UDK 911.3=30 YU ISSN 0352-7921 YU ISBN 86-7207-022-4 Oddelek za geografijo Filozofske fakultete Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani Department of Gcographv Facultv of Philosophv Universitv of Edvard Kardelj in Ljubljana DELA št.6 GEOGRAFIJA IN AKTUALNA VPRAŠANJA PROSTORSKEGA RAZVOJA GEOGRAPHY AND CURRENT OUESTIONS OF SPATIAL DEVELOPMENT 70 LET GEOGRAFIJE NA LJUBLJANSKI UNIVERZI 70-TH ANNIVERSARY YEAR OF GEOGRAPHY AT THE UNIVERSITY OF LJUBLJANA Ljubljana, 19S9 Izdaia in založila Oddelek za geografijo in Znastveni ištitut Filozofske fakultete Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani f3L-?4?URBAN AREAS OF THE SOCIALIST REPUBLIC OF CROATIA The degree and the main characteristics of urbanization of SR Croatia express an uniformity. Smaller areas bccoming stronger demographicallv (immigration type) and the larger ones decreasing demographicallv (exodus type) are remarkable. The areas of the respective tvvo types of the tcrritory are in relation of 1:3, and their population in that of 1:1. It shows a different population density and different urbanization. The urban nuclei display various typologies and different degrecs of rural-urban polariza-tions. In general, the polarization is inereasing, and is increasingly pressing by disere-pancy betvveen the population density and the devclopment (1948-1981, the share of the communal-ccntres population inereased from 25 % to 47 %, and the share of the population of the other, i.e. rural settlemcnts, dccreased from 75 % to 53 % of the population of SR Croatia). Relatively greater changes took plače after the sixties, and the respective changes are very differcntial; regarded from the regional aspect ZO Gospič or Lika space are of minimal urbanization, of only 22 %, and ZO Zagreb or Middle Croatian nuclei of cven 93 %). Eight of totally 10 ZO of SR Croatia (its community-unions or maero-regions) \vere of negative migration-balanec within the period 1971-1981 (aH of them cxpect ZO Zagreb and ZO Rijeka). But vvithin the exodus areas themselves (communities and community-unions) exist the areas of expressively positive and those of negative migration-balance. The immigration areas (tovvns and its suburbs) are today (diffcrently from the earlier siluation) of a higher natality rate and of a higher natural-growth-rate of population than the exodus areas (rural areas). The rural areas, speaking from the demographical point of view, strong-ly curtailed and are no more like, let us say, an ineubator of demographic processes. Grcat differences in natality between urban and rural areas of SR Croatia are the fundamental negative characteristics of today. If general trend cf natural movement continues, the strueture of the population of SR Croatia vvii!, in its entiretv, consist of greater number of the dead than the alivc - as ^arly as at the end of the 20th cen-turv. Today, hovvever, the \vhole rural space of Croatia is that cf the negative natural movement of population (greater percentage of deaths than of births). Up to the present moment nothing has been done to prevent sueh an unfavourable trend. So, we must conclude that population-politics does not cxist. The urbanization (deruralization) is also exprcssed in diseordance of largeness cf the ccntral-settle-ments (great difference of order of largencs among republical, maero-regional, and regiona! centres). On the grounds of this fact and some other parameters, the problem of more uniformurbanization appears, numcricaiiy and space regarded. How to solve the problem of revitalization of the villages consisting of the old-age inhabi-tants; the problem of derogated villages - especially on the isles and in the moun-lainous distriets? The socio-economic corrcctions and impulses should be very strong M. Friganovic - 106 - O demogeografskom .... The present state and the projeetion up to the 2000 year are given belovv. Year Avcrage annual natural movement rate per 1000 inhabitants Totally Urban Settlements Mixed Settlements Rural Settlements 1984 1991 1995 2000 2,3 1,5 0,8 -1,3 0,5 5,7 5,1 4,2 2,5 1,0 -0,2 -2,0 -3,6 -6,3 -8,3 -11,2 and persistent in order to attain somcvvhat in this conncetion in ncar future. For, it has undoubtcdly been found, there exists strong correlation betvveen socio-economic (un)development and (de)populization. The analyses of 124 labour centres in SR Croatia shovv an irregular arrangemcnt of the employmcnt possibilities (super-con-centration and desolation). Hovv to correct sueh a situation knovving that polariza-tion-concentration cffects cannot be stopped for the present tirne? PROSTORNI FRERAZMEŠTAJ STANOVNIŠTVA I NJEGOVE IMPLIKACIJE NA RAZVTTAK NASELJA U SR MAKEDONIJI Mitko Panov* IZVLEČEK UDK 911.37:312.8(497.17) Problematika deagrarizacije in urbanizacije v Makedoniji s posebnim ozirom na migracije prebivalstva je prikazana na osnovi podrobnih proučevanj. ABSTRACT UDC 911.37:312.8(497.17) MOVEMENT OF THE POPULATION AND ITS IMPLICATIONS OVER COLONIES DEVELOPMENT, VVITHIN SR MACEDONIA On the basis of detailed analvisis the author presents the problems of deagrarization and urbanization in the SR Macedonia with special emphasis on migration of population. Prcrazmeštaj stanovništva u SR Makedoniji putem migracija na relacijama selo -grad i grad - grad, odnosno u granicama jedne opštine ili izmedju opština, tj. regiona i večin prostornih celina, dovelo je do veoma ozbiljnih ne samo populacionih več i socio-ekonomskih problema i teških posledica. Uzimajuči u obzir vremensku kompo-nentu, prostorna populaciska degresija uglavnom je započela u novije doba, tj. od pre nekih tridesetak godina. Prateči razloge, stanje i posledice nijc teško utvrditi preciznim faktima te na pretpostavkama, što je od bitnog značaja i za iznalaženje praktičnih mera za rešavanje problema iako se u tom smislu dosta kasni i nedovoljno prizi-va u pomoč nauka. Posledice prerazmeštaja stanovništva su različite, više slučajeva negativne, jer su migracije uglavnom stihijne a ne planski usmerene i sinhronizovane. U SR Makedoniji ima danas na jednoj strani, depopulaciona područja, sa jako nepovoljnom demo-grafskom strukturom stanovništva, a na drugoj, prenaglašena koncentracija stanovništva u gradovima i u nekoliko područja zapadne Makedonije. Zbog toga, više od 80 % stanovništva živi u gradovima i ravničarskim područjima, a manje od 20 % na dve trečine prostora, što upozorava na nepovoljno stanje naseljenosti. Prema tome urbanizacija u Makedoniji je več optimalna i ima oblik hiperurbanizacije, o čemu čc biti reči kasnije, a u ruralnoj sredini deagrarizacija je zahvalila takve razmere, da sc več jedna trečina, ili više od 200.000 hektara obradive površine ne obradjuje ili sc racionalno ne koristi. Dalje, prerazmeštajem stanovništva u nekim područjima zapadne Makedonije, a naročito u Pološkoj Kotlini, gde živi največi broj albanskog stanovništva u Republici, stvaraju se homogene etničke zone itd. * Dr., red.univ.prof., Odsek za geografiju PMF, 91000 Skopje, Gazibaba 1, YU M.Panov -108 - Prostorni prerazmeštaj... Cilj našeg daljeg izlaganja je ukazati kako migraciona kretanja utiču na populaciski, teritorijalni i funkcionalni razvitak naselja, jer se u tom smislu i najviše vide promene u prostoru, sa največim problemima. Pre svega prerazmeštaj stanovništva naročito utiče na promene populaciske veličine seoskih i gradskih naselja, a tirne i neposredno na njihov celokupni razvitak. Znatan broj seoskih naselja je sasvim raseljen, druga su u fazi rascljavanja, treča populaciski rastu preko optimuma što im pruža njihov atar za agrarnu egzistcnciju, dok je u ruralnim zonama sve manja razlika izmedju sela i grada. U gradovima je prisutan znatan mehanički priliv stanovništva sa velikim razlikama medžu gradovima. U večim gradovima gde je imigracija izraženija, sve se više osvaja obradivo na račun gradjevinskog zcmljišta, šire se prigradske zone, divogradba pa i nazovimo ih "elitne" zone. Urbana sredina je sve više podložena štetnim uticajem raznih zagadjivača kao što je tipičan slučaj sa Skopjem i T.Velesom. Sa doseljava-njem, naročito mladog stanovništva, u gradovima se permanentno povečava broj nezapošljenih i sa tim povezani socijalni problemi itd. Počečemo izlaganjem sa seoskim naseljima, nezalazeči opisno u uzroce nepovoljnih promena u ruralnoj sredini SR Makedonije. Mreža seoskih nascija se razredjuje. Masovnija emigracija seoskog stanovništva započela je beže posle 1961 godine. Prema podacima iz 1971 godine sela su napustila oko 270.000 lica, u periodu 1971 - 1981 godine, emigracija je nešto smanjena ali je ipak još dosta aktualna.1 Interesantno je to što su do 1971 godine više bila izražena regionalna iseljavanja najviše u veče grad-ske centre, dok su u periodu od 1971 do 1981 godine bile aktivnije lokalne migracije, pa su zbog toga i manji gradovi počeli populaciski brže da rastu. Zbog ovakvog masovnog prerazmeštaja seoskog stanovništva, prvi put u istoriji naseljenosti SR Makedonije, u 1981 godint broj seoskog stanovništva je bio manji od gradsog, seoskoj 44,9 %, a gradskoj 55,1 %. Da dodamo i jedan iznenadjuči podatak da je od ukupno 1636 sela, u SR Makedoniji 1981 godine, u više od 1000 seoska naselja broj stanovništva opao u odnosu na 1971 godinu, dok su 106 sela sasvim rasel jena. Zbog gornjih uzroka nastale su značajne promene u veličini seoskih nascija. U suštini je veoma porastao broj malih sela, do 300 stanovnika. Tako je bilo u 1981 godine 837 ili 51,5 % malih sela, a to nije broj za potcenjivanje, pogotovu kada se zna, da se u odnosu na 1961 godinu brGj malih sela povečao za 265 nascija. U 19S1 godini u ovim malim selima bilo je 107.096 stanovnika ili 12,5 % od ukupne seoske populacije u Rcpublici. To ukazuje, da je u polovini seoskih naselja živela samo jedna osmina seoskog stanovništva Republike i to sa nepovoljnom demografskom strukturom. Sva 1Statistički pedaci koriJčcni su iz sledečih publikacija: Prvi rezultati od popiso! na naselenie-to vo 1971 godina, Republički zavod za statistiku, Statistički pregled 17, Skopje, 1971; Prvi rezultati od popisol na nasclcnicto i domakinstvata vo 1981 godina, RZS, Statistički pregled 115, Skopje, 1981 godina; Naselenie vo gradovite na SR Makedonija 1948-1981, RZS, Statistički pregled 162, Skopje, 1986. M. Panov 109 Prostorni prcrazmeštaj... su ova sela zahvačena intenzivnom deagrarizacijom, a površina obradivog zemljišta na starima oviti sela nije mala. Raspored malih sela po pojedinim područjima je razli-čan u zavisnosti od intenziteta migracionih kretanja. Tako se opštine Titov Velcs, gde je emigracija seoskog stanovništva znatna, 60 od ukupno 80 sela su mala, a na teritoriji opštine Tetovo, gde je za sada emigracija seoskog stanovništva mala, 10 od ukupno 89 sela su mala.2 Drugu grupu čine velika sela sa više od 800 stanovnika. Takvih je u 1981 godini bilo 303 ili 18,4 % sela u SR Makedoniji, dok jc više od po 2000 stanovnika živelo samo u 76 naselja. U ovim relativno velikim selima u 1981 godini ukupno je živelo 483.S88 ili 57,5 % seoskog stanovništva republike. To znači, da u nešto manjc od jedne petine sela žive više od polovine seoskog stanovništva SR Makedonije. U ovim selima stanovništvo se je povečalo glavno prirodnim priraštajem. Mcdjutim postoje sela u kojima ima i dosta doseljenika, naročito u opštinama Tetovo i Skopje u kojima su se naselili migranti iz SAP Kosova, tj, albansko stanovništvo i muslimansko stanovništvo iz Sandjaka. Jedan deo velikih sela, uzimajuči u obzir nepovoljan odnos strukture domačinstva prema poljoprivrednim površinama, je več agrarno prenaseljen i ako se na vreme ne reši pitanje njihovog daljeg razvitka, naročito putem disperzije neagrar-nih delatnosti u njima, postoje potencijalne mogučnosti za jaču emigraciju seoskog stanovništva. Naročito brojne su agrarno prenaseljena naselja u opštinama sa albanskim stanovništvom Tetovo, Gostivar, Debar i Kičevo u kojima su 92 scia ili 75,4 % svih agrarno prenaseljenih sela u SR Makedoniji (122). Iz gornjeg sc vidi da je u ruralnoj sredini SR Makedonije, zbog prerazmeštaja stanovništva, nastao vcoma neravnomerni razmeštaj seoskog stanovništva po naseijima ili pojedinim područjima, tc se zato proces deagrarizacije intenzivno širi, a prisutna je i problematika agrarno prenaseljenih naselja. Medjutim, ako se ostane samo na ovoj zabrinjavajučoj konstataciji, problem sc neče sam rešiti. Potrebno je oceniti i odrediti dalji razvitak scoskih naselja, što je i jedan od ciljeva ovog kratog rada. Govoriti o objektivnoj perspektivi razvoja sela nije jednostavno, naročito u sada-šnjim prilikama lošeg socio-ekonomskog stanja večeg dela ruralne sredine. Tačno zbog toga potrebna su fundamentalna i praktična istraživanja mreže secskih naselja. U tom smislu obratih smo naročitu pažnju na četiri osnovna elementa: odnos naselja prema odredjenim prostornim determinantama, na strukturalne promene seoskog stanovništva, na funkcionalnu klasifikaciju svakog sela i na odredjivanje ruralnih područja i ruralnih centara. Svaki od ovih četiri elemenata več je detaljno razradjen ali u ovom radu iznečemo samo nekoliko kratkih informacija. 2M.Panov: Populaciski i prostorni obeležja i problemi na maiite sela vo SR Makedonija. Insti tut za prostorno planiranje - Ohrid, Skopje, 1983. M.Panov -110- Prostorni prerazmeštaj... U vezi prostornih determinanti, proučili smo razmeštaj seoskih naselja u odnosu na orografske prilike te u tom smislu jasno konstatirali da u SR Makedoniji ima 525 ravničarskih, 764 brdskih i 347 planinskih naselja. U odnosu na saobračajnu mrežu, veoma mali broj sela, nešto više od 100, leži na glavnim putevima, a veliki broj naselja dosta je od njih udaljen. Mali broj sela (oko 80) leži u takozvanoj ruralnoj ili naj-bližoj zoni prema gradovima, a veliki broj sela je dosta udaljen od centralnih mesta. Ovc prostorne determinante jasno ukazuju zašto je prerazmeštaj stanovništva bio intenzivan i da se najudaljenija sela najviše raseljavaju. Mi smo na osnovu odredjenih kriterija izvršili funkcionalnu klasifikaciju svih sela u Republici. Interesantno je, da smo sva sela odredili u 7 funkcionalnih grupa, sa tom napomenom, da največi broj, 555 naselja pripadaju grupi sa ratarskom funkcijom, 321 naselje grupi sa ratarsko-stočarskom funkcijom, a najmanje, 13 seia, pripadaju grupi sa šumarskom funkcijom. Za stabiiniji razvitak seoskih naselja, za održanje čoveka u prostoru i za produktiv-niju poljoprivrednu proizvodnju, smatrali smo da je veoma važno, da se u ruralnoj sredini izvrši podela po ruralnim područjima, što je od dragocene koristi za društveno a naročito za prostorno planiranje. U tom smislu, uzimajuči u obzir nekoliko kriteri-juma (priroda prostora, prostorne determinante, populaciske prilike, agrarnu struktu-ru i dr.) izvršili smo detaljnu podelu u svim opštinama u SR Makedoniji i odredili tačan broj u svakoj od njih. Ukupno za celu Republiku odredili smo 221 ruralna područja, a to znači i isti toliki broj ruralnih centara. Izvršili smo i funkcionalnu klasifikaciju svakog područja, a zalim i objasnili kakvu ulegu treba da ima ju ruralni centri prema funkcionalnom obeležju područja. Za svako ruralno područje odredjenje su njegove granice, broj sela u njima, stanje demografske strukture stanovništva i agrarna struktura, što je zahtevalo veoma strpljiv i mukotrpan rad. Na osnovu prethodno navedenih četiri elemenata smo za dugoročniji socioekonomski razvitak ruralne sredine, kao i za urbanističko uredjenje sela, izvršili jednu praktičnu rangiranjc i selekciju u mreži seoskih nascija, i to ne samo u globalu več i za svaku opštinu i svako ruralno područje. Prema tome hitan prioritet u razvoju treba da ima 566 sela, S09 sela treba da se održi, tj. treba preuzeti mere da se ne dozvoli njihovo poipuno raseljavanje, več naprotiv da se revitaliziraju, dok 261 sela treba da se rasele jer ona danas skoro nemaju ckonomskog opravdanja da postoje. U tom smislu razra-dili smo način kako da se ona rasele a da se poljoprivredne površine na njihovim atarima, kojc iznose 310.971 ha, racionalno koriste, odnosne da se ne transformiraju u divlji pejsaž kao što je to danas vidno. U tom smislu odredili smo takozvana 75 integralna jezgra, odnosno sabirna naselja. Iz dosadašnjeg izlaganja može se izvesti kratak zaključak da je zbog intenzivnog M. Panov -111 - Prostorni prerazmeštaj... prerazmcštaja stanovništva, naročito seoskog, došlo do znatnog i skoro kaotičnog poremcčaja u mreži seoskih naselja. Iako se dosta kasni, za saniranje nepovoljnih socio-ekonomskih prilika u ruralnoj srednini SR Makedonije, mere za dugoročni i planski razvitak seoskih naselja ne bi bile celishodne i sigurne bez proučavanje navedenih clemenata. To je na odred jen način savremena novina, barem za SR Makedo-niju, i to ne samo sa koncepciskog več i još više praktičnog aspekta i značaja. Prerazmeštaj stanovništva uticao je i utiče na populaciski i teritorijalni razvitak gradova. U suštini svi 29 gradovi u SR Makedoniji su imigraciska mesta jer je gro mi-granata upučen prema njima. Tako su sva gradska naselja populaciski dosta narasla, i urbanizacija u SR Makedoniji 1981 godine bila je najizraženija u našoj zemlji. Medju-tim urbanizacija po svom tipu ima više kvantitativan karakter jer su doseljenici veči-nom sa sela. U suštini takva hiperurbanizacija, za ekonomske prilike u SR Makedoniji nije povoljna. U 1981 godini u gradovima živelo je 1.054.809 ili 55,1 % stanovnika, a u selima 858.762 ili 44,9 % stanovnika stanovništva Republike. U svim gradovima prisutan je mehanički priliv stanovništva, u nekima manje a u drugima više, tc zato se oni danas razlikuju po veličini. Tako grad se računa i Pehče-vo sa oko 3.000 stanovnika i Skopje sa 405.874 stanovnika, ili Kratovo sa 5.420 i Bito-la sa 80.832 stanovnika, pa zato su i problemi njihovog razvitka različni i sa različitim implikacijama u pojedinim urbanim sredinama. Jedan od osnovnih faktora zašto postoje znatne razlike u naseljenosti, je u vezi sa prostornim razmeštajem gradova. Jedni gradovi imaju lokalni ili periferan položaj u odnosu na nekoliko glavnih komunikacija i ograničene gravitaciske sfere uslovljene i prirodom prostora. To su uglavnom mali gradiči a takvih ima 13 i u sadašnjoj fazi prerazmcštaja stanovništva pona-šaju se kao etapne stanice iz kojih teku migracije prema večim gradovima, ali se u poslednje vreme imigranti sve više zadržavaju u njima. Drugu grupu čini 9 gradova koji imaju regionalni položaj, sa nešto proširenim gravitacionim sferama i izvan gra-nica njihovih opšiina u kojima je imigracija značajna ali ipak još ne mnogo velika. Treču grupu čine 6 gradova koji imaju interregionalni položaj, koji su funkcionalno najrazvijeniji, sa širokim gravitacionim zonama tc su zato i najprivlačnija imigraciska mesta. Za razliku od gornjih grupa gradova, Skopje ima specifičan ne samo interregionalni več i republički i medjunarodni položaj i značaj, sa največom koncentracijom sekundarnih i tercijarnih delatnosti, pa zato danas u njemu živi jedna četvrtina od celokupnog stanovništva SR Makedonije, što svakako nije za pohvalu ako se uzme u obzir da SR Makedonija broji oko dva miliona žitelja. U globalu je u periodu 1971 -1981 godine, migracioni saldo u malim gradovima iznosio 11,0 %, u srednjim 37,0 % a u večim gradovima zajedno sa Skopjem 52,0 % od ukupnog migracionog salda u svim gradovima u Republici. O funkcionalnoj klasifikaciji gradova neče biti govora, jer to nije cilj ovog rada, ali M. Panov -112 - Prostorni prerazmeštaj... da funkcije utiču na migraciona kretanja, na različite socioekonomske i druge probleme u gradovima je bezsporan fakt. Medjutim, obratičemo pažnju na one vidne implikacije koje su u uskoj vezi sa mehaničkim prilivom stanovništva, tj. na teritori-jalno širenje gradova, na stvaranje etnički homogenih zona i na neke socijalne probleme. Svi gradovi u SR Makedoniji pod pritiskom imigranata teritorijalno se šire van cen-tralnog gradskog jezgra i to tako brzim tempom da su i najnoviji urbanistički planovi več zastareli, ili u večini slučaja malo se poštuju. Gradovi se prostorno šire legalnim putem, tj. prema postoječim urbanističkim planovima, zatim nelegalno putem divo-gradbe i stvaranjem specifičnih perifernih i takozvanih "elitnih" zona. Medjutim u svim slučajevima prostornog širenja zauzimaju se prigradske agrarne površine. A poznalo je kada se jednom obradivo zemljište transformira u gradjevinsko ono je za uvek i nepovratno izgubljeno za poljoprivredu. Nažalost i legalnim putem, tj. prema urbanističkim pianovima zahvataju se uglavnom ravničarski delovi, sa najboljim boni-tetom zemljišta. Takav je tipičan primer sa Skopjem. U suštini u ravničarskom delu Skopske kotline, prema katastaru, registrirano je 5000 ha zemljišta sa najboljom, prvom i drugom klasom boniteta. Medjutim, zbog velikog mehaničkog priliva i potre-bom za stanovanje, kao i izgradnjom nekoliko velikih fabrika na južnom i jugoisto-čnom delu grada, tj. u ravnici, novim prostornim širenjem grada zauzeto jc 3000 ha najkvalitetnije obradivog zemljišta. To je 60 % od ukupnog takvog zemljišta u celoj Skopskoj kotlini, a to zemljište nekada je snabdevalo Skopje sa povrtarskim i vočar-skim proizvodima. Rigorozan je primer osvajanje prigradskog agrarnog zemljišta za račun gradjevinskog u Kumanovu kome su več pripojena i nekoliko najbližih sela. Slična je situacija u Tetovu, Gostivaru, Kičevu, Prilepu, Strumici i drugim gradovima. Kada bi se preračunala površina transformiranog agrarnog u gradjevinsko zemljište za sve gradove u SR. Makedoniji, dobila bi se takva brojka izgubljenog visokokvali-tetnog zemljišta, koja nije uopšte za potcenivanje. Pod uticajem nekontroliranog priliva imigranata, naročito sa sela, gradovi se_ prostorno šire i neiegalnim putem, tj. divogradbom. Taj problem je jako prisutan, aktualan i razume se veoma nepovoljan, naročito za nizak standard stanovanja, jer su lokaliteti divogradbe komunalno slabo opremljeni i neregulirani urbanističkim planom. Divo-gradbe mogu da niču takoreči preko noči, na periferijama gradova, na strmijem mikrorcijefu. Medjutim to nije pravilo za sve gradove jer se divogradbe javlja ju i na povoljnijem, ravničarskom terenu, kao i pojedine kuče unutar medjuprostornim dciovima grada. U ovom smislu najbolji je primer Skopje koje je sa svih strana takoreči opkoljeno divogradbama. a naročito u prigradskim naseljima, te je zato površina naseljenog prostora šira u odnosu na ukupnu populacija Veoma su specifični slučaji Tetova, Gostivara, Kumanova i Kičeva u kojima je veliki priliv albanskog stanovništva iz okolnih sela i iz SAP Kosova. Tako, na primer, u Tetovu naseljen prostor M. Panov -113 - Prostorni prerazmeštaj... veoma se je proširio na istočnoj i zapadnoj strani kučama albanskih doseljenika sa i bez dozvole gradnje. U Gostivaru mnogo kuča je izgradjeno na jako plodnom pri-gradskom agrarnom zemljištu, a u Kičevu gradska površina je otišla daleko od neka-dašnjeg uskog centra, čak do niskih, tj. prelaznih padina Bistre. Iako postoji zakon o koriščenju zemljišta on sc, barcm do sada, malo poštuje. U manjim gradovima veča jc kontrola u vezi divogradbe kao, na primer, u Negotinu na Vardaru gde skoro nema divo naseljenog lokaliteta, pa čak ni kuča. Ovakav proces prostornog širenja gradova je najnepovoljna posledica mehaničkog priliva, glavno seoskog stanovništva, a u gradovima gde živi značajan broj albanskog stanovništa uzrok divo gradbi je i običajno pravo da za svakog muškog potomka bude izgradjena posebna kuča. U gradovima sa različnom etničkom strukturam stanovništva prisutna je pojava stva-ranja homogenih etničkih delova. To je naročito izraženo u onim gradovima gde su imigranti albanskog ili romskog porekla. Takvih primera ima u Skopju ali naročito u Tetovu gde su formirane cele mahale isključivo naseljene Albancima i to glavno sa SAP Kosova, a u tom smislu ne zaostaje ni Kumanovo. Večinom kuča je izgradjeno na divo, ali ima primera gde se stanovi ili kuče otkupljuju za pozamašnu sumu nova-ca da bi se nealbanska domačinstva iselila u druge delove grada. Na kratko želimo da obratimo pažnju i na socijalne probleme koji su u najvcčoj meri uzrokovane večim prilivom imigranata u gradove SR Makedonije. S obzirom da je gro doseljenika sa sela i da je večina od njih nekvalifikovano i sa niskim obrezovanjem, znatno se je povečao broj nczapošljenih lica a tim u vezi socijalne posledice. Medjutim, želimo da ukažemo na neke sociološke aspekte koji su do sada, barem u SR Makedoniji, malo obradjene u sociogeografskim istraživanjima. U prigradskim našel jima i u delovima divogradnje, socijalna struktura gradjana i način njihovog življenja je specifičan. Ovde uglavnom žive radnici i doscljenici sa sela, sa malim ličnim dohodkom, sa nižim kvalifikacijama, sa nižim stepenom obrazovanja, sa znatno večim izdacima u prevozu do gradskog centra, sa slabom komunalnom oprcmljenoš-ču, uopšte sa nižim životnim standardom, da ne kažemo siromašniji sloj gradskog stanovništva. S druge strane, pak, u odredjenim delovima grada, a naročito u Skopju ima, nazovimo ih "elitne zone" sa suprotnim uslovima življenja, tj. sa boljim životnim standardom, sa večom komunalnom higijenom, sa konfornim kučama i raznim drugim privilegijama. Medjutim, ako se prouči socijalno poreklo i struktura tih gradjana u "elitnim zonama", ili kako se barem do sada imenuju kao "močnici", a što je dosta teško doči do takih podataka, onda se može postaviti pitanje dali je opravdano posto-janje socijalne diferenciacije zona stanovanja. Prema ovome što je dosada rečeno u vezi prerazmeštaja stanovništva, tj. o migracijama i njihove različne implikacije na razvitak naselja, može se kratko zaključiti sledeče: ova problematika je veoma aktualna i ona zaslužuje pažnju još detaljnijeg M. Panov -114 - Prostorni prerazmeštaj... proučavanja, iz izvedenih objektivnih konstatacija praktično treba da se iznadju rešenja koja bi brže mogla uticati na daleko bolji razvitak kako ruralne tako i urbane sredine, ali pri tome nauka treba da dobije primat koji je za sada bio samo simboli-čan. Negativne socio-ekonomske posledice, prouzrokovane glavno emigracijom seoskog stanovništva, treba ublažiti ili sasvim otkloniti novim planskim razvojem mreže seoskih naselja. Neophodno je sankcionirati stihijni proces urbanizacije. Nije u pitanju samo prenaglašcni kvantitet urbanizacije več, kao što se vidi iz nekih delova rada, pitanje je kako smanjiti vremenski period prelaska kvantiteta u kvalitet, a to znači i smanjiti još postoječe klasične razlike izmed ju sela i gradova. M.Panov -115 - Prostorni prerazmeštaj... MOVEMENT OF THE POPULATION AND ITS IMPLICATIONS OVER COLONIES DEVELOPMENT WITHIN SR MACEDONIA The basic goal, in the work, is to show and to analvze the influence of the population movement over the Colonies Development, vvithin SR Macedonia. In fact, the que-stion is about the migration movements, as an important factor the of population's, territorial's and functional development, both for villages and city colonies. Taking into consideration the fact, that the migrations, mainly are moving elementally, so on one side can be seen an expressive depopulation area, charactcristical for rural en-vironment, and on the other side, the settlement conccntration is much bigger on a smal area, characteristical for urban region. This is the reason that from 1981, about 80 % of the total population in SR Macedonia lives in the citics, as on two thirdsof the Republic lived 20 %, with very bad demographical strueture. The implications of this movement are noted, mainlv, over the colonies. In the first part, the question is about the colonies, that is, in the brief introduetion a deseription is given for the movement of the rural environmcnt, from vvhich thou-sand of peoples emigrated into the cities, and for the first tirne, in 1981 was noted that the village's settlement became smaller, in the comparison \vith the cities settlement, that is, 44,9 % of the total settlement in the Republic. From the analises \ve conclude that the villages settlement are particularly changed due to the mentioned migration. Namelv, the number of the small vilages has been rapidly changed (to 300 populaltions): vvhile, in 1981, there were 837 colonies, or 51, 5 % of the total villages number vvithin the republic. The small villages, now became a big problem. Regarding the villages, that is, the planning of the net development of the village colonies, four elements are taken into consideration: 1. Colonies relations tovvards some space determinants. 2. Structural changements of the village population 3. Functional clasification of the villages and 4. Determination of the rural areas and rural centres. AH these four elements are shortly analyzed and proved vvith factographical material. In the third part of the work, required details about problematic are given especially of the migration movement aspect. M. Panov -116- Prostorni prerazmeštaj... In fact, aH 29 cities, vvithin SR Maccdonia, more or less, are migration centres, thercfore, in 1981 the cities colonies vvere 55,1 % of the total Republic settlemcnt and urbanisation process, in rclation to aH Republics in Yugoslavia vvas the bigger one. This appearance can't be qualified as a positive one, particularlv not for Skopje, vvhcre, today lives one fourth of the total Settlement in the Republic. Due to the big mechanical influx into the city an attention is paid tovvards three elements vvhich vvere analised: 1. Territorial cities expanding 2. Appearance of ethnic homogenous zones and 3. Some social problems. Regarding the territorial expansion, legally, that is, in aceordance vvith Urban Plans, or illega!ly vvith a great number of illcgally made buildings, an information is given that a part of nevv made buildings is on thc agrarian land and a good quality field is lost for ever. Due to a great number of thc Albanian immigrants, that is, immigrants from Albanian origin, in some Cities, as Skopje, Tetovo, Kumanovo and other, clear ethnic parts are already made. Regarding the social problem, besides thc big unemp!oyment, a particular point is given social strueture of settlemcnt cspcciaHy those living at the suburban areas on the "elite" zone. PRISPEVEK GEOGRAFOV INŠTITUTA ZA RAZISKOVANJE KRASA K REŠEVANJU PROSTORSKE PROBLEMATIKE Andrej Kranjc* IZVLEČEK UDK 061.6:911:551.44"1947-1987"(047) V 40 letih delovanja Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU je pri raziskavah sodelovalo 9 geografov. Med njihovimi 800 objavljenimi deli jih 205 obravnava prostorsko problematiko krasa. Od skupno 330 elaboratov jih je 80 aplikativne narave in pri večini so soavtorji tudi geografi. ABSTRACT UDC 061.6:911:551.44"1947-1987"(047) THE CONTRIBUTION OF THE GEOGRAPHERS FROM THE INSTITUTE FOR KARST RESEARCH TO THE SOLUTION OF SPACE PROBLEMATICS The Institute of karst research ZRC SAZU exists more than 40 years and during this period 9 geographers were among its staff. 205 published works treat regional problematies. Out of 330 claborates 80 have applied orientation, the geographers as coauthors mosllv. 1. ZGODOVINA IZRK Zamisel, da bi Postojna postala svetovni ali vsaj evropski krasoslovni in speleološki center z združitvijo gospodarske (turizem), kulturno-pedagoške (kraški muzej) in znanstvene (krasoslovni inštitut) dejavnosti, je že stara, saj izvira z začetkov tega stoletja. Jamska komisija si je v novi okrožni zgradbi uspeia zagotoviti (1908) prostore za jamski muzej. Takorekoč v celoti pa je uspel to zamisel uresničiti I.A. Perko kot jamski tajnik oziroma direktor (1909-1940): Postojnska jama je postala državna imovina, ki je finansirala Italijanski speleološki inštitut (ustanovljen 1929), ta pa je imel tudi kraški muzej - le za muzej niso uspeli dobiti svoje zgradbe in je bil v isti stavbi, kot inštitut. Slovenska akademija znanosti in umetnosti je 1947 ustanovila svoj Zavod za raziskavo krasa (Speleološki inštitut), ki je bil 1954 preimenovan v Inštitut za raziskovanje krasa in je sedaj (od 19S4) v sklopu Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU. Razlogi, da so inštitut locirali v Postojni, so bili, poleg (neomenjane) tradicije, Biospeleolo-ška postaja v Postojnski jami, jamski muzej in tehnična sredstva Postojnske jame (na razpolaganje Inštitutu). Teh razlogov danes ni več, inštitut pa je še vedno v Postojni, kar ima tako dobre kot slabe strani. * Dr. geogr., znanstv^odel., ZRC SAZU, Inštitut za raziskovanje krasa, 66230 Postojna, Titov trg 2, YU. A. Kranjc -118- Prispevek geografov... 2. RAZISKOVALNA USMERITEV IZRK V prvem Statutu inštituta je kot glavna naloga raziskovalnega dela navedeno: sestaviti oziroma urediti jamski kataster in odpreti speleološke zbirke javnosti oziroma pripravili kraški muzej. Kot programska usmeritev je veliko bliže "speleološkemu" kot pa "krasoslovnemu" inštitutu, še najbliže pa "kraškemu muzeju". V prvih letih obstoja je bil še tak program preobsežen, saj v začetku inštitut ni imel, razen upravnika (geografa A. Šerka) niti enega sodelavca. Zaradi nesrečne Šerkove smrti (1948) je inštitut v resnici pričel z delom šele 1950, ko je postal v.d. upravnika R. Savnik in dobil rednega ter zunanje sodelavce. V 50-tih letih je ostal program bolj ali manj nespremenjen, z nastopom novih raziskovalcev (geografa Gams in Habič) v začetku 60-tih let, pa se je tudi pogled na raziskovalno dejavnost razširil. Težišče raziskav se je s speleoloških preusmerjalo na krasoslovne, seveda so vse vključevale in upoštevale tudi raziskave v kraških jamah. Počasi so se uveljavile tri osnovne raziskovalne smeri: geološke (s poudarkom na jamskih sedimentih), geografske (skoraj izključno fizičnogeografske) in biospeleološke raziskave. Ker speleobiolo-gov ni uspelo vključiti v inštitutsko delo (nekaj let so bili med raziskovalnim kadrom kar trije speleobiologi), je bila ta dejavnost prenesena drugam. Približno 70 % raziskovalnih zmogljivosti posveča Inštitut osnovnim (fundamentalnim) raziskavam s skupnim naslovom Temeljno raziskovanje krasa. Te so v sklopu usmerjenega raziskovalnega programa Naravna in kulturna dediščina slovenskega naroda (Geografsko raziskovanje krasa) in v sklopu geologije (speleogeološke raziskave). Ostalih 30 % zmogljivosti zapolnjujejo aplikativne raziskave, ki so cesto usmerjene v reševanje prostorske problematike. 3. KADROVSKA ZASEDBA TER DELEŽ IN VLOGA GEOGRAFOV Dr. Alfreda Šerka, zdravnika in geografa, prvega inštitutskega upravnika, sem že omenil. V prvih desetletjih je bilo pravilo, da je upravnik akademik - tako je bil upravnik Inštituta tudi geograf akad. dr. S. Ilcšič, čeprav ni bil raziskovalec v okviru Inštituta in ni sodeloval pri njegovem raziskovalnem delu. Kasneje se je to pravilo spremenilo in nazadnje je bil vrsto let upravnik geograf P. Habič. Dokler ni bilo upravnika v Postojni, je bil v.d. upravnika geograf R. Savnik oziroma pomočnik upravnika P. Habič. A. Kranjc -119- Prispevek geografov... Medtem ko je funkcija upravnika in njegovega pomočnika bolj upravno-administra-tivna, se z zasnovo raziskovalnega programa ukvarja Znanstveni svet, v katerem je vedno tudi kak geograf. Vsega skupaj je v dobrih 40 letih na inštitutu delalo 9 geografov: A. Šerko, R. Sav-nik, I. Gams, P. Habič, F. Habe, A. Kranjc, J. Rebec, A. Mihevc, T. Slabe. Preko 10 let je bil zunanji sodelavec tudi V. Bohinec. Trenutno (1989) je na Inštitutu 13 redno zaposlenih raziskovalcev, med njimi 4 geografi, od tega 3 raziskovalci in 1 novi raziskovalec. Od ostalih 9 raziskovalcev je 5 geologov, 1 kemik, 2 arheologa in 1 zgodovinar. 4. PROSTORSKA PROBLEMATIKA KRASA Reševanje prostorske problematike lahko gledamo ožje ali širše. Z ožjega vidika so take raziskave v glavnem aplikativna dela oziroma že deli projektov. Ker so bistvo naše institucije fundamentalne raziskave je jasno, da je delež inštitutskih aplikativnih raziskav majhen. Vendar so tudi osnovne raziskave lahko bistvena pomoč pri reševanju prostorske problematike. Vse inštitutske raziskave so vezane na kras, če ne na kras kot pojav, pa regionalno na kras. Našteti geografi so kot člani Inštituta objavili okoli 800 del. Med temi jc 205 takih, za katere je mogoče reči, da obravnavajo prostorsko problematiko oziroma da so neposredno vezani nanjo. Bistveno za reševanje prostorske problematike je poznavanje prostora. To velja tako za normalni kot za kraški relief, morda za kraškega še bolj. K poznavanju slovenskega krasa pa so geografi - sodelavci Inštituta - bistveno pripomogli. Od 205 objav, ki jih podrobneje obravnavam, jih je 186 takih, ki podajajo rezultate regionalnih raziskav. Te so lahko prostorsko zelo omejene (Šerkova "Kotlina Škocjan pri Rakeku" 1949), ali pa res regionalne (Habičeva "Razporeditev kraških globeli v Dinarskem krasu" 1978). Približno eno četrtino teh del lahko označimo kot prave regionalne študije, saj obravnavajo določeno ozemlje bolj ali manj kompleksno, vsaj njihove kraške značilnosti. Ostala dela, ki so pripomogla k poznavanju slovenskega kraškega prostora, lahko podrobneje razdelimo med dela, ki govore o geomorfologiji, hidrografiji, speleologiji, klimi, o kraških procesih in o problematiki zbiranja ter urejanja prostorskih podatkov. A. Kranjc -120 - Prispevek geografov... Skoraj enako število, kot je spelcoloških prispevkov, je tudi prispevkov, ki jih lahko uvrstimo med geomorfološke. Tudi tod gre za širok razpon, od prispevkov, ki obravnavajo cele pokrajine (Gamsov "Morfografski pregled Novomeških pokrajin" 1962) do posameznih podrobnosti (Habetov "Morfološki, hidrografski in speleološki razvoj v studenskem Hišnem zatoku" 1976). Klimi sta posebej posvečena 2 prispevka, kraškim procesom 4 (rezultate je mogoče aplicirati za uporabo pri reševanju prostorskih vprašanj). Šest prispevkov se ukvarja z vDrašanjem tehnike zbiranja, hranjenja in urejanja prostorskih podatkov - v glavnem gre za podatke o kraških jamah - kar je lahko bistvenega pomena tudi pri reševanju prostorskih vprašanj, še posebej, ker gre v glavnem za pojave, ki so v prostoru natančno določeni. Za primer navajam Habetov (1967) "Problem inventarizacije kraških poja%'ov na Slovenskem" in Kranjc & Jakopin (1984) "Jamski kataster v računalniški obliki". Varstvo narave je, postaja in mora postati vedno pomebnejši del pri obravnavanju in reševanju prostorskih vprašanj. Večino prispevkov, ki sem jih omenil zgoraj, je mogoče uporabiti tudi v zvezi z vprašanji varstva narave. Zato navajam posebej le prispevke, ki neposredno govore o tem vprašanju z vidika prostora. Teh je relativno malo, najmanj, a tudi ti so različni, od precej splošnih pozivov (Habe "Zaščiti podzemeljskega sveta bije plat zvona" 1973) do zelo konkretnih s prostorskega stališča (Kranjc "Poskus valorizacije kraških votlin v občini Kočevje z naravovarstvenega vidika" 1976). Največ je del, ki obravnavajo hidrografska vprašanja, od takih, ki dajejo pregled preko celote (Gamsov "Aperqu sur 1' hvdrologie du karst slovene et sur ses Communications souterraincs" 1965), do zelo ozkih v prostorskem in vsebinskem smislu (Habič & Kogovšck "Vertikalno prenikanje vode v krasu na primerih Planinske in Postojnske jame" 1979 in Savnikovi "Izviri Vipave" 1959). Sledijo prispevki s spclcolo-ško vsebino, pri čemer moram pripomniti, da upoštevam le tiste, ki prihajajo v poštev za širše poznavanje prostora in so vsi prispevki zgolj z opisi jam izpuščeni. Tipična primera sta Habetov (1970) "Predjamski podzemeljski svet" in Habič & Gospodaric & Kcnda & Kranjc (1975) "Osnovna speleološka karta Slovenije". Noben izmed obravnavanih 97 prispevkov hidrografske in speleološke vsebine ne rešuje neposredno prostorskih vprašanj v smislu prostorskega načrtovanja, pač pa je v njih toliko podatkov, ki bi k temu lahko pripomogli, da bi bila marsikatera konkretna rešitev lahko ustreznejša, če bi se jih upoštevalo oziroma poznalo. Poudarjam, da gre pri tem za objavljena (tiskana) dela, ne za elaborate, ekspertize ali druge naloge. Če spomnim na zadnja pisanja v časopisih o kočevski "ekološki bombi" - vprašanja o vodnih zvezah, onesnaženosti, potrebnih raziskavah, bi bila lahko popolnoma drugačna že samo zato, če bi bili rezultati dela geografov našega Inštituta (da ostanem le pri obravnavani temi) malo bolj znani. Tako pa se kot aktualna vprašanja pogrevajo problemi, ki so že nekaj desetletij rešeni - le prebrati (in razumeti) bi bilo treba objave. Tako lahko povem, da so v letih 1947-1987 sodelavci Inštituta objavili 16 prispevkov samo o krasu na Kočevskem. A. Kranjc -121 - Prispevek geografov... Turizem je v jamah in na krasu lahko tudi del prostorske problematike, predvsem v regionalnem smislu. Inštitutski geografi so o tej temi objavili 12 prispevkov. Deloma gre bolj za načelne oziroma teoretične prispevke (Gams "Kraški turizem v polpretekli dobi in sedanja problematika" 1963), deloma pa za konkretne primere (Kranjc "Postojnska jama - an example of man's impact on the karst underground by tourism" 1987). Za konec tega pregleda naj povem, da so geografi v okviru inštitutskih raziskav objavili tudi nekaj del, ki so teoretični prispevek h geografiji in njenim posameznim panogam in kot take tudi v zvezi s (teoretičnim) reševanjem prostorske problematike. Taki sta n.pr. "Geomorfologija na razpotju" (Gams 1962) in "Nekateri aktualni problemi raziskovanja krasa v Sloveniji" (Habič 1974). V tem tematskem pregledu nisem posebej opozarjal na dela, ki so neposredno uporabna za reševanje prostorske problematike ali celo dela, ki rešitve vsebujejo oziroma so nastala kot rezultat raziskav v zvezi s tem. Tudi taka so vmes, največ v zvezi z reševanjem vprašanj v zvezi z vodo: oskrba z vodo, kvaliteta kraških voda, varovanje vodnih virov, onesnaževanje, problematika odpadnih voda, poplave. Naj naštejem nekaj najznačilnejših naslovov: Javorniški podzemeljski tok in oskrba Postojne z vodo (Habič 1968), Kraške in hidrološke značilnosti Košanske doline in njen prispevek k onesnaženosti Notranjske Reke (Habič & Gospodaric & Kogovšek 1984), Kvaliteta voda na Notranjskem (Kranjc & Kogovšek 1987) in Poplavni svet ob Notranjski Reki (Kranjc & Mihevc 1988). Objavljena dela so predvsem rezultat osnovnih (fundamentalnih) raziskav, čeprav so tudi te lahko aplikativno usmerjene. Vendar so njihovo osnovno znanje in sredstva za raziskave črpana iz osnovno usmerjenih raziskav. Drugače je z neobjavljenimi deli, to je z rezultati raziskav in nalog, predstavljenimi v obliki elaboratov, poročil, ekspertiz in podobnega, ki jim je skupno to, da so razmnoženi v zelo omejenem številu. V nadaljnjem besedilu jih bom imenoval kar elaborate. Ti običajno vsebujejo rezultate raziskav, ki so bile finansirane posebej, ne iz fonda za osnovne raziskave, in so zato najpogosteje aplikativne narave. Zato je po eni strani njihova uporabnost večja - naročnik dobi (vsaj upa tako) neposredni odgovor na zastavljeno vprašanje, brez "balasta", ki ga običajno vsebujejo objavljena dela. Po drugi strani pa je v elaboratih včasih zbranih veliko podatkov, pomembnih tudi za osnovno poznavanje regije ali problema, a nikakor ne pridejo v širšo javnost. Ne le, da so v arhivih posameznih organizacij in jih ni na javnih seznamih, včasih tudi organizacije - naročniki ne želijo, da bi podatki prišli v javnost oziroma v splošno rabo, kar je lahko velika škoda. Prvi inštitutski elaborati izvirajo iz 1953 in v dobrih 40 letih dela se jih je nabralo 330. So zelo različni, od diplomskih in doktorskih nalog do podatkov analiz in o sestavi muzejskih razstav. Precej avtorjev je iz vrst drugih strok, ne geografov, vendar so na A. Kranjc -122 - Prispevek geografov... splošno soavtorji elaboratov številnejši, kot je to pri objavah in je zato običajno geograf vsaj sodelavec v raziskovalni skupini, če že ni nosilec ali avtor elaborata. Podrobneje predstavljam le elaborate aplikativne narave, v zvezi z reševanjem prostorske problematike. Po tematski razdelitvi gre za elaborate v zvezi z vodo, z gradbenimi deli, s turistično izrabo, za elaborate o posebnih speleoloških raziskavah in v zvezi z obrambo. Preko 30 % poročil o aplikativnih raziskavah je povezanih z vodo na krasu, iz česar je mogoče razbrati, da je voda na krasu "prostorski faktor" številka 1. Gre za raziskave v neposredni zvezi z vodno oskrbo: regionalne študije o vodnih virih, hidrološke in speleološke raziskave kraških izvirov in vodnih jam, sledenje podzemeljskih tokov in določanje zaledij izvirov. Take študije so lahko skrbno podprte s teoretičnimi izsledki (valorizacija vodnih virov cele regije) ali pa so usmerjene v prakso - črpalni poizkus kraškega izvira. Študije pokrivajo različno velika ozemlja, od cele regije (vodna oskrba Bele krajine) do občine, industrijske cone ali enega samega hotela. Največ raziskav je bilo opravljenih za postojnsko in sosednje občine, a tudi za oddaljenejše, za Novo Gorico, Belo krajino in celo Miljcvino v BiH. Drugi elaborati, vezani na raziskavo kraških voda, so predvsem hidrografske študije (sledenje podzemeljskih voda), študije v zvezi s turizmom in melioracijami (poizku-sna ojezeritev Cerkniškega polja), z akumulacijami in onesnaževanjem, vključno s preučevanjem vpliva postojnske čistilne naprave. Od priprav študijskih osnov za gradbena dela bi omenil raziskave za avtoceste, ki potekajo oziroma jih gradijo preko krasa. Gre za raziskave kraškega podzemlja in njegovih lastnosti glede na avtocesto (jame, vrtače, odprte razpoke, grezi, podzemeljski tokovi) in za klimatske značilnosti s posebnim poudarkom na burji. Razmeroma pomembne študije so v zvezi s kraškim turizmom, od natančnih meritev in preiskav posameznih jam ali le njihovih delov, od kompletne turistične ponudbe in izvedbe (Zelške jame) do posameznih detajlov (raziskave za krožno progo v Postojnski jami). Nekaj raziskav je bilo opravljenih tudi v zvezi s pomenom krasa in kraških pojavov v obrambne namene. Ker kaže, da je tudi naša družba vedno bolj ekološko osveščena, sodelujejo inštitutski geografi v zadnjih letih tudi pri iskanju in določanju primernih mest za smetišča. A. Kranjc - 123 - Prispevek geografov... Uspešnost takega geografskega dela jc težko oceniti - določena dela, ki so potrebovala tudi predhodni elaborat geografske vsebine so bila v celoti izvršena, določeni načrti in elaborati pa so obležali v predalih, ne da bi se zanje še kdo zmenil. Sicer pa -avtocesta Vrhnika-Postojna, ki poteka preko globokega krasa, je stara že preko 15 let in se še ni zgodilo, da bi se udrla ali drugače poškodovala zaradi (slabo preučene) kraške narave ozemlja. Torej tudi praksa potrjuje uspešnost naših geografov pri reševanju prostorskih vprašanj na krasu. A. Kranjc -124 - Prispevek geografov... LITERATURA Gams L, 1962. Geomorfologija na razpotju. Geografski obzornik, 11, 46-48, Ljubljana. Gams L, 1962. Morfografski pregled Novomeških pokrajin. Dolenjska zemlja in ljudje, 31-37, Novo mesto. Gams L, 1963. Kraški turizem v polpretekli dobi in sedanja problematika. Turistični vestnik, 11, 29S-301, Ljubljana. Gams L, 1965. Aper$u sur Phvdrologie du karst slovčne et sur ses Communications souterraines. Naše jame, 7, 51-60, Ljubljana. Habe F., 1967. Problem inventarizacije kraških pojavov na Slovenskem. Naše jame, 9, 68-72, Ljubljana. Habe F., 1970. Predjamski podzemeljski svet. Acta carsologica, 5,1-94, Ljubljana. Habe F., 1973-74. Zaščiti podzemeljskega sveta bije plat zvona. Proteus, 36, 361-363, Ljubljana. Habe F., 1976. Morfološki, hidrografski in speleološki razvoj v studenskem flišnem zatoku. Acta carsologica, 7,1-73, Ljubljana. Habič P., 1968. Javorniški podzemeljski tok in oskrba Postojne z vodo. Naše jame, 10, 47-54, Ljubljana. Habič P., 1974. Nekateri aktualni problemi raziskovanja krasa v Sloveniji. Zbornik IX.kongresa geografa Jugoslavije, 103-110, Sarajevo. Habič P., 1975. Osnovna speleoioška karta Slovenije, l.nadaljevanje. Naše jame, 17, 137-150, Ljubljana. Soavtor: R.Gospodarič,I.Kenda,A.Kranjc. Habič P., 1978. Razporeditev kraških globeli v Dinarskem krasu. Geografski vestnik, 50,17-31, Ljubljana. Habič P., 1979. Vertikalno prenikanje vode v krasu na primerih Planinske in Postojnske jame. Zbornik referatov 6.HIG, 1,199-207, Portorož. Soavtor: J.Kogovšek. Habič P., 1984. Kraške in hidrološke značilnosti Košanske doline in njen prispevek k onesnaženosti Notranjske Reke. Acta carsologica, 12, 67-89, Ljubljana. Soavtor: R.Gospodarič, J.Kogovšek. Kranjc A., 1976. Poskus valorizacije kraških votlin v občini Kočevje z naravovarstvenega vidika. Varstvo narave, 9, 3-20, Ljubljana. Kranjc A., 1987. Kvaliteta voda na Notranjskem. Notranjska, Zbornik 14.zborovanja slovenskih geografov, 167-178, Ljubljana. Soavtor: J.Kogovšek. Kranjc A., 1987. Postojnska jama (Postojna Cave) - an example of man's impact on the karst undcrground by tourism. Man's impact in Dinaric Karst (Guide-book), 29-38, Ljubljana. Soavtor: J.Kogovšek. Kranjc A., 1988. Poplavni svet ob Notranjski Reki. Geografski zbornik, 28, 195-218, Ljubljana. Soavtor: A. Mineva Savnik R., 1959. Izviri Vipave. Naše jame, 1, 30-32, Ljubljana. Šerko A., 1949. Kotlina Škocjan pri Rakeku. Geografski vestnik, 20-21(1948-49), 195-202, Ljubljana. A. Kranjc -125 - Prispevek geografov.. THE CONTRIBUTION OF THE GEOGRAPHERS FROM THE INSTITUTE FOR KARST RESEARCH TO THE SOLUTION OF SPACE PROBLEMATICS The idea to promote Postojna as international karstological and speleological center involving economical, cultural-pedagogical and scientific activities dates from thc begining of the centurv. For this pourpose in 1929 the Italian Speleological Institute was founded. In 1947 the Slovene Academv of Sciences and Arts founded the Speleological Institute, renamed in 1954 to the Institute for Karst Research, vvhich is orga-nized from 1984 vvithin the Scientific Research Center of the Academv. The Institute started vvith vvork in 1950, when the aeting manager, geographer R.Savnik got the collaborators. At the bcginning the program vvas strictlv speleological, but nevv re-searchcrs brought nevv vievvpoints and thus thc research activitv vvidened and vvas oriented to karstological researches too. About 70% of the research capacities are dedicated to fundamental researches vvith common title Basic Karst Research, the remaining 30% are left for applied tasks. Among the managing vvorkers of the Institute there vvas usuallv at least one geographer, the members of thc Scientific Council are geographers too. In past 9 geographers have vvorked cn the Institute, and novv there are 4 geographers among 13 rescar-chers. As the fundamental researches are essential on the Institute the share of applicative ones is rclativclv/ small. AH the researches are connected to karst. The geographers vvithin the Institute have published about 800 vvorks. Among them 205 are treating the space problematics, and 186 are sueh vvhcre the results of regional investigations are presented. Other vvorks deal vvith geomorphology, hydrography, speleology, cli-mate, karst processes and problematics of spatial data collection and display. The vvorks treating the hydrographic questions predominate, they either give the revievv of vvhole or they are very specialised. The contributions vvith speleological content follovv. Almost the same number comprehend geomorphological contributions. Herc too the span is rather vvide, from the vvhole areas to particular details. Tvvo contributions treat the climatc and four karst processes. Six contributions deal vvith the question of informatics, about the data on karst caves mostly. The contributions about the nature proteetion are scarce, either thev are rather general appeals or conerete regarding the space. There are 12 contributions about the tourism in caves and on karst. Partly they are principled, theoretical contributions respectivcly, partly they treat the conerete examples. Among the published vvorks there are some in direct contact vvith space problematics, mostly connected to solution of vvater supply, karst vvater quality, karst vvater sources proteetion, pollution, vvaste vvaters problematics and floods. A. Kranjc -126 - Prispevek geografov... The first studies made on the Institute date from 1953 and in good 40 years about 330 of them vvere achieved. Thcy are very different, from master and PhD Thesis to data about the analyses and structure of museum exhibitions. A lot of authors belong to other professions, but one geographer is at least either a collaborator or the stu-dy's author. Only 80 studies of applicative nature connected to solution of space problematics exist. More than 30% of the reports of applicative researches are in direct contact with vvater supply: regional studies on vvater sources, hydrological and speleological investigations of karst springs and vvater caves, underground vvater tracing and defi-nition of springs catchment areas. Other studies, connected to karst vvater problematics are mostly hydrographical researches, connected to tourism and meliorations, accumulations and pollution. VVithin the same frame the studies for building vvorks for motorway construction across the karst have to be mentioned. These are researches of the karst underground and its properties (caves, dolines, open fissures, sinkholes, underground flovvs) and its climatic characteristics \vith special stress on \vind bora. Important studies are connected to karst tourism, from precise surveys and explora-tions of particular cave to complcte touristic offer and display. Some researches vvere done regarding the importance of karst and karst phcnomena for defense purposes and in last years in connection vvith dumping-ground. It is difficult to cvaluate the cfficiency of such gcographical vvork. Just for illustra-tion I vvould like to mention that the motorway Vrhnika - Postojna, going through the karst and being old for more than 15 years, did not yet collapse and is not dama-ged in other way because of (badly studied) karst nature of the area. Thus the prac-tice confirms the efficiency of institute geographers by solving the space questions on karst. DEŽNI ŽLEBIČI KOT POKAZATELJI STAROSTI DEFORESTACIJE Ivan Gams* IZVLEČEK UDK 910.1:551.44(497.13 Hvar) Merjenje globine žlebičev je tudi v primeru kamnov z gladko, pod pokrovom prsti nastalo površino, uporabna metoda za določanje starosti deforestacije. Je pa omejena na ozemlje s podobnimi pogoji za korozijo. ABSTRACT UDC 910.1:551.44(497.13 Hvar) RILLENKARREN AS INDICATORS OF DEFORESTATION AGE Measurement of the depth of Rillenkarren is also in čase of stones vvith smooth surface, developed under soil cover, an usefull method for dating the deforestation , but limited to the area of similar conditions for solution. 