JLisi 43
X torek Velkigii limua
1849.
Slovenija izhaja vsaki teden dvakrat, in sicer vsaki torek in petik. Predplačuje se za celo leto v založnici v Ljubljani 7 gold., za polleta 3 gold. in '/ , za ene kvatre 1 gold. in 45 kr. Za celoletno pošiljanje na dom v Ljubljani se odrajtuje še '/, gold. Za po pošti pošiljano Slovenijo je celoletno plačilo 8 gold., polletno 4 gold., za ene kvatre 2 gold.
=
Obletno obhajilo Slovenije v Gradcu.
Lani na cvetno nedelo, 16. maliga Travna 1848 smo tu v Gradcu „S1ovensko družil o" osnovali. Bila je v Austrii pervoroje-nica vsih družtev, ktere je novi čas prebudil. Lepo je rastla, cvetela, svoje vejice širila ino domorodnost po domovini budila, podpirala ino branila. Veselo je bilo nje gledati!
Letošnji Sušeč nekaj rep zavihne in nam naj lepši cvet primerkne. Rani grom zagro-mi ino prerodi našo družtvo v samo slovstveno, čitavno ino govorno.
Taj prerod nam je zakesnil ino preložil obletno obhajilo na sedajni mesec. — ltano se shajamo odločen dan doinorodno kinčeni. Ali obnebje je precej zagernjeno, pravi nalik našiga stana; od sevra hlad ino temni oblaki razširjeni do izhoda, da milo sonce komaj malo preluka, od juga se celo dež grozi. Nektere to splaši ino doma zaderži; iskre-nejši pridejo obilno. Ali v domorodni zadevi ne sme nikdo zaostajati. — Pravi domorodec je tudi v mali reči zvest, da ve, ki iz malih reči velike zrasto, da ve, ki izgled podbadja ino ki dosta složnih kaj premore ino opravi. Pravi rodoljub se ne straši in se ne sme zo-gniti kterekoli nevihte, protivnosti, težave ali nevarnosti, temoč se zvesto deržaje postav, reda, pravice, resnice ino ljubeznive praved-nosti stoji mož beseda, vsikdar stanovitno ino serčno za domovino ino narodne zadeve, toliko zvesteje, kolikor velkša je potreba ali soperna opora. Novim okoljšinam primeri samo način prizadetja, truda ino dela, ali Bog obvarji, da bi kda plašivo popustil, odstopil, obmolknil ali se narodu izneveril. To bi bilo na pol izdajstvo ; Domovine ali narodnosti ne podpirati ino braniti iz vseh moči, je jo nemarno sovražniku prepustiti! — —
Kmalo sebrani nastavimo pot v lep zeleni kraj, v tiho „Samoto" ali Einod. Naročivsi si obed pri gostjašu Slavjanu Moravanu se podamo k sv. meši v št. Martinsko cerkvico. Pojdoč postoje na visokem hribu s. Ivana i Pavla vkrenemo oči na vse strani premile Slavjanske prostrane domovine proti jugu, izhodu in sevru. Serca kipijo vročih sv. žel, da bi preljubi Bog blagovolil naše narode ino zemlo tako terdno ino ljubeznivo v enem duhu se-diniti, ko smo tukaj prijazno in zložno združeni v trudi in prizadetji mi njih sinovje: Slovenci, Hervati, Serbi, Slovaki, Čehi, Poljaki. Pri sv. opravilu sta slovenskimu duhovniku stregla ilirska pravdoslovca. Pobožno, serčno smo molili, da bi večni Bog nas uslišal, naš trud blagodaril, vse naše sorodne brate živo vnel za svojo narodnost ino skoro prikazal zlato srečo obljublene jednakopravnosti. —•
Privši iz veže božje nas veselo pozdravi žarko sonce na razvedritem nebu. Bog je dal, kar smo zaupali, Bog bo tudi dal, kar smo iskreno prosili! — Radost ino up nas napaja. Jaderno se vernemo. Domačih pesmi, domačih krikov serčni glas in hrum se daleko razlega po hribih, dolinah in zalih goričicah, kjer še so pred tisuč letmi naši predstarši svobodne pesmi peli. Takrat še je ves štajer naša zemlja bila. To jasno spriča vse polno Slovenskih imen , ktere še den današrii mnogi kraji, potoki, bregi itd. po sedajnem celim
nemškem Štajeru. Te imena Nemec sam za ptuje spozna, ker v njegovem jeziku nič ne pomenijo, v našem pa prav razločno dopo-vejo. Sedaj se sicer nektere še clo pokvarjeno izgovarjajo ali v starih knjigah še so čisto Slovenske. Krottenhof, ime maliga posestva, kder ravno mimo hitimo, nas opominja ravno ko „Krottendorf" na Saksonskim, ino „Krotošin" na Doruso-Poljskim itd. da so naši predstarši nekda tu molili svojiga „Kroda", boga časa. Pred nami je Pla-vuč t. j. plavi breg, (ker je tako viditi), na desni mesto Gratz — naš stari Gradec; blizo njega teče Ragnitz, nekda Rak niča, Schoeckel je Sokol; Dobelbad so toplice, Ligist je Ljubgost, Leibnitz je Lipnica, Gleinstaetten je bila Slini ca, Eibisvvald je Ivnica, Ostenvilz je Ostervec, Lassnitz je Laznica, Feistritz je Bistrica, Pekau je Pekel, Leoben je Ljuben ali Ljubna, k nji priteka Donavica, više je Lizinga, Zeiring so stare C ur i de, Pustervvald je pusta ali puščava; od Aussee-a proti izhodu je jezero Toplitz, še bolj na desno dolina ino potok Tauplilz, t. j. Toplice; Voraujenaša stara Rorova, Fladnitz je Vladnica, Stu-denzen so Studenici, Fernitz je Bernica, v Waitzi je cirkvica Tabor, že čez dvanajst sto let stara itd. še dosta, dosta drugih imen.
Nas je od ondot zadušna nemšina ino njeno tlačno gospodarstvo vsakih sto let za 1 uro nazaj porinula ali ponemšila, ali zaostale imena so dogodbini večni spomeniki nekdajne Slovenske domovine.
