Knjige Goriške Matice v desetih letih. Prvo leto. 1919. Koledar za leto 1920. Drugo leto. 1920. Koledar za leto 1921. Alojz Gradnik, Božje solze. Tretje leto. 1921. Koledar za leto 1922. Lojze Remec, Naši ljudje. |oža Lovrenčič, Gorske pravljice. Četrto leto. 1922. Koledar za leto 1923. Alojz Gradnik, Zlata srca. Dr. Egidij, Sirahove bukve. Peto leto. 1923. Koledar za leto 1924. Franc S. Finžgar, Bogu, kar je božjega. Ivan Pregelj, Zgodbe zdravnika Muznika. Soški črnošolec, Mladi gozdar. Šesto leto. 1924. Koledar za leto 1925. Carli Lukovič, Zadnji dnevi v Ogleju. Dr. Andrej Pavlica, Sveti Frančišek Ksaverski. France Bevk, Mlada Zora. Sedmo leto. 1925. Koledar za leto 1926. France Bevk, Smrt pred hišo. Carli Lukovič, Evfemija. Ivan Bežnik,^ Otroci stepe. Ivan Mezč, Častitljivi don Bosco. Osmo leto. 1926. Koledar za leto 1927. Damir Feigel, Pasja dlaka. Dr.Just Bačar, Zdravje in bolezen v domači hiši. Prvi zvezek. Naši kraji v preteklosti. Prvi koraki, abecednik. France Bevk, Brat Frančišek. Deveto leto. 1927. Koledar za leto 1928. Dr. Just Bačar, Zdravje in bolezen v domači hiši. Drugiv zvezek. Slavko Slavec, Župan Žagar. Gabrijel Majcen, Zgodovina domačih živali in pitomih rastlin. Venec domačih pravljic. France Bevk, Krvavi jezdeci Deseto leto. 1928. Koledar za leto 1929. Just Ušaj, Kmečko branje Janko Furlan, Danska in Danci. VI. Št. Reymont, Pravica. Iz starih časov, zgodovinske bajke in povesti iz domačih krajev. France Bevk, Škorpijoni zemlje. Na zimo izide: France Bevk: Črni bratje in sestre. knjige za prihodnje leto: Koledar za leto 1930. Dr. Just Bačar, Zdravje in bolezen v domači hiši. Tretji zvezek. Ciril Drekonja, Pod domačim krovom. Slavko Slavec, Čigava si ? Slika iz prirode. Neobvezne knjige (proti doplačilu po L 3'— za knjigo) Gizela Majeva, Knjiga za gospodinje. France Bevk, Mrtvi vstajajo. Hainopelžc delo Franceta BcvRn NOVOST 8 NOVOST 8 Izšia sta kot neobvezni knjigi prva dva zvezka obširne okoli 700 strani broječe zgodovinske trilogije Franceta Bevka: „ZNAMENJA NA NEBU" in sicer: MwmmM jaszderi v drugi izboljšani izdaji. 2. Mzmmjmmi zemfje. V kratkem proti koncu meseca novembra izide še tretji zvezek: 3. f!mi š*vat£e in sestre. Prvi zvezek „Krvavi jezdeci" v svoji prvi večtiso-čeri nakladi je pošel v štirinajstih dnevih. Upravičeno je velikansko zanimanje za ostala dva zvezka. Vsak nad 200 strani obširen zvezek stane samo 3 lire. Kdor se hoče potopiti v silno napeto pripovedovanje trpljenja bojev in nesreč v srednjem veku po naših krajih, naj se brž naroči, ker so se knjige »^tiskale le v omejeni nakladi! namenja na mM. najobsirnejšl BeuRoo roman! DESETI KOLEDAR GORIŠKE MATICE ZA LETO 1929 \ OB DESETLETNICI \ 1919-1929 ■.v BBBBBBBaaBBBBsaaBBBBBflBaaBBBBBBBeBBBBBBS@ Književna zadruga „Goriška Matica je izdala za leto 1929. te le knjige: 1. Koledar za leto 1929. 2. Zdravje in bolezen v domači hiši. III. del. 3. Pravica, povest. 4. Danska in Danci. 5. Pripovedke. 6. Črni bratje in sestre, roman (neobvezno). 7. Kmečko branje (neobvezno). / f y V 1 OVITEK IN VINJETE JE NARISAL TONE KRALJ. IZDALA IN ZALOŽILA GORIŠKA MATICA V GORICI. NATISNILA TISKARNA ..EDINOST" V TRSTU. UPRAVA „GORIŠKE MATICE": GORICA, VIA S. GIOVANNI ŠT. 6. PODUPRAVA „GORIŠKE MATICE": TRST, VIA S. FRANCESCO ŠT. 20. 1928. KOLEDAR l\ NAVADNO LITO 1929. Navadno leto 1929. ima 365 dni (52 tednov) ter se začne s torkom in se konča s torkom Začetek leta 1929. Občno in državno leto se začne na dan novega leta, t. j. s prvim januarjem. Cerkveno leto se prične s prvo adventno nedeljo (1. decembra). Letni časi. Pomlad se začne z 21. dnem marca meseca ob 3. uri in 36 min. Solnce stopi v znam. Ovna. Pomladansko enakonočje. Poletje se začne z 21. dnem junija meseca ob 23. uri in 0 min. Solnce stopi v znamenje Raka. Najdaljši dan, najkrajša noč. Jesen se začne z 23. dnem septembra meseca ob 13. uri in 54 min. Solnce stopi v znamenje Tehtnice. -Jesensko enakonočje Zima se začne z 22. dnem decembra meseca ob 8. uri in 54 min. Solnce stopi v znamenje Kozla. Najdaljša noč, najkrajši dan. Znamenja za lunine mene. Mlaj . . Prvi krajec Ščip ali polna luna © Zadnji krajec . . (J Mrki solnca in lune v letu 1929. V tem letu ni nobenega luninega mrka. Solnce pomrkne dvakrat: 1. popolni solnčni mrk 9. maja (začetek ob 4. uri 33 min., konec ob 9. uri 48 min.) ; pri nas neviden ; 2. obročasti solnčni mrk 1. novembra (začetek ob 10. uri 12 min., konec ob 15. uri 57 min.); deloma viden v južni Evropi. Kvatrni posti. I. kvatre, spomladanske ali postne-: 20., 22. in 23. februarja. II. kvatre, letne ali binkoštne: 22., 24. in 25. maja. III. kvatre, jesenske: 18., 20. in 21. septembra. IV. k v a t r e, zimske ali advenfne : 18., 20. in 21. decembra. Cerkveni prepovedani časi. Obhajati ženitve je prepovedano od 1. ad-ventne nedelje do božiča in od pepeln. srede do velikonočnega pondeljka. Premakljivi prazniki. 1.) Septuagezima: 27. januarja. 2.) Pepelnica: 13. februarja. 3.) Velika noč : 31. marca. 4.) Križevo: 6., 7. in 8. maja. 5.) Vnebohod : 9. maja. 6.) Binkošti: 19. maja. 7.) Sv. Trojica: 26. maja. 8.) Sv. Rešnje Telo: 30. maja. 9.) Prva adventna nedelja: 1. decembra. Pust traja od 7. januarju do 12. februarja t. j. 37 dni. Postnih nedelj je šest, poveliko-nočnih tudi šest, pobinkoštnih pa sedem in dvajset. Prazniki. a) Običajni in civilni. 1.) Vse nedelje. — 2.) Novo leto. — 3.) Sv. Trije Kralji (6. januarja.) — 4.) 21. aprila (rojstvo Rima). 5.) Vnebohod (9. maja.) — 6.) 20. septembra (zavzeitje Rima). — 7.) 28. oktobra (pohod na Rim). — 8.) Vsi svetniki (1. novembra). — 9.) 4. novembra (zmaga pri Vit- torio Veneto.) — 10.) Božič (25. decembra). # * * Prazniki, ki se ujemajo s cerkvenimi, so v Koledarju mastno tiskani, drugi so zaznamovani z dvema zvezdicama. b) Državni, ob katerih se skrči delovni urnik samo na dopoldanske ure. 1.) 8. januarja : rojstni dan kraljice Helene, 2.) Pustni četrtek, pondeljek in torek. 3.) Velikonočni četrtek, velikonočna sobota in velikonočni pondeljek. 4.) 24. maja: napoved vojne. 5.) 29. julija: obletnica smrti kralja Hum-berta. 6.) 18. avgusta: god kraljice Helene. 7.) 15. septembra: rojstni dan prestolonaslednika Humberta. 8.) 2. novembra: vseh vernih duš dan. 9.)T11. novembra: rojstni dan kralja Viktorja Emanuela rIH. 10.) 24. decembra: božični večer. 11.) 31. decembra: Silvestrovo. * * * Ti prazniki so v Koledarju, ako ne padejo na nedeljo, zaznamovani z eno zvezdico. c) Dnevi, v katerih se razobešajo državne zastave poleg prej označenih. 1.) 4. januarja: obletnica smrti prve kraljice Italije. 2.) 9. januarja: smrt kralja Viktorja Emanuela I. 3.) 23. marca: ustanovitev fašjev (1. 1919.) 4.) prva nedelja v juniju: praznik ustave. 5.) 12. oktobra: obletnica odkritja Amerike. Kako se določijo premakljivi prazniki ? Vsi glavni premakljivi prazniki našega gre-gorijanskega koledarja se ravnajo po veliki noči. Velika noč pade na nedeljo, ki sledi prvemu ščipu spomladi, t. j. polni luni po 20. marcu. Ce pade ščip na nedeljo 21. marca, je velika noč prihodnjo nedeljo, t. j. 28. marca. Če pa pade ščip na dan 20. marca, potem je velika noč komaj po naslednjem ščipu, t. j. po 18. aprilu. Ce je 18. aprila nedelja, se praznuje velika noč nedeljo pozneje t. j. 25. aprila. Velika noč se torej ne more praznovati pred 22. marcem in ne po 25. aprilu. Ko se je na ta način določil dan veliki noči, se določijo po njej drugi premakljivi prazniki, ki so od nje odvisni: Velika noč : manj dni več dni — 63 — 46 — 42 I + 39 + 49 + 56 + 60 i' ■■ I septua- pepel- i. vnebo- bin-' F Sv. Sv. gezima nična postna _ hod kosti Trojica Rešnje 1. pred- sreda nedelja četrtek telo pepel- četrtek nična nedelja K v a t r e se določijo : ' a) spomladanske ali postne : sreda, petek in sobota po prvi^postni nedelji (evangelij : invocavit). *- Kvatre. Evstahij, muč. Kvatre. Matevž, apost. 38 Jezus ozdravi mrlvoudnega. Mat. 9, 1.—8. 22 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 18. pobink. Mavricij in tov. Tekla, dev. muč.; Lin, papež. Marija Dev. rešiteljica ujetnikov Kleofa, spozn.; Firmin, škof. Ciprijan in Justina, muč. (f f Kozma in Damijan, muč.; Kaj Vaclav, kralj; Marcijal, muč. 39 Prilika o kraljevi ženitnini. Mat. 22, 1.—14. Nedelja Pondeljek 19. pobink. Mihael nadangel, Jeronim, spozn. c. uč.; Honorij, šk, ZAPISNIK. Davčni koledarček. Lunine mene. © Mlaj 3. ob 12. uri 48 min. 3 Prvi krajec 10. ob 23. uri 57 min. (§) Ščip 19. ob 0. uri 16 min. C Zad. krajec 26. ob 3. uri 7 min. Nebesno znamenje in dolgost dneva. Solnce stopi v znamenje Tehtnice. Dan se skrči od 13 ur 19 min. na 11 ur 49 min., torej za 1 uro 31 m. 23. začetek jeseni. Jesen, enakonočje. Dnevi Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Godovi in nedeljski evangeliji. Remigij, škof.; Areta, muč. Angeli varuhi; Leodegar, škof. ® Kandid, muč.; Evald, muč. f Frančišek Seraf., sp.; Edvin Placid in tov., muč.; Gala, vdova 40. Jezus ozdravi kraljičinega sina. lan. 4, 46.—55. 6 Nedelja 7 Pondeljek 8 Torek 9 Sreda 10 Četrtek 11 Petek 12 Sobota 20. pobink. Brunon, spozn. Marija kr. rož. venca; Justina, dev Brigida, vdova; Simeon, spozn. Dionizij, šk., muč.; Abraham očak Franč. Borg.,sp.;Gereonintov. f Nikazij, škof; Firmin, škof. Maksimilijan, muč.; Serafin, spoz 41. Prilika o kraljevem računu. Mat. 18, 23.-35. 13 14 15 16 17 18 19 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 21. pobink. Edvard, kralj. Kalist, papež; Domicijan, škof. Terezija, devica; Brunon, škof. Gal, opat; Maksima, dev. Hedviga, kraljica; Viktor, škof. + Luka, evang.; Just, muč. © Peter Alk., spozn. ; Etbin, opat. 42 Dajte cesarju, kar je cesarjevega. Mat. 22, 15.—21. 20 21 22 23 24 25 26 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 22. pobink. Janez Kancijan, sp. Uršula, dev.; Hilarijan, opat. Kordula, muč.; Marija Šaloma. Severin, šk.; Janez Kapistr., spoz. Rafael, nadangel; Kristina, muč. f Krizant, muč.; Krišpin, muč. C Evarist, pap.; Lucijan in Marcel, m. 43 Jezus obudi Jajrovo hčer. Mat. 9, 18.-26. 27 28 29 30 31 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek 23. pobink. Frumencij, škof. Simoninjuda, apost.; Fidel, m. Narcis, škof; Hijacint, muč. Klavdlj, muč.; Marcel, muč. Volfgang, škof; Lucila, dev. ZAPISNIK. • - Davčni koledarček. Od 10. do 18. plačaj pjiti davčni obrok. Lunine mene. © Mlaj 2. ob 23. uri 19 m. 3 Prvi krajec 10. ob 19. uri 5 m. (f) Ščip 18. ob 13. uri 6 m. C Zad. krajec 25. ob 9. uri 21 m. Nebesno znamenje in dolgost dneva. Solnce stopi v znamenje Škorpijona. Dan se skrči od 11 ur 45 minut na 10 ur 15 minut, torej za 1 uro 30 minut. NOVEMBER - LISTOPAD Dnevi Petek Sobota Godovi in nedeljski evangeliji God vseh svetnikov. * Vseh vernih duš dan. 44 Jezus pomiri vihar na morju. Mat. 8, 23.—27. Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 24. pobink. Just, muč. ** Kari Boromej, šk.; Modesta Caharija, oče Janeza Krstnika. Lenart, opat; Sever, škof. Prosdocim, škof; JEngelbert.^škof. ■f- Bogomir, šk.; Deodat, muč. Božidar, muč.; Orest/jmuč. 45 Prilika o dobrem semenu. Mat. 13, 23.^30. 10 Nedelja 11 Pondeljek 12 Torek 13 Sreda 14 Četrtek 15 Petek 16 Sobota 25. pobink. Trifon, muč. * Martin, škof; Mena, muč. Martin, papež; Livin, škof, muč. Stanislav Kost.,*spozn.; Didak, sp Serapijon, muč.; Jozafat Kunč, šk. + Leopold, vojvoda; Jedert, dev. Edmund, škof; Otmar, opat. 46. O gorčičnem zrnu. Mat. 13, 31.—35. 17 18 19 20 21 22 23 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 26. pobink. Viktorija, muč. i Odon, op.; Evgen, sp.; Hilda, m. Elizabeta, kraljica; Poncijan, pap. Edmund, kralj; Feliks Val., spozn. Darovanje Mar. Dev.; Kolumban. f Cecilija, muč.; Maver, muč. Klement, pap ; Felicita, muč. £ (T 47. O razdejanju Jeruzalema in o sodbi. Mat. 24,15.-35. 24 25 26 27 28 29 30 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 27. pob. Janez od križa, sp. Katarina, dev. muč.; Jukunda, m. Konrad, škof; Silvester, opat. Virgil, škof; Ahaci j, škof. Eberhard, škof; Cregor III., pap. •f- Saturnin, muč.; Filomen, muč Andrej, apost.; Justina, dev. ZAPISNIK. Davčni koledarček. Lunine mene. ® Mlaj 1. ob 13. uri 1 m 3 Prvi krajec 9. ob 15. uri 10 m. @ Ščip 17. ob 1. uri 14 m. C Zad. krajec 23. ob 17. uri 4 m. Nebesno znamenje in dolgost dneva. Solnce stopi v znamenje Strelca. Dan se skrči od 10 ur 13 min. na 9 ur 5 min., torej za 1 uro 8 min. DECEMBER - GRUDEN Dnevi Godovi in nedeljski evangeliji ZAPISNIK. — « • 1 t 48 O poslednji sodbi. Luka 21, 25.-33. 1 2 3 4 5 6 7 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobola 1. advent. Natalija, dev. m. % Bibijana, muč.; Pavlina, muč. Frančišek Ksav., spoz.; Lucij, šk. Barbara, dev. m.; Peter Zlatoust. Saba. opat; Krišpin, muč. t Miklavž, šk.; Apolinar, muč. Ambrozij, škof; Agaton, muč. 49. Janez Krstnik v ječi. Mal. 11, 2.-10. 8 9 10 11 12 13 14 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 2. advent. Brezm. spoč. M. D. Peter Forezij, šk.; Valerija m. J) Lavret. Mati Božja; Judita, dev. Damaz, papež; Trazon, opat. Sinezij, muč.; Epimah, muč. ■j" Lucija, dev. muč.; Otilija, dev. Spiridijon, škof; Nikazij, škof. 50 Janez Krstnik pričuje o Kristusu. Jan, 1, 19.-28. 15 16 17 18 19 20 21 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 3. adventna. Jernej, škof. Evzebij, škof; Adela, dev, f) Lazar, škof; Berta, vdova. Kvatre. Gracijan, škof. Nemazij, muč.; Favsta, vdova. Kvatre. Liberat, muč. Kvatre. Tomaž, apost. 51 Janez Krstnik poklican v prerokovanje. Luka 3, 1.-6. 22 23 24 25 26 27 28 Nedelja Pondeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 4. adv. Demetrij in Honorat. Viktorija, dev.; Dragoberf, kr. (J -f- * Adam in Eva; Irmina, dev. Božič. Rojstvo Gospodovo. Štefan, muč.; Arhelaj, škof. t Janez Evang.; Fabiola, vdova. Nedolžni otročiči; Kastor, muč. 52 Simeon in Ana oznanjata Gospoda. Luka 2, 33.-40. 29 30 31 Nedelja Pondeljek Torek Nedelja pred novim letom. David, kralj; Liberij, m.; Nicefor. Silvester, papež; Pavlina, m. % Davčni koledarček. Od 10. do 18. plačaj šesti davčni obroki Lunine mene. © Mlaj 1. ob 17. uri 48 m. 3 Prvi krajec 9. ob 10. uri 42 m. *D Ščip 16. ob 0 uri 35 m. Š Zad. krajec 23. ob 3. uri 27 m. © Mlaj 31. ob 12. uri 42 m. Nebesno znamenje^in^dolgost dneva. Solnce stopi v znamenje Kozoroga. Dan se skrči od 9 ur 4 min. na 8 ur 46 min. in zraste nato na 8 ur 50 min. — 22. Začetek zime. Najdaljša noč. Najkrajši dan. Desetič se osiplje cvetje . . . Desetič se osiplje cvetje v naših logih, desetič rumeni listje iti pada na zemljo, desetič gredo knjige «Goriške Matice» med svet. Jesen je čas pobiranja zrelih sadov, v jeseni spravljamo tudi duševne sadove pod streho, treba je duševne hrane za zimo, za dolge večere, za turobne snežene dni, ko gore svetiljke- v izbah in se tema vlači krog voglov. Telo potrebuje hrane, hrane pa hoče tudi duša; pameten človek (da obema po svoji potrebi in duši ne najzadnje. Razumen človek ni napolnil v jeseni le svojih kleti in hramov, kupil je tudi knjige «Goriške Matice«. Ni jih kupil samo eno leto, nabavil si jih je vsako leto, odkar izhajajo1, bile so mu skozi devet let in mu bodo tudi deseto leto zvesta zvezda vodnica in zabavnica. Ta, ki se je zavedal, kaj pomenijo knjige «Go-riške Matice« za njegovo izobrazbo itn dobro voljo, ima danes že nad štirideset knjig v svoji domači knjižnici, duševni žiitnici, kil bi v nobenem slovenskem domu ne smela manjkati. Morebiti se vsakdo ne zaveda koristi, ki jih ima in jih je imel od teh knjig, zavedal pa bi se, če bi teh knjig' ne bilo. Pod knjigami «Goriške Matice« mislimo vselej tiste ljudske knjige, ki so napisane in natiskane za to, da prodrejo v največjem številu in po najnižji ceni med najširše sloje ljudstva, da jim prinesejo v prvi vrsti estetske in strokovne izobrazbe, šele v drugi vrsti pa zabave in užitka. Ozrimo se nekoliko nazaj. Preskočimo deset let, dobo vojne in begunstva,, prestavimo se v tisti čas, ko se nam o vojnih gro- zotah še sanjalo ni. Ali smo poznali takrat lepo knjigo, ki je šla v velikem številu med ljudstvo? Seveda smo jo pozna 1 i. Knjige so takrat tiskali tudi v Gorici, marsikdo se spominja Remčeve povesti «Veliki punt«, ki je izšla v Narodni tiskarni in se je v dveh izdajah zelo razširila med naše ljudi. Pa to je bilo še malo. Andrej Gabršček, ki je imel tiskarno v nekdanji Gosposki ulici, je tiskal knjigo za knjigo; izdajal je ruske, poljske, češke prevode, poleg tega pa tudi kako izvirno delo. Tudi z druge strani Hublja je prišla takrat nekatera lepa knjiga, ki se je razširila v naše domove. Vendar to niso bile tiste knjige, ki so našle pot skoraj v vsako hišo. Tisto po ceni knjigo je bil dal slovenskemu narodu veliki škof Antoin Martin Slomšek, prihajala pa je iz Celovca. Še vsakdo izmed na® se je spominja. Skoraj vsaka hiša je dobila; po pet ali šest novih knjig na leto. Koliko novega duha je prišlo med ljudstvo, koliko pouka in zabave- vsako leto, koliko plemenitih potez so zarisale te knjige našemu narodu. Knjiga, ki je prodrla v najširše sloje, je bila Mohorjeva iz Celovca. Vojna je raztrgala mnogotere vezi. Med nami in med tradicij onelno Mohorjevo družbo je nastala državna meja. Bila je nevarnost, da ostanejo naši ljudje brez knjige. In vendar se je baš naše preprosto ljudstvo-, kmetje in delavci, bolj zanimalo za lepo- knjigo kakor pa preprosto ljudstvo v kateremkoli drugem kraju. Najboljši odjemalec slovenske knjige je bilo Primorje. Glasovi o dobri in ceni knjigi so se množili od dne do dne. Treba je bilo nekaj storiti. II. 17 V petem letu so dobili ljudje poleg »Koledarja za leto 1924.» Finžgairjev molitvenik «Bogui, kar je božjega«, zanimivo Pregljevo povest «Zgodbe zdravnika Muznika«, ki je bila ena prvih pomembnejših leposlovnih izdan j « Goriške Mati-ce», m z Jurčičevo ro- .'"f^Sti; mantiko močno pobar- I vanega «Mladega go- ^HHjj^^^N zdarja«, mladostno delo H^' Jsfo. . j« pisatelja Soškega črno- HHBp šolca, ki se pozneje pi- R. 9 sateljsko ni več udej- I stvoval. Ta knjiga je IMfC^r' bila le u,skočila, na me-sto antologije goriškega j^^^^Bk^^HH pesništva, ki jo je bil pripravil Joža Lovren- I čie, a iz raznih vzrokov I ni izšla. To leto je bilo | prvo, da je književni Lojze Remec ' dar zraste! na štiri knjige. Tega števila; se drži «Goriška Matica« v glavnem še do danes, če izvzamemo mladinsko knjigo, ki jo je dve leti navrgla za Dr. Anton Gregorčič Leta 1919. je izšel zato v Narodni tiskarni v Gorici «Koledar za leto 1920». Iz tega skromnega koledarja, iz te nežne koreninice se je razvila «Goriš k a Matica«. Prvo leto je izšel sam Koledar, naslednja leta je število knjig rastlo, leto® je izšlo poleg Koledarja še šest drugih knjiig. Iz nežne mladike se je razvil O' krepko drevo. Prvi Koledar še ni izšel pod firmo «Goriške Matice», to se je zgodilo šele naslednjega leta. Pravi lastnik « Goriške Matice« je bila do leta 1925. Narodna tiskarna v Gorici. Njen predsednik je bil pokojni dr. Anton Gregorčič, ki mu je bila ta ustanova tako živo pri srcu, da je še pred svojo smrtjo opozarjal merodajne osebe, naj ne pozabijo nanjo. U-rednik prvega in vseh naslednjih Koledarjev 1924. je bil dr. Andrej Pavlica. Ta je istega leta prostovoljno odstopil, nakar je dr. Anton Gregorčič imenoval za urednika Franceta Bevka. Naslednjega leta, ko je Narodna tiskarna nehala biti lastnica «Goriške Matice« to se je ta spremenila v književno