1. UVOD L. 1986 me je Oddelek za arheologijo FF preko doc. dr. B. Slapšaka** povabil k arhe-ološko-ckološkemu raziskovanju na severnem Hvaru. Tam je med naselji Stari grad, Vrbcska in Jelša pretežno nižinski ravninski kras, ki ga vedno bolj enotno imenujemo Velo polje, ker je največje na Hvaru. Proti jugu prehaja v osrednje hribovje na otoku oz. njegovo predgorje, ki ga imenujem po kraju Dol - Dolsko prigorje. Proti severu se površje dviguje v izraziti stopnji v 50-90 m višji kraški ravnik, ki nima skupnega imena. Po dveh istoimenskih naseljih ga imenujem Rudine (Gams, 1987b). Na Velem polju večji pravokotniški suhi zidovi omejujejo parcele, za katere novejši arheologi po obsegu menijo, da so bile zasnovane med grško kolonizacijo otoka s središčem v Starem gradu - Farosu (385-219 pr. N. E.; Kirigin.Slapšak, 1985 ). Moja naloga je bila ugotoviti, kako je kmetovalec z rabo tal spremenil površje, obseg treb-ljcnja krasa in erozije prsti. Od zbranega gradiva iz let 1986, 1987 in 1989 so v tem sestavku razloženi rezultati ugotavljanja starosti deforestacije s pomočjo dežnih žlebičev. Poskus datiranja deforestacije izhaja iz geomorfološkega spoznanja, da imata homogeni apnenec in deloma dolomitizirani apnenec na stiku s prstjo (ilovico, glino, humusom) gladko površino, ki izhaja iz specifičnega korozijskega procesa. S tem jc bilo razširjeno spoznanje, s katerim je starejša geomorfološka literatura razlagala le gladko površino laštov (v angl. limestone pavement). Ker mehanično preperevanje in * Dr. , univ. prof. , Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta, 61000 Ljubljana. Aškerčeva 12, YU. '* Doc. dr. B. Slapšaku se za tehnično pomoč toplo zahvaljujem. I. Gams -128 - Žlcbiči kot... korozija padavinske vode razčlenjujeta gladko površino kamna, ki so mu odstranili odejo prsti, lahko s stopnjo negladkosti ugotavljamo obseg in globino erozije prsti in starost ogoličenja kamnov. V pomoč so tudi v kamnu ohranjene oblike, ki so lahko nastale samo pod pokrovom prsti (Gams, 1971,1973,1986,1987a, 1987b). Doslej so merili korozijsko nastale spremembe na gladki kamniti površini samo na umetno narejenih gladkih površinah (na nagrobnikih, n. pr. Kupper, 1976). V Italiji sta arheologa Jones-Williams (1984) tako po zgodovinskih spomenikih ugotovila, da so se v prvotno gladko površino zajedli kanali po ctruščanski in poznoetruščanski dobi 13 mm, po poznorepublikanski in imperialni rimski dobi 5 mm in po srednjem veku 2 mm globoko. Na Velcm polju pa smo prvič ugotavljali te spremembe na naravnih, gladkih (ne ravnih) površinah kamnov, ki so prvotno nastale ob stiku s prstjo, a jih je razčlenila korozija padavinske vode po odstranitvi pokrova. S tem sta površino kamna načela dva nova procesa. Prvi je mehanični. Na površino deluje zmrzovanje in po%'ečano t. im. toplotno preperevanjc. Površje postaja ostrorobato, ker odpadajo manj odporna zrna in vzdolž kalcitnih pol ter razpok nastanejo zajede. Drugi proces je kemični - korozija dežnice s pomočjo CO2, ki je uravnovešen s pCO2 v zraku. Večinoma korodira selektivno in pri tem ustvarja na ravnejših legah, kjer stoječa voda lahko dalj časa usklajuje svoj pCO2 s pCO2 v prostem zraku, škavnice oz. korozijske jamice, pri hitrejšem pretoku po strmini pa žlebiče. Na hitrost nastajanja škavnice vpliva poleg litologije tudi obseg kamnite okolice, od koder priteka vanjo voda. Zato je merjenje velikosti škavnic manj primerno za datiraranje starosti površja po odstranitvi odeje prsti. Teoretsko so bolj privlačni dežni žlebiči, ki se začenjajo na kamnih tik pod vrhom. Ob meritvah avgusta 1989 ob pomoči as. A. Mihevca iz Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU (zanjo se mu toplo zahvaljujem ) smo upoštevali predvsem dežne žlebiče na vrhu vdolbkov, ki so tipična oblika podtalnega krasa Gams, 1971). 2. MERITVE Dosedanji ogledi kamnov, vzidanih v gosto mrežo suhih zidov, so pokazali, da na njih ni znakov korozijskih sprememb po vgraditvi v zid. Glede na korozijske tvorbe na rimskih spomenikih (Jones - VVilliams, 1984 ) lahko zaključimo, da so v njih vsaj vidni kamni, vgrajeni v zunanje stene ali predstavljajo vrhnjo stran, iz časa po rimski dobi in po srednjem veku. Glede na to ni mogoče podpirati teze, da bi bili sedanji zidovi, vsaj v svojih vrhnjih delih, grškega ali rimskega postanka. Arheolog dr. Slapšak nas je opozoril na spodnji del zida pri rimski vili Stagnici vzhodno od lokve Dračevicc. Pravilncjši kvadri naj bi pričali o rimski gradnji. Samo tu je bilo mogoče ugotoviti začetno kanaliziranje na kamnih v steni zida a še to samo tam, kjer so višji kamni I. Gams - 129- Žlebiči kot... združevali pritok padavinske vode. Po naših analizah tudi ni mogoče misliti, da bi bile značilne okroglaste, iz nevezanega kamna zgrajene stavbe tipa trim v sedanji obliki grške ali rimske gradnje. Na proučevanem hvarskem ozemlju so na osamelih kamnih, ki molijo iz tal, dežni žlebiči redek pojav. Z meritvami pri hotelu Helios, kjer so najbolj gosti, je mogoče dokazati, da je njihova globina odvisna od naklona skalnate površine. Ta določuje hitrost vodnega toka in s tem korozije (gl. skico št. 1 ). Na večji strmini so žlebiči globji in imajo bolj strme vmesne hrbte. Na manjši strmini je globina bolj neenakomerna. Kjer pa na zložnih legah prične voda zastajati, nastanejo kotanje, v katerih zbrani humus podaljša vlažno fazo in pospeši korozijo. V 1. 1989 smo razčlenjenost kamnitega površja prvič merili s posebno, glavniku podobno napravo. Njeni premakljivi paličasti zobje se ob pritisku na skalno steno prilagodijo profilu in omogočajo preris na papir. Na naših skicah so črtkasto vrisane višine izhodiščnih gladkih površin, ki vežejo dva hrbtička. V nasprotju s tujo prakso smo nato izmerili površino med izhodiščno in današnjo površino, ki je že tudi količina raztopljene kamnine po defo-restaciji. Pri tem ni mogoče upoštevati morebitnega ploskovnega, enakomernega znižanja izhodiščne površine po deforestaciji. Z besedo deforestacija ne mislimo samo na prvi požig oz. prvo odstranitev gozda. V dobi predzgodovinskega požigalni-štva so morali za pašo vsakih nekaj let s požigom ponovno uničevati drevesno mladje. Tako požigalništvo je stanjšalo humozni horizont zemlje, kar je povzročilo znižanje njene gladine. Dodatno jo je znižata doba trebljenja kamna, ki ga je nakopičenega na Velem polju izredno veliko, tako da zavzema tako imenovana škatlasta pokrajina precejšen del. Doslej smo merili le primere izredno gostih zidov. Na Velem polju pa smo izmerili daljši profil. Z arheologi smo s teodololitom in merskim trakom na 1830 m dolgem profilu med Dolom in Dračevico ugotovili tolikšno količino kamenja, da odpade na en kvadratni meter otrebljenega zemeljskega površja 236 kg kamenja. Ko so ga odstranili iz zemlje, je ta že samo zato upadla ( upoštevajoč spec. težo 2.71) za okoli 9 cm. Uničenje drevesnih korenin po deforestaciji, spiranje v tla in "fitoerozija" so ta upad dodatno povečali. Izjemno oblikovan kamen JV od Rudin je omogočil meritev globine žlebičev v raznih višinah nad tlemi(glej skico št.2). Višji žlebiči so v tem primeru nedvomno starejši, nižji bliže tlem pa mlajši, nastali ob postopnem zniževanju okoliške zemlje. S tem je pogojenost globine dežnih žlebičev s starostjo nedvomno potrjena. Nesorazmerna z višino nad tlemi je velikost škavnice, ki se, kot že povedano, hitrejše poglablja. Avgusta 1989 izmerjene profile žlebičev prikazuje skica 3. Njihove lokacije so vrisane na skico št. 4. Najmanjšo, z našo metodo še merljivo razčlenjenost prikazuje na skici iz tal štrleč kamen ob nekdaj glavni cesti med Starim gradom in Vrbosko, v predelu Moče. Ostali osamelci v bližini imajo povsem gladke površine. Na skici prikazano denivclacijo je oblikovalo bolj mehanično preperevanje kot tvorba žlebi- ¦ SKICA 2 - RAZČLENJENOST'. VIŠINA SKICA 3- 2LEBIČI-VEL0 I. Gams -133 - Žlebiči kot... čev, ki bi se v nadaljnih tisočletjih nedvomno razvili. Za tako denivelacijo nimamo primernega termina (prim. Kunaver, 1973). V podobni legi kot v Močah je izmerjeni profil pri vili Kopinovik . Kamen je zraven parcele, na kateri so odkrili ostanke rimske vile. V tem primeru gre za teoretsko možnost, da je bila korozija pospešena zaradi lege pod drevesom in zaradi škropiva proti boleznim trte. Zraven je namreč cisterna za vodo, ki jo blizu kamna mešajo s kemikalijami. Nadaljni profil na skici je iz bližine ceste jugovzhodno od Vrboske. Tam okoli so obilne skladovnice kamnenja, ki je domnevno ostanek opuščenega kamnoloma. Od več primerov žlebičev je prikazan le primer z najglobjimi žlebiči. V sami Vrboski, ki je po vedenju domačinov nastala z izselitvijo vaščanov iz Vrbanja, pa ni žlebičev, čeprav zavzema škatlasta pokrajina največji obseg na vsem Velem polju. Kot drugod je tudi na Velem polju pojavov žlebičev več na pobočjih. Ni jih na pobočjih na južni strani Velega polja, kjer je pas dolomita, tudi ne na planotastem razvodju s škatlasto pokrajino med Duboko dolino in dolino, ki se odpira proti Dolu. Na severni strani Velega polja je nekaj žlebičev razkril požar borovega gozda junija 1989. Prikazani primer je s srede južnega pobočja pod vrhom z ilirskim gradiščem Hum (125 m). Največ profilov na naši skici je iz borovega, okoli 70 let starega gozda ob hotelu Helios. Nedaleč od obale tam moli iz tal obilica kamnov. Vendar tudi tu žlebiči razčlenjujejo le slabo tretjino kamnov, ki nekateri tudi s tipičnimi podtalnimi oblikami dokazujejo, da so njihove gladke površine nastale še pod pokrovom zemlje. Na terasi Rudine, kjer je hosta večinoma prerasla nekdanje pašnike in oljčne nasade in smokve, je najti nekaj žlebičev v okolici Rudin. Na skici 3 so profili iz bližine ceste Stari grad-Rudine nedaleč od mesta z ledinskim imenom Prašike po top. karti 1:5000) in iz neposredne jugozahodne okolice naselja Rudine. 3. ZAKLJUČKI Zadevajo uporabnost žlebičev kot metode za določevanje deforestacije in datacijo deforestacije v primeru Velega polja. Meritve žlebičev kot metode starostne datacije moramo najprej ovrednotiti v luči literature in ugotoviti, da morejo dati le relativne rezultate. Naša opažanja kažejo na pogostejše pojavljanje pod drevesi. Ta zveza pa je možna samo v primeru, da se drevesa obnavljajo na istem mestu skozi dolga stoletja. Vendar ta vpliv doslej še ni bil raziskan. Opažanja na Velem polju dajejo vtis, da je žlebičev manj v severni ekspoziciji, največ pa v smeri deženosnih vetrov. To so potrdile tudi meritve korozijske denivelacije v Belgiji (Kupper, 1976). Ker je dokazana zveza med korozijo in količino letnih padavin (o tem tudi Gams, 1985), moramo predvidevati hitrejše poglabljanje žlebičev v vlažnejših klimah. Premalo vemo, katere litološke prvine preprečujejo razvoj dežnih žlebičev. Po dejstvu, da so se žlebiči raz- I. Gams -134 - Žlebiči kot.... vili samo na nekaterih kamnih sredi obilice podobnih v okolici, kjer žlebičev ni, moramo misliti, da so v ozadju malenkostne litološke razlike. Kjer pa se žlebiči razvijejo, kažejo odvisnost od časa. To priča tudi naša dokazana zveza med globino žlebičev in višino nad zemljo. Rezultati meritev žlebičev na Velem polju zadevajo predvsem zgodovinsko zaporedje vključevanja kraškega površja v agrarno izrabo v okviru treh enot - ravninskega krasa samega Velega polja, pobočja in ravnika Rudine. Iz ugotovitve, da jc na Velem polju najmanj dežnih žlebičev, izhaja, da je bil ta del najkasneje deforestiran ali da so gozd ostranili istočasno kot v okolici, vendar je bil takrat še brez kamnov na površju. Na površje so pogledali šele ob mlajšem treblje-nju. Na Velem polju je res najbolj debela zemlja, ki pa ni nudila najboljših pogojev za vse kmetijske panoge, ki so se zvrstile v zgodovini. Pred prihodom grških kolonistov v 3. st. pr. n. e. so naš predel naseljevali Iliri, katerih gradišča so našli predvsem na humih (homih) na južni in severni strani Velega polja (Novak, 1924), to je na robnem Dolskem predgorju in Rudinah. Za Ilire je znano, da so gojili pašno živinorejo in da so v Dinarskem gorstvu požigali gozdove za pridobivanje pašnikov. Prve večje deforestacije moramo predvidevati za časa Ilirov v drugem ali prvem tisočletju pr. n. e.. Grški kolonisti so na kovancih iz Farosa vtisnili podobo grozda z listjem vinske trte in, na drugi strani, pehar za vino (Politeo, 1977 ). To pa še ne pomeni, da so gojili trto na samem Velem polju. Ko v toplem delu leta sonce z ogrevanjem tal na kopnem pritegne hladnejši zrak z morja, s tem poveča relativno vlažnost zraka, ki je neugodna za vinograde. Pred obdobjem zatiranja trtnih bolezni s kemikalijami, na obalnih nižinah, kakršna je na Velem polju med Starograjskim in Vrboskim zalivom, niso gojili trte. Stari kmetje z Velega polja vedo za staro ustno izročilo, da so v davnih časih bili na Velem polju pašniki za govedo, kasneje tudi njive za žitarice. Podobno jc bilo na Krku (Novoscl-Žič, 1987), kjer so pri Punatu bili vinogradi šele 150 m nad morjem (Gams, 1987c). Po dokumentu iz 1.1331 se je ravnica med Starim gradom in Vrbosko imenovala Campus S. Stephani, to je po patronu hvarske cerkve, lastnice večjih posesti na Velem polju. Istega leta prepoveduje hvarski statut izvoz žita in izvoz vina v letih slabe letine za prvi ali drugi pridelek (Politeo, 1977, s. 75, Novak, 1924, s. 92). V pogojih srednjeveške avtarkije monokulturno kmetijstvo ni bilo mogoče tudi ne na Hvaru, zlasti v dolgih stoletjih nadoblasti Benetk, ki so imele dovolj vina. Usmeritev v sadjarstvo (oljarstvo, smokve in drugo južno sadje) ter v vinogradništvo je bilo mogoče predvsem po vključitvi v celinsko Avstroogrsko na začetku preteklega stoletja in zlasti v njegovi drugi polovici. Oidium, filoksera in peronos-pora so pri širjenju iz zahodne Evrope zastale na obali celine. Peronospora je prišla do obale 1. 1884, na otok Hvar 1. 1909. V vmesnem času dragega vina so na Hvaru povečali vinogradniške površine od 12.743 1. 1857 na 18.097 v I. 1900 (Politeo, 1977). Kmetijstvo je postalo monokulturno in Stari grad in Vrboska sta postali ugledni izvozni luki vina (Pomorska enciklopedija). V tem stoletju so vinogradniške površine upadale, čeprav so po drugi svetovni vojni pričeli uvajati škropiva proti boleznim. Šele uvajanje ameriške trtne podlage je v tem stoletju omogočilo splošno prestavljanje vinogradov na Velo polje. I. Gams 135 Žlebiči kot. Za oljko ali smokvo je dovolj oazna, jamasta odstranitev kamenja iz zemlje. Za vinograd je potrebno splošno rigolanje do globin 50-90 cm. V zadnjem poldrugem stoletju smemo torej predvidevati najintenzivnejše trebljenje in nastanek največ zidov na Velem polju oziroma povečanje starih. V tej luči lahko žlebiči na pobočjih in na Rudinah s povprečno korozijo 17-48 mm izhajajo iz časa prvotne, ilirske deforestacije pred 3-4 tisočletji. Do tega pridemo tudi, če omenjeno korozijsko intenzivnost primerjamo z meritvami korozije s pomočjo standardnih apneniških tablet v submediteranski, pozimi vlažni klimi. Ugotovile so povprečno izgubo 1.3 tisočink mili-grama na kvadratni centimeter na dan pri tabletah, položenih na tla. To da letno korozijo 1.7 mm na tisoč let. Ker pa je v račun pritegnjena tudi spodnja, pred dežjem zaščitena stran tablete, je ustrezneje, vrednost podvojiti (Gams, 1985), kar da 3.4 mm na tisoč ali 10.2 do 13.6 mm v tri do štiri tisočletjih. Da kaže pojav mikrožlebičev ob navedenih pogojih korozije povezati predvsem s prvimi deforestacijami v neolitu, bronasti, halstatski ali latenski dobi, govori tudi terensko opažanje z vzhodnega dela otoka Lošinj. Vzhodno od naselja Mali Lošinj ni bilo mogoče najti primerov dežnih žlebičev, niti na vrhovih gričev, hribov in slemen, kjer je bila erozija prsti največja, kamenje z gladkimi površinami najvišje in kjer so na nekaterih skalah zametki dežnih jamic in škavnic. Na otoku ni bilo stalnih naselij do 14. stol. (Zbornik radova. . . , 1981). Po drugem viru naj bi Mali in Veliki Lošinj nastala konec 13. stol. (Imanovič, 1987, s. 39). Podobno kot na Velem polju, je zelo redko najti dežne žlebiče na obdelovalnih površinah tudi na slovenskem Krasu, čeprav je tu izpričana starejša naselitev. Kot redek primer je s profilom na sk. 2 prikazano žlebičje med naselji Utovlje in Dobravlje. Tu je opuščen pašnik z nekaj žlebiči na kamnih. V enem primeru so na kamen z žlebiči zgradiii zid. Podoben primer smo videli tudi na pobočju Hum3 na Velem polju. Oba primera govorita za mladost zidov. Pač pa je na Krasu več dežnih žlebičev v gozdovih. Najlepši so na gostih in do 1.8 m visokih skalnih grbinah obakraj ceste Sežana - Lipica nedaleč od ostankov stare sežanske smodnišnice in blizu Lipi-ške jame (skica Št. 2). 4. KRITIKA REZULTATOV Manjšo gostoto žlebičev na Velem polju je mogoče razlagati tudi z bolj dolomitizira-nim apnencem ali dolomitom, ki ga omenjajo naravoslovci (Majer-Crnkovič, 1977, Tumač..., 1977). Da bi preverili to možnost, so v geološkem laboratoriju Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU analizirali vzorce, vzete največkrat iz kamnov, kjer so razviti žlebiči, ali redkeje iz teh v bližini, kjer teh ni. Rezultati so povzeti po tipko-pisnem elaboratu (Mihevc-Gams, 1989). I. Gams -136- Žlebiči kot... Tab. 1. Litološka analiza kamnov z območja Velega polja Lokacija Ca Mg mekv 1 Razmerje Ca/Mg Korozija mm3/cm Opis gost mikritni apnenec z intraklasti gost apnenec z intraklasti in fosili breča z intraklasti iz mikritncga apn.z do 2 mm debelimi zrni gost mikritni apnenec gost mikritni apnenec, svetlejše vmesne plasti gost apnenec z intraklasti mikritni apnenec z intraklasti (zrna do 3 mm ) mikritni apnenec sparitni apneni dolomit (zrna do 0,2 mm ) mikritni apnenec z intraklasti (zrna do 0,6 mm), školjčne lupinicc.do 3 mm gost mikritni apnenec z intraklasti(do 8 mm),šk. lupinice do 8 mm gost mikritni apnenec, homogen gost mikritni apnenec z intraklasti.vcl.do 8 mm. Žilice glinenih mineralov s školjč.lupinicami V skoraj vseh primerih so bile razpoke, stilolitski šivi in podobne nehomogenosti, kar očitno ne prinaša razlik pri tvorbi žlebičev. Iz tabele sledi, da se na dolomitih niso razvili dežni žlebiči. Pri apnencih pa znotraj razmerij 0.85 -1.0 ni viden učinek večje ali manjše prisotnosti magnezijevega karbonata na nastanek žlebičev. Kjer gost mikritni apnenec ni imel intraklastov in drugih nehomogenosti, so sc žlebiči vedno razvili, sicer pa redkeje. Kompakten mikritni apnenec pomeni torej ugoden pogoj za žlebi-če. Apncniške breče. kakršne so pri lokaciji "Keri", kjer štrlijo osamelci do cn meter visoko in jih v vinogradu očitno zaradi trdnosti niso mogli odstraniti, niso nosilci žlebičev in tudi ne povsem gladkih površin. Ugovor o dolomitiziranem apnencu na l.Moče 2.01 2.35 0.85 9.7 2.Moče 2.02 2.09 0.96 0 3.Cisterna 2.03 2.03 1 24.9 4.Kamnolom S.Kcri 2.03 1.97 2.10 2.09 0.96 0.95 19.4 0 6.Vrboska 1.96 2.04 0.93 0 7.Fod Humom 1.97 2.19 0.89 0 S.Pobočje Huma 1.9 2.07 0.91 17.7 9.Pod Sv. Vidom 1.32 2.28 0.57 0 lO.Hclios 1.94 2.08 0.9 0 II.Hclios 1.7 2.05 0.86 48.2 12.Rudine 1.98 2.06 0.96 31.1 13.Rudine 2.01 2.35 0.85 0 I. Gams -137 - Žlebiči kot... Velem polju kot vzroku za redke žlebiče je sicer upravičen, toda večje areale zavzema čist mikritni apnenec tudi tam, kjer ni žlebičev. Zato zaključek o mlajši odstranitvi zemlje s kamnov na Velem polju ni omajan. Možnost, da ne gre za enkratno osnovno deforestacijo iz enega razdobja, temveč jih je bilo več in so sledile obdobjem obnove gozda s ponovnim prekritjem kamnov z opadom, je verjetna a je na terenu ni mogoče preveriti. I. Gams -138- Žlebiči kot... LITERATURA Gams L, 1971. Podtalne kraške oblike. Geografski vestnik XLIII, Ljubljana. Gams L, 1973. A new method of determining of the karst soil erosion. Proc. 6th Int. Congress of Speleologv, II, Olomouc. Gams L, 1985. Mednarodne primerjalne meritve površinske korozije s pomočjo standardnih apneniških tablet. Razprave IV. r. SAZU-Zbornik I. Rakovca, Ljubljana. Gams L, 1986. Adaptation of the karst land for the agrarian use in the Meditcrrane-an. Problems cf research and of conservation (A survev). ENDINS, 13, Ciutat de Mallorca. llorca Gams L, 1987a. Kraške agromelioracije : nastajanje, oblike in pomen za sedanjo rabo tal. Gcographica Slovenica, 18, Ljubljana. Gams L, 1987b. A contribution to the knowledge of the pattern of walls in the Medi- terranean Karst ( a čase study on the island Hvar (Yugoslavia). Karst and man. IGU, Study Group Man' s Impact in Karst. Ljubljana. Gams L, 1987c. Punat. Man's Impact in Dinaric Karst. IGU, Study Group Man's Impact in karst. Ljubljana. Imanovič E., 1987. Otoci Crcs i Lošinj od ranog srednjeg vijeka do konca XVIII. sto- lječa. Zavičajna biblioteka, Mali Lošinj. Joncs K. M. , V/illiams L., 19S5. Una villa schiavistica ncll' Etruria Romana. I pendii eollinari Scttefinestrc. Modena. Kirigin A., Slapšak B., 1985. Starogradsko polje na otoku Hvaru (Field Survey of Ager Pharensis). Archaelogica Jugoslavia. Ljubljana. Kuna ver J., 1973. O razvoju slovenske terminologije za mikroreliefne kraške oblike. Kraška terminologija jugoslovanskih narodov I-Slovenska kraška terminologija, Ljubljana. Kuppcr M., 1976. Methodes de mesure de 1'erosion des calcaires. Proc. Karst proce-sses and relevant karst forms. Symposium int. sur 1'crosion karstiques. Ljubljana. Majer V., Crnkovič B., 1977. Hvarski kamen. Hvar u prirodnim znanostima. Sympo-sium JANU, r. za prirodne znanosti, Zagreb. Mihcvc A., Gams L, Poročilo o raziskavah na Velem polju avgusta 1989. Tipkopis. Oddelek za arheologijo FF, Ljubljana. Novak G., 1924. Hvar. Beograd. Novosel-Žic P., 19S7. Economic exploitation of the karst hinterland in Punat (island of Krk, A. Adriatic). Karst and man. IGU, Study group Man' s Impact. Ljubljana. Politco L, 1977. Vinogradarstvo otoka Hvar. Hvar u prirodnim znanostima. Simpozij JAZU, r. za prirodne znanosti, Zagreb. Pomorska enciklopedija. Hvar. Zagreb. Tumač, 1977. Osnovna geološka karta 1 : 100. 000 K33-Vis, Jelša, Ja- buka, Svetac, Biševo. S 82, Beograd. Zbornik radova o prirodoslovcu Ambrožu Haračiču. 1981. Zagreb. I. Gams -139 - Žlebiči kot_. RILLENKARREN AS INDICATORS OF DEFORESTATION AGE On Velo polje (northern island Hvar, Dalmatia, Yugoslavia), Illvrians, Greek colo-nists, Romans and Slaves have left after deforestation and agrarian land use nume-rous isolated stones rising to 1.4 m above the ground and vvith smooth surface as formed by contact solution belovv the former soil (loam, clay, humus) cover. Only on fcw on them Rillenkarren developed. In collaboration vvith archaeological research) quantity of limestone removved in them by rain water solution vvas measured and relation of slope inclination and height above the ground to their depths established. In the studied area Rillenkarren are at lcast deep and dcnse vvherc agricultural use, for fruits and vineyards mostly, vvas intensified in modern tirne. They are the deepest on the former pastures in upland vvhere Illyrians beforc 3-4 millenniums have defo-rested the karst surface. There in the Rillenkarren a sheet of 17-48 mm of limestone vvas removved till present tirne. Thc recent dense dry vvalls in the plain Velo polje shovv on their surface no traces of solutional alteration and have to be younger. According to the archaeology they mark the ancicnt Grcck land division into lots. Thc stones built in vvalls have even no kamenitzas vvhich developed much fasler due to stagnant vvater. For many rcasons the method of mcasuring thc Rillenkarren, developed on the smooth stone surface for dating the deforestation, prccisely, the removval of soil cover has limited value in space. If taken into account ali the modifi-cations established by research, the method can be usefull for dating deforestation in in a region vvith similar conditions for solution. PEDOGEOGRAFSKE RAZMERE NA KRASU na dveh primerih Franc Lovrenčak* IZVLEČEK UDK 911.2:631.4(497.12-15) Prispevek obravnava nekalere značilnosti prsti dveh kraških predelov. Prvi je Rakovsko -unško polje in drugi okolica Skocjana pri Divači. V proučevanih prsteh se kažejo ozki odnosi med reliefom, matično osnovo in lastnostmi prsti. Prsti na polju in pri Škocjanu imajo podobno zgradbo profila. Po teksturi so prsti na polju bolj glinaste. Vzrok je v večjem deiežu netopnega ostanka pri preperevanju dolomita. ABSTRACT UDC 911.2:631.4(497.12-15) PEDOGEOGRAPHICAL CHARACTERISTICS OF THE KARST The paper deals \vith some scil characteristics of l\vo karstic areas. The first one is the Rakovsko - unško polje and the second one in the surreundings ef Škocjan by Divača in Kras. In expiaining soils relations betvvccn relief, paren! material and scils are cssential. The soils of the polje and in the surroundings of Škocjan have similar profile. But on the texture the soil of Rakovsko - unško polje has more clay. This clay participles are the transformed residium of parent material \veathcring. 1. UVOD Pri proučevanju prsti na krasu, kot izrazitem pokrajinotvornem dejavniku.se postavlja vrsta vprašanj. Med njimi stopajo v ospredje odnosi med reliefnimi oblikami, matično osnovo in odejo prsti na njej. Postavlja sc tudi vprašanje nastanka rdečkastih glinastih horizontov v spodnjem delu profilov globokih prsti. Ali so visok delež gline v njih povzročili procesi spiranja, ali je glina avtohtona ? Da bi bolje spoznali te odnose in prispevali k razreševanju vprašanja gline v glinastih horizontih smo proučili prsti na primeru dveh kraških predelov. Prvi je Rakovsko-unško polje in drugi bližnja okolica Škocjana in Matavuna pri Divači. * Dr., univ. prof., Oddelke za geografijo, Filozofska fakulteta, 61000 Ljubljana, Aškerčeva 12, YU. F. Lovrenčak -141- Pedogeografske... 2. PEDOGEOGRAFSKE ZNAČILNOSTI RAKOVSKO - UNŠKEGA POLJA Rakovsko-unško polje se nahaja v Notranjskem podolju med Cerkniškim in Planinskih poljem. Reliefno ima dva dela, osrednjega, to je dno polja, ki je plitva kraška kotanja nepravilne oblike.in robni del. Robnemu delu pripada na severni strani višje uravnano površje s številnimi vrtačami. Na južni, jugozahodni in jugovzhodni strani se pobočja obrobnih gričev (npr. Rakovski grič) brez izrazitega prehoda spuščajo v dno polja. Na severozahodu in jugovzhodu se več metrov nad dnom polja širi zakraselo podolje proti Planinskemu in Cerkniškemu polju. Obrobje polja gradi zgornjetriasni dolomit, ki je tektonsko zdrobljen. Tu skoraj vzporedno potekata idrijski prelom na severovzhodni strani in unški prelom ob narivu na jugogozahod ni strani, kjer je prelomna cona (Pleničar et al.,1970).Samo dno polja naj bi bilo iz kvartarnih nanosov rek in potokov, kot je na Planinskem in Cerkniškem polju. Ta nanos naj bi sestavljali peščena glina, grušč in delno prod (Pleničar et al.,1970;35). Na polju se pod temi nanosi nahaja bolj ali manj zdrobljen dolomit. Po Gamsu (1972) spada Rakovsko-unško polje v notranjsko-kočevski klimatski rajon. Visoka pregrada dinarskih planot na jugozahodu zadržuje sredozemske vplive, ki segajo še v bližnjo Postonjsko kotlino. Klimatske podatke za obravnavani predel daje postaja v bližnji Planini. Srednja januarska temperatura znaša -1.1°C (v Postojni-1.3°C in srednja julijska lS.l°C(Postojna 17.5°C). Povprečna letna temperatura je 9.0°C (Postojna 8.3°C). Srednje količine padavin so vsak mesec nad loo mm,z viškom v oktobru in nižkom v marcu. Letna količina padavin znaša 1821 mm (Pučnik,1980). Temperaturne in padavinske razmere so ugodne za rast gozda, ki je prvotno poraščal obrobje polja in zelo verjetno tudi njegovo dno. Sedanja vegetacija je večinoma negozdna. Na dnu so njivske in travniške površine. Tudi na severovzhodnem in severnem robu so travišča z visoko pahovko, na severozahodnem robu pa travišča s pokončo stoklaso. Na plitvih rendzinah na jugozahodnem robu polja je razširjen borov gozd s trirobo košeničico (Puncer et al.,1976). Stalno tekočih voda Rakovsko-unško polje nima. Le po obilnih padavinah začne na več krajih na jugovzhodni strani polja izvirati voda, ki se zbira v skopanem jarku in odteka v ponora na severni strani polja pod Orlekom. Po močnem deževju nastanejo na dnu polja jezerca. Jezerce se pojavi tudi okoli ponora, ki ne more sprejeti večjih količin vode. Vendar v prsti na dnu polja ni sledov prekomerne vlažnosti. F. Lovrenca k -142- Pedogeografske... Glede na matično osnovo in reliefno izoblikovanost ločujemo v pedosferi polja prsti na obrobju polja in na njegovem dnu. Na robnih delih polja v glavnem sestavljata odejo prsti mozaično prepleteni rendzina in rjava pokarbonatna prst-kalkokambisol. Po dnu polja prevladuje različno globoka rjava pokarbonatna prst. Rendzina je nastala na ravnejšem površju in na položnejših pobočjih tam, kjer ni v dolomitu zajed v obliki žepov. Profil gradi Ahhorizont, ki z AC horizontom preide v dolomitno matično osnovo. Globoka je okoli 35 cm, kar jo uvršča med plitve prsti. A„horizont je temno rjav, prekoreninjen.debel 20 cm. Po teksturi je glinasto ilovnat. Pod njim je 15 cm debel prehodni horizont z večjim deležem skeletnih delcev in grobega peska, poveča se delež glinastih delcev (tabela 1, profil 8). Primerjava tekstu-re med tem horizontom in A horizontom rendzine na dolomitu v okolici Grosuplja (Gregorič, 1969) kaže, da vsebuje rendzina na polju več glinastih delcev. Rendzina na polju vsebuje v celem profilu sorazmerno dosti prostega kalcijevega karbonata. Njegov delež se z globino poveča, saj se v spodnjem delu profila zveča delež dolomitnega skeleta. Delež kalcijevega karbonata vpliva tudi na reakcijo, ki je v Ah horizontu slabo alkalna (pil 7.93). Rendzina se prepleta z debelejšo rjavo pokarbonatno prstjo. Tako označujemo prst, ki je nastala v žepih v dolomitu. Gradi jo temno rjavi A„horizont debel do 40 cm. Pod njim se nahaja rdečkasto rjav horizont, ki glede na globino žepa sega 80-110 cm globoko. Po teksturi so A^horizonti ilovnato glinasti z nad 40% glinastih delcev. Delež teh delcev se močno poveča v horizontu pod njim, kjer presega 65%& (tabela 1, profil 9). Tako visok delež glinastih delcev je značilen za spodnje horizonte v prsteh, nastalih na apnencu in dolomitu (Sušin, 196S; Gregorič, 1969). Razlike v deležu gline med spodnjim in zgornjim delom profila naj bi nastale zaradi izpiranja in prenašanja glinastih dcicev v spodnje horizonte (Sušin,1968;Gregorič,1969). V zgornjem delu profilov prsti na tem polju ni videti večjih sledov izpiranja gline. Zato bi to lahko bila avtohtona glina. V primerjavi s prstmi na dolomitu v okolici Grosuplja (Gregorič, 1969) imajo prsti na robu polja višje vrednosti pH. Reakcija v A„horizontu je slabo alkalna (pH v KC1 7.57 - 7.92). V (B)„ horizontu se ta vrednost zniža. Gregoričcva navaja, da imajo podobne prsti nevtralno do slabo kislo reakcijo (pK v KC1 6.41- -6.57 v A horizontu in 6.80 v (B) horizontu). V našem primeru imajo tako reakcijo le vzorci iz enega profila na vzhodnem delu polja. F. Lovrenčak -143- Pedogcografske... Tabela l:Nekatere lastnosti prsti na Rakovsko - unškem polju in pri Matavunu ter Škocjanu Table 1: Some charactcristics of the soils in the Rakovsko - unško polje and in the surroundings of Škocjan and Matavun Številka Kraj Hori- Debelina Grobi Drobni Melj Glina Tekst- pH v % % profila zont v cm pesek ura KCI CaCO3 humusa % % % % rof.no. Placc Horizon Depth S a n d Silt Clay Texture Org.ma 7 Slivice Ah 0-10 2,0 27,3 41,7 29,0 IG 7,65 4,74 6,32 A(B)„ 10-25 2,21 34,05 31,0 32,7 IG 7,72 8,65 (B)~ 25-75 3,03 0,87 22,6 73,5 G 7,49 13,73 8 Slivice A„ 0-20 5,5 34,8 39,0 20,7 GI 7,93 25,96 9,57 9 Rakek A„ 0-4o 4,79 15,31 38,9 41,0 IG 7,75 7,36 7,27 (B)„ pod 40 1,23 4,27 29,4 65,1 G 7,43 0 1 Slivice A„ 0-15 2,97 28,63 45,3 23,1 MGI 7,88 0 5,55 A(B)„ 15-45 2,44 28,36 42,3 26,9 IG 8,0 6,59 (B)r. 45-110 3,46 1,84 29,3 65,4 G 7,51 0 1 Brežec Ah 0-20 18,24 25,o6 20,6 36,1 IG 6.0 0 6,99 AC 20-35 26,47 13,43 22,7 37,4 IG 6,49 0 2 pri Globo čaku Ah 0-15 3,73 31,57 32,7 32.0 IG 7,81 0 5,53 3 pri Mata- A„ 0-30 18,85 17,35 31,2 32,6 IG 8.04 5,93 4,0S vunu A(B)„ 30-50 6,63 11,22 34,3 47,S G 7,82 0 (B),.. 50-9o 4,95 25,75 18 2 51,1 G 7.72 0 90-110 4,62 13,38 383 43,7 IG 7,37 0 IG - ilovnata glina, G - glina, GI - glinasta ilovica, MGI - mcljnalo glinasta ilovica Višje vrednosti pH so nekoliko povezane s sorazmerno visokim deležem kalcijevega karbonata v A horizontu, kjer presega 1% v pokarbonatni prsti, v rendzini z večjim deležem dolomitnega peska in skeleta pa znaša nad 20%. Sušin (196S) ugotavlja, da tcrra rossa na apnencu na Krasu nima prostega kalcijevega karbonata. Gregoričcva (1969) ne navaja deleža kalcijevega karbonata, delež CaO v prsti pa znaša okoli 1%. Odeja prsti na dnu polja se od prsti na robnih delih razlikuje zlasti po debelini in delno tudi po morfologiji profila. V osrednjem delu polja sesa večinoma globje kot 120 cm. Dolomitna matična osnova jc na večjem delu polja prekrita z debelejšo prstjo kot na robnih delih. V sredini polja južno od ceste Rakek-Unec jc v izkopanem profilu dolgem 600 m le na treh mestih plitvejša. Na delu tega profila dolgem S m je okoli 65 cm nad zdrobljenim dolomitom, ki na robu profila izginja pod glinastim horizontom (skica la). Na drugem delu tega profila dolgem 12 m se tudi pokaže valovita dolomitna osnova F. Lovrenčak -145 - Pedogeogra [ske- dnja polja bliže površju. Nad dvema izboklinama je 75 cm prsti, v ulekninah pa 100 cm (skica lb). Zaradi valovitosti živoskalnega dna je prst neenakomerno debela, vendar večinoma sega globje kot 120 cm. Na dnu polja v dolomitu niso nastali ozki žepi z globoko prstjo razvrščeni na kratke razdalje kot na višjem robu polja, temveč so uleknine med izboklinami položnejše in širše, kar se odraža v debelini prsti. Na kratke razdalje pojavljajoči se žepi v dolomitni osnovi se zopet pokažejo na jugozahodnem robu polja v Slivicah, kjer se pobočje robnega griča spušča v dno polja. V profilu dolgem 5 m se nahaja kar pet 100-110 cm globokih žepov. Najvišji vmesni izbokli deli so le 45 cm pod površjem (skica 2a). Globina prsti se zato dokaj hitro spreminja. Še dalje od dna polja (okoli 30 m) postane prst še plitvejša. Dolomitna skala je le okoli 30 cm pod površjem. Tu so dolomitne plasti skoraj ravne, le ponekod so nastale plitve in široke ulegnine, tako da je prst globoka 32 - 38 cm (skica 2b). Podobno je na nasprotni, severovzhodni strani polja. Na dnu polja prevladujejo prsti s tremi horizonti v profilu. Le plitvejše profile gradita dva horizonta.Pri globokih prsteh profil sestavlja 10-15 cm globoki A„ horizont, temno rjave barve, ilovnato glinaste teksture z 29% glinastih delcev. Pod njim se nahaja 15 - 50 cm debel prehodni še prekoreninjeni horizont.ki je svetlejši in tudi ilovnato glinaste teksture. Vsebuje tudi skeletne delce. Delež gline se v njem poveča (nad 30%). Sledi mu izraziti glinast horizont rdečkaste barve, v sredini dna polja v globini 45-90 cm. V njem se za več kot enkrat poveča delež glinastih delcev (ponekod tudi čez 7o% ) kar mu daje glinasto teksturo. Vsebuje zelo malo peščenih delcev (tabela 1, profil 7). Podoben glinast horizont imajo tudi profili prsti na višjem robnem delu polja. Na dolomitu se torej na dnu polja in njegovih robnih delih v globokih prsteh nahaja rdečkast ali rjavkast glinast horizont. Tak glinast horizont rdečkaste barve so ugotovili proučevalci prsti v spodnjih delih profilov na dolomitu in apnencu. Gregoričeva (1969) navaja, da vsebuje (B) horizont rdečkasto rjavih tal (plitvo do srednje globokih) na triasnem dolomitu 25,2-60,2% glinastih delcev in B horizont izpranih rdečkasto rjavih tal (globokih) od 37,4-43,9% glinastih delcev. Sušin (1968), ki je proučeval terro rosso na apnencu je ugoto- vil podobno visok delež gline v spodnjem delu profila, npr. v B horizontu ilovke (srednje izprana terra rossa) je 51,6-80 % glinastih delcev. F. Lovrenčak -146 - Pedogeografske... Odstotek glinastih delcev v spodnjih horizontih prsti (B) (B)~ B Rdečkasto rjava prst (plitva do srednje globokaJ-Grosuplje1 25,2-60% Izprana rdečkasto rjava prst(globoka) Grosuplje1 27.4-43.9% Ilovka-okolica Dutovelj2 51.6-80.6% Rjava pokarbontna prst-RUP 48.8-77.6% Rjava pokarbontna 48.4-55.5% prst-otok Krk 1Gregorič(1969) 2Sušm(1968) Primerjava deležev gline v prsteh štirih območij pokaže, da je v spodnjem delu profilov prsti na robu in na dnu Rakovsko-unškega polja več giine kot v okolici Grosuplja, čeprav je v obeh primerih dolomitna osnova. Po odstotku glinastih delcev so prsti na Rakovsko-unškem polju bolj podobne ilovki, ki je nastala na apnencu. Po deležu gline imajo prsti na Rakovsko-unškem polju prehodno mesto med manj glinastimi prstmi pri Grosupljem in bolj glinasto ilovko na Krasu. Gregoričeva (1969) ugotavlja, da so rdečkasto rjave prsti s takim glinastim horizontom nastale in situ, da so avtohtone. Sestavlja jih preobražen, nckarbonatni ostanek pri prepercvanju doiomita. Glede na glinasto teksturo in odsotnost eluvialnega horizonta, sklepamo, da rdečkast,glinast spodnji horizont v prsti na polju odgovarja po genezi takim horizontom v prsteh na dolomitu drugod po Sloveniji. Izhajajoč iz tega domnevamo, da je to star glinast že kemično spremenjen netopni ostanek, ki bi bil lahko matična osnova na kateri so se v pedogenezi razvili gornji horizonti. Podobnost med globokimi prstmi na robu in na dnu polja se kaže tudi v reakciji in deležu prostega kalcijevega karbonata. V vseh analiziranih vzorcih iz dna polja so sorazmerno visoke vrednosti pH, večinoma je reakcija slabo alkalna (pH nad 7), ponekod celo alkalna. Visoke vrednosti pH imajo skeletni horizonti, kjer je precejšen odstotek prostega kalcijevega karbonata(18.71-55.3%). V glinastih in ilovnato glinastih horizontih, zlasti v spodnjih delih pofilov prostega kalcijevega karbonata ni, vendar je reakcija slabo alkalna. Ali je na večji delež karbonatov in višjo reakcijo prsti na F. Lovrenčak -148 - Pcdogeografske... polju vplival človek z obdelovanjem.ali je še kakšen drug vzrok ostaja odprto vprašanje. Morda zaradi pretrtosti dolomita prihaja hitreje in več kamninskih delcev v prst in vpliva na te lastnosti. Delež organskih snovi je v A horizontu prsti na dnu polja majhen(4.4-6.32%). Z globino se zniža na 1% in manj. Še največ humusa vsebuje plitva rendzina, kjer Ah horizont vsebuje 9.57% organske snovi. Nizek delež humusa je ugotovila tudi Gregoriče-va (1969) v A„ horizontu rdečkasto rjavih prsti 3,77% in v izpranih rdečkasto rjavih prsteh 1.97 - 4.04% organske snovi. Sušin (1968) jc v A„ horizontu terre rosse ugotovil 4.4-7.9% organske snovi. Tudi po tej lastnosti se prsti na dnu polja bolj približujejo tcrra rossi kot rdečkasto rjavim prstem v okolici Grosuplja. 3. PEDOGEOGRAFSKE ZNAČILNOSTI BLIŽNJE OKOLICE ŠKOCJANA IN MATAVUNA Pokrajina Škocjana in Matavuna je lilološko dokaj enotna, prevladujejo apnenci. Zakrascvanje je ustvarilo številne plitve in globoke kraške kotanje. Med njimi se širijo ravnejši deli površja. Podnebno spada to ozemlje v submediteransko območje (Gams, 1972).Srednja letna temperatura v Divači znaša 9.6°C (Pučnik, 19S0).Najhlad-nejši je januar z 0.5°C in najtoplejši julij z 20,l°C.Padavin je največ v začetku zime in najmanj v sredi ali na koncu zime. Povprečna letna množina padavin znaša v bližnji Sežani 1257 mm (Pučnik, 19S0). V pedosferi obravnavanega območja se poleg vpliva naravnih dejavnikov odraža tudi delovanje človeka. Na dnu skoraj vseh vrtač so urejene njive. Na višjem površju med njimi so otrebili kamenje in uredili na plitvih prsteh travnike in košenice. V Dolu pod Brcžcem so na kulturnih terasah,podobno kot v vrtačah, nahajajo antropo-geniziranc prsti. V pedegenezi sta se izoblikovala na apnenčasti matični osnovi 2 tipa prsti, rendzina na apnencu in pokarbonatna prst (Stepančič, Prus, 1979). Oba tipa se prepletata, zlasti na razgibanem reliefu v širši okolici Matavuna. Na ravnejšem površju jugozahodno od Matavuna sta na apnenčasti matični osnovi zastopani plitva rendzina z enim in globja rendzina z dvema horizontoma. Plitvejšo rendzino gradi 15 cm debeli A„hori-zont, ki se nahaja na trdem apnencu. Po teksturi je iiovnato glinast. Prostega kalcijevega karbonata ni, reakcija je slabo alkalna (tabela 1, profil 2). Globjo rendzino gradi A„horizont, ki z AC horizontom prehaja v matično osnovo. Profil tc rendzine je globok 32 - 35 cm.Tckstura je ilovnato glinasta v obeh horizon- F. Lovrenčak -149 - Pedogeografske... tih, tako kot v plitvi rendzini. Po reakciji se razlikuje rendzina pri Brežcu, kjer je vrednost pH v A„horizontu 6.0, od rendzine jugovzhodno od Matavuna, kjer je pH 7.8. V globji rendzini je, v primerjavi s plitvo, v Ah horizontu več humusa (tabela 1, profil 1). Pokarbonatne prsti prekrivajo položnejša pobočja, kjer se je pri preperevanju apnenca nakopičilo več netopnega ostanka. Horizonti sc v tej prsti, ki sega okoli 100 cm globoko, po teksturi dokaj ločijo. A horizont ima ilovnato glinasto teksturo, z okoli 32% gline. V srednjem in spodnjem delu profila se delež glinastih delcev poveča nad 43%. Večinoma je prst brez prostega kalcijevega karbonata. Rekacija je podobno kot pri rendzini alkalna (tabela l.profil 5). Na dnu vrtač in drugih kraških kotanj se nahajajo globoke prsti (80-170 cm), ki se zaradi obdelovanja razlikujejo od prsti med vrtačami, kjer ni bilo njiv. Zlasti se to kaže v slabše diferenciranem profilu, ki ga gradi debel (32-50 cm) zgornji horizont. Ta se ponekod bolje, drugod slabše ločuje od spodnjega horizonta. Po teksturi je A„horizont ilovnato glinast. Enako teksturo ima tudi spodnji horizont. V celem profilu ni več prostega kalcijevega karbonata. Reakcija jc v vseh analiziranih vzorcih slabo alkalna. Po deležu humusa so te prsti podobne rendzini, z okoli 4% humusa v Ahhorizontu. Če primerjamo debele prsti na območju Škocjana in na Rakovsko - unškem polju se pokaže.da imajo podobno zgradbo profila A„- A(B)rj.-(D)„-C. Po deležu gline v spodnjem delu profila so prsti v okolici Škocjana in Matavuna manj glinaste kot na Rakovsko- unškem polju in tudi kot ilovka. Večinoma imajo ilovnato glinasto teksturo. Če predpostavimo, da so glinasti delci ostanek pri preperevanju apnenca bi lahko sklepali, da so apnenci pri Škocjanu bolj čisti, kot je dolomit na R.akovsko-unškcm polju in apnenec na zahodnem delu Krasa. Na to nas navaja podatek, da so vsi analizirani vzorci apnenca imeli pod 10% netopnega ostanka.Da bi zanesljiveje odgovorili na to vprašanje bo potrebno še več analiz prsti in apnenca. 4. ZAKLJUČEK Vzorčna proučevanja prsti na Rakovsko-unškem polju ter v okolici Škocjana in Matavuna imajo namen prikazati povezavo lastnosti prsti z nekaterimi drugimi dejavniki kraške pokrajine. Na osnovi terenskega dela in laboratorijskih analiz lahko naredimo nekaj zaključkov. F. Lovrenčak -150 - Pedogeografske... Na polju se na robnih delih prepletajo rendzinc in rjave pokarbonatne prsti, na dnu polja pa prevladujejo globoke rjave pokarbonatne prsti. Rcndzina sega 35-40 cm globoko in jc večinoma pod travniškim rastjem. Globina rjavih pokarbonatnih tal je odvisna od izoblikovanosti dolomitne matične osnove. Na robnih deli polja, kjer jc v kamnini več žepov, sega do 110 cm globoko. Na dnu polja v dolomitni osnovi ni tako izrazitih in globokih žepov, zato ima prst enakomernejšo globino, čez 120 cm. Morda je na pogostost pojavljanja žepov vplivala tudi prctrtost dolomita. V spodnjemu delu profilov debelih prsti na robu in na dnu polja se pojavlja rdečkast in glinast horizont, ki predstavlja nctopni ostanek pri preperevanju dolomita. Zato ta horizont označujemo z (B)„.V rjavi pokarbonatni prsti na robu in na dnu polja ni v zgornjem delu profila večjih znakov izpiranja. To vodi do zaključka, da jc ta glina avtohtona, nastala z raztapljanjem dolomita. Na dnu polja je torej avtohtona prst, nastala na dolomitni matični osnovi in ne na morebitnem fluvialnem nanosu. Po teksturi so prsti na polju ilovnato glinaste do glinaste. Glede na delež glinastih delcev predstavlajo prehod med manj glinastmi prstmi pri Grosupljem in bolj glinastimi na zahodnem Krasu. V okolici Matavuna in Škocjana sc na apnenčasti matični osnovi razprostirajo rend-zine in pokarbonatne prsti. V vrtačah in tam, kjer so uredili njive so antropogenizira-ne prsti. Globoke prsti na Rakovsko - unškem polju ter v okolici Škocjana in Matavuna imajo podobno zgradbo profilov. Po deležu gline v spodnjih deli profilov so prsti v okolici Škocjana manj giinaste. Vzrok naj bi bil v večji čistosti apnenca, ki da pri preperevanju manjši delež netopnega ostanka. F. Lovrenčak -151- Pedogeografskc... LITERATURA IN VIRI Gams L, 1965. H kvartarni geomorofologiji ozemlja med Postojnskim, Planinskim in Cerkniškim poljem. Geografski vestnik 38, Ljubljana. Gams L, 1972. Prispevek h klimatogeografski delitvi Slovenije. Geografski obzornik 19/1, Ljubljana. Geološki zavod Ljubljana, 1967. Geološka karta Postojna 1:100000. Beograd. Gregorič V.,1969. Nastanek tal na triadnih dolomitih. Geologija 12, Ljubljana. Lovrenčak F.,1977. Prsti v vrtačah Slovenije. Zbornik X. jubilarnog kongresa geografa Jugoslavije, 15.-20.septcmbra 1976, Beograd. Lovrenčak F.,1988. Prsti in rastje na krasu. Tipkopis str. 25. Ljubljana. Plcničar M.,et al.1970. Tolmač za list Postojna L 33-77. Osnovna geološka karta 1:100 000, Beograd. Pučnik J., 1980, Velika knjiga o vremenu. Ljubljana. Puncer L.Zupančič M.,Wraber M.,Pctkovšek V., 1976. Vegetacijska karta Postojna L 33-77 1:100 000. Ljubljana. Stepančič D.,Prus T.,1979. Tla sekcije Vrhnika. Karta 1:50 000 in komentar.Inštitut za tla in prehrano rastlin, Ljubljana. Sušin J., 1968. Terra ressa v Slovenskem primorju. Zbornik BITF v Ljubljani 15 A, Ljubljana. F. Lovrenčak -152- Pedogeografske... PEDOGEOGRAPHICAL CHARACTERISTICS OF THE KARST The papcr deals vvith some soil characteristics of the karst. In explaining soils of the karstic surface, relations betvveen relief, parent material and soil characteristics are essential. To discover these relations vve have investigated soils of tvvo karstic areas. The first one is the Rakovsko - unško polje, and the second one in the surroundings of Škocjan and Matavun by Divača on Kras. The Rakovsko - unško polje is a karst polje situated betvveen the Cerkniško polje and the Planinsko polje. As for the relief it consists of tvvo parts: flat bottom and clevated margin. It is composed of the Triassic dolomit. Most of the area had been, covered vvith forest bcfore it vvas settled by man. Nowdays, there are fields on the bottom of the polje. Grasslands prevail on the margin parts and forest occurs only partly. There is no permanent vvater stream in the Rakovsko - unško polje. Only after considerable rain vvater comes out from several sources on the southcastern sidc of thc polje; this vvater is gathered in an artifical ditch and flovvs away into tvvo ponors on the northern side of the polje. VVith rcgard to parent material and relief vve distinguish soils on thc bottom and soils on the margin of the polje. The rcndzina and the kalkokambisol are mosaically mingled on the margin, but very deep kalkokambisol prevails on the bottom of the polje. Thc rcndzina cxtends mainly on the gently sloping surface. Its profile consists of A„ horizon and of transitional AC horizon on on the dolomite parent material. It is 35 cm deep vvith clay - loamy texture. Free CaC03 occurs in thc vvhole profile. Reaction is moderatcly alkaline. Being shallovv the rendzina is mostly covered by grasslands. Thc kalkokambisol vvhich occurs on the margin and on the bottom of thc polje differs from the rendzina by the composition of the profile and by the deepness. The profile of this soil mostly consists of four horizons: Ah-A.(B)ri-(B)r=-C, vvhich rcach as far as 110 cm deep on the margin and more than 120 cm deep on the bottom of thc polje. Thc tcxturc of Ah horizon is clay - loamy to loam - clayey. The clay per-ccnt abundantly incrcases in thc (B)„ horizon, vvhere it amounts to 48.8 - 77.6%, thus the clay tcxture occurs. The reddish clay horizon in the lovver part of thc profile is quitc charactcristic for deep soils on the margin and on the bottom of thc Rakovsko - unško polje. The comparison of clay horizons in the soil on the Rakovsko - unško polje vvith simi-lar soils on the dolomite parent material in the surroundings of Grosuplje shovvs that F. Lovrenčak -153- Pedogeografske... the soil from the bottom and from the margin of the Rakovsko - unško polje is richer in clay. According to the percent of clay, the soils of the Rakovsko - unško polje are a transition betwcen soils containing low percent of clay from the surround-ings of Grosuplje and soils containing high percent of clay from the Kras. Gregorič (1969) states that red brovvn soils with such clay horizons are autochtonous. They consist of insoluble residium of vveathering dolomite. With regard to the occu-rence of such horizons and the absence of the eluvial horizon, we come to the con-clusion that clay horizons in the Rakovsko - unško polje correspond to clay horizons of the soils on dolomite elsvvhere in Slovenja. According to reaction and calcium carbonate percent in the rendzinas and in the kalkokambisol from the bottom and from the margin of the polje, these soils are similar. The region vvhere Škocjan and Matavun are situated consists of limestones, vvhich nas been subjeeted to karstification. Many shallovv and deep dolines have occurred. As for local climate, this region belongs to submediterranean climate. The vegetation is various. Crops grow in the deep soil on the bottom of dolines. On the surface area betsveen dolines vvhere soils are shallovv, grasslands are prevailing and forest oecurs only partly. Similarly as on the Rakovsko - unško polje the pedosphere in the surroundings of Matavun and Škocjan consists of the rendzina and of the kalkokambisol. Bouth soil types are mosaically mingled, especiallv on the rough surface south of Matavun. On the bottom of the dolines there are mainiy kalkokambisols vvhich on the account of cultivation differ in characteristics from soils covered vvith grass and shrub vegetation. If vve compare thicker soils in the surroundings of Matavun and Škocjan vvith the soils of the Rakovsko - unško polje, it becomes evident that they have similar profile composition. With regard to the clay percent in the lovver part of the profile, the soils in the surroundings of Matavun contain less clay than those on the Rakovsko - unško polje. Mostly, they have c!ay - loamy texture. Supposing that the clay participles are the transformed residium of parent material vvaethering, vve can conclude that limestones at Škocjan are purer than dolomites on the Rakovsko - unško polje and in vvestern part of the Kras and consequently the percent of clay is minor. ODNOS MED RABO TAL IN NAKLONOM POVRŠJA Primeri iz predalpskega sveta v Sloveniji v letih 1826 in 1988 Marjan Bat* IZVLEČEK UDK 911.2:332.3(497.12)"1826-1988,, V članku želimo prikazati spremembe v odnosu med rabo tal in nakloni površja. Uporabljeni podatki so rezultat proučevanja treh manjših območij v predalpskem hribovju. Sodimo, da je bilo, glede na nagib površja, opuščanje kmetijskih površin pretirano. ADSTRACT UDC 911.2:332.3(497.12)',1826-1988n RELATION BETVVEEN LAND USE AND SURFACE INCLINATION The article deals vvith relations betvveen land use and surface inclination. The data discussed are the rcsult of the investigation of the three areas in the Subalpine Hills of Slovenia. In reg3rd of surface inclination it is obvious that a to big part of the farming land \vas aban- doned. 1. UVOD V SR Sloveniji so družbenoekonomske spremembo po drugi vojni povsem spremenile vlogo kmetijstva, dotlej ene bistvenih gospodarskih panog. V hribovju se je število prebivalcev hitro zmanjševalo. Ob tem je prišlo do opuščanja in manj intenzivne rabe kmetijskih površin (Medved, 1970; Vrijer, 1987). Žal zemljiški kataster dokumentira novonastaie razmere netočno in z zamudo. V članku želimo prikazati, kako se prevrednotenje prirodnogeografskih razmer odraža v spremenjenem odnosu med nagnjenostjo površja in rabo tal. Uporabljeni podatki so rezultat proučevanja treh manjših območij v predalpskem hribovju - Martinj Vrha (500 ha) na severnem pobočju Koprivnika v Škofjeloškem hribovju, Tiroska (575 ha) v povirju Zadrečkc doline in Rakitovca (375 ha) na razvodnem slemenu med Črnim Grabnom in Tuhinjsko dolino. V celoti smo obdelali 1450 ha zemljišč, ki predstavljajo vzorčno območje predalpskega hribovja. Za proučevana območja smo izdelali preprost geografski informacijski sistem (GIS), katerega osnova je bila celica s površino 0,25 ha (stranica 50 m). Za potrebe analize je bila vsaka celica označena s podatkom o povprečnem naklonu (izračunano iz digitalnega modela reliefa - DMR 50) in rabi tal. Podatke o rabi tal za preteklo stoletje smo povzeli po mapah franciscejskega katastra, današnje stanje pa smo določili s terenskim delom in letalskimi posnetki. * Mag., univ. asis., Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta, 61000 Ljubljana, Aškerčeva 12, YU. M. Dat -155 - Odnos med rabo.. 2. RABA TAL LETA 1826 IN 1988 Pri ocenjevanju podatkov, ki jih navajamo, je treba upoštevati, da smo skušali z izbranimi območji zajeti predvsem kmetijske površine zaselkov in samotnih kmetij. Glede na to vzorčno območje ni tipično za predalpsko hribovje, saj to, zajeto v celoti, nima tolikšnega deleža kmetijskih površin. Menimo pa, da vzorec zadovoljivo predstavlja gosteje poseljene predele hribovja. Ti so, zaradi spremenjenega razmerja med kmetijskimi in gozdnimi površinami, dobili novo podobo. Na to nas opozarjajo podatki prikazani v TABELI 1. TABELA 1.: Spremembe v površinah zemljiških kategorij (za celotno vzorčno območje): TABLE 1.: Changes of areas of land use categories (for the complete sample): leto njiva travnik pašnik gozd ostalo ycar arablc meadow pasture wood other 1326 ha 295 219 290 622 23 % 20.3 15.1 20 42.9 1.6 1988 ha 50 36S 54 947 31 % 3.4 25.4 3.7 65.3 2.1 indeks (1988/1826) 17 168 18 152 134 Podoba celote dovolj dobro odraža spremembe do katerih je prišlo na posameznih območjih. V okvirih vaškega zemljišča se je delež njiv močno zmanjšal (glej tudi Mcze, 1986), na njegov račun pa se je povečal delež travnikov. Da bi trditev dokazali, smo izbrali le tiste celice, ki so bile v začetku preteklega stoletja v celoti pod njivami in preverili, kakšna je bila njihova raba leta 1988. Rezulati so prikazani v TABELI 2. TABELA 2.: Raba nekdanjih njivskih površin (leti 19S8 in 1826)*: TABLE 2.: Land use of thc former arable land (vears 1988 and 1826)*: skupaj njiva travnik pašnik gozd ostalo total arable tncadovv pasture wood other Martinj vrh ha 21.7 1.9 17.0 2.0 0.4 0.4 % 99.8 8.7 78.3 9.2 1.8 1.8 Rakitovcc ha 57.3 19.1 33.9 0.4 3.5 0.4 % 100 33.3 59.2 0.7 6.1 0.7 Tirosck ha 50.3 5.6 36.6 5.2 1.6 1.1 % 100 11.5 72.8 10.3 3.2 2.2 skupaj (total) ha 129.3 26.8 87.5 1A 5.5 1.9 % 100 20.7 «7.7 5.9 4.3 1.4 * - upoštevane so le celice, ki so We v celoti po4 njivami. - only grids completly occupied by arable land are examincd. M.Dat -156- Odnos med rabo... Na vsem obravnavanem območju jc bilo po podatkih franciscejskega katastra od 5800-ih celic 517 takih (129 ha, 8.9%), ki so bile v celoti pod njivami. Leta 1988 je bil na istih zemljiščih le še 20% njiv, kar 67% pa je bilo zatravljenih. Gozd se danes pojavlja na več kot 50-ih celicah, vendar jih le izjemoma prerašča vsaj do polovice. Pašniki so postali nepomembna zemljiška kategorija. Na osnovi podatkov za 187.5 ha površin, ki so bile na franciscejskem katastru prikazane kot pašnik, lahko sklepamo, da jih je večino zarasel gozd. TABELA 3.: Raba nekdanjih pašnikov (leti 1988 in 1S26)*: TABLE 3.: Land use of the former pastures (years 1988 and 1826)*: skupaj njiva travnik pašnik gozd ostalo total arable mcadovv pasture wood other Martinj vrh ha 154.0 0.5 16.5 1.8 133.2 2.0 % 100 0.3 10.7 1.2 86.5 1.3 Rakitovec ha 31.2 0.0 2.5 0.0 28.5 0.2 % 99.9 0.0 8.0 0.0 91.3 0.6 Tirosck ha 23 0.0 0.7 0.5 1.0 0.1 % 100 0.0 30.4 21.7 43.5 4.3 skupaj (total) ha 187.5 0.5 19.7 2.3 162.7 2.3 % 100 0.3 10.5 1.2 86.8 1.2 • - upoštevane so le celice, ki so bile leta 1826 v celoti pod pašniki. * - only grids completly occupied by pasiures in 1S26 are cx2mincd. Izjemo predstavlja Tirosek, kjer je po franciscejskem katastru na obravnavanem ozemlju le 2,3 ha pašnikov (TABELA 3.). Kmetje so pasli na višji Mcnini in Kasni planini (Kranjska reber). Za razliko od Martinj Vrha in Rakitovca, kjer so pašo bolj ali manj opustili, pa se je v Tirosku v zadnjem času močno razmahnila. Z urejanjem čredink je meja med tipičnimi travniki in pašniki zabrisana. Zato so bila pri kartira-nju rabe tal kot pašniki opredeljena tista zemljišča, kjer jc travna ruša raztrgana, kjer je svet skalnat in ga kmetje ne kosijo. Tovrstnim pašnikom je v celoti namenjeno zemljišče 61-ih celic (15.25 ha). Večinoma so bile to v preteklem stoletju njive in travniki (TABELA 4.). M.Bat -157 - Odnos med rabo... TABELA 4.: Nekdanja raba zemljišč, ki so danes pod pašniki (leti 1826 in 1988)*: TABLE 4.: Former land use of the areas occupied today by pastures (years 1826 and 1988)*: skupaj njiva travnik pašnik gozd ostalo total arable meadow pasture wood other Tirosck ha 15.3 7.1 5.6 0.8 1.6 0.2 % 99.9 46.4 36.6 5.2 10.4 1.3 * - upoštevane so le celice, ki so bile leta 1988 v celoti pod pašniki. • - only grids completly occupied by paslures in 1988 are examined. Delež gozda se je povsod znatno povečal. Iz zgornjih tabel je razvidno, da se je gozd širil predvsem na pašnike in manj na ostale kmetijske površine. Razmerje med kmetijskimi površinami in gozdom, ki je bilo v preteklem stoletju (velja za celotno obravnavano območje) 1.3 :1 v korist prvih, je danes 0.5 :1 v korist gozda. 