J IZNlc^

.SLOVENSKO UČITELJSKO DRUŠTVO 1

.N TOMŠIČ.

V L  ZVEZEK:

MLAD [ D N EV I ;
2. ZA POKI.ICEM.

V LJUBLJANI, 1887.

NATISNIL J. R. MIL

&


7-~~/ S  "V


Vvflji ž nic a

za

<3^ mladino. ^

Založilo in na svetlo dalo

,,Slovensko učiteljsko društvo 1 '.

C. gvtsefes

1. Mladi dnevi;

2 .  Za poklicem.

V Ljubljani, 1887.

Natisnil J. Rudolf Milic.

Izvorna povest, Spisal P. B.

I.

Ded in umik.

^ošat oreh stoji pred hišo. Celo tja na drugo
^stran slamnate strehe pomalja svoje grčaste veje
in dela prijetno senco dvema človekoma. Jeden
sedi na lično izdelanej smrekovej klopici, sloneč
s hrbtom na debelem deblu orehovem. Star je vže in
na sključenem telesu se mu pozna, da se je upogibal
mnogo za svojih prejšnjih let. Zgrbančena koža diči
njegovo ovenelo obličje in na malo vlasatej glavi mu
čepi topla polhovka, da si je zginol vže davno zadnji
sneg na bližnjih vrhovih skalnatih gora. In ta starikavi
obraz, ki je prebil vže toliko toge in bolesti, vzraža
veselje, in te ustnice, blede kakor zid, drže se na smeh.
Ko pa se nasmehne, tedaj vzame iz ust svojo „šemni-
carico“ in gost dim se zasuče v kolobarjih okolo nje¬
gove glave, kakor bi hotel zakriti razorano obličje in
brezzobe čeljusti. Poleg starca pri priprosto stesanej

1  *

4

mizici pa stoji malček pri osmih letih. Njegova čvrsta
postava, gladka kožica na rokah in na obličji, žive oči
in mladostna gibičnost dela pozora vredno nasprotje z
onemoglim starčkom. Drobno knjižico ima pred seboj
na mizi in čita glasno. Ko pa prečita poglavje do konca,
ozre se starec proti solncu in deje:

— Cenček, pa jenjaj za danes! glej, solnce vže ni
previsoko in treba bode gnati živino na pašo.

Deček se obrne urno proti dedu, kakor bi mu bila
ljuba beseda njegova. Živo upre vanj svoje modre oči
in kakor da bi preslišal dedove besede, reče mu hitro
in laskavo:

— Kaj ne, dedek, jedno poglavje bodeva še pre¬
brala, ker je tako prijetno branje?

Toda ded ostane pri besedi in Cenček zapira s
kislim obrazom drobno knjigo, katere naslov se je glasil:
„Jurij Kozjak, slovenski janičar. Spisal J. Jurčič, izdala
družba sv. Mohorja". A urno se mu zjasni zopet na
mračnem obrazku, lahno prime žuljavi roki dedovi in
laskavo upre vanj živi očesci. Da bi se še nekoliko
pomudil, začne govoriti in popraševati.

— Kaj ne, dedek, kadar bodem jaz tako velik,
kakor ste vi zdaj, pojdem tudi na Turke?

— Se ve, da bodeš šel na-nje, ako te vzamejo v
vojake. Pa bodeš najbrže premalo močen, da bi te
potrdili, ker tičiš zmirom najraje pri meni in pri bukvah,
delo pa ti ne diši.

— O saj ni res, dedek! Ko smo se telovadili v
šoli, dejal je gospod učitelj, da sem jaz najmočneji. —
Le poglejte me, kak čvrst vojak bodem jaz!

5

In deček se ustopi moško pred deda, napne prsi
in pogleda debelo z očmi, kakor bi hotel koga prodreti
ž njimi.

Dedu se bere veselost na obličji in da-si je karal
unuka, vender ga je vesel, Cenčka. In jame mu praviti,
kako je bil mej Turki in kaki so, kako vero imajo in
kako se nosijo. Cenček posluša zvesto dedovo pripove¬
dovanje, a nekaka groza se mu bere na obličji in večkrat
se ozre okrog sebe, češ, zdaj — zdaj stopi predenj kaka
obrita glava z rdečimi hlačami in rdečo kapo.

— Tedaj so Turki taki kakor dragonci, ki imajo
tudi rdeče hlače in rdeče kape, kakeršen je bil Vikov
Jože, ko je prišel od vojakov, prekine Cene dedu besedo.

In ded se nasmehne ter pokaže s prstom na —
solnce.

Deček se ozre po solnci, a zastavi v hipu drugo
vprašanje.

— Kako pa govore Turki, dedek ?

— I turški, reče ded malo ne nevoljno.

— Kakšno pa je turško?

Ded vidi, da se ga ne odkriža, dokler mu še tega
vprašanja ne odgovori.

— Kolikor sem jih jaz slišal, govorili so vsi hr¬
vaški, za druge pa ne vem.

— Oh, dedek, tedaj bi se jaz tudi lehko pogovarjal
s Turki? Vidite, kako je dobro, da sem se naučil od
vas govoriti po hrvaški.

— Solnce je vže nizko, Cene! če misliš, to ženi!

— Precej vas ubogam, dedek moj, samo to-le vam
še povem: Ko je nek Hrvat prignal prodajat v našo

6

vas zadnjič „turopoljce“ (prašiče), šel sem jaz k njemu,
češ, da mu pokažem, da znam tudi jaz hrvaški. Tiho
stopim za njim in ga potegnem za srajco, ki mu je ma¬
hala čez pas, ter mu rečem:

— Zašto imate taku dugu košulju?*)

A Hrvat zareži jezno nad menoj in ko bi mu ne
bil ušel, udaril bi me bil morda še z bičem.

Dedu se polijo nehote gorke solze po uvelih licih
— solze veselja ali žalosti, kdo ve? — Unuk pa stegne
mehko ročico po dedovih licih in mu obriše gorke kaplje.

— Dedek, kako da vam je tako vroče, ka vam
teče kar pot po obrazu, saj sva vender oba v senci?

In starcu se ulije novič pot solza po obrazu-

Unuk odide past, ded pa zadremlje pod košatim
orehom. — * *

-X-

Pri hiši se je reklo pri Trakarji. Malo kmetijo
so imeli. Stari Trakar se je priženil pred več leti na
to bajto in se svojo varičnostjo si je prihranil toliko
beličev, da je nakupil večjostin od sovaščanov. Za svojih
moških let je hodil v Slavonijo sekat drva, od koder
je prinesel, kakor so ljudje zatrjevali, mnogo denarja.
Tudi hrvaščine se je privadil takrat in se rad ponašal
še pozneje ž njo posebno proti dijakom, ki smo prihajali
na počitnice. Ker je bil vže precej v letih in je vedno
trdo delal v svojih prejšnjih časih, opešale so mu te¬
lesne moči in volil je kmetijico svojemu jedincu. Ta se
je oženil na domu in Bog mu je dal dva sinova in jedno
hčerko. Cene je bil najstareji, Tonček je bodil še v
*) Zakaj imate tako dolgo srajco?

7

srajci okrog in Anica je ležala še v zibelki. Stari Trakar
pa je počival na svoje stare dni, molil in se ukvarjal
z otroki, kakor je vže to navada. Posebno mu je bil
pri srci Cenček, katerega je imel neizrečeno rad. če
je bil Cene le jedno uro od doma, vže je popraševal
ded po njem; tako sta si bila prijatelja. In Cene je
bil res priden in umen deček. Vsako delo mu je stalo
k rokam in vse ga je rado imelo. Moliti je znal tako
lepo in toliko, da bi bil časih celo deda kmalu osramotil;
čital pa je vže gladko slovenski, predno je začel hoditi
v šolo. In vsega tega ga je naučil ded o dolgih zim¬
skih urah za pečjo ali pri peči. Molila sta vkup ju¬
tranje in večerne molitve, po dnevu pa sta molila časih
tudi rožni venec, le ob nedeljah in praznikih je čital
ded sam „Tomaža Kempenzarja". Zna se, daje ded umel
citati, ali z „gajico“, kakeršno zdaj pišemo, ni se mogel
sprijazniti; „Tomaža Kempenzarja 1 ' pa je imel tiskanega še
z „bohoričico“, ali kakor je on dejal: „po staršem". V
,,družbo sv. Mohorja" so bili tudi vpisani pri Trakar-
jevih in Cenček jim je prečital vse Mohorjeve knjige
za dolgih zimskih večerov, nekatere celo po dvakrat.
In ded je posebno rad poslušal ta branja.

Cene seje privadil od deda tudi nekoliko hrvaščine,
da je „hrvatil“ za silo. Toda on ni bil zadovoljen s
tem in kakor da hi bil čutil v svojej mlad e j glavi, da
časih ohema poide hrvaščina, naganjal je večkrat deda,
da mu priskrbi kako hrvaško knjigo. Toda ded se mu
je smijal, zvedavemu unuku, češ, kaj bodeš ti čital
hrvaški, ker še jaz ne čitam, ki znam vender kaj več
nego li ti. Tega ded ni mogel umeti, da hi vedel mali

8

poniglavček več nego li on, izkušen starec. S časom pa
je vender tudi ded začel premišljevati, kako bi pri¬
skrbel ukaželjnemu unučku hrvaškega berila. „Vse je
dobro, da zna človek," mislil si je sivolasi ded. Vže je
mislil poprašati učitelja za svet, a na zadnje je ostal pri
mislih: čemu hrvaško takemu fantu, uči naj se raje in
bere domače knjige, saj jih je dovolj. — — -

Take misli so rojile, dolgo rojile staremu Trnkarju
po njegovej izkušenej glavi, dokler ni izgubilo žarko
poletje svojih cvetočih lic in je hitela naproti pokašlja-
joča jesen.

II.

Vojaki so tukaj!

B Vže gredo, vže gredo!" upili so otroci po vasi ne¬
kega dne v dolgočasnem kimovci. Otožen in pust jesensk
dan je bil in vender je bilo v vasi vse po konci. In
zakaj bi tudi ne bilo, saj se kaj takega pri nas ne vidi
vsak dan in tudi ne vsako leto. In koliko so imeli ljudje
govoriti! Jeden je govoril resnico, drugi laž, tretji pa
je oboje zvaril vkup in naposled so se čule vže tako
čudne stvari med vaščani, da jim previden človek kar
ni mogel dati prave. Vže vso vzpomlad in poletje so
govorili, da pridejo letos vojaki v naše kraje. Končno
so vender prišli — za tri tedne. Otroci kar niso mogli
učakati zaželenega dneva. Ko pa je prišel tisti napo¬
vedani dan, hitelo jih je nekaj vže na vse zgodaj v
zvonik, drugi pa so šli po uro daleč vojakom naproti.

9

lil še jim ni bila sreča precej mila. Vojaki so se za-
kasnoli radi slabega vremena in dospeli so še le na
večer v vas. Vsi so vže mislili, da jih ne bode, in ko
so bili vojaki vže v vasi, zagledajo je še le ljudje. Otroci
so bili takrat zvečine na paši in strašno hudo jim je
bilo, da niso gledali prihajajočih vojakov na konjih in na
nogah. A videli so je lahko nastopne dneve; toda so se jih
li nagledali, ne morem povedati. To je bilo pravo ve¬
selje za-nje. Samo krog ptujih vojakov bi bili najraje
hodili in storili vse radi roditeljem, le da so je pustili
pri vojakih, pri njihovih konjih in opravi. Komis se je
zdel vsakemu stokrat bolji nego domači kruh in kar so
sploh videli na vojakih in pri vojakih, vse je hilo več
vredno nego domače. Vse od kraja so nosili vkup vo¬
jakom, še več kakor je bilo treba. Taki so bili, ti
naši otroci!

Najbolj pa se je pač veselil Trakarjev Cene.

Prignavši zvečer živino raz pašo niti ni utegnol,
da bi jo privezal.

— Oče, živino privežite! upije vže od daleč očetu,
ki so stali na pragu hleva, sam pa hiti na vso sapo
v hišo.

— Dedek, vojaki so vže tu! oh, kako so lepi'!
Vsi so jednako napravljeni, taki so, kakor dragonci, o
katerih ste mi časih pravili. Samo kap nimajo rdečih
in take dolge sulice imajo, kakor preklje za fižol na
našem zeljniku. Ali jih k nam še ni bilo?

Ded sedi pri peči in ziblje. Pazno posluša pri¬
povedovanje unukovo in zadovoljno se smeje.

10

— Cenček, ti si res pravi čenček! Ti vojaki se
imenujejo ,, ulanci" in sami Hrvatje so.

— Ali res, cledek? prekine ga unuk iznenaden.
— Oh, dedek, to bodemo hrvatili, kaj ne? da bi le
kmalu prišli še naši.

— Poglej, morda so vže tudi tukaj, deje starec
in obraz se mu zategne tako nenavadno, kakor bi ne
mogel prikrivati resnice.

— Oh, ded, pojdite še vi, greva vkup pogledat
v hlev.

In deček ga prime za roko.

— Zdaj ne morem; zibaj ti Anico, potem pa grem
pogledat venkaj, kako je.

Tako ponagaja nestrpnemu dečku, ta pa naredi
strašno kisel obrazek in ko bi ne bilo vže mračno in
bi imel ded bolje oči, videl bi bil lehko, kako so se
usule dečku solze po licih, debele kakor lešniki. Ker
pa je Anica vže zaspala v zibeli, vzdigne se starec po¬
časi raz klop in oba odideta v hlev.

V hlevu so vže stali trije konji. Ker je bil Tra-
karjev hlev precej prostoren, djali so vanj tri konje,
katerih j eden je bil nadporočnika, ki je stanoval v
Trakarjevej zgornjici. Dva prostaka sta stala pri konjih
in je drguola se slamo. Ko stopita ded in unuk v
hlev. prime se Cenček trdo za dedov rokavnik. Ko bi
ga bil kdo uprašal, ako se boji, pač bi ga bila polila
rdečica. Toda tega ni opazil ded, ker je premišljeval
takrat, kako nagovori vojaka. Nekaj časa stojita sredi
hleva in gledata. Potem ded malo pomlaska z jezikom
in vpraša po hrvaški:

11

— Ali se kaj dobro dela?

Cenček se prime še trje dedovega rokavnika. Vo¬
jaka pa se ozreta po vprašalcu, čudeč se, kdo ju na¬
govarja hrvaški.

— Od kod pa vi znate hrvaško, starče? vpraša
ga jeden, ne odgovorivši na vprašanje.

In ded začne pripovedovati na dolgo in široko v
hrvaško-slovenskem jeziku, kako je hodil v Slavonijo .. .

Pri takem pogovoru stopi v hlev nadporočnik.
Osorno pogleda po prostornem hlevu, zaviše parkrat
svoje dolge brke, stopi bliže konj in pogladi svojega
belca po svetečem se hrbtu. Izrekši par ostrih besed
nad prostakoma, zaropoče z ostrogo na nogi, da je Ce¬
neta kar mraz preletel, če tudi je še le komaj poletje
minolo. Nato se obrne do starca in Cenčka, ki je stopil
prav za hrbet dedov, plašno pogledujoč izza njegovega
rokavnika.

— No, starče, so vam li po godu ti konji? vpraša
vojaški dostojanstvenik prijazno boječega se deda. Stari
Trakar jecljaje potrdi.

— Kako pa je tebi ime, dečko, a? popraša Ce¬
neta in ga potiplje za gladko bradico. Deček malo
da ni zaupil samega strahu; a brzo se ojunači po
prijaznosti nadporočnikovej in s težkim glasom odgo¬
vori: „Cene“. '

— „Cene?“ Tega svetca pa še nisem slišal.

— V pratiki je zapisan za „ Vincenca 11 , odgovori ded.

— A, ti si Vinko ? — Si vže priden; nikar se me
ne boj. Le počakaj, jutri ti prinesem kaj dobrega. Kaj
si želiš najbolje ?