zadrugo z istim imenom, je bil priključen k uredništvu še Damir Feigel. Ta je bil ob enem tajnik zadruge, France Bevk pa -----predsednik. Lansko leto sta omenjena menjala svoji mesti. To bi bila suha dejstva, ki jih moramo ob desetletnici vsaj mimo<-grede omeniti', ne da bi se podrobno spuščali vanje. Prvi Koledar je bil sprejet z velikim zadoščenjem v vseh naših krajih. Naklada je v nekaj tednih popolno. _______ma pošla. Naj omenim, Damir Feigel da so MIe te PrVe naklade «Goriške Matice« tiskane v tolikih izvodih kot nobena naša knjiga v Primor ju. Najvišja naklada se je vrtela okrog 25.000. m Dr .Andrej Pavlica do leta Leta 1920. je nastalo ime «Goriška: Matica«. Koledarju za leto 1921. je bila dodana še ena knjiga, namreč «Božje solze«, povesti in slike iz srbske literature, ki jih je bil priredil pesnik Alojzij Gradnik. S tem dejstvom je bil dan temelj za izdajanje dobrih in cenili knjig po vzorcu stare Mohorjeve družbe. Tretje leto je književni dar zraste!. Gle- France Bevk. de papirja in, glede oblike je izdajateljstvo napravilo korak naprej. Naročniki so dobili poleg «Koledarja za leto- 1922.» še »Gorske pravljice« v verzih, ki jih je spisal pesnik Joža Lovrenčič, ilustriral pa A. A. Bucik. Druga knjiga so bile Remčeve črtice iz Primerja «Našiil ljudje»'. V četrtem letu Matičnega obstoja so izšle poleg « Kole d ar j a za. leto 1923.» hrvatske povesti1 «Zlata srca«, ki jih je priredil Alojzij Gradnik, in Strahove bukve v prevodu dr, Egidija (Pavlice). Alojzij Gradnik. nameček. Knjig za doplačilo ne moremo šteti med redni književni' dar. V šestem letu je izdala «Goriška Matica« poleg1 «Koledarja za leto 1925.» povest »Zadnji dnevi v Ogleju«, ki jo je bil spisal diatvno od tega. s'.vetolucijsk.il župnik Alojzij Carli -Lukovič, in je takrat izhajala v podlistkih «Slovenca». Predelal in za tisk pripravil jo je Joža Lovrenčič. Druga knjiga Megla leta je bil izbor narodnih pripovednih pesmi «Mlada Zora«, ki jih je priredil France Bevk. Dr. Egidij pa je- bil napisal knjigo «Životo-pis sv. Frančiška Ksaverskegai«. Z letom 1923.. ko je izšel molitvenik, je Matica izdajala vsako leto po eno knjigo nabožne vsebine. V sedmem letu so izšle poleg »Koledarja za leto 1926.» še sledeče knjige: Alojzij Carli-Lukovič, «Evfemija», razne črtice in podlistki, izvirne in prevodi, pod naslovom prve no-velice, ki jih je bil priredil za ti.sk Joža. Lovrenčič. Bodi omenjeno, da so te črtice ob enem s knjigo «Zad.nji dnevi v Ogleju« vse, kar je ta pisiatel j napisal. V tem letu je loža Lovrenčič prigei v izdanje knjig «Goriške Matice« nekak sistem, izdati vsako leto tudi, po eno knjigo poljudno znanstvene vsebine. Izšla je knjiga Ivana. Bežnika « Otroci stepe«, črtice o Kirgizih in Turk-mencih. Istega, leta je izšel tudi zgoščeno pisani roman Franceta Bevka «Smrt pred hišoi». Novost tega leta je bila tudi prva fakultativna knjiga, ki jo jei izdala «Gor. Matica« za doplačilo. Izšel je življenjepis »Častitljivi don Bosco«, ki ga je spisal J. Meze. V osmem letu svojega obstanka je izdala «Goriška Matica« poleg «Koledarja za 1. 1927.« prvi zvezek dr. Bačar-jeve zdravniške knjige :< Zdrav je in bolezen v domači hiši«. Druga knjiga je bila Damira Feigla dogodivščin polna povest «Pasja dlaka«. Kot tretjo knjigo je izdala zadruga zgodovinske črtice iz preteklosti naše domovine pod naslovom «Našii kraji v preteklosti«; knjigo je bil priredil France Bevk. Kot dar in nameček so dobili naročniki še priljubljeni abecednik «Prvi koraki«. Šesta knjiga Dr. Just Bačar je bil kot dar in Ivan Pregelj je bila fakultativna; za obletnico velikega svetnika svetega Frančiška Asiškega je napisal France Bevk knjižico «Brat Frančišek«. To leto je bilo prvo, da so bile knjige, ki so izšle, izbrane po nekem sistemu: Koledar, ena izvirna povest, ena. poučno-znanstvena, ena poiično-zabavna in ena mladinska knjiga. Tega načela, se Matica po svojih močeh še danes drži z dodatkom, da izdajal poleg običajnega knjižnega daru po dve fakultativni knjigi, in sicer en večji roman in po eno gospodarsko ali strokovno knjigo. Vodstvo «Gor. Mat.« je prepričano, da ta soistav odgovarja željami in potrebam naročnikov. Lansko leto je izšel poleg «Koledarja za leto 1928.« drugi zvezek dr. Ba carjeve knjige «Zdravje in bolezen v domači hiši«. Koit poučna in zabavna knjiga je izšla Gabrijela Majcna «Zgodovina domačih živali in pitomih rastlin«. Priljubljena je je bila goriško okoli-čanska povest Slavka Slavca «Župan Žagar«, ki se godi med vojno. «Venec domačih pravljic« nameček za otroke. Kot fakultativna knjiga je izšel prvi del romana «Znamenja na nebu« pod naslovom «KrVavi jezdeci«, ki ga je spisal France Bevk. Leto. 1928. je deseto, _____• _____________ ob enem jubilejno leto. Knjige za to leto imate pired seboj. Ni potreba, da vam jih šele naštevam. V teku desetih let je izdala «Goriška Matica« vise skupaj ena in štirideset knjig. Kdor je bil Matici zvest, ima danes že malo knjižnico. Ne povemo radi bahaštva, da se tiskajo naše knjige v visoki nakladi mnogo nad deset tisoč izvodov. V teku desetih let je šlo nad pol milijona knjig med ljudi. Vsak naš človek, bodisi dojenček ali starček, je na ta način dobil več ko eno knjigo. Deset let ljubezni, deset let delal, deset let uspehov. Desetič se suje cvetje nia tla, desetič se naše ljudstvo zaveda, da je treba poleg vsakdanjega kruha tudi duševne hrane v obliki lepe in koristne besede, ki je tiha graditeljica naše kulture. Ena in štirideset knjig je šlo v naše domove. Naj Just Ušaj jih gre v naslednjih desetih letih, dvakrat po ena in štirideset! V desetih letih smo sezidali prvo nadstropje naše kulturne zgrad- Deset let knjig Z o žirom na vsebinsko vrednost in opremo so* šle knjige »Goriške Matice« od leta do leta v valoviti črti; niso bile vsako novo leto boljše od prejšnjega, Včasih so celo nazadovale, a so se v naslednjem letu povzpele čez črto prejšnjega leta.. Če knjige niso vsako leto napredovale, nil bila vselej krivda uredništva, včasih so posegle tudi razmere vmes. Sotrudnikov, ki bi leto za letom preskrbovali s pripovednimi in poljudno znanstvenimi spisi petero podobnih družb med Slovenci, primanjkuje. Tudi ostale družbe se borijo z istimi težkoeami. Poudariti moramo še, da smo prav zadnje čase tudi! v sotrudniškem oziru ostali navezami zgolj sami nase in moramo strniti, kar imamo najboljšega, da damo ljudstvu. To je v enem oziru dobro, da si izmerimo svoje moči, po drugi strani pa stopa obilo takih ovir in nevarnosti na pot, da se jih je le težko izogniti. Kljub temu lahko z mirno vestjo trdimo, dai se je «Goriški Matici« prav zadnji čas posrečilo', da je z domačimi močmi dvignila knjige tudi vsebinsko nai tisto višino, ki je potrebna za tekmovanje z ostalimi družbami in se ji ni treha bati, da, bi se njeni naročniki soglasno ne izrekli zanjo. Namen tega članka ni, da bi knjige, ki jih je izdala «Goriška Matica« v teku zadnjih desetih let, ocenjevali; njegov namen je, da jih opišemo v kratkih potezah tudi tistim, ki jih še niso imeli prilike- videti in poznati, ali pa so pozabili nanje. Naj se ob deseti obletnici prikaže celotna slika izdanih knjig pred našimi očmi v naš ponos in v nadaljno bodrilo. 1.) Koledarji- Prvi «Koledar za leto 1920» je izšel v znamenju porušenih domov in vračanja beguncev. Šablonska slika na prvi strani nam to predstavlja,, številne fotografije nam kažejo', kakšna je bila takrat naša. zemlja. Koledar je v mnogočem podoben Mohorjevemu, celo Koželjeve mesečne vinjete so bile po njem posnete. Med Koledarjevlmi sotrudniki srečamo pisatelje, ki jih pozneje več ne srečamo; nekateri pa so skriti za skromne psevdonime. Tako izluščimo iz Cirila Strahote župnika Cirila Metoda Vugo; dr. Egiidij je naš dr. Andrej Pavlica, takratni urednik Koledarja, ki je moral mnogo pisati sam, da je izpolnil vrzeli naše povojne revščine; priobčil jei tudi igrokaz «Dva prstana«. Dr. Josip Ličan se je skril be, naj postane v bodočih desetih letih naša kulturna zgradba veličastna palača, ki naj priča o naši požrtvovalnosti in moči. Goriške Matice za šifro svojega imena, Venceslav Bele se je sitisnil za Ponikavskega. Pesnik Pastu-škin je že znan, ako tudi je izmišljeno ime. Pravo ime je pokazal le Alojzij Gradnik v svojih izvirnih pesmih in v prevodih iz spisov Babindranatha Tagoreja in Oskarja Wildeja. Tudi Josip Grilanc je podpisal svoje «Spomine» in dr. Just Bučar članek «Prva pomoč«. Koledar je bil pristna slika povojne dobe, ko se niso dvigale iz razvalin polagoma le materijalne dobrine, ampak so tudi duševne jedva začenjale rasti. Tudi «Koleda,r za leto 1921» je izšel v znamenju vojnega pustošenja. ffol pot ne več materij al nega, ampak človeškega; naslovna stran nam predstavlja «zlaito inater-domovino, s krvjo, solzami mapojeno...«, v tekstu pa prinaša nad tisoč slik naših sinov in mož, ki so umrli ali izginili na bojnih poljanah. Koledarska vsebina je bila izbra-nejša, kot prejšnje leto. Med sotrudniki v verzih srečamo Alojzija Gradnika, Iga Grudna,, Pastuškina, Josipa Jurco in. Frana Tratnika. Dr. Egidij je seznanil čitaitelje «0 boljševikih in menjševikih«; ta je tudi napisal uvodnik «Padlim...» Božidar Borko je prispeval članek «0 prekmurskih Slovencih«, Starovaški pa se je oglasil s svojimi «Spomini na Zagreb«. Mied ostalo prozo ne smemo pozabiti še treh prispevkov: črtice Andreja Čeboklija «Smrad», Simon Gregorčičev «Govor o želodcu« in V. Vodopiv-čev članek «Nekaj .malega o tamburicah». « Koledar za leto 1922.« je bil urejen po geslu: «Bodi zdrava domovina«; to geslo podkreplja le par člankov in morebiti naslovna stran Koledarja. Nove mesece za Koledar je narisal A. A. Bucik, ilustrativni del lista pa je bil posvečen primorskim kulturnim delavcem. Prejšnji Koledar je seznanil čitatelje s prekmurskimi Slovenci, ta jili je peljal med beneške Slovence (spisal Viator) in med tiste koroške Slovence, ki so prišli pod Italijo (J. Maierhofer). Dr. Egidij se je oddolžil spominu na umrlega. Antona Mahniča, ob enem je podal po geslu Koledarja nekaj socialnih naukov za našo dobo.'Med ostalimi prispevki je igrokaz v treh dejanjih avtodidakta Dragotiua Vodo-pivca «Na Visokem«; Damir Feigel «Povest o izgubljeni ideji«; dr. Ivo Šorli, «čudež sv. Marka« in «Govoreei bankovec« odi Simona Gregorčiča. Vinko Vodopivee je1 napisal «Nekaj o petju«; pesmi1 so prispeval i Alojzij Gradnik, Fran Tratnik, J. M. Kržišnik, Domen Butkovič, Josip Ju (J a in drugi. Hc*, «Koledar za leto 1923.» je biil prvi Koledar, ki je pomenili v tehničnem oziru napredek. Urejen je bil v pravcu dobrodelnosti, ovitek prinaša sliko vel i kog a diobrodelnika sv. Vincencija Pavelskega, dr. Egidij je napisal članek o dobrodelnosti in ga opremil' z nekaterimi slikami. Ilustrativni del Koledarja. je posvečen Marijinim družbam, prinaša pa tudi par slik prosvetnih društev. Strogo enotni' pravec ilustrativnega dela, ki ga je bilo opažati skozi tri leta, je izginil. V leposlovju je ostal Koledarju z,vest Ivo Šorli! s .črtico «Velika zdravica»; Lojze Remec je podal čitateljem «Tri božične pove-stice«, Fran Tratnik pa pripovedko «Da,ro- noma opuščen. V tem Koledarju je največ sodeloval profesor Vinko Šarabon, ki je poleg razgleda napisal vrsto člankov: ((Ameriški nebotičniki«, «Tekočilne namesto premoga«, «Na najvišjo goro sveta«, «Etna», «Faraom Tutankhamoin«, «Promet v Zedi-njeniih državah«, «Simon Rutar«, itd.; koledar ima radi tega značaj časopisne revije. Leposlovje je stopilo v ozadje. Razen črtice Franceta Bevka «Božič ubogih« nas srečata samo še dve Pregljevi in ena Lovrenci čeva pesem. Zanimivi so še sledeči prispevki: M. Urbana Gorup, «Zdrava, hrana zdravo telo«; par zgodovinskih paberkov o cerkvi sv. Antona Padovaniskega v Gorici in o Kojiskem; Ivan Mercina, «Nekaj zgodovine cerkvenih zvonov do Karla Velikega«. Ostali članki so Deset Koledi vi». Med pesniki sta zastopana Joža Lov-ceinčič in Ivan Baloh. Poučnih in praktičnih člankov je obilo; med temi so gospodarski članki Justa Ušaja, zdravniški članek dr. J ust. a Baearj a «0 nalezljivih boleznih«, Ivan Mercina je pisal o pritrkavanju in zvone-nju, Fran Pire o sv. Vincencu Pavelskem. Zanimiva je tudi črtica dr. Egidiija «Cerkvi-ca. sv. Jerneja in sv. Duha na Gradu v Gorici«. «Koledar za leto 1924.» nosi geslo: «Zdrava duša v zdravem narodu«. Uvodnik v tem zrnislu je napisal dir. Egidij. Novost za ta Koledar je popoln imenik članov, ki je bil priobčeii deloma le še naslednjega leta, a pozneje iz taktičnih razlogov popol- jev »Goriške Matice". praktične in gospodarske vsebine. Iz Gregorčičeve zapuščine je priobčil Koledar dva prispevka v verzih: ((Pesnikov govor o priliki blagoslavljanja zavodov Sloge v Gorici« in ((Moderna poezija«. «Koledar za leto 1925.» je bil posvečen ((Prosveti slovenskega ljudstva v Julijski Krajini«. Ovitek je risal M. Gaspari1. Dr. Egidij je napisal članek «Prosveta», na-daljni članek, ki se nanaša na smernico Koledarja, nosi naslov ((Mladenka in izobrazba«. Tudi to leta je prinesel Koledar celo vrsto člankov iz peresa Vinka Šara-bona: ((Jugoslavija«, «Potres na Japonskem«, ((Svetovna poštna zveza«, «'Alil se da komunizem izvesti«, ((Smrtni žarki«, «Polet čez Severni tečaj«, in še mnogo drugih člankov podobne vsebine, najsi so odi njega podpisani ali ne. Poleg tega' je prinesel Koledar vrsto pesmi iz literarne zapuščine pesnika Simona Gregorčiča poleg: nagrobnih napisov, misli in raznoterosti. Ivan Pregelj je priobčil «Slavčjo pesem«, sicer pa se je leposlovje ponižno stisnilo za ostaloi gradivo v skromno, a lepo črtico Lojzeta Remca «Paizniik Pirnat«. Ostali članki so gospodarske in praktične vsebine1. »Koledar za leto 1926.» je opustil gesla, v ilustrativnem delu je! posvetil več pozornosti društvenemu življenju, ovitek je risal Franjo Kopač, papir je boljši, leposlovje si je priborilo nekoliko' veljave. Uvodnik Franceta Sivca je posvečen pokojnemu Antonu Gregorčiču. V ostalem je bil Koledar pestra zbirka kratkih člankov o odkritjih, iznajdbah, zemljepisnega in narodopisnega značaja, ki so jih spisali Vinko Šarabon, Z. B. in drugi. Naj navedem le par najvažnejših: «Amnnd,senoiv polet na Severni tečaj«, «Na Mount Everest«, «Sirovine», «Plavanje čez Kanal«. Med pisano množico podobnih člankov so bili pomešani leposlovni; iln drugi prispevki, med temi tri «Zgodbice» Narteja Velikonje, Samčeve pesmi «Nemir», «Pri oknu», «Elegija», pravljica «Te vidim«, ki jo je zapisal France Bevk, «Nekaj o narodnih nošah in deevah», spisal Vladimir Št., «Dr. Klemeni Jug«, spisal Z. J., «V skrivnostni luči solz», spisal pokojni Andrej Če-bokli, «Kumovanje», spisal Pastuškin, »Zaljubljeni lev«, pesem, prevel iz francoščine Josip Jurca, « Pesem« in «Tanakvil», zložil Joža Lovrenčič. Med ostalimi gospodarskimi in praktičnimi članki je bil naročnikom dobrodošel «Seznam slov. občin in pošt.« «Koledar za leto 1927.» je ostal po obliki neizpremenjen. Na prvem mestu je prinesel članek «Ob dvajsetletnici smrti Simona Gregorčiča«, ki je vzbudil ploho napadov na «Goriško Matico«; spisal ga je Št. 2. V Koledar se je poizkušal uvesti nekak red, leposlovje je na prvem mestu. Med pesniki so Fran Žgur, —st—, Josip Jurca in pokojni Srečko Kosovel. Med prozo je prispeval France Bevk kmetsko noveliico «Prikazen»; —st— pa je spisal črtico «Štirinajst«. Leposlovje prepletajo obletnice in osmrtnice slavnih mož, Ivana: Cankarja, dr. Karla La-vriiča, Srečka Kosovela, Arturja Lokarja, Verdija, Aškerca, in še vrsta drugih. Drugi oddelek Koledarja prinaša članke tistega prave a, ki so prej v celoti prevladovali v Koledarju: «Pole t na Severni tečaj«, »Podmorski Pompteji», «Ko ne c sveta» in drugi. Med poučnimi članki naj omenimo sledeče1: Dr. Josip Wilfan, «Manjšitnsko gibanje^ Franc Starovaški, «Spomini s pota«; —č, «Čebela računar«, Zlatko Bisail, «Bodočnost zrakoplovov in letal«. Novost Koledarja je ruDrika «Za naše malčke« s pravljicami, ki so prevodi, in s pesmicami. Ostali članki so gospodarskega in praktičnega značaja. »Koledar za leto- 1928.» je dobil po načrtu slikarja Špacapana preprosto tipografsko opremo. Vsebina Koledarja se je trudila s sistematično ureditvijo z večjimi uspehom kot prejšnje leto. Leposlovje je na prvem mestu: Slavko Slavec, «Pepe s Krasa«; Ivan Vuk, »Pravljica o šipku« in nekaj prevodov. Med; pesniki so Radivoj Rehar, Drago Baje. Joisip Jurca in Janko Samec. Drugi del Koledarja se je oddolžil znamenitim možem. zJaitomašniku dr. Frančišku Sede ju, Zofki K vedro vi, Matiildi Serao, Antonu Možini in dr. Rojcu. Poljudni znanstveni Članki so sledeči: «0 čitanju«, «0 koledarju«, «Poroka in ženitovamjski običaji pri starih Slovanih (dr. Joahim Ražem), »Naš dom«, «Kmet-ska izba — vzgled«, «Koledar v koledarju«, «New-York - Evropa® (Zlatko Bisail). Med tem gradivom so' bili priobčeni tudi' »Tolminski pregovori in reki«, ki jih je bil zapisal Josip Kencla. V rubriki «Za, naše malčke« se je oglasil s pesmijo Janko Samec, ostalo gradivo so narodne pravljice in pesmi. Med gospodarskimi članki bodi omenjen obširnejši članek Maksa; Reica »Mlekarstvo in planšarstvo v naših gorah«. «Koledar za leto 1929.» imate v rokah. Deseti Koledar je, radi tega, je urejen v pravcu desetletnice «Goriške Matice«, v kolikor je bilo to mogoče. Po- svoji novi! opremi je dosegel umetniški višek med slovenskim i Koledarji). V ostalem pa naj ga cenjeni či-tateljil sodijo sami. 2.) Leposlovne in poljudnoznanstvene publikacije. Josip Kosovel. V leposlovnih izdan jih srečamo že trdno utemeljena imena naših pa tudi srbohrvaških pisateljev. Sestava je zelo raznovrstna. Pestra slika se nam nudi: prikazi iz preteklosti naše ožje domovine v spisih Bevka in Preglja, pripovednikov naših gor in našega greavega gorskega ljudstva, slike iz ravnokar pretekle preteklosti, ki so se začele in dokončale na Goriškem v povesiti Slavca, tega dobrega poznavalca, duševnosti našega ljudstva, narodna umetnost v naši pripovedni narodni pesmi («Mlada Zora«) in iz naroda zajeti umetnosti Lovrenčičevi (»Gorske pravljice«). Skrben izbor novel iz srbohrvaške književnosti nam prikaže vsaj deloma umetnost te veje slovanskega sveta. Vse to ie takšno, da je pristopno' nam, dai či-tamo kot da je naše, kot da, bi bilo za nas pisano. Vmes pa za,miga veselo »Pasja dlaka« in nam pripoveduje o čarobno-smešnih dogodkih po divji srednji Afriki. Med najlepše lahko prištevamo doslej »Zgodbe zdravnika Muznika«, Ivana Preglja, ki se mnogo bavi s pokrajinskim- ro- manom, Bevkovo «Sm,rt pred hišo», katera je, kot pravi Bevk, bolj ugajala ljudstvu kot kritiki radi prevelike zgoščenosti, ki pa je vzlic temu krasna. Slog je močan, trd, tehten iln zajame vse, kar mora biti povedano. Nato pridejo Bevkovi «Krvavi jezdeci«, pretresljive zgodbe iz, dobe trpljenja našega ljudstva, ki je bilo kot prorokovano. Na to mesto spada po zanimivosti zgodbe in po preprostosti in ljudkosti pripovedovanja «Župan Žagar« Slavca, katerega že dovolj poznamo, da lahko pravilno ocenimo njegovo delo. Našemu ljudstvu se je Slavko Slavec zelo priljubil in čisto po pravici. Vse knjige pa so take, da se morajo omiliti vsakomur. Prvi zvezek «Zabavne knjižice« so bile duševnositi. Nič ni pokvarjenosti moderne dobe, nič onega prehitevajočega se časa, ki leti v brzem tempu mirno nas. Človeški duh se ob tem odpočije iln naužije novih moči. Zemlja mu daje novega soka v njegove žile in globoko srka čitatelj vase lepoto te neposredne umetnosti. Lahko vam še povem, da so pisatelji v tej knjigi samo priznani književniki, katerih dela so zelo visoko ocenjena. Borisav Stankovič, kateri ima v tej Prva skupina leposlovnih knjig. povesti in slike, izdane pod naslovom «Božje solze«. Poslovenil jih je Alojzij Gradnik. Prav dobro razume Gradnik zbirati posamezne kosce, ki niso bili nikoli me d seboj v nobeni zvezi, in jih tako združiti, da nastane iz tega nekaj, kar tvori novo skupnost, četudi ni medsebojne vezi. Vse novelice so tako pristno narodne, da so gotovo našle odmeva v' duši našega ljudstva. Čitalo jih je z veseljem in jih bo vedno znova, prebiralo. Uvod je «Bog;ojavljenska noč«. Nebo se odpre na večer sv. Treh kraljev in kdor to vidi: in si v tem hipu nekaj zaželi, temu bo želja izpolnjena. Kaj ni to lep pravljični motiv? V drugem je orisana ljubezen do rodne grude, katero zapušča Omeraga, ker mu razmere v onem kraju, kjer je doslej bival, ne ugajajo več. Drži se trdno in moško, dokler ne zapusti vlak postaje. To je doži-tek, ki ga. je doživel že marsikdo izmed vas, dragi bravcai. Saj je moralo mnogo naših ljudi le z neznatnim delom svojega imetja iskati zavetja v zaledju pred smrtonosnim orožjem. Prepričan sem, da jim bo ta novela govorila prav iz srca. In tako: dalje, in tako dalje; kako naj vam na. tem kratko odmerjenem1 prostoru vse povem? Cela zbirka je zrastla na preprostosti enostavne narodove Druga skupina leposlovnih knjig. zbirki «Zadušnico», krasen opis, kako se spominjajo preostali umrlih svojcev, in «Sta-nojo<», je bil pred kratkim predstavljen tudi italijanskemu narodu s prevodom njegove «Nečiste krvi« (Sangue impuro), katerega je oskrbel Umberto Urbani. Zelo so prirastle k srcu tudi Lovrenci-čeve «Gorske pravljice«. Kar mu je mati pripovedovala, je prelil v pesniško obliko. Vzel je iz naroda, in dal narodu. Marsikdo bo veselo vzkliknil: «Glej, glej! saj to žei poznam! Pa kako lepo je to Lovrenčič povedal!