3. ZEMLJIŠKE KATEGORIJE IN NAKLON POVRŠJA V hribovju je naklon površja gotovo med pomembnejšimi dejavniki, ki odločajo o razporeditvi zemljiških kategorij (Jcršič, Pleško, 1975). Meje, ki jih določa pa niso nekaj, kar bi veljalo za zmeraj (Medved, 1970). Obe trditvi v precejšnji meri potrjujejo podatki, ki so prikazani v TABELI 5. Meje razredov povzemamo po literaturi (Natck, 1983). TABELA 5.: Delež obdelovalnih površin po naklonskih razredih (v oklepaju delež njiv glede na celoto): TABLE 5.: Thc share of the cultivated land (arable land and meadows) by inclinati-on ciasses (in parenthesis - arable land only): 1S26 1988 nakloni od 7-12° 54.5% (36.6), 45.0% (6.0), nakloni od 0- 6° 53.3% (37.5), 42.1% (10.4), nakloni od 13 - 20° 38.9% (24.1), 32.6% (1.8), nakloni od 21 - 32° 17.1% (9.4), 14.4% (0.2), nakloni nad 33° 6.5% (1.9), 4.5% (0.0). Glede na delež njiv in travnikov izstopajo v obeh obdobjih zemljišča z nakloni do 12°. Bolj nagnjen svet (7 - 12°) je navidez celo ugodnejši. Na njem je delež obdelovalnih površin večji, hkrati pa se jc relativno manj skrčil. Razliko gre deloma pripisati M.Bat - 158 - Odnos med rabo... temu, da je velik delež ravnega sveta v dnu grap ali na slemenih, torej v legah, ki mikroklimatsko in pedološko niso ugodne. Nekoliko je slika skrivljena tudi zaradi glajenja reliefa (DMR prikaže ravnino v ozki grapi in na grebenu). Krčenje obdelovalnih površin na največjih strminah se ne zdi pretirano. Moramo pa upoštevati, da se je prav pri teh naklonih najbolj spremenilo razmerje med travniki in njivami (glej tudi GRAFIKONA 1. in 2.). V TABELAH 6. in 7. so prikazane spremembe povprečnih naklonov pri zemljiščih namenjenih posameznim kategorijam. Do njih je prišlo ob spremembi rabe tal. TABELA 6.: Povprečni naklon zemljišč namenjenih posameznim kategorijam (v °): TABLE 6.: Average inclination of the land use categories (in °): leto Martinj Rakitovec Tirosek skupaj year vrh total njiva 1826 17,9 15,6 14,5 15,8 arable 1988 16,7 12.0 13,5 13,3 travnik 1826 19,9 16,1 14,3 16,4 mcadovv 1988 18,9 16,1 14,3 16,4 paSnik 1826 22,5 20,0 17,1 21,3 pasttire 1988 19,8 20,4 13,8 15,6 gozd 1826 24,3 19,7 20,3 21,1 \vood 19S8 23,6 19,8 19,6 21,1 V okviru posamezne kategorije so bile upoštevane celice na katerih se kategorija pojavi vsaj na četrtini površine (0.06 ha). Ker je pestra struktura rabe tal na zemljišču ene celice lahko posledica razlik v strmini, ki jih DMR izgladi, jc pri takšni klasifikaciji zabrisana povezava med naklonom in razporeditvijo zemljiških kategorij. To potrjujejo podatki v TABELI 7., ki prikazujejo naklon za celice, na katerih se pojavlja ena sama kategorija (velja za celotno vzorčno območje). Takšen izbor je za prikazovanje odnosa med dejavnikoma primernejši. TABELA 7.: Povprečni naklon celic (v °), ki so glede na rabo tal homogene (število celic v oklepaju): TABLE 7.: Average inclination of grids (in °) vvith the uniform land use (in paren-thesis - number of grids): leto njiva travnik painik gozd ycar arable meadow pasturc wood 1S26 13.8 (517) 17.7 (292) 23.8(748) 21.9 (2061) 19SS 8.6 (50) 15.5 (742) 14.4 (97) 22.3(3187) M.Bat -159 - Odnos med rabo... Ob začetku preteklega stoletja so bile samooskrbne kmetije prisiljene velik delež zemljišč namenjati njivam. Te so se širile tudi na strminah izpostavljenih eroziji. Zaradi pretiranega obsega njiv je bilo travnikov manj. Živinoreja je v večji meri izkoriščala pašnike, ki so segali na prestrma zemljišča. Presenetljiv je podatek, da je bil povprečni naklon pašnikov večji od povprečnega naklona zemljišč poraslih z gozdom (TABELA 7.). Na osnovi proučenih območij bi sodili, da je o razporeditvi pašnikov odločalo lastništvo (pasli so na srenjski zemlji - na gmajni, ne pa v privatnih gozdovih; ZAP, 1970). Ugodno je bilo, če je bila paša blizu kmečkega doma in je imela živina dostop do vode, medtem ko naklon pašnika ni bil tako pomemben. Na proučevanih območjih naletimo pri razporeditvi pašnikov vsaj na dve obliki: 1.) razdrobljeni pašniki - oblika izrazito prevladuje v Tirosku, kjer so pašniške parcele na ožjem vaškem zemljišču majhne in maloštevilne. Franciscejski kataster jih označuje ponekod v dolinskem dnu (log ob Dreti), v strminah nad kmečkim domom, v bregovih grap, po katerih so pogosto potekale tudi meje med celki. Ker pašniki niso segali na večje strmine, paša glede na naklon ni bila pretirana (TABELA 6.). Skupnih pašnikov, ki bi jim lahko namenili le slabši svet, na ožjem vaškem zemljišču ni bilo. Kmetje so imeli zanje dobro nadomestilo na Mcnini in Kasni planini. 2.) pašniški kompleksi na manj kvalitetnih zemljiščih - srečamo jih na Rakitovcu in Martinj Vrhu, kjer prevladajo (kar zadeva površine) nad razdrobljenimi pašniki. Njihov obseg je določen z obsegom srenjske zemlje. Ta se je ohranila v vlažnih in tesnih grapah in na strmih bregovih. Franciscejski kataster kaže, da so bili pašniki porasli z drevjem. Na njegovi osnovi pa ni mogoče presoditi v kolikšni meri. Podatki o povprečnih naklonih (TABELA 6.) dajejo slutiti, da jc bila paša pretirana. Na Martinj Vrhu je biio 31 ha pašnikov, katerih naklon je presegal 32°. Obdobje tako intenzivnega izkoriščanja zamljišč, ki je doseglo vrhunec ob koncu preteklega stoletja, je bilo zaključeno šele po drugi svetovni vojni (Vrišer, 19S7). Med drugim je pustilo sledove v drobni reliefni oblikovanosti in v spremenjeni pedološki odeji. Na nekdanje njive opozarjajo antropogene terase, ki so nastajale na parcelnih mejah (odori) in velike razlike v kvaliteti (debelini, kamnitosti) prsti. Ponekod je bila prst odnesena do te mere, da so nekdanje njivske parcele danes opuščene. Na pašnike opozarja koluvij, ki se je akumuliral v grapah in na policah, ob vznožju strmih pobočij, in ponekod prekril starejše prsti na pobočnem grušču. V tej mešanici prsti in grušča prihaja pogosto do usadov, zlasti tam, kjer je zakrila izvire in zatrpala manjša povirja. Literatura pogosto omenja vplive preveč intenzivne rabe tal na erozijo in akumulacijo potokov ter hidrografske in klimatske značilnosti. Toda konkretnih proučitev je malo. M.Bat -160- Odnos med rabo... Podatki za leto 1988 kažejo, da se je najobčutneje spremenil povprečni naklon površin namenjenih pašnikom. To je posledica popolne premene zemljišč, ki jih izkoriščajo. Bistveno manjši je tudi povprečni naklon sedanjega njivskega sveta. Nekdanji njivski kompleksi so se ohranili na zemlji, kjer je mogoča strojna obdelava - to je na najbolj zložnem svetu (npr.: Rakitovec). Od nekdanjih njivskih kompleksov na večjih strminah so se ohranile le njivske krpe. Te z vidika erozije prsti niso tako problematične. Povprečni nagib travnikov se je zmanjšal predvsem na račun ozelenjevanja njiv. Tudi pri spravilu sena večino dela opravijo s stroji, ki šc zmorejo tolikšne naklone. 4. ZAKLJUČEK Zdi se, da so razmere, v katerih se je znašlo hribovsko kmetijstvo, povzročile, da se današnja raba tal v večji meri sklada z možnostmi, ki jih nudi površje glede na strmine. Celo več. Marsikje je prišlo do pretiranega opuščanja kmetijskih površin - iz ene skrajnosti smo zašli v drugo. To se najočitneje kaže pri pašnikih, ki bi mogli in morali imeti večji pomen v gospodarstvu hribovskih kmetij. GRAFIKON 1. IN 2. Odnos med rabo tal in naklonom - v letih 1826 in 1988 (1. njiva; 2. travnik; 3. pašnik; 4. gozd). FIGURE 1. AND 2. The relation betvveen land use and surface inclination - in the year 1826 and 198S (1. arable land; 2. mcadovv; 3. pasture; 4. vvood land). M.Bat -161 - Odnos med rabo... LITERATURA: Bat M., 1989. Fizična geografija gorskega sveta. Magistrska naloga. Knjižnica Oddelka za geografijo, Ljubljana. Gams L, 1986. Osnove pokrajinske ekologije. Ljubljana. Jcršič M., Pleško M., 1975. Zasnova uporabe prostora SR Slovenije. Kmetijstvo (izvleček iz osnovnega gradiva). Zavod SRS za RPP. Ljubljana. Kladnik D.,1982. Društveno-ekonomski aspekti i iskoriščavanje zemljišta u SR Sloveniji. Geographica Iugoslavica, Novi Sad. Medved J., 1970. Spremembe v izrabi zemljišča in preslajanje kmečkega prebivalstva v Sloveniji v zadnjih dveh desetletjih. Geografski vestnik XLII, Ljubljana. Meze D., 1969. Hribovske kmetije v vzhodnem delu Gornje Savinjske doline. Geografski zbornik 11, Ljubljana. Meze D., 1980. Hribovske kmetije v Gornji Savinjski dolini po letu 1967. Geografski zbornik 19/1, Ljubljana. Meze D., 1986. Hribovske kmetije v Selški dolini. Loški razgledi 33, Škof ja Loka. Natek K., 1983. Metoda izdelave in uporabnost splošne geomorfološke karte. Magistrska naloga, Knjižnica Oddelka za geografijo, Ljubljana. Natek M., 1985. Prebivalstvo v gospodinjstvih z zemljiško posestjo v SR Sloveniji v letu 1981. Geografski vestnik LVII, Ljubljana. Vrišer L, 1987. Spremembe v zemljiških kategorijah v Sloveniji. Geografski vestnik LIX, Ljubljana. Vrišer L, 1988. Živinoreja v SR Sloveniji. Geografski vestnik LX, Ljubljana. ZAP, 1970. = Zgodovina agrarnih panog, l.zvezek. SAZU, Ljubljana. M.Bat -162 - Odnos med rabo... RELATION BETV/EEN LAND USE AND SURFACE INCLINATION Examples from Subalpine Hills in Slovenia in the years 1826 and 1988 After the V/orld War II the status of farming, vvhich vvas one of the basic branehes of economy until then, has changed essentially in Slovenia. The most evident changes have taken plače in the highlands vvhere depopulation occurrcd and it resulted in different evaluation of natural gcographic conditions. Wc are going to present these changes from the aspect of surface inclination of the land used for farming. The data discussed are the results of the investigation of threc regions from the Subalpine Hills in Slovenia (Martinj Vrh in the Selška dolina - 500 ha., Rakitovec in the Posavsko Hills - 375 ha., Tirosek in the Zadrečka dolina - 575 ha.). We have elaborated for them a simple geographic information system (GIS), the basis of vvhich is a grid vvith the area of 0.25 ha. (50 x 50 m). From the data shovvn in the TABLES l.,2. and 3. it is evident that the changes of land use are the conscquences of transformation of fields into meadovvs and of pas-tures into forests. In Tirosek vvhere more modern type of pasturing is in use, the former fields and meadovvs have bcen turned to pastures (TABLE 4.). The ratio bctvvecn farming areas and the forest has bcen changed from former 1.3 :1 in behalf of farming areas to 0.5 :1 in behalf of forests. The surface inclination has, of course, a strong influence on the location of land use categories. Hovvcver, man has not always taken into account to the same extenl the limits vvhich are imposed by inclination. Data shovvn in TABLE 5. give evidence for this statement. There are more areas of cultivable land on the slightty inclined slopes than on the flat land. It results from improved microclimatic and pedolegic conditions. Partlv this is also the result of relief levciling vvhich, in spite of a high grid density /Digital Relief Model - DMR 50/, cannot bc cxcludcd. Anyhow, vvith the grovvth of inclination the intensity of land use is bcing diminished. The rates of changes in inclination are shovvn in the TABLE 6. (aH the grids vvhere individual category oecurs are examined) and in the TABLE 7. (the grids vvith only one land use category are cxamined). The data shovvn that from the aspect of inclination, the land use in the year 1826 vvas excessive. Since it persisted until mid-20th century it has lcft traces also in the relief forms (anlropogenic tcrraces, landslides, erroded and colluvial slopes). As concerns this problem, modern land use is in better aceordance vvith the given conditions. We have also come to the conclusion that a to big part of the farming land vvas aban-doned in last decades. VPLIV PADAVINSKIH IN TEMPERATURNIH RAZMER NA ŠIRINO LETNIC ČRNni BOROV (PINUS NIGRA) V SIJBMEDITERANSKI SLOVENIJI Darko Ogrin* IZVLEČEK UDK 551.58:630*5 (497.12-15) V prispevku je opisan odnos med klimo in širino letnic na primeru črnih borov iz submedite-ranske Slovenije. S pomočjo dendroklimatološke metode je ugotovljeno, da imajo največji vpliv na debelinski prirast padavine v vegetacijski sezoni. ABSTRACT UDC 551.58:630*5 (497.12-15) THE INFLUENCE OF PRECIPITATIONS AND TEMPERATURE CONDITIONS ON BLACK PINE (PINUS NIGRA) TREE-RING'S VvTDTH IN THESUBMEDITERRANEAN PART OF SLOVENIA The relationship between climate and tree-ring's width on the exaraple ol black pines from submediterrancan Slovenia is deseribed. By using the dendroclimatological method it is shown that the biggest influence on radial growth have thc precipitations in vegetation period. L UVOD Z odkrivanjem zakonitosti priraščanja dreves se ukvarja gozdarsko prirastoslovje (M.Kotar,1986; V.Stamenkovič 1974; P.R.Morey,1973), s študijem odnosov med klimo in širino drevesnih letnic v sedanjosti in preteklosti, pa dendroklimatologija (H.C.Fritts,1976; P.dc Martin,1970). Rast drevja je zapleten proces, ki ga uravnavajo številni dejavniki. V genetični konstituciji dreves je fiksirano določeno obnašanje same rasti, vendar pa to obnašanje modificira vpliv dejavnikov iz okolja.Naše domače drevesne vrste rastejo s podaljševanjem poganjkov (višinska rast) ter z debelitvijo debla (kambijalni ali debelinski prirastek). Nasplošno je rast v višino bolj odvisna od asimilacijskih pogojev prejšnjega leta, medtem ko je debelinski prirastek bolj odvisen od klimatskih in prehrambenih pogojev tekočega leta (M.Kotar,1986 str.44,70). Klimatski signal, ki je zapisan v širini drevesnih letnic, pa ni povsod jasno izražen. Izrazitejši je v območjih, kjer je klima eden od odločilnih faktorjev, ki pogojuje prirast. V literaturi so opisani primeri dendroklimatoloških raziskav v semiaridnih in aridnih področjih (L.J.Graumlich,1987; H.C.Fritts, 1966), ob zgornji gozdni (drevesni) meji (K.J. Hansen-Bristovv in ostali,198S; O.Hcikkinen,1985) in ob polarni gozdni meji (H.C. Garfinken in ostali,1980; I.Hustic,197S). * Prof.geograf., stažist raziskovalec, Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta, 61000 Ljubljana, Aškerčeva 12, YU. D. Ogrin -164- Vpliv 2. LOKACIJE VZORČENJA V Sloveniji še nimamo študij o odnosih med klimo in debelinskim prirastkom po posameznih pokrajinskih tipih. Glede na dendroklimatološke raziskave, ki so bile narejene v aridnih in semiaridnih področjih drugod po svetu, se nam je zdel del Slovenije, ki je pod vplivom submediteranskega podnebja, primeren za raziskavo odnosov predvsem med padavinami v vegetacijski sezoni in debelinskim prirastkom. Pričakovali smo, da so padavine v vegetacijski sezoni - zaradi submediteranskega padavinskega režima, z bolj ali manj izrazito sušno dobo v poletnih mesecih (slika 1), ki jo potencira šc pretežno kraški značaj površja - dejavnik, ki značilno vpliva na rast in s tem na širino drevesnih letnic. V letih z višjo vsoto padavin v poletnih mesecih naj bi bil prirastek večji, in obratno, v izrazito sušnih letih naj bi bile drevesne letnice ožje. Opisana zveza pa ni funkcionalna ampak statistična. Za dendroklimatološko analizo so primerne drevesne vrste, ki imajo dobro vidne letnice in so prostorsko dovolj razširjene. Iz slovenskega submediteranskega prostora sta primerna predvsem hrast in bor. Zaradi jemanja vzorcev z gozdarskim prirastnim svedrom smo izbrali črni bor (Pinus nigra). Izbrane so bile tri lokacije vzorčenja (tabela 1): dve s Podgorskega krasa (Pctrinje in Socerb) in ena iz flišnega dela Slovenske Istre (Bržanija). Z vsake od lokacij smo vzeli po 10 izvrtkov. Izvrtki so bili narejeni na drevesih priblično iste starosti v prsni višini. Pazili smo, da izbrana drevesa na zunaj niso kazala motenj v priraščanju (vc-trolomi,požari,napadi insektov,pcsegi človeka) in da sc rasla bolj na samem (izločen vpliv konkurence med drevesi na prirast). 3. METODOLOGIJA DELA Zato, da bi odkrili zvezo med klimo in širino drevesnih letnic, smo uporabili standardne metodološke postopke, opisane v dendrokiimatološki literaturi (H.C.Fritts,1976; M.K.Hughes in ostali.1982). Vzorec smo najprej primerno obdelali, da smo povečali vidljivost letnic. Širino letnic smo merili na "Digitalpositiometru" na 1/100 mm natančno. Za vsak vzorec smo sestavili kronologijo letnic - vsaki izmerjeni širini letnic smo pripisali leto v kateri jc nastala. Sledilo jc t.i. "križno datiranje", to je grafične predstavitve kronologij vzorcev iz ene lokacije smo primerjali med seboj, ugotavljali variabilnost in sinhronost v priraščanju, ter odstranjevali morebitne napake pri datiranju. V nadaljevanju so bile izdelane povprečne kronologije za posamezne lokacije. Grafična primerjava vzorcev znotraj lokacij, kakor tudi med lokacijami (slika 2) jc pokazala, da obstaja med njimi velika sinhronost v priraščanju. Na podlagi te ugotovitve je bila izdelana skupna kronologija za vse tri lokacije. Kronologija zajema obdobje 34 let, cd leta 1955 do D. Ogrin -165 - Vpliv .. leta 1988. Dolžino je narekovala najkrajša, zanesljivo datirana kronologija. Širina drevesnih letnic se s starostjo dreves spreminja. Do kulminacije debelinskega prirastka, ki ga različne vrste borov dosežejo med 8.in 15. letom (V.Stamenkovič,1974) narašča, nato postopoma upada, dokler prirast ne preneha. Da bi odpravili vpliv starosti na širino letnic, smo izvedli t.i. "izravnavo". S pomočjo 7-lctnih drsečih sredin smo izračunali krivuljo biološkega poteka rasti. Od te krivulje pa smo do dejanskih prirastkov v posameznih letih, ki nihajo okoli nje v odvisnosti od pogojev v neposrednem okolju, izračunali indekse. Indekse smo predstavili kot časovno serijo. Trend biološkega poteka rasti za naše vzorce je pokazal, da so vsa drevesa že dosegla kulminacijo debelinskega prirastka in da v obdobju, ki ga zajema kronologija, kažejo postopen upad prirastka. 4. KLIMATSKI PODATKI Nadaljnji postopek odkrivanja klimatskega signala zapisanega v širini drevesnih letnic terja izbor meteorološke postaje, ki im dolgoletne kvalitetne meritve in ki odraža klimatske razmere območja za katerega smo izdelali kronologijo. V bližini izbranih lokacij sta dve meteorološki postaji: Kubcd in Kozina. Kvalitetnejše in dolgoletne meritve ima Kubcd (n.v.262 m). Zato smo za primerjavo s podatki o širini letnic izbrali podatke te postaje. Dva klimatska elementa, ki najbolj vplivata na rast, sta temperature in padavine. Rast v nekem letu pa ni odvisna samo od temperaturnih in padavinskih razmer tekočega leta, ampak tudi od razmer v prejšnjem letu. Za rast, predvsem v začetku vegetacijske sezone, je pomembna količina rezervnih snovi,ki jo je drevo uspelo uskladiščiti v prejšnji vegetacijski sezoni. Pomembne so tudi klimatske razmere v jesenskih mesecih, ko se drevje pripravlja na zimsko mirovanje in sam potek dobe mirovanja. Zaradi naštetih vzrokov so bile v primerjavo s podatki o širini drevesnih letnic v določenem letu vključene mesečne vrednosti za padavine in temperature od maja v pretekli vegetacijski sezoni, pa do oktobra tekočega leta, ko se rast zaključi. Skupno torej 18 mesecev. 5. REZULTATI Posamezne 34-letne nize podatkov mesečnih padavinskih in temperaturnih vrednosti smo s korelacijsko analizo primerjali z enako dolgim nizom podatkov o širini letnic. Rezultati z vrednostmi korelacijskega koeficienta (r), t-testom (t) in s preizkusom statistične pomembnosti korelacijc (p), so zbrani v tabeli 2. D. Ogrin -166- Vpliv _ V skladu z našimi pričakovanji je korelacijska analiza pokazala, da imajo največji vpliv na debelinski prirast padavinske razmere od maja do septembra tekočega leta (r = 0.1547 do 0.4448). Še trdnejšo zvezo dobimo, če namesto mesečnih vrednosti primerjamo s širino letnic količino padavin v celotni vegetacijski sezoni (r = 0.6398, slika 4). Čeprav niso vsi korclacijski koeficienti statistično pomembni, nakazujejo rezultati zvezo tudi med prirastkom in padavinami od januarja do aprila tekočega leta. Višja količina padavin v teh mesecih deluje na na prirast zaviralno. Manj trdne zveze je korelacijska analiza pokazala pri primerjavi prirastka s temperaturnimi razmerami. Razpoznaven je negativen vpliv višjih temperatur v vegetacijski sezoni, predvsem maja in avgusta (r = -0.3598, oz. -0.3718), oziroma pozitiven vpliv spomladanskih temperatur, predvsem marca (r = 0.4078). Blizu statistične pomembnosti so korclacijski koeficienti primerjave med širino letnic in temperaturnimi razmerami v jesenskih mesecih prejšnjega leta. V nasprotju z drevesi, ki rastejo v celinskem podnebju in za katera so nekatere študije ugotovile (K.J.Hansen-Bristow in ostali,1988), da višje jesenske temperature pozitivno vplivajo na prirast, ki se oblikuje naslednje leto, naši rezultati nasprotno kažejo, na negativen vpliv višjih jesenskih temperatur na prirast črnega bora v slovenskih pokrajinah, ki so | pod vplivom submediteranskega podnebja. Za kompleksnejši prikaz, oziroma odkrivanje vpliva temperaturnih in padavinskih razmer na rast, se v dendroklimatologiji uporablja t.i."odzivna funkcija" (response funetion). Bistvo takšnega prikaza je, da nam položaj narisane točke predstavlja stopnjo korclacijc med prirastkom in obema variablama za določen mesec. Nudi pa nam tudi vpogled v to, kako katera od možnih kombinacij temperaturnih in padavinskih razmer po posameznih mesecih ali letnih časih vpliva na rast (M.K.Hughes in drugi, 1982). V našem primeru (slika 4) je bila os x uporabljena za nanos korelacijskih koeficientov za padavine, os y pa za temperature po posameznih mesecih, od maja v prejšnji vegetacijski sezoni (na sliki 4 P.MAJ itd), pa do oktobra v tekoči sezoni. Kot statistično pomembni so bili upoštevani korclacijski koeficienti z vrednostmi višjimi od +- 0.20. Po tej metodi, so v submediteranski Sloveniji za rast borov ugodnejša leta, ki imajo vlažnejšo in hladnejšo vegetacijsko sezono (obdobje od maja do vključno septembra). Večji vpliv na prirast imajo vlažnostne razmere. Manj izrazit je pomen tople ter suhe pozne zime in zgodnje pomladi (meseci januar, februar, in marec). Še manjši jc pomen mokre in hladnejše jeseni prejšnjega leta (meseci september, oktober, december). D. Ogrin -165- Vpliv .. leta 1988. Dolžino je narekovala najkrajša, zanesljivo datirana kronologija. Širina drevesnih letnic se s starostjo dreves spreminja. Do kulminacije debelinskega prirastka, ki ga različne vrste borov dosežejo med 8.in 15. letom (V.Stamenkovič,1974) narašča, nato postopoma upada, dokler prirast ne preneha. Da bi odpravili vpliv starosti na širino letnic, smo izvedli t.i. "izravnavo". S pomočjo 7-lctnih drsečih sredin smo izračunali krivuljo biološkega poteka rasti. Od te krivulje pa smo do dejanskih prirastkov v posameznih letih, ki nihajo okoli nje v odvisnosti od pogojev v neposrednem okolju, izračunali indekse. Indekse smo predstavili kot časovno serijo. Trend biološkega poteka rasti za naše vzorce jc pokazal, da so vsa drevesa že dosegla kulminacijo debelinskega prirastka in da v obdobju, ki ga zajema kronologija, kažejo postopen upad prirastka. 4. KLIMATSKI PODATKI Nadaljnji postopek odkrivanja klimatskega signala zapisanega v širini drevesnih letnic terja izbor meteorološke postaje, ki im dolgoletne kvalitetne meritve in ki odraža klimatske razmere območja za katerega smo izdelali kronologijo. V bližini izbranih lokacij sta dve meteorološki postaji: Kubcd in Kozina. Kvalitetnejše in dolgoletne meritve ima Kubcd (n.v.262 m). Zato smo za primerjavo s podatki o širini letnic izbrali podatke te postaje. Dva klimatska elementa, ki najbolj vplivata na rast, sta temperature in padavine. Rast v nekem letu pa ni odvisna samo od temperaturnih in padavinskih razmer tekočega leta, ampak tudi od razmer v prejšnjem letu. Za rast, predvsem v začetku vegetacijske sezone, je pomembna količina rezervnih snovi,ki jo je drevo uspelo uskladiščiti v prejšnji vegetacijski sezoni. Pomembne so tudi klimatske razmere v jesenskih mesecih, ko se drevje pripravlja na zimsko mirovanje in sam potek dobe mirovanja. Zaradi naštetih vzrokov so bile v primerjavo s podatki o širini drevesnih letnic v določenem letu vključene mesečne vrednosti za padavine in temperature od maja v pretekli vegetacijski sezoni, pa do oktobra tekočega leta, ko se rast zaključi. Skupno torej 18 mesecev. 5. REZULTATI Posamezne 34-letne nize podatkov mesečnih padavinskih in temperaturnih vrednosti smo s korelacijsko analizo primerjali z enako dolgim nizom podatkov o širini letnic. Rezultati z vrednostmi korelacijskega koeficienta (r), t-testom (t) in s preizkusom statistične pomembnosti korelacijc (p), so zbrani v tabeli 2. D. Ogrin -166- Vpliv _ V skladu z našimi pričakovanji je korelacijska analiza pokazala, da imajo največji vpliv na debelinski prirast padavinske razmere od maja do septembra tekočega leta (r = 0.1547 do 0.4448). Še trdnejšo zvezo dobimo, če namesto mesečnih vrednosti primerjamo s širino letnic količino padavin v celotni vegetacijski sezoni (r = 0.6398, slika 4). Čeprav niso vsi korclacijski koeficienti statistično pomembni, nakazujejo rezultati zvezo tudi med prirastkom in padavinami od januarja do aprila tekočega leta. Višja količina padavin v teh mesecih deluje na na prirast zaviralno. Manj trdne zveze je korelacijska analiza pokazala pri primerjavi prirastka s temperaturnimi razmerami. Razpoznaven je negativen vpliv višjih temperatur v vegetacijski sezoni, predvsem maja in avgusta (r = -0.3598, oz. -0.3718), oziroma pozitiven vpliv spomladanskih temperatur, predvsem marca (r = 0.4078). Blizu statistične pomembnosti so korclacijski koeficienti primerjave med širino letnic in temperaturnimi razmerami v jesenskih mesecih prejšnjega leta. V nasprotju z drevesi, ki rastejo v celinskem podnebju in za katera so nekatere študije ugotovile (K.J.Hansen-Bristovv in ostali,1988), da višje jesenske temperature pozitivno vplivajo na prirast, ki se oblikuje naslednje leto, naši rezultati nasprotno kažejo, na negativen vpliv višjih jesenskih temperatur na prirast črnega bora v slovenskih pokrajinah, ki so pod vplivom submediteranskega podnebja. Za kompleksnejši prikaz, oziroma odkrivanje vpliva temperaturnih in padavinskih razmer na rast, se v dendroklimatologiji uporablja t.i."odzivna funkcija" (response funetion). Bistvo takšnega prikaza je, da nam položaj narisane točke predstavlja stopnjo korclacije med prirastkom in obema variablama za določen mesec. Nudi pa nam tudi vpogled v to, kako katera od možnih kombinacij temperaturnih in padavinskih razmer po posameznih mesecih ali letnih časih vpliva na rast (M.K.Hughes in drugi, 1982). V našem primeru (slika 4) je bila os x uporabljena za nanos korelacijskih koeficientov za padavine, os y pa za temperature po posameznih mesecih, od maja v prejšnji vegetacijski sezoni (na sliki 4 P.MAJ itd), pa do oktobra v tekoči sezoni. Kot statistično pomembni so bili upoštevani korelacijski koeficienti z vrednostmi višjimi od +- 0.20. Po tej metodi, so v submediteranski Sloveniji za rast borov ugodnejša leta, ki imajo vlažnejšo in hladnejšo vegetacijsko sezono (obdobje od maja do vključno septembra). Večji vpliv na prirast imajo vlažnostne razmere. Manj izrazit jc pomen tople ter suhe pozne zime in zgodnje pomladi (meseci januar, februar, in marec). Še manjši jc pomen mokre in hladnejše jeseni prejšnjega leta (meseci september, oktober, december). D- Ogrin -167 - Vpliv _ 6. ZAKLJUČEK Dendroklimatologija zasleduje v glavnem dva cilja. Prvi, ki ga je pričujoča raziskava v dobri meri dosegla, je odkrivanje odnosov med prirastkom dreves ter klimo. Drugi cilj pa je rekonstrukcija klimatskih razmer v obdobjih, za katera še nimamo meteoroloških meritev. Izhodišče za rekonstrukcijo so ugotovljene zveze med prirastkom in klimo v sedanjosti. Bolj kot so te zveze trdne, zanesljivejša je rekonstrukcija. Iz opisanega primera sledi, da so črni bori v submediteranski Sloveniji najbolj občutljivi na padavinske razmere v vegetacijski sezoni (r = 0.6398). S padavinami v vegetacijski sezoni lahko torej pojasnimo približno 41% variance prirastka (r2= 0.4093). S pomočjo kronologij letnic črnega bora, ki bi segale stoletja nazaj, bi lahko na podlagi ugotovljene zveze ugotavljali leta, oziroma obdobja, s sušnejšimi, oziroma mokrotnejšimi poletji. V tem primeru pa sc to ne da, ker je črni bor pri nas alohtona drevesna vrsta, ki so jo začeli saditi pred približno sto leti. Ker predvidevamo, da podobno kot črni bor reagira na klimatske razmere v submediteranski Sloveniji tudi hrast, je ta drevesna vrsta zaradi starosti, ki jih dosega in splošne uporabnosti v preteklosti, bolj primerna za sestavo kronologij in rekonstrukcijo klimatskih razmer s pomočjo njih. Slika I: VJRLTER - SUSS3CV KLIMfOlPGRFM Zfl KUGED Figi: ULTER - GflUSSEN CLIrVOlfGSfH FOR KUBED 1K = 6 M aoiaad tboha ni SNOuvudcgad - woz3s distioviboha a 3NiAvavd * x5aNi HlaiA*. SToNia-aaai —oiNian aniai? sx3am Sl.(Fig.)4 ODZIVNA FUNKCIJA" ZA KRONOLOGIJO LETNIC ČRNIH BOROV (PINUS NIGRA) V SUBMEDITERANSKI SLOVENIJI TREE-RiNGS CHRONOLOGY RESPONSE FUNCTION OF BLACK PINE (PINUS NIGRA) IN SUBMEDITERRANEAN SLOVENIA ce os MAREC 0,4 (XMAJ < UJ Q_ .....F.EB..0.2 P-AVG. P-JU L j -05 -0,4 -0.3 -0|2 -0.1 0,1 SUHO (DRY) VLAŽNA IN HLADNA VEGETACIJSKA SEZONA TOPLA IN SUHA POZNA ZIMA IN ZGODNJA POMLAD MOKRA IN HLADNA JESEN PREJŠNJEGA LETA -C3 -0,4 -0,-3 S2 —' OC °-< 03JUN.0.4 0,5 0.6 PADAVINE pDEC. OKT. ¦ : • pSEPT. ..........¦* JUL O LETNA VREDNOST MOKRO SEFT. o_ QO « Tabela 2: R E Z U L TATI K 0 R E L A C I J S K F. ANA L I Z E Table 2: T H E R E S U L T S 0 F T H E C 0 R E L A T I 0 N A N A L Y P A D A V I N E ! T E M P E R A T U R E N r T P 1 r T P ! KAJ 34 -0.3500 -2.80 0.05 0. 2867 1.693 0.1 i JUN 34 0.1560 0.89 NS 0.0378 0.214 NS ! o >— JUL 34 -0.2770 -1.62 NS 0. 0579 0.328 NS _j AVG 34 -0.1130 -0.64 NS 0 1442 0.824 NS »NJI SEP 34 0.1710 0.98 NS -0 2033 -1.170 NS i -j w OKT 34 0.2030 1.17 NS -o 2102 -1.210 NS j o. NOV i 34 -0.090 -0.51 NS -o 1426 -0.81 NS j OEC 34 0.1710 0.98 NS -0 1512 -0.86 NS ! JAN ! 34 -0.186 -1.07 NS -0 009 -0.05 NS FEB ! 34 -0.106 -0.60 NS 0 1835 1.056 NS ! MAR ! 34 -0.288 -1.70 0.1 0 4078 2.526 0.05 APR ! 34 -0.206 -l.!9 NS -0 0244 -0.13 NS o MAJ ! 34 0.2744 1.61 NS -0 3593 -2.18 0.05 ! bj _j JUN i 34 0.3744 2.28 0.05 : -0 0029 -0.01 NS ! ul 1 x_: JUL ! 34 0.3722 2.26 0.05 -0 1226 -0.69 NS i '-iS < AVG ! 34 0.1547 0.88 NS i -o 3718 -2.26 0.05 j SEP i 34 0.4448 2.80 0.01 -0 056 -0.31 NS J OKT ! 34 0.0984 0.56 NS -o .1779 -1.02 NS J ! ZIMSKE TEHP. S 34 0 .030 1.54 NS !POMLADNE TEHP. i 34 0 .2372 1.196 NS 1 POLETNE TEHP. ! 34 ! -o .2492 -1.26 KS ! ! JESENSKE TEKP. ! 34 -0.2653 -1.34 NS ! !PAD. V VEG DOBI ! 34 0.6398 4.55 0.001 J LETNA KOL. PAD. i 34 0.3601 2.18 0.05 j |P0V. LETNA TEMP. ! 34 0 .0348 0.197 NS i L E G E N 0 A N - nuacrus (število vzorcev) r - korelacijski koeficient T - t-Utt p - statistična peaer.bnost korelacije D. Ogrin -171- Vpliv.. LITERATURA P.de Martin, 1970. Les anneaux de croissance dcs arbres. Revue geographiqe de 1'Est 3-4. H.CFritts, 1966. Growth-Rings of Trees - Their Corelation vvith Climate. Science 25. H.C.Fritts, 1976. Trec rings and climate. London. H.C.Garfinkcn, L.B.Brubaker, 1980. Modern climate-trce gro\vth relationship and climatic reconstruction in sub-Artic Alaska. Nature 286. LJ.Graumlich, 1987. Precipitation Variation in the Pacific North west (1675-1975) as Reconstructed from Trce Rings. Annals of Association of American Geographers, vol.77. K.J.Hansen-Bristovv, J.D.Ives, J.P.Wilson, 1988. Climatic Variabiliti and Trce Response vvithin the Forest-Alpine Tundra Ecotone. Annals of American Geographers, vol.78. O.Heikkinen, 1985. Relationship betvvcen tree growth and climate in the subalpine Cascade Range of Washington,USA. Annals Bot.Fennici 22, Helsinki. M.K.Hughes, P.M.Kellv, J.R.Pilcher, V.C.La Marche, 1982. Climate from tree rings. Cambridge. I.Hustic,1978. The growth of Scots pine in northern Lapland. Ann. Bot. Fennici 15. M.Kotar, 1986. Prirastoslovje. Ljubljana. P.R.Morey, 1973. How Trees Grow (Studies in Biology 49). London. V.Stamenkovič, 1974, Prirast i proizvodnost stabala i šumskih sastojina. Beograd. D. Ogrin -172- Vpliv 4 THE INFLUENCE OF PRECIPITATIONS AND TEMPERATURE CONDITIONS ON BLACK PINE (PINUS NIGRA) TREE-RING'S WIDTH IN THE SUBMEDITERRANEAN PART OF SLOVENIA One of the features of the submediterrancan climate in Slovenia is that a more or less dry period oecurs in summer months (fig. 1) vvhich is inereased by predominantly karst surface. Knovving the results of dendroclimatological studies done in the land-scapes vvith similar climatic conditions as in the submediteranean Slovenia, vve pre-sume that ycars vvith more precipitations during summer months are more favoura-bic for radial inerement (tree-rings are vvider) and years vvith less precipitations during the vegetation period less favourable (tree-rings are narrovver). We have chosen to take samples of black pine (Pinus nigra) because it is wide spread and it has well seenable tree-rings. Wilh an insrement borcr vve took 30 samples, 10 in each location: Petrinjc and Socerb on Podgorski kras and Bržanija in flysch slovcne Istra (table 1). The vvidth of tree-rings has been measured to 1/100 mm exactly. To evaluatc the so obtained material vve used standard dendroclimatoiogical pro-cedures. Graphical comparation of individual tree-rings chronologies has shovv a high degree of sinchronity in inerement regardless the location. Average chronologies for each of the thrce locations have becn madc and a common one for aH of them (fig.2). Chronoiogics deal vvith 34 ycars, from 1955 to 1988. Biological influence on radial inerement has been removed by using 7-ycars flexible means. To idcntify the climatic signal vve have used the data cf meteorological station Kubcd (262 m), situated near chosen locations. The anaiysis has shovv - results are presented in table 2 - that precipitation conditions in the vegetation period have the biggest influence on radial inerement of pines in submediterranean Slovenia (fig-3)-Although the conneetion is not very significant, the results indicate also a negative influence of precipitations in the period from Januarv to April on radial inerement. The comparison betvveen temperature data and tree-ring's vvidth has shovvn less reliable conncetions. Higher teniperatures in summer months of vegetation period have been detceted as an obstacle for radial inerement. Positive cffect vvas shovvn by higher spring temperatures. A negative effcct of higher autumn temperatures on radial inerement in the follovving vegetation season has also been indicated. D. Ogrin -173- Vpliv .. To get a more complex presentation of temperature and precipitation conditions on radial inerement vve have used also the so called "response function"(fig.4). With the use of this method years vvith more humid and eolder vegetation season (May -including September) have shovvn to be more favourable for radial inerement. Humidity has appeared to be more important. Less important has appcarcd to be the influence of hot and dry vvinter and early spring (January, February, March), even less important has appeared the influence of vvet and eolder autum in the previous year (September, October, November). From established connections vve derived that black pine in submediterranean Slovenia vvas adcquate for the reconstruetion of precipitation conditions in vegetation season in periods, for vvhich vve do not have climatic data. In this čase that vvas not rational becausc first black pine trees vvere planted about 100 years ago, and for this period vve have the measurcments of some meteorological stations - so there vvas no need for such a reconstruetion. ONESNAŽENJE IN PROSTORSKI RAZVOJ SLOVENIJE Dušan Plut* IZVLEČEK UDK 911.3:504.054(497.12) Degradacija pokrajinotvornih sestavin Slovenije se stopnjuje in dobiva tudi ekonomske in zdravstvene razsežnosti. Neobhodni so temeljiti preventivni in kurativni ukrepi, predvsem pa ekološko primerno prestrukturiranje gospodarstva. ABSTRACT UDC 911.3:504.054(497.12) POLUTION AND REGIONAL DEVELOPMENT OF THE SLOVENIA Thc degradational processes have vvithin Slovenia reached europe's highest levels. Thcy impact already the economy of the society and the health of the people. There is a nced for an imidiatc preventive and curing actions whithin which the economy must bc restruetured. Civilizacijo ob koncu 20. stoletja še vedno onesnažuje kolonizatorska mentaliteta in ravnanje. Antropogeno pospeševanje snovno-energetskih tokov s pozitivno povratno zvezo vnaša v pokrajinske ekosisteme vse več nepovratnih sprememb in škod (Od-zuck, 1982). Zarisujejo se prvi, nedvoumni znaki planetarnih razsežnosti polucijskih obremenitev, ki utegnejo ob nespremenjenih obrazcih dela in bivanja ogroziti biološko - ekološke temelje človeštva (Odum, 1971). Med planetarnimi omejitvami (prostor, rodovitna zemlja, surovine, energija, samočistilne zmogljivosti) postaja onesnaževanje okolja najbolj pereč omejitveni dejavnik materialne dejavnosti človeštva. Tudi socializem sc je nekritično ujel v entropijsko zanko in z inertnim vztrajanjem na modelu količinske rasti šc pospešil degradacijsko - entropijske procese. Degradacijska kriza Slovenije je odraz splošne krize v družbi, neposredno pa je posledica napačnih razvojnih usmeritev (Vuga, 1989). Tako Jugoslavija kot Slovenija sta s tujimi krediti in inertno razvojno strategijo "prespali" energetsko vzpodbujeno prestrukturiranje gospodarstva v začetku sedemdesetih let. Nadaljevalo se jc vlaganje v energetsko - surovinsko zahtevne industrijske panoge, centralizirane energetske objekte (TE, JE), velike prašičje farme in agrokombinate. Pregreta industrializacija je še naprej potekala ob stihijski deagrarizaciji, odseljevanju prebivalcev iz hribovitih in robnih pokrajin, opuščanju obdelovalne zemlje. Vrsta njenih pozitivnih učinkov jc zaradi vztrajanja na razvojno in ekološko preživelem razvojnem modelu postopoma zbledela in pričela pridobivati negativne ekonomske, socialne, energetske, entropijske in ekološke učinke. * Dr., univ. doc, Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta, 61000 Ljubljana, Aškerčeva 12, YU. D. Plut -175 - Onesnaženje in .. Tako se danes soočamo s tudi finančno zahtevno preobremenitvijo okolja ob 5500 dolarjih družbenega proizvoda in ob gospodarski stagnaciji ali celo nazadovanju, na dnu razvojne krivulje. Zgolj za sanacijo teh najbolj perečih degradacijskih problemov (čiščenje Save, izgradnja čistilnih naprav v TE, posebni odpadki), pa bo potrebno v šestih letih vložiti milijardo dolarjev oziroma približno dvoletno neto akumulacijo slovenskega gospodarstva glede na leto 1988. Več kot štiridesetletno negiranje pokrajinsko - ekoloških in surovinsko - energetskih vidikov neizprosno terja visok finančni davek. Nadaljevanje po isti poti pa zanesljivo prinaša splošen narodnogospodarski in degradacijski zlom. Podčrtati je potrebno, da enaki viri in količine onesnaževanja ustvarjajo ob različnih fizičnogeografskih osnovah tudi različno občutno in razsežno degradacijo okolja. Raznovrstne naravne značilnosti slovenske pokrajine in fizičnogeografska struktura regionalnih ekosistemov Slovenije pomembno vplivajo na obseg, dinamiko in intenzivnost degradacijskih procesov. Upravičeno namreč poudarjamo, da je geografsko okolje v Sloveniji v celoti in predvsem v nekaterih območjih pokrajinsko bolj degradirano kot bi pričakovali glede na emisijo škodljivih snovi, pa tudi glede na doseženo stopnjo materialnega standarda ter industrijskega in urbanega razvoja. Gre torej za očitna nesorazmerja med onesnaževanjem in onesnaženostjo, med emisijo in imisijo (Radinja, 1979). Zaradi vztrajanja pri količinskem modelu razvoja ter v celoti še pri vedno skromnem deležu čiščenja se količina odpadkov (emisij) še naprej veča. V obdobju 1970 - 1985 se degradacijski procesi iz 50. in 60. let niso ustavili. Pojavila se je t.i. druga generacija onesnaževalcev s problemi odlaganja posebnih odpadkov in nerešenim vprašanjem končnega odlaganja vseh vrst radioaktivnih odpadkov.Prostorsko - ekološki konflikti so se zaostrili do prvih znakov sinenergetskih učinkov v najbolj degradiranih regijah (Mežiška dolina, Šaleška dolina, Celjska kotlina, Ljubljanska kotlina, Zasavje). Slovenija se kot celota vztrajno približuje vse bolj onesnaženim evropskim regijam. Zelo kritična je splošna onesnaženost zraka, saj se emisije še kar naprej povečujejo. Tako gre letno v ozračje 250.000 ton SOz (Sajko, 1988, s. 164),. Po količini škodljivega S02 na prebivalca (131 kg) se Slovenija uvršča v sam vrh najbolj obremenjenih evropskih dežel. Zgolj iz domasčih virov naj bi na km2 letno odpadlo povprečno 10 ton ali 10g/m2, kar je 5g/m2 žvepla (Radjnja, 1988). Dosedanje analize pa opozarjajo, da v primerjavi z avtohtonimi emisijami SOz vsebujejo naše padavine 2,5-krat več žvepla (llg/m2). Če upoštevano vrednost primerjamo z vrednostmi drugje po Evropi, vidimo, da se Slovenija uvršča med ozemlja, ki prejemajo daleč največje količine žvepla. Takšne količine naj bi v Evropi prejemala le tri območja, znana po klasični, a intenzivni industrijsko - energetski strukturi: Češka s Šlonskim in Doncško območje. Vzroki za takšne količine žvepla, ki padejo v Sloveniji so relativno velike lastne emisije S02, njene pokrajinske poteze (dolinsko - kotlinska lega virov emisij, humidnost) in neugodna lega Slovenije glede na prevladujočo usmerjenost onesnaženih zračnih gmot. Le-te dotekajo bodisi iz Srednje, Zahodne pa tudi Mediteranske Evrope, še D. Plut -176- Oncsnaženje in.. posebno iz bližnje, močno industrializirane Severne Italije (Radinja, 1988, s. 10-11). V letu 1975 se je v območja onesnaženosti zraka (IV. in III. območje) uvrščalo 28 naselij, leta 1987 pa že 44 naselij, v katerih živi več kot četrtina prebivalcev Slovenije. Raziskave stanja lišajske vegetacije (analize dr. F. Batiča) dokazujejo, da je onesnaženost okolja splošna, saj jc le na 1% popisne ploskve ugotovljena bujna lišajska vegetacija. Onesnaženost zraka je poglavitni znak, da sc uvrščamo v skupino dežel z največjimi poškodbami gozdov (Šolar et al. 1989). Po rezultatih popisa iz leta 1987 je ugotovljena 43,7% poškodovanost drevesnih vrst (leta 1985 - 54,6%, vendar so izboljšave vezane le na 1. stopnjo ogroženosti), v Sloveniji pa imamo le še 5,9% zdrave jelke in 21,8% zdrave smreke, v GG Nazarje in Slovenj Gradec pa skoraj 80% poškodovanega gozda z visokim deležem močno poškodovanih ali celo uničenih dreves (Čampa - Žonta, 1989). Poškodbe dedne snovi (biogenetska indikacija) pri smreki kažejo na skrajno zaskrbljujočo prihodnost gozda, saj nastopajo na skoraj 70% celotnega slovenskega ozemlja poškodbe tretjega in četrtega razreda genetske poškodo-vanosti. Bioindikatorji po mnenju Druškovičeve et al. (1989) nedvomno potrjujejo, da so pokrajinski ekosistemi Slovenije na zgornji meji zmogljivosti (odsotnost lišajev, poškodovanost genetskega materiala, ogroženost rastlinskih vrst). Med količinsko bogatimi vodnimi viri sc različne stopnje onesnaženosti pojavljajo že pri vseh skupinah, saj so vse bolj ogroženi izviri (zlasti kraški), talna voda, naravna in umetna jezera ter Severni Jadran. Zaradi tradicionalnih fekalnih voda in povečanega kemičnega zastrupljanja šc naraščajo težave z varovanjem kraških vodnih virov, obenem pa zamujajo prizadevanja za čiščenje odpadnih voda (Habič, 1989). Slabša se tudi kakovost talne vode (Dravsko polje, Sorsko polje, Brežiško-krško polje, Ljubljansko polje, Pomurje), ki jc skupaj z vodami izvirov osnovni vir oskrbe s pitno vodo. S toksičnimi snovmi je onesnažena že globalno ležeča talna voda Sorskega in Kranjskega polja (Zupan, 1989). Naraščujoča splošna cutrofikacija Severnega Jadrana, občasni pojavi katastrofalnih "cvetenj rastlinskega planktona" in "rdeče plime", splošno naraščanje koncentracij nekaterih toksičnih kovin in pesticidov v morskih organizmih, so nedvoumni znaki rabe in zlorabe se verno jadranskega morskega okolja. Celoten Severni Jadran se glede na breme onesnaževanja in posledičnih degradacij okolja uvršča med najbolj prizadeta območja svelovnega oceana (Štirn, 1989, s. 100). Najhuje pa so onesnažene vse večje in večina manjših slovenskih rek. Skupno breme njihovega organskega onesnaževanja že presega 10 milijonopv populacijskih enot (PE), narašča pa onesnaženje s toksičnimi snovmi. V letu 19S3 je znašala poraba pitne vode za vodno oskrbo gospodinjstev 154 milijonov m3 oziroma 223 l/preb./dan, poraba pitne in tehnološke vode v industriji in ostalih dejavnostih pa 267 milijonov m3. Skupna poraba iz javnih črpališč je torej znašala 420 milijonov m3 (13,5 m3/s) oziroma 620 l/preb./dan. Zaradi še vedno skromnega učinka sicer vse številnejših D. Plut -177 - Onesnaženje in ... čistilnih naparav se 80 - 90% uporabljene vode vrača v vodne vire neprečiščene. Predvsem se iz rek za potrebe hlajenja načrpa še dodatnih 680 milijonov m3 vode (22 m3/s). Tako se je dejansko letno načrpalo 1100 milijonov m3 oziroma 35.5 m3/s (1605 l/preb./dan), kar predstavlja že dobro četrtino bilančnega minimuma slovenskih rek, ki znaša 130 m3/s (Plut, 1987). Upoštevati pa je potrebno, da je bilo del tega (80m3/s) že sredi sedemdesetih let (zlasti vode Mure in Drave) zaradi onesnaženja neprimernih za uporabo brez predhodnjega čiščenja (Lah, 1977). Med posameznimi fizičnogeografskimi potezami Slovenije je potrebno izdvojiti predvsem razčlenjenosti reliefa, zlasti v globoke, ozke doline ter kotline, ki skupaj s tem povezanimi klimatskimi potezami vplivajo na nesorazmernost in močno onesnaženost zračnih plasti (Radinja, 1979). Razčlenjenost reliefa in poudarjena višinska plastovi-tost na kratke razdalje vpliva na izredno prostorsko variabilnost samočistilnih sposobnosti. Razgibanost reliefa je torej osrednja fizičnogeografska značilnost, ki pogojuje fizičnogeografsko in ekološko pestrost Slovenije. Pokrajinsko - ekološka pestrost pokrajinskih elementov in pokrajinskih tipov, kjer se harmonično izmenjujejo gore, doline, močvirja, jezera, reke, gozdovi, polja in travniki, pogojuje globalno ekološko stabilnost slovenskih pokrajin (Slovenija - naše okolje, 1976). Radinja (1988) ugotavlja, da so negativne posledice (npr. zakisanje okolja) zaradi zelo visoke količine padavinskega žvepla v Sloveniji neprimerno manjše kot bi pričakovali glede na prejeto količino na površinsko enoto. Predvascm pretežno karbonatna sestava Slovenije skupaj z nekaterimi drugimi pokrajinskimi potezami posredno ali neposredno nevtralizira zakisanje okolja., zlasti prsti in vode. Vendar se na tovrstno tolerančnost našega okolja ne kaže preveč zanašati že zaradi vse večjih posrednih in kumulativnih učinkov (Radinja, 1988). Vendar je potrebno istočasno podčrtati, da npr. globalna ekološka stabilnost ne izključuje tudi sezonsko zmanjšanih samoregeneracijskih in degradacijskih zmogljivosti za posamezne degradacijske procese oziroma oblike onesnaženja. To še posebej velja za slovenske alpske in predalpske kotline in doline ter kraška polja, ki v zimski polovici leta postanejo zračno zaprti pokrajinski sistemi, z naraščajočo onesnaženostjo zraka, ki degradacijsko vpliva na druge pokrajinotvorne poteze. Na drugi strani pa prav tako odprtost in tranzitnost pokrajinskih potez Slovenije povzroča, da sprejme, transformira in oddaja degradacijske snovno - energetske prilive in odlive (onesnažene zračne mase, onesnažene tekoče vode). Navedeni primeri nazorno podčrtujejo nujnost vsestranskega ovrednotenja pokrajinotvornih elementov in pokrajinskih sistemov Slovenije, ki lahko pospešujejo ali omilijo degradacijske procese. Vsestransko proučevanje pokrajinskih tipov je ena izmed osnov za načrtovanje tudi pokrajinsko-ekološko pretehtanega, uravnovešenega gospodarskega razvoja. Prostorsko izrazita variabilnost fizičnogeografskih in družbenogeografskih značilnosti se kaže v pokrajinskih tipih, pokrajinskih in regionalnih ekosistemih Slovenije, ki se različno odzivajo na strukturo in dinamiko degradacijskih procesov. Procesi poeno- D. Plut - 178- Onesnaženje in.. stavljanja mozaične pokrajinsko - ekološke sestavine Slovenije s pozidavami, hidromelioracijami, regulacijami vodnih tokov, monokulturami in drugimi antropogenimi posegi bistveno slabijo samoregulacijske zmogljivosti. Določeni biotopi so izredno ogroženi (npr. vlažna območja), s tem pa tudi mnoge rastlinske in živalske vrste, ki so del narodne identitete ter naravne dediščine slovenskega prostora. Po Rdečemu seznamu ogroženih praprotnic in semenk je okoli 12% (342 taksonov) slovenske flore ogroženih, 31 rastlin od tega pa jc že izumrlo (Wraber - Skoberbne, 1989). Splošna družbeno - politična kriza, klavrn in kritičen gospodarski položaj, izčrpani naravni viri, kemizacija in degradacija okolja, so osnovni vzroki za pospešeno in neobhodno iskanje prostorsko-ekološko sprejemljivejšega modela razvojnih strategij Slovenija se torej s posledicami polucijskega zgostitvenega stresa srečuje v skrajno neugodnem trenutku: izčrpani naravni viri in populacijski viri, surovinsko-cnergetska zahtevna industrijska struktura, pomanjkanje inovativnih razvojnih programov in znanja ter nerazvita materialna infrastruktura. Zaradi pozidave in zaraščanja je bilo v letu 1986 na prebivalca Slovenije na razpolago le še 3265 m= obdelovalnih površin oziroma 1253 m2 njiv in travnikov, kar je pod strateškim minimumom (Lah, 19S9). Pokrajinska obremenitev in onesnaženost okolja jc zlasti v osemdesetih letih pričela dobivati vse bolj jasne negativne razsežnosti v ekonomskem pogledu. Družbeni proizvod in narodni dohodek, pridobljen z ekstenzivno rabo surovin in energije na račun degradacije okolja, jc pričel zaostajali. Primerjava koeficienta med narodnim dohodkom na prebivalca (1984) in polucijsko obremenitvijo (SOz in organsko onesnaževanje voda v PE) po občinah Slovenije kaže (karta), da med obema spremenljivkama ne obstaja velika stopnja povezanosti. Tako se v skupino občin z najbolj neugodnim razmerjem uvrščajo pretežno občine z nižjim ali stagnirajočim narodnim dohodkom na prebivalca (Ptuj, Murska Sobota, Ljutomer, Gornja Radgona, Laško, Zagorje, Hrastnik, Trbovlje, Trebnje). Gospodarsko usmeritev v pokrajinsko in energetsko -surovinsko zahtevne proizvodnje (metalurgija, rudarstvo, TE, prehrambena in papirna industrija, prašičje farme itd.) prinaša tudi vse manjše ekonomske učinke. Pod pritiskom javnosti spremenjen dolgoročni prostorski plan Slovenije (1985 - 2000) sicer prinaša sprejemljivejšo, tržno naravnano razvojno usmeritev, ki pa še vedno sloni na količinskih kazalcih razvoja. Obstaja upravičena bojazen, da bodo sicer potrebni in predvideni sanacijsko - kurativni ukrepi (odžveplevanjc na TE, čistilne naprave za odpadne vode naselij, nadzorovano odlaganje posebnih in komunalnih odpadkov) nezadovoljivi zaradi dodatnih polucijskih obremenitev, zanemarjanja ekonomskih vzpodbud zmanjševanja onesnaževanja ter pravnih ukrepov za ostrejše in dosledno kaznovanje onesnaževalcev. Cilj "zelene", tudi ekonomsko in socialno uspešne razvojne strategije Slovenije naj bi bilo ekološko strukturirano gospodarstvo in način življenja, prilagojen specifičnemu prostorsko - ekološkemu in poselitevene- D. Plut -179- Onesnaženje in mu vzorcu ter skromnemu surovinsko - energetskemu potencialu posameznih slovenskih pokrajin (Tepina, 1986). Navedene omejitve in že dosežena zgostitev poselitve ravninskega sveta ne dopuščajo močnejše regionalne zgostitve prebivalcev in onesnaževalcev, izgradnje velikih surovinsko - energetsko intenzivnih in entropijsko - one-snaževalnih industrijskih obratov, centraliziranih energetskih in prometnih objektov brez nepopravljive ekološke, zdravstvene in v končni fazi ekonomske škode. Pokrajinska mozaična sestava Slovenije in poselitveni vzorec z okoli 6000 pretežno manjšimi naselji (nad dve tretjini naselij imata manj kot 200 prebivalcev) omogočata policentrični regionalni razvoj nižje hierarhije in decentralizirano industrializacijo z radikalno drugačnim odnosom do t.i. "stranskih" produktov dela in bivanja. Pospeševati je treba zlasti razvoj manjših, fleksibilnih industrijskih objektov in proizvodnih celic, ki slonijo na lokalnih, regionalnih virih, znanju in okolju prijazni "mehki" tehnologiji z majhno porabo surovin in energije (Plut, 1987). Razreševanje izredno zapletenih prostorsko - ekoloških dilem močno antropogenizi-ranih, zlasti dolinsko - kotlinskih pokrajinskih ekosistemov, ne more dolgoročno prenesti uspehov zgolj z rahlo spremembo dosedanjih trendov pretežno stihijske urbanizacije in ekstenzivne industrializacije, saj pomeni bližnjico v praktično nerešljive, ireverzibilne, prostorsko ekološke posledice. Stopnja degradacije antropogeno močno preoblikovanih občutljivih pokrajinskih ekosistemov v Sloveniji kaže, da že dosedanja onesnaženost presega emisijske in samoregulativne zmožnosti, zato so s tega vidika nesprejemljive težnje k nadaljnji krepitvi večjih prebivalstvenih zgostitev, nadaljnjega razvoja veleindustrije in novih centraliziranih energetskih objektov (zlasti TE in JE ter akumulacijskih IIE). Razvojna strategija degradiranih, z onesnaženostjo obremenjenih in visoko entropijskih območij, bi morala biti prednostno usmerjena v preventivo, v zmanjševanje degradacije, z ekološko ustreznim prestrukturiranjem obstoječe gospodarske sestave in usmeritve, preventivnih (sprememba tehnologije) in kurativnih (izgradnja čistilnih naprav) pri največjih onesnaževalcih in podpiranje novih, alternativnih industrijsko - energetskih in urbanizacijskih usmeritev (proizvodne celice, z delom na domu, drobno gospodarstvo in obrt, rabo alternativnih in lokalnih energetskih virov, usmerjanje urbanizacije v bližnja obrobja dolin in kotlin ter na manj kakovostna zemljišča s humano revitalizacijo mest itd.). Klemenčič (1986) s sodelavci ugotavlja, da novejši razvoj tehnologije in informatike daje objektivne možnosti za dekoncentracijo industrije, organizacijo proizvodnih celic zunaj centrov zgostitve (npr. v Mežiški dolini - po posameznih kmetijah), upoštevati pa je potrebno vrsto prostorsko - ekoloških omejitev. Polucijsko obremenjene in gosteje naseljene dolinsko - kotlinske in močno antropo-genizirane pokrajinske tipe pa še dodatno (stanovanjsko, zaposlitveno, polucijsko) bremenijo doselitve iz robnih območij (kot posledica stihijske preslojitve), ki pa jih ni mogoče omejiti z administrativnimi ukrepi. Krepiti in družbeno podpreti je potrebno težnjo ostajanja prebivalcev hribovitih, obrobnih območij tudi na račun večanja lo- D. Plut -180- Onesnaženje in.. kalne (proizvodne, oskrbne) avtonomnosti, razvijanja biodinamičnega