12

— Hrvatsku knjigu, gospodine, — odgovori hitro
deček brez pomisleka.

Menda mu je ves čas rojila po glavi hrvaščina,
ker je imel tako naglo hrvaško knjigo na jeziku.

— Kaj umeš ti hrvaški ? čudi se mu nadporočnik.
Tudi ni pričakoval od malega poniglavčka tako modrega
odgovora. Povabi ga se seboj v zgornjico. Ceneek po¬
gleda najprvo deda, potem pa reče, da pride jutri k
njemu v vas, ker je danes vže pozno.

— Čvrst dečko! pravi nadporočnik, potrka Ceneta
laskavo po plavolase) glavici in odide iz hleva.

Ded in unuk pa se še nekaj časa pogovarjata z
vojakoma o nadporočniku, dokler ju mati niso poklicali
k večerji.

III.

Ivan pl, Mečevič,

Živahno življenje je bilo tiste tri tedne v našej
vasi in teško pristopni vaški letopisi imajo toliko popi¬
sanega o tem kratkem času, kolikor prej ali poslej koimaj
o več letih. Toda ti prašni letopisi nas ne zanimajo
toliko, da bi je ravno morali proučiti, in dovolj je, kar
vemo iz spominov vaškega samovidca.

Pri Trakarji so imeli posebno radi vojaka ulanca,
ker sta bila tako prijazna in šaljiva. Prva dva, tri dni
so se še malo teže razumeli mej seboj, pozneje pa so
govorili vže kar po domače. Materi Trakarjevej sta bila
vojaka vzlasti po volji, ker sta znala tako postreči: klala

13

sta drva in nosila v kuhinjo, vodo prinašala, kavo mlela,
medla i. t. d. Tudi so vkup kosili in večerjali. In ta
Cenček, kako je zopet ta stregel vojakoma! Vse bi
jima rad prinesel, kar bi bila le poželela. Jednoč jima
je preskrbel celo sena za konje iz kozolca, kar pa očetu
ni bilo ravno po volji. Toda s časoma je užival Cene
še vse drugo veselje. Seznanil se je do dobra z nad¬
poročnikom Mečevičem , ki je stanoval v Trakarjevej
zgornji ci.

Ivan plemeniti Mečevič je bil nadporočnik pri
ulanskem polku. Pred tremi leti se je oženil z bogato
hčerjo trgovske vdove iz Peste, rodom Hrvatice. Nje¬
gova služba ni bila stalna in bival je zdaj tu zdaj tam
pri svojem polku in le malo dni v letu je mogel prebiti
pri svojej ljubljenej ženici. Pač jo je silil dostikrat,
da gre ž njim po svetu, ali gospa Mečevičeva je tako lju¬
bila svoj rojstni kraj, da ga kar ni mogla ostaviti za dlje
časa. Sicer je prebivala njena mati le v Pesti, kar se
je drugič omožila po smrti prvega moža; toda Milica
— tako je bilo ime gospej Mečevičevej — ni hotela iti z
materjo v Pesto, ampak ostala je raje v Zagrebu. In
tudi še potem, ko se je omožila z Mečevičem, ostala je
v s/ojem rojstnem mestu. Otrok jima Bog ni dal, da
si je gospa Mečevičeva tako rada imela otroke in po
vsem mestu je bila znana zaradi svoje radodarnosti
proti otrokom. Tudi je Milica naganjala večkrat svojega
moža, da bi vzela kakega dečka ali deklico za svojega
ter skrbela za-nj prav po roditeljsko. Mečeviču od za¬
četka ta želja njegove soproge ni bila prav po volji; ko pa
je stvar bolje začel premišljevati, dejal je naposled, da

14

tudi on privoli. In res jej je obljubil, da jej priskrbi
kakega dečka, ki jo bode zabaval v njenih samotnih
urah.

Kmalu potem so prišli vojaki v naše kraje na vaje
in ž njimi tudi Ivan pl. Mečevič. Takoj prvikrat mu
je bil Trakarjev Cene jako po volji, ker je tako modro
odgovarjal. Sčasoma je prišel ž njim večkrat v pogovor
in vedno bolje mu je ugajal. Na zadnje se vzbudi tudi
v njegovej glavi misel, kaj ko bi tega dečka privel svojej
ženi? Hitro napiše jej kratko pismo in popraša za svet.
Žena je odgovorila povoljno. A glavnega vprašanja še
ni rešil Mečevič, je-li pojde deček v Zagreb? Po pri¬
jaznem občevanji z domačimi si je vedel pridobiti kmalu
za-se srca vseh. Temu je kaj podaril, onemu povedal
par prijateljskih besed, najbolje pa je negoval Ceneta.
In naš Cenček si ni dal dvakrat reči. Od začetka je
bil še vedno nekako bojazljiv, kmalu pa se je osrčil in
zahajal vselej v zgornjico, kadar le je bil nadporočnik
doma. Ustopil se je pred njega, ki je sedel na stolu,
položil roki na njegovo naročje in pogovarjala sta se
pravo po otročje toliko in o takih raznih stvareh, da je
bil Cene ali Vinko — kakor ga je klical Mečevič — vže
ves izven sebe, ko je odšel iz sobe. In nikoli ga ni
pustil praznega od sebe: vselej mu je stisnol v roke
kaj za usta ali žep. Pogovarjala sta se o vsem svetu,
kolikor si ga more predočiti ozko, a domišljavo duševno
obzorje otrokovo. Cene je hotel vedeti za vsa mesta
in dežele, za šole in knjige, za vojaštvo itd. Pa tudi
vse igre mu je moral našteti, kolikor jih igrajo otroci
tam, kjer je on doma, pripovedovati mu je moral kako

15

pravljico ali pripovedko, zastavljati uganke itd. Kaj pa
da se vselej nista razumela na prvi mah in če se nista

— tem več govorice in smehu je bilo. Naposled ga
Mečevič tudi popraša, če bi šel ž njim v Zagreb, kjer
bi hodil v šolo? In Cene je pritrdil, da zapusti očeta
in mater in tudi deda in bratca in sestrico ter gre ž
njim. Se ve, da ni šlo vse prav po vrsti in gladko v
Cenetovem srci, ko mu je Mečevič pravil, kaj se pravi
za mladega človeka, zapustiti svoj domači kraj in svoje
domače ljudi, toda mladi svet je bolj površen in lahko¬
miseln ter ljubi spremembe. — —

Dnevi vojaškega življenja v našej vasi so potekali
h koncu. Nekateri ljudje so se jih vže celo naveličali

— zakaj, povedano je v vaških letopisih. Niso pa se
jih naveličali pri Trakarji — najmanje pa Cene. Oče
so bili res vže časih malo nevoljni, ker je fant tičal

ornjici. Toda pustili so ga še

pojde zopet po starem.

Neko nedeljo popoludne je bil Trakar sam doma za
varuha, drugi so šli v cerkev. Kar stopi gospod Me¬
čevič v izbo in kmalu sta z gospodarjem v živahnem
pogovoru. Govorila sta o vzgoji otrok in med drugim
vpraša nadporočnik:

— Oče, ali mi daste vašega Ceneta, da ga vzamem
se seboj?

Trakar zategne obraz v veliko začujenje, potem
pa se nasmehne.

— Kaj hočete z dečkom?

kmalu vojaki od tod in potem

16

— Pošljem ga v Zagreb v šolo. Izučil se bode
na moje troske, kar ga bode veselilo. Škoda bi bila za
takega dečka, ki je tako nadarjen, ako se ne bi izučil
kaj več.

Trakarju nečc biti jasna nadporočnikova ponudba.

— E, kaj bode hodil tako daljo, tja doli na Hr¬
vaško; meni so dejali zmirom mati: kdor se ne drži
doma, tak je malo vreden. Tak mlad človek in mej
čisto ptujimi ljudmi, to ne gre. Naj le ostane doma.

A Mečevič se ne da odvrnoti od svojega namena.

— Ničesar se ne bojte, oče, v varnih rokah bode.
Jaz, se ve da nisem zmirom v Zagrebu, a moja žena je
vedno tam in v njenem varstvu je Cenček tako varen
kakor v vašem. Kadar se mu bode zljubilo, povrne se
zopet lehko domov, če ga bode volja.

— Saj ne vem, če je dečku prav, ugovarja še
Trakar, a vender se mu zdi, da nadporočnik ni napačen
človek in da za Ceneta ne bi bilo slabo.

— O, za dečka ne skrbite! le povejte mu in pri
tej priči gre z menoj.

— Kaj pa porečeta ded in mati V Saj ga ne pustita
od sebe. Ded bi umrl žalosti, če ne bi imel Cenčka.-

Tako sta se menila Mečevič in Trakar, a na zadnje
je prišel Trakar do tega, da bi on privolil, ako privo¬
lita ded in mati.

Tudi z dedom se je dala govoriti pametna beseda.
Kaj pa da je majal z glavo in nekaj solzam podobnega
mu je lilo po trdih gubah obličja, prikimavši Mečevičevemu
ukrepu, toda ded je vedel vselej ceniti dobroto.

17

Nikakor pa se niso dali pregovoriti mati Trakarica.
Ves čas so jokali, kar se je sprožila ta nenavadna misel,
in strašno so se hudovali nad vojaki. Stokrat raje bi
bili videli, da bi nikdar ne bilo v vas teh vojakov, kakor
da jim vzamejo Cenčka. Kar pogledati niso vže hoteli
vojakov in najraje bi bili videli, da se spravijo kar pri tej priči
iz hiše. In še ta nadporočnik? Kdo bi si mislil, da se
brigajo tudi taki gospodje za kmečke nevedce. — Težke
ure so jim delali vojaki, niti spati niso mogli Trakarjeva
mati, kakor bi bili radi. In vender se jim je sanjalo
predzadnjo noč, da je šel Cene v šolo in da je postal
velik gospod: ravno tak je bil, kakor gospod kapelan in
tako sladko se je smejal, kakor se smeje najsrečnejši
človek na svetu. Sanje pa so jako cenili Trakarjeva
mati in ko so je drugi dan pripovedovali očetu, čutili
so se nekako potolaženi v svojem vznemirjenem srci, in
ko bi jih bil prašal tisti trenotek, je-li so zadovoljni z
Mečevičevim načrtom, težko da bi bili zanikali. Sanje
so jim bile po volji, sanje, in ko so srečali nadporoč¬
nika, poprašavšega jih, ali so se vže kaj premislili, od¬
govorili so samo: „Naredite, kar hočete!“ in šli po
svojih opravkih. — —

* *

*

Teden dni pozneje pa je nekdo slovo jemal pri
Trakarji. In nenavadno je bilo to poslavljanje! Solze
točiti ni bila navada pri Trakarji. čemu neki, ako gre
vse po volji in sreči? — In vender se je obrisalo ti¬
stega dne mnogo solza raz motne oči. In komu pač
so tiščale te sitne solzice v svitle oči? Otroci se na-

2

18

vadno jokajo, a tistega dne ni bilo joku v Trakarjevej
hiši. Cenček se je še veselil, da kmalu odide tja, kamor
ga je gnalo ukaželjno srce, Tonček se je smolil okrog
Anice in smijal, kakor bi orehe stresal, Anica pa se je
smijala v zibeli, kakor se je mogla in znala, dokler je
ni zazibal dedek v angeljski spanec. In vender je bilo
toliko solza v hiši •— odrasli so je točili. Čudna navada
to! Oče Trakar so se premagovali kolikor so se mogli,
a z rokavom so potegnoli nenavadno obilnokrat po zago¬
relem obličji. Mati Trakarjeva pa so imeli poln zastor
solza, debelih kakor lešniki, in niti govoriti niso mogli
— jok jim je dušil grlo. — In ded? Pri peči je sedel
in zibal, zibal tako močno, da se je dete prebudilo in
se mu — smijalo v otožni obraz, ki se danes ni mogel
razjasniti. Kako neki se mu hoče razjasniti to velo
obličje, ko se blišče zmirom hujše nadležne solze na
njem, kakor kaplje jutranje rose na ovenelem, starem
hrastovem listu?! — Slovo so jemali Trakarjevi od
Ceneta.

IV.

Gospa Mečevičeva.

Dospevši v Zagreb greš naravnost po Iliči in kre-
novši za dva, tri lučaje naprej na desno, stopaš po
širokih ulicah, koder se zavije zopet v neke ožje ulice.
V teh ulicah stoji ozka, a visoka hiša z ličnim pro¬
čeljem. To je novo domovje Trakarjevega Ceneta. Kako
je hodil in kako se je vozil z doma v Zagreb in kaj

19

vse sta doživela z očetom na tem potu, ne morem pri¬
povedovati, ker bi rušil preveč jedinstvo povesti. Dobro

pa je popisana ta pot v spominih vaškega samovidca. --

\ 7  prvem nastropji na desno se razprostirajo tri
prostorne in bogato opravljene sobane. V drugej na
mehkem divanu sedi mlada gospa, nasproti na krasnem
naslonjači pa deček devetih let. Ogorelo obličje kaže.
da je preživel poletje zvečine na solnci in vročini,
in gosposka obleka njegova razodeva, da ni davno,
kar je prelevil kmečki rokavnik v gosposko suknjo. In
vender je obličje njegovo prikupljivo — da! lepo. Tako
pravilno urezanih črt in oblik je le na malo obra¬
zih. In kako se mu vozlja jeziček, temu Cenčku, kakor
da bi bil vže od rojstva v gosposkej hiši. Kakor bi
drobil, tako govori, in da-si meša še zmirom nekoliko
hrvatsko in slovensko besedo, vender se mu giblje tisti
neugnani jeziček kakor velikonočna ragljica. In kako
bi ne govoril? Saj ga gospa tako rada posluša in se
mu smije iz vse duše, saj se mu ni še nikoli tako
dobro godilo. Tako na mehkem še ni nikoli sedel, tako
dobrih jedil še ni nikdar jedel, tako radi ga še doma niso
imeli; vsaj njemu seje tako zdelo, njemu, brezskrbnemu
dečku. Kaj pak, malo neroden je še bil v svojem ve¬
denji, in ko ga je posadila gospa prvič na divan, malo
da ni zaupil samega strahu — tako globoko se je udrl
v blazino na vzmetji. Pri obedu tudi ni vedel kaj početi
prvikrat s tolikimi krožniki in res je zaželel v svojem
srci, sedeti raji doma pri prstenej skledi z leseno žlico.
Toda takih stvari se je hitro privadil — samo jeden-
krat mu je bilo treba pokazati. Dobre glave pa je bil

2 *

20

in vsega se je naučil kar igraje naš Cenček ali Vinko
— kakor so ga zdaj klicali.

In zapomnil si je Vinko hitro in rad, časih še celo
preveč. Tako je hodil nekoč ves popoludan z nekim
součencem in pregledaval vse stvari, ki so se prodajale
po trgu in prodajalnicah, namesto da bi bil šel v šolo.
Ko zve gospa, da Vinka ni bilo v šolo tistega popolu-
dne, pokliče ga pred-se.

■— Kje si bil v ponedeljek popoludne?

— Po trgu sem se sprehajal z nekom, odgovori
odkritosrčno zardeli deček.

— A zakaj nisi šel v šolo ?

— Ante Zec mi je dejal, da pri tistej gospodinji,
kjer on stanuje, tudi ostajajo dijaki z više gimnazije
časih doma, namesto da bi šli v šolo. Zato sva še
midva jedenkrat poskusila.

Gospa zmaje z glavo, premišlja nekoliko, potem
pa pravi:

— Ker si mi odkritosrčno povedal, stal bodeš ondu
v kotu le jedno uro. Če pa mi še kdaj kaj takega
narediš, stal bodeš štiri ure — — —

Pravijo, da Vinko od takrat ni ostal nikdar več
iz šole.

Hitro se je priljubil Vinko gospej Mečevičevej se
svojim priprostim in odkritosrčnim vedenjem. Ljubila
ga je kakor svoje dete in skrbela za-nj, kakor skrbi
dobra mati za svojega sina.

