poda roko, toda veselje svidenja se je takoj umeknilo globoki žalosti. Mutec pokaže z znamenjem, da je France mrtev, glasno zaihti in se oklene Šimnovega vratu. Oba jokata.
Pa mutec si kmalu obriše oči ter začne bratrancu razkladati, kako je France moral umreti. Pači obraz, maha z rokami in pribija z nogami, da se je račnica tresla. Ko je še Judek vzdignil
svojo roko in maščevalno pokazal proti Pasji koži, se mladeniča odpravita v hišo, kjer je ležalo mrtvo truplo nesrečnega Franceta na visokih parah , . ,
Polno ljudi je bilo v hiši- Nekaj jih je molilo, nekaj se jih je pomenkovalo, nekaj jih je pilo žganje ali kadilo tobak.
Vsi se ozro na Šimna, ki je vstopil, pogledal mrtvemu bratu v lice in močno zaihtel. Obraz si zakrije z roko, Judek pa si briše oči z rokavom. Fantje tolažijo Šimna, dekleta pa Judku kažejo s prstom proti nebu.
Pa pri mrtvaškem duhu tudi ljudje pozabijo na žalost, in pogovor se je sukal vsenaokoli. Dekleta so tudi zapele tisto zagorsko:
Zvoniti bom pustil, škropiti pa ne, — škropile ga bodo le moje solze.
Oče Brban je dremal v veži. Žalost, skrb in trud so ga zazibali v spanje.
Že je bila ura čez polnoč, ko se začuje več trdih stopinj pod oknom.
Vsi se obrnejo proti odprtim vratom, V vežo stopijo nepričakovani gostje: pasjekoški fantje, Škropilci ali tisti, ki so mrliča stražili, se zganejo, stari Brban v veži se vzbudi, Šimen pogleda zdaj na mrtvega brata, zdaj na prišlece, zdaj na mutca in ne ve, kaj bi, Judek zre srepo, da se mu oči izbočijo, lica se mu pomrače, stiska pesti in komaj čaka, da bi udaril po Pasjekožcih, Zlasti Lukčev Jernej, ki je baje mutcu hotel vzeti medvedovo taco, ga je bodel v oči. Vse je bilo napeto in nihče ni še izpregovoril besede. Samo godrnjanje se je čulo po izbi in veži, Šimen je smatral prihod Pasjekožcev za izzivanje in manjkalo je samo za las, da v veži ni nastal pretep, Mutec je že stopil na prag, pa se oziral na Šimnov namigljej. Kar izpregovori eden izmed Pasjekožcev:
»Kristjani smo, kaj se hoče? France, odpusti nam !«
Ta pozdrav je vplival pomirjevalno. Le mutec, ki ni razumel besedi, je vprašal Šimna, kaj hočejo. Na Šimnovo besedo je tudi mutec stegnil svoje pesti,
»Ta,« pravi Šimen, »vam pač lahko odpusti, toda kaj pa mi, ki smo živi, ki smo kri njegove krvi ?«
»Pa še ti odpusti, kaj hočemo? Kristjani smo,« odvrne spet drugi Pasjekožec,
»Ko pa si mojega brata z ranto udaril po glavi, ali takrat nisi vedel, da si kristjan?«
Šimnu ni nihče odgovoril na te besede.
Godrnjanje se je spet začelo. Nič niso mogli lahko videti teh Pasjekožcev. Pa tudi ti so bili v Brbanovi hiši kakor na trnju. Hoteli so izpolniti svojo krščansko dolžnost in hitro oditi.
»France, Bog ti daj večni mir in nam odpusti,« izpregovori Lukčev, ki je stopil naprej v hišo in poškropil mrliča, »Vi drugi pa odpustite, če hočete,« sklene Jernej in odide, drugi fantje pa za njim.
»Da, da, če hočemo, če hočemo,« se je čul glas nekaterih iz hiše.
Najmanj povolji pa je bilo mutcu, da niso takoj udarili po Pasjekožcih, Ni mogel umeti, da bi Pasjekožci tako izlepa in zlahka odšli, kakor so prišli. Njegova medvedja taca se je še vedno majala na klobuku, kakor bi sopla maščevanje. Ni se mogel premagati, da ne bi stopil na vežni prag in s klobukom zapretil proti odhajajočim fantom,
Pasjekožci so se ustavili, a Lukčev jim je rekel: »Pustite ga, norca. Danes ni dan za maščevanje,«
Pa so izginili v noč. Lune ni bilo več na nebu, zvezde so se potapljale za gorami, petelin je zapel jutranjico , . ,
III.
Šimen je sedel na račnici . , .
Solnce je prihajalo izza gora in rumeni žarki so se majali na pisanih tleh. Kolesa so se vrtila počasi v globoki strugi in mlinski kameni so drobili rumeno žito. Stope so tolkle enakomerno na drobno proso in prijetno rahljanje mlinskih sit se je čulo izza vogla,
Šimen je sedel na zatvornici in zrl na vodne curke izpod ozkega korita, Večkrat je premeknil noge na tleh in hitro vrtil rumenkaste brke pod lepo umerjenim nosom. Pa je potegnil močno roko čez visoko čelo, ustnice so se stiskale, oči so štele vodene curke in majajoč z glavo vzdihne: »Šlo bi, samo oče ne bo dal denarja!«
In se ozre, kakor bi se vzbudil iz spanja. Težke misli so se mu porajale v glavi, in veliki načrti so prevevali njegovo dušo. Podrta žaga mu je raztegala možgane in milo se mu je storilo, kako je nekdaj z veselim srcem valil hlode na žago, brat njegov pa vsipal žito na mlinske kamne. Vse to je minilo. Žaga leži v razvalinah, brat njegov pa počiva pod zeleno rušo pri Sv, Križu,
Šimen vstane, pri mlinskih vratih se pokaže glava Judkova, Z vednim smehljajem na ustnicah se približa svojemu bratrancu in mu pokaže na visoke nožnice na žagi ter hitro miga z dlanjo gor in dol, kakor bi posnemal klino na žagi.
Šimen mu pritrdi ter začne razkazovati z rokami, kako bi on žago spet popravil, prenaredil in razširil, Mutcu se je širilo srce veselja in smejal se je tako, da je odmeval njegov rigajoči glas daleč naokoli,
Mutec seveda ni razumel vsega, kar mu je Šimen z znamenji razkazoval. Zlasti turbine, o kateri je bratranec sanjal, ni Judek razumel, ker ni še nobene videl- Šimen je videl že dosti turbin in v tovarni so jih napravili mnogo. Premišljal je, kako bi prenaredil mlin in žago. Ko je vse premislil in premeril, je razložil očetu svoj načrt. Bili so pri kosilu,
»Oče, žago bo treba popraviti, da bomo spet žagali. Čemu bi zastonj plačevali davek od nje,« sproži Šimen,
»Tisto že. Le postopi se,« reče oče, »Kar je lesenega, napravili bomo sami. Kar pa je treba železja, bomo naročili iz tovarne,« »Železja pač ni treba drugega kakor kljuko.« »Pač, oče! Kar je odspodaj, mora biti vse železno,«
»In koliko bi to stalo?« »Kakšnih 600 K,« »Uhu! To je preveč,«
»Če se že dela, mora biti dobro narejeno. Gonilno kolo je prelahko. Treba ga bode zamenjati,«
»Za našo vodno moč je dovolj težko, Ako je prej zadoščalo, bode tudi zdaj,«
»Pa jaz mislim, oče, vodno moč povečati. Lahko bo voda gonila več klin. Za to bo treba turbine,«
»O, tiste pa ne. Za to ni dovolj 600 K, ampak 6000 kronic.«
»6000 K ne bo stalo, ker bomo doma dosti sami napravili.«
»Ej, fant, jaz že vem, kaj se pravi prena-rejati,«
»Te podrtije se ne izplača popravljati- Ko bi sami delali vse na žagi, se ne izplača, kaj šele, če najmete Žagarja! Dohodninski davek je večji, naredi se pa toliko kakor prej, Če pa napravimo na turbino, bomo naredili več en dan, kakor zdaj dva dni,«
»Ti, Šimen, svet le vse prelepo gledaš. Drugače se govori, drugače je v resnici, drugače se kaže, drugače se plača; z eno besedo, tebi še manjka izkušnje.«
»Ali jaz sem že videl žago tako napravljeno,« »Videl pač, pa delal ne,« »Nekaj se pa mora tudi ljudem verjeti,« »Ej, prebito malo, fante ! Svet je namazan z vsemi mazili,«
»Potem tudi Vi zahtevate, da jaz Vam ne verjamem.«
»Jaz sem vendar tvoj oče, ali ne?«
»Ali svet se zmerom preobrača, svet napreduje.«
»In to je ravno slabo. Čim bolj se preobrača, tem slabeje je na svetu. Jaz to vem, ti pa ne veš tega, ker nisi izkusil.«
»Torej meni ne privoščite nobene izkušnje?«
»Ne, ker je vsaka izkušnja draga. Kar je pa drago, ne boš kupil drugače, kakor prisiljen, Boga zahvali, da te nihče ne sili.«
»Zakaj pa ste kupili bika od Kmetijske družbe ? Saj bi ga doma izredili ceneje.«
Oče Brban nima odgovora. Nevoljen se obrne in reče: »Naredi, kar hočeš, ako imaš denar. Jaz ne dam nič,«
Šimen odide samozavestno v mlin, Nasuje žita na prazni kamen, pa se nasloni na okno. Zamišljen zre v mlinska kolesa, ki se počasi premikajo pod vodnim slapom. Spoznal je, da se z očetom ne da nič napraviti, in premišljal je, kako bi dospel do svojega namena , , ,
Tuhtal je, kako bi dospel do konca, kako bi razvozljal vozel. Denar, pa denar! Ali se ne da dobiti na posodo ? Pa kdo bi mu kaj prida posodil, dokler nima ničesar prepisanega na svoje ime? Razpenjal je svoje načrte na vse strani, raztezal na dolgo in široko, na visoko in globoko, toda izida ni našel, vozlja ne razvozljal, ključa ne našel. Premišlja junake, velike može, izumitelje, katerih životopise je bral, pa mu šine iz-peljiva misel v glavo.
»Že vem,« je govoril skoro na glas. »Led je pretrd, očeta ne bom več prosil. Res pojde počasi, pa nič ne de. Sčasoma že pridem do denarja. Pridne roke tudi kaj premorejo. Kadar bo oče videl, da se začne moj načrt uresničevati, utegne vendar le priti do spoznanja in mi kaj pomore, Judek mi je vdan. Ta bo storil mnogo. Njegove pridne roke mi prihranijo lep kos denarja, Raz-odenem mu še danes svoj naklep, da se povrnem v mesto. Nekaj novcev imam prihranjenih, drugo pa si upam prislužiti v nekaj letih, Judek pa bo medtem kopal novo strugo in stavim svojo glavo, da v dveh letih sam prekoplje strugo. Tovarnar
mi je bil tudi naklonjen in vem, da ne bo stavil visokih zahtev, ako mu razodenem svoj načrt. Sicer pa mi turbino da izvršiti, čeprav jo polovico plačam. Saj polovično vrednost mora vendar le ceniti, čeprav je turbina v rabi. Železo je železo in ima vedno svojo vrednost , , ,«
Kar potrka nekdo Šimnu na ramo. Ozre se in vidi svojo sestro Uršo,
»Kaj pa si vedno tako zamišljen, Šimen! Vidiš, da kamen prazen teče? Bodi vesel in zadovoljen, saj ti ničesar ne manjka. Meni je tako hudo, ko vidim, da si žalosten in da se z očetom ne razumeta.«
Bratu je dobro dela ljubezniva sestrina beseda in smejoč se jo poboža po belih licih, na-trošenih od moke,
»Urška, kako rad bi te ubogal, pa ne morem.«
»Pa me daj, Šimen, vsaj zdaj me daj ubogati in bodi vesel.«
Sestra se ga oklene okrog vratu. Šimen se nasloni na njeno glavo, pa molči. Srce se mu je omehčalo in solzo si je utrnil iz očesa , , ,
Šimen nasuje žita na kamen, Urška pa strese iz lesenega škafa belo moko v pražnato vrečo. Klop je slonela ob steni in nanjo sedeta brat in sestra. Mlinska kolesa so se vrtela in škripala, voda je šumela, sita so se tresla in preslica je ropotala . , , Šimen pa je sestri razodeval svoje načrte.
»Rad bi te ubogal, rad te imam, ljuba Urška, pa mene žene srce od doma. Oče bi mi lahko pomogel, pa neče. Tako pa si bom sam po-mogel do svojega cilja. Povrnem se za nekaj let v tovarno in delal bom noč in dan, da si prihranim denarja. In ko bom prihranil dovolj, tedaj se spet vrnem in skupaj se bova veselila moje sreče,«
»Šimen, če mora tako biti, pa naj bo, Pre-rada te imam, da bi zadrževala želje tvojega srca. Srečen bodi, zdrav bodi, pa skoro se vrni! Tudi jaz imam prihranjenih nekaj denarjev, pa vse ti bom dala, samo da se povrneš- Saj veš, oče so stari in težko delamo. Pogrešali te bomo, kakor pogrešamo Franceta.
Šimen se je pripravljal na odhod. (Konec.)
FRIDERIK OZÄNÄM.
Ob stoletnici. * 13, aprila 1813, f 8, septembra 1853, — Piše Andr. Kalan.
IV,
H|||lrečni, ki morejo posvetiti življenje iskanju resnice, dobrote in lepote in ki jih ne moti HÜH vsakdanja skrb za življenjske potrebe, pravi Ozanam v pismu svojemu prijatelju Tallierju, jaz pa bi dostavil: Srečen oni, ki vkljub vsakdanjim skrbem za življenjske potrebe ohrani oni idealni polet, ki o njem govori Ozanam. In v to vrsto srečnih stavim Ozanama. Pravoslovni študij, ki je bil po mnjenju staršev potreben za njegovo eksistenco, ki pa zanj ni imel Ozanam nobenega nagnjenja, je posebno zadnji dve leti svoje aka-demične dobe gojil zelo marljivo, dasi seveda je vso svojo dušo posvečeval iskanju resnice, dobrote in lepote.
Poleg strokovnega študija se je Ozanam zadnji dve leti na vseučilišču posvetil razvoju Vincencijeve družbe, vpogledu in razvoju svojega notranjega življenja in literaturi.
Ko je vstopil Ozanam na vseučilišče, je bila to doba po revoluciji 1. 1830, Življenje in mišljenje francoskega naroda je bilo do cela razdejano. Katolicizmu, vse oživljajočemu in urejajočemu elementu, je bilo javno mnenje kar najbolj neprijazno. To se je posebno značilno in ob vsaki priliki pokazalo na vseučilišču, po časopisju in po shodih, Sorbonna in College de France sta bila posebno bojaželjna. Pretežna večina profesorjev in dijakov je prvačila ali se vsaj prerivala v protiverskem metežu. Zavedni akademiki-katoliki so bili redki na vseučilišču. Radi so iih zato nasprotniki zba-dali, izzivali, napadali, kakor tega njih somišljeniki tudi v naših časih še niso pozabili, — Ozanama je to živo peklo v dušo; o tem je često tožil svojim prijateljem, A kaj so hoteli ti mladeniči brez imena nasproti svojim učiteljem in tovarišem, ki so imeli za seboj javno oblast in nezavedne mase ljudstva? Najvarnejše bi bilo, ravnati se po geslu: Laisser dire, laisser faire, A tega mladi junaki niso hoteli; niso mogli mirno gledati in trpeti takih neutemeljenih napadov na vero in Cerkev, Povedati so hoteli jasno in glasno, da so zavedni katoliki, da obsojajo napade na svoje versko prepričanje in da se z vero najlepše druži ljubezen za vedo in svobodo.
Po korespondenci Ozanamovi z domačimi in prijatelji vemo o teh borbah marsikaj zanimivega.
Svojemu prijatelju Tallierju v Lyonu piše Ozanam: Zbralo se nas je več, ki smo se posvetili važni nalogi, javno odbijati napade na krščanstvo. Dvakrat sem se tudi jaz udeležil take borbe pri predavanjih. Naš profesor je neutemeljeno napadal božje razodetje. Jaz sem mu pri predavanju seveda dostojno ugovarjal in mu pozneje tudi pismeno izročil svoje ugovore, Profesor je te ugovore javno prebral, izkušal je, da jih izpodbije, a se mu ni posrečilo. Razprava je ugodno vplivala, profesor se je umikal in dijaki so ploskali. Korist takih prask je ta, da pokažemo svojim po nazorih nasprotnim nam tovarišem - akademikom, kako je človek lahko prepričan katolik in obenem inteli-gent, kako lahko obenem ljubimo vero in svobodo ; s temi nastopi imamo namen, da mladino dvignemo iz verskega indiferentizma in jo privadimo, da o resnih vprašanjih tudi resno diskutira. Dne 25, marca smo imeli najresnejši boj. Profesor filozofije Jouffroy, jasen duh, znamenit govornik, član ljudske zbornice, je razpravljal o predmetu: Le probleme de la destinee humaine, o človekovem namenu, tako kakor da bi bil skepticizem najprimernejša vera bodočnosti. To nam je predaval profesor na Sorbonni, na tej častitljivi Sorbonni, ki jo je utemeljil katolicizem in ki se nad njeno streho še vedno dviga znamenje križa, — Bil je vroč, bojev poln dan, a jaz sem ga bil vesel.
Ob drugi priliki je isti profesor govoril o razodetju in zanikaval celo možnost razodetja. Eden izmed dijakov — piše Ozanam, a ne pove, da je bil on tisti dijak — je profesorju pismeno izročil svoje ugovore. Profesor je na te ugovore po svoje odgovoril čez štirinajst dni, ne da bi bil ugovore javno prečital. Akademik mu je vnovič pismeno odgovoril. Nato pa profesor ni več odgovoril, pač pa je nadaljeval s svojimi napadi. Mi pa smo nato sestavili — bilo nas je petnajst podpisanih — posebno spomenico s protestom in jo javno izročili profesorju. Tega koraka Jouffroy seveda ni mogel prezreti. Prebral je pred več nego dvesto akademiki naš ugovor, ki se je glasil kakor naša slovesna »professio fidei«. Izkušal je ovreči naše trditve, pristavil pa je, da ni imel s tem nikakega namena napadati krščanstva, da
ima zanj celo globoko spoštovanje in da se bo v bodoče še bolj strogo ogibal, da ne bi koga svojih poslušalcev žalil v njegovem verskem prepričanju. Ugovarjali smo mu, da veda sama ne more popolno zadovoljiti intelektualnega človeka, da naravno spoznanje samo ne zadostuje človeškemu duhu, željnemu nadnaravne luči, in da je naš razum preomejen, da bi mogli na njem sara:m zgraditi podlago za svoje moralno življenje. Iz tega pa sledi nujnost razodetja. Najvažnejše pa je to, kar je opomnil profesor ob koncu te debate, rekoč; »Gospoda, pred petimi leti so mi dijaki tudi ugovarjali, zdelo pa se jim je moje predavanje preveč pozitivno in zato so vsi stavili svoje ugovore z materialističnega stališča, danes so se duhovi izpremenili, vsa opozicija proti meni je katoliška.« — Naš nastop, kakor vidiš, ni bil brez uspeha. To je priznal pozneje tudi profesor Jouffroy sam; ob svoji smrti je namreč izjavil, da človek z vsemi filozofičnimi sistemi ne pride nikamor in da je tisočkrat boljše eno samo dejanje, izvirajoče iz vere,1
Treba je bilo iskrenih naporov in junaškega poguma Ozanamu in tovarišem, da so tako odločno, obenem pa zrelo in dostojno pred sovražno jim javnostjo s takimi uspehi branili svojo sveto stvar. Tudi tovarišem-nasprotnikom so sedaj im-ponirali, ker jim je bilo vsaj deloma znano teh katoliških akademikov delovanje v Vincencijevi družbi.
In razvoj Vincencijeve družbe je bilo drugo delo, ki se mu je Ozanam posvetil v zadnjih dveh akademičnih letih. Poudarjal je pri sejah svojim tovarišem dvojni namen teh konferenc; skrb za uboge2 in posvečevanje samega sebe v službi ubogih; miloščina je le ključ, ki nam odpre vrata do resnice in milosti,3
Vtem zmislu piše Ozanam prijatelju Curnierju: V Parizu smo dijaki kakor ptice-selivke, začasno ločeni od domačega gnezda, nad nami pa preži nevera — ta jastreb duš — da nas pograbi, Sinovi smo krščanskih mater, ki drug za drugim prihajamo z doma pred tuja vrata, kjer se ob njih brezverstvo rekrutira ob naših izgubah. Zato treba, da v varstvo bivamo pod skupno streho, kjer mladi inteligenti najdejo gorko ognjišče ob času pregnanstva. Tako bodo krščanske matere potočile manj solza, njih sinovi pa se bodo vračali
1	Tous ces systemes ne menent a'rien. Mieux vaut mille et mille fois un bon acte de foi chretienne.
2	N'oublions pas que les pauvres, eux, n'ont pas des vacances.
3	L'aumöne ne sera que la cle d'entree de la verite et de la grace.
pod domačo streho taki, kakršne so jih matere poslale v svet.
