NEKROLOG
PROFESOR TEODOR STOJŠIN
1923-1999
V nedeljo, 28. februarja 1999, je po dolgi in
mučni bolezni, ki jo je prenašal potrpežljivo
in možato, preminil nekdanji profesor na
Višji šoli za socialne delavce Teodor Stojšin.
Profesor Teodor Stojšin se je rodil kmeč-
kim staršem 31. maja 1923 v Žablju, Vojvo-
dina. Še ne osemnajstletnemu sta mu šo-
lanje in življenjske načrte prekrižala druga
svetovna vojna in madžarska okupacija. Od
samega začetka vojne je aktivno deloval za
osvobodilno gibanje, zbiral je orožje za
partizane in sodeloval pri propagandnih
akcijah, zaradi česar je bil aretiran in v
začetku leta 1942 obsojen na štiri leta
zapora. Zaprt je bil najprej v Novem Sadu
in Budimpešti, nato pa so ga odpeljali na
prisilno delo na rusko fronto, kjer so ga
skupaj z drugimi kot vojnega ujetnika zajeli
Rusi. Aprila 1944 se je pridružil prvi jugo-
slovanski brigadi, ustanovljeni v Sovjetski
zvezi. Brigado so Rusi prepeljali v Bari in
od tam je jeseni istega leta prišel na Vis, kjer
je bil vključen v šolo za zveze Vrhovnega
štaba Narodnoosvobodilne vojske Jugo-
slavije. Ob koncu vojne je bil v sestavu
Jugoslovanske ljudske armade, usposobljen
za področje radiotelegrafije in radiogonio-
metrije. Odlikovan je bil z redom za hra-
brost in redom zaslug za narod.
V Sloveniji, kamor je bil premeščen iz
zdravstvenih razlogov, je prva povojna leta
služboval v oddelku za zveze in na drugih
delovnih mestih v okviru Državnega sekre-
tariata za notranje zadeve Slovenije. V
Ljubljani si je ustvaril družino, opravil
gimnazijsko maturo, nato še učiteljski
diplomski izpit na učiteljišču (1954) in se
oktobra 1958 vpisal kot redni študent na
Višjo šolo za socialne delavce, na kateri je
diplomiral spomladi 1961. V službi je nato
prešel v odsek za mladinsko kriminaliteto
v Tajništvu za notranje zadeve Okrajnega
ljudskega odbora Ljubljana, kjer je služboval
do konca leta 1963-
Takoj za tem se je zaposlil na Višji šoli za
socialne delavce kot vodja praktičnega dela.
Nato se je vpisal na Pravno fakulteto, kjer
je diplomiral leta 1967 na pravosodni usme-
ritvi. Kot diplomirani pravnik je bil leta
1967 izvoljen za predavatelja višje šole za
predmet Upravni postopek in administra-
cija. Predavanja je prevzel s šolskim letom
1968/69 in odtlej predaval to snov do
upokojitve. Leta 1978 je bil izvoljen v naziv
profesor višje šole za predmet Osnove
procesnega prava (kot se je preimenoval
Upravni postopek), poleg tega pa je nato
prevzel še predavanja iz predmeta Družin-
sko pravo. V začetku leta 1980 se je upokojil,
vendar je še nekaj časa sodeloval po po-
godbi.
V času svojega službovanja na Višji šoli
za socialne delavce je sodeloval na številnih
posvetovanjih in seminarjih o socialnem
delu, družinskem pravu, načrtovanju dru-
žine in drugih. Sodeloval je v organih uprav-
ljanja šole. Aktiven pa je bil tudi zunaj šole
v družbenih organizacijah občine Ljubljana
Center in Krajevne skupnosti Tabor. Mnogi
Ljubljančani, ki so sklenili zakonsko zvezo
na ljubljanskem magistratu, se ga bodo spo-
minjali kot matičarja. To vlogo je opravljal
s posebnim veseljem, predanostjo in ob-
čutkom poslanstva, dokler je imel dovolj
moči.
Teodor Stojšin je kot profesor višje šole
poleg pedagoškega dela opravljal tudi razi-
skovalno delo. Raziskovalno se je posvečal
predvsem področjem upravnega postopka,
družinskega prava, pa tudi drugim vpraša-
njem, ki zadevajo razmerje med socialnim
delom in pravom. Objavil je več samostoj-
nih publikacij in znanstvenih in strokovnih
sestavkov v strokovnih in drugih časopisih.