Vinko se je dal zapisati v tretji razred. Malo trda
je bila za-nj od začetka; nemščina in nekoliko tudi
hrvaščina mu je nekaj časa jako belila glavo. Toda

21

pridnost in nadarjenost njegova je odstranila kmalu tudi
to zapreko in kar se ni utegnol naučiti v šoli, tega se
je naučil doma pri svojej dobrosrčnej dobrotnici, ki ga
je poučevala vedno v vsem tem, kar je potrebno človeku
za mnogostransko človeško življenje. Nič vže ni bilo
na njem od nekdanjega Ceneta, samo jeziček mu je bil
še zmirom namazan, kakor bi voda tekla. Vse je hotel
vedeti in povedati, da ga je morala vže časih ustav¬
ljati gospa Mečevičeva. Seveda se je smijala go¬
spoda naravnemu dečku, prišedši obiskat gospo, vender
se jej je zdelo, da bi Vinko časih lahko tudi malo krotil
svoj živi košček mesa. Mlad človek mora molčati, stari
naj govore. A nič hujšega ni mogla gospa narediti
Vinku, ako ga je pokarala in mu ukazala, da drži jezik
za zobmi. Ubogal pa je Vinko, da-si mu je bilo
časih s težkega, in kadar ga je gospa pogledala v družbi,
češ da molči, sklonil je potrto svojo glavico in teže mu
je bilo nego da bi ga kdo tepel po najobčutljivejšem
delu telesa. Klaverno in pobito je hodil okoli svoje
dobrotnice kakor maček okoli vrele kaše, dokler mu ni
dala gospa zopet prijazne besede. Tedaj pa se mu je
zopet odvezal nemirni jeziček in klepetal je po starej
navadi, da mu je slin nedostajalo. Cenček je bil še
vedno stari čenček.

— Ali si ti kaj toži po domačih? popraša ga ne¬
kega dne gospa.

— Majčkeno se mi vže toži, če se zmislim na-nje,
odgovori Vinko in nekako hudo pogleda v tla, kakor bi
mu ne bilo prav, da ga gospa to poprašuje.

22

— Zdaj-le imam vas najraje, reče deček ravno¬
dušno, gospa pa se zasmeje iz dna srca.

— Jaz sem te mislila prašati, katerega imaš doma
najraje?

— Vse imam rad, reče deček in nikakor mu ne
gre v glavo, da ga gospa poprašuje take stvari.

— Katerega pa imaš vender rajši kakor drugega?

— Vse imam rajši, ponovi zopet Vinko ter se
smije, ker se tudi gospa smije.

— Najraje moraš imeti ali ljubiti na tem svetu
svoje roditelje, ki so te vzgojili in skrbe za-te, potem
svoje brate in sestre, nadalje sorodnike in druge take
domače in znane ljudi, potem pa tudi vse druge ljudi,
ki govore s teboj jeden jezik, to je ves slovenski narod.
Delati moraš za-nj po svojih močeh, kadar bodeš velik,
in nikdar ne smeš pozabiti ali celo zatajiti svojega ma¬
terinega jezika. Materinščina je dar božji, sam sv. Duh
jo je posvetil o Duhovem, prikazavši se apostolom v
podobi gorečih jezikov — — —

— Ali vas ne smem imeti rad, ker niste Slovenka
ampak Hrvatica, preseče jej Vinko besedo.

— No, ali imaš mene rad? praša ga gospa in
se smije umnemu vprašalcu.

— Od „srčka do komolčka“, deje deček smijoč se.
Tako je namreč odgovarjal doma materi, kadar ga je
poprašala, če jo ima kaj rad.

— Prav je, Vinko, da imaš tudi mene rad. Kri¬
stus pravi: druga največja zapoved pa je ta: ljubi svojega
bližnjega kakor samega sebe. Tvoj bližnji pa je vsak
človek, ko bi bil tudi Turek (pri tej besedi Vinka kar

23

mraz strese). Vsakega človeka na svetu moramo lju¬
biti in mu dobro storiti, če je potreba, tudi svojemu
sovražniku. Tako je božja volja. Vender moramo skrbeti
pred vsem za svoje domače, ki so z nami jedne krvi,
ki govore z nami isti jezik, ki je imamo tako rekoč pri
sebi in ki jim vedno lahko pomagamo, ako so v po¬
trebah. Sv. Pavel tiste, ki ne skrbe za svoje domače,
kar z neverniki obklada.

— Tedaj moram bolj rad imeti Ilovarjevega Jančka
iz naše vasi, ki mi je zmirom nagajal, ko smo iz šole
hodili, kakor pa vas, ki ste mi vže toliko dobrega storili?

In malo da se ni nekaj zalesketalo na Vinkovih
očeh. Gospej pa je zaigral na polnih ustnicah lahen
smeh.

— Saj smo Slovenci in Hrvatje jedne krvi, saj si
govorimo tako podoben jezik, saj nas ne loči nobena
taka meja, da bi bili Bog zna kako ptuji. Ej, Vinko,
bratje smo; mi pravimo vam: brada Slovenci, a vi nam:
bratje Hrvatje. Torej: Ali imaš še kaj pomiselkov?

— Vi ste torej moja sestra, dobrotljiva gospa?
Saj vam ne morem reči: sestra!

In sramožljivost se je pomešala s priprostostjo na
njegovem mladem obrazu.

— Kaj sestra, Vinko! še več, mati sem ti zdaj in
nadomeščam tvojo dobro mater doma — — —

Tam okrog srca Vinkovega pa se je nabiralo nekaj
takega, kar imenujemo otroško ljubezen. Na vlase nje¬
gove pa je palo dvoje biserov, dve materinski solzi; pali
pa ste iz oči blage dobrotnice, ki je poljubila dobro dete
na mlado kožico njegovega čela — — —

24

— In še več, Vinko! Ne samo ob Savi in Mo¬
ravi imaš brate; tudi ob Labi in Voltavi, ob Visli in
Odri, ob Volgi in Marici imaš bratov kakor listja in
trave. Vsi smo jedno, vsi smo krščani, vsi smo Slovani
— malone sto milijonov nas je — — — — —

Vinku pa se je nategnola gladka kožica na mladem
obrazu, kakor bi ne mogel vsega pojmiti, kar mu je
gospa pripovedovala. In res ni poj mil vsega na prvi
mah, a pojmiti je hotel — — — polagoma.

Gospa Mečevičeva je ljubila samoto. Najraje je
tičala doma pri ročnih delih ali pri kakej knjigi; v
družbo je zahajala le redko. Človeška družba se jej je
zdela tako popačena, nenaravna, brezobzirna in kar na¬
ravnost se jej je studil dostikrat ta pokvarjeni duh sveta
ter je živela raje sama doma, kjer je blažila svojega
duha z višjimi, nadzemeljskimi stvarmi. Samo mladino
je vzprejemala vselej z odprtim srcem in nenavadno rada
je občevala z nežnimi otroki, kateri še niso okusili vseh
pokvarjenosti tega sveta. Daleč na okrog so poznali
detomilo gospo in mnogo se je trudila za neizprijeno
mladino z gmotnimi in duševnimi močmi. Ko pa je prišel
k njej naš Vinko, porabila je za dobro vzgojo njegovo
vse svoje moči. Vedno je čula nad njim, kakor orlica
nad svojimi mladiči, z materino ljubeznijo ga je negovala
in karala, poučevala in zabavala. Vselej pa je imela
pred očmi dve reči: da postane Vinko dober kristjan in
značajen rodoljub. Kolikokrat sta sedela gospa Mečevičeva
in naš Vinko o lepih poletnih večerih na prijetne) ve¬
randi na vrtu ter zrla tja v bujno naravo. Opaževala
sta zvezde na nebu, poslušala ptičev petje v gaji, skriv-

25

nostno šumenje dreves in zrla bisernato roso, ki se je
lesketala na zelenej travi in pestrih cveticah. Tako sta
prebirala knjigo prirode, veselila se in žalovala, učila
se in zabavala, premišljevaje božjo naravo. In odprla
sta še mnogokrat to knjigo prirode in pregledovala in
opaževala vzlasti jeden list, zanimivejši od vseh drugih.
Majhen je ta list — mnogo manjši od drugih, in malone
zadnji v knjigi. Ta list, tako lep in krasen, ta list je
— slovenska domovina.

V. '

Na počitnicah.

Pet let preteče hitro v mladem življenji. In kako
bi ne preteklo, saj je mlad človek kakor cvetica vzpom-
ladanska, ki jo vsak rad odtrga, vsak rad duha, ki se
je vsak veseli, da-si ne daje zmirom od sebe najpri¬
jetnejšega duha. Kaj pa še le cvetica, ki je mej prvimi
sli večno krasne vzpomladi, cvetica vijolica, ki trosi tako
prijeten vonj? Vse se ruje, vse se trga zanjo in kako
srečnega se čuti, kdor jo pripne prvi na svoje prsi!
—-Kako bi ne potekal hitro tak vzpomladni čas !

Taka cvetica je bil naš Vinko.

Trgali so se za-nj — tako radi so ga vsi imeli,
poln je bil dišav — samih kreposti. Tako se zna le
malokdo vesti, tako modro odgovarjati še odraslim ni
vselej dano, tako je umel le naš Vinko, ki je prebil
svoja najlepša leta mladega življenja pri gospej Mečeviče-

26

vej. In kak deček vam je postal v petih letih! Da
hi ga poslušali za zagrinjalom, mislili bi, da govori
skušen mož! Po vasi hodi z modrim obrazom, zamiš¬
ljenost se bere na njegovih plitvih potezah, in tiste
modre oči pod črnimi obrvmi, kako se svetijo! če te le
pogleda naravnost, pobesiti moraš svoje oči. In vender
je tako prijazen ta deček z ostrim pogledom! Le poglej
ga, kako ljubo se nasmeja, srečavši starega soseda!
Tiste ognjene oči — risovim bi se ne umaknole — po¬
besi tako sramožljivo, kakor bi se ne upal govoriti.
Obličje, to zamišljeno obličje se zjasni kakor vedro nebo
in tiste rdeče ustnice z ne dosti menj rdečimi lici
trosijo nedolžen nasmeh po vsem obrazu. Človek bi
mislil, zroč ga, da ne ume govoriti! In vender! Ko ga
popraša sosed, kako se mu vže kaj godi, dvigne se k
višku ta pobesli obraz, ki je vzel očem vso ognjenost!
Iz srede njegove pa se usuje dolga vrsta besed v lepo
ubranej slovenščini, da se je malone zdelo sosedu, ka
govori ž njim sam angeljček, ki kleči na velikem oltarji
poleg tabernaklja.

— Glejte no, glejte, kdo bi si mislil, da postane
iz Trakarjevega Ceneta tako moder deček, pravil je sosed
pozneje domačim in majal sivo glavo.

Pet let se je vže povrnolo v morje večnosti, kar
je ostavil Trakarjev Cene prvič svoj domači kraj in
svoje domače ljudi. Pač je prišel precej v prvem letu
svojega bivanja v Zagrebu jedenkrat na počitnice. Toda
te počitnice so bile nenavadne — sama smrt mu je je
dala. Žalostne take počitnice — bolje bi bilo, da bi
jih ne bilo. Smrt je obiskala Trakarjeve. Nič dobrega

'27

to ne pomeni! — Staremu dedu je ukrala nekaj let —
ko se ga ni dobro varoval — tega hinavskega vremena
— —-Še je gledal Vinko svojemu nepozablji¬

vemu dedu v zgubani obraz, a govoriti vže ni mogel
dobri dedek. Angelj smrti se je zibal nad njegovim

obličjem.-— — Še so se zganole ustnice, še so

zabliščale oči — potem pa sta se družila v izbi jok in
molitev. — -— —

Takih počitnic si Vinko ni želel! In vender se
jih tako rad spomina, teh nenavadnih počitnic — deda
ne more pozabiti.

Vinka ni mikalo pozneje domov hoditi. Ko mu je
ded umrl, poročili so mu, a pristavili, da ni da bi moral
priti h pogrebu. In vender je prišel! Bodoče leto so
mu pisali, da pridi na počitnice, a tedaj Vinko ni šel.
Tako se je privadil gospe Mečevičeve. Je vže tako!-

In zdaj je prišel — čez pet let!

Doma so si mislili Ceneta vsega drugačnega! To
ni bil nekdanji priprosti Cenček, to je bil cel mož! O
poletnem času je prišel domov — o velikem delu. Vinko
ni držal križema rok. Zjutraj zgodaj je vstal, vzel knjigo
in šel na polje. Lep je tak sprehod o poletnem jutru!
Po polji je vse gomzelo. Zlato klasje strnenega žita se
je zibalo v dolgih valovih, gibanih od lahnega vetra..
Tolpa golorokih žnjic se je gnetla po njivi in mahala z
neusmiljenimi srpovi po zrelem žitu. Vinko se ustavi
pri njih in spregovori par prijaznih besed. Potem prime
za srp, ki je ležal poleg Osolnika, ter ga nakači, da je
bil oster kakor britev. In kako mu je tekla gladko osla
po srpu! Videlo se mu je, da je mojster.

28

— Na, Katrica, poskusi, kako bocle ta-le rezal.

In prijela je za srp ter poskusila. Hvaliti so ga
začele žnjice in popraševati, kje se je naučil tako? —
Vsem je moral srpove nabrusiti.

— Nisem mislila, da je tako prijazen ta Cene in
da tako zna brusiti, začele so se pogovarjati po odhodu
njegovem — — —

Vinko pa je vže zginol za žitom. Zašumelo je
nekaj pred njim in iz rdečeglave detelje se je popel
skorjanec. Utihnol je v detelji, začuvši Vinkove sto¬
pinje, ter zbežal v sinje višave.

— Poglej, poglej, Tone, zdaj sem ti pa prepodil
ptiča, ki ti je prepeval tako prijetno, nagovori fanta,
kosečega deteljo.

— O, saj to ni taka reč, odgovarja kosec, ne vede
pravo za pravo, kaj bi mu odgovoril.

In menila sta se še dlje časa. Vinko mu je pravil,
kako dobro je sejati nemško deteljo za krmo živini.
Tone pa mu je pritrdil in obljubil, da pove očetu, da
kupijo seme. — --

Zmirom hujše so pripekali žarki vzhajajočega solnca.
Rosa je zginola raz površje in ravno kar na novo pre¬
orane brazde so se sproti sušile od naraščajoče vročine.
Na konci njive stoji orač in si briše pot z višnjevim
zastorom.

— Vroče je, oče, vroče, kaj ne? nagovori ga Vinko.

— Vroče pa je, vroče! Suho je vže in dež bi bil
dober. Nič prav lehko se ne orje.

— Pa zakaj si ne napravite železnega drevesa,
oče? Saj ni toliko dražji in koliko lažje se orje ž njim.

29

Kmet mu je nekaj časa ugovarjal, češ, da ostane
raje pri starem. Tako so delali oče njegov, tako njegov
stari oče, in tudi on neče novega poskušati. Vinko pa
se ni dal odpraviti od trmoglavega orača. Prepričaval
ga je toliko časa, da so voli odpočili in da je nazadnje
kmet vender le pritrdil njegovemu nasvetu. — —

Tako se je sprehajal Vinko po polji. Vsakemu je
dal prijazno besedo in vsakemu je vedel kaj povedati.
Ljudje pa so se čudili njegovemu znanju in ga hvalili.
Marsikdo pa je majal z glavo in ni mu hotelo vanjo,
da bi ta fant, ki je vže od mladega v mestu, vedel več
nego on in vsi njegovi pradedi.

