Ko si je bil reški krčmar »Alle quattro porte« Florijan Virk v Bršlinu pri Novem mestu kupil po sestvo s krčmo, se je v pozno jesen 18671 z njim in s svojimi knjigami preselil tja tudi njegov rojak in najemnik Janez Trdina, ki je hotel »našo narodnost in značaj in sploh vsa svojstva naše(ga plemena« študirati na Dolenjskem, »v tej glavni in najčvrstejši koreniki Slovenstva«.2 V avtobiografijski povesti »Ivan Slobodin« sam pripoveduje, da so ga prečenski žup- Ijani kmalu »častili kot velikega učenjaka, ki berem knjige s tako čudnimi črkami, da jih doslej v tem kraju takih še nihče videl ni. Za velikega učenjaka me je povsod razglasil že moj gospodar Florec ( = Florijan Virk) in ko so ljudje dohajali k nam pit, so sami razgledovali mojo bukvarnico in zijali osup- ljeni v glagolske kljuke Asemanovega evangelija in v druge take čarobije ter so odhajali s prepričanjem, da razumem vse jezike in knjige sveta in znam go tovo tudi coprati.«3 Svoje knjige je Janez Trdina pozneje razdal največ dijakom,4 kolikor mu jih niso prej pokradle dekle s tovarišicami, ki so se zanimale posebno za pesniške zbirke.5 Učiteljska knjižnica drž. realne gimnazije v Novem mestu pa je srečna lastnica zgoraj imenovane Trdinove knjige z naslovom: »Assemanov ili Vati kanski evangelistar«. Ta starocerkvenoslovanski ko deks iz XI. stoletja, ki ga je 1736 našel Assemani v nekem samostanu v Jeruzalemu in ki se hrani v vati kanski biblioteki v Rimu, je s posvetilom škofu Josi pu Jurju Strosmajerju v Zagrebu 1865 v glagolici izdal dr. Franjo Rački z obširnim uvodom Vatroslava Jagiča. 1 18. 10. 1867. se je »Janez Trdina, bivši kr. profesor na Reki«, že vpisal kot gost Narodne čitalnice v Novem mestu; uvedel ga je prijatelj dr. Andrej Vojska. a Trdinova avtobiografija, LZ 1906, 428. 3 Janeza Trdine Zbrani spisi, IX. knjiga, 83. 4 LZ 1913, 128 in ŽiS IX., 10. maja 1931, 516. 5 Zbrani spisi, IX., 173—174. Na svoj izvod se je prvi lastnik podpisal v glago lici: »Janez Trdina Mengšan«. Da je delo marljivo študiral, dokazujejo mnogoštevilne s svinčnikom pi sane slovenske in hrvatske obkrajnice, cirilske in latinske transkripcije in prevodi. Pod svoje zapiske o slovenskem glasoslovju na prazni, nepaginirani strani za uvodom je zapisal tale docela trdinovski opis Ljubljane iz sredine prejš njega stoletja v domačem mengeškem narečju: »Mengšan popisal bi takole Ljubljano: Iblana je velak mest; ma duš, kokr slišsm 25 tav- žent; kdar pa je smain dan6, je pa vse čarn, je Idi kokr mrovlineov. škricov je dost, možganov pa pre klet mav: iblanske gospe pa gledajo prov prliznen: mislam, de b' nč ne godrnale, če b im vovk kej za- vongavu. Po sred mesta teče Iblanca, hudičov' grda voda. CSrkva je več, po so tud prov lpe, de b le te hodičeve trči Janke tav (prvotno: tal) tko ne oblzvale, de more čvovk dobr merkat, de ne pade: tko gvahko so kamne olizale. Na prodej dobi se vse, na pvaca zelenava, pr šuštarskam most' tiča, v voštarijah vin, kosiv, al kej drujga; za lemenatam moka, češple pa pred flečkajnarja in pa — pod turnam7 v host, pa so ble enkat velik cnej', tud' po groš: V Iblan' je godr- ner8 ne j ta več zvina, pa ne vem kakšan je, al kaj b' mislu, dost' prida ne bo: gospoda je vsa hodičeva. V Iblan' je tud' en škof pa en frajman.9« 6 Semanji dan. T V avtobiografiji, LZ 1905, 415—416, pripoveduje Tr dina, da je v gimnazijskih letih hodil poleti »z bukvami v rokah pod Turen (Tivoli) k slovečemu studencu, kateremu so dali dijaki ime Hipokrena«, ki »je postala pravo di jaško shajališče, čitališče in zabavišče. Primerilo pa se je tudi včasi, da je prirejal v obližju njenem svoje burke poredni Amor«. 8 Guverner. 9 Rabelj; o njegovi službi prim. Ivan Vrhovec, Ljub ljanski meščanje, 88 ss. JANEZA TRDINE OPIS LJUBLJANE KRONIKA 53 V MENGEŠKEM NAREČJU DR. ALOJZ T URK