kmetijstva, neagresivnega turizma in ohranjanja največje "naravne" dobrine Slovenije - zdrave, kulturne pokrajine. Obseg, intenzivnost in pokrajinsko - zdravstvene posledice naraščajočih degradacij-skih procesov v Sloveniji so bistveno večji kot bi pričakovali po doseženem nivoju materialnega standarda. Slovenija je v primerjavi s sosednjimi, italijanskimi in avstrijskimi regijami gospodarsko močno zaostala in obdržala močne poteze klasične, suro-vinsko-energetsko potratno zasnovane industrializacije. Z visoko porabo primarne energije (32.000 k\V) in električne energije (5.000 kW) na prebivalca ustvari 2-3 krat manjši dohodek na enoto porabljene energije kot regije Zahodne Evrope. Uvrščamo se med energetsko neučinkovite dežele, relativno energetsko neodvisno področju električne energije pa plačujemo z izredno energetsko nepogojeno degradacijo okolja (Novak, 1989). Neobhodno prestrukturiranje ekstenzivnega gospodarstva ima torej tako ekonomske kot ekološke prednosti. V pokrajinsko mozaični in miniaturni Sloveniji predstavlja poseben problem JE Krško in Rudnik urana Žirovski vrh, skupaj z nerešenim vprašanjem odlaganja nizko, srednje in visoko radioaktivnih odpadkov. Neobhodno je: a) premišljeno in vztrajno reševanje in b) takojšnje ter učinkovito preprečevanje nastanka novih virov onesnaževanja. Določen , zmeren optimizem glede reševanja pereče ekonomsko - ekološke krize vnaša prehajanje v tržno ekonomijo, prilagajanje emisijskih in imisijskih standardov Evropi 92, krepitev elementov političnega pluralizma in ekološkega gibanja kot sredstva javnega pritiska. Ekološko zaostrena zakonodaja je obenem tudi predpogoj za legitimen pritisk, da ekonomski cilji razvoja ne bodo doseženi z nadaljnjim stopnjevanjem pokrajinske degradacije ter z uvozom umazanih tehnologij. Geografsko in glede degradacijskih procesov tranzitna Slovenija (voda, zrak) jc takorekoč prisiljena iskati lokalno, regionalno in mednarodno sprejemljivo ter optimalno razvojno usmeritev. S končno praktično uveljavitvijo civilizacijsko odgovornega spoznanja, da je varovanje okolja in naravnih virov obvezen roben pogoj gospodarjenja, organsko prostorska sestavina širše pojmovanega napredka, kvalitete življenja in osnova preživetja, ne pa nadležen in "nepotreben" zaviralen element. Zlasti v regiji, kjer zahtevajo degradacijski procesi že občutne, ekološke, zdravstveno - ekonomske žrtve in pospešeno izumiranje rastlinskih in živalskih vrst. Zato je ob menjajočem se odnosu prebivalcev Slovenije do okolja tudi ekološko lahko uspešna le z dolgoročno uspešno in optimalno (namesto maksimalne) ekosistemsko razvojno usmeritvijo, temeljita in pogosto boleča prenova slovenskega gospodarstva s spremenjeno proizvodno sestavo, življenjskimi navadami in drugačno lestvico vrednot, z jasno opredeljeno in organsko vgrajeno kurativno in preventivno ekološko politiko. D. Plut -182 - Onesnaženje in.. LITERATURA Čampa L., Žonta I, 1989. Naravni viri kot razvojni dejavnik - gozd in gozdni prostor, 1. faza. Inštitut za gozdno in lesno gospodarstvo, Ljubljana, s. 84. Druškovič B., Batič F., Wraber T., Skoberne P., 1989. Naravni viri kot razvojni dejavnik, Raziskava na področju bioindikacije (1. faza). Inštitut za biologijo Univerze, Ljubljana, s. 55. Habič P., 1989. Slovenski kras in njegovo vodno bogastvo. Slovenija 88, Ljubljana, s. 89-94. Klemenčič V, 1986. Geografsko proučevanje primernosti organiziranja proizvodnih celic na Koroškem (več soavtorjev). Dela FF/2, Ljubljana, s. 98. Lah A., 1989. Slovenija; varstvo in urejanje okolja. Slovenija 88, Ljubljana, s. 19-50. Lah A., 1977. Slovenija sedemdesetih let. Ljubljana, s. 457. Novak P., 1989. Energija in okolje v Sloveniji. Slovenija 88, Ljubljana, s. 280-296. Odum E., 1971. Fundamentals of ecologv. Philadelphia. s. 574. Odzuck W., 1982. Umvveltbelastungen. Stuttgart. s. 341. Plut D., 19S7. Slovenija - zelena dežela ali pustinja. Ljubljana, s. 239. Radinja D., 1988. O tehnogenem kroženju žvepla v pokrajinskem okolju SR Slovenije. Geografski vestnik LX, Ljubljana, s.3-19. Radinja D., 1979. Pokrajinske značilnosti industrializacijske onesnaženosti v Sloveniji. Geographica Slovenica 9, Ljubljana, s. 75-84. Slovenija - naše okolje (več avtorjev), 1976. Ljubljana, s. 122. Sajko M., 1988. Prostorske variante postavitve novega termoenergetskega objekta v občini Velenje z upoštevanjem vidika varstva okoija. Geographica Slovenica 19, Ljubljana, s. 263-286. Šolar M., et al., 1989. Propadanje gozdov v Sloveniji. Slovenija 8S, Ljbljana. s. 309-323. Štirn J., 19S9. Varstvo obalnega morja in okolja v Primorju. Slovenija 8S, Ljubljana, s. 100-117. Tepina M., 19S6. Ekološka komponenta tehnološkega razvoja. Previja za razvoj, 1986/2, Ljubljana, s. 9-11. Vuga T, 19S9. Družbene usmeritve in ukrepi za njihovo izvajanje. Slovenija 88, Ljubljana, s. 130-133. Wraber T, Skoberne P., 1989. Rdeči seznam ogroženih praprotnic in semenk SR Slovenije. Varstvo narave 14-15, Ljubljana, s. 429. Zupan M., 1989. Naravni viri kot razvojni dejavnik - količina in kakovost vode (1. poročilo). HMZ, Ljubljana, s. 12. D. Plut -183 - Onesnaženje in.. POLLUTION AND THE REGIONAL DEVELOPMENT OF SLOVENIA The Yugoslav republic of Slovenia, the most developed of the six republic (5500 US Dollars GNP), experiences a deep socio-economical and landscapc-degrational crisis. The different landscape characteristics of Slovenia, namelv the diversitv of the topo-graphv, the karstic phenomenas (40 % of the area), the dominant mountain sistems, vallevs and basins, the predominantlv vvesterlv vvinds and other features impact and extend in different ways the area and the intensity of degradation processes. Becausc of the domestic (250.000 ton of S02 yearly) and "importcd" foreign pollution can the siovenian landscape, vvith 11 g/s/m2, be rankcd among most polluted sulphur areas of Europe. Since large scale sevvage systems have not been introduced, 96 % of siovenian vvaters are also polluted. This cxceeds the pollution burden normal!y made by 10 miilion inhabitants. Slovenia is settled only by tvvo million people. The forest decay has been registered in 44 % of ali forested areas of the region. Healthy are onIy 6 % of fir-trees and 22 % of pine-vvoods. Biologist report that on 70 % of the republics territory they have registered genetic damages of the 3. and 4. degradation grade. The landscape ecosystems of the basins and vallcys (river valleys: Šaleška dolina, Zasavje, Mežiška dolina; huge basins: Celjska kotlina, Ljubljanska kotlina) are spe-cially impacted by different degradation processes. They have allreadv transformed huge areas of once europes most hcalthy environments. The pollution has impacted the cconomy and the health of the people ailrcadv. It has to be blamed for the disa-ppearance of scveral plants and animal species. Siovenian faces the massive pollution problem in a ccrtainly unvvellcommed tirne. One can todav support only such development strategics vvhich equally \vill support cconomical, social and ecological parameters as cqual!y important qoals of the futurc development of the socicty. Today, the primarly attention has to be devotcd towards a fast cconomy restrueturing. The economy itself must rearrange its produetion by ways of using potentials of the area and by considering settlement patterns of Slovenia. One must consider the allrcady exhaustcd natural resources and must stop the wastefull use of energy. The industrialisation must not be placed in rural areas anymore, since such policy can only lcad to a complete cconomical and ecological disaster. K-1 ONESNAŽENOST ZRAKA V SR SLOVENIJI O TERMINOLOŠKI PROBLEMATIKI V SLOVENSKI GEOGRAFIJI na izbranih primerih Darko Radinja* IZVLEČEK UDK 910.1:001.4 Članek prinaša teoretično razmišljanje o kompleksni pomembnosti termina pokrajine in o nekaterih sorodnih terminih. ABSTRACT UDC 910.1:001.4 ABOUTH TERMINOLOGICAL PROBLEMS IN SLOVENE GEOGRAPHY The article deals with theoretical thoughts abouth the complcx mcaning of the therm landscape and some others geographical therm V slovenski geografiji smo začeli uporabljati nekatere osnovne termine kralkomalo kot aksiome, kar velja celo za osnovni predmet geografske vede. Zanj uporabljamo več izrazov, ne da bi bilo docela jasno, ali gre za sinonime ali za pomenske razlike, in tudi ne, v čem naj bi te bile. Še zlasti gre za vprašanje, ali so novi termini povezani z razvojem stroke, njenim širjenjem ali z njenim morebiti spremenjenim ležiščem, ali pa s čim drugim. Ker gre velikokrat za izraze, ki smo jih prenesli od drugod, včasih brez utemeljitve, kar v znanosti sicer ni običajno, bi bile obrazložitve zaradi različnih geografskih šol (nacionalnih), ki sc pojavljajo v svetu toliko nujnejše. Ta problematika je zato v slovenski geografiji nemara še bolj odprta in pereča kakor v geografski znanosti nasploh. Med osnovnimi termini so v ospredju zlasti navidezni sinonimi, kakršni so npr. pokra-jina-okolje-prostor-kompleks-sistem, oziroma, če smo natančnejši, geografska pokra-jina-geografsko okolje-geografski kompleks (geokompleks)-gcografski sistem (geosis-tem)-geografski prostor (geoprostor). Poleg omenjenih izrazov, ki se nanašajo predvsem na regionalno razsežnost, velja podobno tudi za ustrezne termine s planetarno razsežnostjo: geografska sfera (geosfcra)-pokrajinska sfera- ekološka sfera (ekosfe-ra)-biološka sfera (biosfera)-prostorska sfera. Kadar strokovni izrazi izvirajo iz splošnih, podobno kakor pri večini pravkar omenjenih, je seveda živo vprašanje, v čem so pojmovne razlike med njihovo splošno in ožjo strokovno rabo, med pojmovanjem v znanosti nasploh ali v geografiji posebej in med pojmovanjem v drugih, zlasti geografiji sorodnih vedah. * Dr., univ.prof., Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta, 61000 Ljubljana, Aškerčeva 12, D. Radinja -186- O terminološki „ Najprej bi kazalo opozoriti na razliko med pojmoma pokrajina in okolje. Za označevanje predmeta geografije se namreč pri nas čedalje pogosteje uporablja drugi termin, čeprav navadno v določnejši obliki (geografsko okolje). Iz znanstvene sfere je izraz zašel tudi v geografske učbenike, tako osnovnošolske kakor srednješolske, kljub tedaj izraženim pomislekom katedre za metodiko geografije pa tudi nekaterih drugih (Gams, 1977). A ker je šel razvoj spontano, drugi termin čedalje bolj izpodriva prvega. Oba se sicer v marsičem prekrivata, predvsem v materialnem oziroma prostorskem pogledu, vendar so glede osnovnega pristopa in vidika med njima tudi načine razlike, ki jih ne bi smeli prezreti. Ne gre torej samo za to, da bi geografsko okolje uveljavljali kot sodobnejši sinonim za pokrajino (Ilešič, 1962), temveč je po njegovi rabi mogoče sklepati, da se z njim prestavlja tudi težišče geografije, in sicer na antropocentrično stran, ne morda na biološko, kakor bi pri okolju pričakovali. Pravzaprav gre pri tem za socioekonomsko osredotočenost geografije. To pa je pri uporabi tega termina naslednji nesporazum, kajti tovrstna interpretacija okolja se tudi z vidikom humane ekologije ne sklada. Ko govorimo o pokrajini kot predmetu geografije (ali njenih sinonimih, kakor so geokompleks, geosistem, teritorialni sistem), ne kaže prezreti, da gre pri pokrajini in okolju sicer za iste (pokrajinske) elemente, a za drugačen vidik in drugačne notranje povezave. Tovrstne razlike med obema terminoma najlaže ponazorimo z dvema, razmeroma enostavnima modeloma (risba). Medtem ko je za model pokrajine (A) značilna načelna enakost vseh elementov in zvez, je za model okolja (B) karakteristično, da so povzavc usmerjene oziroma osredotočene med faktorji okolja kot objektom na eni strani ter med njegovim biotičnim središčem kot subjektom na drugi; slednji je tudi glavni, osrednji element modela. Pri okolju so, skratka, v ospredju subjekt-objektni odnosi, pri pokrajini pa so zaradi njihove enakopravnosti enako pomembni eni in drugi, subjekt-objektni in objekt-objektni. Modela potemtakem nista istovetna in tako tudi ne termina, ki ju označujeta. Prikazana modela opozarjata še na naslednjo razliko med pokrajino in okoljem, ki je prav tako načelne narave. Medtem ko je pokrajina teritorialno sklenjena, zaokrožena in omejena (kar ponzarja sklenjen obris modela A), jc okolje nesklenjeno, odprto in teritorialno ter strukturno selektivno, odvisno od subjekta (kar ponazarjajo pretrgan obris modela B, različno oddaljeni objekti in različne zveze med njimi). Za razliko od pokrajine o strukturi in obsegu okolja določa subjekt. Človekovo okolje sc spreminja npr. s stopnjo njegovega razvoja, saj priteguje človek nove in nove dele pokrajine, ki tako postajajo sestavine njegovega okolja. D. Radinja_ _ -187 - _ O terminološki... Pokrajine potemtakem ne kaže nadomeščati z (geografskim) okoljem kot osrednjim predmetom geografije, kajti med njima so poleg skupnih potez načeine razlike (dimenzijske, strukturne, sistemske). Pač pa kaže okolje kot termin v geografiji uporabljati tedaj, ko gre za ustrezen geografski pogled na pokrajino. Ta vidik pa naj ne bi bil le splošno ekološki, temveč specifično geografski. Zlasti tedaj, ko je subjekt okolja družba, vendar v socialnem in biološkem pomenu hkrati. Tretji pojem, ki ga kot sinonim čedalje pogosteje uporabljajo za pokrajino in okolje je prostor, čeprav je kot termin veliko presplošen, vse preveč generičen, da bi mu v geografiji lahko dali, vsaj kakor se pri nas uporablja, določnejši pomen in s tem ustrezno terminološko oznako, pa čeprav ga določneje označimo (geografski prostor). Pokrajina in okolje sta seveda prostorska pojma, s to razliko, da jc prvi dimenzijsko določnejši od drugega. Sicer je prostor v abstraktnem pojmovanju še manj geografski termin kakor so npr. geografski pogled (vidik), geografsko stališče, geografsko pojmovanje. Prenašamo ga iz prostorskih ved oziroma "earth science". Navsezadnje pa je tako, če je geografija veda o površju, njen predmet ne more biti prostor. Medtem ko z arealom navadno pojmujemo ploskovno razprostranjenost določenih pojavov, ki jih v sosedstvu ni, pa se prostor pojmuje veliko bolj neenotno in megleno. Zato ni naključje, da se je njegova raba nasploh, v geografiji pa še posebej, močno razširila. S prostorom namreč ne moremo "zgrešiti".Zadošča, da ga označimo po središču, medtem ko se v omejitev ni treba spuščati, npr. ljubljanski prostor, industrijski prostor. Ne uporabljajo ga zgolj dimenzijsko, temveč tudi strukturno. Iz sobesedila je sicer mogoče marsikdaj sklepati, za kaj gre, še večkrat pa smo v dvomu. Zato bi kazalo v geografiji, čeprav je "prostorska veda", rabo "prostora" omejiti na razumno mero, presplošne pa so trditve, da je prostor predmet geografije. Tudi tedaj, ko regionalno razsežnost prostora raztegnemo na planetarno, smo v zadregi: v kakšnem odnosu naj bi bila prostorska sfera do geosfere, biosfere itd., kolikor ne govorimo pleonastično, npr. prostorska geosfera itd. Tu sploh ne gre za osporavanjc prostorskega vidika, ki je za geografijo nedvomno osrednji, primarni, v primerjavi z zgodovinskim (procesološkim) in drugimi, pač pa jc nesmiselno rodovno oznako prostora zamenjevati za vrstno. Torej ne gre za prostorsko kompleksnost, marveč za pokrajinsko, ne za prostorsko-tvorne elemente, temveč za pokrajinotvorne. In še to, kakor je razlika med pokrajino in prostorom. Če se vrnem k pokrajini kot terminu, je treba vendarle priznati, da mu posamezne geografske šole pripisujejo različen pomen. Od skoraj tako splošnega, kakor je prostor, do veliko določnejšega. Ponekod se nanaša na nehierarhično pokrajino, drugod Pa ji pripisujejo določen rang, recimo za elementarno pokrajino. Pojmujejo jo bodisi izključno naravnogeografsko, npr., v sovjetski geografiji (Armand 1975), bodisi an-tropogeografsko, npr. v nemški geografiji (Neef 1967). Ne obstajajo le naziranja o pokrajini kot enoti, temveč tudi kot poljubnem izseku zemeljskega površja. Ponekod pa je v v ospredju le tipološko pojmovanje pGkrajine. člov. družba Razlike med pojmi:narava/ geografska sfera, geogr. okolje, človekovo okolje, naravni viri ^ Po Sevuf 1982 D. Radinja -189- O terminološki.. Vsem tem naziranjem je skupna težnja po določnejši terminološki opredelitvi pokrajine, vse pa imajo pomanjkljivost, da ji jemljejo univerzalnost (gencričnost), čeprav se ta ohranja, vsaj posredno, ko gre za izpeljanke (naravna pokrajina, antropogcna pokrajina, elementarna pokrajina itd.). Drugo so prizadevanja, da se pokrajino sploh nadomesti z drugim terminom. Pri tem se je včasih težko znebiti vtisa, da v zamenjavo sili mnenje, češ, da je pokrajina terminološko preveč arhaična in preprosta. Odtod prizadevanja, da naj bi bilo bistvo geografije zapopadeno že v samem terminu, ki opredeljuje njen predmet. Temu ustrezna je opredelitev geografskega predmeta kot geokompleksa (poudarjena kompleksnost) ali geoistema (poudarjena sistemskost) (Sočava, 1963). Drugi razlog za iskanje novega, za sodobno geografijo pripravnejšega termina, je nemara pomanjkanje ustreznih splošnih izrazov v posameznih knjižnih jezikih, odkoder bi bilo mogoče termin izpeljati. Zato so si marsikje geografi izposodili latinsko arco (areal) v pomenu kraj, ploskev, prostor, ozemlje, pokrajina, ali pa Landschaft (Land -i- sifiks, ki označuje soodvisnost, povezanost). Vzporejamo ga lahko z Land-scape. Podobno jc s slovensko "pokrajino". Tudi ta ima za osnovo "kraj", ki s predpono (po-) in obrazilom (-ina) označuje teritorialno razsežnost in njeno celovitost, podobno kakor je npr. izpeljano ozemlje, porečje ali povodje (od zemlje, reke in vode). Pokrajina kot termin potemtakem povsem ustreza, vsebinsko in jezikovno, za označevanje geografskega predmeta.* Hkrati je zanjo značilna tudi živa in spodbudna tradicija. Pokrajino velja zato v geografiji obdržati kot osnovni terminološki pojem, in sicer ne glede na njeno hierarhijo ali strukturo, torej za dimenzijsko in vsebinsko različne pokrajine - naravne, antropogene, tipološke in druge. Pokrajino lahko brez zadrege vzporejamo tudi z mlajšimi, učenjaško nemara bolj zvenečimi, širše pojmo-vanimi termini - s teritorialnim kompleksom, geokompleksom in geosistemom. Prva dva termina (teritorialni kompleks, geokompleks) sta vpeljana, da bi podčrtala kompleksnost geografskega objekta, tretji (geosistem) pa zato, da poudari njegovo sistemsko naravo. Zaradi slednjega bi bilo mogoče prva dva termina sploh opustiti, saj vsebuje njuna poudarka v celoti. Osebno sicer menim, da vsi trije termini prav zaradi tega, ker poudarjajo določene vidike, čeprav so osrednji, zlasti zadnji, izgubljajo del pojmovne kompleksnosti, saj je pokrajina tudi zunanja podoba, skratka pejsaž, ki svoj pomen v geografiji še vedno ohranja. 'Glede pomenske problematike obeh jezikovno sorodnih izrazov "pokrajina" in "krajina", ki je bila med drugim sprožena tudi v Geografskem vestniku (Ogorelec, 1987), tu ne kaže razpravljati, ker gre za ožje vprašanje, ki bo tako in tako obravnavano v naslednji številki omenjene revije. D. Radinja -190- O terminološki „. Pri pokrajini, če se ponovno vrnem k njej, naj omenim še njeno planetarno razsežnost. Vse pokrajine, enostavno rečeno, sestavljajo pokrajinsko sfero. Ta je njihova celokupnost. Ali drugače, pokrajinska sfera je pokrajina najvišjega ranga. V primerjavi z geosfero je njena prednost, ker je v njenem ospredju vertikalna in s tem sintetična struktura, ne pa horizontalna oziroma analitična, kakor pri gcosferi. Z njo namreč poudarjamo, da sestavljajo geosfero relativno samostojni deli, pojmovani kot regije. Pri predavanjih fizične geografije sem nekdaj študente seznanjal s pojmom in definicijo pokrajinske sfere. Dimenzijsko sem jo sicer štel za sinonim geosfere, vendar s pomembno načelno razliko zaradi vertikalnega principa razčlenjevanja pri eni in horizontalnega pri drugi. Na pokrajinsko sfero gledam danes nekoliko drugače. Ker se debelina pokrajin ne ujema z debelino geosfere, saj te ne segajo v najvišje dele atmosfere ali litosfere, je pokrajinsko sfero mogoče šteti za jedro geosfere, ki je dimenzijsko bližja biosferi, če jo ne razumemo v ožjem pomenu (svet živih organizmov), temveč v širšem (z njihovimi življenjskimi pogoji vred). S tako pojmovano biosfero je identična ekosfera (ekološka sfera), to je sfera aktivnosti živih organizmov in njihovega okolja. Ekosfera je potemtakem ekosistem najvišjega ranga. Gre za podobno razmerje, kakor med pokrajinsko sfero in pokrajino, oziroma geosfero in geosistemom. Toda za primerjavo teh sfer ni bistvena prostorska podobnost ali identičnost, bistvene so vsebinske razlike (strukturne, sistemske), kar je posledica različnih izhodišč in vidikov. Tu sc kažejo pomembne razlike med geografskimi in ekološkimi pogledi. Z grafičnim modelom prikazana vsebinska razlika med pokrajino in okoljem ne velja lc regionalno, temveč tudi planetarno. Geosfcra zato ni istovetna z ekosfero, ker so lu in tam v ospredju drugačne povezave med komponentami. Geografski vidik je zato principialno različen od ekološkega in tako tudi obe vedi. Enako velja za humano ekologijo in pokrajinsko ekologijo. Drugače bi bilo z ekološko geografijo kot delom geografije. Ko imamo v mislih usmerjenost povezav med komponentami pokrajine, je ekološkemu vidiku bližja pravzaprav družbena geografija kakor fizična, zlasti antropocentrična. Razlika jc v kakovosti povezav. Medtem ko je tu v ospredju socio-ckonomska narava, je tam biološka. Nasprotno jc fizična geografija bližja ekologiji po kvaliteti po\'Czav, manj pa po njihovi usmerjenosti. Za regionalno geografijo so značilne obojne poteze. Nekatera terminološka vprašanja so v geografiji živa tudi zaradi sorodne naravovarstvene, okoljevarstvene in ekooške terminologije, še zlasti zaradi tovrstnih interdisciplinarnih raziskovanj. Preciziranje nekaterih geografskih terminov ni potrebno toliko D. Radinja -191- O terminološki.. zaradi klasične, biološke ekologije, kolikor zaradi širše pojmovanc humane ekologije. Pri tem pa naj ne bi šlo za težnje po unificiranju terminologije, temveč za osvetlitev razlik, sorodnosti ali enakosti, posebno glede različnega pomena istih terminov oziroma istega pomena različnih. Značilno jc, da so se biološki termini na široko uveljavljajo pri varstvu narave kot splošno znanstvenem področju, kar je očitno posledica tega, da so naravovarstvo dolgo časa obravnavali kot varstvo žive narave (rastlinstva in živalstva). Odtod težnja oziroma praksa, da vrsto bioloških pojmov obravnavajo kot splošno znanstveno, medtem ko "sorodne" geografske termine štejejo kvečjemu za sinonime. Če pa analiziramo ustrezne pare takih terminov, se kažejo značilne razlike. Takšna terminološka dvojica, omenjena doslej že v drugi zvezi, sta npr. biosfera in geosfera. Klasično pojmovanje, ki šteje biosfero kot sfero živih organizmov, jo pojmuje kot eno od sfer Zemlje, torej kot komponento geosfere, toda v ekološki literaturi, posebej naravovarstveni in ponekod tudi geografski (?!), se pojavlja kot sinonim geografske sfere; torej komponenta v funkciji celote. Očitno je, da gre za razširjeno pojmovanje biosfere. Pri tem pa biosfera, kot že omenjeno, nastopa kot obče znanstveni termin, geosfera pa le kot soroden "sinonim". Tudi če obe sferi prostorsko istovetimo, ostaja med njima bistvena razlika, saj je biosfera pravzaprav biocentrična selekcija geosfere. Načelna razlika med obema pojmoma je torej nedvomna, saj je pri geosferi med drugim težišče na soodvisnosti posameznih komponentnih sfer, med drugim tudi kot pogoju za življenje. Pri geografski obravnavi biosfere pa tudi na njeni vlogi, ki jo ima p ri transformaciji drugih sfer - pri biogeni sestavi atmosfere, hidrosferc, pedosfere in litosfere. Zato je že pojmovanje biosfere geografsko in biološko različno, toliko bolj pa pojmovanje biosfere in geosfere. Termina nista zato niti najmanj sinonima, zaradi razlik pa ju je seveda treba obdržati, saj se dopolnjujeta, ne pa nadomeščata. V geografiji zato okolje ne more zamenjati pokrajine in biosfera nc geosfere, v ekologiji pa ne obratno. Razvoj znanosti seveda ni edini vzrok za spreminjanje njenega jezika. Nanj pogosto vplivajo spremenjene funkcije pojavov, ki so predmet proučevanja. S tem v zvezi so med splošnimi geografskimi termini značilni npr. naravni pogoji-naravni viri- naravne danosti. Z naravnimi pogoji razumemo razmere, ki so nujne za obstajanje ali spreminjanje česarkoli ali karkoli. Bistveni so npr. za življenje in deovanje človeške družbe, vendar v gospodarstvo (materialno proizvodnjo) niso neposredno zajeti. Z naravnimi viri pa razumemo prav to. Enostavno povedano, naravni viri so vse, kar človek "proizvodno" jemlje iz narave. Na sedanji razvojni stopnji se to dogaja čedalje bolj celovito. To pomeni, da se pogoji spreminjajo v vire. Klasično razčlenjevanje naravnih pojavov na D. Radinja -192- O terminološki.. dve skupini (na pogoje in vire), značilno za geografijo pa tudi ekonomijo, je zato danes že zastarelo, saj upravičeno govorimo o širokem, vsesplošnem spreminjanju naravnih pogojev v integralni kompleks virov. Tak, intenzivno obdelovalni vir ni le zemlja, temveč npr. tudi atmosfera, saj že krepko uporabljamo njene kemične in fizikalne lastnosti, še posebno akustične, optične, elektromagnetne, biološke in druge. Pokrajinsko sfero je človeštvo spremenilo takorekoč v skupni naravni vir, saj se dejansko izkoriščajo že vsi elementi narave. Zato je degradacija pokrajinske sfere, izraženo geografsko, ali okolja, izraženo ekološko, vsesplošna. Tretji izraz, ki je s tem v zvezi - naravne danosti -, je vprašljiv najprej zaradi samega odnosa človeka do narave, ki ga termin simbolizira (narava naj bi bila človeku dana?). Posledica takega odnosa so kritiki čedalje bolj izpostavljene. Drugi pomislek jc ohlapnost termina. Danosti pojmujejo različno, večinoma kot vire, pogosto pa tudi kot pogoje, oziroma kot eno in drugo. Izbrani primeri ilustrirajo, kako je geografska terminologija v marsičem odprta, kar je posledica marsičesa, bodisi premalo kritične geografske misli sploh, šc v večji meri pa širjenja in drobljenja geografske znanosti. Hitreje se zato razvija in izpopolnjuje terminologija posameznih geografskih vej, manj pa pojmi in termini teoregične in načelne strani geografije kot celote. Podobno velja za terminologijo skupne fizične in skupne družbene geografije (ne zgolj kot vsota ustreznih vej), in seveda regionalne. Sistematična skrb za razvoj celotne geografske terminologije jc preveč zanemarjena. Ni naključje, da je pregled geografske terminologije, ki se v zadnjem času pripravlja v okviru SAZU, naletel na tolikšne težave. Ne bi smeli dopustiti, da bi razdrobljena terminologija zmanjšala razumevanje znotraj geografije in postala ovira za njeno uveljavljanje navzven. Bolj kot normativna terminologija je potrebna primerjalna, oziroma interpretacijska, zlasti zaradi rabe različnih terminov za iste ali sorodne pojme ter pomenskih razlik enih in istih terminov. POJMOVNE RAZLIKE MED POKRAJINO IN OKOLJEM (geosistemom in ekosistemom) A pokrajina (geosistem) B okolje (ekosistem) B ^ A abiotične komponente 9 + biotične komponente --> zveze med komponentami v pokrajini Efriž*3 zveze med komponentami v okolju podsistem josredryi element' (subjekt),, prostor (teritorialno sklenjen) podsistem okolje* (objekt),- prostor (teritorialno nesklenjen) D. Radinja -194 - O terminološki LITERATURA Armand D.L., 1975: Nauka o landšafte, Moskva. Barsch H., 1975: Landschaftskundlichc Aspektc des Geosvstem- Konzepts, Pcterm.gcogr.Mitteil. 119, 2, Gotha. Bocsch H., Carol H., 1960: Principles of the concept "landcape". Geogr.Helvctica, ZUrich. Gams L, 1977: Okolje, človekovo okolje - geografsko okolje. GV, 49, Ljubljana. Gams L, 1986: Osnove pokrajinske ekologije, Ljubljana. Ilešič S., 1962: O pojmu resničnega geografskega okolja, GV 36, Ljubljana. Ilešič S., 1974: Geografija na razpotjih, GV, 46, Ljubljana. Ilešič S., 1979: Pogledi na geografijo, Ljubljana. Neef E., 1967: Die leoretisehen Grundlagcn der Landschaftslehre, Gotha. Ogorelec B., 1987, Za pomensko razmejitev med pokrajino in krajino in proti njej, GV, 59, Ljubljana. Sočava V.B., 1963, Opredelenie nekotorvh ponjatij i terminov fizičeskoj geografii, Novosibirsk. Vrišer L, 1976: Uvod v geografijo, Ljubljana. 1961, Glossarv of Gcographical Thcrms, London. 1978, Geographie, Hcrdcr Lexikon. D. Radinja -195 - O terminološki OBER DIE PROBLEMATIK DER TERMINOLOGIE IN DER SLOWENISCHEN GEOGRAPHIE Der Aufsatz bespricht einige offene Fragen der geographischen Terminologie die als Folge a. bedingt kritischer Ubcrnahme einzelner Termine von andersvvo, besonders von vervvandten VVissenschaften, b. der Verjahrung der fachlichen Termine durch dic Entvvicklung des Faches selbst, c. der Vernachiassigung theoretischer Fragen der Geographie allgemein, sind. Besondere Bedeutung vvird im Aufsatz der Kompatibilitat einzelner geographischer und okologiseher Termine, die in Rahmen des Natur und Umvveltschutzes im Gebrauch sind, zugemessen. Dabei vvird auf die begriffliche Vervvandschaften hin-gevviesen, es vverden aber auch die prinzipiallen Unterschiede der einen und der anderen (die Landschaft - die Umvvelt, die Geosphare- die Biosphare) eriautert. Der Aufsatz vvcist auf dic unglcichmassige Entvvicklung der geographischen Terminologie, die besser in cinzelnen Fachdisziplinen als im Rahmen der zentralgcograph-isehen entvvickelt vvird, auf. Auf dem Beispiel "der Landschaft" vverden Unterschiede die zvvischen einzelnen nationalgeographischen Schulen cxistieren gezeigt. KMETIJE KOT ČIN1TEIJ IN JEDRA GOSPODARSKE IN SOCIALNE PREOBRAZBE HRIBOVSKEGA SVETA na primeru porečja Hudinje Milan Natck* IZVLEČEK UDK 911.373:631.111(23)(497.12) V članku so podrobno analizirani sociockonomski dejavniki obstoja in funkcioniranja samotnih kmetij v porečju Hudinje. ABSTRACT UDC 9H.373:631:111(23)(497.12) FARMS AS A FACTOR OF THE ECONOMICAL AND SOCIAL TRANSFORMATIONS OF THE MOUNTAIN AREA (ON THE ČASE OF THE REIVER BASIN OF HUDINJA -SE SLOVENIA) The article presents detailed analvsis of socio-economic factors of existence and funetion of remote farms in the river basin of Hudinja - SE Slovenia 1. UVOD Z nastankom in razvojem industrije in drugih dejavnosti se je pričela večstranska preobrazba podeželja. Industrijska in druga nekmečka naselja so postala s svojim proizvodnim potencialom pomembna gonilna sila gospodarskih in socialnih sprememb v pokrajini. Vzroki in spodbude za preoblikovanje podeželja so prihajali iz proizvodnih usmeritev, ki so terjale med drugim večjo koncentracijo delovne sile. kot pa dotlejše zvrsti in usmeritve kmetijstva. Z industrializacijo in urbanizacijo je postalo podeželje večnamenski prostor, in sicer s svojevrstnimi funkcijami, ki so vplivale na spremembo njegove fiziognomije. V primerjavi z dolinsko-ravninskimi predeli so imela obljudena hribovska in gorska območja samosvoj razvoj. Praviloma so živela dlje časa v prometnem in gospodarskem zatišju. Neposredni vplivi večjih neagrarnih središč so jih ponavadi obšli. Do nedavna je ostala večina hribovskih območij odvisna od lastnega proizvodnega potenciala: polikulturncga in samooskrbnega kmetijstva, kmečkega prebivalstva in načina njegovega življenja. Kmetijstvo v hribovskih območjih ima številne ovire, ki so utemeljene v naravnih sestavinah okolja (prim: Melik, 1936, 396; Gams, 1960; Žumer, 1961, 7-9; Meze, 1980,147-148; Vrišer, 1978, 291-293). Nekdanje hribovsko kmetijstvo je bilo uglašeno s potrebami in zahtevami gospodinjstev kakor tudi z možnostmi in danostmi geografskega okolja. Kolikor bolj se je ¦ Dipl.geograf, strokovni svetnik, Geografski inštitut Anton Melik ZRC SAZU, 61000 Ljubljana, Novi trg 4/IL, YU M. Natek -197- Kmetije kot činitelj... povezovalo hribovsko kmetijstvo s svojimi neagrarnimi središči, toliko manj je bila njegova proizvodnja samooskrbna in polikulturna. V zadnjih treh desetletjih so postale neagrarne zaposlitve kmečkega prebivalstva v dolinskih naseljih, pa prodaja lesa in tržno usmerjena reja mesno-mlečne govedi tisti činitelj in spodbujevalec, ki korenito spreminja gospodarsko, socialno in pokrajinsko podobo hribovskega sveta.1 Več o tem prim. Meze, 1986 in tam navedena literatura na str. 467-468. Geografska značilnost hribovskega sveta je v redki in razpršeni obljudenosti, prometni zatišnosti, površinski razgibanosti in razčlenjenosti kmetijskega zemljišča, v značilni razporeditvi kmetijskih in gozdnih površin, v svojstveni podobi kmečkih domov itd. Samotne kmetije ali manjša gručasta naselja in zaselki so prevladujoča oblika poselitve hribovskega sveta (Melik, 1933, 132-134, 137-140; 1936, 536, 539-542; Ilešič, 1950, 98 in 102). Samotna hribovska kmetija, ki ima zemljiško posest v obliki odprtega ali zaprtega celka (Melik, 1936, 445-447; Ilešič, 1950, 85-93), je najmanjša, prostorsko osamljena socialna in gospodarsko-proizvodna enota ali celica. S svojimi pokrajinskimi in prebivalstvenimi značilnostmi ter raznovrstno proizvodno-gospodarsko usmerjenostjo pomeni enega izmed pomembnih in trajnejših vzdrževalcev in oblikovalcev kulturne pokrajine (Natek, 1989). Hribovske samine so s svojim proizvodno-prebivalstvenim potencialom dragocen in nepogrešljiv člen v razvoju našega hribovskega sveta. V njihovem preoblikovalnem potencialu so osredotočene vse tiste pokrajinske sestavine, ki s svojimi raznovrstnimi učinki ter vzročno-vzajemnimi posledicami in odnosi odločujoče vplivajo na spremembe v pokrajini. Večina samin predstavlja tista vitalna žarišča, ki usmerjajo in vzdržujejo socialni in gospodarski razvoj hribovskega sveta. Ob tem je potrebno računati še z raznovrstnimi vplivi in učinki, ki prihajajo iz vseh bližnjih neagrarnih središč. V prepletanju navedenih silnic in učinkov sc nezadržno spreminjata podoba in sestava hribovske (kmetijske) pokrajine. 2. GEOGRAFSKE ZNAČILNOSTI OBRAVNAVANEGA DELA POREČJA HUDINJE Hribovski del Pohudinja uvrščamo v severovzhodno slovensko predalpsko hribovje, kamor segajo že nekateri subpanonski podnebni vplivi. Na jugu so Vitanjske Karavanke (Gams, 1959, 17); geološko sestavljene iz ozkih in podolgovatih pasov različno starih kamnin. Najbolj obljudena so območja iz miocenskih peščenjakov in konglomeratov, medtem ko je glavnina triadnih apnencev, iz katerih so najvišji vrhovi (Špik 1108 m, Štrukljev vrh 1226 m, Basališče 1272 m, Stenica 1091 m), prekrita z mešanimi in listnatimi gozdovi. M. Natek -198- Kmetije kot činitelj... Povirni deli Hudinje razrezujejo južna pobočja Pohorja. Sestavljena so iz neprepustnih in silikatnih paleozojskih kamnin. S srednjeveško kolonizacijo, ki je segla do nadmorske višine (=nmv) okrog 1200 m, so bila obljudena v obliki samin sončna pobočja, na katerih ljudje vztrajajo še danes. Med Pohorjem in Vitanjskimi Karavankami je v sklopu zgornjega Pohudinja še tretja pokrajinska enota, in sicer terciarno Vitanjsko-doliško podolje. Po njem so bile že v preteklosti speljane prometnice, ki so povezovale alpske predele s panonskimi pokrajinami. (Podrobnosti prim.: Gams, 1959, 102; 1983, 45-46; Melik, 1957,133; Ilešič, 1958, 109-110; Curk, 1978, 249, 250, 259 in 262). V teh pokrajinskih enotah, ki s podnebnega vidika sodijo h klimatskim značilnostim Celovške kotline in savinjskega podnebnega rajona (Gams, 1972, 6-8) in dobivajo od 1100 do 1600 mm padavin letno, je bilo preučenih 279 hribovskih domačij. Njihovi domovi so raztreseni od 530 do 1113 m in pripadajo 17 naseljem v občinah Celje, Slovenj Gradec in Slovenske Konjice. Večina kmetij ima zemljiško posest v odprtih ali zaprtih celkih. Le na Paškem Koz-jaku in njegovem obrobju je nekaj zaselkov, ki imajo obdelovalno zemljo v obliki prvotnih grud (prim. tudi Ilešič, 1950, 23 in 24; Melik, 1936, 450). 3. NEKATERE STABILNE GEOGRAFSKE PRVINE HRIBOVSKIH DOMAČIJ Stabilne oziroma počasi se spreminjajoče prvine geografskega okolja so činitelj, ki nemalokrat odločilno vpliva na gospodarsko usmerjenost in trdnost domačij, pa na obliko in podobo hribovskega sveta. Med stabilnejše pokrajinotvornc dejavnike uvrščamo površinske, podnebne, pedološke, vodne in rastne razmere in značilnosti, nadmorsko višino domov in njihovega obdelovalnega zemljišča ter nagnjenost (strmino) kmetijske zemlje, ki je bila objektivna prepreka za hitrejšo uveljavitev kmetijske mehanizacije v hribovitih predelih (prim. tudi Ilešič, 1970,10-13). 3.1. Nadmorska višina kmečkega doma Selišča preučenih kmetij so bila v povprečni nmv 745 m. Domovi so segali najvišje v naseljih Hudinja (v povprečju 894 m), Stranice (841 m) in Paka (819 m), najnižje pa v krajih na južnih pobočjih Paškega Kozjaka (Parož 600 m, Velika Raven 563 m) in Kislice (Lipa 599 m), ali na severni strani Stenice (naselje Stenica 601 m). Tudi pn M. Natek -199- Kmetijc kot činitelj.., tem so opazne regionalne razlike: najvišja so bila selišča pohorskih kmetij (v povprečju 794 m), za 50 m nižje so stali domovi karavanških kmetij in skoraj 90 m pod njimi so bile stavbe v Doliškem podolju (658 m). Devetnajst domačij je imelo domove v nmv nad 1000 m: te so bile v glavnem osredotočene v povirju Hudinje in na južna pobočja Paškega Kozjaka. Edinole Kari (1033 m), ki obdeluje prisojne strani Krejanovega vrha (1082 m), je na severni strani osrednjega grebena Paškega Kozjaka. 3.2. Nadmorska višina obdelovalnega sveta Spodnja meja sklenjenega obdelovalnega sveta sega od 530 do 1040 m. Najnižja je bila v Veliki Ravni (480 m), na Stenici (546 m) in v Parožu (545 m), najvišja na Hudinji (830 m), Strmcu nad Dobrno (792 m) in Stranicah (772 m). Pohorske kmetije so imele spodnji rob sklenjenega kmetijskega zemljišča v nmv 735 m, karavanške v nmv 681 m, domovi v Doliškem podolju pa v nmv 598 m. Zgornja meja obdelovalne oziroma kmetijske zemlje je bila najvišja pri Sp. in Zg. Arnejcu (1165 m oz. 1170 m) na Strmcu, Ovčarju (1160 m) na Hudinji itd. V tem pogledu prednjačijo hudinjske (921 m), strmške (920 m), paske (845 m), brdske kmetije (S35 m) itd. Pohorske kmetije so obdelovale zemljo v povprečju do nmv 820 m, karavanške do 7S2 m in hribovske domačije v Doliškem podolju do 6S6 m. Višinska razlika med spodnjim in zgornjim robom kmetijske zemlje jc pomembno krajevno določilo, v katerem se kaže razčlenjenost in kamninska zgradba površja, izraba zemlje, prometni upor, proizvodni stroški, mikroklimatske poteze in razlike itd. Skratka, v njej so zarisani številni pokrajinski in gospodarski elementi, ki učinkujejo na stopnjo gospodarnosti kmetijske proizvodnje in potrebnosti živega dela pri njenih usmeritvah, na fiziognomijo pokrajine itd. Povprečna razlika med spodnjo in zgornjo mejo sklenjenega kmetijskega sveta je znašala na obravnavanem območju 93 m; najmanjša je bila pri pohorskih (85 m), največja pri karavanških domačijah (101 m). Znatne so tc razlike med posameznimi naselji. Največji razpon med spodnjim in zgornjim robom posesti so imele kmetije na Strmcu (128 m), v Veliki Ravni (110 m) in Lipi (101 m), najmanjšega pa skomarske (73 m), zgomjesclške (75 m) in ljubniške domačije (76 m). Povprečna aritmetična sredina kmetijske zemlje je bila v nmv 730 m, kar je za 15 m pod višino domov. V vseh treh delih obravnavane regije stoje domovi od 14 do 17 m nad povprečno višino njim pripadajočega zemljišča. Večina nekdanjih ornih površin je bila razmeščena v sredini posesti, medtem ko so travniki, senožeti in pašniki zavzemali obrobne in od domov oddaljene dele domačije. M. Natek -200- Kmetije kot činitelj... 3.3. Strmina kmetijske zemlje je posebna značilnost, ki pomeni omejitveni dejavnik in zmanjšuje gospodarnejšo proizvodnjo v hribovskih predelih. Strmina kmetijske zemlje se povečuje praviloma z nadmorsko višino. Domačije do nmv 800 m obdelujejo zemljo s povprečnim naklonom od 15,3° do 15,5°, vse višje ležeče kmetije imajo zemljo s povprečno strmino od 16,5 do 16,9°. Najbolj strmo posest na območju Vitanjskih Karavank imajo naselja (Stranice 20°, Parož 19,9°, Strmec 19,4°, Kozjak 19,2° itd.) Najbolj položna je bila kmetijska zemlja na Breznu (12,5°), Stenici (13,3°), Paki (14,2°), Hudinji (15°), v Ljubnici (15,5°), Veliki Ravni (15,6°) itd. Kmetije z najbolj strmimi kmetijskimi površinami so na širšem območju Paškega Kozjaka, in sicer v naseljih Kozjak (Gornji Golčar 28,2°, Lukež 26,9°), Srednji Dolič (Glažar 28,1°), Strmec nad Dobrno (Rebernik 26,1° Štrukelj 25,7°, Sp. Marčič in Fridek 25°), Brdce in Parož. Edinole Konečnikova kmetija na Paki (24,8°), ki ima dom v nmv 849 m, se more primerjati po strmini svojega sveta s karavanškimi domačijami. Očitne so tudi razlike v strmini kmetijske zemlje med posameznimi predeli Pohudin-ja. Pohorske kmetije (v povprečju 15°) in domačije na širšem območju Vitanjskega podolja (15,5°) so precej manj strme kot kmečka posest v predelih Vitanjskih Karavank (16,3°). Povprečna strmina kmetijske zemlje v zgornjem Pohudinju najbolj ustreza živinorejskemu tipu pašno-košnega sistema (prim. Meze, 1980,147). 4. NEKATERE SOCIALNO-GOSPODARSKE IN PREBIVALSTVENE ZNAČILNOSTI Gospodarska in prebivalstvena struktura, ki sestavljata proizvodni potencial hribovskih kmetij, odločata o njihovi proizvodni usmerjenosti in gospodarski trdnosti. Z elektrifikacijo, omrežjem gozdnih cest, vodovodnimi napeljavami, z mehanizacijo kmetijstva kakor tudi z zaposlitvijo v neagrarnih dejavnostih ter s primarno predelavo in prodajo lesa so bili ustvarjeni pogoji, ki zmanjšujejo razlike med kmetijami v Pohudinju. Podoba je, da so velikost posesti in njena zemljiška struktura ter demografska oziroma socialna sestava prebivalstva ponovno postali dejavniki, ki soodločajo o današnji gospodarski podobi hribovskih kmetij. 4.1. Velikost kmetij in delež gozdov Kmetije v Pohudinju so merile v povprečju po 19,94 ha, od tega je odpadlo na gozd- M. Natek -201- Kmetije kot činitelj... ove 11,39 ha ali 57 % posesti. V povprečju so bile največje kmetije na območju Vita-njskih Karavank (21,83 ha), nekaj manjše na Pohorju (18,63 ha) ter v naseljih Doliš-Icega podolja (17,84 ha). Po naseljih so bile največje domačije v Zg. Lindeku (25,5 ha), Sr. Doliču (25,2 ha), na Strmcu (24,9 ha), Kozjaku (22,9 ha), Brdcah (22,7 ha), najmanjše na Stenici (14,5 ha), Stranicah (13 ha), v Ljubnici (15,2 ha) itd. Velikost kmetij praviloma narašča z višanjem nmv domov: domovom do 800 m je pripadalo po 18,8 ha zemlje, višje ležečim pa 22,5 ha. Ugotovljena je bila funkcijska povezanost med nmv domov in velikostjo kmetij: korelacijski koeficient za Pohudinje znaša r = + 0,54448. Gozdovi zavzemajo v povprečju okrog 57 % zemljiške posesti. Sorazmerno največ so jih imele kmetije v Zg. Selcih (73 %), Veliki Ravni (70 %) in Zg. Lindeku (69 %). Največji delež kmetijske in obdelovalne zemlje so imele kmetije v Sp. Doliču (51 %), Ljubnici (49 %), na Stenici (47 %), Skomarju (57 %). V sklopu zemljiške posesti so zavzemali gozdovi v Vitanjskih Karavankah 59,5 %, na Pohorju 56 % in 52,5 % na območju Doliškega podolja. Gozd je pomembna gospodarska postavka sleherne hribovske domačije. Brez njega so bile, ali pa so ga imele v izjemno majhnih površinah vseh 14 (ali 5 % kmetij) na območju zgornjega Pohudinja, ki so nastale ob agrarni reformi. 4.2. Gospodarstvo V zadnjih petindvajsetih letih je razpadla polikulturna in samooskrbna kmečka proizvodnja, v kateri je bilo namenjeno žitaricam največ njiv. Preusmerjeno poljedelstvo, ki je izgubilo nekdanjo veljavo, je namenjeno pridelovanju krompirja in drugih okopavin ter krmnih rastlin. Žita, v kolikor so se ohranila, zavzemajo majhne površine. V glavnem pridelujejo še pšenico in le redki sejejo ječmen, rž in oves ter tu in tam še ajdo. S traktorizacijo kmetijstva se je spremenila sestava živine. Vole in konje kol vprežno in delovno živino je nadomestilo večje število krav - molznic in pitano govedo. Na gospodarstvo je prišlo v povprečju po 9 govedi, od tega 4 krave. Največ živine so imele kmetije na območju Doliškega podolja (13 glav), najmanj v Karavankah (6,5 glav), medtem ko so redili Pohorci po 10 glav odraslega goveda. Delež krav med govejo živino se je gibal od 42 % (hribovske kmetije na obrobju podolja) do 44 % (Pohorje in Karavanke). Prašičereja je namenjena domačim potrebam: kmetije v Vitanjskcm podolju so imele po 4 odrasle svinje, pohorske domačije po 3,8 in na 10 karavanških domov je prišlo po 27 prašičev. Mleko je prodajalo preko krajevnih zbiralnic 59 kmetij, ki so ga leta 1986 in 1987 M. Natek - 202 - Kmetije kot činitelj... oddale po 6.400 I na leto. Samo ena osmina karavanških domačij je bila usmerjena v redno prodajo mleka; letno so ga oddale po 7.200 l. V Doliškem podolju je ena petina kmetij prodajala mleko, in sicer po 5900 1; tretjina pohorskih kmetij jc oddala zbiralnicam po 6.200 1 mleka na leto. Tri četrtine obravnavanih domačij je dobivalo dohodek od reje in prodaje govejih pitancev in telet. V povprečju je 10 kmetij prodalo po 22 govejih pitancev: največ na Pohorju (24 glav) in v Doliškem podolju (25 glav), najmanj v Karavankah (20 govedi). Celo 85 % doliških in pohorskih kmetij je redilo in prodajalo pitano govedo, med karavanškimi domačijami le 65 % gospodarstev. Les je druga postavka, na kateri slonita obstoj in razvoj večine kmetij v Pohudinju. Kmetije z gozdovi so imele v povprečju 32,2 m3 letnega etata. Največ so ga imele domačije v Srednjem Doliču (60 m3), na Kozjaku (43 m3) in Skomarju (40 m3) pa na Hudinji (39 m3), Paki (35 m3) itd. Po 100 m3 in več letnega etata jc imelo 11 domačij, in največ jih jc bilo z območja Vitanjskih Karavank. Toda v povprečju so imele karavanške domačije najmanjši letni etat (31 m3), le za spoznanje višjega so imele pohorske (34 m3) kakor tudi kmetije na območju Doliškega podolja (36 m3). V zadnjih dveh letih niso sekali lesa pri 17 kmetijah. Traktorje je imelo 77 % hribovskih kmetij. Z njimi je obdeiovalo zemljo 83 % pohorskih domačij, v drugih dveh območjih pa tri četrtine gospodarstev. Prva dva traktorja so dobili leta 1965. Do leta 1970 so imele traktorje 4 kmetije, v desetletju 1971-80 jih jc dobiio 142 gospodarstev in v 80. letih še 70 domačij. Traktcrizacija kmetijstva jc bila različno intenzivna v posameznih predelih Pohudinja. Četrtina pohorskih in petina karavanških ter doliških kmetij je dobila prve traktorje v letih 1971-75, v naslednjem pctletju, ko je bilo uvajanje kmetijske mehanizacije najintenzivnejše, je kupilo traktorje 44 % pohorskih, 58 % podoljskih in 38 % karavanških kmečkih gospodarstev. V 80. letih je pripeljalo traktorje na dvorišča 27 % pohorskih, 22 % podoljskih in 41 % karavanških kmetov. Silosi za spravilo živinske krme so nov element v okviru kmečkih domov in kažejo na tehnološko prenovo pridobivanja in skladiščenja krme, obenem pa kažejo na začetno preusmeritev kmetijstva. Leta 19S7 je imelo silose 61, t.j. 22 % kmetij, od tega jih imata ena petina pohorskih in karavanških domačij in 31 % hribovskih domov na obrobju Doliškega podolja. Prvi silos so postavili pri Mcgliču na Stenici okrog leta 1960. Polovica silosov je bila postavljena v obdobju 1981-85; v tem pogledu ni večjih raziik med predeli zgornjega Pohudinja. Četrtina pohorskih kmetij je dobila silose v letih 1976-80 in četrtina po letu 1985. Slaba četrtina domačij v podolju je postavila silose do leta 1975 ali v obdobju po 19S5. Več kot polovica karavanških domov ima silose iz let 1981-85, dobra tretjina pa iz druge polovice SO. let. M. Natek -203- Kmetije kot činitelj... Leta 1987 je mineralna gnojila uporabljalo 70 % kmetij, in sicer v povprečju po 1.150 kg. Z njim je dognojevalo posevke in travnike 82 % domačij v Doliškem podolju, 74 % pohorskih in 62 % karavanških kmetij. Največ gnojila so potrošile podoljske domačije (1384 kg), v drugih dveh območjih pa petino manj (1080 kg). Na 1 ha kmetijske zemlje je prišlo v Pohudinju 95 kg umetnih gnojil, od tega 134 kg/ha na območju Doliškega podolja, 97 kg/ha na Pohorju in 77 kg/ha v Karavankah. 4.3. Prebivalstvo Leta 1987 je živelo na 279 pohudinjskih kmetijah in na domovih v porečju levih pritokov Pake 1.354 prebivalcev, od tega 50,2 % moških. Največ ljudi so imele domačije na Skomarju (po 6 oseb), v Ljubnici (5,5), Parožu (5,4), Veliki Ravni (5,2), Zg. Lindeku in na Paki (po 5 oseb). Najmanj obljudene so bile kmetije v Zg. Selcih (4 osebe), na Stenici in Stranicah (4,3), Kozjaku (4,5), Hudinji (4,6) itd. Največ ljudi je živelo na pohorskih kmetijah (v povprečju po 5 oseb), le nekaj manj na karavanških (4,8) in v podoljskih domovih (po 4,65 ljudi). Med prebivalstvom na kmetijah je bilo 61 % aktivnega, od tega polovica moških. V tem pogledu ni večjih razlik med posameznimi predeli zgornjega Pohudinja. Skoraj ena tretjina aktivnega prebivalstva je delala v neagrarnih dejavnostih. Najbolj dea-grarizirane so bile karavanške domačije (37,3 %), medtem ko je odhajalo s pohorskih domov na delo izven kmetij samo 26 % za delo sposobnega prebivalstva. Med nekmečkimi zaposlenci so prevladovali moški, in sicer z dvema tretjinama. Na pohudinjskih kmetijah sta delala v povprečju po dva človeka. Največ kmečkih delavcev so imele pohorske domačije (po 2,3 osebe), vse druge znatno manj (po 1,8 ljudi). Med kmečko delovno silo so prevladovale ženske in le z dvema petinama so bili zastopani moški. Čistih kmečkih domačij je bilo 42 %: največ na Pohorju (51,5 %), najmanj v naseijih Vitanjskih Karavank (35 %) in dve petini na širšem območju Doliškega podolja. Tri desetine kmetij smo uvrstili med polčiste in eno petino v skupino mešanih gospodarstev; slednjih je bilo največ v podolju (25 %) in v Karavankah (24 %), najmanj v pohorskem Pohudinju (11 %). Ena dvanajstina kmetij jc imela dohodke iz nekmečkih pokojnin, kar kaže na sorazmerno zgodnjo deagrarizacijo obravnavanega ozemlja. Danes so skoraj vse domačije povezane s cestami. Zato tudi ni več tako očitnih razlik med številom zaposlenih, kot so bile v preteklosti. Na nekmečko zaposlitev praviloma ne vplivata ne oddaljenost in ne velikost kmetije, temveč številčna in starostna sestava prebivalcev v posameznih družinah. Velenje. Vitanje, Zreče, Slovenske Konjice, Celje in še nekatera druga središča privabljajo ljudi iz zgornjega Pohudinja in jim odmerjajo precejšen del njihovega vsakdanjega kosa kruha. M. Natek -204 - Kmctije kot činitelj... 5. SKLEP Gospodarska in socialno-prebivalstvcna sestava opozarjata, da je večina kmetij v koreniti proizvodni prenovi: stare oblike kmetovanja izginjajo, ali pa se stapljajo s tržno usmerjeno proizvodnjo. Hribovska območja s številnimi posebnostmi terjajo specifične posege v preoblikovanje obstoječe gospodarske in socialne strukture. Naravno-geografske danosti in prilike omejujejo, obenem pa opredeljujejo njihovo proizvodno usmerjenost. Ob opuščanju polikulturnega poljedelstva je nevarnost, da bodo postali hribovski predeli preveč enostransko usmerjeni, in sicer v domeni ekstenzivne živinoreje. Organizirana kmetijska celična proizvodnja, ki je značilna za celke in zaselke, podpira prenekatere ukrepe in prizadevanja tudi na področju varstva okolja in sploh ohranjanja kulturne pokrajine. Kajti hribovska kmetija je gespo-darsko-socialna enota - celica, ki je s svojo proizvodnjo, prebivalstvcnim potencialom in z vsem drugim neposredno vključena v vsakdanji pokrajinski utrip; le ta se kaže v načinu življenja in v spremembah podobe hribovskega sveta. Večina kmetij je premajhna, da bi zmogle preživljati gospodarje in njihove družine. Kolikor bolj se bodo uveljavile tržno usmerjene in mehanizirane kmetije, toliko močnejša bo deagrarizacija kmečkega prebivalstva. Pričakovati je, da se bodo v obljudenih hribovskih predelih čedalje bolj prepletali vplivi in učinki dela in življenja kmečkih in vseh drugih zaposlencev, ki bodo vključeni v čedalje močnejše tokove dnevnega vozaštva. Na hribovskih kmetijah prevladuje precejšen delež domačega prebivalstva. Šele s cestami so se odprle možnosti, da nastajajo ob njih novi domovi v nekmetijstvu zaposlenega prebivalstva. V tem je porok, da prihaja do različnega pokrajinskega izvora prebivalcev, kar vnaša v pokrajino nove možnosti njenega razvoja. Ostarela kmečka gospodinjstva niso sposobna preusmeriti kmečkih gospodarstev, pač pa varujejo in negujejo podedovane oblike in načine kmetovanja (Maka-rovič, 19S2, 321-322). Večina novosti je prišla in se je uveljavila na hribovskih kmetijah z mladimi, predvsem domačimi gospodarji. Današnja preobrazba hribovskega sveta je odvisna od usmerjenosti in proizvodne uspešnosti kmetij ter socialne in demografske sestave prebivalstva. Podoba jc, da silijo čedalje bolj v ospredje gmotne razmere kmečkih gospodarstev in njihovih gospodinjstev. Tc so ob ustreznem prebivalstvcnem potencialu tista sila, ki nezadržno spreminja hribovski svet. V tej vsakdanji prenovi gospodarstva, prebivalstva in domov oziroma celotnih naselij postaja podeželje z vsemi svojimi pokrajinskimi sestavinami čedalje pomembnejši in večnamenski prostor. M. Natek - 205 - Kmetije kot činitelj... LITERATURA 1. Curk, J., 1978, Cestno omrežje na slovenskem Štajerskem v prvi polovici 19. stoletja. - ČZN, 49, nova vrsta 14, št. 2, str.238-268, Maribor. 2. Gams, L, 1959, Pohorsko Podravje. Razvoj kulturne pokrajine. Ljubljana. 3. Gams, L, 1960, O višinski meji naseljenosti, ozimine, gozda in snega v slovenskih gorah. - Geografski vestnik, XXXII.- Mclikov zbornik, str. 59-69, Ljubljana. 4. Gams, L, 1972, Prispevek h klimatogeografski delitvi Slovenije. - Geografski obzornik, XIX., št. 1, str. 1-9, Ljubljana. 5. Gams, L, 1983, Geografske značilnosti Slovenije. Ljubljana. 6. Ilešič, S., 1950, Sistemi poljske razdelitve na Slovenskem. Ljubljana. 7. Ilešič, S., 1958, Problemi geografske rajonizacije ob primeru Slovenije. - Geografski vestnik, XXIX-XXX., str. 83-140, Ljubljana. 8. Ilešič, S., 1970, Vloga koroške regije v slovenskem prostoru- Jugovzhodna Koroška, str. 9-25, Ljubljana. 9. Makarovič, M., 1982, Strojna in Strojanci. Narodopisna podoba koroške hribovske vasi. Ljubljana. lO.Mclik, A., 1933, Kmetska naselja na Slovenskem. - Geografski vestnik, IX., str. 129-165, Ljubljana. ll.Melik, A., 1936, Slovenija. Geografski opis. 2. zvezek, Ljubljana. 12.Melik, A., 1957, Štajerska s Prckmurjem in Mežiško dolino. Ljubljana. 13.Meze, D., 1980, Osnovne smernice za geografsko proučevanje hribovskih kmetij na Slovenskem. - Geografski vestnik, LIL, str. 145-154, Ljubljana. 14.Meze, D., 19S6, Nekaj splošnih ugotovitev o hribovskih kmetijah na Slovenskem. - Raziskovalec, 16, str. 464-468, Ljubljana. lS.Natek, M., 1989, Vloga prebivalstva pri ohranjevanju in spreminjanju geografskega okolja na območju Mežiške doline in jugovzhodnega Pohorja. - Prispevek na 13. kongresu geografov SFRJ v Prištini. 16.Vrišer, L, 1978, Regionalno planiranje. Ljubljana. 17.