Med temi pogovori ino jednakimi oziri v starodavnost ino boljšo prihodnost, čije nade-polna zora je lani napočila, smo hitro spet pri našim rojaku v „Samoti". Tihi kraj bo na enkrat veseli raj. Ilirska tamburica se milo zglasi, ino stari tovarš dudjaš zadudja. Mar-siktera domača ino mična se okroglo ino serčno zapoje na gerla tri, štiri ali od cele družbe, da čversti domači glasi hrum ino jeko budijo široma okoli. Vseslrane pesmi Sloven ske se menjajo z Ilirskimi, te pa spet s Češkimi. Vse je složno, jedno, sladko nadu-šeno. •—
K obedu si sedemo. Ve se, de smo ser-čne zdravice napijali — imenice i skupno, vsim našim slavnim možem od juga do sevra; vsem rodoljubam, de nebi opešali v domorod-nem trudi; vsim našim Slavjanskim vojakam, čijih slavno junaštvo je nam tak lepa čast i dika; vsim narodam velike matere Slave, de bi se srečno prebudili, svojo vrednost spo znali, same se častili ino svoj blagi jezik, da bi si pridno prizadevali ž njim sam svoji go spodi biti ino ne več s ptujim v lastnem domu ptujcam hlapčevati! — Le kdor sam se zapu sti, je od Boga zapuščen! Zatoraj je zvesta skerb naše družbe koliko mogoče gojiti ino širiti mile iskre, ktere je on v enem leti tak obilno vnel, od pers do pers, da se vsako serce domorodno vname — da tudi nam lepi beli dan zasveti. Nevedni je slepec ino ne najde nikol zaželjene sreče ino pomoči, če mu ravno od vsakod roko podaja. Skerbno si zato družba zadevne knige spravlja ino so-člene •— mladenče — k čitanju — k uku pod-bada. Mladina je cvet ino up naroda. Je
Glej: Ansprfche der Slaven in den usterr. und preua. Staaten. Weimar 1848.
ona vneta in njeno oko svetlo, bo še starino segrela ino dokazati vedla, da so prilizavni ali bahasti starokopitneži — mestni, grajski ali veški, ni kaj druga, ko zaviti, naj hujši protivniki naše narodne časti ino sreče, kteri proti cesarski besedi naš napredek zavirajo ino vodo samo na svoj vtragliv ali skopi mlin obračajo.
Neki že so se clo prederznili rodoljubam bezimene pisma pisati ino njim z lažmi žugati. Černo njim lice!
Po poldne še so mnogi zaostali družtve-niki za nami prišli v domorodno kolo ino našo veselje lepo povikšali. Bi se taka povsodi zgodila! Bratje, kličite, vabite zaostale, da vsi pristopijo ino se za svoj narod potegnejo. Več nas je, leži se uzajemno podpiramo ino si branimo ino terjamo, kar nam je cesarska beseda ino postava podala. Zlati dar je. Če ga želno ino vsi oberoč ne poprejmemo, bi sovražniki, kaj so že začeli, lehko terdili, de ga sami nečemo, ali ga nismo vredni, ino vkratili bi ga nam ino nas pa v svoj jarem vpregli. —
Vesela družba je kratek čas. Že sonce v božjo milost vtonja. — Janžovec si napija-mo ino zaupaje v božjo pomoč slovesno ponovimo sv. obljubo za dom ino narod. Popotnico pričnemo ino si židane volje veselo od-pojemo. —	Živkov.
Austriansko Cesarstvo.
Slovenska <lcxela.
Ljubljana 28. maja. Govori se od daljnopisniga oznanila, po kterim je včeri terdnjava Malgera od naših z napadam vzeta.
Celovec 21. Maja 1849. Alj ste brali nemško Klagenfurtarco? kaj ste našli v listu 58.? Glejte! novi jezik! slovenski jezik koroške kronske dežele! Začasni odbor deželnega zbora je na predlog g. Milonika sklenil, gosp. deželnega poglavarja prositi, da naj za koroške Slovence postave in uradne ukaze po koroško-slovenskim jeziku posloveniti da, ker krajnsko-slovenski jezik, v kterim so dozdaj postave in ukazi izhajali, veči del ljudi ne za-stopi. •—
Najprej povemo čast in hvalo našemu deželnemu odboru, posebno pa gosp. Miloniku, po domače Zdišnu, ker se je saj enkrat tudi na Slovence spomnil, in potrebo spoznal, Slovencem slovenske, razumljive pisma v roke dajati. Zraven pa tudi odkritoserčno povemo, da pot, kterega je tisti odbor nastopil, ne pelje k doželjenemu koncu. Skoraj vsaka dolina, vsaka ves po svojim nemalo zavija; nemalo drugači se govori na Žili, drugači po Roži, drugači v junski dolini itd. Naj toraj poslovenuje nemške pisma kdor in kakor hoče, vsim nikolj vstregel ne bo; ako se bo deržal „Pliberskiga mosla" ne bo „dlogo" dopadel Zilanam, ki namesti „moliti" le „petajo". Rodi! da dobijo Slovenci pisma po koroško poslovenjene ; alj bojo mar kmeti vse hitro in dobro razumeli? 15 do 20 let more se človek učiti in truditi, da postave in ukaze prav in dobro zastopi; kako je mogoče, da Slovenci, ki šole niso videli, ki čerke ne poznajo, na en mah bi imeli vse gladko zapopasti? Alj je morebiti o binkostah sveti duh v nje prišel?