Tako je blestela Ozanamu pred očmi sveta misel o apostolatu laikov, ki žive v prepričanju, da imajo poleg svečenikov tudi sami sveto dolžnost za svojo vero stati na braniku. — Razkri-vajmo rane ubogih — navdušuje Ozanam pri konferenci svoje tovariše — vlivajmo vanje hladilnega olja; naj čujejo nesrečni iz naših ust besede tolažila in miru. In preden se jim omotijo oči, izročajmo jih rokam čuvajev in dušnih zdravnikov, nekakih naših hotelirjev na poti po tujini, ker ti hranijo naše duše z besedo božjo in z upanjem lepšega življenja.
Zato se je Ozanam predvsem trudil, da Vin-cencijeva družba, ki jo vodijo laiki, deluje v zvezi in zvestobi do Cerkve. Zatrjeval je, da naj bo družba verska ne v onem elastičnem zmislu, da to lahko vsakdo po svoje razlaga, pač pa v smislu praktično-krščanskem in pozitivno-ortodoksnem. To je pogoj za njen obstoj in za njeno uspešno delovanje,1
Najvišji namen Vincencijeve družbe pa je po nazoru Ozanamovem nadnaravni ozir na življenje Jezusovo, On je ubog postal kot človek zaradi nas in on v ubogih in trpečih še vedno živi. Pod vplivom P, Lacordairjevih postnih govorov istega leta se je Ozanam posebno vglobil v prenovljenje svojega notranjega življenja. Pod tem vtisom se spominja življenja Frančiška Asiškega, tega »fou d'amour« in piše prijatelju Curnierju: In mi, ali ne bomo ničesar poizkusili, da bi bili kaj podobni vzornikom, ki jih častimo. Ali se bomo zadovoljili, da samo vzdihujemo nad neplodnostjo naše dobe, dasi vsakdo od nas nosi v srcu kal svetosti, in samo volje je treba, da požene in vzcvete. Mi ne znamo ljubiti Boga, kakor so ga ljubili svetniki, in sicer zato ne, ker Boga gledamo samo z očmi vere, naša vera pa je tako rahla. Ljudi pa, siromake, trpeče, vidimo s telesnimi očmi. Pred nami so; lahko položimo svoj prst v njihove rane, in brazgotine trnja se jim vidijo na čelu. Tu je vsaka nevera nemogoča. Pred njimi lahko pademo na kolena in jim kličemo z apostolom: Moj gospod in moj Bog! Vi ste naši gospodarji, mi smo vaši sluge, vi ste živa podoba Boga, ki ga ne vidimo, pa vemo, da ga ljubimo, ako vas ljubimo.
Tej ljubezni treba da vse žrtvujemo. Zemlja se ohlaja; na nas katoličanih je, da poživimo življenjsko gorkoto, ki ugaša. Treba nam zopet začeti z dobo mučencev, Mučenec si, ako daruješ
1 Soyons assures que l'orthodoxie est le nerf de toute oeuvre catholique, sa condition vitale, et que c'est dans sa foi qu'elle puisera sa duree et sa force.
svoje življenje za Boga in za brata s posebnim veledušnim darom kot sveti holocaustum, ali pa polagoma ugašaš, noč in dan vonjajoč ljubezni ob oltarju Gospodovem, Mučenec si, če vrneš ne-besom, kar so ti dala: zlato, čas, kri, vso dušo svojo. Darovati se človek mora. Nam je le voliti, ob katerem oltarju bomo darovali, kateremu božanstvu bomo posvetili svojo mladost in svoje poznejše življenje, v katerem svetišču si bomo dali svoj rendez-vous, ali ob nogah malika egoizmu, ali v svetišču Bogu in človeštvu.
Kako živahno, globoko in vsestransko je bilo vibriranje Ozanamove duše, kaže nastopno pismo : Dragi moj Dufieux, povedati ti moram, ne da bi se hvalil, da je malokdo prejel toliko generoznih navdihov in občutil toliko svetega navdušenja, toliko plemenitih ambicij. Ni je kreposti, ni ga skoro moralnega in znanstvenega vprašanja, ki bi mi ne bil ta skrivnostni glas o njem govoril v moji duši. Žal, da premalo porabim te naklonjenosti, Kdo ve, če bi jo sploh kaj porabil, če bi se ne združeval z Gospodom v sveti evharistiji. Včeraj, ko sem prejel Njega, ki je moč slabotnih, zdravnik na duhu ranjenih, sem bil poln kesanja nad svojo preteklostjo in poln dobrih sklepov in veselih upov za bodočnost; spominjaj se me pred Gospodom, da se ne varam v svojih nadah,
V.
Omenil sem že, da se je Ozanam, ker je stanoval pri slovečem učenjaku Amperu, seznanil z raznimi tedaj slovečimi veljaki, učenjaki in pesniki. Lacordaire, Chateaubriand, Montalembert, Victor Hugo, Lammenais, baron Eckstein, Sainte-Beuve, Alfred de Vigny, Mickiewicz, Lamartin, to so bila takrat v literarno-kulturnem krogu v Parizu sloveča imena bolj ali manj katoliških mož, Mladi Ozanam jih je opetovano pozdravljal pri Amperu, jih občudoval ter, kar je pri takem mladeniču nekaj izrednega, tudi kritično presojal — po svojih nazorih kot zaveden katolik. Velikim duhovom groze velike nevarnosti. To je s strahom opazoval Ozanam pri nekaterih teh veleumih. Ko je zvedel, da je Lamartinov Jocelyn na indeksu in da je izšla Lammenaisova knjiga Paroles d'un Croyant, bil je zelo potrt, a ne desorientiran.1
Cerkev je čuvarica čiste resnice — piše Ozanam Tallierju — in ji ni do oseb, ona se tudi ne ustavi pred velikimi duhovi. Obsodila je racio-nalistično propagando. Dejstvo je žalostno, a resnično, Mi katoliki smo kaznovani, ker smo več
1 L'esprit reste ferme, mais le coeur est bien triste.
zaupali našim velikim možem nego mogočnosti našega Boga, Kaznovani smo, ker smo se ž njimi vred ponašali, ker smo s preveliko samozavestjo odbijali napade brezvercev ter jim kazali na naše slavne modroslovce in pesnike, nismo jih pa opozarjali, kakor bi bilo treba, na večno-božanstveni križ, — Više treba da iščemo svojih sil, Z na-lomljeno palico ne pridemo skoz življenje, treba nam je peroti vere in ljubezni. Nujno je, da izpolnimo mesta, ki so se izpraznila. Namesto genija, ki nas je varal, treba nam je milosti, ki naj nas vodi; treba je, da smo pogumni in vztrajni, da se borimo do konca, da ljubimo do smrti. Ne računajmo na lahko zmago, Bog nam jo obtežuje, da bodo tem lepše naše trofeje,
V to leto spada tudi njegova pot na Angleško, z namenom, da se izpopolni v angleščini in da v londonskih slovečih knjižnicah nabere gradiva za svoje literarno-zgodovinske študije, O tem potovanju je spisal razpravo, ki jo je objavil v Revue Europeenne, Posebno se je pečal v tem spisu z Baconom Verulamskim, kancelarjem za kraljice Elizabete, ki je bil velik duh, a človek brez značaja, suženj denarja, ki so ga tirale strasti v propad, da se nad njim zgraža zgodovina, V nasprotje z njim stavi Ozanam Tomo Beketa, kancelarja za Henrika II,, ki je po religiji postal prijatelj božji in mučenik, ter proslavlja silo krščanstva, primerjajoč življenje teh dveh velikih mož.
Ko se je vrnil s počitnic v Pariz, je napravil zadnje izkušnje iz pravoslovja, delal je noč in dan, uničil si skoro slabotno zdravje, a vendar je vesel izporočil materi, da je dovršil svoje nauke in da se kmalu vrne v Lyon, da pozdravi svoje domače in da prične svojo službo kot zagovornik. Leta 1837, je vstopil pri sodišču v domačem mestu in se vpisal v zapisnik zagovornikov. On pravi, da je bil to slovesen akt, pa da je vse žalostno, kar je slovesno, Vkljubtemu pa se je resno oprijel svojega poklica. Prijatelj ubogih — piše o njem njegov brat, je postavil v službo revežev vse, kar je imel talentov in sočutja in iskrenosti prepričanja, — Odkriti, nežni njegov značaj pa se ni mogel privaditi advokatskim spletkam, neodkritosti, zavijanju resnice. Zagovarjati bi moral včasih — piše Ozanam — o čemer nisi prepričan, od siromakov moraš stiskati denar, Nad nasprotnikom moraš grometi, da ga z gesto in močnim glasom podereš, če ga ne moreš z dokazi. Če pa nastopiš bolj dostojno, takoj rečejo, da čutiš slabost stvari, ki jo zagovarjaš, in da se sam izdajaš, da se že čutiš premaganega- Tovariši ti to očitajo v prijateljskem krogu, klient vpije, da si ga prodal. In če se srečaš po razpravi s sodnikom izvun dvo-
rane, reče ti mimogrede pomilovalno: Prijatelj, bili ste preveč boječi. Zato pravi, da se ne bo nikoli privadil ozračju takih spletkarij.1
Justica je zadnje moralno zavetišče, zadnje svetišče sedanje družbe. Ko jo gledam obdano od tolike umazanosti, se čutim vsak hip skrajno ogorčenega. To življenje me neizmerno muči. Od sodišča se vračam večidel vselej v živo ranjen. Resigniran moram gledati in trpeti.
Jasno je iz teh besed, da se Ozanam nikoli ne udomači v advokatskih poslih; zato je vedno razmišljal, kako doseči svoj ideal, stolico, kjer bi predaval, za kar je čutil največ veselja in najlepših zmožnosti. Zvedel je, da nameravajo zasnovati v Lyonu stolico za trgovsko pravo. Ni bil to sicer njegov ideal, vendar pa velik korak do njega, Posrečilo se mu je po raznih zvezah z vplivnimi možmi v Lyonu, da je dobil to stolico vsled sklepa občinskega sveta lyonskega. To je bila velika sreča za Ozanama, ker je s tem stal na svojih nogah. Domači njegovi so živeli ob skromnih prihrankih in Ozanam je čutil potrebo vračati staršem njih skrb in ljubezen tembolj, ker je vedel, koliko sta oče in mati darovala za uboge in kako malo sta prihranila za svoja stara leta. Na novi stolici si je kmalu pridobil sloves strokovnjaka in izrednega predavatelja, dasi se je obenem pripravljal za filozofični doktorat, za katerega je obdelaval tezo: Dante ou la philosophie catho-lique au XIII, siecle.
Kakor da je nanovo oživel. Zasnoval je v Lyonu Vincencijevo konferenco, V pismu do Talandiera pripoveduje zaupno, koliko težav je imel z ustanovitvijo te konference in kako so se ji upirali celo najboljši katoliki, ki se konservativni niso dali izlepa dvigniti iz starega, uglajenega tira ter poudarjali, da ni treba takih novotarij, da je Cerkev brez njih blagodejno delovala toliko stoletij, Ozanam te svoje nasprotnike imenuje očete koncila v fraku in pantalonih, nezmotljive učenike, ki govore slovesno ex cathedra entre le poire et le fromage, provincialne puritane, katerim je zoprno, kar pride iz Pariza, neizprosne doktrinarce, katerim je javno mnenje trinajsti člen apostolske vere, Najneprijetnejše pa pri tem — pravi — je to, da ostane vedno nekaj grenkobe na dnu duše in da ljubezen zelo trpi ob takih diskusijah, ki se jim pa človek ne more izogniti v interesu resnice, —
Konferenca pa je lepo uspela in cvet lyonske mladine se je zbral v njenem krogu. Mi smo sicer sedaj šele vajenci te božje umetnosti — dejal jim
1 Je ne m'acclimate guere ä 1'athmosphere de la chicane.
je Ozanam —- pa upajmo, da bomo kmalu spretni mojstri v delih ljubezni- Bil je tudi vedno v zvezi z glavnim tajnikom Vincencijeve družbe v Parizu, V svojih pismih je vedno poudarjal, da naj družba vedno vztraja pri svojem prvotnem duhu, ki je duh Vincencija Pavijana, Skromnost nam je prva krepost. Skrbimo, da z družbo kolikor mogoče malo bobnamo, držimo se načela: Ne izkazujmo se, zadovoljni bodimo, da nas vidijo,1
Ne govorimo slavnostnih govorov, kjer se dela večidel samo s cvetjem, ki se hitro ospe, Proro-kovali so nam, da bo naš vstop na javni trg naša smrt; in res se moramo le tihemu delu zahvaliti, da smo zrasli in se je družba razširila ter utrdila, da smo dosegli marsikaj dobrega in te zlosrečne preroke postavili na laž. Načelniki konferenc bi morali biti svetniki, da bi za družbe pridobivali tem več milosti. Zato sam sebe večkrat vprašam, kako si upam tako slab in malovreden stati na čelu tako velikega števila mladeničev, — Toda prosimo in prejeli bomo. Na svidenje v nedeljo, kjer imamo svoj rendez - vous pri svetem obhajilu, — Tako je kresal Ozanam iskre vere, upanja in ljubezni v svoji duši, ki so se v plamene vžigale v srcih njegovih prijateljev v službi za Boga in za uboge, —
V počitnicah istega leta je šel na potovanje v Italijo, mudil se je dalj časa v Florenci, kjer je nabiral gradivo za svoj doktorat s študijem o Danteju, — Vračajoč se domov je ostal nekaj dni v Parizu, kjer ga je doletela usodna novica, da mu je umrl oče. Tedaj še ni bilo železnic, zato je bil oče že pokopan, ko je Ozanam prihitel v Lyon, Otroško-lepa so pisma, ki jih je pisal ob tej bridki izgubi raznim prijateljem; tolaži ga ob tej nezgodi, da mu je oče umrl lepo pripravljen. Kolikor bolj se množi število nam dragih duš na onem nevidnem svetu — pravi v enem izmed teh pisem — tem iskrenejše je naše hrepenenje, ki nas žene za njimi. Manj smo navezani na zemljo, ako nam čas razrahlja korenine, ki smo bili ž njimi nanjo navezani, — Čutil se je osamljenega. Res je, — piše — da mi je ostala še mati, ki mi daje pogum s tem, da je živa, in ki me blagoslavlja, toda utrujena je, opešana in vznemirjam se zaradi njenega rahlega zdravja. Brat je daleč od nas na misijonih in kaj naj začnem sam s svojim neodločnim, boječim značajem- Meni bi bilo prav posebno treba veliko boljših ljudi okrog mene in zlasti nad menoj, da bi posredovali med menoj ubogim in med neskončnim Bogom, Zdi se mi, da se mi je podrla streha domače hiše in da je nad menoj popotnikom ostal le neizmerni svod neba.
1 Ne point se faire voir, mais se laisser voir.
Delo in skrb sta Ozamana kmalu umirila. V listu Universu je objavil kritiko o razpravi svojega bivšega profesorja Micheleta o Origines du Droit fran^ais , kjer je dokazoval napačnost trditve, da je rimsko pravo, očiščeno po stoicizmu, pripravljalo pot krščanstvu. Žal mu je za profesorja, ki mu je nekdaj tudi on ploskal ob njegovih navdušenih predavanjih. Bili smo že razvneti — piše Ozanam — ki smo zagledali to častitljivo čelo razorano z gubami vsled dela, te lase, ki so vsled trudov osiveli pred časom; ako nam je govoril navdušeno in temeljito o življenju in smrti junakinje Jeanne d'Arc, često nismo mogli zatajiti solza; ali ko je pozdravljal križ v Koloseju: Ta križ je vsak dan bolj blažilen, ali ni on edino zavetišče za verno srce ? Oltar je izgubil svoje časti, človeštvo se oddaljuje od njega. Toda prosim vas, povejte mi, so li postavili kak drug oltar? Ozanam je upal, da stopi Michelet popolno na pozitivna tla, a varal se je, in sedaj polemizira s svojim profesorjem seveda na način, ki nam kaže, kakšna naj bo polemika, ki bi koristila dobri stvari in ne osebno pobijala načelnega nasprotnika.
Značilen za vsestransko verziranost Ozana-movo je nastopni dogodek : Kakor v druga mesta, so tudi v Lyon prihajali protestantski pastorji ter vabili katolike, naj se z njimi izkušajo javno z raz-
govori o verskih vprašanjih. Ozanamova mati je rada pripovedovala, da se je tak pastor nekega dne blizu štiri ure prepiral s Friderikom glede nekega mesta v sv. pismu, ki sta ga vsak po svoje razlagala. Pastor je imel seboj francoski protestantski prevod sv. pisma, Ozanam se je skliceval na latinski tekst Vulgate, ki se ponaša z imenom sv. Jeronima in ki ga je Cerkev na Tridentinskem koncilu kot avtentičnega sprejela in potrdila. Pastor se je skliceval na grški tekst Septuaginte, ki ga je Jeronim napačno razumel in preložil. Ozanam je imel takoj iz svoje knjižnice pri rokah grški tekst in ga nasprotniku razlagal od besede do besede, dokazujoč mu, da ga je Jeronim interpretiral bolj točno nego on. Protestant je bil vidno v zadregi, umikal se je in se izgovarjal, da je tudi grški tekst le prevod. To je res, mu odgovori Ozanam, torej poglejmo hebrejski izvirnik. Tudi tega je takoj Friderik dobil iz knjižničnega predala in ga začel dobesedno prevajati. Tedaj pa je pastorju zmanjkalo sape; nerad, vendar prisiljen je moral končno priznati, da hebrejskega ne razume. Nato je odšel, a obljubil sicer, da zopet pride, ko se o tem pouči pri svetopisemskih Specialistih. — Zaman smo ga čakali, nikdar več ga ni bilo, je dostavila svojemu poročilu mati, in sicer ne brez ponosa.	(Dalje.)
DOM IN SVET - ILUSTRIRÄN LIST.
Misli ob 25 letnici. — Spisal dr. Fr. Stele.
in Svet je v naši književnosti zanimiv ŽJP^P pojav ne le kot literarno glasilo, ampak po-PlUs sebno kot prvi slovenski ilustrirani list, ki se je obdržal in se tudi konsekventno, skoro bi rekli, elementarno razvijal do nekega tipa, ki ga sicer ni nikdar izrečno izrazil, ki se nam pa vendar čisto jasno odkrije, če se potrudimo in list v tem oziru premotrimo letnik za letnikom. Pa tudi s kulturnega gledišča je 25 letnikov ilustriranega Dom in Sveta jako zanimiv pojav pri nas, Dr. Fr, Lampe, ustanovnik listov, gotovo niti sanjal ni, kako se bo razvila ponižna rastlinica, ko jo je zasadil. Videli bomo pa, kako so začenjale ilustracije igrati vedno večjo vlogo in postale pozneje bistven in karakterističen del listov. Fotografija in delo domačega umetnika kumujeta že pri prvih pojavih; obeh struj izdelki so od začetka okorni, neumet-
niški, toda sčasom se začne večja važnost polagati na to stran, list zavedno hoče postati umetniški list, — kako je to dosegel in vkoliko, bomo videli tekom razprave. Preden pa si ogledamo list sam, si izkušajmo nekoliko razjasniti pojem ilustriranega lista, saj je od pojmovanja naloge takega lista odvisno njegovo umetniško ali neumetniško lice.
Jaz bi najprvo ločil pojma ilustriran list in list s slikami (ilustracijami), S pojmom ilustriran list je že samoposebi združeno neko umetniško stremljenje. Ilustracija ima namen krasiti ; naloga voditelja lista je, da zna okusno v eno celoto združiti elemente, ki so mu na razpolago : papir, slika, tisk, kot pomožna količina pride v poštev posebno barva. Pri ilustriranem listu ilustracija, slika, ne igra posebne samostojne
vloge, ampak le enakopravno, drugim ž njo vred govorečim elementom prilagodeno. Umetniška naloga, iz danih elementov napraviti prijetno učin-kujočo celoto, je pri ilustriranem listu merodajna. Kaj naj se pri listu oziroma knjigi okrasi, to leži takorekoč na dlani, saj vendar kar kriči po umetniški interpretaciji. V prvi vrsti so to platnice. Reč umetnikova je, kako jih krasi; gotovo pa je, če hoče doseči res uspeh in napraviti res dekorativno delo kot ga predmet zahteva, da se ne bo enostransko posvetil samo kompoziciji, figuralni ali ornamentalni, ki bo zmožna pokriti dano ploskev, ampak da bo z ornamentom vred v eno enoto komponiral tudi dani tekst ali črke, ki pridejo neobhodno v poštev; obenem bo v umetniške namene računal že z dano strukturo in barvo papirja, ki mu je na razpolago, če ga ne določa sam.
Pri Dom in Svetu se je udomačila tudi navada, da je ilustrirana »glava«, to je zgornji del prve strani lista. Tudi ta takorekoč zahteva čisto umetniško opremo, nekaj, kar samo krasi, kar knjigo prijazno napravi in ne govori veliko. Ni sicer nujno, da je glava knjige okrašena, pri veliko zelo okusnih publikacijah je puščen prazen papir, a gotovo okrasitev glave zelo mika in je za impulzivnega umetnika lahko zelo lepa prilika, da v vseh mogočih variacijah poizkusi svoje zmožnosti.
Zelo primeren za okrasitev je tudi prostor, ki ostane prazen, če se kak članek konča pred koncem strani. Ta prostor izpolni vinjeta, ki je veliko ponižnejša kot glava, a za umetnika nič manj brezpomembna.