« Kar je Gradnik priobčil v «Zlatih srcih«, izbrano iz hrvaške književnosti, je vse dobro, vse lepo, vse v pravem sorazmerju in dobrot razvrščeno: idealno lepa slika Aleksandre Košančičke, ki bi dala za svoje in za vse ljudi svojo kri; prava slika matere. «Smrt Petra Zrinskega in Frana Kosta Frankopana«. Nato sledi burkasti «Obisk», da se malo oddahnemo od prevelike dobrote in one krvi. Nato sta opisana dva tipa ali originala kot jim pravimo. Mnogo podobnih slučajev lahko vidite po svetu. «Salomon». duševno omejen človek, ki se radi svoje ljubezni do Mare pokorava njeni prekanjeni zlobnosti in «Pruski kralj« čudak v svojem bistvu, ki zblazni radi hčerke, ki mu zbeži »F«««! PASJA DLAKA? z ljubljenim možem, ko ji lioče oče usiliti neljubljenega človeka. Seveda nista pravi imeni, ampak sta le priimka, ki ju je nadela tema dvema nesrečnežema ljudska na-gajivost. Alojzij Remec nam je pokazal «Naše ljudi«, ki so naši ljudje zato, ker se njih življenje dogaja v naših krajih. Dobro nam je povedal, kako je razsajala kuga po naših krajih: smrt dirja po Vipavski dolini in kosi staro in mlado, vmes pa. je pretresljiva zgodba grajske gospe in njenega moža, ki je moral ubežati na tuje, ker je v silobranu in razburjenju nehote ubil svojega brata. Ivo se vrne domov ga pred njegovim gradom ustrelijo1, ker nočejo, da bi kdo prišel v grad in nanesel tja kuge. vosti, tako je tudi s knjigo. Kar ima dušo, je vedno živo in kar je živo, je vedno lepo. Tudii knjiga ima svojo dušo in 1a duša govori tebi. Telesni užitek je mimoidoč in kvaren v svojih posledicah, duševni užitek pusti le dobre posledice. Prečrtajte zatorej te knjige še enkrat in ugotovite sami, ali je vse to res, kar sem vam povedal. Videli boste sami, kaj vam je hotela dati « Goriška Matica«. Razen leposlovnih del je izdala naša književna zadruga še par poljuclnio-znan-stvenih knjig bodisi posvetne bodisi nabožne" vsebine. Vsakega malo, da se samo enega ne preobjemo. Človeške potrebe so mnogovrstne. Eden in isti človek hoče mnogo ve- zgodovin* 00»SCil! £>VAU htohih R»STUN N^IKRMI MlSHlIIff SIRAHOVE BUKVE Poljudno - znanstvene knjige. Knjige so vse pisane tako, da morajo vzbuditi veselje do čitanja. Vse so> veren izraz nas vseh, ker so domače, kot je domač prijatelj, če pride v našo- hišo. Povejo* nam mnogoi prijetnega. Zberi jih skrbno skupaj in preberi jih znova in videl boš, da so vedno in vedno ne samo čitljive, ampak vedno na novo lepe in tudi! zanimive kot prvič. Ni zanimivo samo to, kar je popolnoma novo. Knjiga, je vedno zanimiva, tudi tedaj, če že popolnoma poznam njeno vsebino. Meni se zdi, da dobim vsaki krat, ko ponovno čitam knjigo, nekaj novega, lepega v njej. To je odvisno od misli. Misli so zelo raznovrstne. Pri vsakem čitanju se mi sprožijo misli in ouvstva, ki so drugačna kot one misli, ona čuvstva, ki sem jih imel pri prejšnjih čitanjih in v tem najdem vedno nekaj novega. Kot se ne naveličaš nikoli staršev, prijateljev, svoje izvoljenke, dasi jih poznaš popolnoma in ti ne morejo biti več zanimivi v smislu no- Nabožne knjige. deti. Poglejte, kaj vam vse da: svetniško življenje, polno samega žrtvovanja sv. Frančiška Asiškega, sv. Frančiška Ksaverskega in častitljivega Janeza Bosca,, apostola mladine). Življenje sv. Frančiška Asiškega nam pripoveduje F. Bevk. Mojstrska njegova roka nam ga je tako lepo prikazala, da se prav z lahkoto vživimo v duševne' preobrate tega moža, kateri j« pred več ko sedmimi sto leti ustanovil svoj frančiškanski red, da njegova misija ne konča z, njegovo smrtjo. Njegovo življenje je bilo eno- siamo nasprotje razuzdanosti, telesnemu uživanju, sovraštvu, ki je vladalo v oni dobi. Smisel njegovega delovanja je še danes živ, da nas odvede od materijalnosti našega življenja k dobroti, človekoljubju, ljubezni do bližnjega, k idealizmu in hrepenenju po. lepši dobi kot je sedanja, ki, je še polna posledic svetovne vojne. S tem delcem se je tudi naš narod oddolžil spominu tega moža, katerega, je proslavljal ves kulturni svet, dobro zavedajoč se. da. je duševni preporod človeštva ravnotako tudi danes potreben. Janez Bosco je apostol mladine, ustanovitelj Salezijancev, sv. Frančišek Ksaverski pa apostol misij onarstva med divjimi narodi. Citati ste pri Bevku in Preglju zgodbe, ki so se dogajale na Tolminskem in v davni preteklosti. V lažje razumevanje imate v skupini poljudno-znanstvenih spisov kratek pregled naših krajev v preteklosti, čeravno to ni bilo s tem namenom pisano. Vsakega človeka zanima, da se o kakem predmetu, katerega je dobil že kje omenjenega, podrobneje poduči; še na drugem mestu. Pri umetniškem doživljanju s čitamjem leposlovja se vzbudi v človeku njegova znanstvena radovednost. Vsakdo hoče poznati svoje kraje iin njih zgodovino. Kjer sem clo-sedaj še bil, povsod so mi ljudje prav s ponosom razkazali vsako zgodovinsko poseb- Dvc mladinski knjigi. nos t svojega kraja, kot n. pr. grad, taborišče in slično in pripovedovali so mi, kdo je tu bival iin kdaj. Prav živo so si predstavljali te kraje in življenje v preteklih časih, ko so te razvaline bile še ponosni gradovi. Če pa dobi to še sedaj zapisano v knjigi, zve, kar še prej ni vedel, poznanje lastne domovine in domačega kraja se veča. Škoda, da ni knjiga še bolj obširna in podrobna, in da nima še slik in sicer fotografičnih posnetkov teh krajev kot so danes in slike, ki bi nam kazale, kako je to tedaj bilo, ko so še živeli naši pradedje. Knjiga «Zg-odovina domačih živali in pitomih rastlin« nas, seznanja z izvirom naših živali in rastlin. Kdor je količkaj odprte buče in to ne samo kadar zija, kdor ima nekaj življenja v sebi, hoče biti obveščen o vsem, kar se godi okoli njega in vprašanje «zakaj?» iin «odkod.?» je večno. Že otrok hoče vedeti zakaj in kam in odkod in komu itd. Pri odrastlem pa je ta nagon po samo-izohrazbi že zavesten. Da tej potrebi po vedo-željnosti zadosti, je «Goriška Matica« čisto upravičeno- izdala tudi to knjigo. Marsikdo bo pripomnil, da se brez tega lahko živi, da bodo živali vseeno uspevale in rastline vzlic. temu rastle ali pa tudi ne. Prav, dragi prijatelj! Ali vedi, da korist ni samo posredna, ampak tudi neposredna. Zlate nauke in bogat zaklad modrosti ti nudijo- «Sirahove bukve«. «Ker nam je bilo mnogo iin veliko reči ra-zodetih po postavi, po prerokih in drugih, ki so za njimi živeli-, radi! česar se mora Izrael hvaliti zavoljoi uka in modrosti; in ker je- potrebno, da, napredujejo v znanju ne-le ti, ki: bero, ampak da modros-lovci koristijo- z besedo in pismom tudi zunanjim ljudem...«, to je posvetilo- nam vsem, kot ga je postavil na čelo tem- bukvam oni, ki je to napisal. «Zdrav a duša v zdravem telesu«. Be-težni bolniki nimajo nič od življenja. Ko zboliš, je ozdravljenje težko, pazi se rajši, dokler je- čas. Kakšno je naše telo in kako ga negujemo, nam pripoveduje dr. J ust Ba-čar. Zanimanje za to knjigo- je veliko.-Knjiga je dosegla svoj namen. Težko je pripovedovati take stvari, da so splošno razumljive. Bačar pa je izborno zadel način, kako treba to napraviti. Ta knjiga naj postane naš vsakdanji brevir. Naj b-o na najvidnejšem mestu v naši hiši in čitajmo jo dan za dnevom, dokler jo bomo znali na izust. Do tu sem vsaj v glavnem omenil vse. Sedaj, ko imate vse knjige skupaj, plreglejte jih še enkrat, da boste videli, koliko dobrega in koristnega je v njih. Razvoj «Goriške Matice« je šel navzgor. Izbira, je bila od leta do leta boljša. Kot kaže, gre razvoj v tem zmislu dalje. Književno delovanje zadruge je takšno, kot hočemo mi, da je. Če jo bomo izdatno podprli z naročevanjem, bomo dokazali razumevanje njene kulturne naloge in s tem razumevanje izišlih del. Pravilno vrednotenje knjige nastane šele tedaj, ako vsebina ne zapade pozabljenju in s tem izgubi svoj zmisel. Naše znanje se širi, šel? tedaj, če se vsega spominjamo. Ponavljamo vedno s čitanjem in razgovori, kar že vemo in učimo se vedno na. novo. Hotel sem vam dopovedati, kaj smo dobili in kakšno je to. kar smo dobili, in kakšne koristi nam do-naša. Toda več kot moje besede, vam bo povedala, vaša izkušnja. Jasen dokaz vsega našega razumevanja, je naše težko hrepenenje p-o vsaki novi obetajoči se knjigi. Tolovajeva ljubica Giovanni Vcrga Pred nekaj leti so lovili doli ob Sirnetu tolovaja, nekega Gramigno, če se ne motim — prekleto: ime kakor trava, ki se tako imenuje —, kaiteri je bil pustil od enega konca pokrajine do drugega grozo svoje slave za seboj. Orožniki, vojaki in stražniki na konjih so ga, že dva meseca zasledovali, a ni se jim posrečilo, da bi ga bili dobili v kremplje; bil je sam, toda zalege! je za deset drugih in grozila je nevarnost, da se plevel razraste. Vrh tega se je bližal čas žetve, seno po poljih je bilo že na tleh, klasovi so se pripogi-bali in pritrjevali žanjcem, ki so imeli že srp v pesti. Kljub temu se ni upal noben gospodar pomoliti nosa čez, mejo svojega posestva, iz strahu, da ne bi srečal Gr a migne zleknjenega med razori, s karabinko med nogami, pripravljenega, da irazžene črepi-njo prvemu, ki bi se kanil vtikati v njegove zadeve. Zato so bile pritožbe splošne. Tedaj je prefekt sklicali vse gospode pri policiji, pri orožnikih in, pri stražnikih iln jim je rekel par tistih besedic, ob katerih vsakdo napine ušesa,. Drugi dan se je začel vsepovsod pravi potres: obhodne straže, četice, posamezne straže pO, vseh jarkih in za vsakim obzidkom; preko vse pokrajine so ga gonili pred seboj kakor nevarno zverino, ponoči in podnevi, peš, jež in z brzojavom. Grami-gna, se jim je izmikal iz rok in je odgovarjal s streli iz puške, ee so mu stopali preveč na pete. Po poljanah, po vaseh, po posestvih, pod1 gostilniškimi vejami, po Vseh shajališčih so govorili' samo- o njem, o Gramagni, o tem besnem lovu nanj, o njegovem obupnem begu. Orožniški konji so padali do smrti utrujeni na tla, stražniki soi se metali! po vseh hlevih izčrpani na tla, obhodne straže so spale stoje; samo on, Gramigna ni bil nikoli utrujen, ni spal nikoli1, neprestano je bili nai begu, plezal je po prepadih, plazil se je po zrelem žitu, tekal je po vseh štirih skozi goščavo indijskih smoke.v, skrival se je kakor volk v suhi strugi hudournikov. Glavni preldmet vsakega, pogovora v gručah pred vaškimi vrati je bila uničujoča žeja, ki jo je moral trpeti preganjenec v neizmerni, ožgani planjavi, ped rožnikovim solncem. Lenuhi so odpirali oči na stežaj. Peppa, ena, izmed najlepših deklet v Licodiji, bil se bila morala v tistem času poi-ročiiti z botrom Fimom, ki so mu bili vzdeli «lojeva sveča«, ki je imel nekaj njiv v solncu in rjavkasto mezgico v hlevu, ki je bil visok mladenič, lcp< kakor solnce, in je nosil zastavo svete Marjete, kakor da je steber, ne da bi se krivil v križu. Peppina, mati je jokala, od zadovoljstva radi velike sreče, ki je zadela njenoi hčer, in se je zabavala s tem, da je vedno znova preobračala nevestino balo, «vse iz belega blagai in vse po štiri«, kakor bala kakšne kraljice, uhane, ki so ji segali do ramen, in zlate prstane za, vseh deset prstov; zlata je imela, toliko, kolikor ga je imela, morda sveta, Marjeta, in poročiti bi se bila, morala prav za Sveto Marjeto, ki s,e je praznovala v juniju po košnji sena. «Lojeva sveča« je puščal vsak večer, ko se je vračal s polja, svojo mulo pri1 Peppinih vratih in ji je hodil pravit, da. so žetve čudovito lepe, če le Gramigna žita ne zažge, da pletena lesa nasproti postelji ne bo dovolj za ves žitni pridelek in da že komaj čaka, da odpelje nevesto na hrbtu svoje rjavkaste mezgice na svoj dom. Toda Peppa mu je rekla nekega dne: «Le pusti svojo mezgico- pri miru; jaz se ne maram poročiti.« Ubogi «lojeva sveča« je osupel obstal in starka si je začela ruvati lase, ko je čula, da njena hči odklanja najboljšega ženina v vasi. «Jaz ljubim Gramigno,« ji je rekla deklica, «in ne maram nobenega drugega za moža kot njega.« «Ah!» jei vpila mati po hiši in sivi lasje so ji vihrali po zraku, da je bila podobna čarovnici. «Ah, ta zlodej je prišel do nas,, da mi je hčer urekel!« «Ne!» je odgovarjala Peppa z nepremičnim, očesom, ki se je zdelo kakor od jekla. «Ne, nil prišel do nas.» «Kje pa si ga videla?« «Nisem ga videla. Slišala sem o njem. Čujte: tukaj le ga čutim, kako rne žge!« V vasi je dvignila stvar precej prahu, dasi so jo skrbno- prikrivali. Botre, ki so Peppi zavidale uspevajočo setev, rjavkasto mezgico' in lepega mladeniča, nosečega zastavo svete Marjete, ne da bi se v križu krivil, so si šepetale vsakovrstne grde zgodbice, da Gramigna zahaja ponoči k njej v kuhinjo in da so ga videle skritega pod njeno posteljo. Uboga mati je prižgala svetiljko za duše v vicah in celo gospod kurat je prišel v Peppino hišo ter se s štolo- dotaknil njenega srca,, da, izžene iz njega tega hudičevega Gramigno, ki se je bil naselil v njem. Onai pa je še nadalje trdila, daj ga niti na videz ne pozna, tega kristjana, da pa ga ponoči gleda v sanjah in vstaja zjutraj z žgo- čimi ustnami, kakor bi bil a tudi ona izku sila v'so> žejo, ki jo mora on prenašati. Tedaj jo je starka zaprla v hišo, da ne bo več slišala, kaj se govori o Gramigni, in je vse špranje v vratih zadelala s podobicami svetnikov. Peppa je poslušata, kaj se govori! na cesti za blagoslovljenimi podobicami, in, je1 bledela in rdela, kakor bi ji hudič puhal ves pekel v obraz. Končno je cula, dai so Gramigno ilztak-nili med indijskimi smokvami Patagonije- «Tri ure je streljal,« so pripovedovali, «en orožnik je mrtev, več nego trije stražniki so ranjeni. Toda spustili soi nanj tako točo strelov, da so to pot našli jezero krvi na mestu, odkoder so ga pregnali.« Tedaj se je Peppa prekrižala pred star-kinim zglavjem in je zbežala od okna. Gramigna je bil med indijskimi smokvami Patagonije, kajti niso §a mogli spoditi iz tiste pritlične goščave za domače zajčke, razstrgan, krvav in bled v udih in z nastavljeno karabinko; ko jo je zagledal, da se mu bliža odločno sredi grmov indijskih smokev, v temačnem svitu prve zore, je za trenutek pomislil; naj li spi oži strel. «Kaj hočeš?« je vprašal «Po kaj prihajaš sem?« «Pri tebi hočem ostati«, je rekla ona in ga strmo pogledala. «Ali si ti Gramigna?« «Da, jaz sem Gramigna. Če prihajaš zato, da zaslužiš tistih dvajset zlatnikov, razpisanih na mojo glavo, si se zmotila v računih.« «Ne, prihajam, da ostanem pri tebi!« je odvrnila ona. «Odidi!« je rekel on. «Pri meni ne moreš ostati, jaz ne maram nikogar pri sebi! Če prihajaš po denar, si se zmotita v računih, ti pravim; jaz nimam ničesar, glej! Že dva dni nimam niti koščka kruha.» «Zdaj se ne morem vrniti več domov.« je rekla ona; «cesta je polna vojakov.« «Pojdi odtod! Kaj me to briga? Vsakdo skrbi za svojo kožo!« Medtem ko se je ona obrnila kakor pes, ki so ga nagnali z brcami, jo je Gramigna poklical: «Čuj, pojdi mi po steklenico vode doli v reko; če hočeš biti pri meni, je treba tvegati kožo>.» Peppa je slušala brez besede in ko je Gramigna zaslišal strel, se je začel režati, rekoč sam pri sebi: «T'a je bil meni namenjen« A ko jo je kmalu, nato znova ugledal s steklenico v roki, bledo in krvavo je najprej planil proti njej in ji iztrgal steklenico, nato pa, ko sie je napil, da mu je kar sape zmanjkovalo, jo je vprašal: «Ali si jim ušla? Kako si to naredila?« «Vojaki so bili, na drugem bregu, na tej strani pa, je bilo gosto grmovje.« «Vendar kožo so ti preluknjali. Ali krvaviš pod obleko?« «Da.» «Kje si ranjena?« «Na. ramenu|.» «Nič ne de. Hodila boš lahko.» Tako ji je dovolil, da je ostala pri njem. Vsai raztrgana je hodila za njim, mrzlična od rane, bosa1,. Iskala je1 zanj kakšno steklenico vode alil kos kruha in če se je pod streli vrnila praznih rok, jo je ljubček pretepel, ker ga je mučila lakota in, žeja. Končno jii je rekel Gramigna neke noči, ko je sijala; mesečina med indijskimi smokvami: «Frihajajo!» Velel ji je, naj se nasloni ob pečino na dnu velike razpoke, nato'je sam zbežal v nasprotno smer. Streli so odmevali med grmovjem gosteje in gosteje in senca je tu in tam zaplamenela v kratkih po,bliskih. Mahoma je začula Peppa nagle stopinje v svoji bližini in zagledala: je Gramigno, ki se je vračal, vlekoč eno nogo zlomljeno za seboj,, ter se oslanjal ob debla indijskih smokev, da bi spet nabasal karabinko. «Končano je,« ji je dejal. «Zdaj me ujemo.