Vinku je vzbudila gospa Mečevičeva sočutje do
nižjega ljudstva. In ko je prišel bolj v leta, čedalje
bolj se je budila v njem želja, koristiti kaj svojim lju¬
dem , koristiti vzlasti našemu kmetu. In kako hoče
pomagati on, deček dvanajstih ali petnajstih let? Ni
se pretakala po njegovih žilah modra kri plemenitaška,
niso ga obdarile Rojenice z zlatom in srebrom, pač pa
ga je krasilo dobro, sočutno srce in to srce mu je po¬
množila in požlahtnila gospa Mečevičeva. A to srce ni
samo čutilo, to srce je tudi bilo, pregorko bilo za osi¬
roteli in ubožani narod. Poleg šolskih dolžnosti je vršil
tudi druga dela. Ko so se njegovi sošolci drevili po
ulicah in trgu, ko so se zabavali pri igrah, tedaj je
tičal naš Vinko doma pri svoji dobrotnici ali pri knjigah.
Gospa ga je učila poleg šolskih predmetov tudi drugih
za življenje potrebnih stvari. Pa saj ga ni bilo treba
učiti, našega Vinka, samo pokazati ali ukazati mu je
bilo treba. Z največjo vztrajnostjo se je lotil vsakega

30

dela in ni ga poprej popustil, dokler ga ni dokončal
popolnoma in dobro. In počitek? Tudi temu se ni od¬
tegoval, kadar je bilo treba. Z gospo sta se šla spre¬
hajat ali proti prijaznemu Tuškancu ali v divni Maksimir.
In kak sprehod je bil to? Kar mu niso mogli dati
knjige in gospa Mečevieeva, to mu je dala prosta
narava. — —

Poleg drugih vednosti se je poprijel naš Vinko
kmalu tudi kmetijstva. Zna se, da mu v tem ni mogla
dati gospa dosti leka, a dala mu je, kolikor je imela.
Nakupila mu je potrebnih knjig in tudi slovenske „No-
vice“ mu je naročila, katerih se je Vinko vzlasti ove-
selil. Rad je prebiral tudi druge poučne in zabavne
knjige, kolikor mu je pripuščal čas. Nikdar pa ni zane¬
marjal šolskih predmetov. Vselej se je naučil najpoprej
za šolo, potem še le se je lotil drugih knjig. In gospa
Mečevieeva ga je dostikrat sama poskusila, če gre vse
v redu, ter je poizvedela večkrat pri učiteljih, kako od¬
govarja Vinko. A zadovoljni so bili ž njim vsi in kako
bi ne bili, saj je bil naš Vinko vselej mej odlikaši. —
In zdaj je bil na počitnicah!

Ljudje so kmalu spoznali Vinkove namere. In
pravo se jim je zdelo. Vedno so se oglaševali pri Tra-
karji, zdaj je prinesel kdo kako pismo, da ga prečita
Vinko, zdaj je prišel poprašat kdo, kako je tolmačiti
besede v kakem pismu od sodnije, zdaj zopet je poiz¬
vedoval kdo pri njem, kako bi napravil s fantom, ki je
prebrisane glave in hi ga rad dal v šolo. Ne mala
stvar to za mladega Vinka! Toda on je vedel in znal
vedno tako povedati in obrnoti, da je bilo pravo in da

31

seje dobro izteklo. V važnejših stvareh pa se je obrnol do
gospoda župnika, ki so vže tudi spoznali njegovo pre-
udarjenost ter so ga jako radi imeli.

In kako živahno življenje je bilo še le ob nedeljah
popoludne pod Trakarjevim orehom! Vže med potom,
ko so šli ljudje iz cerkve, pristopil je zdaj jeden zdaj
drugi k njemu in ga popraševal to in ono. On pa je
odgovarjal pohlevno in ponižno, kakor bi ne umel do
petih šteti. Nikdar ni bil naš Vinko ošaben in ravno
zato se je ljudem prikupil. V cerkev je šel z očetom
in ž njim sedel vkup v jednej klopi kakor pred osmimi
leti, ko je šel prvič v cerkev se svojim rajnim dedom.
Ko pa so se vrnoli ljudje iz cerkve, prišlo jih je mnogo,
vzlasti mož, pod Trakarjev oreh. Trakarica jim je pri¬
nesla stolov iz hiše, da so se poseli, Vinko pa je prinesel
iz hiše pod pazduho par knjig in v rokah „Novice“.
Tja pod oreh se usede, ravno na tisto klopico, kjer sta
presedela z nepozabljivim dedom toliko lepih ur, na
mizo položi časopis in začne prebirati. Najprvo jim
prebere in razloži po domače, kaj se je zgodilo po svetu
novega pretečeni teden, potem pa bere počasi členke o
raznih stvareh, tikajočih se gospodarstva, kmetijstva in
rokodelstva. Po vsakem prebranem členku pa se uname
živahen razgovor med možmi; ta ne ume tega, onemu
ne ugaja ono, ta zopet odobrava, oni zopet zameta. — —
Nazadnje pa se vender vsi zjedinijo in kjer gre bolj
težko, pomaga jim Vinko. Nekaj kmetov zna tudi
brati in izposodijo si starih letnikov „Novic“ od Vinka.
Ivo pa pridejo zopet drugič, poprašujejo ga vže, kje se
dobodo take novine, in več bi si jih rado kupilo. Vinko

jim prav rad ustreže in naroči „Novice“. A neka¬
terim vže niso dovolj samo „Novice“ in radi bi imeli
še več knjig za dolge zimske večere. Vinko jim tudi

te priskrbi, za.pisavši je v „družbo sv. Mohorja 11 .-

Sčasoma, ko je postajal Vinko vedno večji in mo-
drejši, vedel si je pridobiti za-se tudi mlade fante. Po
svojih skromnih močeh si je napravil malo knjižnico,
iz katere je posojeval fantinom kratkočasno in poučno
herilo. Začetkom je bilo seveda težko ž njimi kaj
opraviti in marsikatero britko je moral požreti. Toda
polagoma je šlo tudi to in Vinko je ustanovil z naj¬
večjim trudom bralno društvo. Toda društvo brez petja
si težko mislimo in zato je pritiral Vinko z zjedinenimi
močmi tudi do nekakega pevskega zbora. S tem je pridobil
za-se tudi mladi ženski spol, ki se je posebno zanimal
za petje. Zna se, da Vinko tega ni mogel storiti sam
in kar tako črez noč, z dobro in trdno voljo in z zje¬
dinenimi močmi pa se doseže lahko mnogo. In teh je
imel vedno več. Kako pa so se še le začeli čuditi
ljudje iz bližnjih vasi, ko nastopi na smajni dan (žeg-
nanje) naše vasi pri slovesnej maši domači pevski zbor
na koru. Ljudem po cerkvi so lile solze veselja po
ogorelih obrazih in marsikdo se je prašal v srci: kdo
neki jih je tako naučil? In ko pridejo gospod kapelan
po maši h Trakarju na mal zajutrek, pač Vinku ni iz¬
ostala hvala. In ko so šli ljudje iz cerkve, obračali so
vsi oči na Trakarjevega „študenta“, kakor so mu dejali.
Pač je bil Vinko lahko ponosen na svoje vaščane, toda za
hvalo ni maral in nič mu ni delo težje nego to, če ga je kdo
hvalil v lice. Njegovo srce je hrepenelo vse po višem. —

33

Ako pa ,je bilo Vinku tako gorko srce za vse vaš¬
čane , pač ni pozabil tudi domačih. Da si oče niso
znali brati, vender je je pripravil do tega, da so se
naročili na „Novice“, katere je Tonček tako z veseljem
prebiral. Tončka si je vedel Vinko še posebno za-se
pridobiti. Zna se, da je začetkoma težko in le malo
razumel, kar je čital, a Vinko mu je vselej prav po
domače razjasnil to in ono, čemur se je Tonček polagoma
privadil. In česa se ne nauči mlada glava, ako ima
resno voljo? In Tonček jo je imel, resno voljo, česar
se je postopil, to je moral znati, če je vse pokalo. Kme¬
tijske stvari so ga posebno zanimale in lepo ga je bilo
gledati, s kakim ognjem je pripovedoval možem o ume-
talnej sušilnici za sadje. Sadjarstvo mu je bilo še po¬
sebno pri srci. Z Vinkom sta napravila celo nekako
malo drevesnico v malem kotu na konci vrta. Mati
Trakarica pa so dobili še le od tistega časa pravo za¬
upanje do Vinkovih nasvetov, ko se jim je mleko tako
dobro izpodneslo. Trakarjeve krave so namreč molzle
vže dlje časa jako neokusno mleko in mati so vedno
trdili, da je mleko »naredila 11  kaka beračica. Toliko po¬
skusov so vže napravili, da bi popravili izprijeno mleko,
a vse je bilo bob v steno. Še le ko pride Vinko domov
in jim izbije iz glave tiste neumne vraže ter je bilo po
Vinkovem nasvetu in posredovanji vže drugi dan čisto,
dobro in okusno mleko, dobili so mati popolno zaupanje
do modrega sinka v takih stvareh in po Trakarici so ga
izpoznale tudi druge gospodinje ter ga poprosile, kako
je treba ravnati z mlekom? Nekatere matere pa so ga
dnele kar naravnost za »čarovnika 11 . —

3

34

Toda dva meseca hitro mineta o takem delavnem
času. Tudi Vinku je potekel hitro čas počitnic in mar¬
sikaj bi bil še rad ukrenol. A dolžnost ga je klicala
zopet k svojej ljubej gospej in dolžnost je bila Vinku
vselej sveta. Pero bi poprej utrpnolo, predno bi mogel
popisati zadnje dneve njegovega bivanja v domačej vasi.
To ni bilo slovo šolarčka, to je bilo slovo moža. Solza
se sicer ni potočilo na poliče — solza naši ljudje ni¬
majo radi — pač pa je bilo vsakemu nekako tesno tam
okrog srca, ali recimo raje: raje bi ga imeli še mej se¬
boj, našega Vinka. — A Trnkarjev „ študent" je bil vže
v Zagrebu — — —

In prišel je zopet v domačo vas — drugo leto —
tretje leto. In trojnih počitnic Vinkovo delovanje smo j
popisavali v tem poglavji; a ker je je zvaril vaški sa-
movidec v jedno poglavje, držali smo se ga še mi iz
spoštovanja do njega, ki nam je jedini zanesljivi vir
naše povesti.

VI.

Smrt.

Pri belem dnevu je in vender širi po sobi polu-
mrak svoje bajne preproge po belih stenah, obrobljenih
z umetalnimi arabeskami. Ob visokih oknih vise ze¬
lena zagrinjala, na katerih se ličijo temne podobe iz
selskega življenja. Polumrakje razpel svoje pajčevnate
peroti tudi črez zelenkasto odejo nizke postelje, ki stoji
ob steni. Izpod odeje pa gleda — bolje bode: sveti se
— dvoje steklenih oči ženske glave. In hvaležna je

35

lahko ta glava polumraku, da jo je objel pri belem
dnevu! Tak obraz, ki je podobnejši mrtvaške) glavi
nego živej, in vender še mlad, tak obraz je težko gle¬
dati pri solnčnej svetlobi.

Ta obraz je bil gospe Meče vice ve.

In vender sloni na mehkem naslonjači pri postelji
mladenič in ga gleda. Lep obraz to! Njemu ne bi bilo
treba polumraka. A še več — v srci mu je celo tema.
Samo nekaka veša mu svetlika od daleč, ki pa se hitro
razkroji v sapi, ki veje od postelje sem, kakor hitro jo
hočejo uloviti njegove drzne misli. A pokaže se precej
zopet na drugem mestu. Glavo si podpira mladenič —
težka mora biti! In kako bi ne bila? Saj leži pred
njim tista dobra duša, ki se jej ima malone za vse za¬
hvaliti, saj ječi izpod odeje tisto blago srce, ki je po¬
svetilo svoje moči njemu, saj je ta suhi obraz obraz
njegove dobrotnice! In to ubožno, izsušeno obličje, ki
se mu je tolikrat smijalo tako ljubeznivo, naj bi on po¬
zabil? Teh odrevenelih ust, ki so mu povedala toliko
in toliko, naj bi on ne gledal? Tem skrbnim očem, ki
so čule nad njim po materinsko vže sedem dolgih let,
naj bi se on zdaj umikal? Taka ni njegova blaga duša,
take črne nehvaležnosti ne pozna njegovo čuteče srce.
Da, še več! Ko bi on mogel, zamenil bi pri tej priči svoje
mlado in zdravo življenje z bolno gospo, ki tiči pod
mrtvo odejo in ječi kakor mlada srna, ki jo je ubola
brezozirna lovčeva puščica. Ali tega on ne more, tega
ne more naš — Vinko.

Vinko je bil takrat v šestem gimnazijalnem raz¬
redu. Gospa Mečevičeva je še zmirom skrbela za-nj

s*

36

po materinski in njen gojenec jej je skazoval še vedno
tisto otroško ljubezen kakor v prvih letih. Mladina v
takih letih najraje „sfrči“ in si dostikrat ogrenf svoje
življenje z nepremišljenimi dejanji, katerih se pozneje
britko kesa — toda cvetje se je posušilo in ni ga mo¬
goče oživeti. Na novo morajo pognati mladike na ob-
letelej veji. Ne tako Vinko! Nikdar ni zavozil pre¬
daleč od utrjene poti in zato tudi ni zgrešil svojega
zmotra. Rad je zahajal mej poštene ljudi, rad se je
razvedril v veselej družbi, a vender se ni nikdar po¬
zabil vprašati: čemu delam to? Namen človekov na
zemlji mu je bil zmirom pred očmi in nobene stvari
se ni lotil, ako ni imel pri tem pravega namena. In
to ga je rešilo. Dostikrat je prišel na Heraklejevo raz¬
potje in divje misli so mu rojile po vnetej glavi, a on
se je držal vedno srednje poti in kadar mu ni zadoščal
razum, obrnol se je za svet k svojej dobrotnici. Svest
si je bil, koliko dolžuje gospej Mečevičevej, in hvalež¬
nega se je skazal pri vsakej priliki, kolikor je bilo mo¬
goče pri njegovih še skromnih močeh. Mnogokrat
je poželel v svojem srci, da bi storil svojej dobrotnici
kako večje vzdarje, toda ni mu bilo mogoče. Večkrat
jo je prašal, kako jej hoče povrnoti vse dobrote, a ona
se mu je vselej nasmijala in dejala samo: »dovolj mi
je, če mi ostaneš zmirom hvaležen!“

In Vinko res ni bil hvaležen samo za tisti treno-
tek, ko je prejemal od gospe zlatih darov v dušnih in
telesnih podporah, njegova hvaležnost je vstala hvale¬
žnost — hvaležen je bil tja onkraj groba.

37

Vže vso zimo je bolehala gospa Mečevičeva tistega
leta. Trdnega zdravja vže od nekdaj ni bila in zdrav¬
niki so pravili, da ima jetiko. In res so se pokazovali
na njej vedno hujši znaki varajoče sušice. Zmerom bolj
se je sušila in nič bi ne mogli kaj ugovarjati, ako bi
jo kdo primerjal s trsko. Sama kost in koža je je bila
in še ta puhla kožica se je vedno bolje odločevala od
drobnih koščic, kakor bi se hotela kmalu posloviti od
njih. In poslovila se je — da si še ne tako kmalu!

