536
Te besede je govorila z dokaj mehkim glasom, iz katerega je zvenel mogočen ponos, da je hčerka tako dobro izdelala. Bila je prva v razredu. Kdor matere ne bi poznal, bi   bil  mislil  kljub temu,  da je njena
govorica osorna in zadirčna. — Vandi je materina beseda sicer ugajala. Mehkih ogo-vorov ni bila vajena, zato se je radovala vsake drobtine, ki ni bila grenka, ki je bila vsaj  nekoliko  oslajena  in  ji  je  dala  tiste
utehe, kakor jo dajejo druge matere mehkih src svojim hčeram. Toda, kaj pomaga mečji glas, če ji je pa podrl vse gradove!
„Mama,   saj  ste rekli, če bom prva, da grem drugo leto v pripravnico, sedaj pa ..."
„Paprlapa... flavze! Obljubiti in storiti je preveč. Misliš, da bom jaz vlekla in trpela zato, da boš ti po šolskih klopeh lenarila ... Kako pa! Ala, le brž se preobleči, v kuhinji je še posoda od zajtrka. Pomij!"