Če se hoče knjiga še posebno postaviti, potem bo okrasila tudi začetne črke poglavij ali posameznih člankov z inicialami.
Tak je, dejal bi, naravni program za okrasitev lista ali knjige. Razvil se je v posameznih fazah bolj ali manj izrazito v srednjem veku, ko je bila knjiga še pisana in z roko okrašena. Kdor pozna stare pisane in ilustrirane rokopise, bo vedel, do kake idealne enotnosti so posebno spretni pisarji in ilustratorji privedli svoja dela. Črka in okrasek sta se združila v enotno, prijetno in elegantno učinkujočo sliko posebno v dobi preseljevanja narodov (irski in anglosaški rokopisi). Naslovna stran je bila vedno odlikovana. Glave pa igrajo ravno v slovanskih rokopisih (cirilskih), ki so pod vplivom grških in orientalskih rokopisov, kar se okrasitve tiče, posebno veliko vlogo. Začetne črke^so bile pa od karolinških časov dalje vedno posebno odlikovane, končna vinjeta je šele s tiskanimi knjigami postala stalen rekvizit okrasitve. Okrašena tiskana knjiga se je pa prav počasi raz-
vijala do umetniške popolnosti, V prvih tiskih so iniciale pogosto še z roko slikane, obenem pa nastopita svojo nalogo že tudi lesorez in bakrorez, katerima se pridruži pozneje izjedenka (radirunga), ki posebno v XVII, stoletju zaigra pretežno vlogo. Toda kljubtemu, da so knjige vedno krasili včasih tudi jako bogato in okusno, smo vendar šele v najnovejšem času prišli na pot, ki nas res približuje idealu ilustrirane, to se pravi vsestransko umetniško opremljene knjige, knjige, ki je v vsakem oziru umetniška celota in enota, organizem, pri katerem se podpirajo v svojih umetniških funkcijah glavni elementi: okrasek, papir in črka. Pravo pot tu bo zadel samo umetnik, ki garantira s svojim imenom za delo, ki ga izvrši v zavesti, da ni umetniško nič manj vredno kot vsako drugo »visokoumetniško«.
Ilustriran list naj bo torej lepa knjiga, ki po svojih pripomočkih in izrazilih širi zdrav, dober okus; ne stremi naj po velikem, ampak naj se z malim zadovolji ; če bo s tem po svojih močeh ustregla, je izpolnila svojo vlogo popolnoma.
Večja pa je naloga lista s slikami. Ta ni samo umetniško opremljena knjiga, ampak ima namen publicirati umetnine v sliki. Seveda se v praksi obe strani ne dasta tako ločiti kot ju jaz tu ločim. Moj namen je samo poudariti, da pri listu, ki hoče imeti renome ilustriranega lista, ni glavno, da prinese kolikor mogoče veliko slik in te večidel slabe, ampak da je njegova naloga v prvi vrsti porabiti umetnost kot krasečo količino; šele ko je tej zahtevi zadostil, si lahko upa dalje in v svoje okrilje sprejme reprodukcije umetnin kot samostojen neodvisen del publikacije, ki gre paralelno in ne podrejeno izdelkom peresa, ki polnijo njegove predale. Slike, ki jih tak list prinaša, določajo gotovi vidiki, ki rezultirajo iz tiste plati delovanja človeškega duha, ki si jo je list namenil gojiti. List za umetnost bo prinašal reprodukcije umetnin; list kot Dom in Svet, ki nima v prvi vrsti umetniških namenov, ampak je njegova smer eminentno kulturna — zabavati, izobraževati, plemeniti duha, vzbujati razumevanje in zmisel za domačega duha, — bo prinašal poleg velikih svetovnih umetniških del, ki bodo izbrana tako, da bodo res splošno informirala, dela domačih umetnikov in umetnin domovine, posebno pa bi moral prinašati slike mikavnih pogledov naše umetniško in pokrajinsko tako pestre domovine; tu se namreč delo človeških rok in narava — arhitektura (razvalina) in pokrajina — družita v eno sliko, katera je polna vrednot, ki delujejo na naše razpoloženje in vedno iznova mikajo. Pri tem namenu pa se morata podpirati
tekst in slika. Ne samo po vsebini, ampak tudi po zunanjosti. Urednikova naloga je, da slike primerno razvrsti in iz lista napravi prijetno celoto.
Dom in Svet kot umetniško opremljena knjiga in kot list, ki ne prinaša samo izdelkov jezika oziroma peresa, ampak tudi dela drugih strok umetnosti, ima prevažno stališče v naši kulturi; urednik mora zastaviti vse moči, da poda največ in najboljše, kar je v naših razmerah mogoče, V naslednjem hočemo kratko pregledati, kako je dosedaj vršil svojo nalogo; iz tega se nam bo odkril ideal našega ilustriranega lista, h kateremu mora
tudi Dom in Svet odločno nastopiti svojo pot,
*
* *
Dom in Svet se kmalu začne zavedati svoje kulturne naloge v naši književnosti in vzame tudi umetnost v svoj program. Tekom prvega četrtletja si je že vsestransko začrtal pot, tako da bi čisto na konservativnem temelju svoje preteklosti sloneč, samo konsekventno in logično v tej smeri izpopolnjen kar čez noč lahko postal naš ilustrirani list kateksohen.
Zanimivo je že pregledati samo, kako vlogo igra ilustracija ali umetnost v naslovu listovem; tu je urednik vedno kratko naznačil listovo vsebino, Ti dodatni naslovi jasno kažejo, kako se je v misli urednikovi razvijal ideal Dom in Svetov od skromnih začetkov malega leposlovnega lista do velikega ilustriranega lista, namenjenega umetnosti, leposlovju in znanosti, kot ga je zapustil dr. Fr, Lampe, Na naslovnem listu VI, letnika prvič čitamo »ilustriran list za leposlovje in znanstvo«. Pozneje bomo videli, da se je res s tem letnikom resno odločil na to pot; V. letnik, ki je tudi že bogato ilustriran, je bil nekak poizkus; po tem pa je urednik dobil pogum in si upal slike sprejeti tudi v svoj program. Svoje umetniške težnje poudari zopet z XII. letnikom, ko piše izrecno »ilustriran list za umetnost in znanstvo«. Umetnost že s XIV, letnikom zopet izpusti, toda v praksi so naslednji letniki ostali še v struji, ki jo je nastopil nekako z IX, letnikom. Šele z XVIII, letnikom se začne prevladovanje slik dnevne zanimivosti; v to strujo je prišel list po rusko-japonski vojski že v XVII, letniku z očividnim namenom, z materialom, ki ga prinašajo drugod ilustrirani tedniki, namenjeni najširšim slojem, razširiti krog čitateljev in naročnikov; ravno ob 25 letnici je ta struja zelo prevladala. Vojni dogodki, ki so slovensko javnost tako živo zanimali, in vedno bolj rastoča važnost zunanjepolitičnih dogodkov za naš lastni kulturni razvoj — to vse ni moglo iti brez vpliva mimo lista, ki si je že
v svojem namenu stavil nalogo, da govori svojemu občinstvu o domu in o svetu.
Toda preidimo k posameznostim. Naslovna stran, smo rekli, kar kriči po umetniški interpretaciji. Ne moremo očitati listu, da bi se ne bil potrudil prinesti vedno kaj novega in s tem vzbujati pozornost- Umetniki oziroma neumetniki, ki so komponirali naslovne strani, so vedno napenjali svojo domišljijo, kako bi na originalen način izrazili staro idejo listovo, kaj originalnega se jim ni posrečilo, večidel še manj kaj okusnega, nobeden dosedaj še ni pomislil, da je njegova naloga edino ustvariti harmonijo iz neposredno danih količin papirja, črk in linij. Ko bi se bil zavedal, da ima v prvi vrsti krasiti in ne fantazirati, si ne bi bil izmišljal zvitih kompozicij, ki so nastale semintje čisto brez ozira na neobhodni tisk in je pozneje tiskar tisk, ki mu je bil ravno na razpolago in ga je smatral v danem slučaju za najprimernejšega, brez usmiljenja in ozira tiskal čez risarsko kompozicijo. Založništvo ni štedilo pri opravi platnic, priznati moramo, da je bilo posebno v zadnjih letih naravnost splendidno za take reči.
Tudi »glave« in končne vinjete so se tekom let v Dom in Svetu čisto udomačile. Semintje je za glave priobčeval kar fotografije primerne oblike, vendar pa je od IX. letnika dalje pogosto prinašal kot glave včasih prav čedne ornamen-talne kompozicije domačih umetnikov. Prvi ciklus v IX. letniku, ki ga je slikal M. Jama, je slikarsko, ne risarsko delo. Motivi so vzeti iz narave, največ pa iz narodovega življenja in običajev. Kompozicija — ureditev motivov — je nekako primerna slikam za razglednice; jasno se vidi, da ilustrator išče zveze s stranjo, katero ima krasiti. M, Jama je na ta način ilustriral več spisov kraje-pisne vsebine za Dom in Svet v XII. in naslednjih letnikih- Naslikal je tudi že več vinjet, — vse te reči spadajo med najbolj posrečeno, kar je Dom in Svet ilustratoričnega prinesel. Slikane so v širokih lisah, pomenijo pa v primeri z Ger-movimi rečmi, ki so bile risane po fotografijah in slikah in jih je Dom in Svet prinašal kot ilustracije k svojim spisom, enega največjih napredkov v ilustraciji naših knjig. Mesto risarja Germa, ki je svoje delo vzel rokodelsko, brez vsake osebne poteze, je stopil umetnik, ki je gledal predmete čisto osebno, ki je svoje delo do gotove mere sicer tudi rokodelsko izvrševal, ki je pa iskal stika in harmonije s prostorom, za katerega je delal. Jamove reči so pravzaprav prve ilustracije, ki jih je Dom in Svet prinesel; kar je bilo poprej, ne zasluži imena ilustracije, Z
ilustracijo je sicer Dom in Svet že prav zgodaj poizkusil, a ni dobil za to pripravne moči. Prvi je bil J, Zeplichal v III, letniku, ki je ilustriral pesem »Dvojni pokop«. Poizkus, iz cele strani s sliko in tiskom pesmi napraviti celoto, je tu, toda posrečil se ni, ker pač slikarju niti na misel ni prišlo, da se je treba ozirati na tisk ali pa tega celoti prilagoditi; danes ilustrator že računa s papirjem in črkami, ki bodo na razpolago, takrat pač o tem ni razmišljal. Drug tak poizkus je bil v IV, letniku pri članku — i —: Črtice iz zgodovine slikarstva zlasti slovenskega, J, Germ, ki je bil naslednja leta nekak stalni risar za Dom in Svet, ni imel za ilustracijo najmanjšega zmisla. Hvaliti moramo dr, Lampeta za misel, da si je jemal domače umetnike kot prva leta Germa in pozneje Jamo in jih stalno zaposlil pri listu, ker je na ta način vsaj nekoliko po-mogel razvoju domače umetnosti, toda Germ se mu pač ni izplačal. Duh, v katerem je delal pozneje Jama, veje pa že v VII, letniku, ko priobči A, Karpellus ilustracije k narodni pesmi o Rav-barju, V tem letniku se pojavi tudi M, Zarnik, ki ima iste dobre namene kot Jama; ilustrira posebno v IX, letniku Finžgarjev Triglav, manjka mu finosti, celo risarske oziroma slikarske spretnosti, ki sta predpogoj za dobrega ilustratorja. Medtem se pa pojavi čisto nova moč, ki se posveti samo ilustraciji in se nad vse pričakovanje izborno razvije —Frančišek Dobnikar, Kako boječ in neokreten je še v XI, letniku; v XII, letniku pa se naenkrat razmahne in par let z Jamo vred tvori izboren ilustratorski aparat listov, tako da so naslednji letniki v tem oziru najmikavnejši. Letnika XIII, in XIV, se odlikujeta posebno po zanimivih glavah, ilustracijah k pesmim itd. Način Dobnikarjev je čisto risarski v nasprotju z Jamo, ki je čisto slikarski; fantazija Dobnikarjeva je bujna in si vedno izmišlja nove igre linij; pokra-
jinske in figuralne motive preplete in oplete z valovi črt, snuje svoj svet vedno dalje in vedno v novih variacijah, Ako pomislimo, da je bil Dobnikar samouk in povrhu še v prvih začetkih, če pomislimo posebno, kako visoko se je povzpel v »Nežici« (XVI, letnik, 428), potem si sploh ne moremo prav izmisliti, kak ilustrator bi se bil lahko iz njega razvil, Izborne so bile tudi ilustracije k narodnim pesmim, N, pr, »Mlada Zora« (XIII, letnik) ali »Spanjščice« (XIV, letnik) itd. Poleg Jame in Dobnikarja se v teh letnikih pojavi večkrat tudi I, Vavpotič, poleg samostojnih risb tudi z drobnimi vinjetami, ki jih v morju tega blaga ne smemo prezreti,
XV, letnik nas seznani zopet z novim ilustratorjem, ki s prvim delom precej obeta, to je Maks Gaspari s svojimi letnimi časi. Tudi v XVI, letniku je več Gasparijevih vinjet; počasi začne prepletati svoje reči z narodnimi motivi in stilizira s časom svoje poteze čisto v narodnem duhu. Več reči v tem duhu ima v XVIII, letniku, V XXI, in XXII, letniku pa ima cel ciklus glav s portreti naših velikih mož. Okviri se mu semintje prav dobro posrečijo, nasprotno kaže v karakteristiki obrazov nezmožnosti, tudi celotno kompozicio-nalno misel naivno pojmuje in jo nerodno izrazi.
Ciklus glavnih vinjet v XVII, letniku je risal Peter Žmitek, Tudi on je porabil narodne šege ali vsakdanje življenje in napravil par prav dobrih glav. V zadnjih letnikih (XXII. in XXIV.) se je pojavil H. Smrekar; bil je skoro edini ilustrator v zadnjih letih, ki se je večkrat pojavil.
Poleg navedenih so se oglašale semintje tudi druge ilustratorične sile, ki so pa zaostajale dostikrat za najmanjšim, kar se lahko zahteva od njih.
V tem razvoju Dom in Svetove ilustracije se krije zdravo jedro, ki bi v bodočnosti energično razvito lahko rodilo originalen in zgleden list v ilustratoričnem zmislu.	(Konec prih.)
OB KOLPI.
(Zgradba belokranjske železnice pri Metliki.)
ZDRÄVNIK DR. MÄRKÄ GRBEC (1658-1718).
Spisal Viktor Steska.
Ill, Deo Optimo Maximo. Vindiciae Phy-sico-Medicae Aurae Labacensis, Oder Gründliche Verthädigug der Laybacherischen Luff t,1 Wider die jenige, welche solche nicht für allerdings gesund halten, und irriger Weise behaubten wollen. Von Marxen Gerbezio Med. Doctore, Einer Löbl, Landschafft in Grain Medico und Physico Ord, der Welt-Berühmten Reichs-Academiae Naturae Curiosorum Agesilaus genannt, und der Laybacherischen Academiae Operosorum Laba-censium Intentus genannt, Mit-Glid, Zu Papier gebracht, und in offnen Druck befürdert. Cum Licentia Superiorum. Laybach, Gedruckt bey Johann Georg Mayr Lands, Buchdrucker, 1710, Mala 80, Str, 16+127.
Delce je posvetil mestnemu starejšinstvu ljubljanskemu2, kateremu želi od najvišjega Zdravnika
1	Ker pravi Hoff: Gemähide vom Herzogthume Krain, 1808, III, 128, o tem delu: Auch deutsch 1719 — bi bilo soditi, da je delo izšlo tudi še 1, 1719, A to je le tiskovna napaka. Hotel je povedati, da je delo izšlo pod latinskim in nemškim naslovom, a pisano v nemškem jeziku. Tiskar je pa iz druge letnice napravil mesto 1710 napačno 1719.
2	Za ljubljansko zgodovino je zanimivo, kateri meščani so načelovali mestu: 1. Gabriel Eder pl. Edenburg, župan in mestni stotnik, cesarski svetnik; 2. Jakob Herendler, mestni sodnik; 3. Janez Krištof Bucher pl, Buchenthall, podžupan, ces, svetnik; 4. Janez Marija Menegalia; 5, Jan. Karol Malij, bivši sodnik; 6. Anton Janežič, višji špitalski mojster; 7. Dominik Hingerte, cesarski poštni oskrbnik; 8. Matija Križaj, višji mestni blagajnik; 9. Krištof Muesack; 10. BlažTropper;
(Dalje.)
stanovitno zdravje, mirno vlado in vso mogočo blaginjo na duši in na telesu. V nagovoru pravi: To je moj tretji spis, ki sem ga v tisku izdal poleg opazk, ki sem jih objavil v Ephemerides Naturae Curiosorum. Prvi spis Intricatum Extri-catum Medicum je obravnaval bolezni, ki zahtevajo medsebojno si nasprotujoča zdravila. To delo je bilo zelo težko, ker o tem predmetu še nihče ni pisal. Izšlo je 1. 1692. pod varstvom deželnih stanov kranjskih. Drugo delo je bila Chronologia Medica, zaznamek o mojem zdravljenju, katero sem nekaj let povrsti v Ljubljani izvrševal. Tretje delce je pričujoče z naslovom Vindiciae Aurae Labacensis, v katerem sem se potrudil temeljito dokazati, da je ljubljanski zrak zdrav in Ljubljana zdravo mesto in da ni resnično, kar sodita Merian
11. Florijan pl. Graffhaiden; 12. Matija Christian. Ti so bili udje notranjega sveta. Člani zunanjega sveta so pa bili:
1. Fr. Ant. Kaydaš, mestni sindik; 2. Simon Lingau, nižji špitalski mojster; 3. Dominik Höffer pl. Höfferstein, nižji blagajnik; 4. Lovro Zaun; 5. Jan. Helm; 6. Peter Gimbler; 7. Adam Skube; 8. Jan. Elleneiser; 9. Jakob Steßl; 10. Jan. Krst. Harth; 11. Andrej, mestni pisar; 12. Andrej Kocelj; 13. Jan. Schultz; 14. Jan. Astner; 15. Jan. Gospodarič ; 16. Jan, Ošaben, 17. Krištof Pachmayer; 18. Ludovik Bernard Thall-meiner; 19. Daniel Häncke; 20. Jan. Ant. Obreza; 21. Juri Ambrož Kappus, mestni registrator; 22. Lovro Tomšič; 23. Martin Mariner; 24. Jan. Filip Skube, Po navadi tedanjega časa imenuje v nagovoru te mestne očete: Wohl-Edl-Gestrenge , Ehren-Veste, Fürnehme, Fürsichtige, Ehrsame, Wohl-Weise, Großgünstige, Hochgeehrte Herren.
v svoji »Topographia« in Bleau v »Cosmographia« poleg drugih, ki mestnih okolnosti niso dovolj preiskali, ali pa niso izkušeni v naravnih tajnostih.
V zadnjih 26 letih, kar izvršujem v Ljubljani zdravniški posel, sem tolikokrat čul najraznovrst-nejšo sodbo o ljubljanskem zraku. Zato sem kot radoveden naravoslovec sklenil, da stvar natančneje preiščem, posebno, ker se mi je nespametno zdelo, da bi pravzaprav nič ne vedeli povedati o predmetu, ki nas povsod in vedno okrožuje in katerega niti trenotek ne moremo pogrešati.
Zato sem minulo zimo po opravljenih bolniških obiskih zvečer, navadno pred večerjo, o tem predmetu premišljeval in razlage za in zoper pre-tehtaval, nazadnje pa zapisal. Upam, da bom dokazal, kako napačno je mnenje tistih, ki menijo zapeljani po Merianu in Bleauu, da je ljubljanski zrak škodljiv.
Za človeka je največje vrednosti zrak, Kaj mu najbolj škoduje? Zrak! Tudi druge stvari lahko zdravju škodujejo: jed in pijača, bdenje in spanje, mir in pregibanje, zabasanost, strasti in nesreče. Najbolj pa je zdravju nevaren zrak, kar potrjujeta tudi Hipokrat1 in Galen2,
Če hočemo o ljubljanskem zraku govoriti, moramo najprej vedeti, kaj je zrak, kako vpliva na človeka, kateri zrak je zdrav in kateri škodljiv. Govorim o zraku, v katerem živimo. Ta vsebuje raznoter prah in različne pline, ki jih vsaka stvar izhlapeva. Preteklo poletje sem bil v Idriji in šel 160 sežnjev globoko pod zemljo. Tam so mi pokazali dva kraja, kjer se je vnel treskavi plin ob svetilnicah dohajajočih rudarjev ter jih znatno ranil. Čisti zrak ni škodljiv, pač pa praški in plini, katerih se navzame, Zato je zrak različen v gozdu in na polju, na gorah in v jamah, na vrtih in tratah; drugačen je poleti, drugačen pozimi; drugačen, če je jasno ali oblačno, vroče ali mrzlo, mirno ali vetrovno. Zrak je prva človeška hrana — alimenti principium. Nobeno živo bitje ne more biti brez zraka,
Pregibajoči se zrak je veter. Loči se od navadnega zraka le po gibanju. Važno je, odkod da prihaja. Severni vetrovi so mrzli in suhi, zato suše, hlade in zapirajo potne luknjice; navadno so zdravju koristni. Južni vetrovi so topli, vlažni in znojnice odpirajo; navadno so manj zdravi. Vzhodni vetrovi so dosti suhi in topli, zato zdravi; zahodni so hladni in vlažni, zato nezdravi. Mogoče
1	Hipokrat (Hippokrates), najslavnejši zdravnik starega veka; roj. okoli 1. 460., umrl v Tesaliji 1. 377. pr. Kr. Vsled bistroumnih opazovanj je početnik znanstvenega zdravoslovja.
