Dopisi. Iz Bohove na Dravskem polji. (Po volitvi.) Dan sv. Petra in Pavla bil je za tukajšnje nemškutarje jako važen, ker je bil odločen za volitev župana. Kakor je marsikomu znano, je večina odbora nemškutarske garde, vendar pa se je tadanji župan Wrehsnar močno bal, misleč, še celo moji pristaši me ne marajo in utegnil bi z mojega prestola v velikanski propad šlrbunkniti. Kako marsikateri nemškutar, znal si je tudi tukajšnji Wrehsnar z zvijačo svoje pristaše vloviti. Obljubi jim je prav mastno pečenko s pivom za večerjo, ako ga zopet za župana volijo. To je pomagalo in takoj je dobil štiri volilee in eden glas si je sam dal, ter je zopet za tri leta župan postal. A tudi svoji obljubi moral je zvest ostati, ter se po volitvi s svojimi štirimi pristaši poda v gostilno g. Rojka in da nasititi une svoje ljubljence za cela tri leta. Fino je bilo gledati oinenjeno gardo, kako jim je teleeja pečenka in pivo dišalo, za katero ni trebalo cvenka šteti. Slabo je za kmeta, kateri se da za teleejo pečenko in vrč piva zvoditi. Novo izvoljeni župan prišedši domov, se ve, da veselja poln, da se mu ne bo treba z županovega stola umakniti, nameni .se podati k počitku, češ: - saj sem ves čas semkaj pridno »agitiral«, ali joj, žena, ki je med tem časom izvpdela, da je nje soprog, novoizvoljeni župan, za večerjo izdal okoli 12 gld., ga pričnp prav močno z metlo udrihati. Večkrat sem slišal od katere stare ženice, da mora novo poročena žena, preden novi mož vsred lij.se vstopi, trikrat po njem z mello mabniti, ker ima poteni ona pri kuretini ali perutnini srečo. Kakor nam je znano, živi že naš župan dolgo časa v zakonu in menda še v tem času ni bil tako srečen, da bi si njegova soproga z metlo na njem sreče iskala, kakor sedaj, ko je na novo župan postal. Čast pa unim trein odbornikoin, kateri so sami toliko premožni, da se ne dado za telečjo pečenko in vrč piva osrarnotiti. Zatoraj čast, komur čast! Starški. Iz Št. Jakoba v SIov. goricah. (R e v o 1 u c i j a.) Čudna reč' Kaj malo je slišati iz skroinne slovenskogoriške občinp .lakobske. Revolucije pa sp boji občinski urad na den 31. julija t. 1. Zategadplj jo priskrbel oborožane može za ta dan. Povabiti žandarje ob takih pri ložnostih, ko se shaja veliko Ijudstva, gotovo ni nič krivega. Pa razžaljivo je za nas občane, kako je naš ob' činski urad za žandarje prosil. V prošnji na okrajno glavarstvo se ve, da v polomani nemščini prosi: Dne 31. t. ra. se bo obhajalo žegnanje pri Sv. .lakobu, zategadel naj bi c. kr. glavarstvo Mariborsko .lareninskim žandarjem naročilo v Št. Jakob nadzorovat priti. Vzrok pa pristavi: »wo lauter raufbolder spin«. Pač lepo skrbita naš predstojnik in njegov stalno nampščeni tajnik za čast in poštenje svojili soobčanov. Kaj si bo neki c. kr. glavarstvo mislilo! Kadar bo kaka komisija v Št. •lakobu, bo gotovo moral uradnik v spremstvu žandarjev priti, ker bi mu le-ti »raufbolderji« zamogli zlate gumbe in bortp potrgati. Do sedaj pa so ti gospodje celo drugače mislili. In .lakobčani smo ponosni, da ti gospodje v službenem opravilu zplo radi v naš gostoljubni in mirni kraj grpjo. Da brez »raufbolderjev« v nobeni, še tako pridni občini ni, je gotovo, pa da bi pri nas vsi, začenši od predstojnika in njegovega stalnega tajnika pa do zadnjega fantalina »lautor raufbolder« bili, to pa ni res; ter snio do sedaj eerkvene slovesnosti še vselej mirno in spodbudno obhajali. Ako pa se je res bilo kakega pretepa bati, je prejšnji predstojnik g. Fr. W. take »raufboldere« po svojib hlapcili dal v kako štalo zapreti in proees ,je bil končan ter se čast vsein ohranila. Sklenem in rečem v irapnu vseb .Takobčanov, da ne moremo ža naprej imeti zaupanja do takega predstojnika, še manj pa takega tajnika, ki zgolj iz sovraštva do nekib oseb, v uradnib pismih celo občino tako grdo ognusijo. »To je žalostno, kdor ne zna za lastno in svojega bližnjega poštenje skrbeti.