Vinko se je je oklenol še trdneje. Vso zimo je
tičal pri njenej postelji in pogovarjala in učila sta se
nenavadno mnogo, kakor bi bila to zadnja zima njunega
življenja. In bila je res zadnja zima njena, a ne nje¬
gova. Kakor hitro je prišel Vinko iz šole, vže je bil
pri njej in učil se je poleg nje na glas, da je tudi ona
slišala, če tudi ni vsega razumela. Je pač tako! Nekdaj
pa je Vinko ni vsega razumel. Tudi čital jej je mnogo,
vzlasti zadnje tedne, ko ni mogla spati. Pač bi bil Vinko
časih rad položil svojo trudno glavo, ko jej je čital životopis
kake svetnice v poznih večerih, a dejal je vender, da ni
truden, dokler ga ni zaspanec premagal in mu je obtičala
glava na mehkem naslonjači. Časih jej je pripovedoval
zopet kake dogodke iz svojega življenja ali opisaval do¬
mače kraje in ljudi. Časih pa, ko je še gospa Mečevičeva
laže govorila, narekovala je Vinku lepe stavke z glo¬
bokoumnimi mislimi, on pa je je zapisaval na papir. In
to so bili spomini mlade žene — — —

Solnce zgodnje vzpomladi je tiščalo z vso silo svoje
zlate sulice skozi visoka okna. In svetle osti' teh dol¬
gih sulic so se družile na lepej odeji posteljinega vznož-

38

ja. Pri vzglavji pa stoji mož v črnej suknji in belem
rokavniku. V rokah drži zadnjo popotnico. In glej,
ko ustopi nebeški Kralj v to izsušeno telo bolne gospe,
zasveti se njeno obličje v žarkem nasmehu in tam nad
vzglavjem so se družile zlate osti' dolgih sulic v bliščečo
zvezdo -— — — Meglica nad zlatoobraznim solncem
je zavirala, da niso mogle vže poprej do vzglavja-

Malo pozneje stojita namesto moža v črnej suknji
in belem rokavniku pri postelji dva druga človeka. Jed-
nega izdaja vže vojaška obleka, da je bolničin mož,
drugi pa je njiju gojenec. Malo besed, mnogo solz&.
Toliko si imajo še povedati, tako tesno jim je okrog src
in vender so tako malobesedni. Nenavaden ta prizor!
Da, da! nenavadno je to, kar se zgodi le jedenkrat v
življenji — --

Ko pa se je umaknolo solnce večernemu mraku
raz nebeško obzorje, umaknola se je tudi duša gospe
Mečevičeve raz zemeljsko površje. Luč se je naredila
v sobi, a ugasnola je luč gospejnega življenja —-

Vinko pa je gledal tako vže drugič smrti v obraz
v svojem mladem življenji. In mučno je tako gledanje
za mladega človeka! Smrt ne zbada, ampak reže, in
kamor zareže — ni ga leka za smrtno rano!

Dva dni pozneje sta spremila Ivan pl. Mečevič in
naš Vinko blago gospo na pokopališče. Tja gori se je
še šlo, saj je šla ona pred njima — če tudi zabita v
bronastej krsti, a nazaj — ? Noge so se zibale in upo¬
gibale, a srci ste še ostali na pokopališči. Mučna je ta
hoja proti domu — Vinko jo skuša vže drugič. Se le
ko prideta domov, vname se pogovor mej njima.

39

— Vinko, kaj hočeva zdaj početi?

— Vi se povrnite k svojemu polku, a jaz dovršim
vže kako še letošnje leto.

— In kaj potem? Ne bode še tako kmalu konec
tvojega učenja.

— Dobrotljivi gospod! Vže dve leti gojim v svojem
srci tajno željo, katere pa nisem povedal nikdar nepo-
zabljivej gospej, da si nisem imel navade prikrivati jej
svojih želja. Nerad bi jo bil žalostil posebno še zadnji
čas, ker vem, da bi se bila nerada poslovila od svojega
Vinka. In posloviti se je vender le morala za vselej,
zatorej povem Vam, kar imam na srci. Veseli me namreč
nenavadno kmetijstvo in vže več let sem se pečal s tem
predmetom. Zato bi tudi najraje popustil nadaljevanje
gimnazijskih študij ter šel na kako višjo kmetijsko šolo.

Vinko je pričakoval nekako bojazljivo Mečevičevega
odgovora in čutil je, da ne bode popolnoma zadovoljen
s tem nasvetom. In res bi bil Mečevič raje videl, da
Vinko nadaljuje svoje študije, ker je dober in nadarjen
dijak. In da ni bil ta trenotek ravno po pogrebu svoje
ljube žene, pač bi bil delal večje zapreke mlademu di¬
jaku. Vinko pa porabi še posebno to priliko in nadaljuje:

— Dopisujem si vže dlje časa z nekim Čehom, ki
je na kmetijskej šoli v Dečinu. Ta mi je razložil na¬
tanko vse razmere in jaz bi ne želel ničesar druzega
kakor iti na Zgornje Češko v Dečin. Dve leti potre¬
bujem in mojih študij je konec. A kaj ko bi res prišel
vže na kako službo, kadar dovršim osmo šolo! Dovr-
šivši gimnazijo sem ravno prazen nič in takrat si je še
le treba izbrati svoj stan. In koliko je treba zopet

40

učenja, predno se pribašem do kake službice. Ako pa
grem tja, kamor me veseli, dovršim v dveh letih študije
in v dveh letih vže jem lahko svoj kruh. A ne samo
to, ne samo svojega kruha si prislužim, služil ga bodem
lahko tudi drugim. In še več. Ako se izobrazim te¬
meljito v kmetijstvu, koristil bodem tudi lahko svojim
sorojakom onkraj Sotle, koristil lahko posebno kmetom
našim, ki so steber naše preteklosti in bodo tudi steber
naše bodočnosti — a le, ako napredujejo z duhom časa.
In kako more človek bolje delati za svoj narod, ako ga
izkapa iz vsestranske nevednosti in mu pomore k bolj¬
šemu gmotnemu stanju? — — —

Vinka je prevladal čut ljubezni do milega roda in
da ni bil ta dan dan pogreba njegove največje dobrot¬
nice, vzkipela bi bila njegova iskrena duša gori do
neba. Ivan pl. Mečevič pa je molčal in zrl v tla. A
ko mu mladenič sedemnajstih let začne govoriti tako
navduševalno in prepričevalno, tedaj skloni svoj rezki
obraz po konci in oči se mu zaiskre, kakor bi padle
va-nje iskre mladostnega ognja. Hitro vstane in seže
v roko mlademu dijaku:

— Pojdi, dragi Vinko, kamor te žene tvoja želja.
Zna se, da bi te bil raje videl kje drugod, a ker te
veseli kmetijstvo, ker imaš tako blago srce, ne morem
ti oporekati. Skrbel bom za-te še ta leta, dokler se
ne izšolaš, potem pa stori tako, da bode pravo za-te in
za druge. Samo nekaj te še prosim: ne pozabi nikdar
moje žene in spominaj se časih tudi mene. Prišli bodo
po-te tudi volkovi v ovčjih podobah in te bodo vabili,
da bi te zvabili, a ne pojdi jim na led. Hodi svoj pot,

41

kakor si hodil do zdaj in uverjam te, da se ti ne bode
slabo godilo. Vzlasti pa ti še priporočam: nikdar ne
zavrzi in ne poteptaj svojih idejalov, ki si je gojil vsa
leta in ki ti je je udihnola rajna moja žena. Naletel
bodeš na take — in takih je mnogo mnogo — ki bodo
celo zasmehovali tvoje blage nazore — češ, da so ne¬
mogoči — a obrni jim hrbet: kar je Božje, to ne more
hiti neresnično, in resnica bodi ti vedno sveta. Tudi
Bog je imel večno idejo, da je ustvaril s časom ta svet,
umetalnik si naredi idejo v duhu za svoj umotvor in ti

ne bi imel idej, ti ne bi imel idejalov ?! —-Bog

s teboj!

In še jedenkrat je stisnol gorko Vinkovo roko —
— — Drugi dan sta se poslovila — — —

Vinko pa je šel še tisto leto na Češko v Dečin
na višjo kmetijsko šolo nadaljevat in končat svoje študije.

Dostavek.

Do tu spomini vaškega samovidca. Poizvedel pa
sem iz verojetnega vira še to-Ie :

Vinko se je učil kmetijstva na višej šoli v Dččinu.
Prišel pa je vsako leto še na počitnice v rojstno vas,
kjer je storil še mnogo za povzdigo kmetijstva in
omike. In ako poprašate gospoda župnika, pove vam
lahko, da je ta vas najboljša poddružnica, kjer se ne
čuje niti o pobojih in ubojih, niti o nezmernem žganje-
pitji in pijančevanji, pač pa imajo svoje bralno društvo,

42

svoj pevski zbor in iz te vasi je upisanih primeroma
največ udov v „Družbo sv. Mohorja*.

Pri Trakarji je Tone mladi gospodar in kmetija
njegova slovi daleč na okoli. Anica je vže celo dekle
in jo imajo za »veliko pevko*. Stari Trakar in Tra-
karica pa imata svoj poboljšek in svojo hišico koncem
vrta, ki jo je jima dal sezidati Vinko.

Vinko pa je šel po dovršenih študijah daleč tja
nekam na Ogersko za graščinskega upravitelja. Graščine
lastnik pa je Ivan pl. Mečevič, stotnik v pokoji. Pode¬
doval jo je po svojem strijci.

Z  a

(Izvorna povest. Spisal Nepokor.)

I.

Tfe daleč od prijaznega gorenjskega mesteca stoji
pohlevna vasica Kraševka; priproste in malo-

; . brojne hišice imajo komaj toliko prostora, da mo-
' = % rejo čepeti druga za drugo ob malem, a živem
potočku, ki se vije kakor srebrn pas skozi ozko dolino;
kajti ravno na tem mestu zožuje se dolinica še bolj,
tako, da skoraj preti nevarnost bratskej slogi, v katerej
se sicer tako ljubeznivo spremljata bistri potoček in
okrajna cesta mej prijaznimi griči.

Ime je dobila vasica menda od obilega hruševega
drevja, ki raste v njenej sredi; nekateri pa trde, da
od prevelike ljubezni njenih prebivalcev do sladke vode
hruševke; toda naj bo vže kakor hoče, vaščani so prav
pošteno kmečko ljudstvo, ki je še precej nepokvarjeno
ohranilo stari značaj slovenskega naroda.

V tej vasici, mladi bralec, godi se deloma naša
skromna povestica.

44

Zalipnikova hiša je stala ob cesti tik malega holmca,
tako, da se je videlo skozi okna naravnost v gost bu-
kovik, le tu pa tam pomešan s kako košato smreko ali
vitko jelko. Poslopje je bilo staro, tako, kakeršna se
nahajajo še danes po bolj samotnih slovenskih vaseh.
Bilo je prostorno; prednji konec, hiša, bil je zidan, ne¬
ometan, začrnel; zadnji konec, kašča, pa lesen. Zadej
za hišo je bil hlev, pod in kozolec.

Zalipnikova kmetija je bila nekdaj na glasu in
jako obširna; prištevali so jo k prvim daleč na okoli.
Vaščani so svoje spoštovanje do Zalipnikov kazali s tem,
da so podeljevali vže od nekdaj tamošnjim gospodarjem
čast županovanja. In na to čast so bili Zalipniki po¬
nosni ter so tudi krepko potegovali se za svoje občane.
Tudi v bližnjem mestecu je bila Zalipnikova hiša na
dobrem imenu in vsi so poznali Zalipnike kot take, ka¬
terim ni treba stradati in imajo nekaj pod palcem.

Toda prednik sedanjega gospodarja pa ni bil vre¬
den svojih očetov in nespreten v gospodarstvu je spravil
nekdanjo bogato kmetijo skoro na nič. Ostalo je še si¬
cer nekaj, a s prejšnjim posestvom se še primerjati ni
dalo. In tako je dobil sedanji gospodar Jurij v roke
slabo podprto gospodarstvo in poleg tega še kup dolgov.
Dobil je sicer v hišo ženo, vredno zlatega denarja, pri
katerej se je uresničeval pregovor: Žena hiši tri ogle
podpira. Ali pri tem je tudi ostalo. Toliko sta dosegla
oba pridna gospodarja, da od začetka ni šlo na sla-
beje in da se je shajalo vsaj za silo. Seveda v hlevu
ni bilo več toliko repov in več se ni gibalo pri polnili
žlebih toliko pridno prežvekujočih gobcev. Pred konj-

45

skimi jasli je stala le jeclna kobilica, in še to je težko
vzdržaval Zalipnik.

Dva streljaja od Zalipnika, tani kjer se cesta malo
zavije ob oglu zelenega holmca, stalo je drugo poslopje,
ki se je odlikovalo na prvi pogled izmed vseh hiš v
vasi kot največje in najlepše. Pred nekaj leti je stala
tam hišica ubožnega kmetiča, kateremu so zavoljo za¬
pravljivosti in dolgov prodali vse. To posestvo je kupil
nek Dolenjec, ki se je bil naselil v vasi, ko je gospo¬
daril pri Zalipnikovih še oče Jurijev. Govorili so, da
je zelo bogat, da ima denarja kot toče itd. In res se
je pokazalo kmalu, da mož ni napačen; kajti čez nekaj
časa vže so vaščanje na mestu, kjer je stala prej koča,
lahko občudovali veliko in lepo kmečko poslopje z vsem,
kar spada k dobro urejenej kmetiji. Hiša je bila obr-
nena proti cesti, s katero jo je vezal drevored košatih
jablan. Okoli in okoli pa jo je obdajala zelena tratina,
posuta tu in tam s cveticami, solnčnicami in drugim
pisanim cvetjem. Res je bilo milo gledati to uzorno
poslopje, posebno kadar se je rdečila večerna zarij a v
hišnih oknih kakor v radostnih očeh. — Ako stopiš za
hišo, imaš pred očmi novo krasoto! Sredi tratine lep
vodnjak, čegar bistra studenčnica človeka vabljivo mika.
Okoli trate pa vodi steza, posuta z belim peskom, ob¬
robljena na obeh straneh s pisanim cvetjem. — Na
desno za leseno ogrado vlada pravo gospodarstvo.
Tu so zidani hlevi, kašča, pod; tu stoji svinjak, kokoš¬
njak, kozolec. Na vrtu pa vidiš sadnega drevja vsake
vrste. In tam zadej prijazno gleda izmed zelenega drevja

46

čebelnjak, pred katerim šume živo in veselo marljive
čebelice ter po ves božji dan vrb ven in noter . . .

Kar so bili v vasi nekdaj Zalipnikovi, to so zdaj
Cesarjevi; tako so imenovali novega gospodarja. Kmalu
je nakupil tudi toliko zemlje, da je bilo res veselje po¬
gledati vso njegovo kmetijo. Ne dolgo potem se je
oženil, ter dobil iz sosednje fare pridno in pošteno gospo¬
dinjo v svojo hišo. Bil je z ljudmi prijazen, rad se je
menil ž njimi in zato so ga tudi povsod radi imeli. Kar
je počenjal, vse je bilo hvalevredno; zato so ga v mar¬
sičem začenjali njegovi sosedje posnemati.

Le Zalipnik ga nikakor ni mogel trpeti. Bil je
namreč Jurij ošabne narave. Peklo ga je, da je zdaj
ta priseljenec to, kar so bili nekdaj njegovi predniki in
kar hoče on vkljub svojemu hirajočemu gospodarstvu tudi
ostati. Cesar se je obnašal proti njemu na vso moč
prijazno, če mogoče še bolj, kakor proti drugim. Toda
to ni nikakor zmanjšalo v Zalipniku čuta zavidljivosti.
Naposled je razdrla neka prigodba vse občevanje mej
njima, in v Zalipniku usadil se je mesto zavidljivosti
čut sovraštva do Cesarja. Do zdaj je namreč župa-
noval še Zalipnik, ker občani niso hoteli te časti kar
nagloma odvzeti od te hiše. Ko je pa postal Cesar
tako imenitna osoba v vasi, mož, ki je v vseh ozirih
daleč presegal svoje sovaščane in se poleg tega kazal
tudi kot poštenjaka in značajnika, izvolili so pri novej
volitvi njega za župana. Branil se je na vso moč te
časti, toda naposled so ga le prisilili. Kako britko je
to zadelo ponosno dušo Zalipnikovo! Mislil je, daje
Cesar sam želel postati župan in da ga je le on. in le

47

on izpodrinil. In od tega trenotka začel se ga je izogi¬
bati popolnoma ter ga kot svojega največjega nasprot¬
nika črtiti. Cesarja je bolelo to hudo; njegovo blago
srce ni bilo sposobno, koga sovražiti; toda usiljevati se
pa Zalipniku tudi ni mogel in tako je nastal mej tema
dvema hišama prepad, za katerega se ni moglo vedeti,
bode li ga prihodnost kmalu poravnala ali ne. —

II.