2	Galenus Claudius (131 — 200 po Kr.), telesni zdravnik rimskega cesarja Komoda, Do Paracelza prva avktoriteta v zdravniškem svetu.
je seveda, da je tudi severni veter topel, n. pr, poleti, ko prihaja iz segretih krajev. Mornarji ločijo 32 vetrov, vendar sta sever in jug najmočnejša, potem pri nas vzhodnik in jugovzhodnik, ki ga imenujemo hrvaška ali kočevska burja, ki prinaša dež ali sneg. Tudi jugozahodnik je jak; k nam prihaja skoz Frančiškanska vrata (sedaj Vodnikov trg) in nam prinaša pozimi hud mraz.
Zrak prodira skoro vsa telesa. Kako pa zrak na človeka vpliva, je razvidno iz posledic, ko se zrak izpreminja. Če je deževno, mračno podnebje, se čutimo žalostne, pobite in zaspane; če je vreme suho in vedro, pa živahne in vesele. Zato je suho vreme zdravejše od vlažnega, mrzlo zdravejše od vročega. Kraji v višjih, zračnih legah so bolj zdravi, ko kraji v tokavah ali v močvirjih. Zdrav je torej čist, suh, zmerno mrzel zrak, nezdrav je vlažen in prevroč zrak.
Pri posameznih krajih moramo vpoštevati njih lego; ali so proti solncu obrnjeni? kateri veter ima do njih dohod? kakšno vodo imajo? leže li visoko? kaka je njih zemlja, suha ali vlažna? kaka je njih okolica?
Uporabimo vse to na Ljubljano! Na prvi pogled bodo vse okolnosti za Ljubljano neugodno pričale. Grič Grad zakriva Ljubljano proti vzhodu.1 Južni in zahodni vetrovi imajo prost dohod. Proti jugu se razprostira do dve milji močvirje. Ob dolgem deževju preplavita Ljubljanica in Grada-ščica del Ljubljane, da se Krakovci s čolni vozijo od hiše do hiše. Jeseni in pozimi zastira nebo gosta megla. Torej same neugodne strani. Toda ne prenaglimo se! Čujmo še drugo sodbo!
1,	Res zakriva grič Ljubljano proti vzhodu; pa ta grič ni niti visok, niti drevje tako gosto, da bi zrak kvarilo. Nasprotno je ta gozd radi lepe zelene barve, radi hladne sence, obširnega razgleda in prijetnih izprehodov celo koristen, zlasti dijakom, ki se ondi ali igrajo, ali pa učijo ter na izkušnje pripravljajo,
2,	Ljubljanica nudi plemenitnikom in meščanom mnogo razvedrila, zlasti ob poletnih večerih, ko se po mirni Ljubljanici na ličnih čolničih s svojimi prijatelji vozijo ob prijetnih glasovih zvonke godbe, posebno, če se oglase Philoharmonici in če umetni ogenj razsvetljuje temno noč. Ljudje večerjajo na čolnih ali pa na bregovih pod košatimi hrasti in trepetlikami; obrtniki prirejajo plese ; lovci streljajo ob reki povodne ptice, po-gostoma tudi labode in žerjave, ali pa se kratkočasijo z ribolovom,
3,	Da Grad Ljubljano nekoliko proti vzhodu zaslanja, je res; ker pa se Ljubljana polmesečno
1 Mislil je gotovo na Stari trg.
ob njem ovija, imajo vsi vetrovi dohod v Ljubljano. Sicer pa južni vetrovi v naši deželi niso tako nezdravi, kakor bi sodil Hipokrat. Ko je 1. 1679, kuga razsajala na Dunaju in v njegovi okolici, ko je 1, 1680, na Štajerskem, Koroškem, Goriškem in Hrvaškem mnogo stotin ljudi pomorila, se ni lotila na Kranjskem niti enega človeka. Bolj nezdravi kraji v Ljubljani bi utegnili biti Rožna in Hrenova ulica, svinjski trg Žabjek in ribiško predmestje Krakovo, ker leže nizko in so južnim vetrovom odprti. Sicer se pa vetrovi jako hitro menjavajo.
4.	Ugovor, da megla in močvirje Ljubljani škodujeta, je tudi pretiran. Hipokrat in drugi imenujejo škodljiva tista močvirja, ki se ne odtekajo, ki hranijo gnilo in usmrajeno vodo. Ljubljansko močvirje pa napajajo popolnoma čisti viri vode, ki skoz tečejo, so čista in zdrava pijača, kar potrjujejo ljudje, ki jo vsak dan pijo. Ta voda nikoli ne gnije, se nikdar ne usmradi, tudi skoro nikdar ne zamrzne, niti v najmrzlejših letih, kot n. pr. 1. 1683, 1684, 1709. Isto velja o megli, ki nastaja iz zdrave vode, pa jo tudi vetrovi kmalu preženo.
Vse to kaže, da je Ljubljana zdravo mesto. Dodati je še treba, da stoje hiše na suhem, peščenem svetu in da je vse zemljišče dobro obdelano.
5.	Kaj pa pitna voda? Prav škodljivih vodnjakov ni. Zato pri nas ni golš in drugih bolezenskih posledic. Prav zdrava je voda zunaj kri-žanskih vrat za stolpom, istotam vrtni vodnjak, ki ga napaja starodavni rimski vodovod; dalje Ljubljanica sama in vodnjak ob Gradu, nedaleč od Sv. Florijana, Mestna vodnjaka na Mestnem in Starem trgu sta sicer dobra, toda voda je radi mlačnosti neokusna, Studenci izpod Gradu pa niso posebno zdravi,
6.	V Ljubljani bivajo zdravi ljudje, urni in čili, živahni in duhoviti, zato pregovor Carnioli ingenio pollent.1 Mnogo jih je doseglo starost 70, 80, celo 100 let. Drugače je pa to pri ogrskih mestih, kjer popolnoma zdravi tujci obole brez drugega povoda, ko radi zraka. Isto se dogaja v Karlovcu, kjer skoro vsakdo dobi mrzlico, česar v Ljubljani ne opazujemo. Pač pa bolj vlažno podnebje povzročuje razno prehlajenje in z njim združene bolezni, katare, zlasti v mokrih letih, kakor 1, 1690—1700, manj v suhih letih 1700 — 1709, Minulo leto 1709, pa je bil vsled visokega, do aprila se tajajočega snega tak mraz, da so cepale domače in divje živali, da je zmrzovalo sadno
1 Kranjci so bistroumni.
drevje, da je setev pozebla in trta do korenin zmrznila, zato so bile one bolezni zopet pogostejše.
Zrak je v Ljubljani dosti dober; treba se je le varovati drugih življenskih napak, pa doseže človek lahko visoko starost.
Na šest reči je treba paziti: 1. na zrak, 2. jed in pijačo, 3, spanje in bdenje, 4. pokoj in gibanje, 5, na odlaganje porabljivih snovi, 6, dušne izpremembe. Benečan Cornaro, ki je bil v mladosti prav bolehen, je, pazeč na teh šest reči, dosegel zdravo starost nad 100 let.
1.	Kako je treba paziti na izpremembo zraka, uči vsakdanja izkušnja. Če je poleti vroče in potegne mrzla sapa, pa nisi dobro odet, ali gledaš skoz okno, precej dobiš nahod, vnetje jezička in bezgavk ali zobobol. L. 1705. je bila o pasjih dneh strašna vročina. Na večer sv, Jerneja sem obiskal hudo bolnega tovariša. Padel je tedaj hladen dež, ki je zemljo precej ohladil. Prišel sem domov, odložil suknjo in stopil k oknu ob vodi, da bi se popolnoma ohladil. Potem sem šel spat in do polnoči dobro spal. Kar se prebudim in začutim silne količne bolečine. Zakaj ? Prehitro sem se shladil in posledice so bile tu, — Minulo zimo je šel na Igu ves premražen kmet v svoji koči k peči. Kmalu ogluši in oslepi ter tretji dan umrje — vsled prevelike toplinske izpremembe.
Prevroč in suh zrak povzroča bolečine v glavi in vročnico. Iz njega izhajajo tudi: kuga, mrzlica, osepnice, koze, krvava griža in druge nalezljive bolezni. Biti pa mora v človeku neko netilo, ki se včasih vname in provzroči, da bolezen izbruhne, Odkod pa to zračno zastrupljenje izvira, ne morem tu razlagati. Kdor se za to zanima, naj čita razpravo Atanazija Kircherja o kugi. Sploh se izogibaj vsaki prenagli izpremembi zraka, naj bo sam zase zrak še tako dober.
Na vprašanje, ali se moramo ob solnčnem ali luninem mrku zraka varovati, odgovarjam, dane; saj je solnce zemlji, kar duša telesu. Zakaj bi ob solnčnem mrku ne gonili na pašo, ne zajemali vode, ne trgali sadja? L. 1699., ko je bil dolg mrk, ni bilo prav nobene bolezni vsledtega opaziti. Lunin mrk je pa še manjšega pomena.
2.	Jed in pijača človeka ohranjata. Varovati se je pa preobilnosti in takih snovi, ki škodujejo. Lep pregovor Modicus cibi, medicus sibi (Zmerni v hrani je sam sebi zdravnik).
3,	Spanje je človeku v okrepčilo potrebno. Preveč spati ali predolgo bdeti je škodljivo,
4,	Prekomerno gibanje, n, pr, hoja, delo, človeka utrudi; lenoba pa mu škoduje. Pridno delaj, včasih si pa tudi malo izprehoda privošči.
5.	Človek je in pije, da se ohrani, Nepotrebne snovi pa je treba izločiti. To se vrši po črevesu, po mehurju, po znojnicah pri potu, po nosu pri sluzah, po ustnih žlezah pri slini, Ako se ta iz-ločba vrši nepravilno, gorje človeku; tedaj potrebuje zdravniške pomoči,
6,	Obširno bi morali govoriti o duševni raz-vnetosti, o strasteh, ker je to zelo važno po-
glavje , vendar ne spada semkaj; opomniti pa moram, da jeza, žalost in skrb mnogo ljudi po-končavajo.
Kdor se pregreh zoper ta pravila varuje, si zdravje lahko ohrani tudi v ljubljanskem mestu, in zrak mu ne bo škodoval, svetujem mu pa, naj ne stanuje v sobah tik pod Gradom, ker so vlažne in nezdrave.
RÄZVOJ NOVEJŠE SLOVENSKE PISAVE PA LEVČEV
Spisal dr, A. Breznik.
?z hrvaščine so uvedli v našo pisavo predpono pro-za slovenski pre-. Prvi so jo pisali naši Ilirci, zlasti Matija Majar in Radoslav Razlag.1 Majarjeve pisave se je oklenil takoj mladi Janežič, ki jo je sprejel v svoj nemško-slovenski (1850) in slovensko-nemški (1851) slovar. Že v nemško-slovenskem delu je pisal poleg dotlej navadne oblike tudi po hrvaški: prokletje, prokli-njati, proganjati, prognanstvo, prohod, promeniti, promena, prorok itd. Še bolj pogosto je rabil hrvaško obliko v slovensko-nemškem delu svojega slovarja: n, pr, probaviti verdauen, projti projdem, prodor (1850 še samo: predor), prokop (1850 še samo: prekop), proliv, propadati, propast, propasti propad (1850 še samo: prepad), propevati singen, propuh Luftzug, proslaviti, sprovod (1850: sprevod) itd. Hrvaške oblike so se poprijeli tudi Luka Svetec in njegovi pristaši Cegnar, Jeriša ter pozneje L.Toman in Rod, Ledinski.2 Tem se je pridružil kmalu tudi Valjavec, ali se jim je izneveril ter je hrvaške oblike v svojih posebej izdanih
PRAVOPIS.
(Dalje.)
1	Majar: Novice: progovorim (1844, 11) je besedo pro-govoril (1847, 8) Slovenija 1848: v proglasu (5) prorokov (6). Radoslav Razlag: Slovenija 1. c. 53: smo se probudili itd.
2	Svetec: Slovenija 1849: proč (184) v serce prodere (212, 292). Slov, bč. 1851 : tim providneje (5) proderimo skozi tabor (6) proderal (20) prosterla (22) proroka (53). Novice 1852, 36: prorok. Cegnar: Slovenija 1849: prosterla bo (224). Novice 1852, 33: se je probudila (dvakrat). Glasnik 1. zv, (1858) prognani (42) probudila (129) probudi (163) proklet (161) 3, zv. (1859) proklel (40), Jeriša: Novice 1852: se sprominja (321) prodert (329) duh prosledoval bo svoj tir (341) pro-rokbo, prognat, proklenstvo, prognanstvo (365) 1855: prosterl (387) se je prostirala (399) Toman: Slov. bč. 1850: propad (65) Nov. 1856: proslaviti (203) projavil (93, list, priloga) pro-javuje (1858, 12) probud (1863, 97), R. Ledinski: Nov. 1852, 165: proklinjati, prokletje (večkrat). Drugi: SI. bč. 1850, 89; procvetuješ.
Pesmih (1855) popravil v domače,1 Drugi pisatelji so nove oblike tedaj še prezirali; sprejeli so jih le, če so prevzeli od Hrvatov tudi besedo samo na novo, n, pr, pročelje, neprodiren, proizvod, pro-buda, probujen, prospeh, prozoren itd. Ta predpona je imela poslej v naši pisavi čudno usodo, Levstik, ki jo je pisal že za mladih let, dasi ne dosledno,2 jo je začel po letu 1862, v družbi s Cegnarjem brezobzirno pisati po hrvaški. Toda za tem je nastopila reakcija, ki je v osemdesetih letih hotela nasprotno vse pisati po slovenski, celo besede, ki smo jih vzeli od Hrvatov, kakor: neprediren, neprezoren, preučevati itd. Kako se je pisava po teh poskusih ustanovila in kaka pravila je rodila praksa, o tem več v poglavju o Levstikovih reformatoričnih poskusih. Tu omenimo lahko samo še to, da se je v tej dobi s temi oblikami mešala tudi pisava: protiti, ki se piše poleg pretiti, drohen,3 Beseda je že stara, a je Pleteršnik nima v svojem slovarju.
Tretja posebnost, ki so jo uvedli v zapadno pisavo, je oblika: videti, videla, videlo, vedeti, vedela, vedelo za dotedanji viditi, vidila, vediti itd.
1	Slov. bč. 1853, 145: progovor; v Pesmih ima Valjavec v isti pesmi, str. 206: pregovor; proganjana (145) — Pesmi, 207: preganjana; propad (169), provrtati (169) prorokovanje (177).
2	Pesmi, 1854: probudi se (16) proklel (63, 87, 88), toda: oblak predere (4); tako tudi: Rokopis kraljedvorski, 1856: prediral je sovražnikom verste (44). Glas. 1. zv. (1858) pro-stiraš se (1),
3	Slovenija 1848, 50: protili so vse postreliti; 1849, 241: zguba proti; Valjavec, Glasnik, 5. zv. 103: proteča nezgoda; Okiški, Gl, 4. zv. 65; nevarnost ne bo protila; Gr. Krek, Nov, 1859, 110: protečih težav; Jurčič, Gl, 1864, 170: zaprotila je s palico; enako Gl. 1865, 41, 99. Janežič ima v slovarju 1850: drohen, protiti, pretiti. Gutsmann ima pod drohen, Drohung: protiti, protenje, protiunost, Drohwort protna.
Stari slovenščini odgovarjajočo pisavo so še ohranili Štajerci in Korošci,1 ki so jo tudi vztrajno pisali. Starejšo obliko sta začela pisati Cegnar in Svetec, vendar sta bila popolnoma osamljena, tako da sta jo sama opustila.2 Na novo jo je oživil Levstik3 1. 1862. in jo dosledno pisal v svojem Napreju (1863), s čimer ji je pripomogel do zmage. Levstika so posnemali zlasti Erjavec, Valjavec in Jurčič,4 ki so to pisavo tako utrdili in razširili, da je v Janežičevem Slov. Glasniku že 1. 1865, zmagala. Po dveh letih (1867) so jo sprejele tudi Novice, pri katerih se je baš to leto pojavilo nekaj novega življenja glede pisave, ker je uredništvo prevzel Janez Murnik,
Po koroščini in štajerščini so začeli pisati pri nas tedaj tudi oblike kakor bistrejši, najbistrejši, bistrejša, bistrejše za kranjski bistreji, itd. s čimer smo se približali stari slovenščini, a oddaljili od hrvaščine. Tako je začel pisati že Svetec,5 a prodrl s to pisavo še ni. Obnovil jo je Levstik v svojem časniku Naprej (1863), vsled česar je začela prodirati vedno bolj, tako po Glasniku kakor po Novicah, dokler ni popolnoma zmagala. Leta 1870. se ji je uprl Stritar6 v dunajskem Zvonu, toda po vplivu Levstikovem, ki je prišel koncem februarja tega leta na Dunaj in vzel v roke Zvonovo pisavo, je bil ta poskus kmalu zatrt. Ta pisava je imela slabe nasledke pri tvorbi prislova, ker se je jel mešati s končnico -ejši, -ejša, -ejše primerjalne stopnje.7
Od štajerskih in koroških pisateljev se je sprejela tudi pisava: prijatelj prijatelja za zapadni pri-jatel, prijatla, Prvi je začel pisati to obliko, ki
1	Korošci zaradi naglasa; v Podjunski dolini naglašajo: videti, videla, vedeti, vedela itd.
2	Cegnar: Slovenija, 1849, 396: je zvedel; toda vidil, (396), vidili (368). Svetec: SI. bč. 1851: vedel (38) zvedeti (36) videl (36); pozneje je pisal po zapadni pisavi: Nov. 1862, 407: so viditi.
3	Novice, 1862, 283: zvedel, dvakrat; dotlej je pisal: vidil sem, Novice 1858, 26; so izvedili, Glasnik 3. zv. (1859), 33.
4	Erjavec, Glas. 1863: so izvedeli (35) so videle (344), toda pisal je še: viditi, zvedilo (35). Valjavec, Gl. 1863, 100: videlo. Leta 1864. je Glasnik že stalno pisal vedeti, vedela, vedelo, toda še: viditi, vidila, najbrže vsled naslombe na sedanjikovo deblo: vidim. Jurčič, Gl. 1864: videla, vedela, videli (138, 139) izvedel (142). — Pred tem nahajamo v Novicah, 1852, 9: izvedeti; Cigale, Nov. 1857, 35: zvedel; Man-deljc, Gl. 1. zv. (1858), 5: zvedeti.
5	Slovenija, 1849: najmanjšega, bistrejšega (184) itd.
6	Pisal je n, pr. nar čisteji namen, raji molčim (2) nar imenitnejih (3) itd.
7	V Napreju je pisal Levstik prislov po primerjalni stopnji; tako je n. pr. stalno pisal: Pesem je bila tod umet-nejše, tamkaj slabše peta, str. 256 — nam. pravilnega: umet-neje, slabeje.
nas druži s Hrvati in staro slovenščino, Fr. Cegnar,1 toda uspeha ni imel. Posnemal ga je med zapad-nimi pisatelji edino Valjavec; tako da so dolgo po tem vzdrževali to obliko le štajersko-koroški pisatelji, n. pr. Caf, Raič, Terstenjak ter Majar, Janežič.2 Janežič je napisal v prilog novi obliki v Glasniku 1. 1859. med slovničnimi drobtinami mal sestavek: »Prijatel -tla pišejo eni zato, ker izgovarjajo Gorenci (kranjski, pod črto: Dolenci ne vsi) prijatu (kakor pepel — pepeu itd.); nekteri pišejo pa prijatelj -telja zato, ker pravijo tako nekteri drugi Slovenci, n. pr, ckoli Lutomera prav po staroslovenski. Po tem takem je zdaj — dragi moj »prijatelj!« oboje prav; ako ti pa to ni po volji, z Bogom, dragi moj prijatel!« Pod črto je pristavljeno: »Škoda, da je zginila končnica -elj, ki zvoni prav lepo, malo da ne povse iz navadne slovenščine; ali zdaj, ko obveljuje čedalje bolj vsa slovenščina, obveljuje po pravici tudi ta lepa oblika: učitelj, pisatelj; samo da izgovarjajo nekteri nerodno: učit'lj, učit'lja (proti temu se moramo še danes boriti, dragi Janežič! Opom, pis,) ,.. namesto popolnoma: učitelj, učitelja itd,3 Novi obliki vkljub pravim načelom Janežičevim, ki so odgovarjala tedanjemu razvoju slovenske pisave, ni še napočil dan zmage. Zgodilo se je pa to štiri leta pozneje, ko je to obliko sprejel Levstik in jo začel 1,1863, v svojem Napreju stalno pisati, Erjavec jo je povzel takoj4 in kmalu so mu sledili tudi drugi, tako da je v Glasniku v letih 1865 in 1866 že za stalno zmagala. Novice so jo dokončno sprejele še le med leti 1867—1869,
Od vzhodnih štajerskih pisateljev smo prejeli v tej dobi tudi obliko: bridek, bridka, bridko za dotedanjo zapadno pisavo: britek, britka, britko. Oblika z »d« je staroslovenska (bridtki.) in nas veže tudi z ostalimi Slovani,5 Izmed zahodnih pisateljev jo je prvi pisal L,Toman,6 za njim menda dalje časa edino Valjavec, ki je v že večkrat po-
1	Slovenija, 1849, 348: prijatelj, štirikrat. Novice, 1852, 14: prijatelja. Glasnik, 4. zv. 1859, prijateljev (2, 8). Viljem Teli, 1862, 167: prijatelj.
