486
Parapsihologija
KAJ JE    Včasih zaslišimo pred spanjem steklene ukaze, POVEDALA NOC    tedaj so zrcala črna kot noč.
Včasih se v zrcalih prav nič ne prikaže, četudi kričiš vso noč na pomoč.
Čudne reči se gode najgloblje v koreninah, toda tega ne vidiš, ker si slep. Čudežni mrtvec si v steklenih globinah, vso noč te spremlja mrtvaški pogled.
Toda zrcala ne spregovorijo. Čudež se tu nikoli ne zgodi. Niti device niti zelene pokrajine ni v naši smrti na robu noči.
KAJ PREMIŠLJUJEŠ    V somraku se stenska ura ustavi,
PONOČI    nihalo odpade, mesec odide v Afriko. Ponoči letijo krvavi žerjavi, steklo bolšči v nas z razbitimi očmi. Gozd je preprežen s kovinskimi pajčevinami, svet je prazen in negotov. Noči so oborožene s kužnimi lunami, psi imajo vse dni steklino. Vse spi pod črnimi ponjavami, naša usoda se lomi v pobesnelem kolesju, mrtvi čas se več ne ustavi, meč je rokopis zadnjih mejnih pokrajin
487
Parapsihologija
nekega mesta iz knjig, mesta brez vodnjakov in veselega cvetja,
mesta, v katerem se stenska ura ustavi, mesta, nad katerim letijo krvavi žerjavi.
KAJ SE    Zvečer je pohištvo nevarno: ZVEČER DOGAJA    stoi eksplodira s hudim pokom, omara se podre sama od sebe, pisalno mizo odnese nad oblake, slike padejo s stene kot orumenelo listje jeseni. Pisatelj se ob takem večeru razstavi na prafaktorje: glava se odkotali v Afriko in vedežuje črncem nemogoče napovedi, roke potujejo po Parizu in se jih vsi boje, ker so brez telesa, noge pa ostanejo v delovni sobi in igrajo silno pošasten nogomet s knjigami in razpadajočim pohištvom. Vse je neverjetno mračno in svečano. Samo ura od časa do časa s posebnim namenom udari, ko oznanja ta pošastni čas.
HVALNICA MESECU    Rdeči meseci nas obiskujejo zvečer, a večkrat so iz samega srebra, toda tuji, mrzli, nejasni v jasnosti.
Zdi se nam, to je čudežna, a grozljiva mojstrovina: ta mesec brez strasti, ta hladna konstrukcija iz najtrdnejše kovine.
Vse mine, samo mesec ostane.
Ko nas že davno več ne bo,
bo zemlja razpadla na petintrideset mesecev
in ne bo več nikakršnega ognja.
Ta noč rojeva iznakažena bitja:
ovce s petimi rogovi,
volkove s tremi glavami
in najlepšega dečka s sedmimi prsti.
Pravijo, da tak deček ni le nočni privid,
temveč resnica iz mesa in krvi,
DEČEK S SEDMIMI PRSTI
Lev Detela
ki živi in se giblje med nami
in nam kaže naš pravi obraz.
Mi vsi počasi izginjamo med orumenelim papirjem,
počasi postajamo vidna umazanija,
naš drugačni deček s sedmimi prsti pa žari nad nami
in kaže pravo podobo bitij in stvari.
VfiLIKI POŽIRALEC    Vse požira naš požiralec:
žlice, nože, krožnike in mize.
Včasih požre šotor, ob nedeljah najlepšo cerkev.
Naši gozdovi mu ne potešijo lakote.
Večkrat ga opazujem pri presnavljanju:'
čeljusti meljejo kamne in železo,
topove, konje in podmornice,
ob največjih praznikih zmeljejo
celo velike države in narode.
naš požiralec golta in golta in je vedno na pohodu.
Njegov dobri tek se nikoli ne ustavi.
Niti z največjim zalogajem se ne zadavi.
DUH IN TELO    Zvečer se odlušči glava od vratu, kri rahlo teče, to je ločitev duha in telesa. Obglavljena glava telovadi na postelji, njenih plesov ni mogoče preprečiti. Oči v glavi so čudno žive. Ta stvar misli zelo velike zadeve. Telo je že davno ubito, glava pa divja naprej. Kri rahlo teče, ker sta se ločila duh in telo.
488