Zalipnik je imel dvoje otrok, desetletnega Tončka
in petletnega Jakca. Tudi Cesar je imel sinka Ivana
jednake starosti s Tončkom in tri leta mlajšo hčerko
Minico. Od one dobe, ko so začeli hoditi, imeli so se
ti otroci vže radi. Bili so malo ne vedno skupaj.

Vsak letni čas prinesel jim je svoje veselje. Ako
je bilo po zimi, oj to so veselo drčale sani tam po rebri
nizdolu! Saj je pa to tudi najbolj priljubljena otročja
zabava. Pri takih prilikah je bil Zalipnikov Tonček
vselej vodnik; on je „vodil“ sani, da so drčale po pra¬
vem tiru in se niso prekucnile. Če se je pa zgodila ta
nesreča in se je trkljala živa kopica otrok tam po snegu,
bila je zopet nova radost, nov smeh! — Zopet drugikrat
so delali sneženega moža; naredili so prav pošteno ve¬
likega, z ogromno glavo, brez nog, in mladi umeteljniki
so s ponosom gledali na svojo zgradbo. — V vzpomladi
pa so hodili skupaj po travnikih, sedevali med pisanimi
cveticami, vili vence ter jih nosili k bližnjemu „znamenji“,
kjer so okraševali podobo Matere Božje. In ko so bile
po leti zrele jagode in borovnice, imeli so naši otroci

48

zopet nove priložnosti, razveseljevati svoje mlado ne¬
dolžno srce. In kateri otroci se ne radoste prijetne je¬
seni, ko se na drevji šibe veje, prebogato obložene z
okusnim sadjem; oj saj takrat tresejo češplje, hruške in
jabolka in pridni otroci tako radi pobirajo sladko ovočje.
Če so jih prej svarili skrbni stariši pred uživanjem ne¬
zrelega sadja, gotovo jim sedaj nihče ne brani, poslad¬
kati se z zrelim kolikor jim drago! —

In tako se je razvila v njihovih nedolžnih srcih
tista čista, neskaljena ljubezen, ki nam še v poznih letih
našega življenja sije kot svetla zvezda prijetnega spo¬
mina na našo srečno mladost!

Toda tu je nastal na jedenkrat oni nesrečni razpor.
Zalipnik je zapovedal svojima otrokoma: „da mi kratko
ni malo ne gresta več k Cesarju in se sploh ne družita
več s sosedovima otrokoma!" Kako težko je bilo slušati
v tem slučaji! In res so se sešli otroci še večkrat
skrivaj tam doli pri potoku, kjer so se igrali prej malo
da ne vsak dan. Cesar svojima otrokoma ni dal nikake
prepovedi, le to jima je rekel, naj se po nepotrebnem
nikari ne vsiljujeta sosedovim. Otroci pač niso mogli
razumeti v svojih nedolžnih letih, kako je mogoče braniti
jim prijateljsko medsebojno občevanje.

Za Tončka in Ivana prišla je doba, ko jima je
prvič prestopiti šolski prag. V domačej vasi je stala
tam poleg župnijske cerkve jednorazredna šola z dopo-
ludanskim in popoludanskim poukom. Tu se je trudil
in mučil postarni učitelj Gregor Tičar, razlagujoč prve
pojme o branji in pisanji in vcepljujoč v mlade glavice
prve temeljne drobtinice omike. Imel je še visoko v

49

čislih vse stare navade in običaje in se je pri pouče¬
vanji tudi ravnal po tem. Dve leti je bistril dobro¬
dušni Gregor um v mladih in živih glavicah Tončka in
Ivana. Imel je torej priliko, spoznati naravno nadar¬
jenost pri svojih gojencih. In če prav naš dobri učitelj
s svojim poukom ni dosegel tako velikanskih uspehov
— ta čast se mu mora vender pustiti, da je v presoje-
vanji talentov izročene mu mladine pogodil navadno
pravo. In tako je zapazil vže on, da je Cesarjev Ivan
brihtne glavice in izredno dobrega spomina. Narobe
pa je bilo to pri Zalipnikovem Tončku. V čast mu bodi
torej priznano — zdaj počiva vže tam za cerkvijo na
domačem pokopališči — da se v tej svojej sodbi ni
motil.

Na konci drugega leta bilo je učiteljevega pouka
konec in začelo se je z nova. Tudi Tonček in Ivan bi
bila morala novic vpreči svoje moči, ko bi se ne bilo
drugače obrnilo.

Cesar je spoznal, da se njegov sinček v domačej
šoli ne bode naučil toliko, kolikor bode jedenkrat rabil,
akoravno ostane doma; sprevidel je pa tudi, da ima ve¬
selje do učenja in izvrstno glavico, in zato je sklenil,
dati ga naprej v šole. Če ga bode veselilo, študira
lahko dalje in sam pri sebi si je mislil, kako lepo bi
bilo, ko bi nekega dne v bližnjej cerkvici njegov sin
zapel prvo sveto mašo. Seveda tudi dobra mati ni po¬
znala večjega veselja, in radosti jej je utripalo srce, če
je le na to pomislila. Ako bi pa pozneje Ivan morebiti ne
imel veselja do dalnjega študovanja, no potem se pa
lahko vrne na dom, kadar mu drago. Pomanjkanja

4

50

mu ne bode treba trpeti nikoli. Cesar se bo pa naučil
v šolah, to bode v njegovo korist in mu bode olajševalo
gospodarstvo na domu.

Tako je modroval Cesar in sklenil sinka poslati
v bližnje mestece, da dopolni ljudsko šolo, potem pa v
Ljubljano v latinske šole.

Ivan je bil neizrečeno vesel, ko je čul, da se bode
spolnila njegova želja in da pojde v šole. Seveda je to
veselje nekoliko kalila grenka resnica, da bode treba
zapustiti drage stariše, ljubo sestrico in preljubi domači
kraj. Tolažila ga je pa zavest, da se bode o počitnicah
vračal domov in tedaj bode v tem večjej meri užival
vse radosti, ki jih nudi domači krov, domači gaj in log
mladej dijaškej duši!

Sklep Cesarjev je prišel na ušesa tudi Zalipniku.

„Sina hoče dati v šolo! Gospoda hoče imeti! Go- |
tovo misli dražiti s tem tudi mene, češ, ti pa ne zmoreš
toliko, da bi dal v šolo svojega Tončka!“

Tako je mislil Zalipnik v svojej zaslepljenosti.
Sklep njegov je bil kmalu gotov. Tonček mora v šolo!

„Če hoče imeti gospoda on, zakaj bi ga pa ne
imeli mi! In če prodam zadnje živinče iz hleva in
zadnjo ped zemlje — moj Tonče mora biti to, kar bo
Cesarjev Ivan ! 11

Tako je zatrjeval svojej ženi vselej, kadar se je
drznila ugovarjati, dobro vedoč, da njen sicer dobri,
krotki in za druge reči pripravni Tonček nima ravno-
posebnega veselja do knjig in do tega, kar je v njih.
Vedela je, da Božja previdnost podeli temu dar umnosti,
drugemu pa zopet dar svetosti, a tretjemu dar moči.

51

In kakeršen dar je kdo prejel, tako mora tudi svoj po¬
klic uravnati.

Toda zaman!

Poleg ošabnosti je bila glavna napaka Zalipnikova
tudi svojeglavnost.

Tonček je moral v šolo, čeprav se je branil na vso
moč, jokal in lil solze v potokih.

In tako sta bila v bližnjem mestecu Ivan in Tonček
zopet skupaj. Ljudsko šolo v mestu dokončavši je bilo
treba v Ljubljano v latinske šole. Tonček je sicer do¬
vršil razrede v ljudskej šoli s pomočjo Ivana in z lastno
pridnostjo. Vender pravega veselja do učenja ni dobil;
to ni bil njegov poklic. Njegove misli so se veliko raje
pečale z drugimi predmeti kakor s šolskimi.

Zato je poskusila njegova skrbna mati še enkrat,
obdržati sina doma, in ga ne pustiti v Ljubljano — ali
zaman! Ker gre Ivan — mora dosledno tudi Tonček ! —

III.

„Solnce vže zahaja in vender ga še ni domov. Pa
se mu vsaj ni pripetila kaka nesreča, ker sicer je bil o
tem času vže vedno doma. Bog ve, kako je opravil v
Ljubljani. Ubogi Tonček ! 11

Tako je govorila kmečka gospodinja, stoječ na
dvorišči in zroč po prašnej cesti, katera se je prijazno
vila mej zelenimi travniki in skrbno obdelanimi njivami,
na katerih se je tu pa tam videlo še kako zrelo proso
ali na pol zrela ajda. Bilo je namreč sredi meseca ki-
movca. Drugo so ljudje vže spravili pod streho, hvaleč

4  *

Boga za obilo žetev, samo krompir, korenje in repa je
še čakala zunaj pridnih rok gospodarjevih, da umakne
tudi te sadove bližajočej se zimi.

Zahajajoče solnee je pošiljalo ravno zadnje žarke
nazaj v dolino, kakor hi se hotelo poslavljati od pre¬
ljubega kraja, katerega je grelo s svojo gorko ljubeznijo
ves ljubi dan. Lepo so se žarili gozdi in polja v ve¬
černem solnčnem svitu in prijetno so se bliskali valčki
v živej vodici, poskakujoč in se poljubljajoč v rdečej
solnčnej svetlobi.

Gospodinja je zrla po belej cesti, držeč si roko
nad očmi; toda kakor daleč so oči nesle, ni bilo videti
nikogar.

Očividno je pričakovala nekoga.

Ne ugledavši nikogar, sklonila se je zopet in na¬
daljevala svoje delo. Pred seboj je imela namreč kup
buč, katere je pridno razsekavala na kosce. Prašiči so
krulili nepotrpežljivo v bližnjem svinjaku, drgnili z rilci
ob vrata, komaj pričakujoč običajne piče.

Naposled se je vzdignila, ozrla se še enkrat po
cesti in globoko vzdihnivši nesla nasekane kosce uad-
ležnej živali.

Kar se začuje izza ogla hiše otrošk klic: „Mama,
mama, vže gredo!" in od omenjene strani se pripodi
petleten samosrajčnik, veselo poskakujoč in kričeč.

To vam je bil živ deček, ta Jakec! Zdrav ko riba
švigal vam je okoli hiše kakor vrtalka! Največje pa je
bilo njegovo veselje, kadar so prišli oče iz mesta domov!
Kajti gotovo so mu kaj prinesli. —

Gospodinja hitro opravi svoje delo ter se poda v hišo.

53

In res tam doli pri zelenem holmcu se je vzdigal
oblaček cestnega prahu, kar bistrim otrokovim očem ni
ušlo in ga sedečega tam na bregu zadaj za hišo tudi
takoj prepričalo, da to drug biti ne more, kakor njegov
atej.

Kmalu pridrdra voziček po cesti do hiše in se
ustavi pred njo. Visok mož, suhega obraza, v škornjih
zavihancih, v črnih irhastih hlačah, v žametastej z dolgo
vrsto svetlih belih gumbov okrašenej kamižoli, skoči z
vozička, izroči vajeti zaspanemu hlapcu, ki se je počasi
prilomil sem od hleva, in se obrne proti ženi, ki je pri¬
hitela na prag.

„No, dober večer! Sicer si prišel nenavadno pozno,
toda da si le prišel" pozdravila je na pragu stoječa žena
svojega moža; v njeno krilo se je zavijal deček v belej
srajci, veselo pogledujoč na voz in na očeta. Polno ru-
deče lice je izražalo trdno upanje, da so gotovo oče
prinesli tudi zanj nekaj.

Le bolj mrmraje je odzdravil gospodar, stopil v
vežo ter podal otroku nekaj v papir zavitega. Kaj je
bilo zavito tu notri, vedel je najbolje Jakec sam; kajti
deček je oddirjal z obrazom od veselja žarečim na drugo
stran. -

„No, zdaj sem spravil stvar v red; fanta sem dal
na stanovanje tja, kamor mi je priporočil strijc, in upam,
da mu bode dobro. Drago je sicer, pa — “

„Oh, gotovo je bilo Tončku hudo, ko je moral ostati
sam v daljnem mestu. Bojim se, da — “

„Ej, kaj tiste solze, vedno tako ne more ostati
doma. počasi se bode vže privadil!"

54

„Toda saj sam dobro veš, da nima veselja do učenja
in da je do zdaj le bolj prisiljeno zdela val. “

„Kaj veselje, veselje se vže dobi, samo volje je
treba. Sedaj je vpisan v prvo latinsko šolo in ko uvidi,
da ne gre drugače, bode se vže z veseljem poprijel učenja.
Sicer pa jaz hočem tako“, začel je gospodar glasneje in
njegove oči so postale nemirne, Jaz hočem, da študira
in postane gospod in če prodam zadnje živinče iz hleva
in zadnjo ped zemlje. Če smejo študirati sinovi drugih
in postati gospodje, le ne vem, zakaj bi ne bilo to do¬
voljeno mojemu sinu. To si zapomni in — dosti!“

In z glasnimi koraki je odšel v sobo.

Žena pa je žalostno pogledala za njim, globoko
vzdihnila in šla v kuhinjo. Ljubeče njeno materino
srce je bolelo, ko mora živeti njen sinček v daljnem
mestu brez njene tolažilne roke, mej tujimi ljudmi, ter
ubijati se s knjigami, do katerih nima veselja, čeprav
je drugače dober dečko. Z druge strani se je pa v
njenem srci porajala nada, da morebiti vsejedno pre¬
maga težave in naposled vender le postane — mašnik.
In katera slovenska mati pa ne goji te svoje največje
in najgorkejše želje, videti enkrat svojega sina kot go¬
spoda pred oltarjem! —

V tem je pridrdral po cesti drug voziček, v ka¬
terem je tudi sedel kmečk gospodar in sicer, kakor
se je videlo po njegovej obleki in po vsej voznej opravi,
gotovo jeden izmed premožnih. Veselo je dirjala čila
kobilica mimo hiše, dobro čuteč, da je tudi vže blizo
domačih jasli. In res se je ustavil voz pri sosednjej
hiši, pri Cesarjevih.

55

In ko bi bil ti, bralec dragi, v tistem trenotku,
ko je šinil ta voziček mimo hiše, videl v obraz našemu
gospodarju Zalipniku, stoječemu poleg okna v izbi in
zrečemu ven na cesto, zapazil bi bil, kako se je
stemilo njegovo obličje, oči so se nemirno zasvetile in
roka se je nehote skrčila v pest.

Staro sovraštvo je še vedno tlelo v njegovem srci.

IV.

Bilo je štiri leta pozneje.

Gorko letno solnce pritiska z vso ognjeno silo na
ubogo zemljo, ki ječe stoka od žeje in poka od srda,
da je njen daljni tovariš tako grozno neusmiljen! Po¬
tihnile so celo ptice v logu in cvetice žalostno pobešajo
svoje vele glavice.

Nedeljskega popoludne je.

V naše vasice ponižnej cerkvici minol je ravno
krščanski nauk in verni poslušalci se vračajo vsak na
svoj dom. Otroci se igrajo in love tam pred cerkvijo
in njihov vriše se razlega po vsej vasi.

Nekaj vaščanov gre k sosedovim v vas, drug
pogledajo po svojem polji in doma pri živini, starejši
možaki pa se ob tem času zbirajo navadno sredi vasi
„pod lipo 11 .

Mogočne in košate veje tega starega drevesa de¬
lajo prijetno in hladno senco, v katerej se tako ugodno
posedi in pokramlja. In res se polagoma nabere tu lepo
število možakov, ki so vsi prišli sdm z namenom, da se
pomenijo v prijaznem pogovoru o vseh stvareh, ki za-

56

nimajo kmeta. „Pod lipo" se posedejo nekateri po klopi,
ki je napravljena okoli ogromnega debla, drugi pa se
zleknejo po mehkej in duhtečej travi. In ko si nabaše
vsak svojo skromno pipico tobaka, začne se kramljanje.