Novi časi so nove reči nam prinesli, in s
novimi rečmi tudi nove besede in nove imena naj toraj prestavla nemške pisma kdor in ka kor lioče , novili reči in novih imen se ne more ogniti: n. p. „konstituirender Reichstag" mora sain angel takole posloveniti: „ustavivni ali ustavodajni deržavni zbor;" kteri Slovenc bode to zastopil; in takih reči in besed je po koši. Učiti se mora, kdor hoče kaj znati. —
Slovenci! pomislite na Nemce ; skoraj v vsakim kotu doma drugači govorijo in zavijejo, pa vender lc v enim jeziku pišejo; zakaj bi se imeli mi Slovenci od svojih sokerv-nih in sorodnih bratov dalej in dalej ločiti, svoje moči slabiti, in tako še zanaprej ptujcu robovati? „Kdor neče brata za brata, če tud-jinca za gospodarja." Te pot, katerega je deželni odbor nastopil, je toraj nemogočen, in ni srečen za koroške Slovence; ampak jedini pot, ki pelje k vaši sreči in slavi; je — nauk, ki se deli v dobro vredjenih, v narodnem duhu osnovnnih šolali. Slovenci! tirjajte taj slovenske šole, potegnite se za slovenske učitele, tirjajte za koristne knjige, v kterih se ne znajdejo samo kake molitvice, ali kake pripovesti, temuč taki nauki, kteri so v pri-liodno vsakemu ustavnemu deržavljanu neo-gibljivo potrebni, tirjajte, da vaši uradniki in drugi gospodi, ki od vašega znoja živijo, slovenske pisma včasi nemalo razložijo; —- to jc pot, to jedini pot, ki pelje k boljšemu izobraženju in prosveti, k višji sreči in slavi naroda slovenskega. Tako bote čelaj bolj in čelaj ložej nove postave in razglase zastopili: vender pa vselej kmeti ostali, ki ne bojo postav nikolj tako tajnko razumeli, kot pravd-niki in uradniki, ki so se po 15 do 20 let po šolah pobijali.
Tak je vender resnica, kar je vlani neki poslanec na deželnemu zboru v Celovcu izrekel: „Jaz sini bil dolgo v Kranju, jaz Krajnce dobro poznam , in vem , da nočejo biti Slovenci; tista „Slovenija", ktera nekterim možgane meša, je gola sanjarija, zakaj Krajnci, v sercu tiste novoizmišlene Slovenije, ne hojo odstopili od svojih besed : Krajnci smo in ne Slovenci." Mi koroški Slovenci smo se temu neumnemu modrijanju posmehovali; alj sedaj iz časopisov pa vender vidimo , da Krajncov nismo prav poznali. Pa kaj ? saj niso vsi Krajnci taki, temuč le, kakor Slovenija pove, neka stranka v Ljubljani, kteri je oživle-nje, okrepčanje in zloga slovenskega naroda kost v gerlu. Na Nemcih pravijo Prusi: mi smo Prusi, Saksonci: mi smo Saksonci itd. za to ostanejo razkoniadani in slabi; ko bi se po pravici občutili kot Nemci, in rekli: mi smo Nemci, potem bi dobili domovino jedno, močno in slavno.
Dokler se mi Slovenci ne zdramimo in ne občutimo, kot Slovenci, dokler mi ne rečemo in kličemo z veseljem in ponosam : „Mi smo Slovenci," tako dolgo za naš narod ni moči, ni sreče, ni slave.
Čujte sini drage majke Slovenije, kaj poje slovenski pesnik J. Virk:
„Za to mi, Slovenje sini , Zvesti svoji domovini Eno serce bodimo! Če nam je ljubezn mati Ino zloga nas pobrati, Večna bo Slovencov čast." —
Že je bil v Sloveniji večkrat govor od dobre znane svedočbe: „dcr bohmisehen, slo-venisehen etc. Sprache vollkominen machtig." Zraven pa te tako naglo in čudno vstvarjen Čeli, Slovenec itd. od tega jezika še nektere besedice skoraj zastopil ali znal ni. Misliti je blo, da bode to muho Nemcem novodana ustava iz glave spodila; pa temu ni laka. Ni dolgo, kar je neki gospod, hrepeneč po dobri službi v lepi slovenski zemlji, začasnega učitelja slovenskega jezika gosp. Janežiča k sebi poklical in prosil, da mu naredi potrebno spričbo. Glejte! kaj reče: „Es ist zvvar eine blosse Formalitat, aber .... der Hr. N. aus L. bat mir gesehrieben j wenn ich nur ein Zeugniss
bekomin . . . ." Tako! enakopravnost narodov, zagotovleivje narodnosti in jezika je eine blosse Formalitat! tako! Gosp. Janežič je se zoperstavil, in je le napisal, da se tisti gosp. od nekega časa slovenski uči, in se bode slovenskega jezika navadil: in to se je k prošnji priložilo. Bomo vidili, kaj bo ; Slovenija pazi, ni daleč od tebe! — „Proximus ardet Ucalcgon." —
Na 24. den t. m. pride k nam za posado jeden bataljon madjarskega regimenta mende „Turski" z muziko; nekteri pravijo, da so vjetniki, nekteri pa, da so sami se cesarski armadi predali. Kako se bojo kaj honvedi in graničarji gledali?
Graničarji se bojo preselili v kasarno v mestu, honvedi bojo pa stanovali v kasarni zvunaj mesta. Bog daj , da se kje ne sprd !
And. Einšpiler.
Učiteljski zbor. V pondelk 21. vel-kiga Travna je bil pri 1'ari Bleskiga Grada tretji zbor vsih gg. katehetov in učenikov Gor-janske tehantije. Ko je julerno sonce že celo lepo Bleško stran prijazno osvetilo, perveslajo od več strani lahke ladjice verlih družtnikov, ler se podaja na zeleni rajski otok v prelepo cerkvico. Tu jc bila zdaj sveta maša brana z prav lepim in pobožnim peljem poveličana — Po sveti maši smo se zopet v ladjico podali in prav veselo popevaje čez prijazno jezero h Grajski šoli prepeljati. V tukajšni prostorni šoli siuo se zdaj o mnogih šolskih in slovenskih rečeh prav ko bratje posvetovali in pomenili. Med mnogo drugim je bilo tudi
kateheti in
sklenjeno, de so zanaprej vsi gg. učeniki te tehantije ko pravi udje posebno zavezani k slednimu zboru sami priti in pri ne-mogočnosti komu drugimu uzrok naročiti. — Tudi ptuji učeniki in vsi prijatli šol in sloven-šine smejo k prihodnim zbiraljšani priti.