Žumer, L., 1961, Gorski gospodarski prostor. - Ekonomska revija, XII., št. 1, str. 6-26, Ljubljana. M. Natek -206- Kmetije kot činitelj.., FARMS AS A FACTOR OF THE ECONOMICAL AND SOCIAL TRANSFORMATION OF THE MOUNTAIN AREA (ON THE ČASE OF THE RIVER BASIN OF HUDINJA - SR SLOVENIA) The trcated tcrritorv of the upper river basin of Hudinja consists of thre regions: in the north the Pohorje Mountains, as the outmost eastern part of the Central Alps in Slovenia is to be found. In the south therc are the Vitanje Karavanke Mountains or the Konjice Mountains, bctvveen them in the dereeticn east-vvcst the Vitanje-Dolič vallev vvith the tertiarv roeks is situated. The Pohorje slopes consist of the imper-mcable and silicatcd paleozoic roeks. The eastern or the Vitanje Karavanke Mountains are composed of the triassic limestoncs and dolomites, as vvell as of tertiarv sandstones and conglomcratcs. In the upper part cf the Pohudinje area the alpine and pre-alpine climatic influen-ces vvith the sub-panonian characteristics interlace. The tcrritorv receives from 1000 to 1600 mm percipitation per year, the mean annual temperatures are betvveen 8 deg. and 9,5 deg. C. The mountain areas of Pohudinje vvere settled in the Middle Agcs. In the settlement therc are the isolatcd mountain farms vvith the land tenure in the enclousers. On the southern slopes of the Karavanke the clustcred hamlets are also to be found, vvhich have thcir fields in the "clods" (champs en blocs). The pld roads, some of them had built in the Roman period, connected teh Alpinc and pre-Alpine regions vvith the Panonian regions. They vvere leading along the Hudinja and Vitanje va!lcys. The large cconomic and administrative centres of upper river basin of Hudinja are located on its margin. Only Vitanje is to bc found in the middle of the trcated terri-tory. With its central position and vvith the development of the iron-vvorks, vvith the manufacture and salo of vvood, Vitanje became the hart cf the recent tirne due to the influcnces and cconomical stability of some largcr places, vvhich are located on the margin of the territory under consideration (Velenje, Celje, Zreče, Slovcnjske Konjice). Ali these caused a rapid deagrarization of the agricultural population and depopulation of the mountain area. In the treaties 279 mountain farms vvere analyscd. The housc of the examined farms are situated at the altitude abovc scalevcl from 530 to 1113 m. In this altitude diffe-renec the vvhole gecgraphical pieture of the mountain farming is delineated. Some stablč geographical elements of the mountain farms are characterizcd in detai!-They have dccisively infiuenccd the orientation of the produetion and the economic stability of the farms. Among the regional farming factors are the relief, M. Natek - 207 - Kmetije kot činitelj... climatic, pedologic, vvater and the vegetation characteristics, as well as the altitude above sea levcl of the farm houses and of thc agricultural land, and the gradient of the rural surfaces. The lovver limit of the cullivablc land is at the altitude from 530 to 1040 m; its ave-rage altitude is 683 m. Thc average upper limit of the agricultural surface vvas 776 m. Thc difference betvveen the lovver and upper limits of the cultivatcd land vvas on the average 93 m. Thc vvhole pieture and the problems of the mounatin agriculture can be seen in the dissected relief, lithological strueture, way of land use, traffic and produetion expences, and in thc microciimatic differences etc. The result of thc mentioned factors is shovvn in the stage of the cconomy and the agricultural produetion. In the upper Pohudinjc area the land tenure inercased vvith the altitude above sea level. The average gradient of the cultivable land vvas from 15,3 deg to 16,9 deg. The size of the farms vvas on the average 19,94 ha. - the forest occupied 58 per cent of the surface. Nowadays the cattlc breeding and the forestrv are tvvo main branehes, vvhich give to the farmers the material basis for their existence and further development. The cattle are being bred for milk and meat mcant for market. The autarchic oriented farming, vvhich had been polvcultural, being to dccay in the si.Kties of this century. The greater part of thc fields vvere abondonet and changcd into the medovvs and pastures. After 1965 the agricultural mechanization vvas also intreduced into the mountain area. The horses and cxcn vvere replaced by traetors. In thc Pohudinje area almost 75 per cent of the farms have the traetors. The building of silos, for the cattlc food, started in the seventies of this ccntury. At the present, 22 per cent of the treatcd farms have the silos. In 1987 on the 279 farms lived 1.354 inhabitants - 50,2 per cent of them vvere men. Among the inhabitants living on the farms 61 per cent vvere aetivc - one third of them vvorked in non-agrarian aetivities. Among the aetive agricultural populatin prevailed vvomen /60 per cent), among those cmployed in non-agrarian aetivities prevailed men (67 per cent). The authors opinion is that it is nccessary, first of aH, to knovv aH the geographical characteristics of the treatcd territory, before any plan is made for its development. Thc farms vvith ali the cconomical and population potentials could indirectly influence further development of thc mountain areas. RAZMESTITEV OBRTNE DEJAVNOSTI V SR SLOVENIJI Igor Vrišcr* IZVLEČEK UDK 911.3:334.712 (497.12) Članek prikazuje razmestitev zaposlenih v obrti po krajevnih skupnostih v SR Sloveniji po podatkih gradiva popisa prebivalstva leta 1981. ABSTRACT UDC 911.3:334.712 (497.12) DISTRIBUTION OF HANDICRAFT ACTIVITIES IN SR SLOVENIA The article presents the distribution of emplovees in handicraft in the neighbourhood co-mmunilv in SR Slovenia according to the census data in the year 1981. Razprava prikazuje na podlagi podatkov popisa prebivalstva iz leta 1981 razmestitev zaposlenih (aktivnih) v "obrti in osebnih storitvah", ki so bodisi zaposleni v družbenem sektorju ali pa so delavci, ki opravljajo s samostojnim osebnim delom in s sredstvi, ki so v lasti občanov, obrtno dejavnost. Področje 09, kot obrt opredeljuje "Enotna klasifikacija dejavnosti" iz 1. 19761, obsega pa obrtne storitve in popravila (izdelava predmetov iz nekovin, izdelava in popravilo predmetov iz kovin, elektrotehničnih izdelkov, izdelkov iz lesa, tekstila, usnja in gume ter izdelava živilskih in drugih raznovrstnih proizvodov) ter "osebne storitve in storitve gospodinjstvom" (frizerske storitve, pranje, čiščenje in barvanje perila in oblačil ter druge osebne storitve). 1. VIRI V predvojni Jugoslaviji je statistika prikazovala obrt skupaj z industrijo. Registracija je potekala preko sodišč in ustreznih zbornic. V povojnem času pa so obrt izločili iz industrije, obenem se je tudi spremenila metodologija zajemanja podatkov. Opredeljevalo se jo je na osnovi sodne registracije; pri proizvodnih enotah s sredstvi v družbeni lastnini pa sc jc kot dodaten kriterij upoštevalo 5e, da zaposluje manj kot 10 delavcev in da prevladuje ročno delo.2 Statistična služba je tudi na različna načina popisovala obrt v družbenem in zasebnem sektorju. Drugi vir podatkov o obrti so bil popisi prebivalstva, ki so na podlagi odgovorov v popisnicah, kje popisna oseba dela, razvrščali zaposlene po dejavnostih. Ena izmed dejavnosti je bila tudi obrt.3 Med obema viroma podatkov so bile znatne razlike. Tako so v prvem primeru šteli v obrt * Dr., univ.prof., Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta, 61000 Ljubljana, ASkerčeva 12 YU. I. Vrišer -209- Razmestitev obrti... še nekatere druge dejavnosti, kot so gostinske, avtoprevozniške, brodarske in prodajalne na drobno,2 v drugem primeru pa so zajeli le tiste osebe, ki so delale v obrtnih organizacijah združenega dela ali v zasebnih delavnicah. Sodili smo, da je drugi vir primernejši za naš prikaz, saj je prvi prav za prav podajal podobo o "malem gospodarstvu". V pričujoči razpravi pa smo uporabili tretji vir podatkov. Na avtorjevo pobudo je republiški zavod za statistiko posebej obdelal podatke o aktivnem prebivalstvu po dejavnostih iz popisa leta 1981 in sicer tako, da je aktivne prebivalec razmestil, ne po kraju bivanja, kot je ustaljena praksa, ampak po kraju dela (zaposlitve).* Tako preurejeni podatki so bili grupirani po dejavnostih, naseljih in občinah. Obrt je bila ena izmed izločenih dejavnosti. Iz vidika ekonomske geografije je takšna obravnava veliko pravilnejša, saj prikazuje, kje sc proizvaja oziroma opravlja storitve in ne, kje zaposleni stanujejo. Ta očitno zelo smiselna preureditev podatkov o aktivnem prebivalstvu je naletela na nekatere težave, ki jih je bilo mogoče razrešiti z nekaj preprostimi, vendar statistično vprašljivimi prijemi. Tako npr. ni bilo jasno, kam uvrstiti aktivne kmete in druge privatne podjetnike, pri katerih ni bilo na popisnici navedeno, v katerem naselju delajo. V teh primerih smo se odločili, da jih uvrstimo v naselja, kjer so bivali. Za aktivne kmete je bila takšna odločitev smiselna, bolj tvegana pa jc bila glede drugih (npr. obrtnikov, gostilničarjev, odvetnikov itd.), ki so pogosto delali v drugem naselju in ne v domačem. 2. TERITORIALNE ENOTE Kot poseben problem pri prikazu razmestitve obrti se jc zastavilo vprašanje, po kakšnih ozemeljskih enotah obravnavati podatke. V praksi sc je največkrat uporabljalo občine, saj Zavod SRS za statistiko večino svojih publiciranih podatkov grupira po občinah.3 Zaradi velikosti in geografske heterogenosti pa so slovenske občine manj primerne za tcmcljitejšo regionalno analizo. Naslednja teritorialna enota, ki smo jo imeli na razpolago - naselja, pa je bila pri številu 6000 naselij v SR Sloveniji očitno prepodrobna. Zato smo se odločili, da podatke o "zaposlenih v obrti po kraju dela" uredimo po krajevnih skupnostih. Slednje so sicer po ustavi samoupravne enote in ne družbenopolitične skupnosti, vendar pa, kljub svoji še vedno veliki neustaljenosti, predstavljajo ozemeljske socialne skupnosti. Izkušnje kažejo, da krajevne skupnosti na podeželju v pretežni večini primerov izražajo skupne interese občanov, precej manj pa to velja za krajevne skupnosti v mestih. Potrditev te misli vidimo v dejstvu, da se podeželske krajevne skupnosti zelo pogosto ujemajo s predvojnimi občinami I. Vrišer - 210 - Razmestitev obrtL, 3. RAZVOJ OBRTI Obrt je imela na Slovenskem precejšnjo tradicijo. Vse do industrializacije v 19. stoletju je bila nad vse pomembna dejavnost v večini mest in trgov.7 Pešati je začela šele kasneje zaradi konkurence industrijskih proizvodov, ki je še posebej močno prizadejala nekatere panoge (tekstilna, čevljarska, lesno-predelovalna ali živilska panoga). Po drugi strani je industrija spodbudila razvoj nekaterih novih obrtnih storitev (avto- in elektromehanične delavnice, izdelava kemičnih proizvodov). V nekaterih primerih jc iz obrtnih delavnic celo zrasla drobna industrija. 7 Do upada obrti in zmanjšanja zaposlenih je prišlo zlasti zaradi obrti nenaklonjene gospodarske in davčne politike v petdesetih in sedemdesetih letih. Takrat se je število delavnic zmanjšalo za tretjino in je ponekod celo padlo pod minimum. Obenem se je zelo razširilo neprijavljeno opravljanje obrtnih storitev. Do postopnega oživljanja obrtne dejavnosti jc prišlo šele z gospodarsko krizo v osemdesetih letih, ko so oblasti skušale s poživitvijo "drobnega gospodarstva", ki je zajemalo tudi obrt, spodbuditi proizvodnjo in zaposlovanje. Te nihaje ilustrirajo podatki o številu delavnic in zaposlenih za povojno obdobje. oziroma z občinami iz leta 1952. V mestih, kjer te tradicije ni bilo, so ostale v mnogem umetna tvorba, ki sicer prispeva k demokratizaciji političnega življenja in k lažjemu upravljanju,0 nimajo pa tiste socialne kohezije kot na podeželju ali v manjših mestih. Iz teh razlogov smo se odločili, da kot osnovo za teritorialni prikaz razmestitve zaposlenih v obrti vzamemo krajevne skupnosti: v večjih mestih, ki so razdeljena na več krajevnih skupnosti, pa te delitve nismo upoštevali, ampak smo mesta obravnavali kot celoto, kar v resnici tudi so. I. Vrišer - 211 - Razmestitev obrti... Število obratovalnic in zaposlenih v obrti v SR Sloveniji* Leto Obratovalnice Zaposleni Skupaj Družbeni Zasebni Skupaj Družbeni Zasebni sektor sektor sektor sektor 1939" 21319 43673 19488 14827 34348 1959 12656 1223 11433 48037 30218 17819 1966 12853 637 11616 50165 31776 18389 1971 12410 529 11881 53940 31444 22496 1976 12013 448 11565 63176 39279 23897 1981 14638 248 14390 61138 27733 39405 1986 18422 224 18198 71761 29656 42105 Opomba: Do 1. 1979 so zgornji podatki obsegali: samostojne obrtne organizacije proizvodnih, gradbenih in storitvenih dejavnosti, obrtne delavnice državnih organov in ustanov ter družbenih organizacij, kmetijskih zadrug in obrtne delavnice samostojnih obrtnikov. Od I. 1979 pa zajemajo: organizacije združenega dela, pogodbene organizacije združenega dela, obrtne zadruge in samostojne obrtne delavnice zasebnih lastnikov. Nekoliko drugačne podatke o razvoju obrtništva dobimo na podlagi rezultatov popisov prebivalstva v povojnem času. Metodologija popisovanja in členitve na dejavnosti se je tudi v tem primeru spreminjala, kar pomeni, da podatki niso med seboj povsem primerljivi. V teh podatkih, so, kot povedano, samo tisti zaposleni, ki so se ukvarjali z obrtnimi storitvami. Aktivni v obrti ob popisih prebivalstva v SR Sloveniji Leto Število aktivnih v obrti Delež aktivnih v obrti od vseh aktivnih v SRS 1953 52 158 7,41 % 1961 55 316 7,19 % 1971 51 243 6,12 % 1981 37 497 4,97 % Iz navedb je razvidno, da je število zaposlenih v obrti (v ožjem pomenu v primerjavi s podatki priobčenimi v prvi tabeli) v glavnem vztrajalo med 50 000 do 55 000 zaposlenimi in je na zaposlene v obrti odpadlo ca 6-7 % vsega aktivnega prebivalstva v SR Sloveniji. Popis 1.1981 pa kaže znaten upad, ki je verjetno posledica gospodarske politike napram obrti (možno pa je, da je nanj vplivala tudi sprememba v metodologiji popisovanja). Razmestitev zaposlenih v obrti je po podatkih popisa prebivalstva iz 1.1981 izkazovala znatne regionalne razlike. V večini podeželskih in še posebej pretežno agrarnih krajevnih skupnosti je znašalo število zaposlenih v obrti manj kot 20 ali celo manj kot 10 zaposlenih. Z višjo stopnjo urbaniziranosti in še posebej z urbanostjo pa se je število aktivnih v obrti večalo. Do resničnih obrtnih zgostitev je prišlo edinole v več- I. Vrišer -212- Razmestitev obrti... jih mestih, kot so: Ljubljana, Maribor, Celje, Kranj, Jesenice, Novo mesto, Titovo Velenje, Koper, Krško in Ptuj. Tod se je število zaposlenih v obrti povzpelo nad 500 ali celo nad 1000. V povprečju je prišlo na krajevno skupnost oziroma na mesto okoli 38,8 zaposlenih v obrti, brez Ljubljane, Maribora in Celja pa 33,6 zaposlenih. V regionalni razporeditvi še posebej izstopajo razlike med bolj in manj razvitimi predeli. Razen zgostitev v navedenih mestih je prišlo do nakopičenja zaposlenih v obrti še v ljubljanski in mariborski okolici (Domžale, Kamnik, Bistriška ravnina; Ruše, Dravsko polje); na Gorenjskem, okolici Nove Gorice, na Ravnah, v Slovenski Bistrici, Zasavju ter na obali. Vendar o resnični aglomeraciji lahko govorimo le v primeru Gorenjske z Ljubljano. V vseh drugih primerih so zgostitve veliko manjše. Nasproti tem območjem pa so gospodarsko slabše razviti, hriboviti in prometno odmaknjeni predeli skorajda brez obrti (npr. Goričko in Ravensko, Slovenske gorice in Ptujsko polje, Pohorsko podravje, Kozjansko, Krška kotlina, Bela krajina, Kočevsko, Idrijsko, Cerkljansko, Tolminsko, Kras in Brkini). Do podobnih rezultatov pridemo, če upoštevamo delež zaposlenih v obrti od vseh aktivnih v posamezni krajevni skupnosti oziroma mestih. V povprečju je znašal delež zaposlenih v obrti v SR Sloveniji 4,9 % aktivnih. Ob upoštevanju variranja tega deleža po krajevnih skupnostih pridemo do ugotovitve, da je bilo ob standardni deviaciji = 6,3 % in srednji vrednosti X = 5 % pod povprečjem kar okoli 560 krajevnih skupnosti od skupnih 959. Še boljšo podobo o razmestitvi obrti po krajevnih skupnostih in mestih nam podaja kombinacija obeh kriterijev, to je števila zaposlenih in deleža aktivnih v obrti. Glede na variiranje obeh znakov bi lahko kot nadpovprečno obrtno razvita območja razglasili krajevne skupnosti oziroma mesta, ki so presegala naslednji meji: x X do X + Število zaposlenih v obrti % aktivnih v obrti 68,5 5,1 102,3 6,3 68,5 do 170 5,1 do 11,4 170 11,4 I. Vrišer - 213 - Razmestitev obrti.., Število zaposlenih v obrti in delež zaposlenih v obrti od vseh aktivnih 1.1981 po krajevnih skupnostih oziroma mestih v SR Sloveniji* 0- 100- 200- 300- 400- 500- 600- 700- 800- 900- 1000- 1100- %•* 99 199 299 399 499 599 699 799 899 999 1099 1199 0-2 490 . _ _ . _ _ _ . . - 490 3-5 160 9 3 2 3 1 1 - 1 - 1 1 182 6-8 80 4 5 1 - - - 1 - - - 1 92 9-11 66 4 1 2 - 1 1 1 - - - 1 77 12-14 34 2 - - - - 1 - - - - - 37 15-17 24 - - - 1 - - - - - - - 25 18-20 14 1 - 1 - 1 - - - - - - 18 21-23 8 8 24-26 8 8 27-29 4 4 30-32 6 6 33-35 2 2 37-44 - 1 - - - - - - - - - - 1 42-44 1 1 45-47 3 3 902 21 9 6 5 2 4 2 1 1 3 956 • Ljubljana (8853 zaposlenih), Maribor (4224) in Celje (2273). '* % zaposlenih. Nadpovprečno v obrt usmerjene krajevne skupnosti oziroma mesta so bile: Brežice, Šentlenart, Celje, Ostrožno, Vojnik, Jarše-Rodica, Trzin, Vir, Dravograd, Grosuplje, Hrastnik, Ilirska Bistrica, Jesenice, Duplica, Kamnik, Komenda, Moste, Kočevje, Koper, Kostanjevica, Litija, Ljubljana, Polje, Zadobrova, Medvode, Tacen, Ig, Ljutomer, Maribor, Miklavž na Dravskem polju, Selnica ob Dravi, Sladki vrh, Mozirje, Nazarje, Bukovica, Šempeter pri Gorici, Novo mesto, Lucija, Piran, Ptuj, Vuzenica, Begunje na Gorenjskem, Bled, Radovljica, Ravne, Sodražica, Slovenska Bistrica, Slovenj Gradec, Slovenske Konjice, Sovodenj, Rogaška Slatina, Šmarje pri Jelšah, Trebnje, Titovo Velenje, Borovnica, Griže, Pctrovče in Žalec. Izjemno usmerjene v obrt so bile krajevne skupnosti oziroma mesta: Jesenice na Dolenjskem (!), Štore, Domžale, Mengeš, Krško, Ruše, Deskle-Anhovo, Kidričevo. I. Vrišer -215- Razmestitev obrti... 4. SKLEP V primerjavi z razvitimi evropskimi deželami obrt v SR Sloveniji ni nadpovprečno razvita. Velik del Slovenije celo izkazuje znaten primanjkljaj obrtnih delavnic. Do večje zgostitve v obrti zaposlenih je prišlo v Ljubljanski kotlini, Mariboru in Celju z okolico ter v nekaterih regionalnih središčih, kot so Novo mesto, Brežice, Krško, Ptuj, Koper, Ravne, Slovenj Gradec, Titovo Velenje in še v nekaterih. Prcostaii deli Slovenije, še posebej manj razviti, pa imajo le malo zaposlenih v obrti. Če se sodobna industrializacija znova vrača od gigantnih industrijskih obratov k drobni industrijski proizvodnji, ki je zelo elastična, specializirana in prodorna, se zastavlja vprašanje ali ne bi tudi v SR Sloveniji skušali obnoviti in poživiti obrtno proizvodnjo in z njo pospešiti razvoj manj razvitih predelov. V svetu jc več primerov regij, kjer je postala obrtna proizvodnja in drobno gospodarstvo nosilec napredka in visoke življenjske ravni (Kantona Glarus in Jura v Švici, Švabsko in Frankovsko v Nemčiji itd.). To ne izključuje nadaljnjega razvoja obrti v razvitih območjih in mestih, npr. v posebnih obrtnih conah (Maier, 1984). I. Vrišer -216- Razmestitcv obrti... LITERATURA Enotna klasifikacija dejavnosti, Zavod SRS za statistiko, Metodološko gradivo št. 8/76, Ljubljana, 1976. Statistični letopis SR Slovenije, Ljubljana, 1988. Nomenklatura za razvrščanje gospodarskih in drugih organizacij ter državnih organov po dejavnostih. Zavod SRS za statistiko, Ponatis metodološkega gradiva št. 3/70, Ljubljana, 1975. Zaposleni po panogah dejavnosti po naseljih (po kraju dela), Popis prebivalstva 1. 1981, Zavod SRS za statistiko, Ljubljana, računalniški izpis. Statistični letopis SR Slovenije. Preoblikovanje krajevnih skupnosti v Ljubljani, 1979, Ljubljana. Vrišer L, 1977: Industrializacija Slovenije, Zavod SRS za družbeno planiranje, 33, Ljubljana. Maier J.. 1984: Industricpark und Handvverker- bzvv. GevverbehOfe als ortsplanerische Instrumente, Sozial- und Wirtschaftsgeographic, 3, Miinchen. I. Vrišer - 217 - Razmestitev obrti... DISTRIBUTION OF HANDICRAFT ACTIVITIES IN SR SLOVENIA The article presents the distribution of emplovees in handicrafts in the neighbour-hood communitis of SR Slovenia according to the census data in the year 1981. It can be seen from the results that handicraft is weakly developed and dispersed vvithin SR Slovenia. An above average concentration of employees in handicraft can be seen only in bigger tovvns and their sorroundings and in the Gorenjska region. In hilly areas, transport remote and less developed areas handicraft is belovv average. NOVEJŠI TOKOVI URBANIZACIJE V SLOVENIJI IZVLEČEK UDK 911.375.227 (497.12) Članek prikazuje najnovejše spremembe v demografskem razvoju mest in drugih naselij ter prostorskih enot v SR Sloveniji. ABSTRACT UDC 911.375.227 (497.12) THE LATEST TENDENCES OF URBANISATION IN SLOVENIA The present paper enlights the lalest changes in demographic development of cities and other settlements in territory units in thc Socialist Republic of Slovenia. Urbanizacija sc kot zgodovinski in svetovni proces z razvojem družbeno-ekonomskih in človekovih aktivnosti spreminja. Dinamika urbanizacije je po svetu različna. Odvisna jc od razlik v razvitosti posameznih dežel ter odnosov v načinu življenja med mestom in podeželjem. Od tod izhajajo tudi intenzivne migracije prebivalstva. J.P. Gibbs (1963) je pri urbanizaciji razlikoval procese koncentracije in dekoncentra-ci jc prebivalstva. Pojav je v industrijskih deželah razdelil v pet razvojnih stopenj: od faze močne koncentracije prebivalstva v mestih in depopulacije prebivalstva na podeželju do razseljevanja prebivalstva iz mest in nastajanje novega poselitvenega vzorca na "deželi" (countryurbanisation). Za manj razvite dežele velja, da se urbanizacija odraža v eksplozivni rasti mestnega prebival- stva, ki je nekajkrat večja od rasti skupnega števila prebivalstva. V razvitih deželah pa so oblike nadaljnega urbanega razvoja drugačne. Porast mestnega prebivalstva sc giblje v glavnem v okvirih dinamike rasti skupnega števila prebivalcev. Selitveni tokovi prebivalstva iz ruralnih območij v mesta postopno slabijo, krepi pa se preseljevanje v obmestna območja. Težišče urbanizacije, prebivalstvo, delovna mesta in stanovanjska naselja sc prestavljajo iz mest v primestne cone in podeželska območja. Tako se evropska obmestja od druge polovice šestdesetih let nahajajo v fazi impresivne metamorfaze. Industrializacija in suburbanizacija spreminjajo njihovo morfologijo in morfologijo in social-no-ckonomsko strukturo. In v kakšni fazi urbanizacijskih procesov se nahaja Slovenija? S pričujočim prispevkom želimo osvetliti novejše spremembe, ki nastopajo v demografskem razvoju mest in ostalih naselij po občinah SR Slovenije. Analiza temelji na proučitvi demografskih sprememb in deloma selitvenih procesov med slovenskimi mesti in ostalimi naselji. * Mag., Inštitut za geografijo Univerze Edvarda Kardelja, 61000 Ljubljana, Trg francoske revolucije 7, YU. Marjan Ravbar* M. Ravbar - 219 - Novejši tokovi... Čeprav je za Slovenijo značilna razmeroma nizka stopnja urbanizacije, so tudi tu v tem v povojnem obdobju nastale precejšnje spremembe. Pod vplivom industrializacije smo bili v šestdesetih in sedemdesetih letih priča celo forsirane urbanizacije (Vrišer, 1969), ko se je delež mestnega prebivalstva postopoma dvigoval od 36,1 % v letu 1961 na 44,6 % v letu 1971 in 48,9 % v letu 1981. V tem kratkem obdobju se je urbanizacija napajala pretežno s poudarjenimi migracijami prebivalstva s podeželja in dinamičnim razvojem malih mest. Povprečne letne stopnje rasti mestnega prebivalstva so se v tem obdobju 1961/71 znašale 2,15 % in v obdobju 1971/81 2,05 %, medtem ko je skupno prebivalstvo naraščalo po letni stopnji 0,6 % v prvem in 1,1 % v drugem obdobju. Koeficient koncentracije prebivalstva, izračunan med razmerjem indeksa rasti mestnega prebivalstva proti rasti prebivalstva v ostalih naseljih je za obdobje 1961/ 81 znašal 1,53. Po letu 1981 (deloma že v drugi polovici sedemdesetih let) opa- žamo umirjanje rasti mestnega prebivalstva. Do leta 1986 se je delež mestnega prebivalstva sicer povzpel na 50,1 %, vendar se je povprečna letna stopnja rasti znižala na 1,4 %, ob tem da skupno prebivalstvo v republiki narašča po 1,0 % letni stopnji. Kocfi- cient koncentracije prebivalstva se je v obdobju 1981/86 povzpel na 1,05 kar pomeni, da mestna naselja še naraščajo za 5 % hitreje od ostalih naselij. Tako se proces koncentracije prebivalstva v mestih zmanjšuje v korist urbanizacije širše pokrajine, kar pomeni prehod iz sekundarne v terciarno - postindustrijsko fazo urbanizacije. Tabela 1: Srednje letne rasti mestnega prebivalstva v obdobjih 1981/71 in 1986/81 glede na delež mestnega prebivalstva v SRS 1Jelei Letne stopnje rasti mestnega prebivalstva v % mestncSa 1981/71 1986/81 preb.v občini negativna podpovprečna nadpovprečna Sk. negativna podpovprečna nadpovprečna Sk. do 30 % 1,7 36,7 38,3 3,3 1,7 31,7 36,6 31-50 % 1,7 3,3 21,7 26,7 6,7 5,0 18,3 30,0 nad 51 % 3,3 21,7 10,0 35,0 16,7 13,3 3,3 33,3 Skupaj 5,0 26,7 68,4 100 26,7 20,0 53,3 100 Kljub temu, da je delež mestnega v letu 1986 presegel polovico vsega prebivalstva v republiki, obstajajo še vedno velike razlike med občinami (glej tabelo 1 in 2). Medlem ko je prebivalstvo v obdobju 1981/71 v večini slovenskih mest še naraščalo, (v dveh tretjinah mest celo po nadpovprečni stopnji) po letu 1981 v več kot četrtini mestno prebivalstvo že upada v več kot četrtini občin. Upadanje mestnega prebival- M. Ravbar -220- Novejši tokovi... stva je izrazitejše v območjih z nadpovprečnim deležem urbanega prebivalstva. Tabela 2. gornjo trditev le še potrjuje. V mestnih regijah (občinah z nadpovprečnim deležem mestnega prebivalstva), Osrcdnjeslovcnska, Gorenjska, Zasavska in Obalno-kra-ška, opažamo uravnoteženo rast urbanega in neurbanega prebivalstva. Koeficienti koncentracije nas opozarjajo na splošno urbanizacijo pokrajine kot posledico disper-zne rasti nemestnih naselij. V imenovanih regijah mestna naselja že absolutno zaostajajo za rastjo nemestnih naselij. Za podpovprečno razvite regije: predvsem Pomurje, pa tudi Dolenjsko, Spodnje Posavje, Goriško in Notranjsko še vedno veljajo procesi koncentracije prebivalstva v mestih, vendar so po letu 1981 manj intenzivni. Tabela 2: Gibanje mestnega prebivalstva po regijah SRS 1981-S6 št.preb.v mestih Indeks Delež urb.preb.19S6 koef. Regija 1981 1986 86/81 v % SRS=100 konc. v 000 1986/81 Pomurska 25,1 27,2 108 20,6 41,1 1,08 Podravska 158,3 164,0 104 49,9 99,6 1,02 Koroška 29,5 31,7 107 43,2 86,2 1,04 Savinjska 88,0 95,1 108 37,2 74,3 1,01 Sp.Posavje 22,0 23,4 106 32,2 64,3 1,08 Dolenjska 30,3 32,9 109 32,3 64,5 1,06 Goriška 35,6 38,0 107 36,9 73,6 1,07 Obalno-kraš. 51,7 54,8 106 55,4 110,6 0,93 Notranjska 18.0 18,7 104 37,0 73,8 1,01 Gorenjska 100,5 105,5 105 55,8 111,4 0.99 Zasavska 30,9 31,5 102 66,1 131,9 0,93 Osr.Slov. 335,6 372,3 111 69,9 139,5 0,83 SRS 925,5 995,1 107 50,1 100 1,05 V pričujoči študiji nam razmerje med mestnimi in ostalim - podeželskim - prebivalstvom (Hatt - Rciss, 1961) pomeni stopnjo urbanizacije (Us). Na tej podlagi pa je moč ugotoviti tudi proces urbanizacije (Up) na naslednji način: Xa(t) Us =------ .100 Xn(t) Us(t) Xa(t) . Xn (t-1) Up =------- =---------------- pri čemer je Us(t-l) Xn(t). Xa(t-1) Xa = kazalec dosežene stopnje razvoja v mestih (npr. št.preb., št.priseljenih, ipd.) Xn = kazalec dosežene stopnje razvoja v ostalih naseljih v določeni teritorialni enoti t, t-1 = časovna obdobja M. Ravbar - 221 - Novejši tokovi... Tako zasnovana formula nam za vsako teritorialno enoto (občino) prikazuje stopnjo urbanizacije. Proces urbanizacije (Up) pa potemtakem spremembe, ki jih lahko ugotavljamo za različne kazalce. Vrednosti nad 1,0 pomenijo relativno rast, vrednosti pod 1,0 pa relativen padec. Pri tem je pomembno še to, da absoluten padec kazalca v imenovalcu pomeni prav tako vrednosti nad 1,0. Tabela 3: Gibanje prebivalstva v mestnih in ostalih naselij SR Slovenije 1961/81 in 1981/86 po regijah koeficienti sprememb števila prebivalstva Regija mestna nas. ostala nas. 61/81 81/86 61/81 81/86 a/c b/d 00 (b) (c) (d) (e) (0 Pomurska 1,73 1,08 0,93 0,99 1,86 1,09 Podravska 1,33 1,03 0,98 1,02 1,36 1,01 Koroška 1,53 1,07 0,93 1,03 1,65 1,04 Savinjska 1,73 1,0S 1,02 1.0S 1,70 1,00 Sp.Posavje 1,46 1,06 0,91 0,98 1,60 1,08 Dolenjska 1,80 1,03 0,97 1,02 1,85 1,06 Goriška 1,86 1,07 0,90 0,99 2,07 1,08 Obalno-kraška 1,74 1,06 0,94 1,14 1,85 0,93 Notranjska 1,43 1,03 0,S7 1,02 1,64 1,01 Gorenjska 1,44 1,05 1,13 1,06 1,27 0,99 Zasavska 1,10 1,02 0.95 1,09 1,16 0,93 Osr.slov. 1,55 1,11 1,08 1,30 1,43 0,85 SRS 1,51 1,07 0,98 1,03 1,54 1,04 Na podlagi gornjih izhodišč smo ugotavljali spremembe v demografskem razvoju mest in ostalih naselij. Količniki sprememb po regijah nam kažejo procese (glej tabelo 3), katerega temeljna značilnost jc, da začenja prebivalstvo v mestih v obdobju po letu 1981 postopno padati v obalno-kraški, gorenjski, zasavski in osrcdnjeslovenski regiji na račun splošne urbanizacije (demografske rasti) v ostalih naseljih, kjer je koeficient rasti prebivalstva višji od 15 %. V savinjski in notranjski regiji sta koeficienta rasti izenačena. Količniki sprememb v demografski rasti mest, ki so bili v obdobju 1961/81 v povprečju šc za 50 % višji od nemestnih naselij so se po leltu 1981 tudi v ostalih slovenskih regijah umirili. Po posameznih teritorialnih enotah opažamo večje spremembe (glej karto 1). Obstoja korelacija med spremembami rasti prebivalstva v mestnih in nemestnih naseljih med opazovanima obdobjema. Njena vrednost je 0,5514, kar priča o diferenciranem M. Ravbar - 222- Novcjši tokovi... razvoju urbanizacije v Sloveniji. Na podlagi količnikov kvantitativnih - demografskih kazalcev smo pripravili tipologijo občin glede na spremembe v demografskem razvoju mest in ostalih naselij po letu 1981. Slovenske občine moč razvrstiti v devet skupin različnih kombinacij relativnega zaostajanja, stagnacije ali rasti mestnih in ostalih naselij. Opazne spremembe v urbanizacijskih procesih smo razvrstili v štiri glavne skupine: Najobsežnejšo skupino predstavljajo občine za katere je bila v obdobju 1961/81 značilna močna koncentracija prebivalstva (indeks rasti okoli 200) v mestih, ob rahlem nazadovanju v ostalih naseljih. Po letu 1981 prebivalstvo v mestih narašča počasneje tudi na račun rasti prebivalstva v ostalih naseljih (Nova Gorica, Velenje, Metlika, Sežana, Gornja Radgona). V nekoliko bolj omiljeni obliki se podobni procesi pojavljajo še v občinah Novo mesto, Krško, Slovenska Bistrica, Radlje, Radovljica.itd. Drugo skupino predstavljajo občine, kjer prebivalstvo v mestnih naseljih narašča tudi po letu 1981 ob tem, da prebivalstvo v ostalih naseljih ne upada več: Murska Sobota, Žalec, Grosuplje, Ptuj, Cerknica, Lenart in Trebnje. Za tretjo skupino velja, da sc vsesplošna intenzivna rast mestnega prebivalstva (indeks rasti 150 - 200 %) in v ostalih naseljih (nad 120 %) nadaljuje tudi po letu 1981 v približno enakih razmerjih. Takšne so predvsem občine v širšem obmestju Ljubljane: Kranj, Domžale, Kamnik ter ljubljanske občine Vič Rudnik, Moste - Polje in Šiška. Zadnjo skupino občin pa predstavlja 16 občin, ki do leta 1981 še beležijo hitrejšo demografsko rast v mestih. Po tem letu pa opažamo absoluten ali relativen zaostanek v demografskem razvoju v primerjavi z ostalimi naselji. Takšne značilnosti imajo Jesenice, Škofja Loka, Idrija, Vrhnika, Ravne, zasavske in obalne občine, Celje, Kočevje in mariborske občine. Splošna oznaka prikazane tipologije je, da naselja z relativno najmočnejšo rast prebivalstva obkrožajo štiri naša največja mesta: Ljubljano, Maribor, obalna mesta in Celje. Radij vpiivov je v premem sorazmerju z njihovo velikostjo. Izjema so stara močno industrializirana in urbanizirana, toda degradirana območja: Jesenice, Tržič, Mežica, Revirji, kjer prebivalstvo v mestih prav tako upada ob istočasni rasti primestnih naselij, vendar zaradi "ekoloških" komponent - beg iz degradiranih območij. U. Ravbar - 223 - Novejši tokovi... Tabela 4: Razvoj mestnih (M) in nemestnih (NM) naselij po velikostnih kategorijah mest v obdobju 1971/86. Število preb. v 000 Povpr.let-slop.rasti v % Velikost mest 1981 1986 1981/71 1986/81 M NM M NM M NM M NM do 5.000 49,7 218,6 53,4 219,3 2,53 -0,27 1,45 0,06 5-10.000 112,5 262,5 120,0 269,2 2,12 0,05 1,30 0,50 10-20.000 159,3 204,7 170,4 208,2 1,85 -0,09 1,35 034 20-100.000 212,1 181,5 226,4 189,8 2,52 0,39 1,31 0,89 nad 100.000 391,7 99,2 425,2 103,9 1,79 -0,23 1,66 0,93 Skupaj 925,3 966,5 995,4 990,4 2,04 -0,05 1,47 0,49 Tabela 4, ki prikazuje razvoj mestnega in nemestnega prebivalstva po velikostnih skupinah mest, nas opozarja na naslednje zakonitosti: nadpovprečna rast malih mest (do 10.000 prebivalcev) se je po letu 1981 umirila in poslej razvojni procesi v mestih niso odvisni od njihove velikosti. Medtem, ko jc bil v prvem obdobju ritem koncentracije merjen z rastjo mest in upadanjem števila prebivalcev v nemestnih naseljih še v obratnem sorazmerju z velikostjo mest, opažamo po letu 1981 najmočnejšo rast prebivalstva ob največjih mestih. Kljub temu, da še vedno držijo trditve, da je prebivalstvo Slovenije sorazmerno selitveno imobilno, opažamo tudi v migracijskih gibanjih spremembe. Če je bil v šestdesetih pozitivni migracijski saldo omejen v pretežni meri na mestna nascija in so bili značilni selitveni tokovi s podeželja v mesta ali bližino zaposlitvenih središč (Klemen-čič, 1971), opažamo v osemdesetih letih postopne spremembe v migracijskih tokovih. Selitveni tokovi postopno potekajo v obratno smer iz mestnih središč na mestno obrobje. Prav selitve, so po mnenju številnih avtorjev osnovno gibalo suburbanizacije (Tabela 5). Delež priseljenega prebivalstva v slovenskih mestih v vsem opazovanem obdobju rahlo upada od 52,3 % v letu 1971 na 51,4 % v letu 1986. Zato pa je delež priseljenih v ostalih naseljih po letu 1981 porastel (indeks 106). Število priseljenih v nemestnih naseljih, ki so v porastu prebivalstva v obdobju 1981/71 predstavljali komaj šestino, se je povzpelo na več kot polovico. Migracijski saldo je po letu 1981 v dveh tretjinah mest (37) negativen in le v šestini mestnih naselij (10) občin. Korelacija med deležem migracij v številu prebivalstva in povprečno letno stopnjo rasti prebivalstva je pri nemestnih naseljih 0.7772, pri mestnih pa le 0.4202. M. Ravbar - 224 - Tabela 5: Spremembe v selitveni mobilnosti prebivalstva naselji v Sloveniji med leti 1971 in 1986 Delež pris.preb. Povprečna letna v % stopnja rasti pris.preb.v % 71 81 86 mesta 52,3 51,5 51,4 ostala naselja 40,4 39,8 42,2 Skupaj SRS 45,7 45,5 46,8 81/71 86/81 1,9 1,4 0,1 1,7 1,1 1,5 Novejši tokovi... med mestnimi in ostalimi Delež pris.preb. v porastu Skit.preb.v % 81/71 86/81 48,1 49,6 17,0 52,3 43,8 50,3 Naraščanje prebivalstva na podeželju je povezano tudi z disperznim razvojem zaposlovanja (predvsem zavestnega odpiranja industrijskih delovnih mest) v vsem povojnem obdobju. Tako je bilo koncem 1988. leta 805.167 vseh delovnih mest razporejenih v 2.206 naseljih ali v vsakem tretjem naselju v Sloveniji (36,7 %). Prevladujejo naselja z do 30 delovnimi mesti, kjer je v 1.462 naseljih 13,6 % vseh zaposlenih v Sloveniji. Naselij z več kot 100 delovnimi mesti je 326. Vendar je v njih 67 % vseh delovnih mest. V naseljih z več kot 50 delovnimi mesti jc leta 1986 prebivalo 1.243 mio prebivalcev ali 62,4 % prebivalstva Slovenije. Poleg intenzivne dnevne migracije v zaposlitvena redišča, opažamo tudi intenzivno rast prebivalstva v teh naseljih. Če demografska gibanja v teh naseljih primerjamo z mestnimi, opazimo podobne subur-banizacijske tendence, le da so še izrazitejše: medtem, ko so mesta do leta 1981 na splošno še opazno hitreje demografsko naraščala (indeks rasti mest 1981/71 je bil 122,5, v naseljih z več kot 50 delovnih mest pa 115,2) od podeželskih središč z znatnejšim številom delovnih mest. Čeprav ob starih industrijskih mestih (Jesenice, Trbovlje, Idrija, Zagorje) in obmestnih naseljih Ljubljane in Maribora že tedaj opažamo zaostajanje mest. Po letu 1981 pa je opazen obrat, ko hitrejša rast naselij z več kot 50 delovnimi mesti postaja splošen proces v več kot polovici slovenskih občin. Korelacija sprememb med demografskimi procesi mest in naselij z večjim številom delovnih mest z vrednostjo 0,899 kaže na visoko stopnjo enotnosti decentralizacijskih procesov v vseh slovenskih občinah. Količnik sprememb indeksov rasti mest in nemestnih naselij v obdobju 1986/81 znaša 0,99, kar pomeni, da mesta na splošno relativno zaostajajo za dinamiko rasti podeželskih naselij z delovnimi mesti. (Indeks rasti mest 1986/ 81 je 107,5, nemestnih naselij z večjim številom delovnih mest pa 108,5). Disperzija delovnih mest je zato tudi eden od razlogov za zaostajanje vloge slovenskega urbanega omrežja. Možnost zaposlovanja v obsegu dnevne migracije od kraja bivanja prav tako pogojuje, da slovensko prebivalstvo zametuje preseljevanje v M. Ravbar - 225 - Novejši tokovi... mesta in raje biva na podeželju. Tako se v zadnjih desetih letih ne srečujemo z urbanizacijo, ampak s suburbanizacijo. To je s pojavom rasti obmestnih naselij in naselij z znatnejšim številom delovnih mest ter zastojem v razvoju mest. Proces sicer ni napačen, a nadalje slabi mesta in pospešuje že tako pretirano razpršenost poselitve v Sloveniji. V določenem smislu je tradicionalno razpršena poselitev v osemdesetih letih dobila nove vzgibe. Sodeč po dosedanjih raziskavah novejših tokov urbanizacije poteka med mesti in ostalimi naselji določena diferenciacija, ki je rezultat dviga standarda in potrošnje, motorizacije in nadaljnje deagrarizacije ter spremenjene vloge nekaterih terciarnih dejavnosti (Vrišer, 1988). Upada tudi vloga mest. Namesto njih se je pomnožilo število najmanjših središč, ki združujejo industrijski obrat, krajevno skupnost, trgovino za osnovno preskrbo, osnovno šolo in morda kakšno obrt. Takšna naselja se funkcijsko krepijo, prebivalstvo v njih pa narašča. Teh naselij je bio v obdobju 1971/81 v Sloveniji 2.338, v obdobju 1981/86 pa 2.921. V naseljih s pozitivno demografsko rastjo je leta 1981 prebivalo 73,2 %, leta 1986 pa 74,3 % prebivalstva Slovenije. Razvoj odnosov med mesti in podeželjem že v veliki meri poteka v smeri zmanjševanja razlik. Pri tem obe strani sprejemata od nasprotne določene sestavine in kvalitete, kar vodi k pojavu "ruralno-urbanega kontinuuma", to je prostorske stvarnosti, kjer so razlike med mesti in podeželjem majhne, brez pomembnejših cezur in z malo razlikami v materialni opremi. V zaledjih večine slovenskih mest nastajajo nove podeželske naselbine, ki imajo urbani značaj in fiziognomijo podeželskega naselja. Predvsem so prednosti mest najbolj omajane zaradi ekoloških razmer. Moderne komunikacije in izboljšan promet ter ostala infrastruktura omogočajo bolj razloženo poselitev. Ti procesi so sicer šele v začetni fazi, vendar kažejo tendence nove "teritorialne delitve dela", kar krči agrarna in krepi ostala podeželska naselja (predvsem primestna) z ugodnimi bivalnimi pogoji, zgrajeno infrastrukturo ter dobrimi prometnimi zvezami. M. Ravbar - 227 - Novejši tokovi... LITERATURA Gibbs, J.P., 1963: The Evolution of Population Concentration, Economic Geographv, Vol 39, No 2, str. 119-129. Hatt, P.K. - Reiss A.J., 1961: Cities and Socictv. New York, 2.izpop. izdaja, str. 79. United Nations 1976: The Dcterminants and Concequcnces of Population Trcnds. Vol. I, New York. Vrišer, L, 1969: Mala mesta v SR Sloveniji. Inštitut za geografijo Univerze v Ljubljani, Ljubljana, str. 37. Kokole, VI., 1962: Funkcije slovenskih mest. Geografski vestnik XXXIV, Ljubljana, str. 21-60. Vrišer, L, 1968: Centralna naselja v Jugoslaviji. Ekonomska revija 4, Ljubljana. Vrišer, L, 1988: Policentrizem v Sloveniji. IB - revija za planiranje XXIII, št. 5, Ljubljana, str. 11-17. Vrišer, L, 1988: Centralna naselja v SR Sloveniji leta 1987. Geografski zbornik XXVIII, Ljubljana, str. 129-147. Klcmenčič, V., 1971: Prostorska diferenciacija Slovenije po selitveni mobilnosti prebivalstva. Geografski zbornik XII, Ljubljana, str. 197. M. Ravbar -228- Novcjši tokovi... THE LATEST TENDENCIES OF URBANISATION IN SLOVENIA The present paper enlights thc latest changes in demographic development of cities and other settlements in territorv units in the Socialist Republic of Slovenia. We drew attention to the deferences among detachcd areas in Slovenia vvhich are shovvn in thc dvnamics of urban processes. The analvsis of assigned processes, vvhich are qualified by numerous authors as suburbanisation, was based cxclusively on analysis of demographic changes and the migration proces betvveen cities and other settlements. After 1981 (partly alrcady in the second half of seventies) a calm grovvth of citv inhabitants can be observed. Up to 1986 the share of city inhabitants rose to 50,1 %, but the average annual grovvth fell dovvn to 1,4 %, tafcing in to account the fact that the total grovvth in the republic is 1,0 % per year. The quolient of inhabitants concen-tration grevv during the period 1986-86 up to 1,05 % vvhat means that the cities grovv only 5 % faster than other settlements. So the process of inhabitant concentration diminishes in the favour of vvider Iandscapc urbanisation. The degree of urbanisation (Us) and the proccss of urbanisation (Up) vvere staled as follovvs: Xa (t) Us = --------.100 Xn (t) Us (t) Xa(t). Xn(t-1) Up = ------=------------------, vvhere is Us(t-l) Xn(t). Xa(t-1) Xa = indicator of thc reached development degree in the cities Xn = indicator of the reached development degree in other settlements in a certain territory unit t, (t-1) = period of tirne This formula shovvs for Us the urbanisation degree in percentage share tovvards the vvhole area in the treatcd territory unit. Up shovvs the changes vvhich can be established for various indicators. The values above 1.0 mean relative grovvth and the values under 1.0 just the oppositc - the relative fall. Here is also important thc abso-lute fali of the indicator in the denominator vvhich also means the values above 1.0. M. Ravbar - 229 - Novejši tokovi... On this bases the typology of communities, considering the changes in demographic development ofthe cities and other settlements during the period 1981-86 vvas pre-pared. Quotient valuation of city inhabitants motion portion and of degree of changes shovved that the Slovcne communities can be classified (by both eriterion) in to seven groups of various combination of relative laggardness, stagnation or grovvth of the cities, namely other settlements. General mark of the shovvn typology is that the spreading process of rclatively the strongest grovvth of non-city settlements inhabitants is moving from the areas vvith the most intensive urbanisation processors to those areas vvhich vvere considered (upon general asserted eriterion) as less urbani-sed. The rescareh shovved thatthe development of relations betvveen cities and provinces claps in a great part in a dircetion of diminishing differcnccs. Either side take from the other certain elements and qualitics, vvhat leads to "rural-urban continuancy" phenomenon, i.e. spatial rcality vvhere are diffcrences betvveen cities and province very small, vvithout more important censorship and vvithout differcnces in material equipment. Development tendencies are shovvn in most of the Slovene cities hinter-land, vvhere nevv province settlements vvith urban character and province settlement physiognomy grovv. The advantages of the cities are most vveakened due to ecological conditions. Modern Communications and improved traffic as wcll as other infra-strueture enable more spreaded settlement. The observed processes are in the early stage but the tendencies of nevv "territorial division cf Iabour" are shovvn. Thcy redu-ce the agrarian settlements and strengthen other provincial settlements (cspecially thosc near the cities) vvith satistactorv living conditions, built infrastrueture and good traffic conneetions. DRUŽBENOGOSPODARSKI PREHOD V SLOVENIJI Marijan Klemenčič* IZVLEČEK UDK 911.3:314.93 (497.12) Avtor obravnava povojne spremembe v sestavi aktivnega prebivalstva v Sloveniji v luči sektorske teorije. Ugotavlja, da slovenska družba doživlja pretirano industrializacijo. Najvišja stopnja družbenogospodarskega razvoja se je z industrijskega polmeseca premaknila na ljubljansko in primorsko območje. ABSTRACT UDC 911.3:314.93 (497.12) THE SOCIOECONOMIC TRANSITION PROCESS IN SLOVENIA In thc frame of thesector theory the post-war changes of the socioeconomic strueture of the Slovenian population are treatcd. The slovcnian society experiences cxcessive industrializa-tion. Thc areas of thchighest degree of socioeconomic development moved from "industrial crescent" to the central (Ljubljana) and the littoral regions of Slovenia. 1. UVOD Razprava želi prikazati povojne spremembe v sestavi aktivnega prebivalstva ter ugotoviti morebitne zakonitosti v teh spremembah. Raziskava jc oprta na znane ugotovitve o značilnem spreminjanju razmerij aktivnega prebivalstva v primarnem, sekundarnem in terciarnem sektorju. V geografski literaturi je model opredeljen kot razvojni (development stage model), ali pa kot sektorska teorija (seetor theorv) (Small, 'vVithenek, 1986, 60). Določeno razmerje aktivnega prebivalstva v posameznih sektorjih odraža namreč stopnjo družbenogospodarskega razvoja območja; sprva prevladuje primarni sektor, nato sekundarni, za njim pa terciarni. Omenjeni razvoj nakazuje prehod od agrarne prek industrijske k postindustrijski (informacijski) družbi. Presenetljivo je, da sorazmerno redki raziskovalci uporabljajo ta model pri opredeljevanju osnovnih družbenogogpodarskih sprememb posameznih območij. Avtorji postavljajo različna razmerja med sektorji, predvsem med sekundarnim in terciarnim; v primerjavi s stanjem v Sloveniji so zelo visoko postavljeni deleži terciarnega sektorja, ki so v modelnih prikazih višji od deleža sekundarnega (Siuruainen, 19S6; Regulski, 1986). V slovenski geografiji jc le nekaj del, ki se ukvarjajo s tovrstno problematiko. Predvsem je treba omeniti statistično-analitični pregled ekonomske strukture aktivnega prebivalstva (Šircclj, 1970, 1979), analizo družbeno-ckonomske usmerjenosti slovenskih mest (Vrišer, 1974), ugotavljanje pomena storitvenih dejavnosti v slovenskih * Dr., univ. doc, Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta, 61000 Ljubljana, Aškerčeva 12, YU. - M. Klemcnčič - 231 - Družbenogospodarski mestih (Kokole, 1980) itd. Nobeno od teh in podobnih del se ne spušča v ugotavljanje osnovnih potez ali zakonitosti spreminjanja družbenogospodarske sestave slovenske družbe. Celovit vpogled v zaposlitveno sestavo prebivalstva dajejo le podatki, zbrani pri splošnem popisu prebivalstva. Podatki, ki jih statistična služba redno zbira o zaposlenem prebivalstvu, s prvimi niso primerljivi zaradi drugačne metodologije zajemanja podatkov. Tako je bilo treba raziskavo zasnovati na podatkih popisov prebivalstva v letih 1953,1961,1971 in 1981. Pri razvrščanju dejavnosti v posamezne sektorje vlada v literaturi precejšnja zmeda, vsaj na prvi pogled. V tuji geografski literaturi so posebno v terciarni in sekundarni sektor uvrščene dejavnosti, ki so označene precej drugače kot v naši statistiki, kot na primer "vvhite collar \vorkcrs", "grcy collar vvorkers", "blue collar vvorkers" (Mydel, Ishimizu, 1988). Podrobnejši pregled različnih opredelitev in primerjava med njimi pa pokažeta, da so osnovne vrste dejavnosti med seboj zadostno primerljive ob predpostavki, da z njihovo pomočjo želimo spoznati in primerjati le osnovno gospodarsko sestavo neke družbe. Da bi se izognili pretiranim težavam pri primerjavi z drugimi deželami in da bi poenostavili analizo, smo združili terciarni in kvartarni sektor. To smo storili toliko lažje, ker je izločitev kvartarnega sektorja iz terciarnega sorazmerno mlada in ni splošna (.Small, Withcnek, 1986). Pri razvrstitvi vrst dejavnosti v sektorje smo se v raziskavi oprli na razvrstitev, ki jo uporablja slovenska statistična služba oziroma na podatke, ki jih je na tej osnovi izračunala Šircljeva (Šircelj, 1979,24). 2. POVOJNI RAZVOJ GOSPODARSKE SESTAVE SLOVENSKE DRUŽBE Za Slovenijo je značilen močan (nadpovprečen) razvoj sekundarnega sektorja. Očitno je, da je povojna gospodarska politika pognala slovenske družbo v tovarne in s tem v izkoriščanje predvsem fizičnih sposobnosti delovne sile, naravnih surovin in energije. To stanje se, sodeč po gibanju zaposlitvene sestave prebivalstva, nadaljuje deloma še po letu 19S1. Predvidevamo, da bo najnovejši pristop v razvoju gospodarstva pospešil predvsem razvoj terciarnega sektorja in tako počasi popravil preveliko kopičenje proizvodnih sil in sredstev v sekundarnem sektorju. Osnovne značilnosti razvoja gospodarske sestave slovenskega prebivalstva po zadnji vojni so naslednje. Delež v primarnem sektorju zaposlenega prebivalstva se je v M. Klcmenčič - 232 - Družbenogospodarski obdobju 1953-1981 neprestano zmanjševal, od 54 % na 15 %. Delež aktivnega prebivalstva, zaposlenega v sekundarnem sektorju, se jc z 28 % leta 1953 do leta 1961 povečeval zelo hitro, nato pa bolj umirjeno na 49 % leta 1981. Podoben razvoj je doživel terciarni sektor, vendar z obrnjeno dinamiko: do leta 1971 se jc delež povečeval zmerno (od 18 % na 26 %), nato pa hitro (na 36 %). Razmerje med sektorji se je tako popolnoma spremenilo. Leta 1953 jc bil vrstni red sektorjev po višini deleža: primarni, sekundarni, terciarni, leta 1981 pa sekundarni, terciarni, primarni sektor. V povojnem obdobju sta v gospodarski sestavi prebivalstva opazni dve značilni prelomnici. Prva leta 1961, ko je delež sekundarnega sektorja dosegel delež primarnega ter leta 1971, ko je primarnega dosegel tudi terciarni sektor. Predvidevamo, da bo do naslednje prelomnice prišlo nekako ob naslednjem popisu prebivalstva leta 1991, ko naj bi delež terciarnega sektorja dosegel delež sekundarnega. Večji del povojnega obdobja - do sedemdesetih let - se je gospodarska sestava slovenske družbe spreminjala na zelo enostaven način, ki ga opredeljuje odnos med dvema spremenljivkama: med primarnim in sekundarnim sektorjem. Približno po stopnji zmanjševanja deleža primarnega sektorja se je povečal delež sekundarnega sektorja. Razvoj terciarnega sektorja je bil v tem času bolj ali manj pasiven. Naslednje desetletje 1971 - 19S1 je bilo obdobje močnega vzpona terciarnega sektorja, in to na račun obeh drugih. Zmanjševanje deleža primarnega sektorja se ustavlja, zato je pričakovati, da se bo okrog leta 1990 začel proces spreminjanja razmerja zopet le med dvema spremenljivkama: med sekundarnim in terciarnim sektorjem. Posebej sta nas zanimala dva procesa, ki smo ju imenovali industrializacija v ožjem pomenu (večanje ecicža aktivnega prebivalstva, zaposlenega v sekundarnem sektorju) in terciarizacija (povečevanje deleža aktivnega prebivalstva, zaposlenega v terciarnem sektorju). Izhajali smo iz razvojnega modela, da terciarizacija sledi industrializaciji, torej da se šelc z zmanjševanjem deleža sekundarnega sektorja lahko uveljavlja terciarizacija. Primarni sektor nas zaradi preživele vloge nosilca gospodarske osnove družbe ni zanimal drugače, kot le osnova za razvoj obeh drugih sektorjev. Analiza spreminjanja razmerja med sekundarnim in terciarnim sektorjem po popisnih letih jc dala naslednje rezuitate. Leto 1953: za "izhodiščno" stanje je značilna izredno velika razlika v deležu sekundarnega sektorja med občinami: od 6 % v Lenartu do 76 % v Hrastniku in Trbovljah. Večji delež terciarnega sektorja kot sekundarnega je imelo 9 občin; med njimi izstopajo, poleg ljubljanskih, notranjske in primorske. Končno stopnjo deagrarizacije (manj kot 10 % v primarnem sektorju zaposlenega prebivalstva) sta dosegli lc trboveljska in jeseniška občina. U. Klemenčič -233- Družbenogospodarski.. Leto 1961: glede na delež sekundarnega sektorja so se izoblikovale tri skupine občin: slabo industrializirane (do 30 % v sekundarnem sektorju zaposlenega prebivalstva), srednje industrializirane (30 - 50 %) in dobro industrializirane (nad 80 %). Delež terciarnega sektorja je višji od deleža sekundarnega sektorja le v primorskih občinah in v občini Ljubljana-Center. Pojavila se je že skupina občin, v katerih se je terciarizaci-ja začela na račun zmanjševanja deleža sekundarnega sektorja (Jesenice, Trbovlje, delno Ljubijana-Bežigrad in Ljubljana-Šiška). Leto 1971: izoblikovala se je močna skupina občin s 40 do 50 % aktivnega prebivalstva v sekundarnem sektorju. Primorske občine so se močno približale terciarizaciji, ne da bi doživele pretirano industrializacijo. Okrepila se je skupina občin s pretirano razvitim sekundarnim sektorjem (gorenjske občine in občine v Črnem revirju), ki bi jih lahko označili za "industrijsko pregrete". V sedemdesetih letih šc niso našle moči za kakovostno preobrazbo gospodarske usmerjenosti. Leto 1981: videti je, da se proces razvoja sekundarnega sektorja počasi zaključuje. Obstajala je velika skupina občin, v katerih je bila več kot polovica aktivnega prebivalstva zaposlena v sekundarnem sektorju; le v manjši skupini občin je bil ta delež pod 50 %. Večina občin, ki so imele leta 1971 pretirano visok delež sekundarnega sektorja, je vendarle doživela preobrat v terciarizacijo, tako da je v to skupino spadala že dobra tretjina občin. Leto 1991: na osnovi splošnega razvoja terciarnega sektorja lahko predvidevamo, da ne bo več prišlo do pretirane rasti sekundarnega sektorja. Večina občin, ki so leta 1981 imele več kot 50 % aktivnih v sekundarnem sektorju, naj bi doživela terciarizacijo. 3. OBČINE PO TIPU DRUŽBENOGOSPODARSKEGA RAZVOJA Na osnovi povojnega spreminjanja zaposlitvene sestave prebivalstva je bilo opredeljenih šest značilnih tipov družbenogospodarskega razvoja slovenskih občin. I Občine, ki so 1953. leta bile še brez prave industrije in terciarnega sektorja, doživljajo kontinuirano industrializacijo ob istočasnem razvoju osnovnega (skromnega) deleža terciarnega sektorja; npr. občina Lenart. 2. Leta 1953 še slabo industrializirane občine in s skromnim deležem terciarnega sektorja. S hitro industrializacijo so leta 1981 postale dobro industrializirane (prek 55 M. Klemcnčič - 234 - Družbenogospodarski % aktivnega prebivalstva v sekundarnem sektorju), medtem ko se je terciarni sektor začel razvijati šele po letu 1970 in je leta 1981 dosegel zmerno stopnjo razvoja (30 %); npr. občina Ajdovščina. 3. Leta 1953 že dobro industrializirane občine (45 % aktivnega prebivalstva v sekundarnem sektorju), vendar z nerazvitim terciarnim sektorjem (10 % aktivnega prebivalstva). Doživljale so tri različne razvojne faze: industrializacijo do leta 1960, skromno industrializacijo in močan razvoj terciarnega sektorja do leta 1970 ter terciariza-cijo na račun sekundarnega sektorja po letu 1980; npr. občina Domžale. 4. Občine, ki so se leta 1953 ponašale z izredno visokim deležem sekundarnega sektorja (prek 70 %), so sprva doživljale zmerno terciarizacijo, po letu 1970 pa močnejšo, vendar je bil delež terciarnega sektorja leta 1981 še vedno nizek; npr. občina Trbovlje. 5. Občine, ki so leta 1953 imele nizek delež sekundarnega sektorja (20 %) in precejšen delež terciarnega sektorja (30 %). Do leta 1970 so se močneje industrializirale (40 % aktivnega prebivalstva) in razvijale terciarni sektor, medtem ko se je po letu 1970 začela terciarizacija, ki je žc leta 1981 dosegla visoko stopnjo (55 % aktivnega prebivalstva); npr. občina Koper. 