2	Valjavec je v Pesmih, 79 pisal: prijatelj, dočim je v isti pesmi v Slov. bč. 1852, 329 rabil obliko prijatel. Caf: Novice 1851, 212: prijateljem, pred tem: Novice 1846, 32: prijatelja. Raič je v Novicah 1856, 110 zahteval pisave prijatelj nam. prijatel. Terstenjak: Nov. 1854, 90: prijatelj, 1859, 29: neprijatelji, Majar: Nov, 1845, 2; 1845, 155; Slovenija, 1848, 6. 189 itd. Janežič, Gl. 2. zv. 169; Gl. 1860, 5. zv. 29.
3	3. zv, 1859, 190,
4	Glas. 1863, 38. 40.
5	strsl. brid^kt, rus. bridkoj, dial.; malorus. brydkyj; srbohrv. bridak, bridjeti, bridim; češ. bridky, polj. brzydki, po Bernekerju, SI. etym.W. 86; prim, tudi Miki. E. W, 22.
6	Slov. bč. 1850, 65.
hvaljenih Pesmih poprejšnjo pisavo popravljal po novih načelih, in tako tudi pri tej obliki,1 Nova pisava se med zahodnimi pisatelji dalje časa ni mogla ukoreniniti, ker niso mogli verjeti, da bi bila po etimologiji upravičena,2 Nekoliko jo je podkrepil Levstik, ki jo je začel pisati stalno v Napreju,3 toda popolnoma ni mogla dolgo časa zmagati. Rabiti so jo začeli posamezni pisatelji in listi sicer bolj pogosto, toda omahovali so vedno do najnovejših časov. Nje raba je vendar danes toliko ustanovljena, da jo sme pisava zahtevati kot edino pravilno obliko,
Svetec je izkušal oživiti še mnogo starih oblik, ki bi nas bližale Hrvatom, Bil je že iz početka naklonjen ilirski struji, zato je pisal, zagovarjajoč nove oblike v sestavku »Nove oblike«,4 češ da tudi nam ni »nemogoče, prednosti ilirskega jezika vdeležiti se,« Med stvarmi, ki bi se dale obnoviti, našteva tam: »Mislimo imensko ali kratko sklombo prilogov (t, j, pridevnikov) in kratke oblike glagolov v preteklem času (t. j, aorista). Nekdaj so bile tudi naše. To in ostanki od obojih bi nam pravico dali (namr. udeležiti se ilir, jez.). Tako n, pr. smo od pervih ohranili: do čista, iz lahka, iz nova, vsega dobra, jeden druga, jeden drugu. Zna-bitise še mnogo druzih sem ter tje po kotih znajde. Od glagolov imamo Notranjsko asta, esta, ista; aste, este, iste, n. pr. delasta, nesesta, učista itd,, čeravno je zdaj zlo pomen sedajniga časa dobilo,5 Potlej Koroško besem, be in Hrovaško-Slovensko bese. Kako potreba nam je tih oblik, vsaki dobro ve, ki pozna okornost naših sedanjih, posebno v pesmi!« Na podlagi tega programa je res pisal oblike stare imenske sklanje, aorist in kondi-cional,6 toda vse to se ni moglo prijeti- Sledila sta mu edino le Cegnar7 in Jeriša8, ki sta se pa teh oblik kmalu otresla. Od oblik imenske sklanje se je sprejel v pisavi edinole rodilnik s predlogom, n, pr, iz nova, znova, iz prva, sprva itd. Tako so
1	Pesmi, 173: bridkosti; v isti pesmi, SI, bč, 1853, 185; britkosti,
2	Po kronologičnem redu so jo pisali: Novice, 1858, bridka novica (215); 1860, 292: bridka, Gr, Krek; 1861, 7: bridko; 1862, 27: bridkost; Glas. 2. zv. 1858, 109; bridke, S, Jenko. Po 1, 1865. so jo Novice pisale.
3	Str, 13, 37, 47, 60 itd,
4	Slovenija, 1850, 16.
5	To seveda ni ostanek aorista, temveč so prave se-danjikove oblike, tvorjene po zgledu jesta, jeste; vesta, veste, dasta, daste, kjer je —s— upravičen.
6	imen. skl.: iznova, Slovenija, 1849, 212; od davna, Vedež, 1850, 105; dajalnik: i gladnu i žejnu, Bč. 1850, 129. itd. Ostale oblike smo našteli že na str. 192. in 71. tega lista,
7	Aoristove oblike glej na 147 str, tega lista.
8	Kondicional, glej str. 195.
začele pisati že jako zgodaj Novice in ž njimi1 vred tudi drugi listi in posamezni pisatelji.
Svetec je uvedel po Majarju2 tudi deležnik preteklega časa na -v, n. pr, vmešav, zavihtiv za vmešavši, zavihtivši.3 Posnemali so ga Jeriša, Ter-dina, Valent. Janežič, Valjavec, Levstik, Šuman, Andrejčekov Jože in drugi;4 udomačiti se ta oblika vendar ni mogla. Jako mnogo zahodnih pisateljev je začelo rabiti tudi štajerske oblike kakor: s siloj, toti itd,,5 ki se tudi niso mogle ukoreniniti in so jih dolgo vrsto let pisali le štajerski pisatelji.
Navdušenje za ilirsko vzajemnost je poklicalo v tej dobi še mnogo hrvaških in staroslovenskih oblik v življenje,6 toda v kratkem času je moralo vse to izginiti. Pisatelji, ki so skušali vzajemnost doseči po tej poti, so se kmalu streznili, kar nam izpričuje Navratil7, v pojasnilu, kjer pripoveduje Valjavcu, zakaj je moral Vedež prenehati- Valjavec je očital Navratilu, češ da je Vedež pokopala »tista nesrečna mešanica«, Navratil pa mu je odgovoril, da temu ni bila vzrok ilirska mešanica, temveč pomanjkanje naročnikov, »Res, da sem se dal,« piše dalje, »nekterim mladim pisavcom, prijateljem svojim, zadnje 3 mesce 1, 1849 pregovoriti, ali prav za prav preprositi, da sem vzel nehotoma le ,za poskušnjo' vanj,,, (nekaj) spiskov, ki so bili pisani ,nekoliko z ilirskimi (pod črto: Zdaj bi rekel rajši: serbskimi ali hervaškimi) oblikami'; ali že konec onega leta (1849) sem sam ob sebi zavergel to mešanico, ki mi je presedala od nekdaj, zato ker po moji pusti pameti ne bo iz te moke nikdar (narodnega) kruha. Saj so nas menda že izučile nesrečne poskušnje, da se jezik ne da narediti!? — pa tudi mešati ne, kakor soršica, da bi bil kakor iž nje tečen kruh!«	(Dalje.)
1	Nov. 1853, 319: izperva, 319; 1855: iznova, docela, sperva (55) skratka (82) (399, 403). Jeriša je pisal v Glas. slov. slovstva tudi obliko : vznova (59) poleg drugih nav, oblik. Prim, še Nov. 1856., 179; od starodavna, Majar, Nov. 1856, 276; 1858, 13, 346; 1859, 44; 1860, 3, 17; 1863, 421, itd.
2	prim. Pravila, str. 80; Slovnica za Slovence, 1850, 33, 35, 37.
3	Glej oblike na str. 192. tega lista.
4	Jeriša: glej str. 195; Terdina: vernem se z bojevanjem se vtrudiv, Bč. 1852, 36, Janežič: pritisnuv ga objema, ob-jemav ponovi; Bč. 1851, 134. Valjavec: se spomniv govoril je, Gl. si. si., 1854, 54. Levstik: oznaniv vam na znanje dam, Pesmi, 76, sozidav, Gl. 1. zv, str. 1. Šuman, Gl. 1865; preseliv (257) nakupiv (260). Obliko: prišed so rabili: J. P. (odmilj-ščak) Gl. 1865, 374; 1867, 27, 43. Celestin, Gl. 1867, 129 itd.
s Svetec, Slov. 1849, 132: Z njoj (dvakrat) siloj, Bč. 1850, 129, lepotoj, Bč. 1851, 22, z drugoj obleko, 72 itd. Levstik: vsoj močjo, Pesmi, 4.Valjavec: prisego toto spregel, Pesmi, 107. itd.
6	Caf je uvedel stari imperfekt, n. pr. Novice, 1846: trebaše (32) odpirahte (35) spaše (40).
7	Zakaj je nehal Vedež? Spisal J. Navratil, Gl. 1859, 4. zv. 151.
RIBIČ.
Pravljica. — Spisal dr, Ivo Č e s n i k. w
mjffifnjar juga je rodil to pravljico.
Prvo pomladno popje je vzbrstelo, Na-SH^i rava je bila polna zelenja. Goriško polje se je kopalo danzadnem v solnčnih žarkih, ki so blesteli kakor prosojne meglice pisanega cvetja. Vipavska dolina si je ovila poročni venec okrog glave in se odela v belo krilo, segajoče do tal. Tamkaj od morja so prihajali čez Furlanijo pozdravi harmonije, sreče in ljubezni.
V tistem času se je rodila ta pravljica.
Čujte jo!
I.
Tiha noč je legla nad Adrijo, nad vas ob breg in nad grad tik morja. Plavala je nad Krasom in Furlanijo in ovijala v svoj skrivnostni pajčolan širno ravnino, vinograde in njive, hribe in doline. Morje je dremalo in sanjalo o svoji nekdanji moči in slavi, sanjalo in dremalo kot sestra mesečina nad njim, ki je sipala svoje prosojne trakove nad prostrano naravo.
Vse tiho in mirno ! Le šuštenje listja na drevju grajskih vrtov in neznatno pljuskanje valčkov ob stoletno zidovje in ob morske bregove vznemirja tišino , , ,
Tam na produ kraj vasi je stala koča, V njej je bival stari ribič Štefan in z njim mladi Robert. Robert je bil sirota, brez očeta in matere. Davno, davno ga je prinesla nekoč v hreščeči noči tuja ženska v Štefanovo hišo. Težki časi so tedaj vladali v deželi. Kmet se je uprl zoper svojega zatirajočega gospodarja, se oborožil s cepcem in koso in s puško kremenko ter ropal,
KOTORSKO PRISTANIŠČE.
zažigal in celo moril, da se maščuje nad stoletnim zatiralcem,
V tisti dobi je prinesla Roberta, zavitega v cunje, neznana ženska, vsa preplašena, prepa-dena in bolna, k Štefanu, Razodela mu je, da je otrok plemenitega rodu, in ga rotila in prosila, naj se ga usmili, vzame pod streho in vzgoji, ker ona čuti, da se ji bliža vsled trpljenja, onemoglosti in bolezni smrt.
Stari Štefan jo je uslišal, sprejel Roberta v svoje naročje in ga vzgojil. Tuja ženska pa je umrla še isto noč, Robert je rastel in se razvijal v oskrbi ribiča Štefana v krepkega in čvrstega mladeniča. Postal je ognjevit, pogumen in predrzen. Ni se bal viharja, ne sivih oblakov, bliska, groma in strele, ko stresa jeza božja nebesni obok. Njegova roka je varno vodila čolnič po morju, naj so valovi še tako pljuskali s srditostjo ob njega, Robert je postal najboljši veslač in najpogumnejši ribič in stari Štefan, ki je imel od dela in truda upognjen hrbet, je bil vesel mladega in čilega orla Roberta,
Na produ ob koči se je zgenil čolnič. Ribič Robert je stopil vanj in zaveslal na široko odprto Adrijo, Tam je položil vesla v stran, vzel piščal iz žepa in zapiskal najlepše melodije tople južne ljubezni,
Mir je vladal nad široko, prostrano naravo. Tišina je kraljevala nad Adrijo, Tisoč zvezd je brlelo nad Robertom in okrog njega so igraje pljuskali drobni valčki. Gori v grmovju pod gradom je zapel slavec veličastno pesem tihe sreče. Pesem je šla preko vasi, preko nizkih koč in je trkala
na polkna, šla je preko morja in je potrkala na Robertovo srce in Robert je prijel za vesla in zapel:
»Barčica po morju plava, drevesa se priklanjajo, o le naprej, o le naprej, dokler je še vetra kej . , .«
Slavec v grmovju je utihnil in Robert je zaveslal pod grad, ovenčan z bršljanom, in zažvižgal ribiško ljubezensko popevko. Odprlo se je okno v gradu in prikazal se je na njem droban obrazek grajske gospodične Jarmile. Dolgi prameni krasnih las so se ji sipali po ramenih, Nasmehnila so se njena usta, njen pogled se je strnil z njegovim in oči so nemo govorile o ljubezni. Dolgo je slonela Jarmila na oknu, dolgo je Robert strmel kvišku. Njuna ljubezen je bila tiha in skrivnostna, kakor je bilo tiho in skrivnostno morje krog njiju. Sama od sebe se je porodila ta ljubezen v njunih srcih, čuvala sta jo kot skrivnost in komaj sta si jo upala priznati sama sebi. Nista se povpraševala, ali jima ta ljubezen porodi kak sad, ali jima vzklije iz nje mogočna veličastna roža, ki bo razširjala duhteči vonj daleč okrog. Nič nista mislila! Sanjala sta, kakor je sanjalo morje in vsa narava v prvi pomladni krasoti.
Robert je zapiskal na piščalko strastno ljubezensko pesem, polno hrepenenja in neutešenih želja. Jarmila pa ga je goreče gledala in mu pošiljala poljube. In tako sta strmela drug v drugega uro za uro,
V grajskem zvoniku je odbila ura polnoči. Grof Erazem, strogi oče gospodične Jarmile, se je prebudil in začul glas piščalke. Radoveden je odprl okno in zastrmel , , , Gledal je, zaklel in zamrmral: »Kdo je tam doli? Moja hči? in kdo je oni drugi!« Napel je oči in v mesečini zapazil ribiča Roberta, Prevzela ga je jeza, stopil je k svoji postelji, pograbil puško in nameril proti Robertu, Strel je počil, grof je zavpil: »Tu imaš plačilo!« A strel je izgrešil svoj cilj. Mlada zaljubljenca sta se prestrašila. Jarmila je vzkliknila in vsled strahu skoro omedlela, a Robert je urno posegel po veslih in odhitel s svojim čolnom kakor lahki ptič proti koči starega Štefana.
Grofu Erazmu so se napele zenice, nagu-bančilo čelo in zamrmral je v svojo sivo brado: »Nisem ga zadel, prokletega zapeljivca, le čakaj, vidiva se drugje !« Zaprl je okno in dolgo stopal po svoji sobi in razmišljal, »Moram ga ugonobiti, te sramote ne prenese moja častita hiša in moja plemska kri,«
Ko je zarja posijala izza gor, se je porodil v njegovi duši trden in neomajen sklep: »Pošljem
ga na zakleti otok. Tam prebiva v kamenitem gradu v kačo začarana kraljica- Kača je velikanska in ostudna, pokrita z luskinami. Na vsem otoku ni živega bitja, ker so vsi izpremenjeni v kamenje. Kdor stopi na to prokleto zemljo, se ne vrne več živ. Le če odkolne in reši kraljico s tem, da jo poljubi na ostudno glavo, osreči sebe, njo in ves otok. A tega ne stori nihče. Tja ga pošljem, tam naj pogine kakor ničvredni beraški mrčes , , ,« Gospodična Jarmila je jokala vso noč. Njenih
oči ni mogel poljubiti sladki spanec,
*
* *
Ko je pozlatilo jutranje solnce kraška brda in se je razlila čarobna svetloba čez morsko gladino, je stopil v Jarmilino sobo grof Erazem, Ljubil je svojo hčer z neizrekljivo ljubeznijo in ponosen je bil nanjo. Kot plemenitaša ga je bridko zadela ponočna ribičeva zaljubljena pesem pod oknom njegove hčere.
Jarmila je s strahom obrnila svoje objokane oči v očeta in začutila njegov strogi in resni pogled. Grof Erazem je prekrižal roke na hrbtu in govoril hčeri:
»Ljudski glas je prišel do mojih ušes, da piska v jasnih nočeh ribič pod tvojim oknom. Preziram ljudski glas; če je to tudi res, sem si mislil, naj jipopeva, slajše bo spala ! Prišel je pa drugi ljudski glas na moja ušesa, da ti odpiraš okno in poslušaš njegove pesmi in da ga ljubiš, da ga ljubiš. Nisem verjel tem vestem ; danes jim verjamem. Na lastne oči sem se prepričal. A rečem ti, kaznujem ga, da mu bodo prešle vse sline po grofovi hčeri. Cigan-nepridiprav se upa dvigniti oči do moje hčere ! In ti si dajala duška njegovi slepoti. Da se sramu ne pogrezneš v zemljo ! Ah, maščujem se za sramoto, ki je zadela mojo hišo in mojo sivo glavo.!«
»Oče, prosim Vas, ne storite mu ničesar ža-lega.«
»Molči! Torej ti ga zares ljubiš in nisi le za šalo poslušala njegovega trubadurstva ? 0, maščujem se !«
Odšel je iz sobe in jezno škrtal z zobmi, Na dvorišču je poklical valpeta Celestina in mu ukazal, naj vzame s seboj tri hlapce, da pripeljejo v grad Roberta,
Lep pomladni dan je žarel nad Krasom in Adrijo, Nad furlansko ravnino so se dvigale lahne prozorne meglice, vasi in trgi so bili odeti v sanjav mir. Na morski gladini so se igrali solnčni žarki z bistrimi valovi; iz daljine sta plavali dve ladji po morju bogvekam. Povsod zelenje in veselje, povsod pomlad!
Stari Štefan je sedel pred kočo na produ in izpiral mreže. Robert je pokladal ribe v košaro, da jih ponese prodajat, Bil je zamišljen in redkobeseden, Štefanu je bila znana njegova ljubezen, Svaril ga je pred neumnimi koraki in mu pretil: »Gorje, če izve grof,« A mladost posluša srce in le redko razum,
Na vasi so se pojavili grajski hlapci s Cele-stinom. Spremljala jih je kopa otrok in radovednih žensk pred Štefanovo kočo,
Štefan jih je zagledal že oddaleč in se prestrašil, Robert je vzdihnil in skrčil pesti, »Gorje nam!« je rekel Štefan, »Gorje nam!« je ponovil Robert in povedal Štefanu nočno zgodbo.
Grajski hlapci so tedaj stopili pred Roberta, Celestin se je mogočno razkoračil in dejal: »Mi-lostljivi gospod grof hoče s teboj govoriti, Zapo-vedal mi je, naj te pripeljem v grad,« Mignil je hlapcem, da bi ga zvezali,
»Ni me treba vezati kot razbojnika. Prostovoljno pojdem z vami, in če sem kaj pregrešil, bom tudi dajal odgovor,«
»Molči! Zvežite ga!« je dejal Celestin, Zvezali so ga in odtirali v grad. Do grajskih vrat ga je spremljala otročad in množica žensk. Zadnji je stopal Štefan in zrl v tla, žalost v očeh in na vsem obrazu. Na grad niso pustili nikogar razen Štefana, ki je prosil vratarja za to milost.