De bodo pa učiteljski shodi svoj pravi imenitni namen kar bo mogoče v pravim duhu dosegli in spolnili, nam je častiti g. predsednik prijazno nasvetoval, de bi se zanaprej vsaki ud posebej toliko prizadjal, h vsakimu prihodnimu zboru kaj od učiteljske oprave, kako se to ali uno bolje da šolarjem dopove dati, kako naučeno na djanje oberniti itd. pri nesti, in vsim skup v presojo predložiti. -Od vsih pričujočih je bilo to za potrebno in veljavno spoznano. Dc naj se pri naših slovenskih šolah lc čisla slovenšina rabi in obdeluje je bilo že pri poprejšni skupšini v živo priporočeno, pri zdajni tedej le v novič še Oolj vterjeno. —
Nič bi zdaj učenikam duhovnim in šolskim ne bilo tako zlo treba, kot lastniga učiteljski-ga časopisa. Dosti časopisov izhaja naše dni, dosti jih je mnoge baže, — le mi učitelji nismo še tako srečni, dc ki svoj slovenski časnik imeli. Lepo pripovedujejo tu in tam kmetijske novice, kako bi se bolj tečno in z pridani kmetije obračale in obdelovale; podučilo razjasnujejo te in une novine, kako bi sc dale lepe mehke mlade cvetlice v dobri rasli obraniti in čedno odgojili, kako bi bilo nar bolje z mladini drevesi ravnati itd. Kako bi pa mi našo drago slovensko šolsko mladino z boljšmi pridi vodili in odgojovali, — še vse premalo svetov in pravil imamo. —
Častiti gospod P. je to veliko potrebo našimu zbiralšu nazadnje z prav milo besedo zlo v živo priporočil, in tudi sostavek čez to predložil, ki ga tukaj našim dalnim bratam in prijatlam zopet v spodbodo in presojo pošljemo :
„Posebno velik permoček ljudske šole povzdigniti , prav obravnati in z pridani opravljati, bi bil gotovo že v Sloveniji in Novicah omenjeni — učiteljski časopis. — Po njem bi se za vse posvetovati in pogovoriti zamogli, kar je za šolstvo in v prid mladosti in človeštva potrebno. Po tim časopisu bi si svoje skušnje naznanovali in si po dobrini spoznanju in prepričanju razodevali kako brati, pisati, rajtati, kako to in drugo reč boljši in umev-
niši in z večim pridain učiti; kako to, kar se mladost uči, na djanje in življenje prav oberniti. Ravno tako bi se utegnili za ohranjenje zdravja in zboljšanje življenja, za povzdigo sadjoreje z napravo vertne šole, in še drugi v to koristni in potrebni nauki d jati. Po tim časopisu bi se na dalje pretresovala in govorilo kako mladost z pravim pridain sv. vere ali keršanskiga nauka učiti, de se enako um razjasnuje, serce boljša in na dobro pregane; kako tudi za nje pošteno in keršansko zader-žanje v šoli, v cerkvi, doma in drugod prav skerbeti, in zlasti kako ravnati, de se nauke sv. vere v djanju in življenju spolnovati navadi. — V tim bi se tudi na znanje dajalo, kar se v enim in drugim kraju pri učiteljskih zbiralih za dotrebno spozna in sklene. Po tim časopisu bi se pomenili, kar katehete in druge šolske učitelje posebej, in obojnih vzajemno prizadevanje in podpiranje med seboj zadeva. Gotovo bi se jih na to vižo veliko spregledalo in za šolstvo in prid mladosti vnelo, kteri le pravo spoznanje v ti reči in dobro voljo imajo. —
Ker bi tak časopis gotovo sploh k veliki-mu pridu bil, naj bi se v Ljubljani kteri v ti reči prav znajden in skušen, za prid in bla-gost mladosti in človeštva vnet duhoven tega poprijel, ali pa naj bi se zraven tega še en drug učitelj za urednika prevzel. De bi pa za vrednika taciga časopisa, ako ne sam, vsaj sodeležnik en duhoven biti mogel, je že iz tega, kar obsego tega časopisa zadene, očitno. — Ker se pa naprej vediti ne more, ali bi se toliko naročnikov nabralo, de bi kdor bi vredništvo in založbo prevzel, na zgubi ne bil: naj bi se po vsim Slovenskim razglas poslal z naznanilam vredništva, de bi se vsak zapisal, kdor bi si ta časopis naročiti mislil. Ako bi se, kakor je upati, dovolj naročnikov nabralo bi prav bilo. Ako bi se jih pa premalo nabralo, bi bilo pa znamnje, de se v ti reči še zbudili nismo. Na vsako vižo bi pa ta časopis iz mnozih važnih uzrokov le slovensko pisan biti mogel."
Vsak mora sam previditi, de tedej slovensko šolstvo take občno koristne reči višej pogrešati ne more. Ce bi želeni časopis zavoljo kakih uzrokov enako drugim novinam ne mogel dosti pogostno izhajati, naj bi se pa to redkejši godilo. Bolje malo pa dobro, ko pa veliko pa neslano. — Tu in tam bi se še zme-ram kdo dobil, de bi iz skušnje kaj povedati in priporočili vedil. Lohka bi se potemtakim počasi vse napake odvernile, dobre tečnosti pa lepo pridobile. — Veliko lepiga polja imamo zdaj za obdelovali, rodovitnost se nam veselo kaže, pomenimo se tedaj, kako bi bilo bolj z pridain obdelovati. — Stopite na noge, dragi prijatli, pričnite lepo delo, dobri tek bo gotovo imelo, celo človeštvo vam bo hvaležno. Bog vam bo plačal! —	A. 1'raprotnik.