« Kar pa je njej boij od vsega drugega, zledenilo kri po žilah, je bilo tako svetli-kanje v njegovih očeh, da je bil podoben blaznežu. Ko< je padel nato kakor sveženj drv na suhe veje, so planili vsi stražniki ob enem nanj. Drugi dan so ga vlekli na vozu po vaških ulicah, vsega raztrganega in krvavega. Ljudje, ki so se gnetli, da bi ga videli, so se zdaj smejali temu, da je bil tako majhen, bled in grd,, da je bil podoben glumacu. In radi tega človeka je Peppa zapustila botra Fina, «lojevo svečo«! Ubogi «lojeva sveča« se je skril, kakor bi moralo biti njega sram, Peippo pa so vojaki odpeljali vklenjeno kakor tatico, njo, ki je imela, toliko zlata kakor sama sveta Marjeta! Uboga Pep-pina mati je morala prodati vso balo «iz belega blaga», zlate uhane in prstane za vseh deset prstov, da je laho plačala odvetnike za svojo hčer in jo spravila spet domov, vso ubogo, bolno in osramočeno, grdo kakor sam Gramigna. in z Gramignevim otrokom na vratu. A ko so ji jo dali na koncu sodne obravnave, je sredi orožnikov, v golem in že temnem zidovju vojašnice izmoiila avema-rijo in zdelo se ji je, da ji vračajo zaklad, ubogi starki, ki ni imela ničesar več in je od utehe jokala kakor studenec. Peppa pa, se je zdelo, da nima več solza; ona ni rekla ničesar in v vasi je ni nilkdo nikoli več videl, dasi sta si hodili obe ženski s svojimi rokami služit kruh. Ljudje so govorili, da se je bila Peppa v gozdu naučila pravega po- Životarila je s tem, da je delala za vo- klica in; da ponoči krade. Resnica pa je bila jake in jetničarje, kakor bi bila tudi sama ta, da se je tiščala doma v kuliinji kakor del tistega velikanskega, črnega in molče- divja zver v svojem brlogu in je prilezla na čega, poslopja; do orožnikov pa, ki so ji bili dan šele, ko je starka umrla od naporov in zajeli Gramigno v goščavi indijskih smo- je morala hišo prodati. kev in so< mu bili s streli zdrobili nogo, je «Vidite!» ji je rekel «lojeva sveča», ki čutila nekakšno spoštljivo mehkobo, podob- jo je: imel še zmerom rad. «Glavo bi vam stri no živalskemu občudovanju moči. O prazni- med dvema kamnoma radi gorja, ki ste ga kih, ko jih je videla s perjanicaimi in ble- storilli sebi in drugim.» ščečimi obramnimi našitki, stroge in ravne «Res j e!» je odgovorila Peppa. «To vem. kot sveča v prazniški opravi, jih je požirala Takšna je bila božja volja.» z očmi, se motala vedno po vojašnici, po- Ko je prodala hišo in tisto malo oprave, metala velikanske prostore in snažila visoke ki ji je bila še ostala, je odšla iz, vasi, po- čevlje, tako da so jo imenovali «orožniško noči, kakor je bila prišla, ne da bi se bila. brisljo». Samo kadar je videla, kako se v še kaj ozrla na krov, pod katerim je tako trdi noči oborožujejo in odhajajo po dva, in dolgo spala; odpravila se je vršit božjo vo- dva, s privihanimi hlačami, s samokresi na ljo v mesto, s svojim otrokom, v bližino jet- trebuhu, ali: ko so sedali na konje pod veliko nišniice, kjer je bil zaprt Gratmigna. Na ne- svetiljko, da so se karabinke svetlikale v mem, velikem pročelju ni vidella drugega njenem soju, in jei slišala, kako se konjsko kakor črno nevoščljivost in straže so jo od- peketanje in rožljanje sabelj izgublja v te- ganjale, če je obstala, da bi z očmi poiskala, mi,, je vsakikraT prebledela in ko je zapijala kje bi mogel biti on Končno so ji povedali, vrata pri hlevu, se je zdrznila. In kadar se da. njega že dolgo ni več tam, da so ga bili je njen paglavček igral z drugimi na plani- odvedili drugam, čez morje, vklenjenega, s šču pred jetnišnico, ko se je zapletal voja- košarico okrog vratu. Ona ni odvrnil a niče- kom v korak in so, ga otroča j i zmerjali: sar. Ni se več ganila odondod, ker ni vedela, «Gramignev sin, Gramignev sin!» se je ona kam naj gre, in ker je ni nihče več priča- razhudila in je metala kamenje za njimi, koval. Giovanni Verga. - (Prevel Slavko Slavec.) Ob jezu Skloni se niže nad vodo šumeče! Glej, kakor padajo v brezdna globine, da se spet dvignejo v vedre višine nekam v nebo hrepeneče, tak o življenju srce naj tvoje zdravo in vedro pesem zapoje! To je usoda, ki teibe še čaka: srca človeška buditi iz mraka, biti kot luč, ki jim sveti v daljavo in pripeljati na cesto jih pravo mirno prepadov strasti, sovraštva, rešiti dvomov jih, uma beraštva, spremiti v carstva Ljubezni jih bela, kakor da Mojzes si-, sin Izraela... V senci pdkojnih brez divje preliva se s šumom čez skale belo se peni, kreše kristale, pa jih skoz jutro mlado razsipa, kot da v njej no,vo življenje utripa zdaj, ko na polja, gozd in trate solnee nasulo žarke je zlate. Jaz pa nad njo zamišljen se sklanjam, gledam v bodočnost — sanjam... sanjam... Janko Samec. Voda brzi čez jez... V senci pokojnih brez divje preliva se s šumom čez skale, belo se peni, kreše kristale, pa jih skoz jutro mlado razsipa kot da v njej, novo življenje utripa zdaj, ko na polju, gozd in trate solnee nasulo žarke je zlate. Kaj bi še plakal, poet, nad življenjem, tudi če mračni tvoji so dnovi? — Čuj: v daljavah zvonijo zvonovi, vetri veselo pocl nebom šumijo, ptički čez polja zelena hitijo... Vse je svetlo in prijazno — tvoje srce naj ostalo bi prazno? Voda brzi čez jez... V Maremmo*) gredo To mi je povedal ob ognju prijatelj Rafael tisti večer, ko me je povabil na rezance z zajcem. •Dne šestega decembra, lanskega leta — ti se gotovo spominjaš in če se ne, nič ne de —■ je bilo vražje vreme. Če je človek le pogledal proti goram, se je kar ustrašil; pa tudi tod po dolini se je čulo bučanje burje, ki je cvilila v kostanjih in pošiljala do nas posamezne suhe liste z ivjem, ropotajočim kakor toča po šipah na oknih. Jaz sem ustvarjen slabše od žerjavov: čim hujše je vreme, tem bolj čutim potrebo, da bi zunaj kolovrati!. Zato sem hotel s puško ven, da po iščem kakšno žival. Pol milje od doma sem srečal na glavni cesti Masa del Gallo vsega zavitega in sem ga ustavil, da bi čul, ali ve za kakšne močvirne sloke. «Za Boga milega, gospod Rafael», je rekel puhajoč si v roke, «ne ustavljajte me; zdi se mi, da sem postal kos marmorja«. «Povej mi za kakšno kožico!« «Eno imam doma v nečkali, ubil sem jo oni večer na preži. Če hočete to, grem ponjo, za druge pa prav zares ne vem,.» «Kako da ne?» «Kje pa jih hočete najti, preljubi moj gospod, če je vse eno samo ledeno zrcalo? Vrnite se, vrnite, drugače si še kaj nakop-Ijete. Ali ne slišite, kakšen posel je to?« in res; je človek s težavo stal pokonci; takšna je bila moč ledeno mrzlega vetra, ki naju je zdaj, ko sva mu obrnila hrbet, mučil s tem, da nama je sipal za vrat drobnega in trdega, kakor steklo ostrega snega. Tedaj me je zazaniimala gruča petero oseb, ki so stopale mimo naju, in vprašal sem Masa: «In ti nesrečniki?« «Hribovci so; kaj ne vidite? V Maremmo gredo... Na svidenje, gospod, v volčjem žrelu, toda vrnite se, poslušajte mene ne-vedneža... breeeee!...« In izginil je naglo, naglo, močno topotajoč z nogami, da bi si jih ugrel. Jaz sem še trenutek postal in zamišljeno gledal te nesrečne ubožce. To je bila gotovo ena izmed toliko družin, ki se pozimi izselijo z gora, ker jih oster mraz. in glad prežene ta. izpod rodnega krova: oče, mati, dva dečka pod dvanajstim letom in deklica, ki jih je bila komaj osem izpolnila, kakor sem izvedel pozneje. Oče, možiček s kakšnimi petimi križi, nizek, že upognjen, s krivimi, rezniku podobnimi nogami1, je stopal pred krdelcem in mukoma vlačil za sabo svoje težke cokle z lesenimi, tri prste debelimi podplati; na glavi je imel od moljev izjedeno veliko kučmo iz lisičje kože, oblečen je bil v hlače, zložene iz stotero zaplat, kil so kazali e prav toliko zamazanih in zbledelih barv, in v mezlana-sto skoro novo jopo, izpod katere, je kukala ostrina reznika. in toporišče sekirice, zataknjene za pas; v roki je držal železni konec sekire, ki mu je služila za gorjačo. S palico je podpiral na levem ramenu vrečico kostanj eV. Brž za njim sta. stopala dečka, oblečena skoro kakor oče, le da sta imela kapo na glavi preve.za.no s cunjastim robcem, ki je bil pod grlom zavozlan, da bi jima branil vrat snega. Prvi je nosil velikanski dežnik poševno na vrvici obešen čez ramo, smejal se je in se zabaval s tem, da je stopal z dolgimi koraki za očetom in vlekel z enakomernimi potegljaji mlajšega brata za seboj, ki je cvi.le in švedraje kobalil za njim, morda radi obdr-gnjenih ozebkov, v velikih raztrganih moških čevljih brez. vrvice. Ker si je ta mali nesrečnež z rokavom jope brisal solze in svečico pod nosom, se mu je ves rokav do komolca preobrazil v leden škrnicelj. Deset korakov za njimi je stopala, mati, bleda in mršava, ravna kot sveča, z očmi povešenimi v tla, premikajoč se v dostojanstvenih zagonih kakor vsi hribovci. Levo roko je bila vtaknila skozi ročaj košare in je skrivala dlan pod predpasnikom, z. desno je skoro vlekla deklico, ki se je spotikala ob vse kamne in tekla za njo kakor medvedek, zavita v velilko, strgano moško jopo, ki ji je segala do tal. Na nogah je imela trde lesene cokle, roke pa ovite s cunjami, ki so bile z žoltovino pritrjene k zapestju. V tem trenutku se jim je morala, zdeti pot malo naporna, kajti veter jih je skoro nosil na ramenih, zanašajoč jih zdaj na to, zdaj na. ono stran ceste in pokajoč kakor z biči z maloštevilnimi cunjami, ki so jih imeli na sebi). *) Maremme se imenujejo močvirnati in nezdravi ob- «V Maremmo gredo!« je bil rekel Maso. morski kraji v južnem delu Toscane ob Sredozemskem Kdaj pridejo tja? Kako pridejo tja? Taka morju. Že pred sto leti so se tam pričela uspešna izsu- vprašanja se,mi stavil samemu sebi in nisem šitvena dela. mogel odtrgati oči od pomilovanja vredne gruče, ki je v malo minutah skozi meglo drobnega snega ne bom mogel več videti. Gnalo me je za njimi, rad bi se bil po-razgovoril s starim poglavarjem čete; pospešil sem korak in v nekaj skokih sem bil vštric njega. ((Presneto vreme, oče,» sem dejal, da bi napletel pogovor. «Lepo res ni, gospod.» , «Ali greste zelo daleč?« «V Maremmo.« «V kateri kraj?« «V Talamone.« Ko je mož videl, da sem napravil kretnjo, kakor bi hotel reči: ,Za Boga', in nisem mogel prikriti svojega začudenja, me je pogledal, se nasmehnil in nadaljeval: «To pa ni tako strašno daleč, veste. Odtod ho malo več kakor sto milj. Gremo in gremo, počasi, prav počasi; z božjo pomočjo, in prihodnji teden, najkasneje v soboto, bomo tam. Pot — ne bojte se — prav dobro poznam; pet in trideset let jo merim; sreča mi je bila, zmerom mila in po< božji milosti sem1 še tu. Lani sem vzel samo tega s seboj,» je rekel i!n z ramenom pomignil proti otroku, ki je meril korak. Ko je deček čul, da ga oče omenja, se je ozrl vame, da bi me pogledal, pri tem pa se je trdo zadel ob očetove cokle in butnil z nosom ob vrečico kostanjev, ki jo je starec nosil na ramenu. ((Samo tega sem vzel lani s seboj. Do Gros-seta je še hodil, kakor je bito Bogu všeč; tam pa se mu je noga oluščila in moral sem ga nesti štupo-raimo... Malo milj je od tam do Talamona. Letos pa, dragi gospod, sem jih moral vzeti vse s seboj.« «To je tvoja družina?« «Ta dva sta, moja, da, gospod; ona deklica pa, ki ima, če jo pogledate, osem let za seboj, pa bi ji jih človek ne prisodil niti šest, toliko je trpela pri svoji materi, ki je ni imela nikoli rada, ta je mojega brata, ki je ono leto umrl od malarije v močvirnatem grmovju. Tako me je prosil, naj se jaz pobrigam zanjo, da je nisem maral pustiti njeni materi, ko se je ta v zadnjem avgustu spet orno-žila; in ker tudi župnik to odobrava, je ne vrnem več njeni materi. To pa je Žita, moja ženai.« «Dober dan, mati1,« sem dejal, ko me je njen pogled otožno pozdravil in se je njena glava komaj premaknila. «Zakaj paj ne potuješ s parnikom ali vsaj s kakšnim kosom dvokolnice, če si moral vzeti1 te uboge otroke s seboj?« «Tudi jaz, dragi gospod, bi bil šel rad z lepim vozi čem na pot, kajti tako človek tudi malo rabi,« je rekel in me plašno pogledal, «toda kako naj to storim? Če se bo vse dobro končalo, le veselite se, otroci,« je rekel obrnivši se k malim, «se bomo sku-iali malo peljati, ko se bomo vračali.« «Še rajši,« je nadaljeval ter se obrnil zopet k meni, «še rajši bi jih bil pustil, doma; toda ne bil bi jim mogel pustiti ničesar, gospod, ničesar! Niti malo moke, da bi zimo prebili.« «Dobro, dobro; toda kako pa po cesti prebiješ?« «Človek živi, kakor more, da vam po pravici povem; pri kmetih prosimo vbogaj-me in malo jih je bilo do zdaj — resnico govorim —, ki so' nam odrekli prenočišče v svoji bajti in košček kruha. Tam imamo kostanjeve hlebčke,« je pokazal ženino košaro, «tu pia nekaj kostanjev, to bo skoro dovolj, da pridemo na mesto, če nas ne zadene nesreča, da se bomo morali spotoma ustavljati.« Ošinil sem z očmi košaro, vrečico in tistih pet trpečih obrazov in čutil sem, da, mi je roka skoro sama segla v denarnico. Vzel sem iz nje nekaj malega, kolikor se mi je zdelo, saj veš, da moram žal še preveč misliti tudi nase. približal sem se starejšemu dečku in mu previdno, da: bi njegov oče ne videl, izročil droben listek. Otrok me je strahoma pogledal , pogledal je tudi, kaj ima v roki, poklical očeta, in začel vpiti: «Oča, oče, poglejte, kaj mi je dal ta gospod! Kaj pa je to? Kaj je to?« «R&ci mu: ,Bog vam povrni'*, temu gospodu, Tonček; reci mu: ,Bog vam povrni'...» «Ni treba, ni treba. Zbogom, paglavček; srečnoi pot in mnogo- sreče, oče!« «Enako vam, gospod, in da ste mi zdravi!» Ko je prišla mimo mene mati, ki je bila obdržala svojih deset korakov razdalje, mi je rekla: «Bog vas blagoslovi!« Obstal sem nekaj trenutkov in gledal za njimi. Odhajali so v burji, ki je vrtinčila vedno bolj ledeni! in ved.no gostejši sneg, žvižgajoč skozi gola drevesa ob cesti Tu je Rafael prenehal in naročil Gianu, naj dene še eno glavnjo na ogenj. Nato je za nekaj trenutkov poveisil glavo in razmišljal. Ko jo je zopet dvignil, me je vprašal: ((Kaj se je z njimi zgodilo?« Renato Fucini - (Prevel Slavko Slavec.) Naši kraji Kneža Šlanjelski grad Dol nad Ajdovščino po zimi Belopeško jezero Zimska pesem Brez besede dolgčas prede bele niti v zimski čas... dušo tlači, v mrak oblači nam zamišljeni obraz. Tenka nitka brez počitka krog srca ovije se, misel — kaplja, v dvom se vtaplja, tone v njem in ubije se — Brez besede dolgčas prede bele niti v zimski čas... Duša moli v grenki boli: «Bog, o zdaj se usmili nas!» ]anko Samec Moja punčka Moja punčka, še ne veste? si je glavico razklala, pa jo mamica je naša davi k doktorju poslala. Doktor je z glavo pomajal in je rekel, da ji glava — tudi če ozdravi, reva — nikdar več ne bode prava. Rekel je, da bode gluha in nemara tudi slepa, in da, kakor prej je bila, nikdar več ne bode lepa. Jaz pa sem Boga prosila, da bi punčka ozdravela in da k nam se povrnila spet bi zdrava in vesela. \ Radivoj Rehar. - Skriti otrok Zarota se je skovala baš v kleti deda Bain-zona, kakor so se tam vršili vsi važni sestanki sorodnikov rodbine Coi-na, kadar je bilo potrebno, da je tudi ded navzoč. Ded Bainzone je bil vedno pravičen mož s čisto- vestjo; zdaj je bil že star in onemogel in je vse dni posedal poleg vrat kakor lesen malik, ki so ga postavili tja kot hišnega va-Grazia Dcledda ruba.Govoril ni nikdar; čas si je kratil s tem, da je gledal in v sebi presojal ljudi, ki so hodili po cesti. Živel je. z mlajšo- hčerjo Teleno, vdovo po- bogatem oskrbniku, in z njenim sinom, vnučkom Bainzeddom; toda drugi njegovi otroci, vnuki in pravnuki so ga neprestano obiskovali, zlasti1 zato, da so gaprosili za njegovo rane-nje in njegov nasvet v težkih notranjih dvomih, d,asi ga niso tudi vselej -slušalk Toda že saima misel, da on ve, kaj nameravajo, je pomirjala njih vest, tudi če so- kaj krivičnega snovali, tedaj še celo, kajti če bi jim bil kdo kaj očital, bi bili lahko brž odgovorili: ded ni nič rekel. To je- bilo dovolj in je vse pomirjalo-. Ali že nekaj časa ded ni niti odgovarjal več na njihova vprašanja; gledal jih je in jih presojal v sebi in njegov molk jih je še bodj o-srčeval. Vsak dan je prišel kateri i-zmed njih. Če je bil sestanek malo važen, se je vršiil pred vrati-; drugače je moral ded s sorodnikov o pomočjo vstati, premeriti ozki in dolgi- hodnik, kamor so se odpirala vrata iz kuhinje in iz sobe z mlinskim kamnom za žito, kreniti po sedmih stopnicah navzdol in odpreti klet. V kleti je lahko človek docela. prosto govoril, ne da bi ga. poslušali hišni sosedje ali mimo i-doči; in p-otem se je tam lahko pilo. «Pogum, svetohlinec, pojdimo prazno-vat!» mu je rekel tisti dan Antoni Paskale, najlepši med vnuki, visok in močan mladenič, vsem poznan p-o svoji objesti; potrepal ga je lahko- s prsti p-o plečih ter ga odvedel previdnoi po sedmih stopnicah navzdol. Drugi soi šli s težkimi koraki za njima. Vsi so nosili nove obleke in nekateri so ga imeli že nekaj pod kapo, ker je bilo- v praznik popoldne, na binkoštno nedeljo. Starec se je dal odvesti, opirajoč se pri tem z eno r-oko ob steno; toda njegov trdi, črni obraz, obdan z veliko rumenkasto brado, ki je segala do senc, kjer se je stapljala z lasmi in z gostimi, s-kodranimi obrvmi, in njegove debele, napete, zelo črne oči s-o izražale notranji odpor in, temno, nepopustljivo nezaupanje. Ko so prišli do kletnih vrat, se je zdelo1, da se obotavlja, preden je izvlekel ključ, ki ga je imel vedno pri sebi; toda ko je nato opazil, da mu skuša Antoni Paskale brskati pO žepu, se je odločil in odprl, tipaje s prsti po ključavnici, da bi našel luknjo. Vrata ,so bila, velika in trdna kakor pri vhodih, ena polovica je bila od znotraj zaprta z dolgim, zarjavelim železnim kaveljnom, druga se je odprla in iz kleti je udaril duh po podzemlju, siru in vinu in prikazala se je skrivnostna notranjščina. Za vse tiste krepke može in mladeniče, ki so stopali za dedom-, je b-iil ta kraj vedno še skrivnostne j ši in privlačnejši o-d shrambe v hiši enega izmed njih, Paula, prvorojenca starega 13 a i nz ona; govorilo se je, da ima ta v kleti skrit zaklad in zato ne da nikdar nikomur ključa; govorilo se je tudi, da so prihajali veseli- iz kleti ljudje, ki so vstopili s kakšno nevšečnostjo vanjo, in to je bilo res-, ker je čuvala, močno vino in zalogo- žganja, v svojih prostorih. Vsi mladeniči so se mimogrede dotaknili kola ob kaveljnu, s katerim so se bili kot dečaki bežno vadili ob dneh, ko so spravljali vino v hram in so vrata ostajala nekaj časa odprta Luč je lila skozi visoko, zamreženo okence in pršila srebrn soj po črnih sodili z rdečim čelom, razvrščenih kakor toliko bratov. Onstran sodov je bilo videti velike oljenice in vrče, p-odgrednjake, kupe obrabljenih predmetov, lestve s klini in v enem kotu kakor stolp visoko kad in na nije-j stiskalnico s štirimi ročaji, še vijoličasto od mošta. Ko je starec sedel na klop, prislonjeno h kadi, je prvi spregovoril starejši sin Paulu, ki je biil tudi že v letih iin je imel sive lase. Drugi so- se razmestilii tod in ondod, a vsi sto-je, opiraje se ob kad dedu ob straneh ali ob oljenice, iin nejasna, daljna svetloba, ki se je zdela bolj notranja nego zunanja, jim je obsevala obraze — bledikaista, ko-prena,, iz katere se je v očeh še živeje biesketala strast. Samo Paulu je- bil obrnjen s, hrbtom proti luči; govoril je mirno, k očetu obrnjen, obnavljajoč s kratkimi besedami zgodbo nekega, sovraštva, ki je mučilo rodbino. Radi neke slabo- razdeljene dediščine so bili Coi-novi v prepiru z, nekimi Bellovimi-, svojimi sorodniki po ženskem kolenu. Običajne grozote- so grenile življenje obema rodbinama: rezanje podkolenskih kit pri živini in njeno pobijanje, požigi, rvanje trt in dreves. Do prelivanja krščanske krvi še ni prišlo, a oboji so- bili na robu prepada. Poslanice s smrtnimi! grožnjami s-o, romale sleherni dan od enilh do drugih. Zaman je stari Bainzone stražil vrata svoje poštene hiše; temelj je -bil izJpodjeden in vse je grozilo, da se zruši. «Evo, če hočete slišati najnovejšo.« je dejal Paulu, ne spremenivši zvoka svojega glasu, «odvetnik je dal sporočiti, da se v mallo dneh razglasi razsodba ovržbenega sodišča, ki bo ugodna za nas. Juanne Bellu, njih načelnik, pravi, da najde, če se to zgodi, že on pot, kako se postava popravi. In tako, oče«, jei dodal, nagnivši se malo naprej k starcu, «mi je prošlo noč zaiznaimenoval duri s krvavim križem. Znamenje velja meni; prvi zreli sad, ki naj pade, sem jaz,, vaš prvi sin.» Starec je trdovratno povešal oči k tlom; s črnimi rokami se je krepko opiral ob robove klopi in zdelo se je, da sicer posluša, a dal ob enem čaka ugodnega trenutka, da bi vstal in brez odgovora odšel. Antoni Paskale ga je gledal zviška; nato se je ozrl naokrog po sorodnikih in vsakemu je nekam zanič-ljivo odkimal: ne, naj se ne varajo, ded nikdar ne privoli. «Le en izhod je, da se človek reši«, je povzel prvorojenec ter se sklonil še globlje k starcu, «da spravimo noter Juanna Bella, dokler se razsodba ne razglasi; če bo lepo v senci, se ne bo tako razgreval.