„Letina še precej kaže, letina 11 , oglase se sivolasi
Ovsenjakov oče, „vže davno pšenica ni imela tako tež¬
kega klasja, kakor letos. Čeprav starih časov ni več,
vender sile še tudi ni. Zmirom ljudje tožijo, kako je hudo,
pa niti ne pomislijo, da je drugod še huje. Ravno danes
sem bral v časopisu, kako je v Istriji velika lakota, da
ljudje kar zavoljo nje mrjo. Kaj ne, Boštjanček, da še pri
nas ni tako hudo, da se ne bi shajalo", nagovore Mla¬
karjevega Boštjana, ki je ravnokar stopil pod lipo.

„Ej ni ne, ni; naj le tožijo drugi, jaz pa nekaj le
še vedno imam, nekaj, čeprav ne nosim vedno v žepu
kaj okroglega s seboj! In teliček mi bo tudi nekaj
vrgel, par okroglih, saj je sam tako lepo okrogel in
velik, ali ni res, Mežnarjev oče?" vpil je Boštjanček s
kričavim glasom.

„Seveda je res, ni še ne tako pri kraji Boštjan,
ni, čeprav hudobni jeziki tako pravijo; ali ne, možje?"

Smeje se, pritrdila je ostala družba Mežnarju, po¬
stavnemu možu, ki je bil zaradi svojega modrega go¬
vorjenja in moškega obnašanja na glasu.

„Ej, če ne bolje, bo pa tako, kakor je, ali pa še
slabeje!" kričal je šaljivi Boštjan in se vsedel na klop.

„In nekaj novega bi vam tudi lehko povedal,
česar menda še ne veste in kar mi je ravno pred krat¬
kim povedala Bregantova Jera. Rekla je, da jej je pravila
Mlinarjeva Urša, kije sama zvedla tam pri Zalipniku — “.

„Kaj pa takega, kaj V 11  oglasi se jih več najedenkrat.

»Zalipnikov Tonček je prišel menda danes s kljuko
domov iz Ljubljane. Jera pravi, da je prinesel tak
papir in tam se tako bere, da se Tonček ni učil dosti
pridno in da mora še jedno leto hoditi v četrto šolo“.

„ Je vže res, šole so se končale zdaj; gotovo je
prišel tudi Cesarjev Ivan domov, ker danes toliko časa
Cesarja ni sem pod lipo. To je bil pa dir in daj pri
Zalipniku," omeni Mežnar.

„Mislim, da je bil in še kak. Posebno pa še za¬
voljo tega, ker je padel ravno Tonček in ne Cesarjev
Ivan. Zalipnik ni vedel od jeze, kam bi se dejal. Pa,
kar je, to je“.

„Zakaj ga pa sili študirati, če ni za to, z glavo
ne more skozi steno," reče stari Ovsenjak.

„Kaj boste govorili tisto, jaz pa pravim, da je dobro
študirati, pa je. Glejte, kako se mi trudimo, potimo,
rabotamo ves ljubi božji dan, pa vender ne moremo ni¬
kamor! Zdaj pa poglejte, kako se godi gospodi! Malo
praska po papirji tam po kancelijah in vender živi kakor
grofje! In duhovni gospodje! Ali se more komu na svetu
boljše goditi kakor našemu dobremu gospodu Antonu!?“

Večina navzočih je pritrjevala temu Boštjanovemu
modrovanju. Le Mežnar je majal med govorom z glavo
in na njegovem obrazu je bilo videti, da se ne ujema
z Boštjanovimi besedami.

Bil je Mežnar človek, ki je bil pravo za pravo
vreden kaj druzega, kakor pa opravljati službo vaškega'
cerkovnika. V njegovej mladosti namenili so ga stariši
tudi za šolo, da bi se mu ne bilo treba ubijati s težkim

58

kmečkim delom, temveč da bi si služil kruha na kak
drug lažji način. Bil je nenavadno nadarjen in je v
učenji napredoval s čudovito hitrostjo. Ali bilo mu je
odločeno, uživati le še nauke druge latinske šole. Ta¬
krat sta mu umrla oče in mati, drug za drugim. Po¬
sestvo, samo na sebi majheno, zraven pa še nekoliko za¬
dolženo, bilo je prodano in pridni Mihec je bil primoran:
iz šole izostati. Ostal je doma ter pomagal staremu do¬
mačemu cerkovniku pri njegovih opravilih. Vender je
še vedno imel veliko veselje do knjig in kjer je le ka¬
tero mogel dobiti, prebiral jo je z veliko slastjo. Po
smrti starega cerkovnika je stopil on na njegovo mesto.
In v tej službi je tudi osivel. Pridobil pa si je iz
različnih knjig toliko znanja, da se je močno odlikoval
od svojih sovaščanov v vsem svojem početji. Radi so
ga poprasevali za svet in kadar je zinil on katero ter
dodal: tako je in ne drugače, podvrgli so se vsi hote
ali nehote njegovej sodbi.

In tudi zdaj so vsi pogledali na Mežnarja, kaj
poreče on na Boštjanove besede.

,I'i, Boštjan," začne počasi Mežnar, „ti si sicer
dober in vse hvale vreden človek, toda časih pa ven¬
der ne veš, kaj in kako govoriš. Torej Zalipnikov
Tonček naj „študira", spravlja očeta na boben, akoravno
ni sposoben za šolo! Jaz pa pravim, da naj se Zalip-
nik spametuje, vzame sina iz šole in naj ga da učit kaj
takega, do česar ima deček veselje. In pa tisto, kakor
bi se gospodi cedilo samo med in mleko! Vsi smo ljudje,
vsi imamo dosti težav in nadlog prebijati v tem življenji,
in tudi gospoda v tem oziru ni na zadnjem mestu. Mi-

59

šiite li, da naš gospod župnik nimajo nikakih skrbi, lii-
kakih dolžnosti, nikakih odgovornosti! Seveda, ker ne
veš, pa govoriš tako nespametno. Le tega naj nihče
ne misli, da je samo v gosposkej suknji srečno življenje!
Tak stan, do katerega čuti človek poklic in veselje,
le tak stan ga more osrečiti in zadovoljiti. Pošten
kmetovalec, pošten kupec, pošten rokodelec tudi lahko
dobro izhaja in si pridobi spoštovanje drugih. Sreča
prebiva le tam, kjer je zadovoljnost doma. Tako je po
mojih mislih in ne drugače!“

Če so prej nekateri pritrjevali Boštjanovim bese¬
dam, dali so sedaj malo ne vsi pravo Mežnarju; kajti
prisilila jih je njegova prepričevalna zgovornost. Videlo
se je, da govori iz srca in prepričanja.

Sam Boštjanček je pobesil glavo in videč, da je
s svojim modrovanjem ugnan v kozji rog, bil bi prav
rad videl, da bi se pogovor zasukal kam drugam.

In res prikoraka ravno v tem po cesti, nekoliko odda-
ljenej od lipe, s pobešeno glavo in zamišljeno Zalipnik.

In hitro se je zasukal pogovor okoli njegove osebe.

»Poglejte Zalipnika, kako pobit stopa tam po cesti
proti domu; kaj mu je tega treba. Lahko bi zopet go¬
spodaril veselo in zadovoljno, ko bi ne živel tako samo¬
glavim s Cesarjem v prepiru. Ako bi se sprijaznil ž
njim, dobil bi morda potem zopet veselje do kmetovanja
in njegovo zares vže omajano gospodarstvo bi se morda
še otelo. Tako pa to ni le nekrščansko, temveč ga
tira naravnost v pogubo," omeni stari Ovsenjak.

„Res lepo bi bilo," oglasi se zopet Mežnar, „ko
bi se ta grdi razdor vže jedenkrat poravnal; toda kakor

60

poznam jaz Zalipnika, tega od njega tako kmalu nika¬
kor ni pričakovati. Samo čas in pa kak poseben do¬
godek sta sposobna pri njegovej trmoglavosti kaj opraviti."

„Upajmo, da bode božja previdnost kmalu vso stvar
zopet v pravi tir spravila. Sicer pa lahko noč, meni
se vže mudi, moram še okoli živine pogledati." reko
Ovsenjakov oče in se počasi napotijo proti domu.

V tem je pa vže tudi zapel večerni zvon, prijazno
vabeč prebivalce tihe vasice k pobožnej molitvi. In mirno
se razido sosedje vsak na svoj dom, kjer se po krščan-
skej šegi polagoma spravijo spat, dokler jih zgodnja ju¬
tranja žari ja zopet ne pokliče na vsakdanja opravila.

V.

Pri Zalipniku je bil res pravi dir in daj. ko je
prišel ubogi Tonček z dvojko domov. Toda saj drugače
niti biti ni moglo. Do četrte latinske šole se je še ril
in ril, pridno porabljajoč ves čas v učenje; toda na jed-
nej strani ni bilo nadarjenosti, na drugej je zopet manj¬
kalo pravega veselja, in tako je naposled prišlo, kar je
moralo priti: Tonček je pošteno „padel" in ako bi bil
hotel še nadalje „študirati,“ ponavljati bi bil moral četrto
latinsko šolo. To se je oče Zalipnik jezil, sinu očital
zanikrnost in Bog ve, kaj še vse, to pa še najbolj za¬
voljo tega, ker je Cesarjev Ivan z izvrstnim uspehom
dovršil četrto šolo in bil jeden prvih! To ga je peklo
in grizlo, to je trpela njegova ponosna duša!

„Bo pa ponavljal, bo pa še jedno leto hodil v če¬
trto šolo," upil je Zalipnik v prvej jezi.

61

„Čeprav bo jeclno, dve ali tri leta pozneje gospod,
kakor Cesarjev, biti pa vender le mora!"

Toda ko se je pozneje malo ohladil, jel je premiš¬
ljevati bolj trezno o sinovem učenji. Koliko ga je
vže stal ta štiri leta v Ljubljani! Kmetija je bila vže
prej na slabih nogah, a zdaj je vže malo da ne pri
kraji. In zdaj naj ga še naprej daje v šolo, plačuje še
zanj!

Tu sta se borila v njegovej duši zdrav razum in
trdoglavost, ošabnost in pohlevnost. Težko, da bi bila
zmagala njegova zdrava pamet, ko bi ne bili posegli
domači gospod župnik vmes. Poklicali so ga k sebi in
ko se je po dolgem razgovoru zopet povrnil na dom,
bil je videti mirnejši. In ko ga je prosila zopet zvečer
žena, naj ima usmiljenje s svojim sinom, odgovoril jej
je vže veliko bolj mehko in prijazno, naj le potrpi, da
se bo vže kako napravilo.

Pri Cesarjevih je bilo seveda največje veselje, ko
je bistri Ivan s tako dobrim spričevalom razveselil svoje
stariše. Kako je Minica veselo skakala okoli svojega
bratca, katerega je videla le redko kedaj v letu! To¬
liko bolj se ga je hotela nagledati zdaj in se ga raz¬
veseliti do sitega,

Ko je Cesar uvidel, da ima sin veselje do učenja,
sklenil je, pustiti mu popolnoma prosto voljo pri izbi¬
ranji njegovega prihodnjega stanu. Ljubečej materi se
je seveda na tihem in skrivaj porajala večkrat misel in
želja v skrivnem kotičku njenega srca, da stopi njen
dragi sin v Slovencih najbolj čislani in spoštovani du-
hovski stan!

62

Ko so bile počitnice pri kraji, potoval je Cesarjev
Ivan zaradi ločitve od starišev z žalostnim, vender
po vedah in znanostih hrepenečim srcem nazaj v Ljub¬
ljano. Udal se je s celo dušo knjigam; te so bile
njegove najdražje tovarišice, polovica njegovega življenja.

Zalipnikovemu Tončku pa se je odvalil težek kamen
od srca; kajti skleneno je bilo, da pusti študiranje in
se poprime kakega drugega posla, za katerega je spo¬
soben in do katerega ima veselje.

Vže za prve nežne mladosti, ko se um začne nekoliko
razvijati, pojavlja se marsikdaj pri otrocih veselje in
nagnenje do tega in onega, kar se potem v teku let
vedno bolj razvija in popolnuje. Otročje igre, njihovo
obnašanje in govorjenje je velikrat merilo in znamenje,
do česa bode imel sedanji poniglavček pozneje kako ve¬
selje in poklic. To je bilo tudi opazovati pri Zalip-
nikovem Tončku in Cesarjevem Ivanu za njunih otroških
let.

Tam doli za malim potokom, čegar prijetno žubo¬
reči valčki so tako ljubko skakljali od kamenčka do
kamenčka, vrtili se v malih tolmunih in igrali se z
urnimi ribicami, tam je bilo navadno shajališče vaških
otrok. Posebno radi pa so se tu shajali Zalipnikovi in
Cesarjevi. Mali potok jim je ponujal tu različnih ne¬
dolžnih zabav; tu so se vrtili „malini“, katere je izumila
otroška priprostost. Na bregu pa so stavili mladi stav¬
barji iz mehke ilovice različne zgradbe, katerim so
ponosno dajali različna in čudna imena.

Tu je Cesarjev Ivanček navadno sezidal nekako
hišo z zvonikom ter jo ponosno imenoval domačo cerkev;

63

poleg cerkve pa je vedno tudi napravil domačega gospoda
župnika, kako so ravno namenjeni v hišo Gospodovo k
službi božjej; za njimi pa žalostno gleda mali psiček,
kateremu ni dovoljeno za dragim gospodarjem. In kadar
je dogotovil Ivanček svojo zgradbo, pristavil je vselej:
„Vidite, kadar bom jaz gospod, hodil bom v tako cerkev
mašo brat in tudi takega psička bodem imel!“ —

„Jaz pa vže ne,“ omenil je pri takej priliki vedno
Zalipnikov Tonček, ki je tlačil pred seboj ilovico v nekaj,
kar bi imelo biti podobno nekakej ladiji, Jaz se bom pa
vozil jedenkrat še po morji, ki je grozno dolgo in široko,
kakor pravijo naš oče, in tam od daleč bom pripeljal
domov samih lepih reči, vsakemu nekaj, tebi Minica pa
še veliko lepši robec, kakor ga imajo vaša mama". In
Minica je zamakneno poslušala o daljnem potovanji Tonč¬
kovem in sanjala o lepem robcu. —

V teh mladostnih letih torej vže se je kazal poklic
teh dveh mladih dečkov kakor še v kali; tudi pozneje
je ostalo to nagnenje in Tonček je sedeč v zaduhlih
šolskih sobah vedno sanjaril o daljnih deželah, katere
je poznal iz knjig zdaj bolj natanko, ter si želel ven iz
tega učenjaškega prahu pod sinje nebo.

In ko je zdaj po onem nesrečnem padci v četrtej
šoli na vprašanje očetovo, kaj bi ga najbolje veselilo,
odgovoril, da kupčijski stan, branil se ni oče več, da-si
ga je še močno skelela rana, katero mu je bilo zadalo
uničenje njegovega upanja.

Šel je torej ž njim zopet v Ljubljano, toda ne v
latinske šole, temveč k nekemu kupcu, pri katerem je
Tonček ostal dve leti. In ko je poprašal neki drugi

64

tržaški trgovec tega kupca, če ima kakega sposobnega
mladeniča za njegovo kupčijo, sklenil je kupec takoj,
poslati mu Tončka. Obnašal se je namreč pri njem
tako vrlo, in napredoval v svojem novem stanu tako
hitro, da si je pridobil v kratkem času ljubezen vseh.

Tonček je bil takoj zadovoljen, samo to ga je
skrbelo, če bodo stariši hoteli dovoliti, da se preseli v daljni
Trst; posebno mati bode s težkim srcem privolila v to,
da bi sinek odrinil tako daleč mej svet, ko ga še zdaj
more videti tako redko kdaj in se pogovoriti ž njim.