6. Občine, ki so leta 1953 imele znaten delež terciarnega (30 %) in sekundarnega sektorja (40 %), so doživele kratkotrajno industrializacijo ob hkratnem razvoju terciarnega sektorja. Po letu 1960 jc sledil močan razvoj terciarnega sektorja, predvsem na račun sekundarnega. Leta 19S1 je delež terciarnega sektorja že izredno visok (nad 65 %); npr. občina Piran. Čeprav se zdi, da zadnja dva tipa občin, ki sta v Sloveniji izjemna (ljubljanske občine, sežanska, koprska in piranska občina) nista doživela dovolj močne industrializacije v primerjavi z drugimi, pa je družbenogospodarski razvoj občin teh dveh tipov povsem v skladu s splošnim razvojnim modelom. Vse druge občine so doživele nadpovprečno močno industrializacijo, ali pa so še sredi nje. 4. MODEL DRUŽBENOGOSPODARSKEGA PREHODA SLOVENSKE DRUŽBE Regulski (1986, 24) je po razvoju zaposlenih v gospodarskih sektorjih opredelil štiri stopnje družbenogospodarskega razvoja sodobne družbe: predindustrijsko, zgodnjei- M. Klemenčič - 235 - Družbenogospodarski ndustrijsko, poznoindustrijsko in postindustrijsko. Po tej opredelitvi je bila slovenska družba leta 1950 v zreli fazi zgodnjeindustrijske stopnje. Do devetdesetih let, ko se je znašla na pragu postindustrijske stopnje, pa je doživela in v dobršni meri tudi že preživela poznoindustrijsko stopnjo. Na osnovi povojnega razvoja gospodarske sestave aktivnega prebivalstva ter ob naslonitvi na razvojne modele je za Slovenijo izdelan podoben model, ki je poimenovan kot model družbenogospodarskega prehoda. Deleže vseh treh sektorjev smo vnesli v koordinatni sistem. Potek linij, ki prikazujejo spreminjanje deležev po vojni, se ujema s potekom linij osrednjega dela razvojnega modela. Za obdobje pred zadnjo vojno in po letu 1981 smo dopolnili krivulje, in sicer na osnovi poznavanja dosedanjega razvoja ter upoštevanja razvoja gospodarsko razvitih družb. Tako se je jasno pokazal prehod od družbe, v kateri je bil primarni sektor osnovni vir preživljanja, v družbo, v kateri največ pomeni terciarni sektor. V luči prehoda od agrarne družbe k terciarni dobiva oznaka modela - kot modela družbenogospodarskega prehoda -polno vsebinsko upravičenost. Iz modela družbenogospodarskega prehoda slovenske družbe lahko izločimo tri osnovne razvojne stopnje: agrarno, industrijsko in terciarno. Prva stopnja je trajala do šestdesetih let. Opredeljuje jo visok delež primarnega sektorja (nad 40 % aktivnega prebivalstva), ki se hitro zmanjšuje, ter nizek delež sekundarnega sektorja, ki narašča, a še ne preseže deleža primarnega. Delež terciarnega sektorja jc nizek (okrog 20 %). Druga stopnja s prevlado sekundarnega sektorja je značilna za obdobje od šestdesetih do devetdesetih let. Označuje jo prevlada deleža sekundarnega sektorja, ki se sprva povečuje, nato pa zmanjšuje. Primarni sektor ima po deležu aktivnega prebivalstva skromen pomen, medtem ko se delež terciarnega sektorja povečuje. To fazo lahko razdelimo na dve obdobji: na desetletje 1961-1971, ko je delež terciarnega sektorja dosegel delež primarnega, ter na naslednje obdobje (nekako do devetdesetih let), ko delež terciarnega sektorja delež primarnega celo preseže. V trenutku prevlade deleža terciarnega sektorja nad sekundarnim se začenja terciarna stopnja. 5. ZAKLJUČEK V povojnem obdobju je slovenska družba doživela temeljito in skokovito družbenogospodarsko preobrazbo, od pretežno agrarne v pretežno industrijsko fazo z močnejšimi znaki vstopanja v terciarno fazo. Pri tem so velike razlike med slovenskimi pokrajinami. M. Klemenčič -236- Družbenogospodarski Prostorska razporeditev občin glede na stopnjo družbenogospodarskega razvoja leta 1981 kaže, da bo treba opustiti dosedanjo predstavo o industrijskem polmesecu kot gospodarsko najbolj razvitem delu Slovenije. Njegovo mesto prevzemata osrednje-slovensko (ljubljansko) in primorsko območje. Na nasprotnem koncu Slovenije pa je Pomurje s celotnimi Slovenskimi Goricami še vedno na pragu industrijske faze. Velik del Slovenije (območje industrijskega polmeseca s celotno zahodno in južno Slovenijo) je dosegel zrelo stopnjo industrijske faze družbenogospodarskega razvoja. Pričakovati je, da bo večji del tega območja v bližnji prihodnosti vstopil v terciarno fazo. Za vzhodni del Slovenije pa bi bilo ugodno, da razvoj ne bi sledil večini drugih občin v smeri pretirane industrializacije, temveč bi razvijal predvsem terciarni sektor. S takim razvojem bi hitreje nadomestil precejšen zaostanek v družbenogospodarskem razvoju za Slovenijo. m to u> *-* co !N3HA01dW3 —IN31S0dVZ RAZVOJHI HOOEl -IHE OEVEIOPHEKI-STAGE HOOEL 19 Osnovni tipi družbenogospodarskega razvoja v SRSloveniji 1953-1961-1971-1981 Bazic types of socio-economic development in SR of Slovenia 1953-1961-1971-1981 M. Klemenčič -240- Družbenogospodarski.. LITERATURA IN VIRI 1. Kokole, Vera, 1980: Storitvene dejavnosti in razvoj mest, Urbanistični inštitut, Ljubljana. 2. Mydel, Rajmund, Ishimizu, Teruo, 1988: Evolution of Socio-Economic Structure of Japan's Metropolitan Areas, Prace Geograficzne UJ 79, Krakow. 3. Popis prebivalstva 1953, knjiga XII. 4. Popis prebivalstva 1961, knjigi VIII, XIV. 5. Popis prebivalstva 1971, knjiga X. 6. Regulski, Jan, 1986, Planovvanie miast, PWE, Warszawa. 7. Siuruaincn, Eino, 19S6, Reflection of Social Transition in the Development of Peripheral Areas, Nordia 20-1, s. 57-70. 8. Srna!!, John, \Vithenek, Michael, 1986: A Modem dictionary of Geographv, E.Arnold. 9. Statistični podatki po občinah SR Slovenije 1985, št.7, Zavod SRS za statistiko. lO.Šircelj, Milivoja, 1979: Ekonomska struktura aktivnega prebivalstva SR Slovenije ob popisih 1953,1961,1971, Prikazi in študije 24, 3-4, s. 23-44. ll.Šircelj. Milivoja, 1970: Ekonomska struktura prebivalstva Jugoslavije in Slovenije leta 1953 in 1961, Prikazi in študije 16-5, s. 3-24. 12.Vrišer, Igor, 1970:Družbenoekonomski položaj slovenskih mest, Ekonomska revija 21, 3-4. U- Klemenčič - 241 - Družbenogospodarski.. SOCIOECONOMIC TRANSITION PROCESS IN SLOVENIA The purpose of this report is to present the post-vvar changes in the strueture of aetive population and to find out eventual regularities of this process. The research is supported by the already knovvn findings about typical changes of proportion in aetive population as to the primary, the secondary and the tcrtiary seetors. These changes are defined in geographical literature vvith the development pattern or the seetor theory. Basic characteristics of the economic strueture development of theSlovene population, as derived from national censuses of 1953,1961,1971 and 1981, are the follovving: the portion of population employed in the primary seetor vvas constantly being redu-ced during the 1953-1981 period (from 54 to 15 %). The portion of aetive population employed in the secondary seetor vvas inereasing rapid!y during the 1953-1961 period, but vvas slovved dovvn in the follovving 1961-1981 period (alltogether from 28% in 1953 to 49% in 1981). The tertiary seetor vvent through a similar development process but vvith a reverse dynamics: its portion had been inereasing moderately until 1971 (from 18 to 26 %), but after this year, it inereased rapidly (to 36 %). Thus the relation betvveen seetors changed completely. The seetors vvere ranked in 1953 as follovvs: (1) the primary, (2) the secondary and (3) the tertiary; but in 1981 the ranking vvas: (1) the secondary, (2) the tertiary and (3) the primary seetor. Six characteristical types of sociocconomic development of Slovene communes vvere defined on the basis of the post-vvar changes of the population emplovment strueture: 1. The communes vvithout proper industry and tertiary seetor in 1953, vvhich vvere taking part, since this year, in the continuous industrialization alongsidc vvith mode-rate development of the tertiary seetor. 2. The communes, only moderatcly industrialized, vvith a lovv portion of the tertiary seetor in 1953. By rapid industrialization they had bcen turned into vvell industrialized communes by 1981 (over 55% of aetive population employed in the sccondary seetor), vvhile the tertiary seetor began to devclop only after 1970 and it reached a moderate rate of development (30 %) in 1981. 3- VVell industrialized communes (vvith 45 % of aetive population employed in the sccondary seetor), vvith the tertiary seetor (10 % of aetive population) stili under-developed in 1953. These communes vvent through three different stages of deve- M. Klemenčič - 242 - Družbenogospodarski.. lopment: industrialization till 1960, moderate industrialization and accelerated development of the tertiarv sector betvveen 1960 and 1970, and development of the tcrti-ary sector at the expense of the secondary one since 1970. 4. The communes vvith an extremely large portion of the secondary sector (over 70 %) in 1953 undervvent a moderate transformation into tertiary sector at first, and after 1970 this development vvas accelerated; yet the portion of the tertiary sector vvas stili lovv (30 %) in 1981. 5. The communes vvith lovv portion of the secondary sector (20 %) and considerable portion of the tertiary sector (30 %) in 1953. They vvere being vigorously industriali-zed (40 % of aetivc population) and developing the tertiary sector till 1970, vvhile after 1970 the transformation to the tertiary sector got the leading role and reached a rather high portion (55 % of aetive population) already in 1981. 6. The communes vvith a considerable portion of the tertiary (30 %) and the secon-dary (40 %) sectors in 1953, passcd through a short-lasting industrialization alongside vvith the development of the tertiary sector vvhich developed strongly after 1960, mainly at the expense of the secondary one. The portion of the tcrtiary sector in 19S1 vvas already very high (over 65%). Even though it seems that thc last tvvo types of communes, vvhich are only cxceptio-nal in Slovenia (the communes of Ljubljana, the communes of Sežana, Koper and Firan), have not achieved a sufficicntly high level of industrialization vvhen compared vvith others, yet the socioeconomic development of the communes of thcse tvvo typcs is in perfect aceordance vvith the general pattern of development. Ali thc other communes have expericnccd a vcry high degree of industrialization or they are stili cngaged in sueh a process. On the basis of the post-vvar development of the economic strueture of aetive population, and supported by the development patterns, the socioeconomic transformation pattern vvas created for Slovenia. Three basic development stages can be distin-guished: the agrarian, the industrial and the tertiary. Thc first stage lasted till thc six-ties. It is charactcrized by a high portion of the primary sector (over 40 % of aetive population), vvhich is being quickly reduced, and by a lovv portion of the secondary sector (appr. 20%), vvhich is being cxtended but does not exceed the portion of the primary sector yet. Thc second stage, characterized vvith prevailing secondary sector vvhich is being extcndcd at first, and reduced aftcrvvards, is typical for the period from thc sixties to the nineties. As to the portion of aetive populaltion in the primarv sector, its significance is moderate, vvhile the portion of the tertiary sector is being extended. The tertiary stage should occur at the beginning of the nineties vvhen thc portion of the tertiary sector is going to exceed the portion of the secondary one. M. Klemenčič -243- Družbenogospodarski.. Hovvever, socioeconomic transformation was not going on in the total of the Slovene tcrritorv vvith equal speed, so the differences betvveen individual regions are great novvadavs. Regional distribution of communes as to thc rate of the socioeconomic development in 1981 shovvs, that the existing concept of "industrial crcscent" as the economicallv most developed part of Slovenia should be omitted. Its plače is being taken over by the central (Ljubljana) and the littoral regions of Slovenia. But on the other end of Slovenia Pomurje lies, vvith the highland Slovenske Gorice, vvhich is stili vvaiting as the threshold of industrial phase. A great part of Slovenia (the area of the "industrial crcscent", together vvith the vvhole vvestern and southern parts of Slovenia) has reached a highly developed stage of industrial era of socioeconomic progress. It is to be expected that the greater part of this area vvill enter the tertiary phase in near future. As for the castern part of Slovenia it vvould be convenient that the development vvould not follovv the excessive industrialization of other communes but should go primarily tovvards the tertiary sector. By such development the considerable retardation of this area in the socioeconomic development of Slovenia vvould be made up for faster. SODOBNI NAČINI GEOGRAFSKEGA PROUČEVANJA ZNAČILNOSTI PROMETNIH OMREŽIJ Andrej Čcrne* IZVLEČEK UDK 911.3:656.1« Članek prikazuje nekatere elemente teorije grafov, kot primer sodobnega geografskega načina proučevanja prometa in prometnega omrežja, ki omogočajo kvantitativno analizo in vrednotenje povezanosti in dostopnosti krajev v prometnem omrežju, hkrati pa tudi proučevanje značilnosti prometa in prometnega omrežja v razmerju do ostalih geografskih značilnosti pokrajine. ABSTRACT UDC 911.3:656.1/5 THE CONTEMPORARY GEOGRAPHICAL STUDIES OF TRANSPORT NETWORK The articlc dcals with some elements of thegraph theorv as an example of a contemporarv method for geographical analysis of transport flows and netvvorks. They represent a useful lool for quantitative ar.alysis and valuation of transport network, also in the relation with other geographical characteristics. Geografske razprave na metodološkem področju dajejo prednost definicijam. Celo več, sklepi, posploševanja in sinteze so zasnovane velikokrat na subjektivnih spoznanjih in definicijah. Pomembne količinske lastnosti je seveda težko spoznati, saj so tehnike merjenja lahko zelo zamotane in/ali drage. Geografi pa smo tako v metodološkem, kot v tehničnem smislu skromno opremljeni za opravljanje zahtevnih meritev na terenu. Razumljivo je, da je tudi zato definicija v geografskih raziskavah prevladovala nad kvantitativnimi analizami. Nekatere geografske raziskave so lahko zasnovane samo na definicijah, torej brez merjenja, druge pa zahtevajo natančne meritve. Raziskave razmerij med posameznimi značilnostmi prometnega omrežja (dolžino, gostoto, križišči, povezanostjo, dostopnostjo v omrežju, potniškimi in blagovnimi prometnimi tokovi itd.) in ostalimi geografskimi značilnostmi pokrajine, pa brezdvoma sodijo med tiste pristope, ki zahtevajo natančne meritve. Geografi so se od nekdaj zanimali za promet in prometno omrežje in sicer predvsem za: - način prevoza, prometna sredstva in prometnice (kopni, vodni, zračni, ptt in rtv promet), - območja med katerimi sc promet odvija (mednarodni in notranji promet), - uporabnike prometnih storitev (javni in režijski promet), - načina organizacije (linijski, prosti promet), - promet v naseljih in promet zunaj naseljenih krajev. * Dr., univ.asist., Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta, 61000 Ljubljana, Aškerčeva 12, YU A. Černe - 245 - Sodobni načini... Večina ljudi se strinja z ugotovitvijo, da se v sedanjosti srečujemo s številnimi prometnimi problemi, dvomim pa, da obstajajo enotna stališča glede vsebine teh problemov, še manj pa glede njihovih metodoloških opredelitev. Ne glede na to, je razporeditev prometa in prometnega omrežja eden izmed najpomembnejših dejavnikov, ki jih morajo upoštevati geografi pri geografski analizi prometa. Pri tem pa geografi niso posvečali večje pozornosti vprašanjem, kako lahko izboljšanje prometa in prometnega omrežja vpliva na to, da se razdalja med območji, naselji in prebivalci zmanjšuje, tako v prostorskem, kot časovnem smislu. Geografska razdalja je z redkimi izjemami še vedno opredeljena kot ravna linija. Je dejanska razdalja med dvema v prostoru ločenima lokacijama izražena v preprosti Evklidovi metrični razdalji. Koncept o tako imenovanem absolutnem prostoru je bil neposredno povezan z Nevvtnom in njegovim razumevanjem "neomejenega, homogenega in izotropi-čnega" prostora. Topološke značilnosti kateregakoli omrežja ali sistema medsebojnih zvez lahko prikažemo v obliki grafa, in sicer v obliki skupine točk, ki predstavljajo kraje, naselja, posamezne lokacije, območja, centroide itd., ki so med seboj povezani z vezmi, cestami in železnicami, električnim in ptt omrežjem, plinovodi in naftovodi, po katerih poteka potniški in blagovni promet, promet energije, informacij, storitev itd. Pojem "zgradba omrežja" pomeni načrt, tloris, geometrijo ali prostorski, kartografski prikaz prometnega omrežja. Značilnosti le-te zgradbe omrežij lahko ponazarjamo s pomočjo koncepta grafa, ki jc podlaga teorije grafov. Le-la pa jc je veja topologije, jezik prostora, ki je posebna matematična disciplina, in s pomočjo katere lahko na kvantitativi način analiziramo značilnosti prometnega omrežja. Osnovna misel teorije grafov izhaja iz koncepta samega grafa. Pot od točke a do e je zbir točk in linij v obliki a, a - b, b, b - c,.....d, d - c, kjer so točke a, b, c,...e različne. Zaporedje je zbir ločk in linij od a do e. Za vsak linearni graf lahko izdelamo matriko povezanosti ločk, ki v celoti opredeljuje graf. Vsaka točka v grafu je predstavljena s kolono in vrsto v matriki. Element x v matriki predstavlja vrednost vezi, če vez seveda obstaja, če pa ne obstaja, je vrednost enaka O. Topološka teorija grafov se je razvila ob problemu v stvarnem svetu: v Konigsbergu, današnjem Kaliningradu, so si zastavili vprašanje, ali se je možno sprehoditi po mestu tako, da prečkamo vsakega od sedmih mostov v mestu samo enkrat? Leta 1734 je švicarski matematik L.Euler v ta namen oblikoval posebno teorijo prehodnosti takih shem (grafov). V 19. stol. sc je pričelo splošno zanimanje za teorijo grafov, ki so jo pričeli ekstenziveje uporabljati pri reševanju geografskih problemov šele v šestdesetih letih. Najprej so jo aplicirali v teoriji o centralnih naseljih in tudi pri empiričnem preverjanju teh teorij (Medvedkov 1967, Nvstucn in Decay 1961, Garrison 1960) ter A. Černc - 246 - Sodobni načini... pri raziskavah, ki imajo tesno zvezo s prikazovanjem splošnih topoloških značilnosti teorije grafov. (Decay 1956, Marchand 1973.) Teorijo grafov so kasneje pričeli uporabljati tudi pri reševanju problemov lokacije in pri analizah prometnega omrežja. Kansky (1963) je uporabil koncept teorije grafov za prostorsko vrednotenje. Bungc (1966) je povezal teorijo grafov s teorijo centralnih krajev. Številni geografi so proučevali prometna omrežja s pomočjo teorije grafov. Lalannc (1863) je npr. proučil gostoto in potek železniškega omrežja v Franciji. Zanimal ga je hierarhičen odnos med omrežjem in upravno politično razdelitvijo Francije. Christa-llerjeva teorija centralnih krajev je vsebovala trditve o povezanosti prometnega omrežja z urbano lokacijo (1933). Podobne argumente najdemo tudi v delih Loscha (1940). Garrison in Marble (1951) sta izdelala številna merila prometnih omežij s pomočjo teorije grafov. Nvstuen in Dacey (1961) sta s pomočjo teorije grafov proučevala funkcionalno povezanost centralnih krajev. Burton in Garrison (1960) sta aplicirala nekatera merila za potrebe analize regionalnih avtocest. Omenjene in ostale študije so potrdile analitično vrednost teorije grafov pri analizi prometnega omrežja. Posamezne elemente teorije grafov so uporabili pri zasnovi metode za opredeljevanje nodalnih regij. V tem primeru so mesta opredeljena kot točke v cestnem in železniškem omrežju, v gibanju informacij ali blaga in storitev, proizvodov med podjetji, medsebojnih razmerjih med prebivalci različnih mest itd. Nystuen (1961) je npr. določal stopnjo povezanosti med pari mest na podlagi najmočnejših medsebojnih povezav. Medsebojne povezave so lahko izražene z neposrednimi medsebojnimi zvezami med mesti ali s posrednimi, preko enega ali več vmesnih naselij. Velikost medsebojnih, posrednih in neposrednih povezav lahko merimo z indeksi, ki so v tesni zvezi s konceptom teorije grafo%'. Te indekse uporabljamo za prikaz stopnje medsebojne povezanosti med parom mest, hkrati pa predstavljajo kvantitativno podlago za združevanje mest v posamezne skupine. Mesta so lahko opredeljena kot "nuclei" posameznih dejavnosti, ki so prostorsko koncentrirani in funkcionalno med seboj povezani. Vsaka dejavnost ima svojstvene značilnosti medsebojnih povezav. Številne medsebojne povezave med dejavnostmi in urbanimi naselji so multidimenzionalne. Medkrajevni telefonski pogovori lahko predstavljajo enega izmed teh indeksov multidimenzionalne povezanosti med mesti. Telefonski pogovori so verjetno tudi eden izmed najboljših posameznih indeksov funkcijskih povezav. Hierarhijo mest lahko prikažemo poenostavljeno v obliki abstraktnega omrežja točk in linij. Nodalna regija je opredeljena na podlagi najmočnejšega toka, izhajajočega iz ali usmerjenega v vsako prostorsko enoto v neposredni bližini centralnega kraja. A. Černe - 247 - Sodobni načini... Povezovanje mest opredeljuje organizacijo omrežja mest in položaj vsakega mesta znotraj omrežja. Geografska teorija predpostavlja, da sestaljajo najmočnejše povezave med mesti ogrodje urbanega omrežja v celotni regiji. Razmerje "najmočnejše povezave" ima lahko različne opredelitve, kot npr. največje povezave v mesto, največje povezave iz mesta ali največje skupne povezave itd. Zbir najmočnejših tokov med mesti opredeljuje omrežje med točkami. Najmočnejši tok predstavlja najvišja vrednost v vsaki vrsti matrike. Namen tega postopka je, da agregiramo kraje, ki so povezana s centralnim naseljem. Velikost lahko doiočimo s številom prebivalstva vsakega mesta ali s celotnim obsegom telefonskih klicov v in iz mest v regiji. Poznamo številne indekse, ki prikazujejo posamezne značilnosti omrežij. Vendar je treba opozoriti, da so obstoječi indeksi žal zelo pogosto tudi slaba, oziroma skromna merila sestave omrežij, saj prikazujejo tudi za različna prometna omrežja enake vrednosti. Merila sestave prometnega omrežja so relativna števila, ki so skoraj v celoti zasnovana na teoriji grafov. Merila, ki jih najpogosteje uporabljamo za določanje značilnosti omrežij so zasnovana na dveh različnih lastnostih grafov. Prva skupina meril: beta indeks, alfa indeks, ciklomatsko število in stopnja povezanosti je zasnovana na podlagi števila vezi in števila vozlišč, npr. na podlagi števila krajev in cestnih povezav med njimi. Druga skupina meril: premer grafa, disperzija grafa in povprečna dolžina poti pa je zasnovana na podatkih o dolžini poti v grafu. Imamo tri glavne skupine relativnih meril, ki prikazujejo značilnosti prometnega omrežja glede na razmerja med številom vozlišč in številom vezi med njimi: - merila, ki ponazarjajo razmerje med posameznimi elementi omrežj3 (alfa, beta, gama); - merila, ki prikazujejo razmerje med celotnim omrežjem in vezmi v omežju (eta in Pi); - merila, ki prikazujejo razmerje med celotnim omrežjem in vozlišči v omrežju (jota). Merila dostopnosti v prometnem omrežju pa prikazujejo v bistvu relativno lokacijo posameznih elementov v omrežju, npr. kako so posamezni ali skupine krajev na določenem območju dostopni preko omrežja cest in železnic. Prostorska povezanost in dostopnost krajev v prometnem omrežju je v tesni vsebinski in metodološki povezanosti s teorijo grafov oziroma opredeljevanjem tako imenovanih topoloških značilnosti omrežja. Z grafi lahko namreč prikazujemo topološke značilnosti kateregakoli in ne samo prometnega omrežja ali sistema medsebojnih zvez. Ena skupina meril prikazuje torej značilnosti omrežij na podlagi števila vezi, števila A. Černe - 248 - Sodobni načini... vozlišč in števila subgrafov (Kanskv, 1963). Druga skupina meril je zasnovana na dolžini posameznih povezav. Matrike omenjenih povezav in razdalj so izhodišče za analizo dostopnosti in prostorske optimizacije. Poenostavljeno pomeni dostopnost "kakovost posamezne lokacije" v razmerju do "razporeditve prebivalstva, dejavnosti, naravnih in ostalih virov", npr. razporeditev prebivalstva glede na razporeditev delovnih mest, šol, bolnic, storitvenih dejavnosti, centralnih funkcij v različnih naseljih itd. Merila omrežij upoštevajo samo število vezi, nc pa njihovih vrednosti in pomena. Prav tako tudi ne upoštevajo demografskih, ekonomskih, prostorskih in ostalih lastnosti posameznih vozlišč v omrežju. Dostopnost kraja, izražena s Shimbelovim indeksom, predstavlja npr. vsoto razdalj do vseh ostalih krajev znotraj posameznega območja. Čeprav je koncept dostopnosti predstavljen v zelo preprosti obliki ga lahko zasnujemom tudi s pomočjo drugih meril: čas potovanja, doba čakanja na zvezo, kakovost ceste, ceno vozne karte, tok informacij itd. Merila prometnih tokov so zasnovana na podatkih o prometu blaga, ljudi in informacij ali na posameznih oblikah interakcij med kraji ali dejavnostmi. Ker prikazujejo obseg gibanj, so do neke mere izraz značilnosti prometnih tokov v prostoru in času oziroma izraz "potovalnih" značilnosti prebivalstva. Linijska meriia so najpogostejša merila dostopnosti pri analizah prometno-prostorskih sistemov. Za posamezna območja prikazujejo linije enake prostorske in časovne oddaljenosti od posameznih središč, centrov, krajev in con. Linijska merila dostopnosti prikazujejo npr.: število trgovin znotraj 10-15 minutne oddaljenosti od kraja bivanja, čas in ceno za dosego krajev s 15.000, 30.000 ali 45.000 delovnimi mesti in sicer peš, z avtobusom, osebnim avtomobilom ali železnico. Linijska merila prikazujejo tudi število ali delež prebivalstva znotraj izohron regionalnega središča itd. Dostopnost v prometnem omrežju omogoča spoznavanje medsebojne odvisnosti med prometom in organizacijo ter rabo prostora, hkrati pa upošteva gibanje kot izvorno potrebo. Uporabljamo jo tako pri analizah regionalne sestave in tehnikah vrednotenja, kot v planiranju. V planiranju uporabljamo dostopnost pogosto kot koncept v povezavi z ostalimi tehnikami in metodami za opredeljevanje in vrednotenje prostorskih značilnosti in posebej značilnosti prometa. Dostopnost je lahko dopolnilni pristop pri bolj splošnih tehnikah, kot so npr. modeliranje prometnih potreb, cosl-bencfit analizah, opredeljevanju prometnih tokov itd., kakor tudi tehnikah, ki omogočajo vrednotenje prometnega sistema glede na potrebe prebivalstva (Robertson, 1974). Koncept dostopnosti uporabljamo pri alokacijskih problemih, lokacijah posameznih dejavnosti, pri določanju možnih vplivov sedanjega in bodočega prometnega sistema in rabe prostora itd. (Bach, 19SO, 1981, Tykkylainen, 1981). Dostopnost do nekaterih I A- Černe - 249 - Sodobni načini... storitvenih dejavnosti je bila vedno eden izmed osnovnih dejavnikov pri vrednotenju sistema centralnih krajev in njihovih vplivnih območij. Raziskav dostopnosti v povezavi z lokacijami so se lotevali tudi z drugih vidikov. Z uporabo "operacionalnih analiz" so na podlagi določanja najmanjših razdalj opredeljevali lokacije administrativnih središč oziroma administratativnih regij (Tykkylainen, 1981). Celoten pristop je torej zasnovan na naslednjih predpostavkah in značilnostih prometnih omrežij: - Graf prometnega omrežja predstavlja v generalizirani obliki omrežje prometnih zvez (vezi, povezave, linije), ki potekajo med naselji (vozlišča, križišča, točke) - Število vezi in število vozlišč v grafu predstavlja osnovo za račun relativnih števil: alfa in beta indeksa itd., ki prikazujejo značilnosti grafa in različno stopnjo povezanosti prometnega omrežja. - Število vezi, cestnih in železniških odsekov, ki jih moramo prepotovati, če hočemo priti iz enega naselja do najoddaljenejšega naselja v prometnem omrežju (vezno število), oziroma do vseh ostalih naselij v omrežju (vsota veznih števil). Shimbelov indeks) prikazujejo tako imenovane matrike najkrajših poti.Te matrike so osnova za določanje položaja in stopnje topološke dostopnosti krajev in naselij v prometnem omrežju. - Topološka dostopnost prikazuje, kako so naselja v prometnem omrežju topološko dostopna: koliko vezi moramo prepotovati, če hočemo priti npr.iz enega naselja v neko drugo naselje ali v vsa ostala naselja v omrežju. Čim manjše je vezno število, oziroma vsota veznih števil za neko naselje, tem večjo stopnjo topološke dostopnosti ima to naselje. S pomočjo matrike najkrajših poti lahko torej določimo stopnjo topološke dostopnosti za vsako naselje. Na tej osnovi pa lahko opredeljujemo naselja z različno stopnjo topološke dostopnosti: povprečno, nadpovprečno in podpovprečno, slabo in dobro dostopna naselja itd. - Matrika najkrajše peti jc zasnovana na podatkih, ki kažejo ali obstajajo med naselji vezi ali ne oziroma na podatkih o številu vezi, ki povezujejo naselja v prometno omrežje. Zaradi stvarnejšega prikazovanja relativnega prometnega položaja naselij zato vezem določamo vrednosti: kvalitete, dolžino, ali čas, ki ga potrebujemo za premagovanje razdalj itd. Z upoštevanjem razdalj, časovne oddaljenosti, pogostosti prometnih zvez itd. med naselji jc opredeljena stvarnejša prostorska in časovna dostopnost naselij v prometnem omrežju. Le-ta se izraža npr. s številom km, ki jih moramo prepotovati, če želimo priti iz enega v drugo ali v vsa ostala naselja, s časom, ki ga potrebujemo, če hočemo priti v najoddaljenejše naselje v omrežju itd. Te matrike predstavljajo eno izmed izhodišč za opredeljevanje in vrednotenje prometno geografskega položaja naselij v prometnem omrežju. Omenjene značilnosti predstavljajo splošno teoretsko in metodološko osnovo števil- A. Černe - 250 - Sodobni načini... nim analizam in vrednotenjem medsebojnih funkcijskih zvez med prebivalci, naselji in dejavnostmi v prostoru. Na eni strani zaradi opredeljevanja prometnih tokov in njihove vsebine, kvalitete, zgradbe, obsega oblik in prostorske usmerjenosti medsebojnih povezav, in na drugi strani zaradi spoznavanja njihovih sprememb v razvoju. Pristop je zasnovana več ali manj na grafičnih in matematičnih osnovah. Zato prihaja pri uporabi Ie-te do poudarjanja tistega vidika proučevanja, ki se odraža predvsem v iskanju "zakonitosti" v prostorski razporeditvi pojavov in procesov v pokrajini. V ospredje stopata proučevanje tistih prostorskih razmerij, ki so posledica na eni strani dejstva, da so pojavi in procesi v pokrajini neenakomerno prostorsko razporejeni, na drugi strani pa so posledica medsebojnega povezovanja in součinkovanja med temi pojavi in procesi. Metode dobro prikazujejo skupne značilnosti prometnih omrežij. Žal pa jc spoznavanje teh značilnosti v veliki meri odvisno od izbranih pristopov, metod, meril in kazalcev. Uporaba različnih meril in kazalcev pomeni namreč istočasno že tudi zelo raznolike izsledke, ne glede na to, da obstaja med temi merili in kazalci visoka stopnja funkcijske odvisnosti. Vzroke gre iskati predvsem v različnem metodološkem in vsebinskem značaju meril in kazalcev, saj so le ta zasnovana na zelo različnih elementih omrežja. Drug vzrok je brez dvoma v večji ali manjši stopnji posploševanja ali bolje v generalizaciji stvarnih razmer. Od tod tudi različna stopnja občutljivosti posameznih meril in kazalcev na spremembe v zgradbi omrežij. Ne glede na to omogoča izbrani pristop prikaz nekaterih značilnosti prostorske razporeditve prebivalstva, naselij in dejavnosti v pokrajini glede na njihov relativni prometno-geografski položaj. Značilnosti lahko prikazujemo v razmerju do prometnega omrežja kot celote ali do posameznih elementov tega omrežja, oziroma v razmerju do prostorske razporeditve npr. naravnih virov, centralnih naselij, lokacije industrije, razporeditve storitvenih dejavnosti itd. Pri tem ni vedno edini in osnovni pogoj, da jc razmerje izraženo skozi značilnosti v prometnem omrežju, saj se lahko kaže tudi v medsebojni povezanosti in odvisnosti (interakciji) med posameznimi ali skupinami elementov v pokrajini. Razpoložljivi kakovostni podatki omogočjo pristop tudi medsebojno primerjavo skupnih ali posameznih značilnosti prometnih omrežij, prometno-geografskega položaja, prostorske razporeditve prebivalcev, naselij, dejavnosti itd. To velja tako za različne prostorske enote, kot za različna časovna obdobja. Zadnje omogoča vpogled v spremembe razvojnih značilnosti v prostorski razporeditvi pojavov in procesov, še pomembneje pa, v spremembe medsebojne povezanosti in soodvisnosti med pojavi in procesi v pokrajini skozi čas. A. Černe -251- Sodobni načini... Uporaba omenjenega pristopa zahteva na eni strani dokaj podrobno poznavanje podatkov za različne prostorske enote, in sicer tako v metodološkem, kot vsebinskem smislu. Od tega je namreč v večji meri odvisna tudi razlaga, stopnja veljavnosti in ne nazadnje tudi natančnost izsledkov. Hkrati pa lahko zapišemo, da skrbno izbrani podatki, ali večje število podatkov, oziroma večji vzorec še ne pomeni avtomatično že tudi boljših in kakovostnejših izsledkov. Na drugi strani pa lahko zasnujemo metode že ob pomoči topografskih, tematskih ali geografskih in ostalih sodobnih kart. To pomeni večji poudarek na analizi prikazanih pojavov in procesov na karti, ne pa kartografski zasnovi, ki ji geografi pogosto posvečamo večjo pozornost. A. Čcrne -252 - Sodobni načini... LITERATURA IN VIRI Bamford, C.G., Robinson, H. /1978/, Geographv of transportation, Mac Donald and Evans, Plvmcuth. Černe, A. /1989/, Prometno omrežje in urbani razvoj SR Slovenije, doktorska disertacija, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo, Ljubljana. Fetisov, A.I. /1981/, O euklidskoj i neeuklidskoj geometrijama, prevod, Palman, D., Pavkovič, B., Školska knjiga, Zagreb. Garrison, W.L., Berry, B.J.L., Marble, D.F., Nvstuen, J.D., Morrill, R.L. /1961/, Studies of highway development and geographical change, Univ. of VVashington Press, Seattle. James, G.A., Cliff, A.D., Hagget, P. /1970/, Some diserete distributions for graphs vvith applications to regional transport netvvorks, Gcografiska Annaler, 52 B,l, str. 14-21. Janelle, D.G. /1968/, Central plače development in a timespace framevvork, Professi-onal Gcographer, Vol. 20, str. 5-10. Janelle, D.G. /1969/, Spatial reorganization: a model and concept, Annals of the Association of American Geographers, Vol. 59, str. 348-364. Kansky, K.J. /1963/, Strueture of transportation netvvorks: Rclationships betvveen nctvvork gcometry and regional characteristics, Chicago, Illinois. Marchand, B./1973/, Deformation of a transportation surface, Annals of the Association of American Geographers, Vol. 63, No. 4, str. 507-521. Urban transportation planning /1972/, General information and introduetion to svstem 360, U. S. Department of transportation, Fcderal highway administration, VVashington, D.C. VVatson, J.W. /1955/, Geography: a discipline in distance, Scottish Geographical Magazinc, Vol. 71, str. 1-13 VVilliams, A.F. /1977/, Crossroads: The nevv accessibility of the West Midlands, in Metropolitan development change, The West Midlands, A policy Revievv, Ed. Frank Joycc, Teakfield Univ., str. 367-392. VVilson, A.G. /1983/, Transport, location and spatial systems pianning vvith spatial interaetion modcls and related approaches, Working Paper 347, School of Geogra- phy, Univ. of Leeds. Wrigley, N. /1985/, Categorical data analysis for geographers and cnvironmental sci- entists, Longman, London. Zakaria, T. /1974/, Urban transportation accessibility measures: modification and uses, Traffic Quarterly, Vol. 28, No. 3, str. 467-479. Žagar, M. /1979/, Analiza prometnega omrežja v geografiji, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Geografija, Ljubljana. A. Černe -253- Sodobni načini... THE CONTEMPORARY GEOGRAPHICAL STUDIES OF TRANSPORT NETVVORK Netvvork models provide in geographv a convcnient starting point for tvvo main rea-sons: first the underlaving methodology is a fairly straightforvvard; second, the range of actual and potentional applications vvithin geography can be seen and appreciated fairly readily. A netvvork comprises a set of nodes or vertices some of vvhich are joined by links, arcs or edges. A netvvork design problem is one vvhich commences vvith a given number of nodes and their locations and vvhich seeks to link these in order to fulfill a given objeetive. The measurcs most frequently used to differentiatc betvveen graphs on the basis of strueture are founded upon tvvo different kinds of information obtainable from graphs. One set of measures has been developed by manipulating information on numbers of vertices, edges and subgraphs in thc graph under considerstion. A second set of measures is based upon information about path lcnghts and tirne in this graph. On the basis of this information Ingram (1971) suggested a tvvo-fold classification of accessibi!ity, distinguishing betvveen vveather the concerne is vvith accessibi!ity betvveen tvvo specific points, "relative accessibility" or vvith a general measurc of acces-sibility from one point to ali the othcrs vvithin the spatial set of points, "integral accessibility". A varicty of accessibility measures can be developed for one point, ali indicative of some facct of accessibility. If thc accessibilitv measures for each pint are summed, this gives a erude guide to thc overall accessibilitv/ offered by a netvvork. Such measures are most mcaningful vvhen a given netvvork is either compared vvith others netvvorks or its grovvth is considered over tirne. Notions from accessibi!ity measures may be also useful in cvaluating thc relative location problems. ZIMSKO-ŠPORTNI TURISTIČNI KRAJI - RAZVOJNE MOŽNOSTI IN DILEME Matjaž Jeršič* IZVLEČEK UDK 911.3:796.5 (497.2) Članek obravnava razvitost zimsko-športne infrastrukture v alpskih turističnih krajih. Na tej osnovi so bila smučarska območja razvrščena v deset različnih tipov. ABSTRACT UDC 911.3:796.5 (497.2) VVINTER-SPORT RESORTS - DEVELOPMENT POSSIBILITIES AND PROBLEMS The article deals vvith the development of vvinter-sport infrastrueture in alpine tOurist cen-ters. On the ground of a detailled study the mentioned resorts vverc ranked vvithin ten different settlement-types. Alpski turistični kraji so po letu 1960 doživljali pomembno funkcijsko preobrazbo, ki jc bila predvsem učinek uveljavitve smučanja, kot množične turistične rekreacijske aktivnosti. Najpomembnejša oblika turistične infrastrukture za zimskošportni turizem so postale smučarske proge in vzpenjače. Od njihove razprostranjenosti, raznolikosti in težavnosti ter lege v območju z bolj ali manj zanesljivo snežno odejo je močno odvisna atraktivnost turistične ponudbe alpskih turističnih krajev. Razmah smučanja so spremljala nova hotenja in navade turistov, ki jim je bila ta zimskošportna aktivnost poglavitni motiv preživljanja prostega časa v alpskih turističnih krajih. Na razvoj in oblikovanje turistične infrasrukture za zimskošportni turizem so bili pomembni ziasti naslednji motivi turistov; - Turisti, ki s smučanjem zadovoljujejo nagib po gibanju in telesni krepitvi žele v teku dneva presmučati določeno razdaljo oziroma višinsko razliko. Po avstrijskih empiričnih raziskavah naj bi posamezen smučar presmučal povprečno na dan: slab smučar 4.000 m višinske razlike, srednje zmogljiv smučar 6.000 m in zelo dober smučar 10.000 m. Navedene višinske razlike želijo smučarji presmučati po čimdaljših progah saj je v tem primeru užitek vožnje večji, hkrati pa "izgube" tudi manj časa za čakanje na vožnjo z žičnico. Na progah z majhno višinsko razliko se mora smučar postavljati v vrsto za ponoven prevoz vsakih nekaj minut, poleg tega pa mora pogosto presmučati isto progo. To ponavljanje vpliva na "zdolgočasenost" in nezadovlj-stvo. * Dr., univ.proL, Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta, 61000 Ljubljana, Aškerčeva 12, YU. M. Jcršič - 255 - Zimsko - športni... - Številni smučarji žele zadovoljiti tudi duševne nagibe in sicer z opazovanjem ožje ali širše pokrajine po kateri se prevažajo z žičnicami ali smučajo. Doživljajska zmožnost smučarskega območja je večja, če so smučarske proge razpredene po bregovih z različnim razgledom ali če vodijo z razglednih vrhov in grebenov. Razsežna smučarska območja omogočajo turistom tudi bogatejšo izbiro dopolnilnih turističnih storitev, ki so na smučiščih, kar pripomore tudi k zadovoljitvi nagibov po družabnosti. Na primer počitek na razglednih terasah in restavracijah na vrhovih gora. - Posamezni smučarji obvladajo tehniko smučanja zelo različno. Smučarske proge v posameznih območjih morajo biti zato speljane tako, da omogočajo smučanje različnim kategorijam. Tako težijo posamezni kraji k gradnji lahkih prog z do 25 % vzdolžnim nagibom (tako imenovane modre proge), srednjih težkih prog z do 40 % nagiba (označene z rdečo barvo) ter težkih prog s preko 40 % nagiba (črne proge). Smučarska območja s progami vseh treh težavnostnih stopenj so zato privlačna za širok krog smučarjev, medtem ko tista, kjer pevladujejo le proge lahke ali težke težavnostne stopnje, pritegujejo zgolj določen segment smučarjev. - Smučarsko znanje številnih smučarjev je vedno boljše. Dobrim smučarjem negovane smučarske proge ne nudijo dovolj užitka. Vsaj občasno si žele smučati izven urejenih in zglajenih prog, zlasti po globokem snegu. Ob robeh izven urejenih prog je na prostranih smučiščih, zlasti nad zgornjo gozdno mejo, običajno prostor tudi za smučanje izven urejenih tras. Prostrana smučarska območja, ob in nad zgornjo gozdno mejo so zato praviloma ustreznejša tudi za "svobodno" smučanje ter za turno smučanje. - V nadmorskih višinah nad 1.500 m zimske odjuge manj vplivajo na kakovost snega (na mehčanje Gb odjugi in pretirano strjevanje po ponovnem znižanju temperatur) kot na nižje ležečih smučiščih. Nad navedeno višino se tudi pogosteje obnavija snežna odeja s čemer so za smučarje praviloma boljši snežni pogoji. Nosilci turistične ponudbe skušajo le-to prilagoditi predhodno naštetim hotenjem turistov, hkrati pa pri gradnji žičnic in smučišč upoštevajo tudi svoje ekonomske interese. Med temi so pomembni zlasti naslednji: - Rentabilnost investiranja sili nosilce turistične infrastrukture v nadmorske višine z zanesljivo snežno odejo, vsaj v času najmočnejšega povpraševanja, to je od srede decembra do konca marca. Višinska lega smučišč je zato eden izmed posebej pomembnih naravnih lokacijskih dejavnikov. Ugodno območje za bivanje turistov je v višinskem pasu med 1.200 in 2.000 m, vendar pa ekonomski interes oziroma interes po čim daljši turistični zimski sezoni, tudi ob izjemno "neugodnih" zimah, potiska smučišča čim dalje višje. Posamezni alpski kraji si prizadevajo, če je le mogoče, spe- M. Jeršič -256- Zimsko - športni... 1 jati najvišje žičnice v višino nad 2.500 m. Tam, kjer je nad krajem primeren ledenik pa so očitne tudi težnje po infrastrukturni opremljenosti ledeniške površine za poletno smučanje. Navedeni interesi, tako na strani turističnega povpraševanja kot turistične ponudbe, so se odrazili v naslednjih razvojnih težnjah posameznih alpskih turističnih krajev: - smučarska območja so prostorsko razširili s številnimi, dolgimi in raznovrstnimi smučarskimi progami, različnih težavnostnih stopenj, po širokem zaledju posameznih krajev; - ceste, vzpenjače in smučarske proge so podaljšali v višinski pas z zanesljivo snežno odejo; - povezali so posamezna smučarska območja sosednjih krajev v širša omrežja žičnic in smučišč. Če zaradi naravnih reliefnih razmer ni bila možna neposredna povezava so jih skušali povezati posredno, to je z avtobusnimi zvezami (ski-avtobus) med smučišči; - nove gorske turistične kraje so locirali v območju cd koder je možno speljati razvejano omrežje (žičnice in smučišča) v okoliške gore, iz istega izhodišča, ki je hkrati tudi skupni cilj. Zaradi navedenih teženj je vedno več smučarskih območij, ki pripadajo dvema ali več krajem. Povezovanje je potekalo dosedaj predvsem z združevanjem smučarskih območij več sosednjih krajev, v istih gorskih dolinah. V nekaj primerih je prišlo tudi do spojitve smučarskih območij več krajev, ki leže v dveh ali treh sosednjih oziroma vzporednih dolinah. Z namenom, da bi ugotovili posamezne tipe smučarskih območij, glede na razlike v razvitosti njihove zimskošportne infrastrukture, smo analizo alpskih smučarskih območij zasnovali s pomočjo naslednjih kriterijev: - Prostranost območja. Ta kriterij smo vrednotili na osnovi kazalcev o skupni dolžini ter o denivelaciji magistralnih (poglavitnih) smučarskih prog posameznih območij. Kot pomožni kazalec pa smo upoštevali še število in strukturo žičnic. - Raznolikost in zahtevnost območja. Za oceno te značilnosti smo uporabili kazalce o dolžini in deležu smučarskih prog poglavitnih treh težavnostnih stopenj, o denivelaciji magistralnih smučarskih prog ter kot pomožni kazalec še dolžino najdaljše proge v območju. M. Jeršič - 257 - Zimsko - športni... - Zanesljivost in trajanje sezone (oziroma snežne odeje). Pri tej presoji je bil upoštevan podatek o višinskem pasu v katerem je pretežen del smučarskih prog območja. Poseben metodološki problem je predstavljal način omejitve tistih smučarskih območij, ki niso med seboj neposredno povezana v enoten sistem žičnic in smučišč, čeprav so jih posamezne skupine krajev promovirale kot enotno smučarsko območje (za katerega velja tudi skupna smučarska karta). Kot eno ali skupno smučarsko območje smo v naši analizi upoštevali tudi tista, ki sicer niso neposredno povezana z žičnicami vendar pa leže v bližini, v isti dolini in so medsebojno lahko dostopna. Analiza je bila izvedena po podatkih za stanje leta 1988. Kazalci so bili povzeti pretežno iz dveh virov in sicer: iz Ski Atlasa 1989 (založba ADAC) ter DSV-ski Atlasa 1989 (založbe Fink-Kiimmerlv + Frey). Številčnost in raznolikost ter oblike povezanosti smučarskih žičnic in prog so v preteklih letih pogojevale stopnjo zimskošportne privlačnosti. Ker jc stopnja opremljenosti z zimskošportno infrastrukturo razen od človekovih ukrepov oziroma posegov, še vedno odvisna predvsem od naravnih predpogojev, zlasti od reliefnih in klimatskih razmer, je prišlo med posameznimi smučarskimi območji do izrazite diferencijacije. V celotnih Alpah smo na osnovi vrednotenja (po opisanih kriterijih) uvrstili med zelo prostrana, skupno 59 smučarskih območij, od teh jc odpadlo na A tip 33, na B tip 15 in C tip 11 območij. Na drugo skupino, to jc na prostrana smučarska območja, to je na tipa D in E pa nadaljnih 61 območij. Od skupno 382 upoštevanih oziroma ovrednotenih alpskih smučarskih območij jih je odpadlo na prve tri tipe le 15 %, na naslednja dva tipa pa 16 %. Torej okroglo 70 % preostalih smučarskih območij sodi med tipe, ki po zimskošportni ponudbi sorazmerno zaostajajo za prvimi petimi tipi. Desc-torica večjih slovenskih alpskih smučarskih območij se je po opravljeni tipizaciji uvrstila v spodnji del med vsemi alpskimi območji, to je med zadnje štiri tipe, označene kot ožja in manjša območja. Ob teh ugotovitvah se zastavlja tudi vprašanje o konkurenčnosti tistih območij, ki zaradi pomanjkljive naravne ustreznosti nimajo možnosti za uvrstitev vzgomjo skupino. Taki kraji lahko računajo predvsem s segmentom zimskih turistov, ki sodijo v skupino slabih smučarjev oziroma začetnikov. Razen tega pa se v zadnjem času ponuja priložnost, da svojo turistično ponudbo obogatijo z infrastrukturo za hojo in tek na smučeh. V primerjavi z alpskim smučanjem z akaterega smo v predhodnem vrednotili alpska smučarska območja, ta rekreacijska aktivnost dolgo ni bila pomembnejša. S M. Jeršič - 258- Zimsko - športni... postopnim večanjem deleža starejše evropske populacije, ki odhaja na zimske počitnice in s krepitvijo hotenj ljudi, po ukvarjanju z zimskimi rekreativnimi aktivnostmi, ki imajo visoko regeneracijsko vrednost, pridobiva na pomenu tudi ta aktivnost. Hoja in tek na smučeh sta skladna tudi s hotenji po globljem doživljanju sorazmerno naravne pokrajine zlasti v območju z blažilno ali dražilno klimo. Uveljavljanje te aktivnosti pa dajejo priložnost predvsem krajem, ki so v alpskih dolinah in planotah med 800 in 1.500 m ter jih odlikuje sorazmerno naravna pokrajina. Prostorski in posebej ekološki problemi, ki se pojavljajo predvsem v prostranih smučarskih območjih kot učinek močnega kopičenja ljudi in različnih oblik infrastrukture, porajajo potrebo tudi po turističnih krajih prilagojenih skupinam ljudi, ki si žele pokrajino z večjo integriteto naravnega okolja, miru in bivalnega okolja, ki ni le "nadaljevanje mesta". Tudi v prihodnje lahko pričakujemo diferenciacijo alpskih turističnih krajev, ki bodo prilagojeni različnim hotenjem turistov ter hkrati učinek neenake naravne primernosti, pa tudi različnih posrečenih in ponesrečenih špekulacij nosilcev turistične ponudbe. M. Jeršič - 259- Zimsko - športni... Tip Poglavitne značilnosti Skupna dolžina smučarskih prog km Denivelacija Skupna Skupno Nadmorska Nadmorska posameznih dolžina Število višina magistralnih smučarskih prog težkih Žičnic smučarskih prog spodnjih postaj (izbodiiče smučišč) zgornjih postaj Žič. (najvišja postaja) km itev. A Zelo prostrana smučarska območja z enotnim sistemom neposredno pove- nad 100 nad 1.000 nad 25 nad 30 nad 1.400 nad 2.500 zanib Žičnic in smuČiiČ različne zahtevnosti v višinskem pasu z absolutno zanesljivo snežno odejo B Zelo prostrana smučarska območja s sistemom žičnic in smučišč različne nad 100 nad 1.000 nad 25 nad 30 nad 1.400 nad 2.500 zahtevnosti, ki v celoti niso neposredno povezana, v višinskem pasu z absolutno zanesljivo snežno odejo C Zelo prostrana smučarska območja neposredno aH posredno (manjše razdalje med večjimi smučarskimi območji povezuje smučarski avtobus) povezana z žičnicami in smu- nad 100 nad 1.000 nad 20 nad 30 nad 800 do 2.500 čišči različne zahtevnosti, deloma (izjeme v višinskem pasu z nezanesljivo nad 2.500) snežno odejo D Prostrana smučarska območja neposredno aH posredno povezana z Žičnicami in smučišči različne 50 do 100 nad 800 nad 10 15 do 30 nad 1.400 nad 2.500 zahtevnosti v višinskem pasu z absolutno zanesljivo snežno odejo E Prostrana smučarska območja neposredno ali posredno povezana z žičnicami in smučišči različne 60 do 100 nad $00 raziiČno 15 do 30 nad 800 do 2.500 zahtevnosti, deloma v višinskem (izjeme pasu z nezanesljivo snežno n*d 2.500) odejo F Smučarska območja omejene razprostranjenosti, neposredno ali posredno povezana z žičnicami in smučišči pretežno le srednje- 30 do 50 nad 800 različno 10 do 15 nad 1.400 nad 2.500 težke in lahke zahtevnosti, v višinskem pasu z absolutno zanesljivo snežno odejo M. Jeršič -260 - Zimsko - športni... Tip Poglavitne značilnosti Skupna Denivelacija Skupna Skupno Nadmorska Nadmorska dolžina posameznih smučarskih magistralnih prog smučarskih prog km dolžina število težkih žičnic smučarskih prog m km Štev. višina spodnjih postaj (izhodišče smučišč) višina zgornjih postaj žič. (najvišja postaja) G Smučarska območja omejene razpro stranjenosti, neposredno ali posredno povezana z žičnicami in smuČtSči pretežno le srednje težke in lahke zahtevnosti, deloma v višinskem pasu z nezanesljivo snežno odejo H Smučarska območja ožje razprostra njenosti, neposredno ali posredno povezana z žičnicami in smučišči srednje težke in lahke zahtevnosti, v višinskem pasu z absolutno zanesljivo snežno odejo I Smučarska območja ožje razprostranjenosti, neposredno ali posredno povezana z žičnicami in smučišči srednje težke in lahke zahtevnosti, deloma v višinskem pasu z nezanesljivo snežno odejo J Smučarska območja ožje razprostranjenosti, neposredno aii posredno povezana z Žičnicami in smučišči srednje težke in lahke zahtevnosti, deloma v višinskem pasu z nezanesljivo snežno odejo in z majhno 15 do 30 400 do 600 različno n3d 700 do 1.800 dcnivelacijo smučišč K. Manjša smučarska območja z žičnicami in smučišči srednje težke in lahke zahtevnosti, v višinskem pasu z razmeroma zanesljivo snežno odejo in z manjšo denivclacijo poglavitnih S do 15 400 do 600 različno nad 1.400 do 2.500 smučišč L Manjša smučarska območja z Žičnicami in smučišči pretežno lahke zahtevnosti, deloma v višinskem p3su z nezanesljivo snežno odejo in z majhno denivelacijo poglavitnih 5 do 15 400 do 600 različno nad 600 do 1.S00 smučišč 30 do 50 nad 800 različno 10 do 15 nad 800 do 2.500 15 do 30 nad 600 različno nad 1.400 nad 2.500 15 do 30 nad 600 različno nad 800 do 2.500 Shematski modeli ekstremnih tipov smučarjih območij M. Jeršič - 262 - Zimsko - športni... WINTER-SPORT RESORTS - DEVELOPMENT POSSIBILITIES AND PROBLEMS In the last three decades the vvinter sports infrastructure in Alpine tourist areas has been improvcd, first of aH vvith formation of extcnsiveski areas vvith connected svslems of cablevvavs and ski slopes. At the same tirne ski areas, vvhereever it vvas possiblc, have been moved to higher zones, vvhich are supposed to be eovered vvith snovv. Such arrangements should be satisfing for the skier vvho vvishes various ski-runs vvith various degrecs of pretensions. The results of the valuation of thealpine ski areas in this articlc are based on many different indicators. Alpine areas are classified into 10 types, based on different degrees of attractiveness of the skiing infrastructure. According to the analysis there are 15 % of Alpine ski areas vvhich could be declared as extensive ski slopes and apprcciated by favour of wide combination of ski-runs and high degree of long Iasting snovv eover. There is a distinetivc differcntiation among alpine ski areas, not because of a social, but also because of natural reasons. Numerous tourist places couldn't have vvidened their ski slopes because of natural deficiencies. Latelv they have many possibilitics to advance in vvinter sports vvith their qualifying programmes for vvalking and eress--countrv skiing. It is the same in the Slovcne Alpine area, vvhere the snovv conditions are siutable, but the relief conditions are not quite corrcsponding for the constitution of long alpine skiruns. Nevcrtheless, nature is favourably disposed to first class vvalking 3nd cross-country skiing areas along the vvide tablelands and side-aipine vallcys. TOVANJA ŠTUDENTOV GEOGRAFIJE - PRIMER VREDNOTENJA OSTORA ZA REKREATIVNE POTREBE SPECIFIČNE SOCIALNOGEO-GRAFSKE SKUPINE PREBrVALCEV SLOVENIJE/JUGOSLAVIJE Anton Gosar* /LEČEK. UDK 911.3:796.5 nek obravnava izbrane karakteristike turistične in rekreativne dejavnosti študentov geo-fije na ljubljanski univerzi. Zahodnoistrska turistična središča so žarišča poletne prostoča-dejavnosti študentov, omilijo jih le potovanja višjih letnikov po Jugoslaviji in svetu. Za lente te visokošolske smeri so posebnosti prirode v vrednotenju daleč pred posebnostmi ture in družbe. STRACT UDC 9113:796.5 ISURE ACTIVITIES OF STUDENTS - AN EXPERIMENT IN ORDER TO STUDY E STRENGHT OF PULL-FACTORS OF TOURIST RESORTS, AREAS AND TRACTIONS VVITHIN A SPECIPHIC SOCIAL GROUP c article focusses on certain characteristics of recreational aetivities of gcographv stu-its at the Universitj/ of Ljubljana, Slovenia/Yugoslavia. The westistrian resorts are focal nts of summer leisurc interesi of students of ali ages. In a few upper-grade semesters this denev is weakened Ihroughl travcls of students vvithin Yugoslavia and Europe. Geoghra-/ students prefer in general attractions of nature, being points of their interesi. Bcllow lectations is their interest for cullural attractions visited by lourists. identje so lc redko osredje geografskega interesa in proučevanja. Pogosteje sreču-no geografske Študije, ki opredeljujejo prostorske možnosti za potrebe upokojen-v, invalidov itd. V kolikor pa je študentska populacija predmet razprave se la v ivnem nanaša na tisti spekter delovanja te socialnogeografske skupine, ki je pove-ia s funkcijo dela - študijem. Študentje geografije so, skladno s povedanim, objekt ;verjanja znanja prenesenega iz srednje šole (Umck, 1984), skupina v kateri pre-iduje specifična, območju prebivanja primerna videnja dežel, kontinentov in sveta larinen, 1988). ali populacija v okviru katere je vredno testirati uspehe študijskega Dgrama usmerjenega v poznavanje in razumevanje svetovnih procesov (Rafferty, 58). Strokovnjaki še niso sprožili obsežnejše raziskave, ki bi analizirala dejavnost identov geografije v prostem času. V kolikor študentsko populacijo omenjajo, je to navadi ena od mnogih katerih interes je vredno prostorsko in "prostočasno" kara-izirati (Maier, 1975). geografiji se za analizo človekovih dejavnosti vedno bolj poslužujemo