Grof Erazem je sedel za kamenito mizo pod košato lipo, ko so privedli Roberta predenj. Jezno ga je gledal, prekrižal roke na prsih in ga vprašal: »Ali veš, zakaj stojiš pred menoj med biriči in v verigah ?«
»Vest mi ne očita nikakega greha. Zdi se mi pa, milostivi gospod, da je snočnja moja pesem tisto zločinstvo, radi katerega me preganjate,« »Ugenil si!«
»Gospod grof! Nisem kriv niti jaz, niti Vaša blaga hčerka, Prišlo je in ne bo prešlo nikoli,« »Pomagam ti jaz, da ti preide, Odkažem ti imenitno in dostojno stanovanje. Jutri pred solnč-nim vzhodom te popeljejo na zakleti otok. Ali razumeš, na zakleti!«
Naježili so se Robertu lasje in obstrmel je, V detinskih letih so mu pripovedovali o grozo-vitosti zakletega otoka. Tam prebiva v kamenitem gradu v kačo začarana kraljica. Kača je velika in ostudna, pokrita z luskinami. Ves otok je zaklet in začaran, vsi ljudje in vse živali so uklete v kamenje. Kdor stopi na tisto zemljo, ne pride več nazaj. Le če reši in odkolne kraljico s tem, da jo poljubi na glavo, osreči sebe, njo in ves otok. Povrnejo se tedaj stari časi, zlati, lepi in prijetni,
ki so vladali pred zavistno zakletvijo čarovnice Mare, A tega do danes še ni storil nihče in vsakdo je nesrečno poginil, kdor je prišel na otok. Studila se mu je kača, da je ni mogel poljubiti, in kača se mu je ovila okrog vratu in ga zadavila,
»Usmiljenje, gospod grof!« je prosil Robert, »Nič usmiljenja! Ti ga tudi nisi imel z menoj. Zato molči!«
Tedaj je pokleknil pred grofa starec Štefan in mu pripovedoval zgodbo o Robertovi preteklosti in njegovi rodbini, kakor mu jo je pravila otrokova mati pred smrtjo. Nikomur še ni pripovedoval te zgodbe, niti Robertu ne, da ne bi čutil nesreče, ker ga je usoda vrgla med ribiče, Štefan je pokazal grofu svetinjo s plemskim grbom, ki mu jo je izročila Robertova mati, a grof Erazem je ostal hladen, miren in neizprosen,
»Lepe bajke si mi načenčal, starec. Če je tvoj ljubček plemenit, bo pokazal svoje junaštvo na zakletem otoku, Če reši kraljico in se vrne, bo moj zet, hahaha!«
»Ribič sem in ne maram za plemstvo, A toliko morem kot grof Erazem, in če da Bog, še več. Oče, pojdite domov in pričakujte svojega sina! Vrnil se bom in tedaj, gospod grof, se boste kesali, da ste ravnali tako z menoj,«
»Odpeljite ga v ječo ! Še grozil mi bo,« Tedaj je prihitela Jarmila iz svoje sobe. Služabnice so ji povedale, kaj se godi na dvorišču. Razjokala se je pred očetom in Robertom,
»Bodite milostljivi, oče, ne kaznujte ga, ker ni ničesar zakrivil,«
»Kaznovan je že, Prognal sem ga na zakleti otok,«
»Na zakleti otok!« je kriknila Jarmila in omedlela ter se zgrudila na tla, Robert je hotel v verigah skočiti k njej, a grof Erazem je zavpil nad biriče, naj ga odpeljejo.
Odvedli so ga v temno ječo. Oče Štefan je zrl za njim, si zakril od bolesti oči in stopal v polzavesti iz grada,
II,
S prvim svitom so peljali biriči Roberta, vklenjenega v verige, na čoln. Vsa vas je še počivala v snu. Nihče ni videl, ko so odpeli čoln tik pod gradom. Le Jarmila je gledala skoz okno in v bolesti vzdihovala, ko je zapazila, da se čoln že ziblje po morski gladini. Zapazil ga je oče Štefan, ki je bdel pred svojo kočo vso noč in molil in jokal, Zapazil ga je tudi grof Erazem in se smejal:
»Maščeval sem se za sramoto,«
*
* *
Dva dni in dve noči je plul čoln po širokem morju. Tretji dan so priveslali do zakletega otoka, pustega in zapuščenega kraja. Grajski hlapci so odvezali Roberta iz okov in ga vrgli iz čolna na kopno. Čoln je hitel nazaj po neizmerni gladini kakor lastovka, ko se vrača jeseni na jug, Robert je gledal za čolnom žalostno in z bridkim čuvstvom v srcu, dokler ni izginil v nedogledu , , , Grozno čuvstvo ga je pretreslo, ko je bil sam tako daleč od domovine. Ozrl se je naokrog in zagledal neobdelano pustinjo, Tam v daljavi je strmel v nebo grad in pod njim je ležalo mesto. Mogočna kraljica je vladala nekoč nad gradom, mestom in celim otokom; prevzetna in ponosna je bila, zato jo je zavistna čarovnica uklela v kačo,
»Tja moram iti mimo osamljenih vasi, tja na grad poljubljat kačo. Ali mi bo mogoče pogledati ostudno golazen, ali mi bo mogoče poljubiti njeno glavo ?«
Spomnil se je Jarmile in grofa Erazma in zaskelelo ga je v srcu; stisnil je pest, vgriznil se v ustnice in šepnil: »Pojdem v grad in poljubim kačo, če bi bila tudi grda kot pošast, ki jo je prebodel sv, Jurij, Dokazati hočem, da je ribič toliko vreden kot grof Erazem, Videl bo, da nisem strahopetec, Oteti hočem kraljično, rešiti zakleti otok in sebe in dobiti Jarmilo, Hočem in moram!«
In hitel je proti gradu v daljavi- Ni mu bilo mar kamenja in trnja med potjo, ni ga nadlegovala ne lakota, ne žeja. Zvečer je dospel v mesto, dolgočasno in prazno, polno kamenitih kipov, ki so predstavljali ljudi v raznih pozah. Dospel je v grad. Prišel je v veliko dvorano, lepo in prostorno, polno zrcal in preprog. Oddahnil se je in sedel na mehko stolico in kmalu zaspal od utrujenosti,
V spanju so potrkale na vrata njegovega srca sanje. Priplazila se je v dvorano v kačo zakleta kraljična, grda in sluzasta, s pegastimi luskinami po životu, in splezala Robertu na kolena. Studila se mu je in obrnil je pogled od nje, skočil pokonci in hotel zbežati, a kača ga je dohitela in se ovila njegovih nog. Tedaj se mu je prikazala Jarmila in mu dajala poguma. Poljubil je kačo in v trenutku je stala pred njim lepa kraljica Astra s čudovito nežno poltjo na rokah in obrazu, živimi globokimi očmi, V prekrasni obleki je stala pred njim in ga zahvaljevala za rešitev ter mu poljubljala roke,
Roberta je prebudil iz sanj močan ropot. Pomel si je oči in pogledal okrog sebe.
Luna je sijala v sobano in ločil je natančno vsak predmet, A videl ni ničesar sumljivega. Po stenah so visele slike in dragocena zrcala, po tleh so bile pogrnjene tkane preproge.
Iznova je zadonel ropot, močan, da so se stresli zidovi, Robert je vstal in se prestrašil,
»Kača se privleče,« si je mislil, »Pogum, Robert!«
In res je švignila iz kota pri vratih velikanska ostudna kača in se ustavila prav tik Roberta, Divje so ga gledale njene drobne oči, kolobarji so se vili krog njegovih nog; z glavo je silila kvišku. Groza ga je bilo in pošast se mu je neznansko studila. Prekrižal se je in pomislil na edino možno rešitev,
»Poljubi me!« se je izvilo iz kačjega žrela zapovedovalno,
Robert se je sklonil, a njegove ustnice se niso dotaknile sluzaste glave. Dvignil se je hitro.
»Poljubi me !« je zavpila kača drugič močneje,
Robert se je sklonil prav do kačine glave in jo hotel poljubiti, a studila se mu je pošast še bolj in urno se je zopet dvignil. Kolobarji pa so se močneje ovili njegovih nog,
»Poljubi me !« je zagromela kača. In Robert je stisnil pesti, se pripognil in jo poljubil sredi glave,
V hipu ga je obdalo grozno čuvstvo, izpreletel ga je mraz po vsem životu, omedlel je.
Ko se je zavedel, je sedel v drugi sobani, in poleg njega je sedela kraljica Astra v krasni beli obleki s krono na glavi, smehljajočih lic, živih modrih oči. Sobana je bila razsvetljena in od vseh strani se je čulo življenje in vrvenje, Robert je rešil otok zakletve! »Rešitelj moj in rešitelj mojega ljudstva, bogato te nagradim. Karkoli poželiš, ti dam : svoje kraljestvo, svojo roko in svoje srce,«
Robert je molčal in ni mogel verjeti, da bi
bilo res, kar se je godilo okrog njega,
*
* *
Vstalo je življenje na otoku, po vaseh, po mestu, na gradu kot na klic. Veselili so se ljudje, peli so davno zamrle pesmi in se zahvaljevali za rešitev Robertu, Za kralja so ga hoteli imeti, in kraljica Astra bi ga radovoljno in s hvaležnostjo vzela za svojega moža,
Napravljali so veliko slavje na čast Robertu in kraljici. Imenitno pojedino in gostijo je napravila Astra na dan rešitve, Robertu je bilo znano, kakšne časti mu bodo ponujali, in za hip ga je obšla izkušnjava, Koj na to pa je pomislil na Jarmilo in Štefana in dom. In šel je na morsko obalo in gledal daleč, daleč po gladini in poslušal pljuskanje valov. Začutil je v srcu bol po Jarmili in zavest mu je slikala črno, žalostno prikazen.
Spomnil se je, da je Jarmila omedlela, ko je čula iz očetovih ust grozno obsodbo. Hotel je skočiti k njej, a grof Erazem ga je ukazal odgnati v ječo, Jarmila gotovo boleha in leži bolna in umre, če se on kmalu ne povrne in ji ne prinese zdravila. Neizmerna ljubezen do Jarmile, očeta Štefana in doma ga je prevzela. In vzel je piščal, in črez morsko gladino se je razlegala otožna pesem:
»Dežela ljuba, kje ležiš, ki jezik moj mi govoriš, kjer znanci moji še žive, prijatlji moji v grobu spe.«
Tihi, hrepeneči glasovi so pluli nad morjem, Robertov duh se je pa mudil nad rodno vasjo z nizkimi strehami in neznatnimi kočami, nad vinogradi, posajenimi z bujnim trtnim zelenjem, nad jagnedi ob cestah, nad smokvami na koncih njiv. Mudil se je nad Krasom, posejanim s hribčki, dolinami in kotlinami. Ptičje petje doni črez dole in čez gričevje, porastlo s hrastičevjem. V ozračju se igrajo roji mušic in nad vso naravo je razlita prijetna južna toplota.
In doli ob morju stoji koča očeta Štefana, uboga in na samoti, oddaljena od vasi. Pred kočo sedi na klopi oče Štefan in gleda v daljino in oči so mu kalne,
»Nikdar več se ne vrne. Nesrečne smrti umre, in nihče ne bo vedel za njegov grob.« Dolgo je sedel in premišljal, »Domov moram. Takoj jutri se napotim domov,« Vstal je in se napotil na dvor kraljice Astre, »Ne maram kraljestva, ne roke kraljice Astre, Za nagrado si izvolim čoln, da se odpeljem na svoj dom in zopet vidim svoje drage in pokažem grofu Erazmu, kaj zmore ribič,«
Zvečer je bila na gradu imenitna gostija in slavnost. Prišli so velikaši v blesku in sijaju. Sredi med njimi pa je bila kraljica Astra kot zvezda, žarečih iic v beli obleki, s krono na glavi in poleg nje Robert otožnega obličja. Trkali so s čašami in nazdravljali kraljici in Robertu, A Roberta ni veselilo ne vino, ne poskočna godba. Kraljica ga je vprašala, čemu je žalosten. Molčal je in vzdihnil.
Tedaj je kraljica vstala in ponudila Robertu srce, roko in kraljestvo, ker mu je to dolžna kot svojemu rešitelju. Robert pa se je dvignil in povedal zgodbo svojega življenja in trpljenja, o grofu Erazmu, o Jarmili in Štefanu. Prosil je za čoln in svobodo.
Gostje so ga ginjeni poslušali in se čudili njegovi ljubezni in zvestobi, kraljici pa je legla težka bol v srce. Ljubila je Roberta, ljubila njegov ponos in pogum. Želela mu je sreče pri sebi, zato
mu je ponudila vse, kar je imela, A njegova duša je preveč hrepenela po domovini, zato mu ni branila kraljica Astra vrnitve,
»Pojdi, moj rešitelj ! Hvaležnosti sem ti dolžna vedno. Za malo nagrado ti darujem viteško obleko in zlata, da si kupiš grofijo in živiš srečno s svojo nevesto. Rednika Štefana vzemi k sebi in skrbi zanj odslej, kakor je skrbel on zate v mladosti.«
»Hvala ti, kraljica Astra, za velikodušnost! Grofu Erazmu se ne bo treba sramovati več ribiča. Sprejmem tvoje darove.«
»Jutri pred solnčnim vzhodom lahko odrineš. Za spremstvo ti dam dva viteza,«
Petje in godba je donela po dvorani; Robert jo je jedva čul. Mislil je le na dom in komaj pričakoval trenutka, ko se bo poslovil od zakletega otoka.
Ko je solnce pozlatilo gore in doline, je že plaval čoln po neizmerni gladini proti domu, V njem se je vozil Robert in dva viteza,
III.
Oče Štefan je sameval pred kočo in zrl v daljavo. Nobene želje ni imel več na svetu. Potrt je bil vedno in prosil je Boga, naj ga reši zemskega trpljenja in združi z Robertom onstran groba. Njegov hrbet se je popolnoma upognil in njegovi lasje docela pobelili.
Neko noč ga je prebudilo iz spanja, nemirnega in trudnega, trkanje na okno. Skočil je na noge in radovedno pogledal na šipe. Neznan vitez je stal zunaj,
»Kdo trka ?«
»Odprite, oče Štefan! Odprite vrata! Jaz sem, Vaš Robert!«
»Ali je njegov duh ali je res on? Ahne, saj to ni mogoče. Ali si res ti, Robert ?« »Da, jaz sem,«
In Štefan je hitel odpirat in pozdravljat Roberta,
»Dober večer, Robert,« »Dober večer, oče Štefan,« Objela sta se,
»Torej nisi mrtev, torej te ni zadavila kača! In ta obleka, od kje ?«
»Oče, rešil sem otok, rešil kraljico. Za nagrado me je oblekla v viteza in mi dala zlata, da si kupim grofijo. Za spremstvo pa mi je poklonila ta dva viteza,«
In pokazal je očetu Štefanu viteza, ki sta stala ob strani, Štefan ju je pozdravil, vstopili so in sedli in se pogovarjali v lunojasni noči , , , Roberta je zaskrbela Jarmila in s težkim srcem je vprašal Štefana po njenem zdravju.
»Ne vem, če je to minuto še živa. Bog je udaril grofa Erazma, ker te je kaznoval tako po-nedolžnem. Jarmila — tako pravijo — vedno vzdihuje po tebi in leži v vročici že dva dni.«
Ko je Robert čul to novico, se je takoj odpravil v grad. Z njim sta šla tuja viteza in oče Štefan,
Pri Jarmili je čul grof Erazem, zdravnik in njene služabnice,
»Ali ni rešitve?« je vzdihnil grof, »Le izreden dogodek bi jo utegnil rešiti. Duševna bol je vzela vse telesne sile. To dušno bol bi bilo treba zaceliti, —«
»Tega pa ne morem,« je vzdihnil grof, »Oni, ki bi to zmogel, je že mrtev,«
Tedaj je naznanil služabnik, da so prišli trije vitezi, ki jih je pripeljal v grad ribič Štefan in da žele govoriti z grofom, da morajo govoriti z njim še nocoj, ker sicer bo morda prepozno. Gre za Jarmilo!
Ko je grof to slišal, jim je takoj dovolil vstop. Sprejel jih je v veliki dvorani in vprašal, kaj jih je privedlo tako pozno k njemu. Če prinašajo zdravila za Jarmilo, jim bode večno hvaležen.
»Ali me ne poznate, gospod grof?« je vprašal Robert, »Prišel sem, da Vas spomnim obljube. Toda kakor čujem, nocoj ni misliti na to,« »Kdo ste, jaz Vas ne poznam, oprostite,« »Jaz sem ribič Robert!« »Ali je to mogoče?«
»Da, on je,« je pritrdil Štefan in za njim oba viteza,
»Torej si rešil kraljico, otok?« »Rešil! A zdaj ni časa govoriti o tem. Rešiti je treba še Jarmilo,«
»Ah, da rešiti, če je mogoče,« Stopili so v Jarmilino sobo. Tiho in boječe se je približal Robert Jarmili, Oči je imela zaprte in globoko vdrte, lica uvela; ves čar in mladostna svežost je izginila z njih, Robert se je sklonil k njenim prsim in ustnam, Še je dihala, a dihi so bili trepetajoči, kot bi ji ležala na srcu težka bol, ki je vplivala na ves krvni obtok in živ-
čevje, Položil ji je roko na glavo in ji pogladil lase. Prebudila se je in njene oči so ugledale Roberta in njene ustnice so se nasmehnile,
»Ali si se vrnil, dragi ? Ali si prišel pome ? Sanjala sem, da sem odšla daleč, daleč, plavala sem na oblakih neba. Zakaj si me zbudil?«
»Ne govori, draga, umiri se!«
Zatisnila je oči in zopet zaspala.
Zdravnik ji je potipal žilo, zmeril vročino in zadovoljno pokimal.
»Boljša se. Pustimo jo pri miru za nekaj časa.«
Ubogali so zdravnika vsi razen Roberta, ki je ostal v sobi in sedel ob vznožju postelje ter zrl neprestano v Jarmilino obličje.
Zunaj je vstajala prva zora izza Krasa, prvi prameni krasnega jutra so padali čez Adrijo, Robert je čutil domovino v svoji duši, sleherna žila njegovega srca je je bila polna. Ležalo je v jutranjem miru širno polje, z žitom zasejano in valujoče v plahem vetru; vinogradi so se bahato vzpenjali ob mastni zemlji, ciprese so trepetale ob poljubih hladne rose, ki se je lesketala kot kristali, Adrija se je prebujala iz spanja. Njeni valčki so se gibali po širni gladini, padali so in se dvigali; kot bi gonil veter lahne meglice, se je zdelo , , ,
Kmalu se je vrnil v sobo grof Erazem,
»Robert, pojdi z menoj! Zdravnik je zapovedal bolnici mir. Pri njej bo čula služabnica,«
»Gospod grof, ali boste mož-beseda, če ozdravi ?«
»Bom, ker si vitez vseh vitezov, ker si zavrgel bogastvo in kraljevi prestol ter sledil vesti in srcu,«
Robert je odšel z grofom in tujima vitezoma in očetom Štefanom, da se okrepča in odpočije od dolge vožnje in naporov.
Kaj bi vam še pravil ?
Jarmila je čez osem dni ozdravela in vstala ter praznovala zaroko z Robertom, Tuja viteza sta obdarila zaročenca in očeta Štefana, in ko sta odhajala, sta se zopet in zopet zahvaljevala Robertu,
Mlada ljubezen je pognala popje in vzcvetela.

PRE DNI V ŠVICI.
Spisal dr. Vinko Šarabon.
PlIF^rancozi pravijo Ženevskemu jezeru Lac Le-^^^ man. Dolgo je 72 km, Ljubljana—Dovje ali ssi» Ljubljana—Novo mesto, še malo več. Do 14 km široko, 309/« globoko, površina 582 krni. Stoletja že slavijo njegovo lepoto in nekdo je rekel, da se mora zdeti ves ostali svet dolgočasen onemu, ki je rojen ob divnih teh bregovih. Voda njegova je modra, ona drugih švicarskih jezer zeleno-modra. Znamenita je nekaka plima in oseka, imenovana seiches (seš). Gladina jezera se giblje okoli centralne osi, na eni strani jezera se voda dviga, na drugi pada, Vzrok: vpliv atmosfere, zlasti nenadne in močne izpremembe zračnega pritiska. Seiches opazujejo v podolžni osi, dosežejo višino l'9tfz, pa tudi v poprečni, od švicarskega brega do savojskega. Tako pregibanje se izvrši navadno v 73 minutah. Opazovali so pa tudi že seiches s polovično periodo, takoimenovane stoječe valove z dvema vozloma. Sedaj vemo, da imajo tudi nekatera druga jezera tako valovanje.
Na severnem bregu se vrsti vinograd za vinogradom, kamorkoli pogledamo, najbujnejša rodo-vitost, na vzhodu in jugu Alpe: biser v vencu stvarstva. Od Lausanne do Geneve 60 km, železnica jih predirja v neprestanem teku v 53 minutah, povsod ob njej historično znamenita sela. Geneve (Žnev) na južnem koncu jezera je zaključek slikovite vožnje, kakor Curih na severnem koncu Curiškega. Mali Pariz so imenovali to mesto, ime zasluži na vse strani. Velikanski promet s tujci: Od 120,000 ljudi v mestu in najbližji okolici je 43% tujcev. Sicer pa švicarski tujski promet ne računa s številom tujcev, temveč s številom oddanih postelj, kar je vsekakor bolj prav. Bi bilo dobro tudi pri nas.
Tudi v Geneve nisem opazil nobenih lepakov iz tujih držav, Švicarji dosledno ne delajo reklame za tuje pokrajine; samo zase. Pa poglejmo pri nas. Kar vrste se, tuje reklame namreč. Še nekje na Gorenjskem, na nekem prav majhnem kolodvoru, je reklama za Švicarski Pilatus, in to gre kar naprej, V Švici se ne bo nihče tako spozabil, zastonj iščeš lepakov za Postojnsko jamo ali Schafberg ali Mendel itd. So pač Švicarji, Nese jim pa zelo. Leta 1900, so našteli v Švici 1900 gostilen (Švica je štirikrat tako velika kot Kranjska, nad 41,000 km\ ljudi okoli 3,800.000, na 1 km2
(Dalje.)