Cele 23. Maja 1849. (M.) Draga Slovenija ! Vendar Ti moram enkrat povedati, kak Ti nas dostikrat prav zlo razveseliš, ker se tak možko obnašaš ino krepko opiraš nasprot-nikam našiga naroda, ino cele Austrie. Zdaj se nemškim republikancam vstavlaš, kteri se veselijo, de imajo tudi med Slavjanam toljko prijatlov, kteri jim, kolikor mogoče, roke volno podajo, našo ljubo Austrijo razkrušiti, — zdaj se opiraš madjarskim puntarjam, kteri tudi dovolj voljnih ldapcov med nami štejejo, kterim bi serce od veselja igralo, ko bi se dala samostalnost Ogerske dežele osnovati, — nemški del Austrije Frankobrodčanam, kteri se ravno zdaj v svoji pravi podobi kažejo, v gertanc vrečti, — nas pa Slovence ino naše južne slavjanske brate v sladki nemški in mad-jarski jarm uprečti, de bi ga nosili — nosili nosili — tak dolgo, dokler bi od njenih spakov omikani, vredni postali v red Evro-pejskih narodov stopiti. Gorje nam, ko bi se pustili še dalej od njih mikati in piliti; smo že tak celi bastardi postali. Ako ravno Slavjani — vendar le radi v ptujim jeziku se po-
govarjamo, ■— rajši nemške, kakor domače novine alj časopise beremo. Pojdimo le v Ka-vane slovenskih mest; (Celskiga, Marborski ga itd.) gledati in j iskati kako polo slovenskih novin; ino vidili bomo poterjene moje gorne besede. — Podajmo se kbukvarjam; tam nam kažejo le večdel nemške bukve, tudi talian-ske, francozke , malo je slovenskih razen mo litivnih. Resnično je, de jih mi še nimamo toljko bukev, kakor drugi, pa vendar zmiram ena za drugim na svetlo perlezejo, ino v naših krajih jih ni dobiti, kakor če bi se hotel po pošti v Ljubljano pelati ino tam si jih kupiti. Nimamo bukvarja, kteri bi v živi zavezi s kakim Ljubljanskim bukvarjam bil. Pol leta moramo čakati, če kaj iz Ljubljane dobiti ho čemo. Zakaj bi ne poslali založniki urno na vse slovenske kraje bukvarjam nove slovenske bukve? Koljko več bi jih prodali, ino koljko poprej bi denar za-nje dobili, kakor pa če doma na njih čepijo. Tega dolgočasniga spanja naj bo enkrat konec: — mora enkrat ko nec biti. Urno se naj razpošlejo in poprodajo bukve, tak bo življenje našiga naroda tudi se unelo. — De se pa tudi neke bukve ne morejo prodati, akoravno so povsod na prodaj, je pa uzrok prevelka cena. Če le ob stoji knjižica iz dveh alj treh pol — že vela 16 — 24 kr. sreb. bi bilo 8 — 10 kr. zadosti. — Tako nar lepši bukve med ljudi ne pridejo, ker so silno drage. Naj bode cena „Drob-tinc" vsem založnikam za izgled, po naročbi se dobijo za 33 kr. sreb. zatorej se jih pa tudi po 2000 v kratkim proda. —
V	Celi in okolj Cela je vse per starim. Novinci so večdel že vsi odrajtani. Naši kmeti so zdaj tudi v politiko zabredli, ker jih več vkup stoji, se pogovarjajo, kteriga bj za „pur-germastra (!) volili? — Drugi pravijo, de nočejo soseda, ki je kmet kakor oni, za svojiga gospoda imeti. Pa sčasama se bo vse vdalo. Bog daj le našim vojšakam na Ogerskim moč, nesrečno vojsko z junaško premago puntarjov v kratkim dokončati!
Hervaška in slavonska dežela.
Zagrebški časopisi se močno priložijo čez novo v Zagrebu zdelano tiskarsko postavo, nekaj ker je preojstra in preveliko kaucijo za politiške časopise tirja, nekaj pa, ker se je ban Jelačičvnji pri podpisu diktatorja imenoval.
Serbska vojvodina.
„Napredak" poda sledeči razglas: Serbi b r a t j e !
Narod naš se je junaško vzdignil za svojo svobodo in za obderžanje prestola austrijanskiga.
Vi doli v Vojvodini ste na-se obernili za-čudjeni pogled Evrope — in bratje vaši, Hervati in Slavonci so sovražnika preganjaje dajali- kervavi oglas (odziv) vašimu po Serbo-branu, Jarku, Aradu in drugih poljih Slave vaše razodetim prizadetju.
Solnce nam je bilo zasijalo — Slava naša počela je rasti. Tode bojna sreča je nestanovitna in spremenljiva, dokler je na koncu pravičnost in svetost naše reči ne premaga.
Na polju, s kervjo naših junakov napo-jenim, se bo razcvetel sad svobode in sreče naše!
Serbi, bratje! Ne klonte z duham, vgle-dajte se v dela vaših prededov, ter znajte, de velike reči velike žertve zahtevajo.
Glejte me zdaj blizo vas, in moja armada se bo z božjo pomočjo z vašo zjedinila.
Jaz sem vsigdar, zvest Cesarju in kralju svojimu, stal pri narodu svojim, plamteč za rešenje in blagostanje njegovo.
V	to ime bi daroval (žertvoval), de jih imam, sto.življenj.
Moje sveto prizadetje naj edina složnost naša krepi in podpira.
Bratje! Serbi! Kmalo bomo mi, doslej samo v duhu zjedinjeni, skupej stali na boj nim polju za kralja in svobodo.
To zjedinjenje naj bode početik neraz rušljive sloge in bratovske zveze med sinovi ene Matere: Slave naše!
Zaupajmo v pravičniga Boga in junaško srečo našo!
Bog poživi Cesarja in Kralja našiga Frančiška Jožefa in ves zvesti narod naš. V Oseku dne 3/15. Maja 1849.
Jelačič Ban. Danas (18.) smo dobili pervi ta razglas od Bana Jelačiča.
Bravci in narod bo vidil, de ga je pisalo serce, ktero svoj rod zlo ljubi. Kakšna sreča, de bi nam bil tak razglas lani ali saj pred prišel, kakor je Vindišgrec sem Herdia poslal Mi smo od Bana Jelačiča od pervih dni notri do današnjega imeli le krasne glase in lepo prepričanje. Jelačič ni nikdar Serba ot sebe pustil, de bi po njem ne bil Serbov po zdravil.
Pisavcu teh verstic je med dolgim razgo-voram rekel nekaj dni pred, kakor je lani čež Dravo šel: „Pozdravite brate Serbe in recite jim, de bodo oni vdobili, kar so v Majski skupšini imeti sklenili, naj me tudi glavo stane." Nikdar in le pri eni priliki ni Ban na nas pozabil, in vsigdar se nam iskreniga pti-jatla pokazal.