« Drugi' so se zasmejali; ded niti oči' ni dvignil. «Zdaj vam povem, oče; a ne srdite se. Naredimo nekaj.. » Nenadoma se je dvignil in ni' mogel nadaljevati; zdelo se je, da mu očetovo vedenje jemlje pogum,, ker tudi oče je odkimal. Morda se je zdela, stvar tudi njemu nemogoča. Toda Antoni Paskale je namrščil obrvi kakor za grožnjo, ki pa ni bila resna; z roko na dedovih plečih se je nagnil nekoliko k starčevemu ušesu, rekoč s šaljivim glasom: «Skrijmo Bainzedda1...« Starec je moral brž razumeti1, za kaj gre, kajti vstal je in dvignil ramo, da bi z zaničevanjem odgnal vnuka; ta, pa je še bolj pritisnil dlan in se vzravnal s temnim licem-Bil je človek, ki se ne bi obotavljal, pokazati svojo moč, če bi bilo treba, tudi proti trmastemu dedu... «No», je povzel Paulu pomirljivo, «zdaj veste, tata, za kaj gre. Saj ni to nič tako vražjega! Skrijmo torej Bainzedda in raztrosimo glas, dlai se bojimo, da nam ga je Juanne Bellu vzel in skrili, iz maščevanja. Juanna spravijo pod ključ. Medtem se razglasi obsodba, on pa ta, čas, kakor sem rekel, lahko žveči notri kraljev hlebec in do-žene, da je precej trd. Ali ste razumeli?« Starec je končno dvignil svoje kot biseri! svetle iin1 trde' oči, in je gledal svojega sina; dvakrat je iztegnil kazalec proti njemu, dvakrat so mu vijoličaste ustne zadrge-tale v beli bradi; a ni izustil besede, znova je sklonil glavo in začel zopet strmeti v senco- pri svojih nogah. «Dečka seveda vzamem s seboj na svoj dom«, je zaključil Paulu preplašen, dmam tisto mestece...« «Eh! Eh!» Ta je zapraskal, oni zakašljal; vsi so poznali slavno skrivališče v Paulovi hiši; Pau-lova žena je bila podedovala staro hišo po stricu, ki je bil mnogo let izgnan in si je bil izgrebel tisto gnezdo kakor krt- Torej se ni bilo treba prav nič bati za dečka, kateremu bi se skrivališče na tistem «mestecu« celo priljubilo. Kljub temu je začel govoriti Antoni Paskale iz kljubovalnosti: «Jaz bi ga rajši odnesel v goro, k ovčji staji, v prosti zrak; tam se de laže skriti. Nekoč — saj se spominjate, stari tata —- sem bil en teden skrit v votlinah v Punti Marini; bilo mi je osem let! V tistih jamah je voda kot srebro in veter bobni po njih, kakor bi bil doma,. En sam krat pa, ko sem vstopil v tisto luknjo v vaši hiši, stric Pavel, sem ki-ha,l kakor maček.« Vsi so se smejali'. Neki bratranec je vprašal tenko,vestno, ne da bi, se dvignil z oljenice, ob katero se je opiral, ali ve dečkova mati za. ta načrt in ali ga odobrava. «Ve! Ve!» je rekel z dolgočasnim glascm nekdo drugi. «Telena — to je žena!« «Kdo pa pravi, da je mož?« Zdelo se je, da v bistvu niso vsi popoln norna istih misli. Vsi so prav za prav vedeli, da skriva stric Paulu pod svojim mirnim videzom strahovito besnost radi tistega krvavega. križa, ki ga je bil našel na svojih vratih, in da, išče katerokoli pretvezo, samo da bi spravil Juanna Bella v ječo. Pomagali so mu v njegovi nevarni igri:, ali vest jih je nekoliko grizla, toda ne da bi se bili za to Bog ve kaj brigali, grizljala jih je narahlo kakor mačka, ki se šali. «Torej tako bodi sklenjeno; vi, tata, ne ugovarjajte; to je končno stvar, ki bo vsem koristila. Jaz pošljem nocoj svojo ženo po dečka, ali pa ga pošlje njegova mati s kakšnim naročilom k nam. Videli boste, da bo ta zgodba vsem koristila,, kakor naj me Bog sodi«, je zaključil, zataknivši oba palca za pas, in z zadovoljstvom dvignil obraz. Zdelo se mu je, da vidi nasprotnika že zvezanega in premaganega-. «To je stvar, ki bo vsem koristila.« «Zdaj pa, stric, potipljimo žilo onemu-le trebušniku.« Trebušnik je bil sod poln najboljšega vina. Eden izmed mladeničev je stopil tja in natočil rdečega, penečega se vina v vrč in ilz tega v čašo, ki jo je ponudil stricu. Nekdo se je zadel od zadaj obenj in vino se je prelilo črez rob ter se po cedilo prav do tal; drugi mladeniči so se za šalo obdelovali III. 33 s pestmi iu dva bratranca, ki sta, se posebno rada imela, sta jih gledala:, oklepajoč ge drug drugega okrog vratu. Antoni Paskale ni bil še dvignil roke z dedovih pleč; ko pa je sin Paulu ponudil tudi dedu cedeč o se čašo, je ta znova dvignil oči; premeril je sina od temena do peta in od peta zopet do temena in obrvi so se mu tresle od srda; nato je vstal in zahropel, da so vsi obmolknili. * * * Večerilo se je in on je sedel pred vrati tih, z nagrbančenim čelom. Od znotraj se je še Culo enolično ropotanje mlinskega kamna za žito in tanki glas Tele,ne, ki je zdaj pa zdaj poganjala osla okrog kamna; notri so še delali, dasi je bil že skoro večer, in sicer prazniški večer. Zunaj je bilo videti na vsakem koncu ravne ceste*, ki so jo ob tej uri oživljale gruče dečakov, gorski vrh; desni vrh je črnel na rdečem ozadju somraka, levi je modrel na bledem nebu in velik, zlat mesec je plaval nad njim. Toda nocoj se ni odtrgal Bain-zeddu kakor druge večere s svojimi zamazanimi hlačkami in z raztrganim žametastim jopičem od trume drugih paglavcev, da bi se približal dedu ter mu skušal z obema trdima ročicama iztrgati palico*, vlekoč jo na vso* moč nazaj, stiskajoč svoje bele zobke in bliskajoč z velikimi, modrikastimi očmi1 pod divje razmršenimi lasmi. Vendar ded se ni vznemirjal; zdelo sa je, da ve, da je deček že skrit, in čaka,, kako se pustolovščina konča. Ves popoldan ni več odprl ust; /niti ko je pozno zvečer prišla snaha po dečka, ni zinil besede. Dečka ni bilo*. Mati, majhna in utrujena kakor pridna dekla, je stopila na prag, da bi ga poklicala. «Bai? Bainze?« Osliček notri se je ustavil in posluhnil. Deček se ni odzval. Mati se je vrnila v kuhinjo, odšla je na dvorišče, pogledala v gornje hrame. «Bainze? Bainzeddu?« Nihče ji ni odgovoril. Znova je zaklicala na cesto, proti črnemu* • vrhu na desno in proti modremu vrhu na levo; osliček je vsaki krat obstal in prisluhnil in ko je mlinski kamen utihnil, se je materin glas še močneje razlegal. Pritekli so dečaki s ceste, nato še paglavci z druge ceste; ženske so stopile na pragove in na hodnike, prišle so dol in se približale dedu z dojenčki v naročjih. Nihče ni bil videl Bainzedda; o pač, vsi so ga bili videli, ta zjutraj, oni popoldne, ta pred: nekaj trenutki, oni na konjiču iz trsti-ke, kdo dugi z vrtavko v roki. Toda v tej minuti ni vedel nihče, kje je. Ženske so* začele seveda brž ugibati; dečaki so s prstom v nosu radovedno poslušali; dojenčki so izrabili splošno zmedo v svojo zabavo, skušali so svojim mamicam odtrgati gumbe na srajci, uhane ali tudi lase; samo ded je* gledal mirno, celo z rahlim izrazom ironije: gledal je in sodil vse, tudi) dojenčke. Tudi mala mati se je nenadoma umirila. Vedela je, kaj naj si mislit. Paulu je bil že sikril Bainzedda in svakinja je stala tam. visoka in lahka,, z lepim rumenim obrazom, dostojna in hladna kakor svetnica i,z voska, z rokami v sprednjih razpokah krila; stala je tam, da začne komedijo. To je bila ženska, ki je* znala izborno igrati, ta svakinja; toda vsi tega niso vedeli. Vendar se mati ni mogla premagati, da ne* bi bila rekla: «Ali je prišel morda k vam, moj Bain-zeddu?« In ko jo je svakinja pred vsemi zagotovila, dal dečka že tri dni ni več videla, je pomislila: «Kako dobro zna igrati!« Ona tega ni znala tako dobro; gotova je bila, da je Bainzedidu pri stricu, vendar je pričenjala čutiti na dnu srca: skrivnostno vzburkanost. «Tata, tata», je rekla ter se oklenila starca, «ali ste ga vi poslali s kakšnim naročilom k Paulu?« On je zaničljivo in naveličano dvignil plečai, da bi jo odgnal kakor prej Antonija Paska la, in komaj premaknivši ustne ji je dejal eno samo, a tako kruto besedo, da je zardela in vzravnala hrbet. V svojem osramočenju pred vsemi je ona razumela samo, da je storila živinsko neumnost, ko ga je* pred vsemi vprašala, ali1 je on poslal dečka k stricu:. Na tihem pa je v dnu svoje duše začutila nekaj temnega, kes, ki se ni tikal samo storjene neprevidnosti. Gotovo, dečka so bili poslali k stricu in so ga tam skrili; toda to se ni smelo povedati; treba je bilo znati igrati in ona se je potrudila, da bi igrala prav tako dobro kakor svakinja,, in je začela, zopet klicati dečka, oddaljujoč se po cesti zdaj sem, zdaj tja, stopajoč na vse pragove in k vsem vrtnim obzidkom. In dasi je bila zclaj že čisto prepričana, da je sinko dobro skrit in zadovoljen v tistem slavnem skrivališču, je vendar občutila tesnobo, da ga ne najde. Vest je naskakovala tudi njo in jo zavratno grizla kakor mačka, ki se igra, a, se nato naveliča igre in ugrizne zares. Povsod so stopali ljudie iz hiše na prag; napol radovedna, napol tesnobna: vprašanja so brnela po cestah od enega, konca do drugega. Ženske so klicale svoje otroke v strahu, da niso morda tudi oni izginili. In mala mati, za katero je stopala visoka svakinja — njeno obličje od ambre je še malo zbledelo — je grabila mimo idoče dečke za. roke ter jih izpraševala,: «Ali si videl mojega Bainzedda?« Vsi so ga poznali in vsi so ga bili videli; eden je rekel prostodušno, da je morda pa- dol v vodnjak, drugi je menil, da. je morda v globočini pod nasipom za cerkvijo, kjer ima sova svoje gnezdo- «Pojdimo ga' iskat!» In res so šli. Tam so ga klicali z vrha nasipa; nato so se spustili večji in urnejši navzdol. Nastal je trenutek tišine in tedaj se je jasno zaslišal spodaj iz doline glas slavca, ki'je tako prelival svoje napeve, da se je zdelo, kakor bi pelo osem slavcev. Mesec je žametno obseval travo in ograja okoli trga pred cerkvijo visoko vrh nasipa je bila podobna gori, ovenčani na srebrnem nebu z vsemi črnimi glavami zbranih žena. Mati in svakinja sta se1 prerili naprej in z nevarnega mesta gledal i navzdol skozi vrzel za odtekanje vode; in pričakovali sta resno, kakor bi dečaki res morali za roko privesti Bainzedda nazaj. Nenadoma je pritekel moški na trg; slišati je bilo njegovo hropenje in udarjanje nečesa po njegovih žepih. Kakor vkopan se je ustavil za ženskama.. «Torej? Kaj se je zgodilo? Kaj je z otrokom?« «Zgodilo se je to, da je izginil in ga ni najti, Antoni Paskal», je rekla mati z očitkom, vendar gledajoč ga, kakor bi pričakovala, da ji pomigne ter jo s tem pomiri. On pa ni pomignil in tedaj je začela ona mahoma rjuti in klicati otrokal. «Odnesli so mi ga», je vpila. »Sovražniki so mi ga skrili. Naj jim drob zgori kakor strn po žetvi!...» «Če se je kdo dotaknil otroka, gorje poslednjemu izmed njegovih las», .je zagrozil Antoni Paskale, dvignil čepico -in udaril z njo po ograji. «Ženske, razidilte se, to bo moja skrb.» «Kako dobro zna igrati!» je pomislila mati in da bi tudi sama dobro igrala, je še glasneje vpila. Ljudje so se medtem natekali od vseh strani in oblak dečakov se je razlil po nasipu: igrali so, se smejali in klicali Bainzedda!. «A!i si se skril pod kamen ?» «Ali te je martinček požrl ?» Toda, poklicale so jih matere, ki se jih je polagoma lotevala prava bojazen, in tiste, ki se jim je posrečilo prijeti svoje otroke za roko, šo jih odvedle proti domu, kakor bi jim grozila nevarnost. Končno' se je ena ženska drznila izustiti neko ime. «Jua,nne Bellu, razčetverijo naj ga...» Spet je sledil trenutek splošnega molka; in znova se je oglasilo slavčje petje. Antoni Paskale je odgnal obe teti za ramena domov iin jima velel, naj molčita. In vsi, ženske iln dečki, so jim sledili po travnati1 poti, črni v mesečini kakor s paše vračajoča se čreda. *** Pozno v noči so sta,le mati in dve stari sorodnicil na dvorišču pred hišo, s priprtim glavnim vhodom, in čakale- Ded se je bil zvit na rogoznico v kuhinji, v sehco velike, sard-ski groblji podobne peči!; ni se premaknil, le zdaj pa zdaj je rahlo zajavkal kakor ovčarski pes, ki sluti, da bodo sovražniki liišo napadli. Otroka ni bilo od nikoder in polagoma se je matere polastila čudna norost. Ona je zmerom mislita, da je bil svak Paulu skril Bainzedda, kakor je bilo domenjeno, a da vsi okrog nje igrajo zato, da bi jo s tem prisilili boljše igrati ulogo obupane matere. Ob enem pa je čutila, da se moti, in dvom, da., včasih gotovost, da je otrok zares izginil, sta jo pripravljala ob pamet- Tedaj jo je napadal o be uit omotice; toda. v vrvežu misli se ji ena ni nikoli premaknila, bila je kakor tečaj, okoli katerega so se vrtele vse druge: misel, da jo Bog s tem strahom kaznuje za njeno hudobijo, ker je privolila v peklensko spletko sorodnikov. Najhujše je bilo to, da niso ženske, ki so o-stale pri njej, o tej spletki ničesar vedele in so bile prepričane, da je skril dečka •Tuanne Bellu; ta je predlagala materi, naj gre brž k gosposki in krivca ovadi, ona pa, naj ga prosi, da ji otroka nemudoma vrne. Matii se! je že nekam zatekala k tej misli, ko je prišel Antoni Paskale. Zdaj ni Več tekel, ta. Antoni Paskale, toda hrušč njegovih korakov je razodeval nekaj grozečega. Slišati je bilo, kako udarjajo žeblji njegovih škornjev po tlaku; silovito je odrinil velika vrata in ob jasnem mesecu, podobnem srebrnemu solncu, se je prikazal njegov .obraz, ves bel odi bolesti in pridržane jeze. Mati ga je pogledala in pri srcu jo je zazeblo: čutila je, da je deček zares izginil. V tem trenutku jo je premagala blazna tesnoba. Odšla je na cesto, se ozrla gor in dol ter se nato spustila v tek. Antoni Paskale jo je dotekel, ujel jo je kakor metulja samo z dvema prstoma, jo prinesel nazaj na dvorišče, zaprl je velika vrata, jo pahnil v kuhinjo in zaprl duri. Toda ni se dalo pošteno govoriti, kajti sorod-nice so bile zunaj in so poslušale. «Ded», je dejal mladenič, «dajte mi ključ od kleti; govoriti moram s to norico; pa tudi vi pridite, če vas mika.» Starec se proti svoji navadi ni1 upiral; oslonil je odprto dlan ob rogoznico, se dvignil, temen in težek, ter stopal za vnukom, ki je bil snel medeno lučko s peči; prekoračil je tistih sadem stopnic in odprl1. Prikazala se je klet, črna in mrzla kakor rudniški rov; čulo se je glodanje miši. Mati, ki nil mogla več dalje, se je oprla na kljuko pri vratih in je začela vsa razkačena vpiti: «Če mi ne poveste brž resnice, grem na sodišče in jim vse povem in dam porušiti Paulovo hišo, ki bodi prekleta do poslednjega kamna, Povejte mi brž, da je deček tam: povej mi brž, Antoni Paskal; povej1 mi, ti pravim!» Njene svetlikajoče se oči so bile tako podobne očem blazne ženske, da se je mladenič prestrašil in mu je za trenutek šinila v glavo misel, da bi ji rekel, da je deček v skrivališču strica Pauta; nato je krepko stresel glavo in potrdil resnico: «Zaman je delati škandale, ženska! Dečka ni najti ni:kjer.» Ona je padla, kakor je bila dolga, z obrazom na zemljo, trda kakor meč; toda ni se onesvestila; jokala je in prosila Boga od-puščenja: «Gospod, Gospod! Dobro si me kaznoval. Pravično je, pravično... In vi., tata, ubijte me... stopite mi s peto na hrbet...» Starec je gledal v senci, visok, z dolgo brado, strašen in vendar človeški, kakor maščujoči Bog stare zaveze. In Antoni Pa-skale se ni sramoval trepetati, z. mrzlim občutkom v kosteh, še ves potan od. dolgega, nepotrebnega tekanja po vseh kotih vasi in od iskanja po vodnjakih in po okolici. Tudi on je tiho preklinjal strica Paula in misel, da bodo imeli Bellovi, ko izvedo o spletki, časa dovolj, da otroka zares skrijejo, bolj Naše Cerkev v Spodnji Idriji (Fot. Seljak - Podmelec) zato, da se z nasprotniki ponorčujejo, nego da bi se maščevali, je vzbujala v njem drget besnega ponižanj a. «Vstani», je ukazal ženski in se z nogo dotaknil njenih nog, «niikar ne nori. O t ro k gotovo ni' umrl in ga najdemo. Zdaj pa bo treba še tebe skriti. V stani, za Boga!» Tel ena je sedla, toda obtičala je sključena na tleh in neprestano otroško hlipanje ji je napenjalo ramena, Ded je medtem spremenil lučki prostor ter jo postavil na pokrov neke oijenice, tako da je bila visoka kad poleg nje s sencami stiskal nilskih drogov podobna vetrnemu mlinu. Nenadoma je udaril trikrat s palico ob kad; udarci so. znotraj odmevali kakor v prazni hiši: Tedaj sta druga, dva, ženska in vnuk, mislila, da se jima sanja.. Vražji Bain-zeddov obrazek se je prikazal v praznini med robom kadi in lokom stiskalnice in se je smejal v senci kakor mesec v noči. Mati ga je gledala od spodaj, z odprtimi usti, kakor bi ji vid jemalo; Antoni' Paskale se je pri-pogibal sem in tja, da bi našel kaj, kar bi lahko vrgel proti njemu; ker ni našel drugega, mu je zagnal čepico, ki je obvisela na stebriču stiskalnice. Grazia Deledda*- (Prevel Slavko Slavec.) cerkve ""Uf Prelepa cerkev na Gočah (Fot. Brajnik - Ajdovščina) Cvetka Blodeč po grebenu gore, ki se pri Ser-ravallu loči od Appennina in se s položnimi pobočji izgublja pri Signi v ozkih soteskah Gonfoline, lahko sreča srednji hribolazec, ki se ne poteguje za nevarno slavo divjega kozla, najčudovitejše slike1, s katerimi je prijazna priroda razlila tako bogato in otožno poezijo' po naših netežavnih toskanskih gričih. Vrh, na katerem stoji stolp Sant'Alluc-cija, je gotovo najbolj slikovit V gorovju Monte Albano. Žal mi je, da soi ga naši liri-bolazci v svojem kažipotu pozabili, poudarjajoč namesto njega najbližji vrh Pietra Marina, ki je tudi zelo lep, a se mora brez dvoma skriti pred mojim ljubljencem, čeprav se dviga skoro sto metrov više nad morsko gladino. Ko sem prvič prišel tja gor, mi je skoro vid jemalo; očaran po čudežnem prizoru predi seboj, nekaj minut nisem mogel drugega kakor zavzeto gledati naokrog, ne da bi bil v širnem zelenem obzorju kaj jasnega razločil, dokler se ni moje prvo strmenje poleglo in sem mogel opaziti blizu sebe svetlolaso, približno dvanajstletno dekletce, oblečeno v borno pastiriško nošo. S šopkom vijolic mi je prišla naproti, obstala dva koraka pred menoj in rekla, povešujoč oči od sramu: «Ali jih .hočete ?» «Draga moja paglavčica, gotovo jih vzamem in sem ti prav hvaležen zanje«, sem odvrnil in ji pobožal lice. «Ali! si jih ti nabrala?« «Jaz, gospo d.» «Za koga pa si jih nabrala?« «Za vas.» «Zame! Ali me poznaš?« «Ne, gospod.« . «Kako pa ti je torej šinila ta lepa misel v glavo?« Povesila je oči in poigravajoč se z enim oglom svojega predpasnika, je pogledala proti gabrovemu grmu v bližini in odgovorila: «On mi je rekel.« Tudi jaz sem se ozrl tja in zagledal med vejami živahen deški obraz, ki se mi je boječe in navihano smehljal izpod sivega volnenega. klobuka. Ko je dekletce videlo, da sem njenega tovariša zapazil, ga je poklicalo: «Ali te je sram, šema? Le pokaži se!» Deček se nama je s klobukom v roki in z vejico žoltovine med zobmi prav počasi približal. «Kaj pa delata tu gori čisto sama, paglavca — saj drugega niista — in zakaj se skrivata po gabrovju ?» sem vprašal napol resno, napol šaljivo. Pogledala sta si v obraz in mahoma izbi uhnila v smeh. «Aj, tudi smejeta se?» In znova se je razlegel še bolj zvonek smeh nego prvič. «Jaz te naučim, kaj se pravi smejati se v brk poštenim ljudem, ti malopridnež, ti!« Rekši sem se zagnal za dečkom, ki je preplašen zbežal in vpil skakaje kakor srnjak med metličevjem: «Ne ujamete me, ne!« In ni se ustavil, dokler ni videl, da ne tečem več za, njim. Ko sem se vrnil k deklici, sem opazil, da joče. «Ti jočeš?