93, po štetju 1910), v teh gostilnah 100.000 postelj, vsaka postelja je bila oddana poprečno v 95 nočeh, torej več kot tri mesece. Leta 1910, so imeli v hotelski industriji 800 milijonov frankov investiranega kapitala; vsako leto pride v Švico do dva milijona tujcev, takih namreč, ki ostanejo vsaj nekoliko časa tam. Na vsakega pride nad šest dni prebivanja, torej 12 do 13 milijonov dni. Takih pa, ki pridejo tja potovat, ne samo za par dni, je 350,000 do 450,000, Če računimo za vsakega na dan 12 frankov (ä okoli 95 h), kar je še premalo, dobimo vsoto do 150 milijonov frankov. Ti tujci pa tudi kupujejo, spominke, razglednice itd,, pošta ima dobiček, železnice istotako, vsota se zviša za 50 milijonov, naraste na 200 milijonov. Seveda so tudi stroški, a so le mali odstotki dohodkov, Še nekaj, V hotelski industriji je zaposlenih okoli 60,000 ljudi, tako ali tako; prištejemo še 18,000 restavrantov s 45,000 uslužbenci; to da zopet 28 do 30 milijonov. Niso pa še vračunjene napitnine, ki jih lahko cenimo na 3'5 do 4'5 milijonov frankov. Te podatke je priobčil Luzerner Tagblatt, Na koncu pristavi: »Poleg materielnega dobička ne smemo pozabiti na drugo, koliko smo vsled tujskega prometa napredovali v občevanju, v splošni izobrazbi, koliko se je naučila mlajša generacija jezikov in s tem zopet drugače izboljšala svoj položaj itd. Vse te dobrine pa temeljijo na visoko razviti švicarski hotelski industriji. Vidimo, da so prišle tudi sosednje države do istega zaključka; Nemčija, Avstrija in Francija se trudijo krčevito, da bi odpeljale vsaj del vsakoletnega zlatega toka iz Švice v svoje pokrajine. Zato moramo pa mi še bolj delovati in se truditi,« To pa znajo.
Ker sem omenil občevanje, mislim sploh na obnašanje. Stopi naj kdo le pri nas v vagon: ta pljuva sem, drugi tja, čiki letijo okoli, pepel tudi, vžigalice tudi, pehanje na vseh koncih in krajih. Vsega tega v Švici ni. Seveda je tam že v splošnem vzgoja drugačna, poklicani organi pazijo neprestano, a vpliv tujcev, ki so večinoma vendarle premožnejši, je brezdvomno velik. Zato so pa sedaj že Švicarji tujcem v zgled. Ne enega nisem videl, da bi bil pljuval okoli, niti eden ni vrgel cigarete ali pa vžigalice na tla, nobenega prerekanja, vse mirno in dostojno, tudi najprepro-
stejši ljudje. In vagoni! Sedaj ima že tretji razred naslonjala iz usnja, oddelke pa za štiri osebe.
Iz Geneve sem se peljal s precej umazano cestno železnico — menda francoski vpliv — v Ferney-Voltaire, nekdanje bivališče velikega Francoza, Potem sem si ogledal mesto, znamenitosti, cerkve, muzeje in kar je še takega podobnega, tudi rojstno hišo Rousseaua, Videl sem Hotel Beau-Rivage in krasno esplanado pred njim: skoro na najlepšem kraju sveta je izdihnila nesrečna naša cesarica. Bajen je večer, vse razsvetljeno, hoteli, mostovi, ladje; koncerti so kar po ulicah, množica valovi in posluša zastonj —
stavijo na Quai du Mant-Blanc spomenik. Zgodilo se je po njegovi volji, velikanski spomenik se dviga tam; dva leva iz rumenega marmorja stražita dohod, spomenik sam obstoji iz šestero-kotega baldahina iz marmorja, spodaj pa sarkofag. Slaveželjni knez je jahal preje na bronastem konju na baldahinu gori; ker je bil pa pretežak, so ga postavili dol na vsakdanja plebejska tla.
Kaj bom govoril o vožnji po jezeru, vse je lepo; parnik, voda, okolica, nebo, Thonon—Evian-les-Bains—Lausanne, Vsakemu bi svetoval, naj se vozi na parnikih v prvem razredu. Sta samo dva, A dočim so potniki drugega razreda veči-
»
SVETI OČE PIJ X. MAŠUJE V CERKVI SV. PETRA.
kakor pri nas —; nasade moramo videti, opisati seveda ni mogoče. Najbolj me je zanimal relief skupine Mont-Blanca, šel sem jo gledat, ker Mont-Blanca samega ni bilo videti. Menda prva ge-nevska ulica se imenuje Rue du Mont-Blanc, najlepši breg Quai du Mont-Blanc, gora se zrcali v jezeru v vsej svoji krasoti, a jaz nisem videl prav nič, saj sem bil tam poleti 1912.
Nekateri ljudje so vendar preveč smešni. Kdor bo prišel v Geneve, naj si ogleda spomenik vojvoda Karola Brunšviškega, Leta 1830. so ga doma izgnali, šel je v Geneve, tam tudi umrl, 1. 1873,, in zapustil celo svoje premoženje mestu — 20 milijonov frankov —, a pod pogojem, da mu po-
noma spredaj stisnjeni, ima prvi razred na razpolago zadnji del ladje in kjer je nadstropje, tudi to.
Ogledam si Lausanne, Tam je tudi Zvezna sodna palača, Lansko leto so podpisali v Ouchy ob jezeru mir med Italijo in Turčijo, 16, oktobra. Odtod pa z železnico k znamenitim središčem tujskega prometa na vzhodni strani jezera: Vevey in Montreux, Visoko gori pa se dvigajo Rochers de Naye (2045 m), posejani s hoteli, O razgledu ne govorim, saj ni mogoče. Noter do vrha te pelje železnica- Jezen je človek, če vidi vso to raz-košnost in dobro življenje, sam pa ne more zraven. Spodaj ob jezeru pa še kar vinograd za vino-
gradom. Na eni strani jezero, za jezerom Alpe, na drugi strani vinogradi, nalahno se vzpenjajoči griči, zadaj Rochers de Naye in druge gore, kako je lepo! In to jezero! Vmes pa vile in hoteli. Krajev ni mogoče ločiti, kar prehajajo drug v drugega.
Grad Chillon, Izstopil sem blizu tam in šel gledat, Most nas vodi čez dvajset metrov širok jarek. Že v 8. oziroma 9. stoletju je bila na malem otočiču stavba, v 12. pa se je dvigal že grad in v 13, so mu dali lice, ki ga ima še danes, Savojski grofje, lastniki gradu, so živeli od carine, ki so jo zahtevali od potnikov; Chillon je varoval zlasti pot čez Veliki Sv, Bernard. Marsikdo je zdihoval v temnih ječah, tako Bonivard, ker je bil za ločitev južne Švice od Savojske, Na nekem stebru je vrisano ime Byrona, znan je njegov »Ujetnik Chillonski«, Vidimo še »otočič miru«, zgrajen v 18, stoletju, trije bresti rastejo na njem, potem pa zavijemo v
Rodanovo dolino. Široka je in močvirna v začetku, a kmalu se zoži. Veliko naplavin, peska in kamenja, Rodan je brat Rena. Veliko slapov ob straneh, ostanek ledene dobe; produkt te dobe je tudi Ženevsko jezero, zalilo je jezik nekdanjega ledenika, V Martigny se odcepi proga proti Chamonix, središču prometa pod Mont Blancom, Ker vreme ni kazalo, sem Chamonix opustil in se peljal dalje gor ob Rodanu v Brig in skoz simplonski predor v italijanski Iselle, Znamenit je kraj Sion (Sitten) z griči Tourbillon in Valeria; na gričih preje gradovi, sedaj ne več,
V Brigu je velikanska palača Stockalperjev, trije stolpi, največja zasebna hiša v Švici; dozidali so jo 1, 1642, Stockalperje je redil promet čez Simplon, pa neke ugodnosti so imeli glede soli itd,, sedaj so ubožali; a pravili so mi v Brigu, da bo zopet boljše, posestnik se je namreč nekje prav bogato oženil. Zgodaj zjutraj sem se odpeljal skozi predor, ker sem hotel potem peš nazaj čez prelaz, 48 km.
Predor je najdaljši na svetu — a ne bo dolgo, Kavkaz dobi svojega, 23 km, oglašajo se pa tudi že drugi —, 19'803 km. Sezidali so ga v letih 1898—1906 inženirji Brandt, Brandau, Salzer in Locher, stroški 75'5 milijona kron. Popisan je v Planinskem Vestniku 1, 1906. Mislili so na predor že 1. 1852., pa so še pol stoletja počakali. Vročina v gori je znašala enkrat 56° C!, ni čuda, saj je najvišja točka v predoru (705 m) 2135 m pod goro, a vendar je to izredno veliko. Rova sta dva, oddaljena drug od drugega 17 m. Izdelan je samo eden, drugi je služil pri delu za ventilacijo, do-važanje materiala in odvažanje vode; letos, 1913,
je pa prišel tudi on na vrsto, promet se je pomnožil, železnica Lotschbergška, Na vsakih 200 m sta rova zvezana s kratkim rovom, ki mu pravijo traverza. Kak pomen je imel drugi rov glede ventilacije, kaže to-le: v gotthardski predor so mogli dovažati na sekundo samo 1'5/rc3 zraka, v arlberški 6, v simplonski pa do 35 m?>. Pravijo, da bodo v sredi izbili steno med obema rovoma in napravili malo restavracijo; bo posebne vrste restavracija, 2135 m pod vrhom gore.
Vozimo se skoz predor povprečno 25 minut, okna moramo zapreti, ker je precej toplo. Dima pa ni nič, promet je električen.
Nazaj pa čez Simplon, Cesto je dal napraviti Napoleon v letih 1800 do 1806, stala je 18 milijonov frankov. Kaj vse je napravil Napolen! Nikdar ne bom pozabil na to pot čez Simplon; vreme je bilo vendar enkrat lepo, jutro hladno, okolica grandiozna, nobenega hrupa in šuma. Skoz to velikansko naravo se vije velikanska cesta, delo velikega Korza, V Iselle govorijo italijansko, dialekt seveda, pa kakšen. Kupil sem si kruha, razumel nič, štel mi je neki denar, ki ga v Švici nihče ne mara. Grdo sva se gledala, nazadnje pa z mahanjem in pogledi vendarle nekaj dosegla. Bakreni drobiž je umeknil nazaj in mi navalil še en hleb kruha, imel sem dva — za dvajset vinarjev, pa kakšna. To bi bile naše gospodinje vesele. Ker je bilo zunaj dosti delavcev, sem pa imel zopet samo enega. Sam sem hodil, od časa do časa me je prehitel kak avtomobil, srečal sem pošto, znamenito švicarsko pošto. Pozneje o njej. Že v Iselle se dvigajo stene 500, 600, 800 m nad cesto, ozko je, temno in hladno; pride pa še hujše, soteska pri Gondo, Imenuje se po vasici Gondo, kjer so dali napraviti Stock-alperji štirioglat stolp, z osmimi nadstropji. Služil je za zavetišče potnikom čez Simplon, sedaj je v njem gostilna, ne preveč snažna. Takoj po slapu Alpienbacha se divja soteska zoži tako, da ni več prostora za potok in cesto, morali so izklesati 223 m dolg predor. Soteska se še kar nič ne razširi. Pridem mimo dveh malih, a močnih poslopij, napisano je na njih: Refuge (r'fiiž), pribežališče, Napoleon jih je dal napraviti devet, štejejo jih od Briga počenši. Na štiri kilometre pride poprečno eno. Sedaj so razpadla, v nekaterih so pa gostilne. Tako trdno so zgrajena, da jim niti najljutejši vihar ni mogel škodovati,
Pridem v Gabi, Visoko sem že, Iselle 634 m nad morjem, Gabi 1232 m. Malo hišic in preprost hotel, Cesta napravi velikanski ovinek, izognem se mu po bližnjici. Svet se odpre, bujni pašniki in tudi travniki na vseh straneh. Razgrnem ha-
velok po travi in gledam. Kako mlada je okolica, voda še kar nič ni mogla izvršiti svoje naloge, omiliti nasprotja med visokim in nizkim svetom, odnesti na eni in odložiti na drugi strani. V soteski Gondo dela samo v globino — primeri Vintgar — zadaj pa vendar tudi že v širino — primeri svet pred Žumrovo gostilno pred Vint-garjem. — Tako samotno je tukaj. Utrgam si par jagod, ki so jih kosci pozabili v malem jarku, še nekaj korakov, na cesti sem, še par korakov in popolnoma nepričakovano zagledaš vasico Simpeln, italijansko Sempione. Že smo višji nego je vrh Ljubelja, 1480 m, vasica je majhna, 1. 1910. so našteli 357 ljudi. Pošto pa le imajo in razglednic na kupe. Hiše so se prilagodile okolici, nizke so, iz samega kamna, pokriva jih posebne vrste opeka, splošna barva je sivkastorjava. Takoj za Iselle smo prekoračili italijansko-švicarsko mejo, sedaj smo zopet v Švici, govorica je nemška. Takoj za vasjo se konča kratka, a široka
dolinica Roßboden. Visoko gori ob pobočju grozi ledenik, vidi se, kakor bi se moral vsak trenutek utrgati in zagrmeti v dolino. In ni še dolgo, ko se je spodnji del res utrgal, prigrmel na cesto in se valil čeznjo, seboj pa prinesel velikanska skladišča skal, peska in blata. Že leta 1901, se je katastrofa zgodila in vendar je še vse tako sveže, kakor bi bilo včeraj. Cesto so morali preložiti in šele pozneje so ji dali zopet staro smer. Deset minut sem moral korakati skoz nakopičeni material, videl sem skale višje od tro-nadstropnih hiš.
Pod cesto zagledam v globokem kotlu čudno poslopje; stara bolnica simplonskih menihov je tam doli, sedaj stanujejo v njej pastirji. Poleg nje so sezidali hišo, kamor pošiljajo Švicarji svoje otroke na počitnice, 1900 m nad morjem. Okoli in okoli sledovi ledene dobe, vse zglodano in odrgnjeno od ledu, okroglo, polno črt, zarisanih od kamenja itd,	(Dalje.)

PÄSIJONKE.
Zložil J, Lovrenčič,
V morju upanja zelenih listov je pasijonka, žalostna misel, vzcvetela, prva je drugo priklicala, druga je tretjo, vsaka je solncu živeti hotela.
Padle so sence, tvoji obupi,
cvetje se zožilo je in izginilo v zeleno morje;
jaz sem zaslutil solnčni dan
in življenja vredno obzorje , , ,
PESEM.
Zložil Bogumil Gorenjko,
M.olči mi, trpka beseda, v srcu ostani bridkost! Kaj li prikličeš nazaj jo vesnico — mojo mladost?
Kadar že ptička doraste, rodni pustila bo gaj, mehko pustila bo gnezdo, več se ne vrne nazaj!
DOMOVINI.
Zložil A, Kalan.

Saj nektarja, ambrozije niso krali bogovom, domovina, tvoji dedi, sinov morili niso — ne jih v jedi kot Tantal prednje v koscih pokladali —
z brezdetno Leto nista tekmovali, ponosna ob bogati dece čedi ranila nisi je v zavisti bledi, kot Niobi so stari očitali.
Kaj v vodi do vratu trpiš zdaj žejo kot Tantal, kaj izpred ust ti val beži, zakaj nad taboj proži veja vejo,
ko po parmenah roka sega ti? , , , zakaj sinovi sužnji ti mrjejo, nesrečna Nioba med narodi ? . , .
KNJIŽEVNOST.
Grof Lev N. Tolstoj: Ljudske pripovedke. Iz
ruščine prevel dr. Ljudevit Pivko, Cena broš, 2-40 K, vez. 3 K, Maribor 1913, Tiskala Zadružna tiskarna v Krškem- — Tolstoj je eden največjih mož in najslavnejših pisateljev naše dobe. Kdor pozna njegovo mišljenje in življenje, komur so znana od blizu njegova literarna dela, mora brezpogojno občudovati tega duševnega velikana, ki je izmed vrste ljudi quaerentium Deum ena najbolj zanimivih oseb. — V vseh spisih se značilno izraža njegova individualnost, ki živi, opazuje, premišljuje, kombinira, nastopa kot videč in prerok; ki se često vara, moti, obupuje, ki pa vedno tako iskreno, tako globoko izraža svoja čuvstva, kakor malokateri sodobnih pisateljev. Značilno je zanj, da je pisal vedno s tendenco, ne sicer izraženo v kakih naukih, pač pa iz dejanj s tako silo prodirajočo, da se ne čudimo vplivu, ki je za vselej zagotovljen njegovim delom. Upamo, da se nam ponudi čas in prilika, da o Tolstem in sploh o pomenu ruskega romana za sodobno literaturo napišemo obširnejšo razpravo. — Tudi Ljudske pripovedke nosijo pečat Tolstojevega duha. — Prevod je izvršen po izvirniku, kar se nam zdi ob današnji povodnji raznih prevodov potrebno poudariti, jako vestno in kritično; tudi jeziku se ne more ničesar oporekati.	— n.
Ledinskega Mlada Breda v prvi redakciji. V rokopisni ostalini pesnika Rodoljuba Ledinskega, ki se nahaja v Marijaniščul in obsega še mnogo neobjavljenih pesmi, je tudi sešitek z naslovom »Narodne krajnske pesmi ino balade. Zapisane v Ledinah 3. Kimo-vica 1838«. Zvezek nosi zgoraj v desnem kotu šifro Th. D in je po obliki podoben onemu, ki je last gosp. župnika Vrhovnika, samo da ima zadnji šifro Th. C, kar bi dalo sklepati, da imamo iz 1, 1838. večjo serijo zvezkov, — naš sestoji iz devetih listov v četverki —, v katere je Ledinski zapisoval narodne pesmi. Tu podajam iz njega Mlado Bredo, da se spozna razlika med Vrazovim in Prešernovim vplivom na Ledinskega, Kot je izšla natisnjena v Čebelici 1848., je gotovo nastala pod vplivom Prešernovega stiliziranja, ki ga je uporabil že pri Lepi Vidi v III, letniku Kranjske Čebelice, bodisi da je Prešeren rokopis Ledinskega popravil, bodisi da je Ledinski sam stilizacijo izvršil. Po Bleiweisovih besedah v Novicah 1, 1853,, str. 21. bi se moglo na poslednje misliti. A naša redakcija, iz 1. 1838., ko si je Ledinski dopisoval z Vrazom, kaže v metru in v stalno se ponavljajočih formulah narodno lice, dasi so v popravkih z rdečim in navadnim svinčnikom — kdaj ? — že izvedeni prvi početki poznejše stilizacije.
Präv zgodej Breda je vzstäjala, Kakor je zmirej bila vajena; In šla je gori v gornje line stat. Široko line je odperala, 5 Na ravno polje doli gledala; Na polji vgledala megličico, In še tako mi pravi, govori: Le sim mi pojte stara mati vi! De meni bodete povedali,
1 Prim. Grafenauer, Zgod. nov. slov. slovstva, II. del, str. 180.
10 Kaj je leta z 'ana megličica Al je megličica ta od vode, Al je megličica ta od gore?
K nji mati skerbna urno perleti, In še tako mi pravi, govori: 15 To pa nobena megličica ni!
Oj! sapa urnih turških konj je to, Zdej Breda! Turki po-te jezdijo.
Še Breda doli pade in omedli, Po tem se mi pa gori še zbudi, 20 In še tako mi pravi, govori:
Ne däjte mäti! hüd'mu Türku me Turk silno hudo mater mi ima Mu umorila je že osim žen In mene tudi umoriti zna. — 25 Vse kar po zemlji leze ino gre Od nje hudobe kaj povedat' ve! Mi strupa v vinu bo napivala, In v krühu ga mi bo ponujala. —
Tak mladi Bredi mati govori: 30 Kader bo taša ti napivala Zli vino na zeleno trätico In zli ga tud' na silno skdlico; Kader ti kruha bo ponujala ga vergla bodeš mlad'mu kiižetu.
35 Tako pa mlada Breda govori: Ko böte balo mi nakladali, Nakladali in v skrinjo basali, Denite zgorej pečo šlarasto, Ker nar popred jo bödem nücala, 40 Bom rane serčne si mašila ž-njo.
Tako mi Breda däljej govori: Ko bojo turški svatje sim peršli, Za novo mizo zasadite jih, In napojite in napäste jih; 45 Kader si bodejo napivali, In še po mladi Bredi prašali Takrat pa po-me vi pošiljajte.
In turški svätje kmälo so peršli, Za novo mizo mat' jih pozadi, 50 Napäse dobro jih in napoji ; So jeli svatje si napivati In še po mladi Bredi prašati.
Zdej Bredo mlado jim perpeljejo Za mizo Turki jo posäjajo 55 Potem mi jo na konj'ča posade, In lirno z Bredo proč derče, De dela gosta se megličica Megličica, oj konjska sapica. Se zmakne mladi Bredi sedlice, 60 So v sedlu novo ble štiletice Se zbodla Breda je v serčice.
Mlad ženin pa še pravi govori: Oj kaj jest pravim, svatje vam, moji! To naredili mäti so hudi 65 So umorili mi že ösim žen Še to mi umoriti hočejo, — Tako še ženin daljej govori: Oj, kaj ti pravim mladi hlapeč moj Popravi mladi Bredi sedlice, 70 Tako je pa še mladi hlapeč djal :
Kdor mi bo pa per mladi Bredi spal, Ta näj ji tudi sedlice poprav'!
Tako pa mlada Breda govori: Oj, kaj ti pravim mladi ženin moj! 75 Odpri mu urno skrinjo pisano, In vünkej vzemi pečo šlarasto, De räno bödem zamašila z-njo.
In kaj ti pa še pravim ženin mlad Al je še daleč tje v tvoj grad?