metod, ki oštevajo statičnost in dinamičnost specifičnega problema obravnave. Povezati )r., univ. asis., Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta, 61000 Ljubljana, Aškerčeva 12, 'U. M. Jeršič - 262 - Zimsko - športni... WINTER-SPORT RESORTS - DEVELOPMENT POSSIBILITIES AND PROBLEMS In the last three decades the vvinter sports infrastructure in Alpine tourist areas has been improved, first of ali vvith formation of extensiveski areas vvith connected svstems of cableways and ski slopes. At the same tirne ski areas, vvhereever it vvas possible, have been moved to higher zones, vvhich are supposed to be covered vvith snovv. Such arrangements should be satisfing for the skier vvho vvishes various ski-runs vvith various degrecs of pretensions. The results of the valuation of thealpine ski areas in this articlc are based on many different indicators. Alpine areas are classified into 10 types, based on different degrees of attractiveness of the skiing infrastructure. According to the analysis there are 15 % of Alpine ski areas vvhich could be declared as extensive ski slopes and apprcciatcd by favour of vvide combination of ski-runs and high degree of long lasting snovv eover. Therc is a distinetivc differcntiation among alpine ski areas, not because of a social, but also because of natural reasons. Numerous tourist places couldn't have vvidened their ski slopes because of natural deficiencies. Lately they have many possibilities to advance in vvinter sports vvith their qualifying programmes for vvalking and cross--countrv skiing. It is the same in the Slovcne Alpine area, vvhere the snovv conditions are siutable, but the relief conditions are not quite corrcsponding for the constitution of long alpine skiruns. Nevcrtheless, nature is favourably disposed to first class vvalking and cross-country skiing areas along the vvide tablelands and side-alpine vallcys. POTOVANJA ŠTUDENTOV GEOGRAFIJE - PRIMER VREDNOTENJA PROSTORA ZA REKREATIVNE POTREBE SPECIFIČNE SOCIALNOGEO-GRAFSKE SKUPINE PREBIVALCEV SLOVENIJE/JUGOSLAVIJE Anton Gosar* IZVLEČEK UDK 911.3:796.5 Članek obravnava izbrane karakteristike turistične in rekreativne dejavnosti študentov geografije na ljubljanski univerzi. Zahodnoistrska turistična središča so žarišča poletne prostoča-sne dejavnosti študentov, omilijo jih le potovanja višjih letnikov po Jugoslaviji in svetu. Za študente te visokošolske smeri so posebnosti prirode v vrednotenju daleč pred posebnostmi kulture in družbe. ABSTRACT UDC 9113:796.5 LEISURE ACTIVITIES OF STUDENTS - AN EXPERIMENT IN ORDER TO STUDY THE STRENGHT OF PULL-FACTORS OF TOUR1ST RESORTS, AREAS AND ATTRACTIONS VVITHIN A SPECIPHIC SOCIAL GROUP Thc article focusses on certain characteristics of recreational aetivities of gcographv students at the Universitv of Ljubljana, Slovenia/YugosIavia. The westistrian resorts are focal points of summer leisure interest of students of aH ages. In a few uppcr-grade semesters this tendenev is weaker.ed througlil travcls of students vvithin Yugoslavia and Europe. Geoghra-phy students prefer in general attractions of nature, being points of their interest. Bcllo\v expectations is their interest for cultural attractions visited by tourists. Študentje so le redko osredje geografskega interesa in proučevanja. Pogosteje srečujemo geografske študije, ki opredeljujejo prostorske možnosti za potrebe upokojencev, invalidov itd. V kolikor pa je študentska populacija predmet razprave se ta v glavnem nanaša na tisti spekter delovanja te socialnogeografske skupine, ki je povezana s funkcijo dela - študijem. Študentje geografije so, skladno s povedanim, objekt preverjanja znanja prenesenega iz srednje šole (Umck, 1984), skupina v kateri prevladuje specifična, območju prebivanja primerna videnja dežel, kontinentov in sveta (Saarinen, 1988), ali populacija v okviru katere je vredno testirati uspehe študijskega programa usmerjenega v poznavanje in razumevanje svetovnih procesov (Raffertv, 1988). Strokovnjaki še niso sprožili obsežnejše raziskave, ki bi analizirala dejavnost študentov geografije v prostem Č3su. V kolikor študentsko populacijo omenjajo, je to ponavadi ena od mnogih katerih interes je vredno prostorsko in "prostočasno" kara-ktezirati (Maier, 1975). V geografiji se za analizo človekovih dejavnosti vedno bolj poslužujemo metod, ki upoštevajo statičnost in dinamičnost specifičnega problema obravnave. Povezati * Dr., univ. asis., Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta, 61000 Ljubljana, Aškerčeva 12, YU. A. Gosar - 264 - Potovanja študentov.. želimo vidne, stalne prostorske strukture z občasnimi, ali stalnimi procesi, ki nanje učinkujejo. Rekreacijo in turizem pojmujemo kot proces, ki poteka med inicialnimi in rcceptivnimi območji in katerega rezultat so spreminjajoče se prostorske strukture. Načelo gravitacije in lokacije sta osnovna principa, ki od šestdesetih let dalje opredeljujeta tovrstne raziskave (Mariot, 1971; Ruppert, 1971). Zato intenzivnost turističnih tokov ne merimo le na osnovi podatkovne baze v receptivnih območjih - turističnih središčih temveč, zaradi raznovrstnosti tovrstne človekove dejavnosti, tudi v inicial-nih območjih turizma in rekreacije (Jeršič, 1976; Pepeonik, 1979). Lahko pa glede na osnovi množičnosti in raznovrstnosti stikov med rcceptivnimi in inicialnimi središči merimo intenzivnost žarčenja turističnih središč v smeri določenega območja in v okviru določene socialnogeografske skupine. V načelu merimo na ta način moč in polarnost pretoka. Merni mesti v tem primeru nista več izključno prej omenjeni izhodišči, temveč potovanje in specifičen subjekt proučevanja. Analiza smeri in moči turistično - rekreativnega pretoka se v primeru tega sestavka osredotoča na študente geografije ljubljanske univerze. Na podlagi merjenj (ankete) lahko sklepamo o primerni opremljenosti območij za turistično in rekreativno dejavnost študentov določene starosti (letnika), spoia in interesne usmeritve. Iz obsežnejšega, zgornjim navedbam prirejenega vprašalnika, smo za tokratno obravnavo izbrali troje prostorsko relevantnih vprašanj. V članku obravnavamo odgovore o preživljanju poletnih počitnic oziroma o oddihu med poletnimi semcstralnimi počitnicami, o poznavanju in obisku naravnih in kulturnih znamenitosti v Sloveniji in o rekreaciji v izletniškem območju domačega kraja. L TURISTI IZLETNIKI - ŠTUDENTJE Večina doslej opravljenih raziskav o intenziteti in gravitacijskem zaledju atraktivnih izletniških in počitniških krajev smo v Jugoslaviji opravili na dva načina: z obdelavo prijavnih formularjev v receptivnih območjih (tudi s pomočjo statistične registracije porekla gostov) in z analizami obnašanja prebivalcev večjih mest (Ljubljana, Zagreb). Od drugod poznamo podobne študije. Te govore o več tisoč kilometrov oddaljenih središčih počitnikovanja in celo o več sto kilometrov oddaljenih izletniških točkah (npr. prebivalcev MOnchna na Južnem Tirolskem)(Ruppert/Maier, 1970). Podatki, ki so rezultat domačih empiričnih analiz generalizirano govore o izletniških točkah, ki so pretežno manj kot sto kilometrov daleč. To velja v 79,7% primerov za Zagreb (Pepeonik, 1979) in v 80,9% primerov za Ljubljano (Gosar, 1979). Oddaljenost krajev počitnikovanja pa je podobno skromnejša od iste v tujini, saj po analiz Kompasovega posredovanja počitniških paketov preživi več kot 3/4 Slovencev dr> A. Gosar -265- Potovanja študentov .. pust v radiju do 500 kilometrov (Gosar, 1971). Kljub temu bi lahko dejali, da žarčenje naših turističnih središč ni nič slabše od tujih. Ugotavljamo namreč, da je (ponovno) večina turistov v Jugoslaviji tujcev (50,6%) pri čemer jih preko 26,1% prihaja iz dežel, ki so več kot 1000 km in 63,4% iz dežel, ki so več kot 500 kilometrov daleč ("Delo", 1989). Tudi skromna oddaljenost slovenskih izletniških točk ne pove vsega o moči njih žarčenja. Le del izletnikov je namreč po poreklu iz osrednjega urbanega središča republike, izletniški kraj pa je istočasno velikokrat cilj izleta izletnikov iz sosednje republike (Zagreb 13,8%)in inozemstva. Predvsem prekomejno izletništvo avtohtonih prebivalcev zamejstva in turistov iz tamkajšnjih počitniških turističnih središč je bolj intenzivno kot si predstavljamo. Preko meja Slovenije prihaja k nam namreč letno kar 23 milijonov tujcev, okrog 10 milijonov jih registriramo kot turiste jugoslovanskih turističnih središč, okrog 5 milijonov je tranzitnih potnikov na poti v tuje dežele, kar 9 milijonov pa je (najbrž) kratkotrajnih obiskovalcev naših naravnih, kulturnih in družbenih (trgovine) atrakcij ("Statistički godišnjak", 1988). Raziskave o privlačnosti določenih turističnih središč Jugoslavije za izbrano socialno-geografsko skupino ljudi avtorju tega sestavka niso znana. Anketiranje naključnih izletnikov (Jeršič, 1976) in potnikov na mejnih prehodih je ponavadi zajelo pisan spekter ljudi z različnimi interesi in motivi. V tovrstno raziskavo so tokrat prvič kot homogena ciljna skupina vključeni tudi študentje geografije. Med vse redno vpisane študente je bilo razdeljenih 152 anketnih listov, vrnjenih je bilo 145 vprašalnikov, za analizo pa je prišlo v poštev 142 anket. Večina anketiranih posameznikov je bila v starostni skupini IS do 23 let (88,1%), med njimi pa so prevladovale ženske oziroma študentke. Bilo jih je 115, ali 81,0 odstotkov zajete populacije. Večino anketirane populacije predstavljajo študentje prvega letnika (56,3%), v drugem in tretjem je bilo po 17 odstotkov, v zadnjem letniku pa 11 odstotkov anketiranih. Zaradi prevlade ženske in, v okviru anketirane petletne starostne skupine, mlajše populacije smo nekatere analize opravili posebej po letnikih in spolu. Pretežni del študentov prihaja iz mest in občinskih središč. V mestih je doma vsaj 53,5% študentov, med njimi pa je skoraj tretjina prebivalcev Ljubljane (30,3%). Ob upoštevanju vseh naselij v ljubljanskega gravitacijskega območja opažamo, da prihaja skoraj tri petine študentov geografije iz osrčja Slovenije (56,3%). Preostali petini sta dokaj enakomerno razporejeni, saj je 142 anketiranih študentov navedlo kar 76 naselij v katerih žive. Najbolj razpršeno poselitev glede na število študentov izkazuje tretji letnik, saj je 23 študentov navedlo 15 naselij v katerih imajo stalno bivališčc.(Tab.l) A. Gosar -266- Potovanja študentov.. Tab.l: Poreklo študentov geografije v šolskem letu 1988/89 (n = 142) Kraj stalnega Letnik bivališča Skupaj I. II. III. IV. 1. Ljubljana 43 23 10 4 6 2. Maribor 6 4 - 2 - 3. Celje 1 - - - 1 4. Novo mesto 4 - 1 3 - 5. Kranj 5 3 - 1 1 6. Murska Sobota 1 - - 1 - 7. Koper 4 2 - 2 - 8. Nova Gorica 4 3 - 1 - 9. Kamnik 6 2 2 2 - 10. Jesenice Z 1 - - 1 11. druga naselja v gravitacijski coni Ljubljane 26 15 4 3 4 12. Druga naselja 40 27 7 4 2 Skupaj 142 80 24 23 15 Vprašalnik je razdeljen na pet tematskih sklopov. Prvi obravnava demografsko in socialno strukturo študenta in njegove družine; drugi sprašuje po kraju poletnega in zimskega počitnikovanja ter po družinskih nepremičninah namenjenih rekreaciji; tretji del jc posvečen rekreaciji in izletništvu, četrti del pa vsebuje vprašanja fiktivne narave - denimo o tem, kateri kraji se posameznikom zde privlačni in vredni obiska; peti - zadnji del pa je omogočal študentu svobodno razložitev termina "turizem in rekreacija". Anketo zaključuje 21. vprašanje. Podrobneje bomo, za pričujoči članek analizirali odgovore na vprašanja o tem kje je posameznik preživel počitnice poleti, katere kraje v Sloveniji je obiskal in jih dobro pozna ter katerim izletniškim krajem v okolici Ljubljane daje prednost. Na ta način želimo ugotoviti katera območja in kraji izžarevajo za socialnogeografsko skupino študentov poseben čar. Odgovori naj bi zajeli preteklo štiriletno obdobje (1985 - 1989) in bi naj pri prvem letniku sovpadali z njihovimi srednješolskimi leti, pri zadnjem pa z štiriletnim študijem. Posebej smo povdarjali, da sprašujemo po njihovih lastnih izkustvih; vzporedno pa smo pri nekaterih vprašanjih spraševali po rekreativnih navadah staršev. Podrobnejša analiza odgovorov omogoča opredelitev zvrsti rekreacije in krajev ter območij, ki so obravnavani populaciji najljubši. Na ta način opredeljuje anketa zvrst in obseg rekreacije, ki jo "mladež" v radiju počitniške ali izletniške gravitacije pričakuje oziroma se ji posveča. A. Gosar -267 - Potovanja študentov.. 2. PRIVLAČNOST TURISTIČNIH KRAJEV V OČEH ŠTUDENTOV GEOGRAFIJE Počitnice so za študentsko populacijo relativno daljše časovno obdobje. Sprostitev oziroma oddih sta sestavini, ki poleg študija in priprave za izpite ter poletne prakse zapolnjujeta največ poletnih dni. Ob vprašanju o namembnem kraju oddiha smo posebej povdarili, da štejejo za počitnice v smislu oddiha le kraji v katerih je nekdo konsekutivno prebil več kot 4 dni. Sicer pa o dolžini in terminu študentskega oddiha nismo spraševali. Izkazalo se je, da so nekatera izbrana območja Jugoslavije bolj ali manj stalnica obiskovanja in preživetja počitnic (82,1%). V prvem letniku jc delež obiskov slovenskih in izvenslovenskih krajev v Jugoslaviji še posebno izrazit in, vsaj v polovici primerov, povezan z krajem počitnikovanja staršev. V višjih letnikih stopa vedno bolj v ospredje samostojno planiranje oddiha in s tem v zvezi tudi potovanja v tujino. Največ teh potovanj in bivanj v tujini poteka med 3. in 4. letnikom (29,8%). Več je primerov, ko so se študentje pred vpisom v zadnji letnik študija "potepali" po Aziji, Afriki in Ameriki. Sicer pa v okviru mednarodnih dopustniških migracij prevladujejo obiski Evrope (89,8%), med kraji počitnic v domovini pa izvcnslovenski (74,5%). Med 549. kraji študentskih počitnic jc 451 naselij v Jugoslaviji. Združena po regionalnih kriterijih so v analizi razvrščena v 14 območij. Razen petih so vsa v mediteranskem pasu. V vseh letnikih, z izjemo zadnjega, izrazito izstopa območje Zahodne Istre, kjer je v zadnjih štirih letih preživelo počitnice 29,5 odstotkov študentov geografije. Tako izrazitih preferenc po kraju in tipu turističnega središča kot so Poreč in okoliška turistična naselja v drugih delih Jugoslavije ni. Enakovredno z okrog osmimi odstotki obiska sledijo zgornjim namreč kraji v Slovenskem primorju (Portorož) in na Kvarnerskih otokih (Lošinj) ter v Slovenskih Alpah. Zanimiva je tudi analiza obiskovanih turističnih središč po distančnem kriteriju in letnikih študija. Višji letniki izbirajo za oddih mediteranske kraje, ki so oddaljenejši in nekonvencionalni. Precej pogosto v Srednji in Južni Dalmaciji (otoki, Dubrovnik). Med kraji počitnikovanja so v kontinentalnem delu Jugoslavije (9,1% obiska) omembe vredna turistična naselja ob Ohridskem jezeru. Pogosto pa, predvsem študenti, pa tudi nekatere študentke, za dalj časa obiščejo izbrane neturislične kraje notranjosti (Štip, Bileča). Zdi se, da v povezavi z služenjem vojaškega roka. Pestra je tudi sestava drugih, predvsem evropskih dežel v katerih so študentje geografije preživeli počitnice. Omenili so kar 17 dežel med katerimi so pogosteje obiskovane predvsem naše sosede in dežele Mediterana. Na prvem mestu Grčijo, Turčijo ter Ciper (4,2% počitnic), na drugem pa Italijo in Avstrijo ter Francijo in ZR Nemčijo, s po petnajstimi obiski (a 2,7% počitnic). V isto skupino gre šteti tudi Veliko Britanijo katere obisk je popularen predvsem med mlajšo, žensko študentsko populacijo. A. Gosar -268- Potovanja študentov.. Oglejmo si še preference po krajih oziroma območjih študentskih počitnic po letnikih oziroma v okviru zgoraj omenjenih regionalnih delitev. Poleg zahodnoistrske obale, ki je enako zanimiva za moške in ženske v prvem letniku, študentje tega letnika pogosteje obiščejo le še Slovensko Primorje. Zdi se, da v tej starostni skupini prevladuje zvrst turizma, ki so ga Angleži lepo in neprevedljivo poimenovali z "Sun-Lust Tourism". Glede zahodnoistrske obale bi z izjemo zadnjega letnika lahko za vse trdili enako. V drugem letniku pa vzporedno s povedanim, še posebej zbode v oči preživljanje počitnic doma in v slovenskih gorah. Postavlja se vprašanje o povezanosti študijske obremenitve (težavnost izpitov na prehodu iz prvega v drugi letnik) z časom in območjem preživljanja prostega časa. V tretjem letniku se, poleg že v prvem letniku ugotovljenih preferenc, pojavi še tretja. Zelo pogosto prežive študentje tretjega letnika počitnice v sosednjih deželah: bodisi v Italiji ali Avstriji, oziroma v Grčiji in Turčiji. Iz odgovorov v anketi izhaja, da so zadnje počitnice v času študija povsem drugačne od prejšnjih. Z izjemo Slovenskega primorja in Alp ter deloma tudi Kvar-nerskih otokov je težišče počitnikovanja v tujini. Predvsem Turčija in Grčija sta zanimivi destinaciji (40%), a tudi prekomorske dežele so lahko vabljive (27% vseh študentov lctnika).(Tab.2) Drugo vprašanje kateremu smo posvetili pozornost je spraševalo po poznavanju slovenskih naravnih in kulturnih znamenitosti. Študentom je bilo rečeno naj navedejo tiste znamenitosti, kraje in območja, ki so jim dobro znani in so turistično zanimivi. Pogcj, postavljen v navodilu je bil, da so kraj ali območje obiskali in, da bi nas, v primeru potrebe lahko peljali po njem ter nam razložili glavne značilnosti. Vzporedno s tem smo, v nadaljevanju pisne ankete, spraševali tudi po krajih za katere menijo, da bi jih vsakdo - predvsem tujec - moral v Sloveniji obiskali. Študentje geografije so navedli 145 imen slovenskih krajev, ki so po njihovem mnenju turistično privlačni in so njim dobro znani. Mednje so, sicer redki, uvrstili tudi Grad Trakoščan, Plitvička jezera in Gosposvetsko polje. Obenem so navajali tudi avtorju neznane turistične atrakcije - kot na primer "Mariborski narodni park". V glavnem pa so največkrat omenjali oziroma so jim bili dobro znani: Postojnska jama (71,1% študentov) ter Bled (57,7%) in Bohinj (50,7%). V rang lestvici 19. območij in krajev, ki so bili najmanj desetkrat omenjeni je mogoče kar enajst krajev uvrstiti v Slovenski alpski svet. Posebnosti kraške krajine so omenjene štirikrat, mesta pa so omenjena trikrat. Zanimivo je, da Ljubljana ni med njimi (9 navedb), da pa so tu Ptuj, Piran, in Škofja Loka. Nasploh preseneča, da dajejo študentje geografije med turističnimi atrakcijami Slovenije prednost naravni pred kulturno dediščino. Med prvimi dvajsetimi znamenitostimi, ki so jih največkrat obiskali jc kar dvanajst naravnih in le osem posebnosti naše kulturne preteklosti. A. Gosar -269- Potovanja študentov.. Tab.2.: Območja poletnega oddiha študentov geografije med leti 1985 in 1988 (n = 142). Namembna območja Skupaj I. letnik II. letnik III. letnik IV. letnik Abs. % Moški Abs. % Abs. % Abs. % Abs. % Evropa 88 16,0 /O 13,9 39 12,4 20 23,0 13 14,9 13 22,8 Jugoslavija 336 61,2 62,4 204 64,8 43 49,4 56 64,4 33 57,9 Slovenija 115 20,9 19,8 69 21,9 22 25,3 17 19,5 7 12,3 Drugo 10 1,8 3,9 3 1,0 2 23 1 1,1 4 7,0 Skupaj 549 100,0 100,0 315 100,0 87 100,0 87 100,0 57 100,0 Jugoslavija (brez SR Slovenije) 100,0 100,0 100,0 100,0 100,0 100,0 - Zahodna Istra 162 48,2 36,5 111 54,4 21 48,8 27 48,2 3 9,1 - Vzhodna Istra + Velebit 13 3,9 4,8 9 4,4 1 2,3 3 5,4 0 0,0 - Kvarnerski otoki 57 17,0 11,1 34 16,7 9 20,9 4 7,1 10 30,3 - Sev. Dalmacija z otoki 25 7,4 9,5 17 8,3 1 2,3 2 3,6 5 153 - Sred. Dalmacija z otoki 29 8,6 17,5 9 4,4 6 13,9 9 16,1 5 15,2 - Jui Dalmacija z otoki 25 7,4 11,1 11 5,4 2 4,7 6 10,7 6 18,2 - Črnogorsko Primorje 8 2,4 1,6 4 2,0 1 2,3 1 1,8 2 6,1 - J. Makedonija 7 2,1 0,0 5 2,5 2 4,7 0 0,0 0 0,0 - drugo SFRJ 10 3,0 7,9 4 2,0 0 0,0 4 7,1 2 6,1 Slovenija 100,0 100,0 100,0 100,0 100,0 100,0 - Slov.Primorje 45 39,1 47,6 32 46,4 2 9,1 8 47,1 3 42,9 - Alpe 37 32,2 33,3 21 30,4 9 40,9 4 233 3 42,9 - zdravilišča 4 3^ 4,8 4 5,8 0 0,0 0 0,0 0 0,0 - drugo 13 11,3 19,5 7 10,2 2 9,1 3 17,6 1 14,3 - doma 16 13,9 4,8 5 7,2 9 40,9 2 11,8 0 0,0 Evropa 100,0 100,0 100,0 100,0 100,0 100,0 - Italija/Avstrija 15 17,0 20,0 6 15,4 3 15,0 4 30,8 2 15,4 - Madžarska/ČSSR 3 3,4 6,7 2 5,1 1 5,0 0 0,0 0 0,0 - Grčija/Turčija/ Ciper 23 26,1 333 9 23,1 7 35,0 1 7,7 6 46,2 - ZR Nemčija/ Francija 15 17,0 13,3 6 15,4 3 15,0 3 23,1 3 23,1 - Benelux 3 3,4 13,3 2 5,1 1 5,0 0 0,0 0 0,0 - Skandinavija 2 2,3 6,7 2 5,1 0 0,0 0 0,0 0 0,0 - Velika Britanija 16 18,2 0,0 9 23,1 3 15,0 3 23,1 1 7,7 - Španija/ Portugalska 8 9,0 6,7 3 7,7 2 10,0 2 15,4 1 7,7 Drugo 10 100,0 100,0 3 7,7 2 10,0 1 7,7 4 100,0 A. Gosar -270- Potovanja študentov.. Nadaljna analiza tabele in karte po letnikih nakazuje nekatere spremembe povezane s študijem. Če se v prvem letniku ob standardnih treh odgovorih (Postojna, Bled, Bohinj) dokaj pogosto pojavljajo kraji znani iz naše literarne zgodovine (Vrba, Muljava, Raščica) in narodnoosvobodilne borbe (Baza 20, Franja, Dražgoše) slednje navedbe povsem izostanejo v višjih letnikih. Namesto teh pridobijo v deležu, tudi na račun tradicionalnih odgovorov, manj znana turistična središča na podeželju (Kostanjevica, Otočec, Pletcrje) in območja specifične zvrsti rekreacije (Kranjska gora, Krvavec, Logarska dolina). Žal pa študij geografije ne širi kulturna obzorja, v smislu obujanja umetnostno-zgodovinskega, etnološkega ali literarnega interesa. Ptujska gora je denimo beležila le 4 navedbe in med njimi tri iz prvega letnika, podobno Cm Grob, Grad Bogenšpcrk in stiski samostan (bližina Ljubljane!). Ne gre pa zanikati splošnega širjenja geografskega oziroma topografskega obzorja. Medtem, ko je osemdeset študentov prvega letnika omenjalo 94 krajev in območij, je 15 študentov IV. letnika navedlo 62 krajev, ki so jim dobro znani. V povprečju štiri na študenta. Tab. 3.: Študentom geografije dobro znani turistični kraji in območja v Sloveniji (n = 142) Turistični Število odgovorov/navedb kraji/območja Letniki Skupaj % I. % II. % III. % IV. % l.Postojnska jama 101 10,8 54 11,3 18 11,3 15 9,7 14 10,7 2.Bled 87 9,3 48 10,1 15 9,4 12 7,8 12 9,2 3.Bohinj 72 7,7 40 8,4 14 8,8 11 7,1 7 5,3 4.Julijci in TNP 30 3,2 10 2,1 4 2,5 9 5.8 7 5,3 5.Trenta 29 3,1 13 2,7 6 3,8 8 5.2 2 1,5 6.Lipica 29 3,1 13 2,7 10 6,3 3 1,9 3 23 7.Škocjanskc jame 28 3,0 13 2,7 7 4,4 6 3,9 2 1,5 8.Logarska dolina 26 2,8 15 3,1 4 2,5 2 1,3 5 3,8 9.Ptuj 25 2,7 9 1,9 4 2,5 8 5,2 4 3,1 lO.Kostanjevica 23 2,5 9 1,9 3 1,9 6 3,9 5 3,8 ll.Piran 19 2,0 5 1,0 7 4,4 4 2,6 3 23 12.Slap Savica 17 1,8 13 2,7 2 1,3 1 0,6 1 0,8 13.Vrba(Žirovnica Doslovče) 17 1,8 12 2,5 4 2,5 1 0,6 - - 14.Vrh Triglava (z jezeri) 16 1,7 7 1,5 4 2,5 3 1,9 2 1,5 15.Skof ja Loka 15 1,6 5 1,0 1 0,6 4 2,6 5 3,8 16.Blcjski vintgar 14 1,5 7 1,5 4 2,5 2 1,3 1 0,8 17.Tamar/Vrata/ Kot 12 1,3 6 1,3 2 1,3 2 1,3 2 1,5 18.Taborska jama 12 1,3 8 1,7 2 1,3 1 0,6 1 0,8 19.Kranjska gora 10 1,1 3 0,6 2 1,3 2 U 3 23 A. Gosar -271 - Potovanja študentov Po ugotovitvi katera so za študente geografije privlačna območja za počitnikovanje in katere dobrine naravne in kulturne dediščine dodobra poznajo, oziroma so bile cilj študentskih izletniških potovanj, poglejmo katera območja in kraje še posebej cenijo v ljubljanski okolici. Na to vprašanje jc bilo potrebno odgovoriti v sosledju s prejšnjimi. Zato med odgovori ne začudi pomanjkanje številnejših navedb o oddaljenejših, a znanih središčih (npr. Bled, Kamniška Bistrica...), saj so bile za študente predmet obravnave že poprej in jih (ob pomanjkanju definicije) niso hoteli še enkrat navesti. Dejansko smo spraševali po izletniških točkah v okolici stalnega prebivanja, zaradi česar so panoramske lege kar same silile v odgovor. Ker tokrat načrtujemo izmeriti žarčenje izletniških krajev v ljubljanski okolici smo analizirali le odgovore 43 študentov iz Ljubljane. Tab. 4.: Izletniške točke ljubljanskih študentov geografije v šolskem letu 1988/89* Izletniški kraji Število odgovorov Letnik v gravitacijskem Absl. % I. II. III. IV. območju Ljubljane Šmarna gora 36 20,9 21 6 4 5 Rožnik/Tivoli 19 11,0 14 2 3 - Rašica 15 8,7 3 7 1 4 Katarina 14 8,1 3 2 2 2 Golovec 9 5,2 4 4 - 1 Iški Vintgar 9 5,2 2 1 3 3 Ljubljanski grad 7 4,1 4 2 - 1 Urh 7 4,1 3 3 1 - Toško čelo 7 4,1 4 2 - Polhcgrajski dolomiti 5 2,9 1 2 1 1 Bled 4 2,3 1 1 - 2 Velika planina 4 2,3 1 1 1 1 Troje navedb (3x3) 9 5,2 3 0 - - Dvoje navedb (5x2) 10 5,8 4 2 - - Ena navedba (17xl) 17 9,9 12 9 3 4 Skupaj 127 100,0 85 44 20 24 * n = 43 (I. letnik = 23, II. letnik = 10, III. letnik = 4, IV. letnik = 6) Za večino študentov je Šmarna gora (83,7%) najpomembnejša izletniška točka. Dokaj pogosto obiskujejo še Tivoli z Rožnikom (44%), Rašico (34,9%) in Katarino (32,6%). Bled, Krvavec, Velika planina in kraji, ki so dosegljivi predvsem v okviru prevoza z osebnim avtomobilom (in zato neredko domena staršev in starejših generacij) se v navedbah pojavljajo bolj proti koncu. Začudi tudi pomanjkanje navedb krajev v katerih vemo, da je precej počitniških hišic. Razen Rašice niso omenili niti enega tovrstnega kraja (Rakitna, Zaplana, Gorenja vas...)Zato nazadnje niti ne preseneča, če se pogosteje, vendar ne na vrhu razpredelnice , pojavljajo specifična, A. Gosar - 272 - Potovanja študentov.. mladini namenjena zabavišča (npr. Močilnik). Z leti interes po spoznavanju domačega okolja poraste, saj poznajo, denimo, študenti prvega letnika v povprečju le tri, drugi pa štiri in več izletniških točk v okolici Ljubljane. (Tab.4) 3. SKLEP Rezultati analize potovalnih navad ljubljanskih študentov geografije so hkrati izhodišče za ugotavljanje intenzitete in moči žarčenja predvsem jugoslovanskih turističnih središč. Z za študirajočo mladino ustrezno infrastrukturo lahko posamezna turistična območja ter kraji pritegnejo bolj ali manj številno tovrstno starostno in socialno strukturo gostov. Splošna ugotovitev je, da turistična industrija Zahodne Istre in Slovenskega primorja nimata pravega konkurenta. Žarčcnjc Poreča, Portoroža in Pule z okolico v Slovenijo in znotraj socialnogeografskc skupine študentov geografije je vsaj v pogledu poletnega oddiha tako močno, da se mu ne upira niti ena izmed štirih starostnih skupin (letnikov). Razlik ni v tem pogledu niti med spoloma. Opaziti pa je z leti naraščajoča žarčenja (dejavniki pritegovanja) oddaljenejših krajev in dežel. Z vstopom v četrti letnik izkazuje večina študentov že daljšedobno bivanje v tujini (Grčija, Anglija), ali preživete počitnice na Jadranu. Morda je prav za skupino študentov geografije značilno, da je žarčenje "naravnogeo-grafskega spektra" močnejše od družbeno-geografskega. Med slovenskimi izletniškimi kraji, ki jih poznajo, so nedvomno v ospredju tisti z alpskim značajem, panoramsko lego in drugimi naravno-geografskimi značilnostmi in posebnostmi (Postojnska jama). Kraji s kulturno dediščino arhitektonske, etnološke, arheološke ali druge zvrsti se v sam vrh interesa te socialnofgeografske skupine ne uvrščajo. Med prostorskimi komponentami razvoja za potrebe omenjene populacije bi kazalo uvrstiti ponudbo počitnikovanj ob Mcditcranu, ki bi se starosti (letniku)primerno širila v Jugoslaviji in izven države. Obenem bi kazalo ponuditi različne oblike organiziranja bivanja in izobraževanja v tujini in domovini (ekskurzije, meduniverzitetna izmenjava), ki bi kulturo sosedstva približala tudi študentom geografije v Ljubljani. A. Gosar - 273 - Potovanja študentov .. LITERATURA IN VIRI Gosar, A. 1971: Pomen turistične agencije Kompas za slovensko prebivalstvo in slovenski prostor, Diplomsko delo, Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta, Ljubljana. Gosar, A. 1979: The urban grovvth and spatial problems of recreation in Slove- nia/Yugoslavia, Studies in the Geographv of Jeršič, M. 1976: Rekreacija - Zasnova uporabe prostora: pomen prostora za razvoj rekreacije, Zavod SRS za družbeno planiranje, Ljubljana Maier, J. 1975: Dic Stadt als Freizeitraum - Ansatzc fiir eine Analvse innerstadtischer Freizeiteinrichtungen in Milnchen, Geographischc Rundschau 1975/1, str. 7-30, Braunschvveig. Pepeonik, Z. 1979: Recreation in Zagreb, the leading industrial tovvn in Yugoslavia, Studies in the Geographv of Tourism and Recreation V/iener geographische Schri-ften 53/54, str. 186-191, Wien. Raffertv, M. 1988: The cffects of instruction in geographv on college studenfs per-ception of vvcrld regions as tourism destinations, Paper for the Meeting of the IGU Commission Tourism and Recreation, Christchurch, Nevv Zealand. Ruppert, K./Maier, J. 1970: Naherholungsraum und Naherholungsvcrkehr - geographische Aspckte cines speziellcn Freizeitverhaltens, Zur Geographie des Freizcit-verhaltens, str. 55-70, KalmOnz/Regensburg. Ruppert, K. 1971: Nahcrholung in der urbanisierten Geseilschaft, Der Tourismus und seine Perspektiven fiir SGdost Europa, WGI-Berichte zur Regionalforschung, B.6, Miinchen. Saarinen, T. 1938: Centering of Mcntal Maps of the VVorld, National Geographie Research, Vol.4, str. 112-127, VVashington D. C. Umek, M. 1984: Raven znanja geografije pri študentih geografije na začetku visokošolskega študija geografije v šolskem letu 1983/84, Geografski obzornik 31/2-3, str. lo4-113, Ljubljana Popit, 1.1989: Lani rekorden obisk tujcev, "Delo",10/2, str.2, Ljubljana. Statistički godišnjak 1988: Tab.121.35 - Ulaz stranih putničkih vozila i putnika preko granice, str.310; Tab.125.6 - Prelaz putnika preko granice, str. 350, Beograd. Oddelek za geografijo FF v Ljubljani 1988: Anketa o preživljanju prostega časa študentov, Filozofska fakulteta, Ljubljana. A. Gosar -274- Potovanja študentov.. DIE FREIZEITGESTALTUNG DER STUDENTEN - EIN BEITRAG ZUR BEVVERTUNG DER STRAHLUNGSKRAFT VON FREIZEITSTANDORTEN INNERHALB EINER SPEZYPHISCHEN SOZIALGEOGRAPHISCHEN GRUPPE Die studentische Freizeitgestaltung ist selten ein Objekt geographischer Forschungen. Falls Studenten von Geographen unter die Luppe genommen vverden, dann iiblichervveise nur dann falls Lehrerfolge (Raffertv, 1988) oder VVeltperzeptionen (Saarinen, 1988)dieser studiert vverden sollten. Es ist schon lange her als auch sie in einer geographischen Freizeitstudie als eine spezyphische Sozialgruppe (Maier, 1975) untersucht vvorden sind. Geographiestudenten der Universitat von Ljubljana sind die ersten die innerhalb Jugoslavviens nach ihren Freizeitstandorten befragt vvurden - mit der Absicht nahmlich die Reichvveiten dieser zu prilffen und die Anziehungskraft jugoslavvischer Frcmdenvcrkchrsorte und Freizeiteinrichtungen innerhalb dieser sozialgcographischen Gruppe zu messen. Aus der crvvahntcn Bcfragung vvurden zur hiessigen Darstellung drei Fragegruppen analisiert und bevvcrtet. Man berUcksichtigt hiermit das studentische Wandern und die studentische Erholung vviihrend der Sommerferien, man ist daran interessiert uber den Bekannschaftsgrad einzelner slovvenischen natur- und kulturhystorischen Fremdcnverkehrsatraktioncn informiert zu vverden und man fragt letztlich nach Zielorten der tagtaglichen Freizeitgestaltung. Die befragte Studentengruppe zahlte 152 Personen ( 93.4% aller Fragebogcn konnten ausgevvertet vverden ), vvovon 8o.9% Frauen vvaren. Im ersten Jahrgang vvurden 56.3% FragebOgen ausgctcilt, auf die folgenden drči Jahrgangc fiel der Rcst ausgeglichen. Die ersten Rcsultatc der Bevvertung zeigten.dass innerhalb der gesammten Studentcnschaft die Anziehungskraft der Freizeitstandorte ( Unterkunft- und Sporteinrichtungcn ) in VVcstistrien ( Porcč,Portorož,Pula ) seit Jahren unilbertroffen sei. Zvvar schvvacht diesc Ausstrahlungskraft innerhalb der altercn Jahrg3nge,ist aber auch darunter eine " cinsamc Spitzc".Das Geographiestudium bevvegt im allgemeinen zum Fernvvandcrn vvcsvvcgcn Studenten der letzten Semester ihre Ferien in grOsserer Zahl in fernen Ortcn (Suddalmatien, Griechenland ) verbringen, oder auf Reisen sind (England.USA). Das Interesse der Geographiestudenten fUr kulturgeschichtliche Denkmaler ist Obcraus gering. Unter 145 touristisehen Attraktionen die sie innerhalb Slovveniens gut kanntcn vvaren 63. 4% rcin naturgeographische (morphologische.karstliche) Formen. Das Studium der Gcographie bevvegt auch nicht zur kultugeographischen Perzeption. A. Gosar - 275 - Potovanja študentov.. Mit den Jahren Studiums w3chst tatsachlich nur das Kennen der Topographie, denn Studenten der letzten Semester zahlten im Durchschnitt mehr, und nicht allgemein bekanntc Naturvvunder bzw. Orte auf. In Betracht der Tendenz zu Fernreisen ( vvdhrend des Studiums der Geographie ) und angesichts der geringen Kenntnisse Uber Kulturen im eigcnen und benachbarten Landern, vvarcn Schritte zu ervvagen Austauschstudien innerhalb jugoslavvischcr und europaischer Universitatcnkette zu gestalten. SA VREMENI PROBLEMI DOMAČEG I INOSTRANOG TURIZMA U JUGOSLAVIJI Stevan M.Stankovič* IZVLEČEK UDK 911.3:796.5 (497.1) Turizam u Jugoslaviji ima dugu i bogatu tradiciju. Domači turizam ima nekoliko osnovnih karakteristika. Analiza jc pokazala da su neke od njih identične sa stranim turizmom. To znači da obe vrste turizma treba sinhronizovano razvijati. ABSTRACT UDC 9113:796.5 (497.1) CONTEMPORARY PROBLEMS OF DOMESTIC AND FOREIGN TOURISM IN YUGOSLAVIA Tourism in Yugoslavia has a long and rich tradition. Domestic tourism in YugosIavia has several basic characteristics. The analvsis has shown that some of them are identical vvith forcign tourism. This means that both kinds make a unique vvhole. 1. UVOD Domači i inostrani turizam u Jugoslaviji ima dugu tradiciju, koja je od značaja i za savremeno stanje. Od najranijih početaka, razvoj turizma na tlu naše zemlje, pratile su odgovarajuče društvene i profesionalne organizacije. Neke od njih bile su i ostale osnova sadašnjih društvenih i profesionalnih institucija iz domena turizma, ugostitelj-stva, zaštite prirode za potrebe turizma, inicijativc i receptivc turističkog prometa. Savremcni turizam u Jugoslaviji se odlikuje učeščem velikog broja naših gradjana i stranaca u različitim vrstama turističkih kretanja. Turizam je tokom vremena uslovio niz novih pojava i procesa u prostoru, koje ranijc nisu biic ni dovoljno poznate ni dovoljno istražene. Kako su domači i inostrani turizam od značaja za platni bilans zemlje, zapošljavanje, preusmeravanje potrošnje, invetiranje u odgovarajuče smeš-tajne, ugostiteljske, saobračajne kapacitete i objekte komunalne infrastrukture, turizam se nameče kao polifunkcionalna delatnost u vremenu i prostoru, sa nizom specifičnih zahteva, koji se mora ju rešavati na osnovu detaljnih naučnih istraživanja stru-čnjaka različitih profila, pri čemu geografi imaju jasno definisano mesto (Stankovič, 1987, 42). * Dr., univ.prof., Geografski fakultet, PMF, 11000 Beograd, Študentski trg 3/III. S. M. Stankovič - 277 - Savremeni problemi... Domači turistički promet predstavlja prelivanje dela lične potrošnje iz brojnih matičnih u sve brojnija turistička mesta i ima veliki ekonomski značaj. Osnovni pravci kretanja našeg stanovništva su usmereni iz kontinentalnog ka primorskom prostoru, iz velikih gradova i industrijskih centara ka izleltištima, planinama i banjama, kao i iz regije gušče naseljenosti ka regijama kojc su bogate spomeničkim vrednostima i dobro očuvanom prirodom. Domači turizam se mora uvaža%'ati i sa zdravstvenog, vaspitnog, kulturnog i socijalnog značaja. Na ovim njegovim osobinama počivaju vanekenomske funkcije, koje je potrebno više i sistematičnije negovati i unapredjiva-ti, jer je turizam osnova patriotizma, druželjublja i medjusobnog zbližavanja ljudi udaljenih prostora. Domači turizam u Jugoslaviji se u periodu posle drugog svetskog rata udvijao u razli-čitim društvenim i ekonomskim uslovima, te je imao i različita obeležja, ali u celini gledano značajan uzlazni trend. Sedamdesetih godina turizam dobija status prioriteta, te se grade brojni objekti, unapredjuje propaganda i uvode stimulativne mere na nivou federacije. Več tada jasno se ispoljiia činjenica da je veča pažnja posvečivana inostranom nego domačem turizmu, te se počinju nazirati izvesne disproporcije. Najviše objekala izgradjeno je u priobalju Jadranskog mora i na ostrvima, te je još jače naglašena usmerenost turista iz kontinentalnih prostora ka primorskim. To je izazvalo i povečanu koncentraciju turističkog prometa na letnje mesece, kada su uslovi za rekreativni boravak najpovcljniji. Kako je u medjuvremenu sve jasnije ispo-Ijcn pad vrednosti dinara prema konvertibilnim valutama, došlo je do povečanja cena turističkih roba i usluga. Visoka lična i turistička potrošnja u mnogim stranim zemljama iz kojih Jugoslavija dobija najviše turiste (SR Nemačka, Austrija, Italija, Velika Britanija) uz pad kupevne moči domačeg stanovništva, uslovili su nove proporcije u ukupnom turističkom prometu. Više i bolje planiran je i programiran razvoj inostra-nog nego domačeg turizma u Jugoslaviji. To proističe iz značaja deviznog priliva po osnovu turizma za poboljšanje platnog bilansa zemlje, koji je godinama negativan. U trči za devizama, dinar kao sredstvo plačenja je zapostavljen. Činjenica je da turizam nikada nije bio uzrok inflaciji i devalvaciji dinar, ali jc delio sudbinu sličnih uslužnih delatnosti i zajedno sa saobračajem ublaživao deficit platnog bilansa (Stankovič, 1983, 201). 2. DEVIZNI PRIHOD Godine 1988. naša zemlja je ostvarila ukupan devizni prihod od 22,9 milijardi dolara. Od toga je 12,8 milijardi dolara dobijeno izvozom različitih roba, a 11,1 milijarda dolara zaradjena turizmom, saobračajnim uslugama, prijemom doznaka naših gradjana iz inostranstva i iz drugih izvora. Sa 2,024 milijarde dolara prihoda od stranih turista, S. M. Stankovič - 278 - Savrcmeni problemi™ turizam je u ukupnom deviznom prihodu naše zemlje učestvovao sa 8,83 %, a u nerobnom prilivu deviza sa 18,23 %. Bez obzira što je inostrani turizam u Jugoslaviji znčajan izvor deviznih prihoda, stanje se mora posmatrati u kontekstu niza okolnosti. Naime, devizni priliv po osnovu razvoja inostranog turizma u našoj zemlji 1987. godine u odnosu na prihode ostvarene 1986. godine, povečao se oko 15 %. U isto vreme dinar je prema dolaru devalvirao za 400 %. Nameče se jasan zaključak, da su nosioci razvoja turizma u Jugoslaviji, za nešto više ostvarenih deviza, morali dati znatno više roba i pružiti znatno više usluga. Takvo stanje direktno i indirektno utiče na ubrzanje inflacije, a ova negativno na domači turizam (Stankovič, 1989, 53). Devizni prihodi od inostranog turizma u dolarima Godina Prihod Godina Prihod 1955. 7.200.000 1975 768.414.000 1960. 15.882.000 1980. 1.114.700.000 1965. 81.700.000 1985. 1.050.200.000 1970 274.200.000 1988. 2.024.000.000 Promene pariteta dinara prema konvertibilnim sredstvima plačanja, uslovljavaju sni-žavanje cena roba i turističkih usluga za strane turiste. Zbog toga se naša zemlja mogla konkurentno uključivati u osvajanje stranog turističkog tržišta. Višestruko je potvrdjeno, da je to najlošiji način osvajanja tržišta, jer borba za isto mora bazirati na odstranjivanju nelojalne konkurencije unutar naše ponude, promociji novih turističkih vrednosti, svrsishodnijoj propagandi, obogačivanju sadržaja boravka, produ-ženju sezone, večoj vanpansionskoj potrošnji i slično. "Uz relativnu stabilnost dinara, naročito u razdoblju od 1974. do 1977. godine, još smo se i mogli uljuljkivati u uvje-renju da jc gubljenjc pozicija na svjetskom turističkom tržištu rezultat činjenice što je Jugoslavije izgubila prednost koju je u ranijim godinama imala po osnovi cijena turističkog usluga. Medjutim, neuspješno nastojanje Jugoslavije da se uglavnom porastom smještajnih kapaciteta i sporim mijenjanjem okoštalc strukture ponude održi na svjetskom tržištu nižim cijenama svojih usluga, najbolje se ogleda u raskoraku izme-dju porasta prometa i deviznog priliva po osnovi inozemnog turizma. Ali, kada više iz platno-bilansnih razloga nije bila u mogučnosti da osigura niti ravnomjernu opskrb-Ijcnost tržišta osnovnim prehrambenim i drugim robama, Jugoslavija je u 1982. godini zabilježila veliki pad i prometa i potrošnje stranih turista. Naime, upravo je neočeki-vano nagli porast salda dohotka od turizma u razdoblju od 1960. do 1973. godine, unatoč višestrukih zastoja u posljednjih petnaestak godina i drastičnog pada u 1982. godini, doprineo tome da se izvozne mogučnosti jugoslavenskog turizma kao i njegov doprinos platnoj bilanci zemlje cesto preuveličavaju" (Vučkovič, 1987,180). S. M. Stankovič -279- Savrcmeni problemi... 3. TURISTIČNI PROMET U razvoju domačeg i inostranog turizma u našoj zemlji ima dosta razlika, ali su ispo-Ijene i izvesne zajedničke osobenosti. Medju njima se ističu sve veča mobilnost turista, naglašen sezonski karakter, neravnomerno povečanje prometa po godinama, izrazita usmerenost ka Jadranskom moru i ostrvima, proširenje promena na veči broj turističkih mesta, kao i mogučnost izdvajanja karakterističnih perioda. Zajedničke odlike ukazuju na potrebu jedinstvenog pračenja i usmeravanja razvoja obe vrste prometa. Godina Domači Strani D. S. 1948. 1.616.756 61.500 96 4 1950. 2.319.697 41.221 98 2 1955. 2.925.768 485.294 86 14 1960. 4.314.903 873.140 83 17 1965. 5.284.000 2.658.000 66 34 1970. 7.112.000 4.748.000 60 40 1975. 9.711.000 5.835.000 62 38 1980. 11.679.100 6.410.400 64 36 1985. 13.579.000 8.436.000 62 38 1987 13.349.000 8.907.000 60 40 Sl.l. Domači i strani turisti u Jugoslaviji Porast broja domačih turista u Jugoslaviji po pojedinim godinama i dužim vremenskim periodima, dosta je neravnomeran, što jc uslovljeno delovanjem niza faktora u mestima stalnog boravka stanovništva, kao i umestima njihovog turističkog opredeljen ja. Promet domačih turista zavisio je i zavisi od odgovarajučih pozitivnih i negativnih promena u privredi, politici i društvenoj stvarnosti. Uz to, na obim prometa deluju stimulativne mere, navike, potrebe i mogučnosti za promenom mesta boravka. Inostrani turizam u našoj zemlji pokazujc bržc stope rasta. Tome je doprinelo nekoliko jednokratnih devalvacija dinara, otvorenost granica naše zemlje, prepoznativost Jugoslavije na inostranom turističkom tržištu, povoljan geografski položaj, relativno dobra saobračajna povezanost, velika vrednost prirodnih i antropogenih potencijala, sve obimnija materijalna baza, afirmacija nekih centara planinskog turizma i si. Smatramo da je nepotrebno fiksirati odredjenc proporcije broja domačih i stranih turista. Na sadašnjem nivcu razvoja turizma jedino opravdanje ima sinhronizovan razvoj obe vrste turističkog prometa. Mere nadležnih državnih i društvenih organizacija potrebno je jasno definisati, jer je celovit turistički premet osnova potpunijeg koriščenja postoječih turističkih vrednosti Jugoslavije koje su Iokalnog, regionalnog, repu-bličkog, jugoslovcnskog, evropskog i svetskog značaja. Ukupnim razvojem turizma potrebno je uticati i na intenzivniji razvoj kontinentalnih turističkih centara i regija, S. M. Stankovič -280 - Savremeni problemi... posebno banjskih, jezerskih i planinskih. Uz to, plasmanom ponude za kongresni, lovni i manifestacioni turizam, moguče je izvesno produženje turističke sezone, kao osnove za ostvarivanje večih dinarskih i deviznih ekonomskih efekata (Stankovič, 1987, 43). Broj nočenja domačih i stranih turista u Jugoslaviji pouzdaniji je pokazatelj lurističog prometa, u odnosu na broj turista, te ga s pravom uvažavamo. Godina Domači Strani D. S. 1948. 8.993.638 417.907 96 4 1950. 8.640.158 178.541 98 2 1955. 9.253.974 1.832.555 83 17 1960. 19.512.496 3.510.500 85 15 1965. 21.411.000 11.240.000 66 34 1970. 25.943.000 22.560.000 53 47 1975. 38.805.000 31.622.000 55 45 1980. 50.128.100 36.977.900 57 43 1985. 58.322.100 50.816.000 54 46 1937. 57.684.000 52.299.000 52 : 48 SI. 2. Nočenja domačih i stranih turista u Jugoslaviji Usporeniji rast broja nočenja domačih turista u odnosu na strane u Jugoslaviji, uslo-vila jc izrazita komercijalizacija turizma. "Razdoblje nakon privredne reforme (1965) karakteristično je za domači turizam u Jugoslaviji po tome što on više nije potican državnim (društvenim) mjerama, več je prepusten pretežno tržištu i djelomično krizi radnih kolektiva za odmor svojih članova. Praktično, umjesto dotadašnjeg gledanja na domači turizam kao socijalnu kategoriju, prelazi se na tretman turizma kao ekonomske kategorije koju opredeljuje kupovna moč i razina osobne potrošnje (tada još niske). Kako nisu bili ustvoreni uvjeti za takav razvitak domačeg turizma, a neposredno nakon reforme ti su uvjeti pogoršani u odnosu na ranijc razdoblje (povečanje cijena i ukidanje povlastica" (Kobašič, 19S7,14). Komplementarnot izmedju domačeg i inostranog turističkog prometa u našoj zemlji jasno jc utvrdjena. Utvrdjeno je da se pri svakom smanjenju inostranog turističkog prometa, povečava domači. Največe razlike evidentiraju se u hotelskom smeštaju turista. Kada strani turisti dužc i više borave u hotelima, smanjuje sc udeo domačeg prometa. Kada strani turisti ne poka-zuju veče interesovanje za hotelskim smeštajem, isti se nudi domačem turističkom tržištu, kojc je u gotovo čitavom posleratnom razvoju turizma, a naročito u vreme njegove komerciajalizacije posle sedamdesetih godina, svojevrsna rezerva turističke ponude (Kobašič, 1987,18). r14 MILIONA 0)0> O) O) O Ci O O) O O S. M. Stankovič - 2S2 - Savrcmeni problemi... 4. ZAKLJUČAK Savrcmeni problemi razvoja domačeg i inostranog turizma u Jugoslaviji su brojni i raznovrsni. Za plansko privredjivanje po osnovu turizma, neophodanje viši stupanj koordinacije domačeg i inostranog turizma, kako bi se ostvarili odredjeni ekonomski, ali i vanekonomski efekti. Sinhonizacija razvoja uslovljena je činjenicom da i jedni i drugi turisti koriste iste smeštajnc kapacitete, iste saobračajnice, neka prevozna sredstva i uopšte matcrijalnu bazu, infrastrukturu, prirodne i antropogcnc turističke vrednosti. Malo je objekata, turističkih centara i turističkih regija Jugoslavije, koje, pri sadašnjem stanju poponjenosti kapaciteta, mogu uspešno poslovati samona domačem ili samona inostranom turističkom tržištu. Potreba uskladjivanja domačeg i inostranog turističkog prometa u našoj zemlji, mora da bazira na detaljnom poznavanju potražnjc i platežnih mogučnosti domačih i stranih turista. Problemi izvesnog zaostajanja domačeg turističkog prometa za inostranim, nisu stvar samo pojedinih privred-nih, političkih i društvenih organizacija, več najšire društvene zajednice. U tom smislu čini se ncophodnim, kada je u pitanju domači turizam, iznalaženjc pravih stimulativnih mera i njihova višegodišnja doslcldna primena na čitavoj teritoriji Jugoslavije. Sigurno je da če turizam i u narednom periodu deliti sudbinlu najavljenih ekonomskih, političkih i društvenih promena, ali se mora uvažavati kao ozbiljna mogučnost za svrsishodno rešavanje nekih problema. U večini dosadašnjih planskih i koncepcij-skih pritupa turizmu u Jugoslaivji, domače tržište nije tretirano na odgovarajuči način. Gotovo svuda i uvek, prioritet je davan inostranom turističkom prometu, kao izvoru deviznih prihoda. U takvoj situaciju društvo mora tražiti i pronaiaziti nova rešenja unapredjenja domačeg turizma (Pirjavcc, 1988, 94). LITERATURA Stankovič M.S., 1983, Turizam u Jugoslaviji. "Turistička štampa", Beograd. Vučkovič A., 1987, Ograničcnost doprinosa turizma platnoj bilanci Jugoslavije. Zbornik radova Turizam u medjunarodnoj razmjeni", Ekonomski fakultet, Zagreb. Stankovič M.S., 19S7, Savrcmeni zadaci turističke geografije Jugoslavije. Geografski glalsnik, broj XLIX, Geografsko društvo Hrvatske, Zagreb. Kobašič A., 1987, Turizam u Jugoslaviji. "Informator", Zagreb. Pirjavec B., 198S, Ekonomski aspekti jugoslovanskog turizma. "Školska knjiga", Zagreb. Statistički godišnjak SFR Jugoslavije, 1949-1988. Saveznizavod za statistiku, Beograd. Stankovič M.S., 1989, Uskladjivanjc razvoja domačeg i inostranog turizma u Jugoslaviji. Glasnik Srpskog geografskog društva, sveska LXIX, broj 1, Beograd. S. M. Stankovič - 283- Savrcmeni problemi... CONTEMPORARY PROBLEMS OF LX)MESTIC AND FOREIGN TOURISM IN YUGOSLAVIA Tourism in Yugoslavia has a long-standing tradition and provides a basis for econo-mic effects vvhich are of consequence to Yugoslav balance of pavments. Tourism in Yugoslavia affects a series of economic and non-economic aetivities, either directlv, or indircctlv or in multiple aspeets. Some segments of those relations and aspects are subject to specific geographical and, particularlv, touristic geographical investigations. Sincc the end of the Second VVorld War domestic and foreign tourism in Yugoslavia have not been developing equally vvell. In 1949 there vvere registered 1.985.630 domestic and only 31. 920 foreign tourists in Yugoslavia. The percentage vvas 98 : 2. In 1987 there vvere 13.349.000 domestic and 8.907.000 foreign tourists in Yugoslavia. The percentage vvas 60 : 40. The statistics shovvs that foreign tourism has developed faster than domestic. This is also confirmed by the data on overnight stays. In 1950 tourist rcalized 8.640.15S overnight stays, and foreign tourists only 178.541. The percentage vvas 98 : 2. In 1987 domestic tourists in Yugoslavia realizcd 57.684.000 overnight stays, and foreign tourists 52.299.000. The percentage vvas 52 : 48. For a succcssful development of tourism in Yugoslavia it is necessary to synchronizc the development of both domestic and foreign tourism. Only in ihis way it is possible to achieve a satisfactory degre in using the already cxisting material basis and to prolong the tourist season. Besides economic funetions vvhich are cmphasized in foreign tourism, as a source of foreign currency incomc, domestic tourism plays an important part in developing educational, social, and cultural funetion. Above aH, domestic tourism contributes to the development of patriotism. PROBLEMI PROSTORNOG U RED JEN J A PRIVREDNO NEDOVOLJNO RAZVIJENIH PODRUČJA BOSNE I HERCEGOVINE Miloš D. Miškovič* IZVLEČEK UDK 9113:711.2 (497.15) Po sprejetih kriterijih ima 43,7 % teritorija Bosne in Hercegovine status ekonomsko nezadostno razvitega območja. Avtor prikazuje glavne probleme prostorske ureditve. ABSTRACT UDC 9113:711.2 (497.15) PROBLEMS OF SPATIAL ORGANIZATION OF THE UNDERDEVELOPED REGIONS OF BOSNIA AND HERZEGOVINA The status of economically underdeveloped regions by accepted eriteria has 43,7 % of Bosnia and Herzegovina. The author states main problem of spatial organization of those regions. Po postoječim kriterijima gotovo polovina naše zemlje ima status privredno nedo-voljno razvijenih područja obuhvatajuči tri SR - Bosnu i Hercegovinu, Crnu Goru i Makcdoniju te SAP Kosovo ili sa stalno prisutnim nesaglasjem o tome izmed ju razvijenih i nerazvijenih dijelova zemlje. Nerazvijeni u prvi plan ističu kao kriterij društveni proizvod po stanovniku, jer on više umanjuje njihovu razvijenost, a razvijeni se opredjeljuju za osnovna sredstva po stanovniku i rclativnu zaposlenost, jer im ovo više odgovara. Jedan broj istaknutih ekonomista več godinama ističe da, uzme li se u obzir granična vrijednost izvjesnih kriterija - nacionalni dohodak po stanovniku, osnovna sredstva po stanovniku i broj zaposlenih na 1000 stanovnika, i razvijene republike - Hrvatska, Slovenija i dio Srbije bez Kosova imali bi svoja nerazvijena područja. Predlagano je, da se po opštinama u čitavoj zemlji utvrdi stepen nerazvijenosti, da se takvi dijelovi zakonski utvrdc i tek da se na osnovu toga ostvaruju prava na podsticajna sredstva. Ovako izvršena diferenciacija na nerazvijene i razvijene omogučila bi svrsishodnije ulaganje sredstava iz različitih izvora i isključilo trošenje ovih sredstava za neproduktivne svrhe vodečih gradova republika i pokrajina te opštinskih centara. * Dr.,izr.prof., Odsek za geografijo PMF, 71000 Sarajevo, Vojvode Putnika 43, YU. M. D. Miškovič - 285 - Problemi prostornog.. Na teritoriji SR BiH privredno nedovoljno razvijena područja su utvrdjena na osno-vu slijedečih kriterija: 1. Društveni proizvod ukupne privrede po stanovniku. 2. Nacionalni dohodak po stanovniku. 3. Stepen zaposlenosti stanovništva - broj zaposlenih u društvenom sektoru na 1000 stanovnika. 