« sem dejal. «Ali ne vidiš, ne-umnica, da se šalim? Ali si zares verjela, da mu hočem kaj slabega storiti? Pojdi, pojdi: nikar se ne kisaj iin mi rajši povej, kako ti je ime.« «Cve...etka.» «No, no, moja uboga Cvetčica, potolaži se in s temi-le si kupi v nedeljo kolačev, ko pojdeš k maši. Povej mi: kako pa se on imenuje?« «Pipica.» «Pipica je vzdevek; jaz sem vprašal po imenu. Kako mu je ime?« «Kaj jaz vem? Vsi ga imenujejo. Piipico.« In dvignila je od solz vlažne oči, ki so se spet zvedrile. «Ah, ti se smeješ? Torej sva sklenila mir!« «Da.» «Prav tako! Zdaj so mi tvoje lepe, svetle očke zares všeč! — Pogum, Pipica«, sem za-klical dečku, «midva sva sklenila mir; če ga hočeš skleniti tudi ti, vrni se k nama, da dobiš tudi ti kaj za kolače, ako mi izkažeš majhno uslugo.« Misel na kolače ga je takoj ukrotila, da je pritekel. «Ali ne poznaš nobenega studenca v bližini?« _ «Da, gospod; brž tam spodaj je eden, pa kako doiber!« «Na, napolni ta usnjeni čolni ček in mi ga spet prinesl.« Pipica, ves zadovoljen, da mu zaupam, je stekel v urnih, velikih skokih po vodo. To pot je naredil pozneje še večkrat in z veseljem, kajti mastikov sok iz steklenice na mojem obramnem jermenu je v vodi, ki je postala od njega modrikasta, mojima novima prijateljčkoma tako ugajal, da me nista nehala prositi in sta ga z otroško po-žrešnostjo pila, dokler ga ni bilo konec. Vkup smo posedli po travi in čez malo se je razvila med nami najodkritejša, naj- prisrčne j ša zaupljivost. S svojim srebrnim glasom sta zapela nekaj narodnih; pokazala sta mi tam pred nami Firenze, Prato in Pi-stoio, ki jih je bilo razločiti kot gostejše gruče marjetic sredi prostornega travnika, za nami pa daljno morje, vprašujoč me, ali je res mnogo večje od moevaric pri Poggiju v Cajano. Nato sta mi pokazala; Appennine. na katerih se je bil Pipica rodil, in globoko pod nami hišice, kjer sta zdaj stanovala, pogreznjene v senco ozke soteske, z vrtečim se mlinom ob njih, ki je pošiljal do nas sveži ropot svojega vodoravnega kolesa. Pipici sem moral obljubiti, da ga v septembru, ko pojdem na lov, zopet obišČem; povedal mi je, da ve, kje se skrivajo številne jate jerebic, in da mi jih pokaže. Cvetka je rekla, da je ondod mnogo zajcev in lisic. Kmalu nato, ko se je oglasil večerni zvon v Baccheretu, sta me moja prijatelja naglo zapustila in stekla navzdol po strmih gorskih pečinah. Jaz se nisem hotel zganiti, dokler se ni izgubilo v daljavi njuno žvižganje in vpitje, s katerim sta skušala zbrati svoje ovce, raztresene po travnatih gozdnih pobočjih. «Zadovoljna sta, uboga otroka!« sem pomislil sam pri sebi, ozrši se poslednjikrat na zelenkasto streho njunih hišic, čepečih sredi jelš. «Srečna sta!» Ponavljajoč si v duhu te besede, sem se vrnil korakoma proti domu ter se spotoma veselo razgovar-' jal s prijateljem Ciaccom, ki je opazil mojo dobro voljo in ob njej povsem pozabil na svoje dostojanstvo kraljevskega vohona; dokler je bilo še kaj dneva, n;i! vso pot nič drugega delal kakor se zaganjal v; martinčke ter veselo pogledaval mene in škr-jančke,, ki so gostole vzfrfotavali iz njiv turške detelje ob poti. Storjene obljube so se na obeh straneh točno izpolnile. Brž sem se privadil lovu v tistih krajih, kamor me je vlekla razmeroma obilna divjačina in naklonjenost onili dveh brezskrbnih paglavcev. Kadarkoli sta me od daleč zagledala, sta mi stekla naproti. Dobri Pipica mi je' pravil za jerebice in mi jih je pazil, dokler jih nisem polovil, Cvetka pa je vsa zadovoljna ostajala pri kakšnem studencu, urejajoč kamne, na katerih smo poizneje med malico sedeli, in pripravljajoč ogenj za peko kostanjev. Moji obiski pri mladih prijateljih so bili pogosti v jeseni, izredka pa sem ju videl ali o njiju kaj izvedel v ostalih letnih časih;, tako so leta hitro minevala in oba paglavca sta kmalu dorastla v dva prekrasna, brhka in močna mlada človeka. Sčasoma sem opazil še nekaj drugega,. Kal preproste ljubezni, ki je pognala, in se razvila, v onih samotah, kjer se ta strast v vseh bitjih javlja v obliki bolesti, od škarjančka, ki kot zlata točka, v zračnih višinah prepeva svoj jutranji trio, do samotne vrabi.ee, tožeče v votli pečini, je dala njunim očem odsev neizrekljive otož-nosti. Njunega veselega petja ni bilo več: ob mojem prihodu mi nista pritekla več veselo naproti in najčešče sem ju presenetil, kako sta negibna in tiha, sedela v majhni razdalji drug od drugega. «Cvetka, ti si zaljubljena!« sem ji rekel nekega večera, ko se je zaman trudila, da bi mi prikrila svojo vznemirjenost, ker njenega prijatelja ni hotelo biti nazaj iz neke bližnje bajte. Zardela je kakor cvet granatnega jabolka in stekla iskat izgubivšega se kozliča, katerega meketanje se je čulo iz daljave. Ko sem nekega srpanovega jutra počival pod črepinjakom, je sedel Pipica, poleg mene, me prijel s svojima tresočima se rokama za eno roko, se mi izpovedal, da je zaljubljen v Cvetko, ter me- vprašal, ali stori prav, če se z njo poroči. «Ako čutiš v sebi voljo in moč, skrbeti za potrebe nove družine«, sem rekel, «moraš to storiti in to bo dobro delo, kajti Cvetka je dobra deklica, rada te ima in... Cvetka ne more postati nevesta koga drugega... Ali sd me razumel? Kaj pa vajini družini — ali sta s tem zadovoljni?« «Če sta zadovoljni? Pa še kako! Toda njeni ljudje so mi dali vedeti, da mi je ne dajo, če si ne kupim še pet in dvajset ovac.« «Če je to vsa nesreča«, sem dejal polglasno, «,se že najde odpomoček«. Na te besede sei je zdelo, kakoir da me Pipica z očmi objema. Po molčal je nekaj trenutkov, nato pa je povzel: «Pa je še neka druga zapreka... in sicer precej velika!« • «Katera?» sem vprašal. «Jaz sem nabornik. Cvetka to ve; a ne ve, da sem pri žrebanju slabo zadel in mi mora priti te dni list o prebiranju. Povedali so ji tudi — ne vem kd!o —, da bo spomladi vojna čisto gotovo!...« «Vojna ni tako gotova, prijatelj«, sem mu segel v besedo,. «Ne, ne! Vi veste bolje od mene, da prav gotovo bo, in meni, ni treba tajiti, kajti jaz sem že pripravljen nanjo... Toda to dekle?! Ču.jte, kaj mi je naredila oni večer. Za roko me prime in brez besede me vleče na zid ob strugi. In, ko sva bila tam, me je pogledala in vzdihnila. ,In zdaj?' pravim. Ona, reče: ,Ali jo vidiš, vodo? Če te odvedejo in pošljejo v vojno, tam spodaj me išči, ko se vrneš.' In je utihnila in ves večer ni rekla več besedice.« Najin pogovor je prekinil Cvetkin glas z nasprotnega brda: «Oj Pipicaaa!« «Kaj želiš ?» «Tecii brž domov; nekdo te išče.» Pipica je naglo odšel, jaz pa sem se nameril proti dekletu. Našel sem jo v solzah; a to pot je bil njen jok drugačen nego bežne solze, ki sem videl, kako jih je v otroških letih prelivala v torreškem metličju. Skušal sem jo pomiriti, a nekaj minut mi toi ni uspelo. Rekeil sem ji nekaj tolažilnih besed. Tloda radi česa naj bi jo bil tolažil? Pokaral sem jo prizanesljivo; ni me poslušala. Sedel sem poleg nje in čakal. Polagoma se je zdelo, da se pomirja, in položil sem ji rahlo- roko na glavo; toda moje božanje je samo podvojilo njene vzdihe, ki so bili obupni kakor še nikoli- «Le kaj ti je, za Boga svetega, kaj ti je? Saj me vendar poznaš; saj veš, kako sem vama obema prijatelj, kako rad sem vaju vedno imel...» Vrgla se je z obrazom na tla in vpila: «0 Bog, o Bog! Pomagajte nama za božjo voljo, pomagajte nama za božjo voljo; vam se priporočam.» «Toda le kaj se je zgodilo? Povej mi kaj.»' «Ukradejo mi ga, ukradejo mi ga, odvedejo mi ga.!» Jaz nisem vedel, kaj početi, sam, kakor senu bil, brez vsake druščine razen psa, ki je plašno skakal okrog naju:, lajal in lizal obličje zdaj meni, zdaj dekletu. Kar spoznam glas gozdarja Fiorancina, ki nama je od daleč klical: «Ej, vi tam gori, kaj pa je?« «Fiorancino, tebi se priporočam«, sem odvrnil; «Cvetki je slabo. Priteci hitro sem gor ali pa pojdi na njen dom, naj kdo priteče sem; a teci, kar moreš!« Čez pet minut je prišel Fiorancilno ves zasopel do naju. Komaj je zagledal dekle v takem stanju, je zamrmral ter me ošinil obenem s sumljivim pogledom: «Bog nebeški, kaj pa se je tu zgodilo?!« «Tiho„ tiho!« sem odvrnil odločno. «Zdaj je treba delati, ne govoriti. Nesiva jo domov, tam že izveva, Stopi bliže; ti jo tu podpri pa hajdi navzdol!« Fiorancino bi se bil prav rad razgovar-jal, mene pa ni govorjenje prav nič mikalo. Nikdar mu nisem odgovorili, temveč neprestano sem pazil, da sem varno zastavljal stopinje po strmih gorskih stezicah navzdol. Ko smo dospeli k mlinu, Pipice ni bilo tam, ker je bil stekel k župniku — so mi rekli — z listom, ki ga je bil malo prej prinesel občinski sluga, rekoč, da je v njem nekaj o naborih. Cvetka se je kmalu nat-o spet zavedela in se je kazala zelo mirno; vendar pa sem hotel, da jo vsekakor spravijo v postelj, ker se mi je zdelo, da ima nekaj mrzlice. Re- kel sem domačim, da pošljem že jaz po zdravnika, in sem se odpravil proti domu. Vrnil sem se drugi dan in v svoje veselo presenečenje sem našel Cvetko sedečo na pragu; voščila mi je dober dan ter se otožno nasmehnila. Povedala mi je, d!a je Piipica med naborniki, da pojde v štirih dneh v Samminiato k prebiranju in odondot takoj v Firenze v spodnjo trdnjavo, kajti tako zal mladenič kakor on — je rekla — bo prav gotovo- potrjen. Vsa ta pokoj nost me je nekam, presenetila; a takrat se nisem Bog ve kaj menil za to. Veselil sem se z njo, da sem jo našel tako pametno, in sem jo skušal — čeprav z ne-voljo — prepričati, da se njen Pipica kmalu vrne, ker se o vojni sploh ni več govorilo. Rekel sem ji, dai na koncu koncev vse zlo ne pride samo za škodo, češ, da sta, oba še nekoliko premlada, da kakšen mesec ločitve samo poveča njuno ljubezen, in še mnogo drugega, kar se mi je zdelo primerno, da potrdi vdanost, ki se je zdelo, da se je že naselila v njeni duši. Ona me je prav pazno poslušala; zdelo se je, da mi je hvaležna za moje besede; prosila me je, naj sprejmem hlebček skute, ki jo je tisto jutro ona. pripravila, kajti Pipica ni imel niti časa, da bi bil tekel od duhovnika, k županu, od župana k doktorju in tako dalje. Ko se je zvečerilo, sem jii rekel ob slovesu, da se nekaj dni ne prikažem, več, ker me nad vse važna zadeval kliče v Livorno, kjer se zamudim najmanj teden dni..Voščila mi je srečno pot in ni rekla nič drugega. Toda. ta večer sem jo zapustil poln žalostnih sluten j. — Bog ne daj! Mislil sem, da v Livornu ne ostanem dalje nego deset dni približno; toda radi dušečega zavlačevanja proikuratorjev in odvetnikov sem moral prebiti tam en mesec in nekaj dni, tako zbit radi nevšečnosti neke pravde, da sem ves ta čas pozabil celo na svoja dva nesrečna prijatelja. Ko sem se vrnil domov, mi ni znal povedati nihče izmed domačih nič novega o njiju, ker nisem bil te zgodbe nikdar nikomur omenil. Zato sem bil pod večer, malo ur po svoji vrnitvi, že v sedlu in sem dirjal v skok proti goram. Ko sem jezdil mirno doktorjeve hiše, je bil gospodar na oknu in me je, poklical. «0h, doktor; pozdravljeni!« «Pozd)ravljeni. Ali greste tja gor?« «Grem tja gor.« «Ne hodite.« «Zaka,j ne?« «Posluša.jte mene, ne hodite.« «Toda kaj se je zgodilo? Ali se je pripetila kakšna nesreča? Ne držite me v tej tesnobi.« «Potrpite malo in stopite, s konja; pridite za trenutek k meni. Jožef! — je rekel nato služabniku — postavi njegovega konja v hlev in vrzi mu naročje sena.« «Pros,im vas, doktor, povejte mi brž, kar mi hočete povedati; zares se ne ra«'cm muditi.« «Iz vol iite.» «Ne.» «Alii stopite v salon,?« «Ne, ne.» «Vidim, da ste potni; ali s« hočete prej ohladiti?« Moral sem stopiti v salon, moral sem sesti, moral sem se ohladiti in končno, ko sem to tako drago plačal, se mi je posrečilo izvedeti, kaj se je bilo zgodilo v moji odsotnosti. Mladenič je šel k naboru, brž so ga potrdili in drugi dan je bil že v trdnjavi, preoblečen v novinca. Kakor hitro je deklica to zaslutila, ni ničesar rekla, ni tožila in ni jokala; a začeli so se tedaj! resno bati z,a njeno pamet, kajti tisti dan je ni bilo mogoče spraviti s hišnega praga, kjer je čepela do večera, in s trsko risala kroge v prah, ne meneč se ne za jed ne za pijačo in vzkipe-vajoč, kadarkoli jo je mati prosila, naj se spravi proč, da se ji od siolnca možgani ne vnamejo. «Toda vi, doktor,« — sem mu segel v besedo — «niste ničesar storili, ničesar poizkusili, ničesar ukrenili?« «Vse smo poizkusili, vse smo storili, a zaman.tPisali smo poveljstvu, odgovorili so nam, da ne; pisali smo še enkrat, naj nam tistega mladeniča vrnejo vsaj za en dan, in zopet so nam odgovorili, da ne. Župnika sem prisilil, da je pisal; gospod Leopold je brzojavil na prefekturo... skratka, drezali, brbali in moledovali smo tako dolgo, da, sem ga pred štirinajstimi dnevi res zagledal bolj mrtvega nego živega pred seboj, kakor je prišel iz Firenz,, in jaz sem ga hotel sam spremiti na dom, da M videl učinek tega srečanja. , *< ud Komaj naju je deklica od daleč zagledala, naju je začela prav strmo- gledati; nato se je mahoma dvignila kakor vzmet in stekla v hišo, da oznani — sva mislila — najin prihod. Toda brž se je vrnila z reznikom v roki, začela je teči proti nama in se zagnala v Pipico, rjoveč kakor obupanka: ,Ubijte ga! Ubijte ga,!' — in da ni bilo slučajno Fiorancina tam, ki mil je pomagal, da sva jo zadržala, bi ga bila prav gotovo zadela v glavo in ubila, kajti on je obstal na mestu kakor o kamene 1 in bi se ne bil ognil.« « Torej je znorela,!« «Žal, da; in kar je še bolestne,je, zdaj ne besni več, kajti po tem napadu je zavzela njena zmešanost obliko...« «Pu,stite me, doktor, da. grem.« «Ne, ne. Čujte še o njem...« «Ne briga me, ne briga me, poveste mi potem...« In z doktorjem, ki je teke! za mano, da bi me ustavil, sem stekel v hlev, se zagnal na konja in odvihral. Na pol poti sem srečal Fiorancina, ki mi je od daleč pomignil, naj se ustavim. Pridržal sem konja v skoku in ko sem bil blizu njega, mi je dejal: «Ampak, čujte, o njem bi si ne bil tega nikoli mislil!« «Kaj se je zgodilo?« «Ali vi še ne veste? Ko so osušili strugo pri mlinu...« «Utonil ?» «Da, gospod. Kajti zdi se, ker je odšel pozno zvečer,, da je, namesto da bi se bil vrnil v Firenze...« Nisem čakal, da konča, izpodbodel sem besno svojo ubogo žival in oddirjal. Malo korakov pred mlinom se mi je konj vzpel kakor pred kakšno pošastjo in je puhajoč udaril nazaj. Cvetkina mati je prišla iz hiše in vpila: ,Saj mi jo pohodite! Saj mi jo pohodite P Ko me je nato spoznala, je rekla: ,Ah, vi ste? Dobro došli, gospod!' Spustila, se je v neutešen jok in pomignila proti hčerki, čepeči na grivi ob poti, kjer je gugaje glavo s pridržanim glasom pela otožen napev, ki se je zdelo, da prihaja od daleč, silno od daleč. Stopil sem s konja in stekel k njej, kli-čoč jo po imenu; a ni se niti zganila. Sedel sem k njej, vzel njeno glavo v svoje naročje in ji začel takole govoriti: «Cvetka! Uboga Cvetka, jaz sem. Ali me več ne poznaš? Povej mi, kako ti je; ali te tukajle boli?« Pri tem sem se dotaknil njene glave. «Pa ubogega Pipice se še spominjaš? Glej, tako si si jih želela: prinesel sem ti koralne uhane.« Ni se ganila. Del sem ji eno roko pod brado ter ji rahlo dvignil obraz. Uprla mi je v lice svoje preplašene oči), pomirila se je, zdelo se je, kakor da poizkuša, premikati ustne, in čakal sem, da mi kaj odgovori, toda pahnila me je prav počasi od1 sebe in glava ji je zopet omahinla na prsi. Obrnil sem se k njeni materi, ki je vzdihovala ob strani. «Mairija, uboga žena!« sem rekel ter jo prijel za roko. «Ah, dragi gospod... poglejte, kam smo prišli!« Vodoravno mlinsko kolo je molčalo in v pokoju zatona se je v višavi čulo petje prepelic, ki se po holmih in vrhovih vabijo med seboj k počitku. Renato Fucini. — (Prevel Slavko Slavec.) Idrija ob Bači (Fot. Janez) Čezsoča z Rombonom Lepota naših krajev Sclo pri Volčah (Fot. Seljak - Podmelec) Ročinj v razvalinah] Žabnica v Kanalskifjdolini. Koder je divjala vojna vihra Trgovina s krstami Gospodu Upniku ni bila sreča nikakor mila. Že tedaj, ko so ga nesli h krstu, bi bil splašen bik skoroda na roge nabodel ženo, ki g,a je povezanega nesla v cerkev. Ko je dobil prve hlačke, da je lahko vsakdo že iz daljave spoznal, da ima. opraviti z možem, se je z njimi že prvi dan obesil na, žebelj črez potok vodečega mosta. Razmeroma hitro so si sledile druge nesreče in nezgode. Tako je padel nekoč s podstrešja na najlepšega gosjaka svoje matere in ga seveda ubil. Pri padcu se mu ni bilo> sicer ničesar zgodilo, zdelo se mu je celo prijetno padati na gosi — kakor bi Človek legel na mehko posteljo — zdi se pa, da je bila njegova mati drugih nazorov in da se je mali Francek tedaj prvič seznanil z brezovko, ki je odslej vestno opravljala v družini svojo službo. Vkljub tem okolnostim bi bilo pri mladem Lipniku napačno sklepati na razposajenost. Nezgode so prihajale same od sebe... Nesreča je minila, da je drugi napravila prostor. V šoli je nekoč preža! s črtalom na sošolca, in razume se, da je s črtalom oplazil po nosu ravnatelja, ki je prav tedaj odprl nepričakovano vrata. Ko si je pozneje v dobi, ko se mora vsak dostojen človek zaljubiti, izbral ljubka dekleta, se je navadno zaljubil v taka, ki so ga z,a nos vodila;. Bil je vsega skupiaj zaljubljen v dvanajst žensk. Od teh s«e jih je poročilo devet z drugimi, ko so mu bile vse prisegle, da ne marajo nobenega drugega z,a moža kakor njega. Tri so ostale. Ena jo je popihala, z drugim, druga ga je polila pomotoma z vitri-jolom, tretja pa, bila je to ločena žena, česar pa ni vedel, se je vrnila k svojemu možu. Kar je začel, vse se je slabo končalo. Tako je postal državni uradnik. Ko je stopal nekoč v urad, je zašel v gnečo in preden se je zavedel, so ga že prijeli. Na policiji so dobili v njegovem žepu kamne in v svoje največje začudenje je zvedel, da je metal na dragonce kamne. Obsojen je bil na dva meseca zapora, izgubil službo, se. pritožil proti krivici in proti kazni in sodnija višje stopnj« mu je zvišala kazen na pet mesecev. Nato si je uredil trgovino z lepotili. Nastanil se je v-malem mestecu, ki je štelo 900 prebivalcev, med temi je bilo 280 steklarjev. Seveda niso kupovali meščani finega pudra, ne tinktur za kožo, ne finih toaletnih mil, niti dišav, zobnega praška, blago-dišečih mazil za prsa in za lase. Vse to je prodal čez čas za malenkostne novce nekemu mirodilničarjuj v večjem mestu, toda preden je zamogel odposlati zalogo, je izbruhnil v trgovini ogenj, ki mu je uničil vso' ropotijo. Odpeljal se je v mesto, da se ustreli. V hotelu je legel v posteljo, zagrabil revolver in sprožili. Krogla je zgrešila njegovo glavo, skozi tenko leseno steno je odletela v sosedno sobo, kjer je izbila potniku skodelico, čaja iz roke in se zarila v vzorčne srtekleničice likerjev, ki soi se nahajale v potnikovem kovčegu. Imel je radi tega mnogo sitnosti, plačati je: moral globe in odškodnine. Hotelir je jadikoval, kakor bi mu bil nesrečni Lipnik razstrelil ves hotel in trgovski potnik je napravil iz vzorčnih stekleničic razbite hektolitrske sode, polne najdražjega likerja. Ni čuda, da je postal obraz gospoda Lipnika od Vseh teh nezgod neznansko otožen. Lepega dne je bral, da proda, večja trgovina s krstami ob priliki smrti lastnika svojo zalogo po zelo nizkih cenah. Gospod Lipnik ni dolgo razmišljal. Uveril se je, da ga njegova večna smola, njegova neprestana nesreča silita v kupčijo z zelo žalostnimi predmeti. Velike zaloge krst v novi trgovini ga niso potrle, saj so krste predmet, po katerem se mnogo povprašuje. «Le poglej,« sil je dejal, «gledal sem že smrti v obraz, zakaj bi se ne lotil krst?» Nakupil je torej vso zalogo in. si poiskal kraj, kjer bi se s svojimi krstami nastanil. Njegov znanec mu je- zaupal, da ni še v Spodnjih Patrovieah take trgovine ne na debelo ne na drobno in da imajo Patrovice ostro podnebje. Vložil je prošnjo, za koncesijo in črez tri tedne je že obesil na neki hiši v Spodnjih Patrovieah tablo z napisom: FRANC LIPNIK priznana veletrgovina s krstami vseh vrst za gospode, gospe in otroke. Gospod Lipnik je imel nad tri sto krst v zalogi!. Hodil je med njimi po skladišču in se zadovoljno muzal. Bilo mu je nekam prijetno pri srcu. Slednjič torej predmet, ki je za vsakega neobhodno potreben. Zvečer se je seznanil v gostilni z odlični-ki mesteca, a minila mu je kmalu dobra volja. Govorilo se je o toletni hripi. On se je potožil, da ga. nekaj tefei v prsih, «Tu ozdravite,» mu je dejal davka.r, «naš kraj je zelo zdrav.» «Hentaj, to. mi pa ni pogodu,» je zastokal gospod Lipnik in njegov obraz se je zmračil. Štirinajst dni pozneje je hodil s pove Seno glavo. Uo tedaj niti enega kupca. «Velik idealist sem,» si je rekel, «Če Bog da, bo že kdo umrl.» Črez štiri tedne je hodil kakor senca, in skuša! zaman povabiti kupce z napisom, pritrjenim na vrata: «Tudi na obroke.» Mimoidoči so se mu zdeli maščobne kepe, kakor utelešeno zdravje. Ure in ure je zdi ho val v prodajalni « Jezusi, Marija, ta kraj je pa zares z,drav!» Ponoči je sanjal o samih nalezljivih boleznih, o koleri, pegastem le-garju, pri vhodu v trgovino so sie gnetle jokajoče vdove in žalujoči ostali. Štirideset krst na; dan, petdeset.. Cele družine so izumrle. Pravkar je odposlal na tvrdko v glavnem; mestu brzojavko: «Pošljite takoj tisoč dve sto krst, sprejmem tudi pokvarjene.