Toda tudi ta zapreka je bila naposled premagana
in Tonček je bil kmalu domač pri svojem novem go¬
spodarji, kije bil neizmerno bogat, in je imel več kupčijskih
ladij, ki so mu donašale iz vseh delov sveta mnogo
mnogo dragocenega blaga. Gospodarju je bil Tonček
všeč, hitro je napredoval, pri čemur mu je mnogo ko¬
ristilo to, kar se je naučil v latinskih šolah. ' Tri leta
je ostal tu v Trstu, kar sporoči nekega dne v pismu
svojim starišem, da mu je trgovec tlak. na prosto, ako
hoče z jedno njegovih ladij odpeljati se v Ameriko, da
bi tam pregledal in uredil njegova posestva ter se tako
popolnem izobrazil kot trgovec.

Kdo j e bil bolj vesel te ponudbe kakor naš Tonček!
Saj ga je vlekla vže od mladega želja in hrepenenje,
videti daljne, nepoznane dežele. Pisal je torej starišem,
da se zanj ni treba bati preveč, ker zaupajoč v Boga,
nadeja se, da bode odvrnil ta od njega vse pogubo-
nosne nevarnosti ter ga srečno pripeljal nazaj domov v
njihovo naročje! —

65

To je bilo zadnje pismo, katero je pisal iz Trsta,
in kmalu na to je odplul s prvo trgovčevo ladijo čez
širno morje. Mati se od začetka kar ni dala potolažiti,
v takem strahu je bila zavoljo sina, toda polagoma se
je umirila; vender je neprestano molila in prosila Boga,
da jej pripelje sina srečno nazaj! —-

VI.

Zopet preskočimo nekaj let!

V teh letih se je izpremenilo marsikaj.

Cesarje imel povsod srečo, česar se je le lotil; očiten
blagoslov božji je počival nad vsem njegovim početjem.
Saj je pa tudi pri vsem svojem bogastvu, katerega si je
tako pridobil, ostal vedno ponižen in pošten, tako da
so ga vsi radi imeli. Tako je bila tudi njegova žena
obče priljubljena, posebno pri siromakih, katerim je bila
res prava mati. Minica je vzrasla iz žive deklice vže
razvita devica, ki se ni odlikovala le po lepoti od vseh
drugih deklet daleč okrog, temveč tudi po vzgleanem
krepostnem življenji. Res je lepo posnemala svojo dobro
mater v vseh njenih čednostih.

Ko je Ivan dovršil z izvrstnim uspehom osmo šolo,
odločil se je za semenišče, prvič da je ustregel skrivnej
želji svojih starišev, katero je dobro poznal, drugič ga
je pa gnalo lastno nagnenje v ta stan. Upal je namreč
na ta način veliko koristiti v vseh ozirih svojemu ljub¬
ljenemu narodu.

Bil je vže v zadnjem letu in v tem letu mu je
bilo peti novo mašo. Vsak si lahko misli, s kakim ve-

5

66

sel jem, s kakimi občutki je pričakovala njegova ljubeča
mati, onega dne, ko ga bode videla stopiti prvič pred
žrtvenik Najvišjega! —

Ravno narobe je bilo pri Zalipnikovih. Tu so dol¬
govi tako grizli in razjedali omajano kmetijo, da si je
osiveli Zalipnik vže lahko preračunil čas, kdaj bode vse
zagromelo na kup. Tu in tam so se vže oglašali upniki,
katerih zadovoljiti seveda on ni mogel. Skrbi, truda-
polno delo, vse to je potrlo nekdaj krepkega moža tako,
da je bil res podoben vže bolj starčku, kateremu ne
manjka veliko do groba. Pa tudi njegova žena je oma¬
gala, veselje do dela jej je ginilo, ko je videla, da je
skoraj ves trud zaman. Zraven jo je pa razjedala še
skrb za sina, od katerega vže več kakor dve leti ni bilo
domov nikakega glasu. Pri takih razmerah je bila seveda
nezadovoljnost in žalost pri Zalipnikovih vsakdanji gost.
S Cesarjevimi še zdaj niso občevali nič, da-si je potekla
vže lepa vrsta let od onega nesrečnega razpora sem;
vender je bilo na Zalipniku opaziti, da ne kuha več
tako vroče jeze v svojem srci nasproti svojemu sosedu. —

Zopet je minila prijetna vzpomlad, ki je vzbudila
vse k novemu življenju. Ravno je poletje dobro nasto¬
pilo, solnce je dobilo hujšo moč in je še z večjo silo
ogrevalo zemljo. Po poljih se ravno začenja prva žetev,
pridne žnjice marljivo brusijo srpe, pod katerimi pada
zrelo rumeno klasje v težke snopove. Vse hiti spravljat
prve pridelke pod varno streho.

Bilo je zopet lepega poletnega dne meseca julija.
Solnce je vže zatonilo tam za gorami, tudi rdeči svit
na nebu zginjal je polagoma in mrak se je ulegal na

67

zemljo, ki je s hrepenenjem pričakovala hladnega večera ;
kajti žarko solnce je pripekalo na-njo ves dan. Bolj od¬
daljene stvari zagrinjajo se vže v gost mrak, tako, da
jih je vže težko razločiti. Na vzhodu pa vže polagoma
leze po nebu navzgor nočna kraljica, bleda luna, in se
smeji na zemljo, kakor bi bila zadovoljna sama s seboj,
da se jej je moral mogočni kralj dneva, žareče solnce,
umakniti tja za gore. Vsa narava spi mirno in blago¬
dejna tišina je razlita po vsej pokrajini. Slišati je le
prijetno žuborenje potoka, tekočega poleg bele ceste ob
zelenih travnikih. —

Zdaj pridrdra po cesti voziček; v njem sede trije
možje, izmej katerih sta dva tako zavita, da ju je ne¬
mogoče spoznati. Hitro cepeta urna kobilica, gotovo
sluteč, da ni več daleč od domačih jasli. In res, ko je
zdrknil voziček mimo Zalipnikove hiše, ustavil se je vže
pri Cesarji.

Hitro poskačejo nočni popotniki raz vozove. Hlapec
vzame v oskrb kobilico, a trije prišleci jo zavijejo na¬
ravnost v hišo, od koder so vže hiteli naproti domači.

„No zdaj smo doma,“ oglasi se najstarejši izmej
prišlecev, stari Cesar sam, „radi bi bili prišli prej, toda
ni bilo mogoče. No stara, tu imaš svojega Ivanka in
pa še nekoga sem pripeljal, katerega pa menda ne spo¬
znaš takoj. Stopimo, stopimo v hišo, da se pri luči bolje
ogledamo!“

Mati in sestrica ste bile seveda takoj pri Ivanu in
stiskanja rok ni bilo konca ne kraja. Toda drugega
mladega prišleca pa niste spoznali takoj. Še le, ko je

68

ta odložil svojo vrlino obleko in se je pokazal ves
obraz strmečim očem, vzkliknila je Minica:

„Jezus, Zalipnikov Tonče!“

Toda komaj je to izgovorila, vže je močno zaru-
dela, kajti mladenič, ki je stal pred njo, ni bil več dni
mali Tonče, s katerim se je nekdaj igrala tam pri po¬
toku, temveč popolnem dorasel in razvit mož. Obličje,
precej ogorelo, izpremenilo ga je sicer nekoliko, toda
dajalo mu je še bolj moški 'značaj. Bil je visoke po¬
stave ter lepe rasti.

„E, le nikar se me ne sramuj, še vedno sem stari
Tonče,“ odgovoril je mladenič ter podal sramožljivej
deklici roko ter nato tudi začudenej materi.

Sedaj je sledilo pripovedovanje in ni ga bilo ne
konca ne kraja. Pravil je, kako je popotoval v Ameriko,
o viharji na morji, katerega je pa vender srečno prebil
ter došel zdrav v novo deželo. Kako si je potem ogledal
znamenite stvari na tamošnjem ogromnem trgovčevem
posestvu, kako se je priučil marsičemu novemu, ureje-
vaje trgovčeve zadeve. Toda po dragem domačem kraji
se mu je neprestano tožilo. Zato je po preteku treh
let sklenil povrniti se v svojo drago domovino, poiskati
prijazni rojstveni kotiček ter ljubljene stariše. Trgovec
ga je odpustil sicer nerad, pa plačal ga je pošteno, iz
hvaležnosti, da mu je v Ameriki tako izvrstno v red
spravil tamošnje posestvo. Povrača se torej s precejšnjim
imetkom domov, največ pa je vredno to, da si je pri¬
dobil veliko znanja in izkušenj. Pisal je torej najpred
iz Trsta Ivanu v Ljubljano, naj mu sporoči, kako stoje
stvari na njegovem domu. Z žalostjo je slišal, da se

69

starišem godi slabo, in da ima v kratkem biti posestvo
prodano na javnej dražbi. Tu se mu je porodil sklep,
za svoje prihranjeno premoženje kupiti vse. To pa hoče
storiti skrivaj in svoje stariše iznenaditi; glavni namen
pa je ta, da bode z božjo pomočjo skušal poravnati dolgo¬
letni razpor mej sosednima hišama. In zato naj bo Ivan
kot angelj oznanovalec vesele njegove povrnitve in miru.
Tako je zdaj po dolgih sedmih letih zopet tu v rojst-
venej vasi, dasiravno še ne v očetovej hiši.

Še veliko drugih stvari so se pomenili, predno so
se vže bolj pozno v noč odpravili spat, posebno Tone
težko pričakujoč prihodnjega dne, ko bode mogel zopet
stisniti roko svojim dragim starišem in svojemu bratu
Jakcu.

Drugega dne je bilo skleneno, da se odpravi Cesar
sam k javnej dražbi, ki je bila po naključji vže tisti
dan. Tam kupi vse posestvo v imenu Toneta, ki je
ostal še pri Cesarjevih, da ga kdo ne ugleda in se pred
časom ne izda. Popoludne še le je prišel Cesar nazaj
in poročil, da je dobil vse, čeprav so precej gonili. Hiša
pa je ostala še Zalipniku.

Toneta je sicer bolelo, da je prišlo tako daleč z
nekdanjo imenitno kmetijo; ali ob jednem je bil pa
tudi vesel, da je ravno njemu dano, biti rešitelj v tako
ozbiljnem položaji in vzbujalo mu je nado, da bode ta
skrajni udarec omečil trdo očetovo srce in da se bode
tako zopet sprijaznil s Cesarjem.

Ko se je vže delal mrak, napotita se Tone in Ivan
proti Zalipnikovej hiši. Ivan je šel z namenom, da po¬
vabi Zalipnika na svojo novo mašo, katero mu je peti

70

v kratkem, h krati pa mu tudi sporoči, da je vsa nek¬
danja velika kmetija zopet njegova in sicer, da prejemlje
ta dar iz rok svojega lastnega sina Toneta. Pričakoval
je, da na ta način kot oznanovalec tako velike sreče
omeči trdo srce starega Zalipnika in da se tako povrne
prijateljstvo mej sosedni hiši.

Nočem popisovati, kaki občutki so obdajali Toneta,
ko se je bližal rojstni hiši po preteku toliko let. Vsak
si lahko misli sam, kako bi mu bilo pri srci, ko bi imel
čez toliko časa zopet prestopiti prag dne hiše v katerej
mu prebiva najdražje na svetu, ljubljeni stariši!

Bil je vže mrak in Tone je ostal v temnej veži,
čakajoč ugodnega trenotka, da stopi za Ivanom, ki je
šel sam v sobo.

Večerni somrak se je bil razprostrl po sobi tako,
da vstopivši v prvem trenotku ni mogel razločevati
stvari natanko. Še le čez nekoliko časa je dobil popolen
pregled po prostornej stanici.

Tam pri oknu na nizkem stolu je sedel stari Za-
lipnik s skloneno glavo, položeno v dlani obeh rok,
uprtih s komolci ob koleni. Bil je tako zamišljen, da
takoj še opazil ni prišleca. Kako bi pa tudi ne bil!
Današnji dan je dan njegovega največjega ponižanja,
njegove sramote. On, Zalipnik, ob vse, njegova kmetija
prodana na javnej dražbi! Samo hiša, to bivališče nek¬
danjih bogatih prednikov, ostala mu je kakor v sramoto,
da ga tem bolj spomina njegove nesreče! Oh kako bridko
je bilo to za njegovo ponosno dušo! Ta udarec gaje napo¬
sled upognil, strl njegovo ošabnost, trmoglavost in ponos!

71

Pri peči pa je sedela vsa sključena njegova žena
ter z robcem si zakrivajoč obraz, zdaj pa zdaj globoko
vzdihnila. Sirota je jokala! —

Ivan je nekoliko postal pri durih, potem pa je
stopil trdneje proti Zalipniku in izpregovoril glasno:
„Oče Zalipnik!“ Se le zdaj je povzdignil ta svojo glavo
in prikazal se je obraz, strašno razoran od skrbi in ne¬
sreče! V prvem trenotku ga je pogledal začudeno, kajti
ni ga spoznal takoj. Ko ga pa spozna, bilo mu je, kakor
bi ga nekaj streslo in proč se hoče obrniti. Toda Ivan
stopi hitro bliže in mu reče z mehkim glasom:

„Oče, odpustite, ako pridem nepoklican v to hišo.
Toda minolo je vže toliko let in nelepo je pred Bogom
in ljudmi, da ste si dve sosedni hiši v sovraštvu. Danes
pa prihajam kot novomašnik podajat vam roko sprave
v imenu vse naše hiše. Ob jednem pa prihajam tudi
kot vesel oznanovalec radostne vesti, prinašajoč vam
namreč poročilo od vašega sina Toneta!“

Da-si je zabolelo Zalipnika v srce, ko je zaslišal
besedo novomašnik, ki je v njegovih ušesih donela kot
porogljivo očitanje, vender je vest o sinu potlačila vse
drugo nazaj in z ženo vred sta vzkliknila oba:

„Kje je, kje? Kdaj pride?"

„Ni več daleč in kmalu mu boste lahko stisnili roko.
Toda še nekaj drugega je, kar vas bode tudi močno
razveselilo. Vsa danes prodana kmetija je zopet vaša, in
vse to prejemate iz roke vašega vrednega sina Toneta!"

In pri teh besedah je stopil k durim, odprl jih
in mej vskliki iznenadenja, radosti in veselja, ležal je
skoraj izgubljeni Tone v naročji svojih starišev!

72

Ne bom popisoval, kako je sledilo zdaj pripovedo¬
vanje vsega, kar je doživel Tone po svetu in kako sta
roditelja z zadovoljnostjo opazovala svojega vrlega sina
ter s kakim odkritim veseljem je brat Jaka pozdravil
svojega toliko časa oddaljenega Toneta; samo toliko naj
še omenim, da je kmalu nato stopil stari Zalipnik k
Ivanu, ki je nemo in z zadovoljnostjo zrl na srečno ko¬
pico, podal mu roko, in s tresočim glasom rekel, da naj
bo pozabljeno vse ter izrekel željo, da si kmalu tudi z
očetom Cesarjem spravljivo sežeta v roke.

In ko je obhajal nekoliko pozneje Ivan svojo novo
mašo, bili so Zalipniki in Cesarji vže največji prijatelji,
in stari Mežnar je z zadovoljnostjo pritrjeval z glavo,
ko je domači gospod župnik v pridigi govoril o poklicu
in razkladal popolnoma njegove nazore. In tudi Zalipnik
je bil zdaj prepričan, da le oni stan, do katerega ima člo¬
vek veselje in poklic, more človeka osrečiti in zadovoljiti.

* *

*

Mladi bralec! Ako vzameš o počitnicah popotni les
v roke in te zavede pot v prijazno gorenjsko vasico
Hruševko in ako potrkaš na gostoljubne duri pri
mladem Cesarji — našem Tončku —, ali če kreneš v
vinorodno Dolenjsko ter se oglasiš pri uzornem kapelami
Ivanu, povsod najdeš samo srečne in zadovoljne ljudi!
Od kod pa izvira ta sreča? Iz veselja, katerega čutita