123
NEKROLOG
Bil je zvest sodelavec strokovnega časopisa
Vestnik delavcev na področju socialnega
dela, katerega naslednik je sedanje Social-
no delo. Med publikacijami so bila za štu-
dente pomembna skripta o pisarniškem po-
slovanju; priročnik o upravnem postopku
je bil dobrodošlo pomagalo socialnim de-
lavcem. V svojih člankih je obravnaval vpra-
šanje priznanja nezakonskega očetovstva,
posvojitev, pravne vidike prostovoljnega
dela na socialnem področju, načrtovanje
družine, gmotne razmere delavcev z najniž-
jimi dohodki in druga. Profesor Stojšin je
služboval na Višji šoli za socialne delavce v
času, ko so se temelji te stroke pri nas šele
oblikovali. Njegov prispevek še ni celovito
ovrednoten, nedvomno pa je s svojim pe-
dagoškim in raziskovalnim delom soobli-
koval številne generacije socialnih delavcev
in pomagal utemeljiti pri nas novo stroko
in vedo socialnega dela.
Kolegi in študentje se ga bomo spomi-
njali kot zadržanega, urejenega, strogega,
vendar pravičnega in človeško občutljivega
kolega in učitelja. Nikdar ni govoril o sebi
in tudi izzivalnim razpravam, ki so nače-
njale politična vprašanja, se je raje izognil.
Marsikdaj ga najbrž v tistih časih, ko so
študentske revolucije na Zahodu tudi k nam
zanesle nov veter, nismo razumeli, saj so se
njegove življenjske izkušnje zelo razlikovale
od izkušenj mlajše generacije kolegov, ki ni
neposredno in boleče doživela ne pred-
vojne socialne bede ne vojne ne razlike, ki
jo je prinesla nova družbena ureditev. Bili
smo mladi, vase zaverovani, kritični do
razmer, s pogledi uprtimi v prihodnost. Ves
čas pa smo kljub tem razlikam spoštovali
njegovo strokovnost, urejenost, vestnost in
odgovornost pri delu, predvsem pa preda-
no navezanost na družino.
Ko je danes njegova življenjska pot pred
nami kot celota, je jasno razvidno, da tedaj,
ko bi lahko, ni krenil po poti vzpenjanja v
hierarhiji Uprave državne varnosti, službe,
v katero ga je potisnilo vojno in povojno
dogajanje — čeprav je nedvomno imel mož-
nost, saj je imel tedaj ne tako pogosto (sicer
nedokončano) gimnazijsko predizobrabo
in funkcionalno usposobljenost —, ampak
si je vztrajno prizadeval, da bi se izvil iz
železnega primeža represivnega aparata,
katerega del je bil. To mu je navsezadnje
tudi uspelo. Občudujemo lahko njegovo
neumorno vzpenjanje po drugi lestvici —
po lestvici izobraževanja: dokončal je gim-
nazijo, maturiral, opravil še abiturientski
tečaj na učiteljišču (je že moral čutiti veselje
do pedagoškega poklica), dokončal Višjo
šolo za socialne delavce in nato še Pravno
fakulteto, pri tem pa tedaj ni bil več mlad.
Ko je diplomiral na pravu, je bil star 44 let.
Njegova bibliografija, presojana z današ-
njimi očmi, ni videti obsežna. Upoštevati pa
moramo, da se je strokovna publicistika na
področju socialnega dela tedaj šele začela
razvijati in da je v nazivu predavatelja ozi-
roma profesorja služboval le trinajst let.
Profesor Teodor Stojšin se je vse do zad-
njega zanimal za dogajanje na šoli in nam
sporočal svoje dobre želje. Ker ga lani ni
bilo na novoletno družabnost, smo mu po-
slali nekaj naših del, ki so izšla v preteklem
letu. Razveselil se je te skromne prijateljske
pozornosti. Uvideli smo, da smo bili v nje-
govem življenju pomembnejši, kot smo
sklepali spričo njegove zadržanosti, in da
je vse do zadnjega mislil na nas. Tudi mi,
njegovi kolegi ga bomo, tako kot generacije
njegovih študentov, ohranili v prijaznem in
hvaležnem spominu.
V Ljubljani, na dan pogreba, 5. marca
1999
Blaž Mesec
124