« V tem trenutku se, je pa zbudil gospod Lipnik iz svojih krasnih sanj. Bil je sam med krstami, in nobenega ni, nobeden ne odpre vrat in nobeden ne prosi jokaje se, naj vzame mero. Poskusil je torej na drug način. V gostilni, je gospod Lipnik zasukal zvečer pri pivu pogovor na to,, da imajo na Kitajskem poslednje reči vedno, pred očmi. Tam se trudi vsak, da si nabavi že v življenju lepo krsto. Mož daruje ženi krsto, otroci darujejo staršem. Govoril je ko angelj. Hvalil je to navado in končal z, opazko, naj bi se kaj podobnega uvedlo tudi, pri nas. On bi! rad dal dober vzgled in je pripravljen darovati lepo krsto iiz hrastovega lesa za tombolo, ki se bo vršila za dober teden v dobrodelne namene. Če bi se njegov predlog glede kitajskih šeg sprejel, je pripravljen dodati vsaki tretji krsti otroško krsto brezplačno. Navzočni so se najprej pogledali med sabo, nato so se ozrli vsi v strahu nanj in končno mu je rekel prireditelj tombole, da se smejo žrebati pri tomboli kvečjemu en kilogram težki predmeti. Žalosten se je vrnil domov. Ponoči je spisal lepak, ki ga je pritrdil v izložbi: «Kclor kupi krsto, dobi zastonj platneno mrliško srajco. Kdor naroči otroško krsto, dobi brezplačno lepe okraske za njo, kakršne si sam izbere. Pri večjih naročilih je vsaka deseta krsta zastonj. Opozarjam, da se neuga-jajoče krste zamenjajo.« «Če to nič ne pomore, potem res ne vem, kaj početi.« V srce se mu je naselilo novo upanje. A pomagalo ni nič. Bledlo se mu je, slišal je zvoniti mrtvaški zvon. Tekal je o-krog-, da poizve, kdo je umrl, a vračal se je razočaran. Pripetilo se je, da je javno pripovedoval, da ima brata, ki je zdravnik na ladji in ki se sedaj mudi v Indiji, kjer razsaja kuga, in da mu je pisal, naj pride čimprej k njemu. V gostilni je trdil, da bi bilo sedaj pozimi za otroke zelo zdravo, če bi jih starši utrjevali in jih pustili bose letati po sneg,u. Nato se je njegov obraz nenadoma, izjasnil. Neki someščan se je bil po nesrečnem naključju na lovu ustrelil v trebuh in govorilo se je, da ne preboli poškodbe. Pomencal si je gospod Lipnik roke in si rekel, da mu da tako krsto, kakršne Spodnje Petroviče sploh še nikdar videle niso. Tudi ta nada ga. je- prevalila. Ranjenec se je prepeljal v bolnišnico v Prago. Lipnik je letal nekaj časa za vozom in obupno vpil: «Ne peljiite ga v Prago, dam vam petdeset odstotkov popusta!« Njegova bojazen se ni uresničila. Pokopali so vkljub temu njegovo upanje v Pragi'. Nato se je, dogodilo, da je nekdo okrajnega zdravnika, ki je prišel cepit otroke, ponoči lopnil s palico, po cilindru. Domnevali so, da je bil storilec gospod Lipnik. Istočasno je došlo na okrajno, glavarstvo pismo brez podpisa. Po tem pismu naij bi visoko c. kr. okrajno glavarstvo prepovedalo zdravniku zdraviti bolnike. To se je zgodilo v torek. V sredo je dobil orožnik, ki se mu je bilo naročilo, naj preišče slučaj napadenega okrajnega zdravnika, gospoda Lipnika obešenega na žreblju poleg vrat. Njegov obraz se je nekam zadovoljno smehljal, kar je postalo umljivo šele, ko se je prebral listič pod visečim truplom: «In vendar sem se iznebil ene krste!« Pozneje se je ugotovilo, da je ležalo na njegovi pisalni mizi nedokončano pismo, s katerim je hotel pisec pri bakterijološkem zavodu na Dunaju naročiti dvajset retort s klicami pegastega legarja. Bil je v resnici p r i z a d e ve n trgovec. Češko spisal Jaroslav Hašek. Očetom mojim Temine so se zgrinjale nad mano V višinah je bilo življenje vžgano in biitj.e moje na življenja dnu in bitja, ki !M'I'a so brez rodu, zakl opijaniti oči v pravečnem snu iz mrtvega je klicalo miru, zavito v skrivno je bilo nirvano. da bode tudi njim živeti dano. Bil ko nebiten sem v globini svoji, stoletja so bežala in nikdar zasanjal nisem, tla postanem stvar. A vi po mnogotisočletni hoji prinesli šte mi tja življenja dar, da zro mi v svet oči, ofetje moji. Jos. Jurca. Moj prvi zajec F. Sterovaški Med spomine in slike iz moje rane mladosti spada zgodba o mojem prvem zajcu, ki sem ga bil kar tako na lepem — ukradel. Obstrelil pa ga je spoštovani pekarski mojster in navdušen lovec Anton Jugo-vic iz Krškega. To je bilo eno leto pred mojim vstopom v prvo latinsko. Sredi novembra sem pasel v Vrbini, ker Resnikov Tone je gonil vaško čredo na pašo od sv. Jurjai pa do sv. Terezije. Pozneje so nekateri vaščani ob lepih dnevih pasli sami, da prihranijo sena in otave za dolgo zimo. Zeblo me je, iz megle je pršelo-, dračje pa ni hotelo goreti, da. bi si ogrel bose noge in poisušil svoj jopič. Nekje poči strel. Kmalu vidim Jugo-vičevega psa, ko goni obstreljenega zajca. Z dolgim bičem ošvrknem pridnega psa, ki jo jadrno odkuri proti svojemu gospodarju, zajca pa udarim z bičevnikom po tilniku, da se je koj iztegnil, ko ga je lovska smrt že itak davila. Naglo ga poberem in zanesem morda 20 korakov v gosto brinje, živino pa poženem malo v stran ter se silim žvižgati... Jugovic pride iz jelš j a, gre počasi za psom, ki) po sledu išče zajca in nervozno otepa s kratkim repkom. Sledu pa je zmanjkalo na mestu, kjer sem potolkel zajca in ga odnesel v grm. Pes se obrne in gleda gospodarja: «Prav dotod sem ga imel, še par korakov, pa bi ti ga bil prinesel!« Pes išče in voha, a zajec leži v gostem brinju proti vetru. Nato se pes obrne proti meni, za,renči; že sem se bal, da zadere bele derače v moje noge, do kolen zavihane... Lovec pomiri zvestega psa in mi reče prijazno: «Francelj, tod je moral teči zajec, ki sem ga, v jelševju obstrelil. Poišči in primesi mi ga, dobiš desetico v dar, jutri pa še svežo regijo.« V mojem mladem srcu se vname hud boj: vest me opominja, naj grem po ukradenega zajca, naj pošteno zaslužim srebrno desetico in dobro regijo; oglaša pa se obenem ono lovsko zadoščenje, da sem ulovil žival, ki tako neznansko teče, da jo še puška vsakokrat ne ulovi... Slabo nagnenje je zmagalo in jaz sem lagal, da nisem videl zajca. Malo pomirjen sem bil, ko sem kmalu potem slišal dvojni strel, po katerem sem sklepal, da gospod Jugovic ne pojde prazen domov. Bilo je že pozno, ko sem gnal živino v domači hlev. Zajca sem skril v svoj mokri jopič: glavo s prednjima nogama, sem vtaknil v en rokav, v drugega pa zadnji,. Nato sem. jopič z,vil in ga del na ramo, da se je v mraku zdelo, da neseni lesen panj za v peč. Skozi debelo mokro srajco iz domačega hodnika nisem več čutil mraza, še v noge me nii zeblo: zajec me je težil kot moja slaba vest. «Kaj poreče dobra mati!« sem v strahu pomišljal. Najbolj pa sem, se bal očeta, ki je biil z nami sila strog. Privezal sem živino k jaslim ter ji s slamo odrgnil in posušil mokro dlako. Zajca sem izmotal iz jopiča in ga skril v štel jo pod jasli. ((Zakaj nisi prignal prej?« me vpraša mati, ko sem stopil v kuhinjo. «Ves moker si! Pojdi; v izbo in ogrej se pri peči! Oče je pravkar prišel iz gorice in je malo natak-njen, Tihi bodite, otroci, ne jezite ga, da ne bo pela brezovka!« «Mama, nekaj vam moram povedati: v hlevu imam — zajca!« ((Odkod ga imaš? Kje si ga dobil? Fant, povej mi vse po pravici!« Pa sem ji povedal vse, kako je bilo... Pogledala me je s svojimi lepimi očmi in je rekla žalostno: «Ali ne veš, da je to — tatvina?!« Tu počakaj, da se pomenim z očetom!« Slišal sem skozi peč, kako se oče fagoti: «Da, da, potuho mu daješ, nikoli ne bo kaj prida iz dečka! Pošlji ga, noter, da ga naklestim! Zajca mora še nocoj nesti v Krško in na kolenih prositi g. Jugovica za odpuščanje! Oj, ti salamenskii poba, še v grob me spravi!« « Seve, zdaj po dežju, mrazu in ponoči bo hodil v Krško, ko je itak že ves moker in prezebel! Jutri ga ponese, ko pojde v šolo! In če Jugovic fanta naznani? Ako ga izpo-dijo iz. šole, ko se tako rad uči! In to vse radi ušivega zajca, ki ga prinese za 14 gro-šev Strgarjev Matevž. Tudi on ga ne ulovi na _ svojem! Dva funta masla napravim in ga pošljem Jugovicu, pa bo škoda poravnana!« Dobra mama, me je tistikrat kot že večkrat prej in slej obvarovala debele brezovke, ki jo je oče tako mojstrski znal vihteti po mojem hrbtu. Pa to M Vse rad pozabil, tudi dejstvo, da sem bil tolikokrat tepen prav po krivici; n)e pozabim pa nikoli sramote, da sem po vsaki taki eksekuciji moral še poklekniti in tisto prekleto brezovko — poljubiti! Bog vam daj nebesa, ljubi oče! Ali bojim se, da ste baš radi one dolge šibe morali nekoliko, tednov v vicah trpeti. Povedal sem, da me je dobra, mati tisti večer obvarovala šibe, ni pa mogla preprečiti dolgovezne pridige, ki sem jo moral poslušati1. Oče si je bil izbral za predmet svoje dolge govorance moralni rek: «Kdor laže, gotovo tudi' krade in ne pride nikoli v nebesa, pač pa na — vislice!» Po pravici vam povem, da bi bil rajši prenesel pet gorkih udarcev, da ni bilo potrebno poljubiti onega mučilnega orodja, nega lii poslušal sadistično pridigo, zasoljeno s strašnimi izgledi, med katerimi je bil tudi oni, ko je hudodelec pred smrtjo na vešalih želel objeti svojo mater, pa ji je — odgriznil nos. rekoč: «Masti, to imaš za spomin, ker mi nisi prve ukradene igle zabodla v srce. Začel sem krasti, ropati, ubijati, in zdaj bom; radi tvoje krivde visel med nebom in zemljo, potem večno gorel v globoeini pekla!» Stokrat več je izdal en sam prijazen pogled nepozabljene matere, en sam opomin: «Fra:ncelj, priden bodi!» nego- vse- šibe in druge kazni očetove, ki so mi grenile mlado srce- in ga z bridkostjo polnile. Navzlic klavernemu uspehu svojega prvega lova sem postal že zgodaj navdušen lovec, za kar sem imel pri graščaku O. v Ponosni tako kot oblaki, ki z vetrom gredo čez nebo, so čili in mladi kazaki, ki pesem davnine pojo. Pojo mi pot slav io in dolgo, razglašajo Stenjkin pogum, opevajo mamico Volgo, valov nje razpenjenih šum. Zadivljena pesem visoko v poletu gre z orlom v nebo — in pada v bolesti, globoko materi Volgi na dno... Kosnici pri Zagrebu obilo prilike, ko sem bival pri njem na počitnicah in poučeval njegovega sina, ker so «hudobni» profesorji živahnemu fantu vsako šolsko leto privoščili ponavljalni izpit, iz tega ali! onega predmeta. Žalostna zgodba o mojem prvem zajcu ima pa vesel «epilog». Ko sem bil že v sedmem semestru univerze, sem prišel v domače kraje na obisk ljubih znancev in prijateljev, s katerimi snio se bili domenili, da se snidemo v Gregoričevi gostilni v Krškem. Navzoč je bil tudi gospod' Jugovic, pa sem v šaljivem govoru pripovedoval, kako sem mu bil takrat ukradel zajca in kako sem trpel radi onega. «zločina». «Veš prijatelj,» odgovori dobri Jugovic, « za kazen izpi.ješ polno čašo vina, jutri pa pojdeš z menoj v svojo ljubo Vrbino na kljunače, pa tudi kakšno divjo račico smeš odstreliti. Po lovu pa boš pri meni večerjal!» — In tako je bilo. Prijatelj Jugovic se v družbi sv. Huberta že dolgo veseli svojih lovskih uspehov, jaz pa mu hranim prijazen in hvaležen spomin F. Starovaški Čuj, tiho šepečejo bajko, zdaj pesem brez strastnih duhov zdaj drzno kot zletel bi s šajko čez jezo kipečih valov. Zdaj tiho pojo in spokojno, to pesem sanjavih je dev — zdaj pesem viharno, razbojno, izmučenih prsi' odmev... Zdaj splava na božja obzorja, zavriska, zaplaika, zamre — z valovi v dno Črnega morja njih pesem utrujena gre... Fran Žgur Kubanski kazaki Starodavni deželni most na Hublju med nekdanjo Kranjsko in Goriško (Fot. Brajnik - Ajdovščina) Vse je gola resnica « Grozen je ta dogodek!« je rekla kokoš na drugem kraju mesita, tam, kjer se ta dogodek ni prilpietil. «Grozni dogodek v kur-niku! Niti spati si ne upam sama! Dobro, da nas je toliko na drogu!« In nato je kokoš pripovedovala, da se je drugim kuram perje ježilo in da je petelinu upadel greben. Popolnoma resnica. Toda začnimo z začetkom in ta je bil na drugem koncu mseta v nekem kurniku. Solnce je zahajalo in kokoši so hitele v kur-nik. Enai med njimi — belo je bilo njeno perje in kratke so ji bile noge — je bila črez mero čislana. Ko je vzletela na drog, se je še s kljunom osnažila, pri čemer ji je izpadlo belo peresce. «Bodi,» je rekla kura, «nič zato, saj postajam vkljub temu lepša!« To je omenila kura le bolj v šali, saj je bila najživahnejša živaiica med vsemi. In nato je zaspala. Temno je postalo v kurniku. Kokoš je čepela pri kokoši, le ona kura, ki je čepela najbliže našii kuril, ni spala. Obrnila se je k svoji drugi sosedi in dejala: «Ali si slišala, kaj se je bilo pravkar povedalo? Nobenega nočem imenovati, toda v naši sredi imamo kuro, kii se hoče sama sebe oskubsti, samo da postane lepša,. Če bi1 bila jaz petelin, bi tako kuro gotovo prezirala.« Visoko gori prav nad kurami je sedela sova s svojim možeim in s svojimi otroki. Vsi v družini so imeli dober sluh; slišali so vsako besedo, ki jo je bila, izgovorila sosednja kura, oei so> se jim zabliskale in mati: je dejala: «Ne poslušajte, kar se spodaj menijo! Pa saj ste itak slišali! S svojimi ušesi sem slišala. Kaj takega, pa že ne tako kmalu! Da se je kura. tako daleč spozabila, da ne ve več, kaj se spodobi za kuro. Tu sedi in si skubi svoje perje in petelin jo gleda,. Fej!« Oče je dejal svoji ženici francoski, da ga mlade sovice niso- razumele: «Govori tišje, da ne opozoriš otroke, to ni nič zanje!« «Vsekakor moram povedati svoji sosedi! Je zelo spoštovana sova v našem okraju!« In sova je odletela. «Hu-hu! Uhuh!« sta se obe sovi čudili in govorili, da so jih slišali golobje v sosedovem golobnjaku. «Ali ste že čuli, ali ste že čuli? Uhuh! Živi kura tu v bližini, ki si je vse perje izpulila ra.dii petelina, Zmrzo-vala bo, če že ni zmrznila! Uhuh!« «Kje, kje?« so grulili golobje. «Na sosednjem dvorišču! Jaz sem vse to skoraj s svojimi očmi videla. Ni dostojno, kaj takega praviti. Toda vse je čista. ' resnica!« «Resnična, resnična je vsaka, beseda,« so grulili golobje iln zleteli na dvorišče h kuram: «V bližini imamo kuro, nekateri1 menijo, da sta dve kuri, ki sta si izpulili vse perje, samo da niista taki kakor ostale kure in da tako razdražita petelina). Nevarna igra, lahko se prehladita in umrjeta v ognjenci. Sicer pa sta tudi že umrli!« «Vzbudite se, vzbudite se!« je zapel petelin in zletel na leseni plot. Sen mu je tiščal še vedno v očeh, kljub temu je kreiral: «Peit kur je- bilo,« se je govorilo, «v seli do petelina. Izpulile so si bile vse perje. Ni lep dogodek, toda v svarilo naj gre vest o tem dogodku naprej!« «Naj gre naprej!« so zapiskali netopirji, zakokodakale kure in. zapeli petelini. «Naj gie naprej!« In tako je šla, vest o tem dogodku od kurnika do kurnika in je slednjič prišla do kurnika, od katerega je bila v prvem začetku izšla. «Pet kur je bilo,« se je govorilo, «vseli pet si je izpulilo perje, da so- se prepričale, katera med njimi se je najbolj shujšala iz ljubezni do petelina, In nato so si jih daja,-le s kljuni, da je tekla, kri, dokler ni padlo vseh pet na tla. Kaka sramota za njihove družine, kaka izguba njihovemu lastniku!« In kura, ki ji je bilo odpadlo pri večerni telesni negi belo peresce, ni več spoznala svojega lastnega, dogodka, in ker je bila spoštovana kura, je dodala: «Jaz zaničujem te kure! Toda še več je takih! O tem pa ne smemo molčati, in jaz sem zato, da pride vsa stvar v časopisje, da se raznese po vsej deželi: to so zaslužile one kokoši, to so pa tudi zaslužile njihove družine, ki so jih tako vzgojile!« In tako je prišla zadeva v časopisje, tiskala se je in vse je gola resnica: iz malega peresca se lahko naredi pet celih kur. Po Christanu Andersenu. Kuharska Mi pa danes kuhamo od mušice stegence, od komarja rebrce, dolge polževe roge, božje špelice noge... Kadar bo vse skuhano m na nnzo znoseno, bomo povabili vas, dobro pogostili vas, jedli, pili štiri dni, štiri dni in pet noči... Radivoj Rehar. Bela Med našim in Francozom je nastala vojna, Na vojsko pa je moral tudi že neki naš oženj en mož, Ivan Zornik. Ko se je poslavljal od svoje ljube žene, mu reče ta: »Dokler bo ta tvoja; srajca bela, do tedaj ti bom tudi jaz zvesta.« — Ivan Zornik pa ni imel sreče v vojni; sovražnik ga je ujel in odpeljal na jug; v obmorsko mesto, vtaknil v ječo in čakal priložnosti, da, ga proda, v Afriko. To se je le prekmalu zgodilo; kupil ga, je bogat Turek iz Egipta. Ta bogati Turek je pa imel več sužnjev, na katere so pazili priganja«, da so pridno delali. Ubogi sužnji so morali veliko prestradati; pa tudi pretepali so jih priganjači za vsak pregirešek. ker se jim nisoi prav nič smilili; skratka, huje se jim, je godilo, kakor pri nas živini.. Priganjač je posebno zavidal Ivana Zor-nika, ker je ime vedno belo srajco, pa naj je še tako nesnažno delo opravljal in se pri tem potil. Z njim, nil imel priganjač prav nič usmiljenja: zmerjal ga je in mu dajal prav grde priimke; pretepal ga; je, da se je smilil še svojim sotrpinom; čimbolj je bilo delo umaiziano, prej ga je'odločil Zorniku; srajco mu je pomočil v1 blato, da bi mu jo le uma-zal. Pa ves priganjačev trud je bil zastonj: srajce mu ni mogel umazati, srajca je bila vedno bela, Tudi bogati Turek je opazil, da ima Zornik vedno belo srajco; večkrat se je posmehoval priganjaču, ker mu ni mogel umazati srajce. Nekega dne se je kazal priganjač Ivanu Zorniku posebno prijaznega; nalagal mu je lažja dela in tudi boljšo hrano mu je dal kakor drugim sužnjem. Zvečer ga pokliče k sebi ter ga jame izpraševatii, kako je to, da ima vedno belo srajco, pa naj dela še tako nesnažno delo. Ta ni slutil nič slabega; zato mu je vse po pravici povedal, zakaj ima tako belo srajco in tudi natanko povedal, iz katerega kraja je in kje je ta kraj. Ko je priganjač vse zvedel, kar se mu je zdelo potrebno za njegov namen, je šel in vse povedal svojemu gospodu, kakor je slišal. Turek pošlje priganjača na Zornikov dom, da mu zmoti ženo. Ko pride priganjač v Zornikov rojstni kraj, jo krene v krčmo, pozveduje po njegovi ženJi in pošlje dečka po njo. Ta pride, ker je mislila, da bo kaj zvedela o svojem možu. Le na vse načine jo je motil priganjač in ji' prigovarjal, da bi šla z njim,, kjer se ji bo prav dobro godilo. Vse sladke besedice in lepe obljube niso nič pomagale; ona je ostala zvesta svojemu možu. Drugo jutro gre od njega, se preobleče v moško obleko in se vrne v krčmo z goslimi pod pazduho in začne gosti in peti. Priganjač je ni spoznal, ker je bila ostrižena; pač1 pa se mu je zelo priku- srajca pila. z godbo, petjem in govorjenjem. Priganjač prosi godca, na j bi ga spremil k Zornici in ji prigovarjal, naj bi pozabila moža in naj se oprime priganjača. Ko stopita v hišo, vprašata taščo po nevesti; ta. pa jima pove, da je ni od prejšnjega večera domov. Tudi tašča ni prepoznalai neveste preoblečene v godca. Zdaj je priganjač obiipal, da bi si pridobil naklonjenost Zornikove žene, obrne se k godcu in ga prosi, naj ga spremlja v Egi-pet in mu dela kratek čas na poti. «Zakaj bi ne šel,« pravi godec; «sa;mo da mi daste spremljevalca nazaj v Evropo, ker ne znam dobro poti; pa tudi kratkočasil bi me kaj na poti.» In godec je šel s priganjačem in ga vso pot razveseljeval. Ko sta prišla v Egipet, reče priganjač svojemu gospodu: (Gospod! žene nisem mogel premotiti. Ko je spoznala, da jo hočem premotiti, se je skrila, da je nismo mogli več najti. Na pot pa sem vzel tega godca, da, me je kratkočasil na poti z godbo, petjem in s šalo.