Zavoljo tega njegoviga razglasa in poziva se serčno veselimo. Komej čakamo, de med nas pride, de se zjedinimo, sramoto operemo in škodo popravimo, ktero nam je knezova vo Ija naklonila. —
Jelačič ban je izdal v Oseku 18. Maja razglas na [vojake, iz kteriga naslednje po snamemo:
Vojaki! Nj. V. naši milostivi cesar in kralj je blagovolil zavkazati, de se iz dozdajniga perviga oddelka armade, iz serbsko-nemškib in banatskih vojakov sostavi armada na jugu, in je meni vikši povelje čez te vojake z ne-logojno oblastjo izročil itd.
Ban se jc 32. Maja iz Oseka v Vukovar jodal.
Austrijanska dežela.
Dunaj 25. Maja. Danas zarana ob 5lfi je svitli Cesar, spremljen od grofa Griinne, Varšave čez Holomuc sem prišel. Pred sednik ministerstva, knez Švarcenberg je že včeri zvečer na Dunaj prišel. —
Na Dunaju 22. maja. Včeri ob petih po poldne je imel vredni nas pevec hčere Slave Joan Kollar, v Teresianuin pervo branje od staro slavjanske arheologije in zla sti od staroslavjanske Italije. Poslušavcov je ailo sila veliko, Slovakov, Moravanov, Čehov in družili Slavjanov; Palacky, Brauner, Pla-ček, Pribil in drugi naši imenitni rodoljubi so bili zraven. Govor Kolarjev je bil zlo jasen in praktičen, zraven pa tudi z govorniško umetnostjo olepšan in v serce segajoč, tako de se je med govorjenjem večkrat pohvala poslušavcov oglasila. Je govoril od važnosti slavjanske arheologije, kaj de so nam slavjanski pisatelji zlasti Šafarik v tem podali, kako ilitvo de je govorjenje in modrovanje ptujcov zlasti Nemcov v tih rečeh zvunej Niebuhra in Gothe; na to je govoril od važnosti Italije za Slavjane, kar se je na svojim dvakratnim po-jotvanju prepričal, de so izvirni prebivavci bili Slavjani kar bo pozneje dokazal; k koncu je pristavil, de kakor je severna Nemčija samo pogreznjena Vineta Slavjanov severnih, tako je cela Italija samo Pompeji in Herkulanum jugoslavjansko.
Bere, kakor to tukaj inače biti ne more, v nemškim jeziku.	(Mor. Nov.)
Moravia in Silezia.
V Berni 20. maja. Znano je, de se ruska armada že v naši deželi znajde, in nočemo tu razbirati, ali bi ne bilo mogoče Mad-
jare brez ptuje pomoči vkrotiti, temuč pogle-dajmo samo iz narodniga stanoviša na sedanje naše postavljenje.
Ko nas je vlani neka stranka ob narodnost pripraviti in Nemcam prodati hotla, smo se ogledovali po vseh sorodnih plemenih, k severju in k jugu, iskaje pomoči. Če prav brez podpore, smo vender srečno obstali pervi te narodni boj, v kterim se je poželjenje Nemcov pokazalo, pogoltniti nekaj slavjanskih dežel. Ker smo premagali, so se poslužili naši protivniki vseh mogočih sredstev, de bi nas ponižali in zasramovali. Ker druzih dovoljnih uzrokov ni bilo, so nam očitali „Panslavismus in Busismus." Te že zastarane besede so svetu tako razkladali, de se hočemo podvreči ruskimu carju, kar nismo nikdar ne govorili ne storili! In veliki del našiga ljudstva se je z tem obrekvanjem za nos voditi dal, in ime Rus se je ljudem tako pristudilo, de so si Ruse kakor divje in ljute ljudojedce mislili.
Ali to je ravno nasproti, Rusi niso barbari, ampak dobromislni ljudje; prepričali smo de so v svoji narodni čistosti ohranili jedro slavjansko, ki je pri nas že nekoliko zaterto. Spoznali smo v njih brate velike matere Slave, ki pod močnim žezlam ne-omejeniga carja stoje, in kterim sicer jiskra deržavljanske svobode zablisknila ni, če prav imajo veliko važnost na sveti in so zdaj očitno narmočnejši narod. Mi smo prijatli in t>rati ruskiga ljudstva, zato pa vender še lju-jimo ustavno svobodo in si jo hraniti znamo. Imajo tedej Nemci zdaj Panslavismus, od kteriga so se toliko nagovorili.
Galieia in Vladimiria.
L vo v 21. Maja. Od 12. t. m. je šlo skozi naše mesto okoli 31,000 Rusov; drugih 20,000 s 36 štuki se pričakuje. Ruski general Čeodajef je izdal na 4. oddelek armade v Dubnu razglas na vojake, v kterim jih med drugim svari:
„Z mirnimi stanovavci ravnajte mično in prijazno, de bomo pri odhodu s-čisto vestjo reči zamogli: Mi smo sveto svojo nomembo doveršili, pomagali smo sosedam, in smo si iridobili spoštovanje in prijatelstvo v ptujih deželah. Ako bo pa treba bajonete in meče rabiti, vam bodo vodje vaši povedali, kam jih morate oberniti v čast našiga vladarja in naše domovine, in vi boste edinoglasno „ura" zakričali." —
Ogerska dežela.
General Velden je z ukazani od 20. t. m. vsem madjarskiin bankonotam in upnim listam veljavo odvzel in vse tistim, ki bi taki denar izdajali ali prijemali, kakor sokrivim punta važen po postavah vojske zažugal.
Serbski patrijarh Rajačič je narod k orožju poklical; Serbi se zopet gomilama zbirajo.
Napredak piše: Nekidan smo slišali, de so Madjari v Beli cerkvi potolkli dva bataljona revne Puhnerjove armade. Ravno zdaj slišimo, de so Madjari tudi ostalo vojašnjo, itera je toliko preterpela, vnovič v Oršavi nabili in de se je razbegnila nekaj v Valahio, nekaj v Serbio." Madjari se napravljajo, de bi se tudi iz te strani na Ruse zagnali.
Iz drugih novin se zve, de je ruska armada, ktere nekaj čez 60,000 v Erdelj pride, že na austrijansko iti začela.
Knez Paskevič je na vse ruske čolne uradnike na naši meji povelje poslal, de naj od ovsa in žita nikokoršniga cola ne jemljejo.