4. Vlastita kalkulativna sredstva za opštu i zajedničku potrošnju. Tako imaju status nerazvijenih opštine kod kojih dostignuti nivo razvijenosti mjeren sa tri od četiri pokazatelja, od kojih je jedan društveni proizvod ukupne privrede, ne prelazi graničnu vrijednost od 75 % prosjeka Republike. Na osnovu ovakve kvalifikacije status nerazvijenih ima 46 opština (43,7 % teritorija i 35,7 % stanovništva SR BiH): Bijeljina, Bosanska Krupa, Bratunac, Busovača, Cazin, Čelinac, Duvno, Fojnica, Gračanica, Gradačac, Grude, Hadžiči, Kalesija, Kiseljak, Kladanj, Ključ, Kotor Varoš, Laktaši, Lističa, Lopare, Ljubuški, Nevesinje, Odžak, Orašje, Posušje, Prnjavor, Pro-zor, Rudo, Sanski Most, Skcnder Vakuf, Srebrenica, Srebrenik, Sekoviči, Teslič, Tešanj, Velika Kladuša, Zvornik i Žepče. Uzme li se u obzir i tendcncija opadanja broja stanovnika u 35 opština BiH i uvjet da granična vrijednost za društveni proizvod ukupne privrede po stanovniku ne prelazi 90 % republičkog prosjeka, tretman privredno nedovoljno razvijenih opština u 1989. i 1990. proširio bi se na još osam opština: Foča, Kalinovik, Krcševo, Livno, Mrkonjič Grad, Rudo, Rogatica, Šipovo i Trnovo. Pregled stepena razvijenosti opština BiH ilustrujc sledeča tabela - SR BiH = 100,0. Društveni Nacionalni Stepen Kalkul. proizvod po dehodak po zaposlen. prihodi stanovniku stanovniku stanovnika opština 1987 1987 1987 1986 do 35 % 3 3 _ _ 35,5-50,0 % 12 8 10 1 50,5-75,0 % 28 29 26 29 75,5-100,0 % 33 34 34 46 100,5-120 % 12 12 16 14 više od 120,5 % 21 23 23 19 Opština 109 109 109 109 Iz priložene karte je vidljivo, da privredno nedovoljno razvijenc opštine BiH obrazu-je pet karakteristično razmještenih skupina - dvije u južnom i tri u sjevernom dijelu Republike, dakle, ima ih u svim prirodnim i društveno-ekonomskim cjelinama. Izne-nadjuje činjenica da opština sa ovakvim društvenim i ekonomskim statusom ima i u peripanonskom dijelu BiH, bosanskoj posavini. Teško je prihvatiti zbilju da ovoj skupini pripada i plodna Semberija koja se gotovo čitava nalazi u okviru opštine Bijeljina. M- D. Miškovič 286 Problemi prostornog.. Koncipiranje strategije našcg poratnog razvoja i ustvarivanje odgovarajučih ciljcva je dobro poznalo. Uzme li se u obzir i naslijedjeno stanje, treba istači, da su dinamiku društveno-ekonomskih i prostornih promjena otežala velika ratna razaranja i ljudske žrtve za vrijeme velikih bitaka tokom NOR-a na teritoriji BiH. BiH jc na ovaj način izgubila oko 174 000 svojih gradjana, bez lica poginulih u NOB. Šteta u industriji i rudarstvu procijenjcna je na 2.511.419.066, a šumarstvu 6.696.421.109 dinara. Na teritoriji BiH je uništeno oko 450 km2 mlade šume, 70 % stočnog fonda. Porušeno je 32 000 zgrada u gradovima, oštečeno oko 41 000. Posebno su težko stradala sela: uništeno jc 323 500 stambenih i privrednih zgrada, a broj oštečenih seže do 150.000. Posredne štete je teško procijeniti. Ovakvu destrukciju u društveno-ekonomskoj i pro-stornoj strukturi teško je bilo sanirati. Prioritet je dat teškoj industriji, bitnim elemcn-tima tehničkc infrastrukture i urbanim centrima. Za djelotvorno funkcionisanje politike prostornog uredjenja veoma je značajna njegova intelektualna i zakonodavna pozicija. Ova druga oživotvorena je 1974. godine donošenjem Zakona o prostornom uredjenju ali je i dalje djelatnost prostornog planiranja institucionalno ostala neizgradjena i kadrovski ncpotpuno profilirana. Suvi-šno je isticati da je i za ovu djelatnost potrebna široka naučna baza. Za ilustraciju zakonodavne manjkavosti neka posluži i ovaj primjer. Članom 268. Zakona o prostornom uredjenju iz 1974. predvidjeno je da radna organizacija koja se registru je za izradu prostornih planova mora imati najmanj šest lica sa visokom spremom, od kojih su najmanjc dvojica arhitekti. U novom Zakonu o prostornom uredjenju iz 1987. učiniče sc veliki pomak - preciznije se odredjujc profesionalna struktura zaposlenih u organizaciji udruženog rada za izradu prostornih planova: dva lica treba da budu inženjeri arhitekture, dva gradjevinarstva (za saobračaj i vodoprivredu), inže-njer poljoprivrede i diplomirani ekonomista. Ostali potrebni stručnjaci se ne pominju. Nakon analize Prostornog plana BiH za period 1981. do 2000. godine namače se za-ključak da ne postoji cjelovita koncepcija prostorne strukture Republike. Ova se misao u prvom redu odnosi na razradu razvoja večih gradskih centara i vodečeg grada Republike, diferencijalan pristup analizi urbane mreže u pojedinim dijelovima radi usmjeravanja njihovog razvoja u modele sa stanovišta tekučih i budučih funkcija. Proces dekoncentracije gradskih funkcija različito je izražen u pojedinim gradskim centrima, provodi se u prvom redu u interesu tih gradova a manje u interesu prilago-djavanja izvangradskog prostora funkciji gradova, njihovog privrednog aktiviranja i slvaranju inicijalnih elemenata urbane regije sa stanovišta sadašnjih naučnih sazna-nja, ekonomskih i tehničkih mogučnosti. Veoma bi značajno bilo več sada umanjiti negativne tokove u urbanej i ruralnoj mreži koji su u suprotnosti sa novim vizijama organizacije prostora. Transformacija geografskog prostranstva u moderno funkcionalno i estetski organizovanu teritoriju traži i odredjene organizacione predpostavke radi izrade prostornog plana BiH, regionalnih prostornih planova i prostornih planova za opštine. M. D. Miškovič - 287 - Problemi prostornog.. Izostala je potrebna elaboracija prostornog uredjcnja monofunkcionalnih horoloških cjeiina za poljoprivredu, šumarstvo, turizam i rckreaciju. Izražene kolizije izmedju ovih funkcija bilo bi mudro rješavati u skladu sa dobro prostudiranim prognozama i širim društvenim interesima. Naučne koncepcije za rekultivaciju pojedinih prirodno--teritorijalnih kompleksa krša BiH prenose se kao dug iz generacije u generaciju i u tom pogledu nije mala odgovornost geografije i geografa. Obilježavajuči četrdesetog-odišnjicu Univerziteta u Sarajevu tokom ove godine moralna je obaveza da se uz usmjeren svečarski ton izvrši analiza doprinosa nauke u uredjenju prostora. U politički i ekonomski neizgradjenim mcdjurcgionalnim podjelama rada i integraci-onim procesima primjerenim vremenu, od Prostornog plana se nije moglo ni očekiva-ti aktivnost na regionalnoj diferencijaciji prostora. Prepušteno je to u nadležnosl zajednicama opština koje u sadašnjim prilikama imaju više funkciju društveno-politi-čkih zajednica za društveno-politički rad, manje za ekonomske poslove i poslove prostornog uredjenja. Odlaganje ovog posla nije u korist racionalne regionalne politike i prakse na formiranju mezoregionalne podjele na regije sa profiliranim endogenim i egzogenim funkcijama. Nadležnosti prostornog planiranja ne iscrpljuju se projektima prostorne organizacije nego podrazumijevaju i uvid u njeno racionalno funkcionisanjc. Nepostojanje potrebne koordinacije izmedju društvenog i prostornog planiranja u svim fazama denoše-nja društvenih i prostornih planova kasnijc nanosi velike štete. Primjer za ovo su neke postolimpijske ambicije u turizmu, favorizovanje nekih gradskih centara i nekih opština. Poslovi prostornog planiranja su od posebnog društvenog interesa. Medjutim, i dalje su u BiH prostorno i društveno planiranje institucionalno odvojene djelatnosti; za poslove društvenog planiranja postoji stalni organ republičke uprave - Zavod za društveno planiranje a za poslove prostornog planiranja nema stalno radno nadležne ustanove, ti se poslovi odvijaju s vremena na vrijeme. Naučna saznanja iz oblasti uredjenja prostora koja nam difuzijom inovacija prispje-vaju iz inostranstva su dragocjena ali bez vlastitih metodoloških istraživanja našeg prostora i vlastite teorijske podloge nečemo imati efikasnu politiku regionalnog razvoja i racionalnog prostornog planiranja. Poratni vizionarski snovi o brzom tempu razvoja privredno nerazvijenih dijelova zemlje nisu se oslvarili pa stanje koje imamo danas u tom pogledu nije samo posledica svojevremenog kapitalističkog sistema. U kojoj mjeri odgovornost ide na neracionalna demografska kretanja i cfikasnost rada? Ako se mogu tražiti i nalaziti razloži u delikatnosti mijenjanja ekonomske i prostorne strukture planinskih područja BiH, M. D. Miškovič - 288 - Problemi prostornog.. privredno nerazvijena područja pcripanonskog oboda svoju sadašnju nedovoljnu privrednu razvijcnost mogu zahvaliti višegodišnjoj poziciji u primarnoj raspodjeli, na njihovim je plečima vršena obnova zemlje i industrijalizacije, od 1945. godine cijenc poljoprivrednih proizvoda, energije i sirovina regulisala je država. LITERATURA Analiza ostvarivanja politike ravnomjcrnijeg razvoja Republike i bržeg razvoja privredno nedovoljno razvijenih područja u periodu od 1986. do 1988. godine sa oejenom uslova i mogučnosti i mjerama za ostvarivanje politike u ovoj oblasti u 1989. i 1990. godini. SR BiH, Izvršno viječe Skupštine BiH, Sarajevo, 10. novembra 1988. Društveni plan Bosne i Hercegovine za period od 1986. do 1990. Službeni list SR BiH, broj 39. od 30. decembra 1985. Dugoročni društveni plan BiH za period od 1986. do 2000. godine. Službeni list SR BiH, broj 38. od 28. decembra 1985. godine. Prostorni plan Bosne i Hercegovine za period od 1981. do 2000. godine. Službeni list SR BiH, broj 15. od 28. aprila 1989. Zakon o prostornom uredjenju, Službeni list SR BiH, broj 13. od 23. maja 1974. Zakon o prostornom uredjenju, Službeni list SR BiH, broj 9. od 17. aprila 1987. PiirteJao-ocdovoljro razvijeoc opiti oc SR Bosne ia Hercegovine Kue&erecip coiticj prema rcdosljerju eavodenp u tetini. M. D. Miškovič -289- Problemi prostornog.. PROBLEMS OF SPATIAL ORGANIZATION OF THE UNDERDEVELOPED REGIONS OF BOSNIA AND HERZEGOVINA The status of the economicallv underdeveloped regions has bcen given to 46 communities, vvhich is 43,7 % of the territorv and 35,7 % of the population. The follovving are the criteria for dctermining the degree of development: 1. The social product per capita 2. The national income per capita 3. The degree of unemplovment 4. The income used for common expenditure The status of undcrdevelopet communities has been given to communities in vvhich the level of development, measured by three of four criteria (including the first obli-gatorily) does not surpass 75 % of the average of the Republic. The author analyses in main lincs the problems of spatial organization of those regions of Bosnia and Herzegovina pleading for coordination of social and spatial planning and bettcr organization provided by a vvider basis of experts. O DELU KNJIŽNICE ODDELKA ZA GEOGRAFUO FILOZOFSKE FAKULTETE Tatjana Šifrer* - Janja Turk" IZVLEČEK - UDK 02:91 (497.12) Članek na kratko predstavlja razvoj in delo knjižnice Oddelka za geografijo Filozofske fakultete od začetka do današnjih dni. ABSTRACT UDC 02:91 (497.12) ON THE WORK OF THE GEOGRAPHICAL LIBRARY AT THE DEPARTMENT OF GEOGRAPHY The articlc presents the development and vvork of the geographical librarv at the Department of Geographv from its begining up to the present. Po prvi svetovni vojni 1.1919 smo Slovenci končno dobili svoje slovensko univerzo v Ljubljani, v njenem sklopu pa je že istega leta zaživela tudi Filozofska fakulteta. Na njen poziv je v naslednjem letu Hrvat prof. dr. Artur Gavazzi organiziral Geografski institut, uredil dodeljene mu prostore v drugem nadstropju dotedanjega deželnega "dvorca", sedanjega glavnega poslopja Univerze Edvarda Kardelja na Trgu revolucije, tako da je v začetku februarja 1. 1921 že lahko pričel z delom. Dr. Gavazzi je s tem položil temelje notranje organiziranosti samega instituta in hkrati poskrbel tudi za institutsko knjižnico, kartografsko zbirko in laboratorij. Te prve dneve organiziranja in delovanja slovenske visokošolske geografije je sam opisal v kratkem zapisu iz 1. 1922 (Gavazzi, 1922). V njem poroča, da je Geografski institut sprva dobil za svoje delovanje na razpolago eno večjo in tri manjše sobe. V veliki sobi je bil seminar, v njej pa sta bili tudi dve veliki omari za knjige. Knjižnica je tedaj poleg "1.200 najvažnejših del" (Gavazzi, 537) imela tudi naslednje strokovne revije: "Pctermanns Mittcilungen" (kompletne), "Kartogr. Zeitschrift" (kompl.), "Zcitschrift" Geografskega društva v Berlinu (kompl.), "Mittcilungen" in "Abhandlungen" Geografskega društva na Dunaju (kompl), "Meteor. Zeitschrift" (kompl.), "Bulletin" Oceanografskega instituta v Monacu (kompl.), "Revue" za hidrobiol. in hidr. (kompl.), Hettnerjev "Geogr. Zeitschrift", "Annalen f. Hydr. u. marit. Meteor.", "La Geographie" (20 letnikov je podarilo Pariško geografsko društvo), "Annales de geographie" (podari! založnik), "Geographical Journal" (poslalo zastonj Londonsko geografsko društvo), potem Behm-VVagncrjcv "Jahrbuch" (kompl.), pa "Bibliotheca geographica" (kompl.). Zelo * Bibliotekarski svetovalec. Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta, Aškerčeva 12, 61000 Ljubljana, YU. ** Bibliotekar specialist, Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta, Aškerčeva 12, 61000 Ljubljana, YU. T. Šifrer, J. Turk -291- O delu knjižnice... veliko svojih publikacij je podarila bosanska vlada ("Glasnik", "Mittelungen" in dr.), hrvaška vlada ("Geologijske karte" in dr.), drž. statistika v Beogradu, stat. urad v Zagrebu itd.) (Gavazzi, 537). Kot vidimo, se je v teh prvih časih nateklo veliko revialnega (in verjetno tudi knjižnega) gradiva v institutsko knjižnico z darovi. Institutska kartografska zbirka pa je poleg Pcrthesovih kart za predavanja hranila tudi "mnogo specialnih, generalnih, pomorskih in geoloških kart" (Gavazzi, 537), ki so jih imeli spravljene kar v dveh večjih predalih dveh večjih miz, ker zanje niso dobili posebne omare. V eni od manjših sob je bila dr. Gavazzijeva pisarna z njegovo lastno biblioteko, v drugi je bil kemični laboratorij, "kjer so določali sestavine navadne vode in kamnov oziroma vzorcev z jezerskega dna" (Gavazzi, 537). V tretji sobi so visele stenske karte, hkrati pa so v njej tudi razvijali fotografije in opravljali razne fizičnogeografske poizkuse. Tolikšen obseg jc obdržal Geografski institut vsa predvojna leta, med drugo svetovno vojno in po njej, ko so mu končno dodelili še dve sobi v prvem nadstropju iste stavbe. Medtem se je namreč že povečalo število institutskega osebja, knjižni fond pa je že tako porastel, da smo ga hranili na knjižnih policah v več sobah in še v nekaj omarah, ki so stale kar na hodniku. Našo prostorsko stisko je končno 1. 1961 rešila dograditev sedanjega poslopja Filozofske fakultete na Aškerčevi ulici v Ljubljani, kamor smo se preselili tudi geografi. Tu je tudi naša oddelčna (prej institutska) knjižnica končno dobila ustrezne prostore: dva velika za hrambo knjižnega gradiva oz. zemljevidov ter tri manjše sobe za kataloge, bibliotekarje in za oddelčno čitalnico za študente. Toda v obdobju 1961-1988 je število zvezkov in zemljevidov zopet tako narastlo (za 34.152 enot, od 31.126 na 65.278), da postaja prostorska stiska vse večja. Zaenkrat smo jo delno rešili z novimi omarami na hodniku, kamor bomo spravili starejše knjige in revije. KNJIŽNI FOND Leto v celoti knjige, separati, atlasi revije (letniki) seminarske zemljevidi, diplomske diapozitivi naloge 1979 1980 1981 1982 1983 1984 1985 1986 1987 1988 53.722 55.442 57.051 58.503 59.699 60.765 61.874 63.018 64.218 65.278 13.644 14.179 14.642 15.286 15.771 16.257 16.769 17.249 17.713 18.169 8.415 8.579 8.799 9.012 9.195 9.397 9.616 9.879 10.095 10.348 2.016 2.078 2.206 2.288 2.352 2.412 2.449 2.501 2.536 2.573 29.647 30.606 31.404 31.922 32.381 32.699 33.040 33.3S9 33.874 34.188 T. Šifrer, J. Turk - 292 - O delu knjižnice... LETNI PRIRAST (v celoti) TEKOČE REVIJE Leto knjižno gradivo zemljevidi, diapozitivi REVIJE (po naslovu) IZPOSOJENO KNJIŽNO GRADIVO IN ZEMLJEVIDI 1979 1980 1981 1982 19S3 1984 1985 1986 1987 1988 710 (2.859) 761 (1.720) 811 (1.609) 939 (1.457) 554 (1.191) 748 (1.066) 76S (1.109) 795 (1.144) 715 (1.200) 746 (1.060) 2.149 959 798 518 637 318 341 349 485 314 230 208 177 214 162 204 214 216 189 234 9.632 12.039 17.930 14.143 15.642 15.169 17.434 17.107 17.746 19.948 V zadnjih desetih letih (1979-1988) je naš celotni fond porastel s 53.722 na 65.278 enot, tako da sodi knjižnica Oddelka za geografijo med največje na Filozofski fakulteti in jc obenem tudi največja geografska knjižnica v Sloveniji. Kot jc razvidno iz tabele, smo ob koncu 1. 1988 imeli 18.169 knjig, separatov in atlasov, 10.348 letnikov predvsem geografskih revij, 2.573 seminarskih in diplomskih nalog ter 34.1S8 zemljevidov in diapozitivov. Pri tem naj omenimo, da nekaj od tega gradiva pripada knjižnici Geografskega društva Slovenije, ki je nastala istočasno kot društvo samo (1. 1922) ter se jc tekom let od prvotnih, v glavnem darovanih 156 knjig 1. 1926 (2) povečala na današnjih 4.983 enot (1.112 knjig in 3.871 letnikov revij). Njen fond se je večal predvsem na račun zamenjave društ%renega glasila Geografskega vestnika z mnogimi domačimi in tujimi geografskimi revijami (I. 1926 so pošiljali Geografski vestnik na 31 naslovov (2), I. 1930 na 92 (3) in 1.1934 že 119-im naslovnikom doma in v tujini (4). Geografsko društvo Slovenije je imelo v svojem poslovnem oz. upravnem odboru dolga leta (od I. 1922-1968) tudi posebnega odbornika, knjižničarja. Vendar že od 1. 1969 dalje dru-števna knjižnica ne raste več, ker jc tedaj Oddelek za geografijo pričel odkupovati Geografski vestnik od Geografskega društva Slovenije in s tem prevzel vso skrb za zamenjavo tega glasila z raznimi domačimi in tujimi geografskimi revijami. Tako smo zadnjo številko Geografskega vestnika za 1.1988 razposlali na 131 naslovov in od tam prejeli prav tolikšno število raznih geografskih časopisov. Od tega je šlo 36 izvodov po Jugoslaviji (SRS - 17, SFRJ -19), 95 pa v inozemstvo (Evropa - 84, ostali svet - 11). V zameno pa zadnja leta pošiljamo tudi Dela Oddelka za geografijo Filozofske fakultete in to 26 zvezkov po Jugoslaviji (SRS - 12, SFRJ - 14) in 51 v inozemstvo (Evropa - 45, ostali svet - 6). Skupaj smo tako letos razposlali iz naše knjižnice v zameno 208 izvodov citiranih revij. Zanje prejemamo številne kvalitetne geografske in njim sorodne revije iz skoraj vseh evropskih držav (največ iz Zvezne T. Šifrer, J. Turk -293- O delu knjižnice... republike Nemčije), nekatere pa tudi iz ostalih kontinentov (z izjemo Afrike). Z njimi se v naši knjižnici zbira bogato, aktualno strokovno-znanstveno gradivo, ki je neprecenljive vrednosti za našo stroko. Seveda moramo nekatere pomembne inozemske geografske revije tudi kupovati preko založb (1.1988 - 20 naslovov). Veliko skrb posvečamo v knjižnici tudi pravilni izbiri pri naročanju predvsem inozemskih strokovnih knjig in atlasov. Zato sistematično zasledujemo recenzije v tujem revialnem tisku, razne bibliografije in knjigotrške kataloge, da bi oskrbeli knjižnico vsaj z vsemi temeljnimi, najpomembnejšimi ter za naše konkretne potrebe najbolj aktualnimi domačimi in tujimi deli. V oddelčni knjižnici hranimo tudi seminarske naloge in diplomska dela (1. 19S8 že 2.573 izvodov) študentov geografije od prvih let visokošolskega študija geografije v Ljubljani do danes. V sklopu knjižnice Oddelka za geografijo je tudi kartografska zbirka. Prvotna inšti-tutska zbirka je bila zbirka pretežno topografskih, pomorskih, geoloških in stenskih kart, ki so jih uporabljali pri predavanjih. Iz leta v leto pa je kartografska zbirka številčno in vsebinsko rasla in ob koncu 1. 19S8 štela že 32.628 najrazličnejših kart. Zadnja leta prirast kartografskega gradiva presega 300 izvodov kart letno. Večji del kart kupimo, čeprav tudi darovi niso redki. Pred leti je Vojnogeografski inštitut iz Beograda podaril zbirko topografskih kart meril 1 : 50.000, 1 : 100.000 in 1:200.000 za celotno ozemlje Jugoslavije. Žc nekaj let pa sodelujemo tudi z osrednjima kartografskima institucijama v Sloveniji - Geodetskim zavodom SRS in Inštitutom za geodezijo in fotogrametrijo, kateri nam redno, brezplačno pošiljata vsak primerek novo izdelane karte. Za potrebe pedagoškega in raziskovalnega dela sistematično zbiramo tiskane karte, ki prikazujejo ozemlje Slovenije bodisi splošne pregledne karte ali tematske karte. Povečujemo tudi zbirko kart s področja Jugoslavije in ostalih delov sveta. Obiskovalci kartografske zbirke so pretežno študenti našega oddelka, katerim je karta nujen pripomoček pri Študiju kot tudi izdelavi raznih pisnih nalog. Z veseljem pa ugotavjamo, da je vedno več obiskovalcev tudi iz vrst študentov ostalih strok na univerzi, ali drugih, ki potrebujejo karto kot pripomoček na potovanju ali pri strokovnem delu. V letu 1988 smo 5.476 obiskovalcem izposodili 5.230 kart. Zaradi vedno večjega števila kart in uporabnikov postaja prostor, ki jc namenjen kartografski zbirki (v njem pa delujejo še druge neknjižnične dejavnosti) pretesen in bolj podoben skladišču kart, kot sodobno urejeni zbirki kart. Poleg kart je v kartografski zbirki tudi kolekcija diapozitivov in aerofotoposnetkov za posamezne predele Slovenije. Izmed kart je najobsežnejša zbirka topografskih ZAMENA GEOGRAFSKEGA VESTNIKA T. Šifrer, J. Turk - 295 - O delu knjižnice.. kart v merilih 1 : 25.000 do 1: 200.000 za ozemlje Slovenije in Jugoslavije ter temeljnih topografskih načrtov v merilu 1: 5.000 in 1:10.000 za SR Slovenijo. Za slovensko ozemlje imamo različne izdaje kart 1: 25.000,1: 50.000 in 1:100.000, ki so izšle med obema vojnama, do najnovejših izdaj topografske karte 1: 25.000 in 1: 50.000. Posebnost naše zbirke so stare avstrijske topografske karte 1: 25.000 in 1: 75.000 iz druge polovice 19. stoletja. Relief je na njih še upodobljen z metodo Lehmanovih črtk. Zanimiva je tudi zbirka preglednih geografskih kart za ozemlje SR Slovenije v merilih 1 : 250.000, 1 : 400.000 in 1 : 750.000, ki se zaradi preglednosti in mreže upravne razdelitev pogosto uporabljajo kot podloga pri seminarskem delu. Posebno mesto v kartografski zbirki imajo stenske karte. V vseh letih se jih je nabralo žc 196. Izmed tematskih kart ne smemo prezreti zbirke geoloških kart Slovenije v merilu 1: 100.000, ki izhajajo že od leta 1967 dalje. Pokrivajo že skoraj celoten teritorij SR Slovenije. Vsaki karti je dodan tolmač. Začele so izhajati tudi pedološke karte Slovni-je v merilu 1 : 50.000, tudi te imajo priložen tolmač. Dosedaj so izšle tri sekcije Murska Sobota, Ptuj in Ljubljana. V zadnjih desetih letih jc v Sloveniji kartografija zelo napredovala. Napredek jc očiten v tehniki izdelave kart, prikazu in vsebini kartografskih elementov in sami izdajateljski dejavnosti. To se odraža tudi v velikem številu kart namenjenih širšemu krogu uporabnikov. Med njimi velja omeniti turistične karte. V naši zbirki hranimo zbirko občinskih kart Slovenije v merilu 1 : 50.000 ter v ostalih merilih, zbirko načrtov in kart naselij in mest, avtokarte, planinske karte in izletniške karte. Zbiramo pa tudi avtokarte in načrte mest za Jugoslavijo in evropske države. Kadar obiskovalce kartografske zbirke zanimajo karte bolj oddaljenih predelov neevropskih držav, pa najpogosteje uporabijo zbirko kart iz ameriške revije National geographie (145 izvodov). Poleg zgoraj navedenih zbirk kart imamo v kartografski zbirki še druge karte. Med njimi naj navedem le nekatere: hipsometrične karte za Slovenijo, pomorske karte Jadrana, karte upravne mreže SR Slovenije in druge. Vse gradivo, ki prispe v knjižnico (knjige, separate, atlase, vse pomembnejše razprave iz vseh tekočih revij, diplomske naloge, zemljevide) sproti katalogiziramo po mednarodnih bibliotekarskih pravilih. Nato ga še klasificiramo, kar pomeni, da mu s pomočjo posebnih besed - gesel (zbranih v posebnem zato prirejenem geslovniku) natančneje opredelimo vsebino, nakar kataložne listke vložimo po abecedi v naš abecedno-imenski (po avtorjih ali naslovu) in pod ustreznimi gesli tudi v naš sistemski katalog. Slednji je v skladu s povpraševanji naših uporabnikov in s potrebami naše stroke urejen po posameznih državah oz. regijah in po vsebini tj. po posameznih geografskih panogah. Še posebno podrobno je seveda razdelan sistematski katalog za Slovenijo in Jugoslavija T. Šifrer, J. Turk_- 296 -_O delu knjižnice... V knjižnici Oddelka za geografijo posvečamo veliko pozornost tudi delu z uporabniki naše literature. Knjižnica je odprta ves teden razen sobote celo dopoldne in trikrat tedensko tudi popoldan (v torek, sredo in četrtek), skupaj torej kar 48 ur na teden. Obiskovalcem knjižnice pomagamo s strokovnimi nasveti v zvezi z iskanjem raznih podatkov, strokovne literature in podobno. Izposoja na dom in v čitalnico jc zadnja leta nekaj presegala 17.000 enot knjižničnega gradiva in kart, zadnje leto pa je predvsem zaradi intenzivnejšega, bolj seminarskega dela s slušatelji prvega letnika, kjer je študentov največ, poskočila kar na 19.948 izvodov. Študente - novince vsako leto jeseni sprejmemo v naših prostorih, jim ob tem razka-žemo našo knjižnico, obenem pa jih seznanimo s katalogi (naši katalogi obsegajo namreč kar 200 predalčkov) ter cokažemo, kako in kje je v njih treba iskati zaželeno literaturo. Ob tem obisku dobijo študenti tudi poseben "vodič", v katerem najdejo osnovne podatke o naši oddelčni knjižnici ter čisto tehnične napotke o njenem delovanju. Da bi jih že na začetku študija še intenzivneje seznanili z našimi katalogi in z iskanjem literature v njih, morajo novinci pred izpitom iz U%'oda v geografijo v 1. letniku opraviti pri nas iz tega tudi posebno pismeno vajo. Vseskozi pa smo želeli tudi sproti seznanjati naše uporabnike z novo geografsko literaturo. V ta namen že vrsto let izdajamo mesečni knjižnični bilten s seznamom v tem mesecu prispelih knjig, pomembnejših in za nas še posebno aktualnih razprav iz prispelih revij ter zemljevidov. Ta seznama prejmejo pedagoško-znanstveni delavci našega oddelka, pošiljamo pa ga tudi geografom po ostalih geografskih in drugih institucijah ter zavodih v Ljubljani in Mariboru, v zadnjem času pa na njihovo željo tudi trem profesorjem geografije z univerze v Celovcu. Mesečno razpcšljemo okoli 40 izvodov biltena. Hkrati pa bibliotckarke objavljamo poročila o nekaterih novih slovenskih in jugoslovanskih knjigah in revijah v poljudno-geografskem časopisu, Geografskem obzorniku. Med dejavnosti naše knjižnice sodi tudi sodelovanje pri pripravi raznih knjižnih razstav, bodisi v okviru Filozofske fakultete, bodisi ob zborovanjih slovenskih geografov ali drugih prireditvah v okviru dejavnosti Zveze geografskih društev Slovenije. Bibli-otekarke pa se aktivno udejstvujemo tudi na bibliografskem področju. Tako so bile doslej objavljene naslednje naše geografske bibliografije: Tatjana Šifrer: Slovenska geografska bibliografija za obdobje 1960-1965, Ljubljana 1966 (skupaj z Miro Lojk); Slovenska geografska bibliografija za leto 1967, Ljubljana 1968) (skupaj z Miro Lojk); Bibliografija del o industrijski geografiji Jugoslavije 1945-1978, Ljubljana 19S5. Janja Turk (roj. Miklavc): Bibliografija ožje Dolenjske in Bele krajine (1945-1984), v: Dolenjska zemlja in ljudje, Ljubljana 1984 (skupaj z Mojco Zupančič); Bibliografija Geografskega obzornika I (1954) - XXXI (1984), Geografski obzornik 1985; Bibliografija v tujini objavljenih del članov Oddelka za geografijo 1945-1984, Dela Oddelka za geografijo Filozofske fakultete Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani 19S5. T. Šifrer, J. Turk - 297 - O delu knjižnice... V knjižnici Oddelka za geografijo smo v zadnjih letih zaposlene štiri knjižnične delavke: bibliotekarski svetovalec Tatjana Šifrer (od 1. 1954, upokojena 1.1989), bibliotekar specialist Janja Turk (od 1. 1979), bibliotekarki Mojca Dolgan-Petrič (od 1.1987) in Ida Knez (od 1.1989) ter višja knjižna manipulantka Tončka Abbad (od 1.1972). LITERATURA Gavazzi A., 1922: Geografijski institut sveučilišta u Ljubljani. - Nastavni vjesnik, Zagreb: knj. XXX (1922), str. 536-539. Geografski vestnik 1926, Ljubljana: II (1926), str. 58,172. Geografski vestnik 1929-1930, Ljubljana: V-VI (1929-30), str. 230. Geografski vestnik 1934, Ljubljana: X (1934), str. 223-228. Turk J., 1987: Kartografska dejavnost v Sloveniji (1977-1987) in njena predstavitev v geografski periodiki, Ljubljana. ČASTITI JIV, VENDAR NESKLENJEN RAZVOJ FIZIČNOGEOGRAFSKEGA LABORATORIJA Praznujemo njegovo sedemdesetletnico ali dvaindvajsetletnico? Darko Radinja* IZVLEČEK UDK 061.64:911.2 Članek obravnava dejavnost fizičnogeografskega laboratorija. Omenja prekinitve in težave v njegovem razvoju ter prispevek k pedagoškemu in raziskovalnemu delu na oddelku. ABSTRACT UDC 061.64:911.2 THE DEVELOPMENT OF THE LABORATORY OF PHYSICAL GEOGRAPHY AT THE DEPARTMENT OF GEOGRAPHY The articlc discusscs the vvorks and intentions of the Laboralorv of physical geographv. Zelo prizanesljiva bi sicer lahko rekli, da tudi fizičnogeografski laboratorij praznuje sedemdesetletnico svojega obstoja, saj je nastal domala hkrati z geografskim inštitutom (1921). Ker pa je bil njegov razvoj po nekaj letih pretrgan (1928), znova pa je zaživel šele po zadnji vojni (1967), je njegovo življenje precej krajše, kajti vmes je več kot 40-lctna prekinitev. Sedanjega laboratorija zato, žal, ne moremo neposredno povezati s prvim, o dolgi tradiciji pa vseeno lahko govorimo. Sedanji laboratorij jc dejansko zaživel šele 1967. leta in letos praznuje 22-Ietnico sklenjenega delovanja. Formalno je bil ustanovljen sicer nekaj let prej (1962), vendar sc je pridobivanje in opremljanje prostorov zavleklo do tega leta. Dejansko pa oba laboratorija, prvi in sedanji, nista delovala skupno niti trideset let, kar je manj kot polovica celotnega obstajanja geografije na filozofski fakulteti. Ko je prof.Gavazzi 1921. leta ustanovil geografski inštitut na tedanji filozofski fakulteti v Ljubljani, ga je kmalu zatem opremil s posebnim laboratorijem za limnoioška in oceanološka raziskovanja (Rakovec 1945). Deloval pa je le, dokler se Gavazzi konec 1927. leta ni vrnil na zagrebško univerzo. Laboratorij so takrat lahko namestili le v zelo tesen, zasilni prostor, v del pregrajenega hodnika. Pravzaprav je bil prej zbirka terenske raziskovalne opreme, kakor kaj drugega. Po opremi pa je bil specializiran za hidrografske raziskave, s katerimi se je prof.Gavazzi že prej ukvarjal, kakor je razvidno tudi po njegovi bibliografiji (Rakovec 1945). Na teh izkušnjah je laboratorij pravzaprav tudi nastal. Njegovo delovanje pa, žal, z neposrednim raziskovanjem slovenskega ozemlja skoraj ni bilo povezano, kar jc za prva leta, osredotočena na organizacijo komaj ustanovljenega inštituta, tudi umljivo. * Dr., univ.prof., Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta, 61000 Ljubljana, Aškerčeva 12, YU. D. Radinja - 299 - Častitljiv, vendar... Po Gavazzijevem odhodu je delo laboratorija sploh zastalo, saj ni bilo zanj niti najosnovnejših pogojev. Laboratorij se je namreč moral umakniti drugim, za celotno geografijo pomembnim dejavnostim, zlasti kartografski, pa celo del knjižnega fonda, ki se je medtem pomnožil, je bil odrinjen na hodnik. Laboratorij se je hočeš nočeš skrčil na neurejeno, napol pozabljeno zbirko raziskovalne opreme, od katere pa so v večji meri uporabljali le meteorološko. Šele dvajset let kasneje, že po vojni, je z njo in na Melikovo spodbudo opravil R.Gradnik prva merjenja Bohinjskega in Blejskega jezera ter izsledke v Geografskem vestniku tudi objavil (Gradnik 1946). Po vojni je bilo treba fizičnogeografski laboratorij na novo ustanoviti. Do tega je formalno prišlo v študijskem letu 1961/ 62, ko so se tudi zanj začele kazati realne možnosti v novih prostorih filozofske fakultete na Aškerčevi ulici, kamor se je oddelek za geografijo preselil iz dotedanjih, nadvse skromnih prostorov na stari univerzi. Pobudo zanj (D.Radinja) pa niso sprožile le boljše prostorske možnosti, temveč tudi razvoj, ki so ga drugod po svetu na tem področju medtem doživele geografske raziskave, pa seveda tudi reforma geografskega študija kot sestavni del tedanje reforme na ljubljanski univerzi sploh. Geografski študij, do tedaj tradicionalno pedagoško usmerjen, se je namreč izpopolnil še z "nepedagoško smerjo". Vpeljan je bil študij enopredmetne, t.im. čiste geografije, namenjene raziskovalni praksi. Vse to je botrovalo ustanovitvi fizičnogeografskega laboratorija, ki pa je dejansko zaživel, razširjen s praktikumom, šele čez nekaj let, to je po več kot 35-leltni prekinitvi. Pri tem je zanimivo, da se je na samem začetku vendarle lahko oprl na nekaj instrumentov iz zapuščine prvotnega laboratorija (s teodolitom, sekstantom, kompasi, vodnimi termometri, globinskim termometrom, vzorčnikom sedimentov in še nekaterimi drugimi pripomočki). Sedanji laboratorij se v marsičem razlikuje od prvotnega. Kajti namenjen ni le hidro-geografiji, temveč celotni fizični geografiji. Njegovo delo jc bilo sprva v marsičem ovirano, saj laboratorij ni imel niti lastnega laboranta, temveč si ga je moral deliti z oddelčnim fotolaboratorijem, ki je tedaj nastajal, pa tudi s kartografsko zbirko. Šele kasneje (1969), ko jc novi laborant, P.Markelj, kemijski tehnik, večino delovnega časa lahko odmerjal laboratoriju, je delo v njem postajalo načrtnejše. Še najbolj pa se je z raziskovalno opremo izpopolnjeval laboratorij prva leta, zlasti v prvi polovici sedemdesetih let, kasneje, posebno v osemdesetih letih, pa je z znano "devizno zaporo" nabava instrumentarija iz uvoza praktično zastala. Sedanji laboratorij deluje sicer v neprimerno boljših prostorskih in gmotnih razmerah kakor prvi, saj ima skoraj toliko prostora (dva manjša in enega večjega), kakor ga je pred vojno imel celotni geografski institut. Vseeno pa deluje v zelo skromnih pogojih v primerjavi z razvojem, kakršnega je medtem doživela tovrstna geografija marsikje v srednji, zahodni in zlasti vzhodni Evropi. Zato se današnja primerjava izteče slabše kakor pred šestdesetimi leti. Od povojnega obdobja jc bila še najugodnejša na začetku sedemdesetih. D. Radinja - 300 - Častitljiv, vendar... Sedanji laboratorij je v primerjavi s prvim veliko širše zasnovan. Omogoča namreč analize grobokiastičnih sedimentov (granulacijske, morfomctrične in druge), potrebne v geomorfologiji, prav tako pa analize, ki so povezane z raziskavami intenzivnosti korozijskih učinkov na kraškem svetu, pa tudi mikrokorozijske terenske meritve golega kraškega površja. Laboratorij služi nadalje hidrogeografskim raziskavam. Na tej osnovi že več let potekajo v medsebojni primerjavi sistematične meritve Bohinjskega in Blejskega jezera, s poudarkom na njunih evtrofičnih posledicah. Sporadično tečejo tudi raziskave drugih voda, podprte z laboratorijskimi analizami, po največ v zvezi z njihovo onesnaženostjo. Laboratorij služi nadalje meteorološkim, pravzaprav klimatogeografskim terenskim raziskavam, ki so povezane bodisi s samostojnim delom učiteljev ali asistentov, bodisi s terenskim delom študentov (terenske vaje). Služi tudi čedalje bolj sistematičnim pedogeografskim analizam, ki so se v okviru geografije pred leti začele povsem na novo (Lovrenčak 1978). Laboratorij seveda ni namenjen le raziskovalnemu delu, temveč tudi študijskemu. Z njim so povezane laboratorijske vaje, ki so stekle redno leta 1973/74 (geomorfološkc, hidrogeografske, pedogeografske, klimatogeografske). Na laboratorijsko delo pa se opirajo tudi nekatere seminarske in diplomske naloge pa tudi posamezna magistrska in doktorska dela. Razumljivo je, da terenske raziskave, oprte na laboratorijske analize, odsevajo tudi v fizičnegeografskih izsledkih, kakor kažejo objave fizičnih geografov (I.Gams, D.Radinja, F. Lovrenčak, J.Kunaver, D.Plut, M.Bat, D.Ogrin), ki zaradi tega v večji meri slonijo na uporabi kvantitativnih metod, kakor bi sicer. V celoti vzeto pa je celotno delo fizičnogeografskega laboratorija v metodološkem in stvarnem pogledu šc vedno bolj ali manj na začetku, če pomislimo na podoben razvoj v svetu. To velja posebno za zahtevnejšo (dražjo) opremo in nanjo vezane delovne metode. Sodobne terenske meritve, ki v čedalje večji meri slonijo na instrumentalnih metodah in pripomočkih, so se ziasti zaradi potreb po ustreznem registriranju onesnaženega okolja v zadnjem času močno razvile. A to ne le zaradi naših skromnih gmotnih razmer nasploh, temveč tudi zaradi sistema financiranja pedagoško-znan-stvenega dela. Zato tudi pomanjkljivosti organizacijskega položaja geografije v okviru univerze prihajajo bolj do veljave, kajti stroka, ki se razvija na stiku družboslovnih in naravoslovnih ved, ima poleg potreb, ki so značilne za prve, tudi potrebe, ki so v marsičem značilne za druge. To pa so prav laboratorijsko-terenske potrebe, pedagoške in raziskovalne. Zaradi pretoge organizacije raziskovalnega dela, vkalupljene po posameznih institucijah pa fizičnogeografski laboratorij ni uspel prevzeti naloge osrednjega, ki bi bi! namenjen še drugim geografskim raziskovalnim ustanovam, kar bi bilo smotrno. Podobno se je pred tem dogajalo tudi fotografskemu laboratoriju. D. Radinja -301- Častitljiv, vendar.. Preskromna opremljenost fizičnogeografskcga laboratorija in prešibka personalna zasedba v njem sta med drugim vzrok, da se ustrezni stiki s tujimi geografi niso razvijali tako, kakor bi bilo potrebno, čeprav jih je nekaj vendarle bilo (Poljska, Madžarska, Anglija, Zahodna Nemčija, Bolgarija, Sovjetska zveza). V jugoslovanskem okviru pa je, žal, tako, da je fizičnogeografski laboratorij na ljubljanski univerzi še vedno edini te vrste pri nas. VIRI Gradnik R., 1946, Toplinski odnosa ji v Blejskem in Bohinjskem jezeru, Geografski vestnik 18, Ljubljana. Ilešič S., 1969, Geografija, Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani, Ljubljana. Lovrenčak F., 1978, Laboratorijske vaje iz pedogeografije, Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta, Ljubljana. Radinja D., Letna poročila o delu fizičnogeografskega laboratorija od štud.leta 1970/71 dalje (arhiv Oddelka za geografijo FF v Ljubljani). Rakovec I., 1945, Dr.Artur Gavazzi (14.10.1861 - 12.3.1944), Geografski vestnik 17, Ljubljana. D. Radinja - 302 - Častitljiv, vendar... EHRENSWERTE, DOCH NICHT KONSEKUTIVE ENTVVICKLUNG DES PHYSISCHGEOGRAPHISCHEN LABORATORIUMS Wird ein siebzigjaehriges oder ein zweiundzwanzigjaehriges Jubilaeum gefeirt ? Schr allgemein kann behauptct vverdcn, dass auch das phvsischgcographische Labora-torium siebzig Jahre scines Bcstehens feiert, dcnn gegriindet vvurde es fast gleich-zeitig wic das Gcographische Institut (1921). Danach vvurde das Laboratorium in Jahre 1928 abgeschaft um erncut erst 1969 gegriindet zu sein. Dazvvischen verliefen fast 40 Jahre. Desvvcgcn konnen wir das bestehende Laboratorium nicht als eine vvcitcrfuhrendc Institution der Abteilung fiir Geographie sehen, ilber ein langes bestehen des Laboratoriums kann jedoch trotzdem berichtet vverden. Das Laboratorium dient der vvissenschaftlichen und pedagogisehen Tatigkeit der Mitarbeiter und Studenten der Abteilung fiir Geographie an der hiessigen Univcrsi-tat. Dic Arbeitsmethoden der Feldpraktikas vverden darin erganzt, besonders im Rahmen der Geographie des Karstes, der Hvdrogeographie, der Klimatogcographie und der Pcdogeographic. PRILOGA - ANNEX DOKTORJI GEOGRAFSKIH ZNANOSTI OD LETA 1921-1989 1921 BOHINEC Valter. Vertikalno pomikanje prebivalstva v južnem pritočju Drave od Toblaške-ga polja do Dravograda Mentor Artur Gavazzi 1923 RUBIČ Ivo: Kulture tla i stanovništvo Dalmacije godine 1900 Mentor Artur Gavazzi 1925 SAVNIK Roman: Prebivalstvo in njih naselbine v gornjem porečju Save : antropogeografska študija Mentor Artur Gavazzi 1927 MELIK Anton: Kolonizacija Ljubljanskega barja Mentor Artur Gavazzi RAKOVEC Ivan: Doneski h geomorfologiji Ljubljanske kotline Mentor Artur Gavazzi 1933 ILEŠIČ Svetozar: Kmetska nascija n3 Vzhodnem Gorenjskem Mentor Anton Melik 1941 ČADEŽ Marijan: Vpliv turbulence na postanek in razvoj inverzij ter na razvoj 0-izo:ermij Mentor Anton Melik MANOHIN Vitalij: Klima Ljubljane Mentor Anton Melik 1953 KANAET Tvrtko: Podvelcšci : njihova naselja, privreda i kretanja Mentor Anton Melik 1955 KOKOLE Vladimir: Gospodarska geografija in geografija naselij področja med Savo in Sotlo Mentor Anton Melik 1956 GAMS Ivan: Pohorsko Podravje Mentor Anton Melik MALOVRH Cene: O metodi gcomorfološke analize gorate pokrajine z vidika ekonomske, posebej agrarne geografije Mentor Anton Melik, Svetozar Ilešič 1957 FURLAN Danilo: Padavine v Sloveniji Mentor Anton Melik KLEMENČIČ Vladimir: Gospodarska geografija pokrajine med Snežnikom z Javorniki, Vrcmščico in Slavnikom Mentor Svetozar Ilešič 1958 VIDANOVIČ-SAZDA Gavrilo: Vidlič-Zabrdje Mentor Svetozar Ilešič 1960 BAKARŠiČ Sulcj.man: Posianak i teritorijalni razvitak Sarajeva Mentor Svetozar Ilešič KRASNIČI Mark: Društvcr.o-gcografske promenc na Kosovu i Metohiji u socijalističkoj izgradnji 1945-1958 Mentor Anton Melik SRETENOVIČ Ljubinkc: Analiza generalizacije reliefa i hidrografije na kartama Jugoslavije Mentor Svetozar Ilešič ŠIFRER Milan: Porečje Kamniške Bistrice v pleistocenu Mentor Anton Melik 1961 ČIRIČ, Jovan V.: Sav remeni geografski problemi Niša : uslovi dosadašnjog i mogučnosti daljcg razvitka Mentor Svetozar Ilešič 1962 MILOŠEVIČ-BREVINAC, Milorad: Geografija saobračaja na selu u Srbiji Mentor Svetozar Ilešič VRIŠER Igor: Geografija rudarskih mest v Črnem revirju Mentor Svetozar Ilešič 1964 HABIČ Peter: Kraški svet med Idrijco in Vipavo Mentor Anton Melik LAH Avguštin: Problemi urejanja in gospodarskega izkoriščanja Ljubljanskega barja v obdobju 1945-1961 Mentor Anton Melik LEBAN Vladimir: Poroke kot migracijski faktor v geografiji Mentor Anton Melik MEDVED Jakob: Socialno geografski razvoj Mežiške doline zadnjih sto let Mentor Vladimir Klemenčič TITL Julij: Socialno geografski problemi na Koprskem Mentor Svetozar Ilešič ŽAGAR Marjan: Gospodarska geografija Kozjanskega in nje problemi Mentor Svetozar Ilešič 1965 BELEC Borut: Agrarna geografija Ljulomersko-ormoških goric Mentor Svetozar Ilešič BRAČIČ Vladimir: Vinorodne Haloze : socialnogeografski problemi s posebnim ozirom na viničarstvo Mentor Svetozar Ilešič HABE France: Morfološko-hidrografski razvoj severnega roba Pivške kotline s posebnim ozirom na Pred jamski sektor Mentor Anton Melik JELIČ Djoko: Kraška pokrajina izmedju Liubomira i Orjena te njeni prirodni i društveni uslovi razvoja Mentor Anton Melik JERŠIČ Matjaž: Družbena geografija Blejskega kota Mentor Vladimir Klemenčič LOJK Jože: Geografija Škofje Loke s posebnim ozirom na funkcionalnost mesta Mentor Svetozar Ilešič MEZE Drago: Geomorfološki razvoj gornje Savinjske doline Mentor Anton Melik PAK Mirko: Družbenogeografski razvoj Zgornjega Dravskega polja Mentor Svetozar Ilešič POPOVIČ Miroslav D.: Trstenik i njegova okolina Mentor Svetozar Ilešič RADINJA Darko: Morfogeneza Vipavske doline in obrobja Mentor Anton Melik 1965 SORE Anton: Agrarna geografija Zgornjega Sotelskega Mentor Svetozar Ilešič VOJVODA Metod: Razvoj kulturne pokrajine v Bohinju Mentor Vladimir Klemenčič 1970 ZGONIK Mavricij: Spreminjanje izrabe tal kot element preobrazbe pokrajine v Dravski dolini Mentor Svetozar Ilešič 1971 BERNOT France: Spreminjanje temperaturnih in slanostnih razmer severnega Jadrana v korelaciji z dotokom rečne vode Mentor Svetozar Ilešič 1972 KUNAVER Jurij: Gcomorfološki razvoj Kaninskega pogorja : s posebnim ozirom na razvoj glaciokraškega reliefa Mentor Svetozar Ilešič 1973 KERT Božidar: Družbena geografija osrednjih zahodnih Slovenskih goric (območje občine Lenart) Mentor Svetozar Ilešič 1975 LOVRENČAK Franc: Zgornja gozdna meja Kamniških Alp v geografski luči v primerjavi s Snežnikom in Storžičem Mentor Ivan Gams 1976 GOSAR Lojze: Vpliv gibanja kmečke delovne sile na oblikovanje agrarnega prostora Mentor Vladimir Klemenčič, Igor Vrišer ISLJAMI Hivzi: Najnoviji regionalno demografski procesi Kosova kao nacionalno mešovito područje Mentor Vladimir Klemenčič 1977 FERJAN Tatjana: Prirodnogcografska valorizacija obal severnega Jadrana z gledišča turizma in rekreacije Mentor Marjan Žagar 1980 KLEMENČIČ Marijan: Geografska preobrazba podeželja na Tržaškem po zadnji vojni Mentor Vladimir Klemenčič MALKOČ Ivan: Primjena programirane naslave u geografiji Mentor Jakob Medved 1984 BANOVIČ Branimir: Izseljavanje iz Jugoslavije i jugoslovenska migracija na Novom Zclandu Mentor Vladimir Klemenčič MIKAČIČ Vesna: Jugoslovenski doseljenici u Australiji s posebnim osvrtom na razvoj etnične naseobinc na metropolilanskom području Sydncya Mentor Vladimir Klemenčič 1985 PLUT Dušan: Vode v Beli krajini in njihova uporaba:hidrogeografska raziskava Bele krajine Mentor Darko Radinja SMIRČIČ Antc: Površinski valovi otvorenog Jadrana uzrokovani vjetrom u vidu prirodno-geografskih svojslava Mentor Darko Radinja VUČAK Zoran: Strujanje u sjevernom Jadranu u vidu uzroka i posljedica Mentor Darko Radinja 1986 KRANJC Andrej: Rcccntni fluvialni sedimenti.njihovo nastajanje in vloga v speleogenezi Mentor Ivan Gams 1989 ČERNE Andrej: Prometno omrežje in urbani razvoj SR Slovenije Mentor Matjaž Jeršič GOSAR Anton: Počitniške hiše kot element transformacije Slovenskih alpskih pokrajin Mentor Matjaž Jeršič MAGISTRI GEOGRAFSKIH ZNANOSTI 1966 OBLAK Polde: Geografija naselij v Grosupeljski mikroregiji Mentor Svetozar Ilešič 1968 GRAMATNIKOVSKI Vasil: Vlijanic na novite socijalno-ckonomski odnosi vo promenata na agrarnaia struklurata i agrarnoto proizvodstvo vo severna Prespa Mentor Vladimir Klemenčič ILGO Fcrdo: Zdraviliški turizem prikazan na primeru Rogaške Slatine v aplikaciji na ostale rekreativne zdraviliške centre SRS Mentor Marjan Žagar ZGONIK Mavricij: Družbcnogcografski procesi in preobrazba Dravske doline Mentor Svctoz3r Ilešič 1973 FERJAN Tatjana: Bioklimatska rajonizacija Slovenije Mentor Ivan Gams 1975 KLEMENČIČ Marijan: Sodobni prelog kot indikator transformacije pokrajine v Sloveniji Mentor Vladimir Klemenčič 1977 KRANJC Andrej: Prispevek k poznavanju razvoja krasa v ribniški Mali gori Mentor Ivan Gams PLUT Dušan: Koprsko primorje in njegova valorizacija za kmetijstvo in turizem Mentor Darko Radinja RAVBAR Marjan: Preobrazba slovenskih naseiij s črno gradnjo Mentor Vladimir Klemenčič 1978 KOČEVAR Rado: Zimskošportna središča v Sloveniji Mentor Marjan Žagar MLINAR Branko: Javni medkrajevni linijski avtobusni promet v Sloveniji 1974/1975 Mentor Marjan Žagar 1979 KRIŠELJ Milan: Valorizacija prostora za potrebe kmečkega turizma na primeru škofjeloške občine Mentor Marjan Žagar 1979 MALJOKU Šerif: Didaktično-metodske osnove udžbenika geografije Mentor Marjan Žagar OROŽEN-ADAMIČ Milan: Geografski učinki potresov v letu 1976 v Sloveniji Mentor Mirko Pak 1980 GOSAR Anton: Geografska opredelitev regionalnega migracijskega cikla zdomcev med SR Slovenijo in inozemstvom Mentor Vladimir Klemenčič ŠILIH Ferdo: Geografski elementi preobrazbe Slovenskih goric v mariborski občini Mentor Mirko Pak 1981 BRINOVEC Slavko: Avdiovizualna sredstva pri pouku geografije s posebnim ozirom na grafoskop Mentor Marjan Žagar GENORIO Rado: Geografija slovenskega izseljenstva v Kanadi Mentor Vladimir Klemenčič 1983 ČERNE Andrej: Pomen infrastrukturnih naprav v regionalnem razvoju in planiranju (na primeru SR Slovenije) Mentor Igor Vrišer NATEK Karel: Metoda izdelave in uporabnost splošne geomorfotoške karte Mentor Ivan Gams 1985 ŠPES Metka: Pokrajinski učinki onesnaženja okolja v Celju in okolici Mentor Darko Radinja 1988 KOŠAK Marija: Obseg geografskih pojmov v osnovni šoli Mentor Natalija Mastilo STEPANČIČ Vojka: Poznavanje geografskih pojmov na stopnji razrednega pouka na primeru petih šol na Goriškem Mentor Darko Radinja 1989 BAT Marjan: Fizična geografija gorskega sveta (na izbranih primerih) Mentor Ivan Gams CENCEN Marjan: Geografski problemi Nepala Mentor Marijan Klemenčič 1989 PERICO Drago: Vzhodna Krška kotlina s posebnim ozirom na poselitev Mentorja Ivan Gams in Vladimir Klemenčič SLABE Tadej: Skalne oblike v kraških jamah in njihov pomen pri proučevanju Dimnic, Križne in Volčje jame ter Ledenice na Dolu Mentor Ivan Gams DIPLOMANTI ODDELKA ZA GEOGRAFIJO FILOZOFSKE FAKULTETE V LJUBLJANI V LETIH 1922-1929 V seznamu so navedeni diplomanti, ki so študirali geografijo kot A predmet. 1922 GRUNT AR Viktor ZALAZNIK Albin 1925 BAŠ Franc BAUČAR Srečko PLANINA Franc 1926 BEDNARČIK Rado PETERNEL Cirila RAKOVEC Ivan SAVNIK Roman 1928 MILAČ Simon MLINAR Ivan PEROVIČ Rade STIPLOVŠEK Franjo 1929 BEG Dušan SEVER Stanko 1930 ILEŠIČ Svetozar STEPIŠNIK Drago 1932 DOBOVŠEK Marjan HABE Franc TRATAR Drago ZUPAN Franc 1933 SOTOŠEK Janko ŠIJANEC Stanislav ZGONIK Mavricij 1934 KOSMATIN Josip SIMONČIČ Ivan 1935 GUSTIN Ida SCHLEIMER Marija 1936 HOČEVAR Zvone JERKIČ Olga JEZERŠEK Ciril LIPOGLAVŠEK Slava MAUČEC Josip MAUČEC Matija 1937 FURLAN Danilo HYHLIK Ada JAUH Frančiška MUSER Ema URŠIČ Hinko 1938 JEGLIČ Josipina JENKO Zdenka MANOHIN Vital SAVLI Oskar 1939 BRAČKO Evald LAVRENČIČ Dolorosa ŠUKLJE Svetozara 1940 BAJEC Marija KOLARIČ Franc KUNSTLER Pavel LEBAN Vladimir MUZLOVIČ Janez POTISEK Vera ŠERKO Alfred ŠUKLJE Marko ZRIMEC Stanislav 1941 JORDAN Bogdan MALOVRH Vincenc SBRIZAJ Danilo 1943 ZUPANČIČ Vida 1944 KOMPARE Dušan MEDVED Anton PUČNIK Janko ZUPANČIČ Janez 1946 BRAZNIK-ČERNE Marija MAUER Dušan 1947 HELMICH Ciril MALIS Teodrag PLEHAN Zdenka 1948 GOGALA Marija PRUDIČ Lidija ROJKO Majda 1949 CIJAK Miljeva HUBAD Ciril KNEZ Zvezdana KOŠIR Dušan MARIC Franc 1950 BULOG Velena KAVČIČ Milena KOKOLE Vladimir 1950 KOVAČ Bogomil OBLAK Leopold PERČ Franc ŠENK Olga VIDMAR Mirko VREČA Milan ZUPANČIČ Zdenka 1951 ČERNIGOJ Jožefa ČIRIČ Jovan GAMS Ivan JANEŽIČ Majda KLEMENČIČ Vladimir KLINC Emil URANČIČ-KOMPARE Zorka KREGELJ Dragica MARKOČIČ Ivanka MAROLT Janko SILVESTER Mirjana SORE Anton TAVČAR Janko VIDMAR Vera VODOPIVEC Marija 1952 BRAČIČ Vladimir HAFNAR Frančiška KASTELIC Anton MARJETIC Cita MATIČIČ Polonca MEZE Dragotin SAMOBOR Silva SHYQYRI Jakupi SLEJKO Roman ŠTEFANAC Bogomir TAVČAR-GRUM Helena ZOR-SLUGA Hilda 1953 ARLIČ Silva ČEHOVIN Stojan ČERNY Dragica FURLAN Vitomir GAŠPERŠIČ Valentina KRAUT Tatjana KRIŽNAR Stana MAVER Angela NUNČIČ-RADINJA Mara PLANINA Janez ŠIFRER Milan UL-ŽUŽEK Elica VRIŠER Igor 1954 BRIŠKI Andrej KOLENIK Emil KORDIŠ Andreja PEČENKO Anda RAJH Zorka TORKAR Branko 1955 AVELINI-SIRKS Erna BELEC Borut BERNOT Franc BOŽNAR Srečko GOSAR Alojzij JANUŠ-VIZJAK Asta JOSECK Vojmil KAVČNIK Vera KERT Božidar LIPUŽIČ Boris MIKLIČ Janez MORAVEC Marica MURKO Lizika OBLAK Majda OGR1N Miran P1ŠLAR Zlata POLAJNAR Stanko SILVESTER Vladimir ŠKERK-BERNOT Štefka TONEJC SaJa ZUPANC Stanislav ŽAGAR Marjan ŽELEZNIKAR Cvetana 1956 AHAČIČ Milan FERBER Mira GLAVAČ Bojan GOLJEVŠČEK Breda ILGO Ferdo JANUŠ Aleksandra JEVŠEVAR Božidar LENASSI Božo PILETIČ Rudi SIMONIČ-SEL1ŠKAR Ruža SUŠNIK Janez ŠULIN Iva 1957 AMBROŽ-BOHANEC Ivica AVSEC Viktorija BERGANT Marinka BRATINA Drago ČERNE-DOMANJKO Vera DAVIDOVAC Jožica GOSTIČ-URBANČIČ Jožica GSELMAN-PUKLAVEC Vanda HOČEVAR Brigita HOENIGMAN-RODE Ksenija JANŠA Franc KROFL Ivan NUK Peter PŠUNDER Erika STANOVNIK Marija ŠKERJANC Karol TERČON Jože ZOR Vid ŽIGON Vojka 1958 AVČIN-KOŠAK Marija BORŠTNIK Tatja na DOBROVOLJC Majda FERENC-JAGLIČIC Vera FORTUNA-KOSEC Meta GRABNAR Vera GRAHELJ-LENASSI Angela HUSU Silvo KOLBEZEN Marko KUNAVER Jurij LAHARNAR Janez LAZAR Fran jo LORGER Breda MEDVED Drago MIR Bojan NOČ Marija NOVAK Marija ŠIŠKOVIČ Raul ŠTIGLIC Stane TRILAR Valentin UNVERDORBEN-UNGAR Vlasta VERSTOVŠEK Breda ZALAR Draga 1959 FATUR Dušan GERDIN Viktor JAKOŠ-KOŽELJ Ana JAN Bojan KAMNIKAR Janez KOŠNIK Stane LIKAR Marjeta MARDEŠIČ Lada PUHAR-ČERNILEC Marija VOVK Silva ZAJC Josipina 1960 BEVC-FLORJANČIČ Jožefa BRUMEN-PAVČIČ Mirna ČEKADA Andreja DEBELJAK Francka DOBAJ Jožefa DOMANJKO Danilo FRECE Nada GRUNTAR-CIMPERŠEK Breda HABIČ Peter HRIBAR Tatjana JELIČ Djoko JERIČ Mira JEZERŠEK Miha KOKALJ Alenka KRAŠKOVIC Jelka KREČ Milena LOJK Jože MIHELIČ Draga MODER Olga NATEK Milan OLAS Ludvik PRODAN Silvan 1960 RUS Anton SAVNIK Roman SEVER Bela STRMČNIK Miljana ŠTRUS Franci UDOVČ Danica VELNAR Marjan ZUPAN Kajetan ZUPANČIČ Jože ZUPANČIČ Zlata 1961 BRATOŠ Alenka BRINOVEC Slavko CAFUTA Janko ČERTALIČ Lada DRNOVŠEK Stanko JERALA Gabrijela JEREB Olga JERŠIČ Matjaž JOVANIČ Leposlava KNAFELC Milena LAH Avguštin LAZAREVIČ Mišo MAGISTER Matej MEDVED Jakob PAK Mirko PLANTARIČ Vlado POŽAR Manica PUNGARTNIK Oto REPIČ Jelka ŠTELE Franc ŠKULJ Elizabeta ŠUŠTERŠIČ Irena TITL Julij VOJVODA Metod 1962 BAN Karla BOGIČ Mirko DIVJAK Tatjana FICKO Peter JAVORNIK Marjeta KOŠAK Jelisava KRACINA Valentin LOZAR Vida MALOVRH Jože MEJAČ Irena MERČUN Stanislava MLAČNIK Terezija NJEGOV AN Milan POTUŠEK Doroteja STARE Erika STERNIŠA Boris ŠLAUS Franc 1963 BAJŽELJ Marjana BIZOVIČAR Anton FLERE Marija HVASTJA Albina 1963 KARALIČ Esad KLOPČIČ Milena OBAL Julijana OBRAN Breda OKRAJŠEK Mira RIHTARIČ Eva ŠM1DT Alenka ŠTEFE Tomaž 1964 BAR Julijana DULAR-BERGER Nada GOLOB Rok INGOLIČ Borut KAMENIK-SANDE Marcela KRAPEŽ-PIRNAT Ana LEDNIK Jože LOVRENČAK Franc MAURI Božena NOSE Marija PALČIČ Anton RAZPOTNIK Slava TROŠT Stojan ZAKRAJŠEK Nada ŽNIDARŠIČ Vida 1965 AVSENAK Marjeta BARIČ Pavel BEDENE Terezija BEZGET-BREZNIK Maja BOŽIČ Dobrana DEKLEVA Jožefa GORJAN-BORKO Dragica KLEINDIENST Slavko KORAČIN-VESENJAK Marija PODKORITNIK Dobruša PODLIPNIK Marija Zofija PONIKVAR Breda REPANŠEK Janez ŠKUFCA-VIDOVIČ Zlata VESENJAK Marjan ZAJC Tomaž 1966 DOBOVŠEK Tomaž FIŠER Katarina GODNOV Janez KOGLOT Sergej KRALJ Sonja KRIŠELJ Milan MENCINGER Borut MLINAR Branko ŠIRCELJ Milivoja 1967 ARIH Aleš AVGUŠTIN Rudolf DEBEVEC Silva Vera ERJAVEC Franc GUNGL-PRELOŽNIK Irena 1967 JANČIČ Silvester JUG Venčeslav KLIMA Marjana KOCMUR Janez KURALT Jože LIPOVŠEK Barbara MILOST Dušan PIRŠ Simona ŠANTEL Zdenka TAVČAR Darja VERBIČ Bogomira 1968 ČELIGOJ Amalija DOVŽAN Nevenka HROVAT Marija JELEN Branko KOVAČ Leopold MIHEVC Pavel PRETNAR Miro ŠEGOTA Nevia ŠEBEK Živko TOMEC Lojze UELLEN Jurij ŽNIDARŠIČ Antonija 1969 FELICIJAN Dušan KOLAR Ivana KAVAŠ Vanda ŠKERJANC Noel 1970 ARH Katarina BIZJAK Tatjana FERJAN Tatjana FURLAN Ivan KOS Marija KOSOVEL Magda KOVAČ Nada MALEŽIČ Marta OMERZU Rozalija OROŽEN Marjana ROZMAN Bogomira SVEČNIK Janez 1971 BIBER Mitja GOSAR Anton KARTEL Roza KEBER Štefan KLEMENČIČ Ignac KLEMENČIČ Marjan KRANJC Andrej OROŽEN-ADAMIČ Milan RAVBAR Jože Marjan REG VAT Nuša TOMŠE Jožefa ŽEROVNIK Marko 1972 DOLGAN Borjana DOŠLER Veronika FIRM Tatjana KOLBE Tatjana KOMEL Neda KRISTAN Božidar LENARDIČ Božidar MIKL Karla NAPAST Stanislav PIELICK Peter ROSBAUD Rihard ŠILIH Ferdo ŠTEBEJ Janko VIRANT Vladimir ZOBEC Milka 1973 BERLOT Zvonimir CET1N Anica GORKIČ Gorazd GUNA Andrej HRIBAR Veronika KOVAČ Nada KRANJC Marija KRIŽAN Branka LUŽEVIČ Marjan MARTINOVIČ Božidara MALAČIČ Janez PAJK Dušan RIZMAN Silva RUDOLF Danila ŠUMRADA Ljubica TKALČIČ Marjan TONČ1Č Ludvik TUREL Alenka URANJEK Darka 1974 KARAŽINEC Franjo KORBAN Jože LIKAR Alojz LOGONDER Silvo MARN Stane PEČEK Jolanka PLUT Dušan ŠPES Metka TRPIN Matej VERTOT Petronela VUJČIČ Jelka ZUPAN-OBLAK Ljudmila ŽAKELJ Janez 1975 ALEŠ Milena CVETEK Jože ČERNE Andrej FORTUN Franci JANEŽ Andrej KOČEVAR Radoslav KOS-MALI Iva KOVAČIČ-LOGAR Majda KREGAR Tone 1975 KRIŽAN Boris KUKOVIČ Marjan MAROLT Darja MEDEN Bojan OGNJANOVIČ Divna PETAN Marjan PETERLE Alojz VIDMAR Miško VIZJAK Stanko 1976 JANEŽ Silva KRIVIC Blaž KUHAR Avguština MANCINI Tomaž MIKLAVC Janja PIRY Ivo PRIMOŽIČ Marko SERAJNIK Nada ŠKORJANC Jože TUTA Živko WEIXLER Branko ŽGALIN Marija 1977 ANČIK Bojan DOLENC Ivan GORJUP Judita JAKOŠ Aleksander LESKOVŠEK Žiga LOBE-BIDOVEC Mateja LOTRIČ Milan LUBEJ-ZIHERL Maja MOTIK Dragica OCEPEK Marija REBEC Janez RUS Angelca 1978 ČERNE Fedor GENORIO Rado HOHNEC Branko NATEK Karel PETRIČ Ivanka VALENČIČ Ljuba ZAMPERLO Eva ZUPAN-RADOMAN Alida 1979 ČUK Marta DAKSKOBLER Marija DE GLERIA Nebojša DJORDJEVIČ Branko DRMOTA Igor KAUČIČ Ljubica KLADNIK Pcter-Drago KOLEŠNIK Ciril KOVAČ Stanislav KUS Zoran MELIK Slavko MIHEVC Andrej PETEK Vlasta PUPIS-OCEPEK Nevenka 1979 SAJKO Bibijana SAJOVIC Andreja STARE Marija VOLJKAR-PODJED Valerija ZAKOTNIK Tatjana 1980 BAT Marjan CERAR-CIMERMAN Tatjana DRAGOŠ Alenka DREŠČEK Terezija DROBNJAK Borut DROZG Vladimir IVANČIČ Marjeta JASTROBNIK Erna KLEMENC Branka KOROŠEC Vladimir KOŠEC-HLEB Marjeta LIPOVŠČEK Igor PEROVŠEK Anton RADOMAN Drago REPOLUSK Peter ŠTIGLIC-LOJK Mojca VRBNJAK Boris 1981 ČOKERT Andrej GLIHA-TOMŠIC Cirila HIRŠL Pavel KUMER Ivan KURINČIČ Sonja PELC Stanko PIRŠ Slavi SIMIČ Marko VIDEČ Rok VINTAR Marta ZDOLŠAK Darinka 1982 COLJA Sonja GOLJEVŠČEK Dušanka GREGORČIČ Maja GRLICA Franc KOLNIK Karmen KOŠOROK Boris KRAMBERGER Zlata NOVAK Urška PODGORŠEK Vili PUC Matjaž ROJŠEK Danjel SENEGAČNIK Jurij STANJKO Zdenka ŠTAJNBAHER Srečko ŠTROZAK Janja TRATNJAK Marija VIDMAR Jana ZVVITTER-TEHOVNIK Janez 1983 BELTRAM Gordana BERKOPEC-PETERLE Branka BORŠTNAR Marija 1983 BUFON Milan DOVER Andreja GAAL Marija GABRENJA Branka LIPUŠČEK Radovan MAGAJNA Alenka MIKUŽ Herman OGORELEC Breda PIRC Anita PIRNAR-VODNIK Cvetka SAJEVIC Tatjana SLABE Tadej SLEKOVEC Eva SMOLE Marjeta STANKOVIČ Milivoj STERGAR Aleš ULČAR Vida VEBER Marjan VREČEK Marjeta VULIKIČ-FILIPIČ Melita ZEVNIK Marko ŽAGAR Franc 1984 BRICELJ Mitja CUNDER Tomaž DOVČ Franci FURLAN Karmen GABROVEC Matej KOSEDNAR Majda LUKŠIČ Marjana PAVLIN Branko POTOČNIK Marjan POŽEŠ Mirjam ŠTURM Svit VODEB Dušan ZAKONJŠEK Bronislava 1985 DRNOVŠEK Igor HROVATIČ Erika KNEZ Ida OGRIN Darko PERKO Drago PLEMELJ Maja PUHAR-ILERŠIČ Marija VIDALI Andreja 1986 DOLGAN Mojca EGART-GROHAR Jožica JELER Eva KATNIČ Nika LUKAN Tea MLINAR Mojca PUŠNIK Milka ŠAJN Jadranka ŠKAFAR Alenka VINTAR Janja 1987 GOJČIČ Stojan HORVAT Uroš HOSTNIK Jože KALAN Ana JURI Franco KUKANJA Teja MRŠOL Nataša POČKAJ Damijana POLAJNAR Janez POVIRK Tca REJEC Irena ZUPANČIČ Mojca 1988 DOLINŠEK-DEKLEVA Marija FLORJANC Aleš GOLJAR Marjeta JANČAR Ida JANKOVIČ Janja JERMAN-ŠIVEC Jana LAPUH Andrej MARTINŠEK Igor MIHELIČ Ludvik PAVŠEK Zoran ŠTERBENK Emil TEPEŠ Miran VERONEK Nika ZUPANČIČ Jernej 1989 BATAGELJ Marjan DROBNJAK Vladimir KNEZ-VIDMAR Marjeta POLC Nuša SLAVEC Andreja STRAHOVNIK Vojko TERGLAV Barbara Oddelek za geografijo Filozofske fakultete Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani DELA št.6 Izdala in založila Oddelek za geografijo in Znanstveni inštitut Filozofske fakultete Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani Published by the Department of Geography and the Scienlific Institute of the Philosophical Faculty, University of Edvard Kardelj at Ljubljana Naročila in predloge za zamenjavo sprejema Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta, 61000 Ljubljana, Aškerčeva 12, bančni račun 50100-603-40227 (Filozofska fakulteta). DELA - izdane številke 1985 Štev.l. Bibliografija v tujini objavljenih del članov Oddelka za geografijo 1945-1984, str. 63 No.l. Bibliographv of Articles Published Abroad by the Members of the Department of Geography 1945-1984, p. 63 1986 Štev.2. Geografsko proučevanje uvajanja celične proizvodnje na Koroškem, str. 98 No.2. Geographical Research on the Inital Stages of the Productive Units in Carinthia, p. 98 1986 Štev.3. O razmerju med geografijo in etnologijo, str. 160 No.3. About the Relationship betvveen Geography and Etnology, p.160 1987 Štev.4. Teorija in metodologija regionalne geografije, str. 240 No.4. The Theory and Methodology of Regional Geography, p. 240 1987 Štev.5. Socialna geografija in regionalni razvoj, str. 202 No.5. Social Geography and Regional Development, p. 202 1989 Štev.6. Geografija in aktualna vprašanja prostorskega razvoja, str. 302 No.6. Geography and Current Ouestions of Spatial Development, p. 302