« Od Sv. Janža na Dravskem polji. (Razno.) Tudi tukaj brez ustmene vojske občinske volitve nismo končali Dolgo se je sem in tje potiskalo, preden smo znali, kdo da bode odbornik, ali župan, zlasti, ker nam je okrajno glavarstvo prvo volitev ovrglo, in vendar smo še bili precej srečni, ker sino velike nemčurčke v koš pognali. Zupan postal je sopet g. Simon Fras, ali odbor dobil je drugo lice. Namesto napetega Franca Katza je postal obč. svetovalec eden navdušeni prijatelj domovine, namesto Kok-a, je narodnjak Miha Rrodnjak, Jaka Scholar je pa torbo za vselej zgubil, o saj ga ne maramo več v odboru! Vsi, kateri so takrat in še bodo odpadli iz obč. odbora, naj si zapomnijo, da Slovan gre na dan. Močno so se narodni volilci trudili, da so do nekaj zmage došli. Posebno nas je razveselila vest, da so tudi g. župnik v odbor izvoljeni. Živeli narodni volilci in čast, komur čast! Omeniti še moram, da se jp na zahtpvanje narodnih odbornikov g. župan izrazil, da bode odslej le slovensko uradoval, sedaj je še bilo navsprotno na vrhu. Ne vemo, pride-li skoraj do cilja? Neko čudno mispl imajo naši obč. odborniki, kajti niso še prišli do te izobraženosti, da bi prevdarili, kako veliko škodo imamo od lova in zajcev. Dragi čitatelj, ne bi niogel človek povrniti s tisoč goldinarjev našim kmelom škode, kalpro zajei naredijo. Iz Vržej a. (N a š a p o ž a r n a b r a m b a) je dobila v nedeljo, dne 3. julija novo in po najnovejšem sniislu izgotovljeno brizgalnico. Ta sesalka je pač jako prilična za nekatere naše nemčurske ognjegasee že zalo, da njim pri požaru ne bo več treba kričati: »bosser, bosserl«, ker si sedaj ta sesalka saina vodo prinaša. Na zgorej omenjeni dan popoldne ob tretji uri so imeli naši ognjegasci vaje in pa poskušnjo z novo sesalno brizgalnico. IVi leh vajab so tudi na trgu več sludencev takoj izpraznili. Kadar so prvi in drugi studenec izpraznili, obnpsla se je krizgalnica jako dobro, samo ognjegascev, ko so se z brizgalnico poniikali k tretjemu studencu, jp rekdo izmed njib kričal, kakor vol: »forberc, nur forberc!« Žal, da se tudi pri nas nabajajo tako zvani po sili Nemci, ali nekateri izmed njib še nikoli niso pravo nemške besedice slisali, vendar pa nemški govorijo tako, da sami sebe osmešijo in se ne razumejo. Želeti bi bilo, da bi postali vendar enkrat pametnejši in naj bi popustili nemeurstvo za vselej iz spomina. Iz Jarenine. (Podoba.) Marsikateri .lareninčan se je dne 22. junija popoldan posolzil, ko je gledal, kako toča klesti po vinogradih in še bolj, kako .strašni naliv z nanošpno zemljo zasipava lepo košnjo. Tudi na Petrovo popoldan se je marsikdo posolzil, toda to so bile solze najlepšega veselja, kojega so nam preč. g. dekan napravili. Ob lanski tristoletnici smrti sv. Alojzija smo nainreč začeli zlagati za kak tej svpeanosti primeren spominek in glej, letos na Petrovo sino v vpličastni procesiji prav lep na Dunaju izdelan kip ali štatvo sv. Alojzija iz farovža v cerkev prenesli, naj tam vsakemu obiskovalcu priea, da smo tudi mi sebe in svojo mladino varstvu sv. Alojzija izročili. Sv. Alojzij prosi za nas!