Cesarska armada je že začela nekoliko ..apredovati; kakor kaže, se tudi zdaj ne bodo Ogri v poglavitno bitvo vpustiti derznili; zakaj že se vmikvajo. Od Budinske terdnjave se nič gotoviga ne ve. Od Dembinskiga se pripoveduje, de je bil mislil v Galicijo pred-reti, de pa husarji niso hotli ogerske zemlje zapustiti. Koliko 'de imajo Ogri vojakov na nogah, nihče prav ne ve; Dunajski uradni časopisi jih zlo v nič devajo, in zraven se reko, de so med seboj v prepiru, in brez orožja in tako dalej, in ne pomislijo, de ravno s tem zanič vanj em Ogrov cesarsko armado ponižujejo, ker se je Ogram vendar le vganiti morala.
I c i» o 1 1 t i i k i del.
Cirkevnjak.
Bod' pozdravlen, o prijatno Venčeni Cirkevnjak moj! Tu moj duh okol obratno
Vu živoenosti postoj! Tu, kamkol pogled te pela,
Se ti serce veseli, Kak Slovemcom je tu cvela Sreča njih've elavnosti.
Tu na poli Radislavce
Razveselno zaglediš, Tam v' goricah pa Moravče Rad v' pogledi si deržiš: Da slavitne te imena
Pelajo veselo te V' one čase, kad' rumena Sreča nam pricvela je.
Ja, vesele te ta pela,
Gde' z slovenskih sta deržav Lepo velko kito plela
Svatopluk no Radislav; Ja, kak' z Tiske no Slavonske ,
'Z Vogerske no Sirmiša, Iz Slovakov no Panonske Je Moravska velika!
Tam pred očmi 'maš Kozlavce,
Tu pod tobom Lindoves, Z' njima one tam Podravce,
Kerim Privina je knez: Privina no Kozil slavni —
Zlate so nam imena Vu Slovenski starodavni, Kero tak oživlata.
Glej, kak hojkovi brežiči
Si odkrijejo glavo, No se lepo kak dekliči Z' tersovjom opletejo, Kak sc zbrišejo ravnice
Ad gošic zarašenih , No že žita no pšenice Žnje Slovenka si na njih.
Glej, kak dva solunska brata,
Svet' Ciril no svet Metud, Za Slovence si zavdata Poslavitni sveti trud , Nje vučeča, kak častiti 'Majo pravega Boga, No v' ponižnosti moliti Neba, zemle Stvarnika.
Glej, kak šole že slovensko
Kozil včrediti hiti, V' kere mladi možki, ženske,
No vsa deca vkup čerči. Kak veselo se vučijo
Tam slovensko pismo štet'. Vse veselja me budijo, Kam obernem moj pogled.
V' toti veliki Moravski,
V' keri Svatopluk je kral, Vu Slavinii podravaki,
Keroj telko poješ hval, V' toti tudi naši kraji
Zdaj po prejdnjih bojih se Veselijo v' mira slaji, V' sreči slave narodne.
AH ah! kak hitro čuje
Glas se od slovenskih hval, Tak že druge to nadujc
Sam škripeči do njih jal: Takšo velkost razpresterto!
To Slovenca ja ne gre, Na slovenstvo vkuppoterto Naša moč 'ma zvikšat' se.
Ino ah, strahota grozna!
Kak, Moravska! bo ti zdaj? To na nebi že se pozna ,
Kak boš, tožna! vzela kraj. Ze tu nemška grozovitnost,
Tam madjarski strašen meč Da SIovencom vso serditost Čutit', gdo njo more zreč' ?
Ja, z' Slovenci tu mesari
Nemška strahovitnost tak, Da omamica me vdari,
No pred očmi mi je mrak;
*) Iz četertiga preteka (800—1122 let Dogodivšine Štajerske zemle pok. g. A Krempla.	Vred.
Tam Madjari nespodobno Mersko skončajo ladf, No njih stanja vse na drobno Po navadi hunoski.
Ah Moravska ti slavita!
Kaj si zdaj nevolna ti ? Vkončana no vsa pobita, Da gi ne spodobna si. Proč je tvoja velka slava, Ti v' razdertji to ležiš, Svatopluk tvoj v' sozah plava, Dok' še njega se znebiš.
Zdaj Slovenci pod Madjare
Tam ste v' vašem kralestvi, Tu pod nemške pa Bavare
V grozno sužnost verženi! Zato moj Cirkevnjak , srečno!
Kak mi koli si prijet, Tak, me zdi, mi bo na večno V' sozah vtoplen moj pogled.
Vkaz zoper pregrehe po tisku storjene.
jfli Franc Jožef Pervi, po ini-
osti božji cesar austrijanski, kralj Ogerski in Češki, kralj Lombarški in Beneški, Da! inatinski, Horvaški, Slavonski, Lodomerije in Ilirije itd.
Smo v spolnjenje 5. razdelka našiga vkaza od 4. sušca 1849, po kterem je pravica svo-bodniga tiska zagotovljena, na predlog svojiga ministertva po 1^0tem razdelku deržavne vstave za ta čas, dokler se stanovitne postave za pregrehe po tisku storjene vpeljejo, sklenili zapovedati in zapovemo za kronske dežele; to je: za avstrijansko nadvojvodino zgor in spod Anižo; za solnograško vojvodino; za ilirsko kraljestvo, obstoječe iz koroške in krajnske vojvodine, iz goriške in gradiškanske po-knežene grofije, iz istrijanske mejne grofije in iz teržaškiga mesta s svojo okrajino; za tirolsko — vorarlbersko pokneženo grofijo, za češko kraljestvo in moravsko mejno grofijo; za vojvodino zgornje in spodnje Silezije; za gališko in vladimirsko kraljestvo z vojvodino osvetimsko in zatorsko in velko vojvodino Krakovsko ; za vojvodino bukovinsko in za dalmatinsko kraljestvo, kakor sledi:
s. 1.
Vse postave in vkazi, ki vtičejo cenzuro tiskopisov in podobarij in kteri so veljali do sklepa od 14. sušca 1848 in do vkaza od 15. sušca 1848, ostanejo odverženi (bleiben aufgehoben) in od dneva razglašenja pričejo-čiga vkaza na mesto provizorne zapovedi od 18. velkiga travna zoper pregrehe, po tisku storjene, in na mesto to reč zadevajočiga vkaza ministerstva notranjih reči od 20. grudna 1848 stopijo sledeče naredbe.
