Železne niti 4
Pesmi
TRENTA
Tako lep je tu svet, popotnik vsak naj se tega zave, vsak travnik s hladno vodo objet, ob večerih vrhovi gora v soncu zagore.
Rad vedno tu bi ostal, kot v mladih dneh ovčice na pašo bi gnal, kjer prvič sem jokal, prvič sem ljubil, izvoljenki svoji srce tu sem obljubil.
Enkrat pa, ko bom umrl, v dolini tihi se duša spočije, vseh grehov v rodni grudi se umije, takrat mirno svoje oči bom zaprl.
Naj zakopljejo me tu,
taka moja je volja,
le tu najdem pravega miru,
le tu ravna bodo moja črna polja.
Tako zrl bom spet v to dolino, čeprav prispel bom v novo domovino, tam le toliko bom veljal, kar komu dobrega sem tu dajal.
Al ' bom mrtev al' bom živ, doline najlepše pozabil ne bom, tu vedno bo moj pravi dom, tu vedno najbolj srečen bom bil.
Tako lep je tu svet, Rad vedno tu bi ostal, Enkrat pa, ko bom umrl, Naj zakopljejo me tu, Tako zrl bom spet v to dolino, Al ' bom mrtev al' bom živ.
VEČER V HRIBU
Ko dan že zapira oči, ko modrina neba pordeči, takrat na pot se odpravljam, dolino to senčno zapuščam.
A moje so misli drugje, tja gor v hrib me vodi srce, tam vedno je tako toplo, sonce zadnje tone za goro.
vse,
od Lubnika do Jelovice, lepš'ga kraja na svetu ni, samo tam pozabim vse skrbi.
In ko pade zadnji žarek sonca na to žuljavo zemljo, takrat se še ozrem v nebo, vprašam, kakšen jutri prišel bo.
Se nam sonce bo sijalo, dež rosil nam oko in zemljo, tod srce srečo iskalo si zvestobo, mir, ljubezen bo.
Ena pot naj vodi nas naprej, ko zde težave se ti brez mej, ko ti srce je žalostno, kot vse - tudi to minilo bo.
Anton Hosner
Anton Hosner
318