80 Le molči, molči, mlada Bredica! Sej se že vidi zlata strešica. Še mi čez ravno polje jezdijo Tak kakor tiče v zraku letajo, — In kader v beli grad perjezdijo 85 Perjezdijo in še perdfrjajo,
Na dvöru taša jih perčakvala Tako je Bredi pregovarjala : Vse kar po zemlji leze ino gre Je od lepote pravilo tvoje 90 Pa vünder si ti vsa prebrešena.
Zdej Bredi taša je naplvala In ji pogače je ponujala In še tako je pergovärjala: Sinljova! pi rudeče vinčice 95 Imela boš rudeče ličice;
Če pa pogačo boš pokušala Postala lepši bodeš od snega.
Al zlila na zeleno tratico Je Breda vlnce, in na skälico ; 100 Se posušila je vsa trätica
In razvalila se je skalica, — Pogačo däla psetu mlädimu — Na mestu se razpoči psičik mi.
Še tak mi mlada Breda govori: Oj, kaj vam pravim hüda taša vi! Vse kar po zemlji leze ino gre, Vse od hudobe vaše kaj pove Pa vünder töl'ko še nikoli ne, Oj taša! Kolikor hudobni ste. Ste umorili sinu osim žen In meni tudi strup napivate, In v kruhu mi ga še ponujate.
Tako še Breda däljej govori: Oj, kaj ti pravim mladi ženin moj! 115 Ki späla bödeva midvä nöcoj ? Pokaži mi to svetlo kamrico, In tudi to prebelo postljico.
Al stara taša pravi govori: Per nas pa še navade take ni; Kader nevesto k nam perpeljejo Za svetlo kamrico ne prašajo In tudi ne za belo postljico, Ampak za černo kühnjo prašajo. Še ji pokaže ženin kamrico In ji pokaže belo postljico.
Ko Breda v beli pöstljici leži, Si serčne rane urno odmašl; Tako mi potljej pravi govori: Oj teci, teci gorka, frišna kri! 130 Te ljubi materi poslala bom
Tje skoz' devet dežel na beli dom Se nikdar več ne böve vldile Ampak le v pesmi böve slišale.
Tako mi pravi ženin mladih let: 135 Imel sim pobič že nevest devet Pa per nobeni nisim pobič spal Per tebi, Breda! hočem pa zaspat', In nikdar nočem več od tebe vzstat'.
Po hiši hodi taša, govori: 140 Oj kaj vam pravim zdej, sosedje vi ! In drugim vsim, ki svätje ste moji! Dozdej ste bili svätje vi moji Zdej bod'te pa pogrebci, svätje vi!
Pesem sem zapisal natančno po rokopisu v prvotni obliki. Tu slede še lastni popravki Ledinskega, kolikor sem jih mogel razbrati. 10. Popravek nerazumljiv, rdeče — 11, r. Ali megličica je od vode, — 12, r. Ali megličica je od gore? — 15. r. To pa že
nikašna megličica ni! — 24, r, zna, — 28. r. ponujala!
—	30, r, napivala, — 31. r. tratico, — 33, r, ponujala,
—	39, r, bom potrebvala — 40. svinčnik, vezvala
—	43. r. posadite — 52. svinčnik, jeli so po Bredi spraševati — 53. r. perpeljejo, — 54. posajajo, — 60. r. blo štiletice, — 63. r, Oj, — 65. r. žen, — 68. r. Oj, moj, — 69. svinč. nerazumljivo — 75. svinč. Hiti skrinjo pisano odpreti, — 84. r. Tak, — 88. svinč. nečitljivo — 90. svinč. nerazumljivo, r. prebrešena! 94. svinč. Nevesta — 109. r. ste; — 111. r. napivate, — 112. r. ponujate! — 115. r. Kje — 116. r. Pokaži mi še — 117. Pokaži mi prebelo postljico — 120. r. perpeljejo, — 121. r. prašajo, —- 122. r. postljico; — 131. r, dom! — 132. r. vidile, — 135. r. devet, — 136. r. spal — — 142. r. moji; — 143. r. bodite pogrebci.
Popravke sem napisal tako, da se spozna novo lice verza. Ozirajo se največ na ločila, dasi je še vedno pesem v ločilih in v pravopisu pomanjkljiva. To bo nemara pesem, kakor jo je slišal Ledinski prepevati od »stare svoje matere« na Notranjskem in jo »nekoliko slikano« poslal Kranjski Čebelici, (Novice 1853, str. 21.)	Dr. J. Š.
H. R. Haggard: Salomonovi rudniki. Kat. Bukvama v Ljubljani. Afrikanska povest. Iz angleškega preložil J. Mulaček. — Za ljudstvo priporočilna romantična povest. Cena 1-60 K, vez. 2-40 K. — Roža sveta. Povest iz dobe križarske vojske. Angleški spisal H. R. Haggard, prevel J. Mulaček. Cena 2-80 K, vez. 3-90 K. Kat. Bukvama v Ljubljani. — Zanimiva zgodovinska povest, ki priča o velikih pisateljskih talentih Haggardovih, bo jako dobra knjiga v knjižnicah naših izobraževalnih društev.
Zgodbe napoleonskega huzarja. A. Conan Doyle, prevel V. Mihajlovič. Založba Zlatorog v Ljubljani. — O pomenu Conan Doylejevih romanov smo že pisali v letošnjem letniku »Dom in Sveta«.
Zgodovina pobožnosti sv. Križevega pota. Spisal dr. Avg. Stegenšek. Maribor 1912. Tiskarna sv. Cirila. Cena 2 K pri upravništvu »Voditelja« v Mariboru.
—	Bogato po ilustracijah, je delo dovršeno temeljito-znanstveno s spretno in trudaljubivo uporabo najraz-nejših virov.
Smrt pravičnega. Igrokaz v dveh slikah. Spisala in založila Pepica Senica. V Ljubljani 1913. Kat. Tiskarna. Cena 20 h. — Dragoceni biseri. Spisala Pepica Senica. Samozaložba. Tiskarna sv. Cirila v Mariboru 1913. Cena 52 h. — Zanimiva diletantska poizkusa, ki kažeta, kako iz preprostih vrst ljudje z večjo ali manjšo srečo, vselej pa z velikim navdušenjem nastopajo kot pisatelji. V »Dragocenih biserih« je precej lepih navodil za slovensko mladino, vne-majočih jo za delo v blagor domovini.
Sveti Just. — Zgodovinska igra v štirih dejanjih.
—	Italijanski spisal dr. Fr. Petronio. Iz rokopisa prevel dr. I. D. — Zbirka ljudskih iger 20. snopič. — Zalaga Kat. Bukvama v Ljubljani. Cena 80 v. — Igra se vrši 1. 303. v dobi preganjanja kristjanov pod cesarjem Dioklecijanovim. — Prelagatelj pravi o igri v predgovoru : Med vsemi podobnimi igrami se ta odlikuje po posebno živahnem dialogu in pesniškem jeziku; za nas Slovence je pa tudi še zaraditega zanimiva, ker gledamo v njej junaško smrt zaščitnika škofije, ki je v velikem delu slovenska, — Značaj Justov se sicer pred nami ne razvija nič več; precej ko prvič nastopi,
105
110
120
125
ga že vidimo trdnega, odločnega v sveti veri. Dramatična pa je njegova borba z zastopniki tostranske religije. Ob zgledu svojega gospoda se razvije značaj osvobojenca Petra v krščanskega junaka; istotako se vrši in izvrši v duši pogana Agabija preobrat, ko mož gleda junaštvo Justovo. Ovaduh Mukron je narisan po življenju. Pisatelj dr. Fr. Petronio, stolni prošt v Trstu, se je — to se mora priznati — dobro zamislil v čase rimskih imperatorjev in bo igra gotovo blagodejno vplivala. — V teh besedah prelagatelj sam omeni vrline in hibe, ki se pojavljajo v igri. Hiba v igri je, da se Justov značaj pred nami ne razvija. Igra bi pridobila na dramatični sili, in gledalcem ali čitateljem bi stal Just kot človek mnogo bliže, dočim se nam zdi sedaj kot vzoren, dragocen marmornat kip, a brez onega valovanja življenja, ki ga pričakujemo pri junaku igre. Omenim še, da se tudi Petronio ni izognil navadni napaki, ki jo srečavamo pri hagiografih. Večidel pisatelji življenja svetnikov preveč idealizirajo svoje junake, odtegnejo jih od živega življenja, jih odtujijo ljudem, ki čutijo pri njih premalo sebi sorodnega, in svetnike dvigajo v višave popolnosti, ki se nam Zemljanom zde nepristopne. Mi jih občudujemo, a prevelika je dozdevna razdalja med njimi in med nami, da bi se trudili jih dohiteti. — Ako bi gledalec opazoval pri svetniku tudi njegove nepopolnosti, ki so naravne in se jih nihče v življenju ne otrese, in bi videl, kako vkljub pokvarjeni naravi svetnik z naravnimi in nadnaravnimi sredstvi zmaguje zlo, tedaj bi lože in bolj gotovo rekel z velikim Avguštinom: Če je ta to zmogel, zakaj bi tudi jaz ne mogel? — Iz tega je jasno, da se Just v igri ne more sprijazniti z mislijo prijateljev, da bi bežal pred smrtjo, dasi ni zoper to nobenega razloga v igri. Prijatelji bi tega ne bili smatrali kot slabost, ampak kot samo ob sebi umevno pri dvajsetletnem mladeniču, dramatični prizori pa bi bili bolj živahni in posneti po naravi, kar se kaže pri drugih osebah v igri, ki se naravno razvijajo. — Vkljubtemu pa bo igra res blagodejno vplivala vsled svojih vrlin glede tehnične izvršitve, posebno pa glede krščanske ideje, ki ji služi, ker se sicer ta ideja v našem slovstvu
tako redko kaže. — Da je jezik v prevodu lep in gladek, zato nam je porok prelagateljevo ime. _n.
Poročilo o III. slovenskem protialkoholnem kongresu. Založila protialkoholna zveza »Sveta vojska«. Kat. Tiskarna v Ljubljani. Cena 1 K. — Vodstvo proti-alkoholne zveze je s pomočjo »Društva zdravnikov na Kranjskem« ob svoji desetletnici priredilo v Ljubljani impozanten shod, o katerem poroča zgoraj omenjena knjižica. Na shodu so govorili dr, Demeter pl. Bleiweis, župnik Janez Kalan, dr. Avg, Levičnik, dr. Otmar Krajec, Gustav Pire, dr. Alf. Serjun, sodni svetnik Milčinski, dr. Ant. Schwab, Antonija Štupca, dr. J. Bezjak, L. Puhar, Rud. Horvat, katehet Tomažič. Obravnavali so važne tvarine temeljito in pregledno, — Želeti je, da se zlasti slovenska inteligenca seznani z alkoholnim vprašanjem. V tej knjižici najdemo kratke in točne informacije o tem vprašanju.	—n.
Naše slike. Anton Štefic je šel v Italijo, da si izobrazi duha na nesmrtnih delih klasične umetnosti. Iz Florence nam je poslal nekaj vzorcev svojih študij. Ljubeznivi glavici (str. 241.) dokazujeta, koliko nanj vpliva renesančno ozračje divne toskanske prvostolice. — Izmed slovanskih umetnikov sploh priobčujemo danes Jožefa Brandt a »Na lov!« (str. 245). Drzne, življenja in neukročne moči polne so koncepcije tega ženialnega Poljaka. — Ob Kolpi se je začelo novo življenje. Zgradba belokranjske železnice naglo napreduje. Slika str. 262. nas postavi na hrvaški breg, s katerega vidimo ono traso, izpeljano na kranjski strani od Primostka proti Metliki. — Mednarodna napetost je povzročila izjemne vojaške odredbe. Avstrija je poslala svoje brodovje proti Črni gori in Albaniji (str. 268. in 280). — Papež Pij X. je bil nevarno bolan. Njegovo ozdravljenje se je praznovalo s slovesno službo božjo v cerkvi sv. Petra (str. 275). Ta večer je bila vsa cerkev tudi bajno razsvetljena.
Popravek: V zadnji številki »Dom in Sveta« na strani 209 naslov Jos. Lovrenčičeve pesmi; Vraža, ne: Vrata.
AVSTRIJSKE VOJNE LADJE PLOVEJO IZ PULJA PROTI ČRNI GORI.
t
(
aanpiumncaaDaacaDncmnnDaDDaago
3Dl
IP
3D
M
IC 3D i DD
I
Teodor Korn
pokrlvalec streh in klepar ter vpeljavec vodovodov
Ljubljana
Poljanska cesta štev. 8 v lastni hiši.
se priporoča p. il občinstvu za Izvrševanje vsakovrstnih
kleparskih del ter pokrlsanjestreb
z angleškim, francoskim in tuzemskim škriijem, s asbest-cementnim Skriljem „Eternit", patent Hatschek, dalje z izbočeno in ploščnato opeko, lesnocementno in strešno lepenko. Vsa stavbinska in galanterijska kleparska dela v priznano solidni izvršitvi. Poprave točno in ceno. Proračuni brezplačno in poštnin« prosto.
Obenem naznanjam, da sem kupil že 36 let obstoječo trgovino tvrdke Jos. Stadler v Ljubljani in bom isto nadalje vodil pod njegovim osebnim vodstvom ter vodstvom spretnih in zanesljivih kleparjev in monterjev. Istotako priporočam svojo podružnico v Trstu, Via Miramare št. 65, ki jo vodi poslovodja Franjo Jenko.
DO 20i
ca
DD DD DO DD DD DD DD DD DD DD DD
□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□aDaaanannnnDao
l
El
Kamnoseški izdelki iz marmorja za cerkvene in pohištvene oprave, spomeniki iz marmorja, granita ali sij eni t a, živo in uga-šeno apno se dobi pri
Htaizfiin Vodniku
kamenarskem mojstru Ljubljana, Kolodvorska ulica
□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□o
m
□ □ □ □ □ □
O
o
D □
O □
O □
O □
□
D □
□
□ □ □
\
PodoDarsKi in pozlalarsH ateliiž
Ändr. Bovška naslednik
loan Pengoo
Uiljano, Kolodvorska ulica Slev. 28
se priporoča preCastiti duhovščini in cerkvenim pr edsfojništvom v naročila za izvrševanje vsakovrstnih strogo umetniško izvršenih oltarjev v raznih slogih, kipov in svetniških soh iz lesa, gipsa, marmorja in cementa itd.
Prlznalna pisma na razpolago. Domača tvrdka.
/
□
o
o
□
□ □ □
o
o □
□ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □ □
o □

Žena, kateri manjka potrebne gospodinjske izobrazbe, ne bo znala umno voditi domačega gospodinjstva.
Ker je pa od pravilnega gospodinjstva v prvi vrsti odvisna sreča in blagostanje družine, je za vsako slovensko ženo in deklico sveta dolžnost, da si pridobi tozadevno strokovno izobrazbo.
K tej izobrazbi bo pripomogla v obilni meri poljudno ter praktično sestavljena knjiga, ki uvaja naše žene in dekleta v vse panoge gospodinjstva in ki je pred kratkim izšla pod naslovom«
i
Navodilo za vsa v domaČem gospodinjstvu važna opravila.
H Šolam In gospodinjam sestavila i S. M. UD VINA PURGAJ.
Cena K 2*20» vezana K 2*80.
MAGDALENE PLEIWEISOVE
Slovenska : kuharica:
Sesti natis priredila S. M. FELICITÄ KAL1NŠEK.
^ To je najboljša slovenska kuhinjska knjiga, bodisi za začetnico, bodisi za kuharico, ki se želi po-vzpeti na vrhunec kuhinjske umetnosti. Slovenska žena, ki hoče biti dobra gospodinja, te knjige ne bo mogla pogrešati.
Knjiga poučuje, kako je treba jedila pripravljati, da so okusna, obenem pa daje tudi navodila, koliko se lahko v kuhinji prihrani. Popolna izraba živil je v času splošne draginje naravnost življenska potreba.
Velika izdaja (nad 600 strani, z 18 večbarvnimi tabelami) K 5*20, vezana K 6*—; okrajšana izdaja (okoli 350 str.) K 3*—, vezana 3*60.
'Tunanji nastop in lepo olikano ve-" denje odločujeta prav pogosto o sreči človeka. Kar prvi nepravilni nastop pokvari, časih ni mogoče nikdar več popraviti. Zato bodi prva skrb vsakogar, da si omisli »Knjigo o lepem vedenju«, ki je edina te vrste med Slovenci. Ta knjiga mu bo pravilno svetovala v vseh dvomljivih slučajih in ga varno vodila skozi družabno življenje.
Vseskozi se ozira knjiga tudi na posamezne stanove obojega spola; tudi za mladino je knjiga zlata vredna.
i
Spisal URBANUS. Velja K 3*—, elegantno vezana K 4*-
j
Katoliška Bukvama v Ljubljani. = |
«JII
ni^nr^ni^nrnnr-inr-inr-ininininirir-inr^nr-inr « ire—aw uif ^r-mr^if inr-snr-mrTnPsnr-inrs^
Vzajemno podporno društvo v Ljubljani
□
sprejema vsak delavnik od 8. do 12. ure dopoldne hranilne :: vloge ter jih obrestuje ::
P@ 5°I o
brez odbitka, to je: daje za
100 K čistih 5 K na leto. Rental davek plača hranilnloa sama.
registr. zilrigi z oaijnli psreitrc®
Kongresni trg štev 18.
Prelat Kalan Andrej 1. r., pt^dsednlk. Kanonik Suinlk Jan. I. r., podpredsedn. Dr. Fran DolSak 1. r., zdravnik v Ljubljani, podpredsednik.
leotal tarok pla&ajo Iz mjift Zinijla ft«-latoljoa so za psiiljaajo tfooarji ia razpoiaio krozplačao položnico poitno kraallaleo.
Daje tudi svojim Članom predujme na osebni kredit, vračljive v 7 V2 leta (90 mesecih) v tedenskih, oziroma mesečnih obrokih, kakor tudi posojila na zadolžnice In menice.
0 □
D
O
D
□
D
	Tovarna dežnikov In solncnikov
A	i» Lindum!» Hgsiii trg 15 priporoCa svojo veliko zalogo dežnikov In solncnikov preprostih in elegantnejših, solidno, trpežno izdelanih, po najnižjih tvorniških cenah. Prevleke in poprave se izvrSe dobro in poceni.
C«	
DomaČa tirdki
Grlčar&IVIejaC, Ljnljasa
Prešernova uUca 9. v im,va
Najstarejša in največja trgovina z izgotovljeno obleko
PrlporoCvra se preCastiti dnhovSeinl v naroČila za izvršitev raznovrstne
diitaooBlSks obleke
iz zajamCeno dobrega, trpežnega blaga razne kakovosti, katerega imava prav mnogo v zalogi. Postreževa na željo z vzorci ter sva v stanu vsled nakupovanja v množinah In obiirne trgovine postreči z istlnito dobrim blagom in natančno is» vrtitvijo po najnižji cen L.
iiiilnljiae sile
za gospode, dečke, gospe in deklice po najnovejšem kroju In lepita vzorcih
Zaloga srajc, ovratnikov in kravat za gospode.
Ilustrirani ceniki so franko na razpolago.
D	D
0 D1W. lilMil ItlUi MIH Lastna glavnica K 704.939-27. HMD), HUWuH) Kitt attttjt! Q 0 Denarni promet L 1911. čez 82 milijonov kron. - Stanje vlog čez 22 milijonov kron. D
0 D D D 0 D 0 0 D
a
a
□
o Ö o
D □
0 a
a a
posoji
regisfrooana zadraia z Kinelefis zaoezo
Ljubljana, mihloSičeua cesta it. 0
pritličje, o lastni hiSir nasproti hotela „IIHI8B", za IranflSkansko cerkoiio
«-1— hranilne vloge
vsak delavnik od 8. ure zjutraj do L are popoldne
ter jih obrestuje po
4%%
brez kakega odbitka, tako da prejme vložnik od vsakih
100 kron «stih 4'75 na leto.
[] Hranilne knjižice se sprejemajo kot gotov denar, ne da M fl se njita obrestovan}« kaj prekinilo. Za nalaganje po poŠti so g	poStno-hranilnlCne položnice na razpolago.
| = Za hranilne vlog« Jamči dežela Kranjska.
D 0 a
D D
a
D
D
0
D
0 O
D D
a
Fran PovSc, komerc. svetnik, vodja, graščak, drž. in dež. poslanec, predsednik; Josip Šiška, stolni kanonik, podpredsednik; odborniki: Anton Belec, posest., podjetnik in trgovec v St. Vidu nad Ljubljano; Dr. Jos. Der- Q aastia; Änt. Kobi, posest, in trgovec, n Breg pri Borovnici; Karol Kanadiegg, s veleposest. v Ljubljani; Matija Kolart Ü stolni dekan v Ljubljani; It. Kregar, svetnik trg. in obrtne zbornice in hiSni posest, v Ljubljani; Fran Lesk o vi c, hiSni posest.in blag.>Ljud.posojilnice«; Ivan Pollak mL, tovarnar; Karol Pollak, tovarnar in posest, v Ljubljani;
Gregor Šlibar, župnik v Rudniku.
0 D D D
D □
0
___________ D
annaannaacacan
oocir imm—ii