S-
Prestopki, kteri so se do dneva razgla senja pričejočiga vkaza po natisih storili, se morajo presojevati po imenovanih dveh provi-zornih vkaz i h.
Kteri pa kaki do zdaj izdavani (erschie-nene) tiskopis po zgor imenovanem dnevu raz širja, je podveržen naslednim odločbam.
§. 3.
Vse, kar se v tem vkazu od tiskopisov zapoveda, ne velja samo za tisk, ampak tudi za vse dela duha in umetnosti, ktere se po kamnu, broncu ali lesu s natiskanjem, obrazo vanj eni ali na kaki si bodi mehanični ali kemični način pomnožiti zamorejo.
Vsaki tiskopis mora imeti razun imena tis-arja tudi ime izdajnika in založnika, če se eden ali drugi deleževa (wenn ein besonderer Herausgeber oder Verleger eintritt), in mesto in čas izdajanja.
Ravno ta predpis velja za posamezne liste in za zvezke perijodičnih tiskopisov (novic, časopisov, žurnalov i. t. d.) z tim pristavkam, de mora imeti tudi ime odgovorniga vrednika.
Vsaki ima pravico izdajati perijodične tis-kopise, de le spolni, kar ta vkaz zapoveda. 6.
Kdor hoče perijodični tiskopis izdajati, mora deržavnimu pravdniku to na znanje dati, če ta v mestu izdajatve prebiva; če ga ondi ni, mora za občno varnost skerbeči oblasti to naznaniti.
To naznanjenje ima obseči:
a)	nadpis perijodičniga tiskopisa, dobe izdajatve, in če je tiskopis politični ali nepolitični ;
b)	ime in stanovanje vrednika, kteri mora v v postavi zaderžane lastnosti imeti, in če je več odgovornih vrednikov imenovanih, imena in stanovanje vseli;
cJ ime in stanovanje tiskarja in če se posebni izdajnik ali založnik deleževata, imena obeh;
i) če je kavcija prepisana, dokaz, de je položena.
§. 7.
Če se te reči ne naznanijo, ali če ni so lopolnama dokazane vse postavne potrebnosti t izdajatvi perijodičnih tiskopisov, more se izdajatva perijodičniga tiskopisa od deržavniga pravdnika ali od oblasti, ktera za občno varnost skerbi, vstaviti, dokler se ne zgodi, kar postava hoče.
Na enaki način in z enakimi nasledki vsake zamude se mora tudi vsaka med izdajatvo perijodičniga časopisa storjena prenaredba kake v 6. razdeljku imenovane reči poprej na znanje dati, pred ko se tiskopis na dalje izdaja. §. 8.
Vsaki odgovorni vrednik perijodičniga tiskopisa mora v mestu izdajatve stanovati, nar manj 24let starin avstrijanski deržavljan biti.
Osebe, ktere so bile dolžne spoznane hudodelstva ali policijskiga prestopka, kteri je bil s poželjenjam dobička ali proti očitni sramežljivosti (offentliche Sittlichkeit) storjen, ne morejo biti odgovorni vredniki perijodičniga tiskopis^.
Če izdajnik perijodičniga tiskopisa ni imenovan, bo odgovorni vrednik za izdajnika
Ljubljanske nemške novice od 24. maja razglasijo enkrat to novo cesarsko postavo za tiskarne pregrehe, ki v naši deželi odslej veljavo zadobi. Podamo (u prestavljenje perviga dela kakor je iz Dunaja prišlo, natisnjeno v deržavni tiskarnici. Dve reči ste neogibljivo potrebni pr vsakim prestavljanju iz eniga v drugi jezik; per-vič, de prestavljavec popolnama razumi izvirni spis, in drugič de je v slovnici tistiga jezika, v kteriga kaj prestaviti hoče, jako izurjen. Ako se sme po vsi pravici iz dozdaj v Laibacher Zeitung ali v kmetijskih novicah oznanjenih slovenskih po stav in ukazov soditi, de njih prestavljavec perv lastnosti v polni meri nima, se mora temu Dunaj skimu pisavcu, kakor se bodo bravci sami prepri čali, bolj okornost v slovenski slovnici očiiati Opomnimo še, de je pervopis te postave lenemšk
Vred.
spoznan.
S. 9.
Kavcija se mora položiti za izdajatvo vsakiga perijodičniga tiskopisa, kteri se, če le samo memogrede, s političnimi prigodbami dneva peča, ali če je drugači političniga zapopadka, in od kteriga perijodično vsaki mesec nar manj eden list ali zvezek izhaja.
10.
Za perijodične tiskopise; kteri v mestah, ki imajo več kakor po 60 jezer prebivavcev, ali v njih okrožju clo dveh mil izhajajo, če se v tednu po listu ali po zvezku več ko trikrat izdajajo, je kavcija na 10 jezer goldinarjev odmerjena; če pa se v tednu trikrat izdajajo, na pet jezer, scer pa na tri jezere goldinarjev srebra. Za druge mesta je kavcija na polovico teh zneskov odmerjena.
S- 11;
Kavcija se da po volji vložnika ali v gotovih denarjih ali pa v c. avstrijanskih v sre-bernih denarjih percentnih deržavnih dolžnih listih, ki so na zročnika zapisani, po ceni, ktero v borsi imajo dan položenja; ktera pa nikoli od zneska," ki v listu stoji, ne more vikši biti.
V	pervem primerleju se bo od kavcije ob-rest davala po meri, ktera pri c. k. odplače-vavni založnici (Tilgungsfond) obstoji.
V	vsaki kronski deželi se bodo posebno na znanje dale kase, v ktere se bojo vlage devale.
12.
Zavoljo prestopkov pričejočiga vkaza ali cela kavcija ali pa le en del kavcije prepade. Kaucija je tudi za vse denarne kazni zastavljena in v primerlejih, ki so v tem vkazu napovedani, more tudi prepasti (verfallen), če ravno založnik kavcije, za svojo osebo, ni kazni vreden spoznan bil.