Vsakemu svoje.
To je res — legati je zual mlinarjev Jauezek, kot da bi hruške klatil. — Dobil je Janezek nekega dne od svojega kuma (botra) sreberno dvajsetieo v dar, ktero z velikim veseljem staršem pokaže, ter jo potem v žep spravi. — Po dokončanej šoli se gre s svojimi součenci igrat, — skačejo sim ter tje, da je veselje! — Ko je pa bilo čas domu iti, hoče sespodarjeno dvajsetico malo ponositi, ter seže v žep, da bi dvajsetico izvlekel, ali dvajsetice ni! — Dobil sem — pravi Janezek jokaje — dobil sem od kuma novo dvajsetico, djal sem jo v žep, al zdaj vse žepe preiščein in — ni je! — Tukaj nekje sem jo niogel zgubiti. TovarŠi! kdor jonajde in mi jo nazaj prinese, hočein mu že nekaj dati. — Ves žalosten gre domu in se klaverno za mizo vsede. Vso noč se mu je od zgubljene dvajsetice sanjalo.
- 70 -
Drugi dan prisopiha sosedov Jožek in mu podd sreberno dvajsetico, ktero je našel na trati, kjer so se včeraj igrali, in — polovico od njega tirja. Ali Janezek se izgovarja, da bi pač škoda bilo svitlo dvajsetico menjati, jo naglo v žep vtakne, se smeje in Jožeka — kakor pravijo — s potepeniin pismom odpravi.
Knialu potem pride Jožekov oče k mlinarju, kteri od vsega tega še nič ne vč, ia od najdene dvajsetice prav prederzuo tudi on polovico tirja. ,,Ljubi sosed," pravi mlinar, ,,zavoljo nesrarane sebičnosti tvoj sin po pra-vici ne vinarja ne zasluži. Veselje, da je zgubljeno blago najdel in nazaj izročil, ali vsaj kakih par krajcarjev bilo bi tvojemu sinu plačila zadosti. Od najdene dvajseticepapolovico tivjati, to je vendar enmalo preuapeto, prijatelj! — Da je pa moj sia dvajsetico spvavil in Jožeku prav nic dal ni, to je pa tudi kazni vredno. Ker pa želite, da bi vaš in moj siu od dvaj-setice obedva enako imela, naj se zgodi po vašej volji!"
Modri mlinar izroči sreberno dvajsetico gospodu učitelju, da jo naj v prid šolske knjižnice oberue. — Jožek in Janezek sta pa zdaj od sreberne dvajsetice vsak polovico, to je .— nič imela.