« Turek je ukazal godcu, naj katero zagode, da bo videl, če zna kaj prida. Godec je godel tako lepo, da se je na prvi hip prikupil Turku, nakar ga. je obdržal pri sebi. Godec je mnogokrat godel Turku v sobi, odkoder se je videlo na vrt. Od tu je le premnogokrat Videla žena, kako je pretepal priganjač njenega moža. Nji se je pri tem neusmiljenem delu vselej milo storilo v srcu in so ji jele solze polzeti po licu, da se je morala proti, zidu obrniti, da. bi kdo tega, ne opazil, Turek je večkrat videl godca žalostnega in zamišljenega; zaito ga vpraša, česa m,u manjka. Godec mu pove, da sei mu toži po domu. Ko se je ženi zdelo, da je le predolgo v Egiptu, reče Turku, da bi se rada vrnila domov. Turek jo nerad pusti domov, ker ne bo imel več zabave. Hotel je pregovoriti godca, da bi še ostal; pa ker ta ni maral ostati, mu ukaže odbrati spremljevalca in mu da tudi precej zlata na pot. Ona je pa odbrala svojega moža kot spremljevalca, se mu pa ni dala spoznati. Priganjač je bil zelo zadovoljen, da je odbra.1 godec Zornika, moža, z belo srajco, ker ga ni mogel videti zaradi nje, pa mu je tudi gospod mnogokrat oponašal, da ne more sužnju srajce umazati, Godec je vso pot veselo goidel in bil ves vesel; a spoznati se ni dal. Ko sta prišla v domači kraj, je krenil godec v krčmo in Ivan Zornik z njim. Tu sta bila ob noč; a godec je vstal, ko je Zornik zaspal, in šel na svoj dom1, kjer se je zopet preoblekel v žensko obleko. Ko vstane drugo jutro Ivan Zornik, se odpravi na svoj dom. Tu sreča najprej mater in jo vpraša po ženi. Mati mu pove, da je že več ko leto dni ni bilo domov; pa nič ne ve1, kod se je klatila. Sinoči se je pa zopet vrnila. Sin je ves jezen zgrabil ženo in jo vrgel pisom, da jo raztrgajo!. Psi se je pa ne dotaknejo1. Prosila ga je, naj ji odpusti, kar je bila naredila; pa ni nič zaleglo. Ko mu pa žena pove, kod je hodila, kaj je delala, koliko je trpela in kako ga je rešila, poklekne .mož pred njo in jo prosi odpu-ščenja. Pripovedka, slišal na Temljinah, J. Kenda (Prim. Joh, Oabr. Seidl: Das Pilgerhemd) Veliki slap ob izviru Hublja (Fot. Brajnik - Ajdovščina) Izvir Vipave (Fot. Brajnik - Ajdovščina) Cerkev sv. Jurija na Kneži (Fot. Seljak - Podmelec) ' ' ' . > ' . ' Neusmiljena grofica Žlahtna gospa bolna leži, žlahtna gospa milo ječi. K sebi kliče dekle svoje: «Le sem, le sem, dekle moje! Pojdite gledat, kaj na strehi šumi, po noči, po dnevi miru mi ni!» Dekle pri priči gledat hite, kakšne stvari se na strehi gode. Prisopejo naglo, prihrope , žlahtni gospo v en glas sporoee: «Na naši strehi nič drugega ni, le polno črnih orlov sedi, jim kremplji železni tako šume, iz kljunov jim rdeči plameni gore.« pTTTT^— Žlahtna gospa zavpije: «0 j o j, o joj mene in trikrat sprejoj! Moja duša je že prekleta, v nebo ne bo nikdar vzeta.» Žlahtna gospa bolna leži, žlahtna gospa milo ječi. K sebi kliče hlapce svoje: «Le sem, le sem, hlapci trije; pojdite gledat, kaj delajo, kaj na naši tlaki delajo!« Gledat gredo, kaj delajo, kaj na njih tlaki delajo. Suhe roke v nebo drže: «Reši nas, Bog, nadloge te!» Hlapci se vrnejo k žlahtni gospe, kar so videli, vsak jim pove. Žlahtna gospa zavpije: «Gorje: dvakrat in trikrat gorje! Moja duša je že prekleta, v nebo ne bo nikdar vzeta» Žlahtna gospa bolna leži, žlahtna gospa milo ječi. K sebi pokliče kelnarce tri: «Le sem, le sem, dečle moje! Pojdite po vina najslajšega, točite iz soda najmlajšega!« Šle so po vina najslajšega, točile iiz sodca najmlajšega. Na sodeih sedita škrata dva, na glavi vsak rdečo kapo ima; železen krempelj vsak v sodeč tišči, plamen rdeč jima iz ust gori. Kelnarce pridejo k žlahtni gospe, kaj so vse videle, ji govore. Žlahtna gospa zaihti: «Strašno, IV. 49 trikrat strašno, po meni bo! Moja duša je že prekleta, v nebo ne bo nikdar vzeta.» Mojškre stoje okrog žlahtne gospe, še jo napravljajo, ji govore: «Oh, kaj vam pravimo, žlahtna gospa, da :bi po mašnika ktera šla, po namestnika božjega žegnanega; da bi se spravila z Bogom nocoj, da bi vam našla duša pokoj.» Žlahtna gospa le milo ječi, žlahtna gospa tako govori: «Kaj bi se z Bogom spravljala, kaj bi tako se poslavljala! Nisem po krivem prisegala, nisem se z Bogom kregala. Drugega nisem storila na svet', le umorila sem hlapcev devet, hlapcev devet in dekel deset. In pa ubogega kmetica, ki je prinesel davek plač'vat, krajcarja enega mogel ni dat', sem globoko v dno ječe zagnala, nanj pozabila, mu jesti ne dala.» Valpet v globoko ječo hiti, v črnem kotlu leži kup kosti, na vsaki koščici lučka gori, od kupa je planil golobček bel, kot sveti Duh je v nebo zletel. Pesem jezdecev Sije solnce, sije na zelene griče, mi pa osedlali svoje smo konjiče, Hija-hoja-hoj... Kjer po bregu cesta vije se iz mesta, tam se utaborimo,-hiše naredimo, hija-hoja-hoj... Gledala bo mama, ko bo reva sama in strmel bo oče: «Saj to ni mogoče!» Hija-hoja-hoj... Sije solnce, sije na izelene griče, mi pa osedlali svoje smo konjiče, Hija-hoja-hoj... Radivoj Rehar Umjereno je prsi valovanje Umirjeno je prsi valovanje, ob meni vzplul svetlobe poln je dan, so misli kakor valčkov šepetanje, je mir življenja moj objel pristan... Razumem rož opojnih govorico in ptic razumem spev krasan, sladak: kot mavrica sem vzbočen nad vodice, ki vdihnil jim je barve zlat oblak... Fran Zgur. Žlahtna gospa kvišku izleti, kvišku zleti, strašno zakriči: «Pojdi sem, pojdi sem, valpet moj, stopi v globoko ječo takoj, kaj moj kmetic počne, mi poglej, kaj moj kmetic počne, mi povej!« Valpet se vrne k žlahtni gospe, kakor je vrdel, vse ji pove: «V črnem kotu leži kup kosti, na vsaki koščici ena lučka gori, cd kupa je planil golobček bel, kot sveti Duli je v nebo zletel.» Žlahtna gospa še bolj zakriči: žlahtna gos-pa strašno zaječi: «Joj mene in: trikrat gorje, moje, duša že pogubljena je, moja duša v nebesa no sme!» Tole izreče, že dušo spusti, skozi vsako okno en vrag hiti; z,a dušo se trga črna tolpa vsa, kdo jo bo nesel na dno pekla. Fran Zgur Jubileji odličnih mož. Ob štiristoletnici Emanuela Filiberta Savojskega Pred štiristo leti, 8. julija 1528. 1., se je rodil savojskemu knezu Karlu III- sin Ema-nuele Filiberto. Z vztrajnostjo in srčnostjo je Emianuele Filiberto, ta odlični sin Savojske hiše, delal tekom svojega življenja tako za sviojo deželo, da sel po pravici imenuje drugi ustanovitelj Savojske monarhije. Kneza Karla III. je zasledovala nesreča za nesrečo. Francozi so zasedli v letu 1536. Pijemont. Dolgoletne vojne med dvema naj- Žai, da ni mogel knez dolgo nadaljevati svojega obnovitvenega dela. 30. avgusta 1. 1580. so hudi napadi' mrzlice neizprosno ustavili delavno življenje velikega Savojskega kneza. Štiristo let po njegovem rojstvu je drug Savojski princ, vojščak kot on, zmagovit kot on, knez d'Aosta s sledečimi besedami označil osebnost velikega Emanuela Filiberta;: «Vseboval je on v sebi celo Domovino, kadar je bila Domovina šele zarja zanj. » mogočnejšima vladarjema Evrope, med nemškim cesarjem Karlom V. in francoskim kraljem Francem. I., so pritiskale ubogo pi-jemontsko deželo sedaj z ene, sedaj z. druge strani. Knez, Karel III. sam je umrl nesrečne smrti. Ni bila zato Vesela mladost mladega kneza Emanuela Filiberta. Ker je bil slabotnega, zdravja, se je moral utrjevati v gibanju na prostem. Kot tretji siln je bil namenjen za duhovniški stan in mu je papež Klement VII. že zagotovil kardinalsko, mesto. Pomrli pa, so mu vsi bratje in se je zato moral oprijeti vojaškega stanu. Že s trinajstimi leti je hotel spremljati cesarja Karla V. na njegovem pohodu v Alžir, ob sedemnajstem letu je pa dosegel vstorp v vojaško službo- ter se povzpel v službi Karla V. do enega največjih vojskovodij svojega časa. Eno največjih in najslavnejših njegovih dejanj je njegova zmaga naid Francozi v zgodovinski bitki pri Qui;n-tiniu. Z mirom, sklenjenim v Chateau-Cam-bresis, je bila dana tudi knezu Emanuelu Filibertu možnost, vrniti se v svojo deželo, ki je toliko let jeeala pod tujim jarmom. Z vso silo se je Vrgel na delo. Reformiral in reorganiziral je vojsko ter ustvaril celo malo moirnaricoi proti morskim roparjem. Raz.ru-vane državne finance so se za časa njegovega vladanja popravile, prestrašeno kmetsko ljudstvo se je zopet vrnilo k svojemu delu, povsod sta vzcveteli industrija in trgovina. Mladoletni Emanuele Filiberto v kardinalski obleki. Poslanec dr. Josip Wilfan — petdesetletnik. 30. avgusta, 1928. je slavil petdesetletnico svojega rojstva naš zastopnik v rimskem parlamentu poslanec dr. Josip Wiifan. Rodil se je 1. 1878, v Trstu kot najmlajši sin inženerja Josipa Wilfana, kil je tedaj pri pomorski vladi nadzoroval velike gradnje v tržaškem pristanišču. Mati Gabrijela je bila hči tržaškega trgovca Jugoviča. Najprej se je šolal mladi Wilfan v1 nemških šolah v Trstu. Ko pas je bil njegov oče 1. 1890. službeno premeščen v Dubrovnik, je prestopil na tamošnjo hrvatsko gimnazijo, ki jo je 1. 1896. dovršil z odličnim uspehom. Po končanih pravnih študijah na Dunaju je postal dr. Wilfan 1. 1901. koncipijent pri odvetniku in poslancu dr. ju Matku Laginji v Puli, ki mu je ostal v večnem spominu kot najbolj- ši učitelj. Ko je 1. 1908. otvoril lastno odvetniško pisarno v Trstu, je bil že dobro znan našemu ljudstvu, zlasti! po svojih nastopih v volilni borbi 1. 1907. — L, 1909. je bil prvič, 1. 1913. pa v drugič izvoljen v tržaški mestni svet in deželni zbor. L. 1910. je postal pred- sednik trž. političnega društva «Edinost». Načeloval je z največjim uspehom raznim drugim prosvetnim in gospodarskim ustanovam. L, 1921. je bil izvoljen obenem s štirimi drugimi tovariši slovanske narodnosti v rimski parlament. Po volitvah 1. 1924. ga je zopet poslalo tja ljudstvo, tokrat le v družbi dr. j a Besednjaka. Z neverjetno marljivostjo in neumornost-jo se je posvečal dr. Wilfan svojim dolžnostim kot poslanec in član raznih naših usta- nov. Premnogokrat ga je zasačila jutranja, zora sedečega, še pri delu za, pisalno mizo. Pri tem je celo* preziral dejstvo, da se mu je vid oslabil do skrajnosti. In tudi ko so* ga zadeli najhujši udarci v družinskem življenju, se ni odtegnil svojim dolžnostim. Potom t a koz va ne Interpairlamehtarne unije je prišel v stike' z zastopniki manjšin v drugih državah in po> svojih sposobnostih in svojem znanju, zlasti pa po polnem obvladovanju cele vrste jezikov je bil predestiniran za predsednika kongresov manjšin. Velezaslužnemu petdeset letniku naše ea-stitke in naša zahvala! Oton Zupančič (Ob 50-letnici rcjslva.) Med Slovenci nimamo primera, da bi ves narod tako cenil, tako poznal in tako priznaval kakega še živečega pesnika, kot cenimo in priznavamo danes Otona Župančiča. Pesnik je bil rojen dne 23. januarja leta 1878 na Vinici v Beli krajini kot sn tamkajšnjega učitelja. Šolal se je v Novem mestu in v Ljubljani; pozneje je študiral na Dunaju, kot domači učitelj'pri neki rodbini je tudi potoval; potovanje ga, je mikalo tudi pozneje. Kmalu po smrti Antona Aškerca mu je podelila ljubljanska mestna "občina službo rotovškega arhivarja, pozneje pa je sprejel mesto gledališkega dramaturga in slednjič gledališkega dramskega ravnatelja. S svojo družino živi stalno v Ljubljani, od koder z bistrim očesom zasleduje vise po- jave slovenskega in jugoslovanskega kulturnega življenja. Slovenci smo dosegli visok pesniški zalet pred kakimi sto leti, ko je Prešeren zapel svoje neminljive lepe pesmi. Za njim je prišlo več pesnikov, ki jih po vsej pravici sla vimo, a se po svoji globini, sili in široko -sti nihče ni tako približal Prešernu kot baš naš Oton Župančič. Ko je nastopil Oton Župančič, je bilo v naših pesniških gajih pusto1. Stari pevci so odpeli, novejši so bili le jecljaVci. Tista doba je bila po svoji globoki siromašnosti nekako podobna naši. Skozi evropske gaje je za-zvenela nova pesem, ki je znova uveljavila intimnost duše. Novim pesnikom se ni zdelo važno, če je pesem ritmična ali rimana, važno je bilo to, ali ilma, pesnik kaj tehtnega povedati in kako bo to povedal. Temu pesništvu se je priključila takrat nastajajoča slovenska «moderna,», Murn in Kette, Cankar in Župančič, Prva dva, sta. morala umreti, še preden sta dozorela,, Cankar je opustil verz in, se posvetil prozi, Oton Župančič pa je ostal pesmi zvest. Prva Župančičeva knjiga je bila «Čaša opojnosti». Občinstvo je sprejelo knjigo z nezaupanjem, le mladina je bila navdušena zanjo. Ta knjiga je pokazala vse vrline1, ki so se razvile, v naslednjih letih: nove krepke misli, drznost v obliki, čistost in klenost v jeziku. Pesniku je bila ljubezen največja zagonetka, skušal jo je reševati čuvstveno na pesniški način- Pa ni nič mehkužen, preveč je zdlrav, zato gleda v svet pogumno iln veselo. Ta pogum in veselost sta bila že podlaga za njegovo drugo zbirko «Čez pla,n». Med to in med prejšnjo zbirko se je naredil v pesniku velilk preobrat. Poet je v prvi knjigi še plah, v drugi je odrastel, življenski. Prišla, so leta, dozorevanja, odnos do večno ženskega se je poglobil. Ni mu več le čutno vprašanje, duša je, ki ga s svojimi težkimi silami vznemirja. Obzorje se mu razširi, pesnik stopi iz sebe in se razgleduje1 po širnem svetu, motril ga, vrednoti in obsoja. Ivan Cankar je pisal o tej zbirki: «Jedva vsakih dvajset let dobimo Slovenci knjigo take cene». Preveč bi bilo, da bi se spustili v naštevanje posameznih lepot in vrlin te zbirke. Tretja zbirka so bili «Samogovori». Svet se je umaknil pesnikovim očem, ki so obrnjene vase. V njem1 je dozorel mož, ki je t,rudoma iskal in komčnoi našel svojo podobo. Njegovo razmerje nasproti svetu je čisto in jasno, brez strasti, vedro in mirnlo. Ljubezen ženske1 je tiha harmonija, ni več viharjev, duša je uravnovešena, pesnik je dosegel najvišjo stopnjo1, približal se je modrijanu. Misel mu razriva čelo, a tudi v najbolj črnih mislih najde zavetja v samem sebi!. Naj omenimo le še «Dumo», to naj- bolj slovensko pesem med slovenskimi pesmimi, v kateri sta stisnjeni vsa naša radost in bol. Globoka je in vendar taka, da jo lahko vsak preprost človek razume:. Po «Samo,govorih» je nasital v pesnikovem delu premor. Med svetovno vojno se je pesnik približal otroški duši in ustvaril Cicibana« in «Sto ugank». Zadivili so ga mistični in metafizični problemi; iz njih je nastala povojna zbirka «V- zarje Vidove«. V tej zbirki so tudi nekatere slovenske socialne in nacionalne pesmi. Je pa še nekaj pesmi, ki niso izšle v nobeni kniji^i; te so važne radi tega, ker tvorijo prehodi k dramatiki. Dramska, pesnitev «Veroniika Deseni-ška» je njegov oderski prvenec, ki ima obilo pesniške lepote v sebi. Naij omenimo še satiričen epos «Jerala,», ki ga je' pesnik že pred leti začel, a ga do danes še ni dokončal. Oton Župančič je mojster slovenskega jezika. Baš to ga je usposobilo, da, je naš najboljši prevajalec; njegovi prevodi so prave mojstrovine. Naj prevaja; ilz, kateregakoli jezika, človeku se zdi, kakor bi bral izvirnik. Poleg tega je napravil veliko- dobrega tudi kot dramaturg glavnega slovenskega dramskega gledališča. On ustvarja naš oderski jezik, graidi slog: (slovenske igralske umetnosti. Uspehi so že vidni. Obseg Župančičeve osebnosti je širok, brezbrežen, njegovo delo je postalo narodno, last celokupnosti, zato ni čuda, da je njegova petdesetletnica, našla toliko prisrčnega odmeva. Petdesetletnik je še čil in veder ko mladenič, še stoji kot sejalec in seje nova semena. Bog mu daj še obillo sadov! Silvin Sardenko (Ob 50-lelnici rojstva) Sreidi meseca junija je obhajal na tih in skromen način pet desetletnico svojega rojstva naši prvi religiozni pesnik. Njegovo pravo ime je Alojzij Merhar, pesniško ime Silvin Sardenko si je nadeli že zelo zgodaj in mu je ostal do danes zvest, redki ga poznajo pod pravim imenom. Rojen je bil dne 15. junija leta 1878. na Jezici pri Ljubljani. Pestra slika, te idilične vasi na Posavju gleda iz njegovih pesmi z vso ljubeznijo spomina opletena. Vas z gredicami jo imenuje, cerkvice na gori se spominja, beile ceste in valujočih žit, večerni ave mu s tiho pesmijo polni srce'. Bil je kmetske. matere sin, ene tilsitih mater, ki imajo tako bogato dušo, da lahko kljub vsakdanjim sikrbem prepevajo od jutra do večera. Sardenkova mati je bila cerkvena pevka, v njenem spominu je bila cela zakladnica narodnih in cerkvenih pesmi, znala jih je menda kakih pet sto na pamet. Iz te bogate žive zakladnice je zajemal Sar- denko, ko je bil še majhen in se je navduševal za lepo pesem. Deček je bil nadarjen, namenili so ga za duhovnika. Poslali so ga v ljubljanske šole. Tam se je seznanil z mladim pesnikom Kettejem, ki je s svojim, tovarištvom, ugodno vplival nanj. Poleg tega je rad prebiral sveto pismo in narodne pesimi raznih narodov. Sam priznava, da se je pri narodni peismi mnogo učil, kar se mu prvi hip pozna,. Bral je tudi drage takrat znane svetovne pisatelje'. Pesniški, talent se je zbudil zelo zgodaj v njeni. Prve pesmi je poslal v «Vrtec», po- zneje v «Ljubljainski zvon«. Po Kettejevi smrti je stopil med sotrudnike «Doma in sveta«, ki mu je še danes zvest; piše tudi za «Mladiko». Njegova, najznačilnejša zbirka je bila v «V mladem jutru,». V tej zbirki se je Silvin Sardenko že pokazal z, vsemi vrlinami mehkega, liričnega pesnika. Dobre so tudi njegove zbirke: «Roma,», kil je nastala za časa njegovega bivanja v Rimu, «Nebo žari«, ki prinaša pesmi vojnega žanra in «Dekli-ške pesmi«, v katerih se je pesnik intimno uživel v boli in sladkosti dekliške duše v ra.zličnih dobah njene starosti. Pesnik je rastel z «moderno», a v notranjem pogledu nima njene svojstvenosti. «Moderna» je bila revolucionarna,, Sardenko pa je miren, uravnovešen. Le vnalnja oblika pesmi, ki je prosta, a vedar čedna, uglajena!, zvočna., nais nekoliko spominja na njegove sodobnike. Njegova največja oblikovna vrlina je baš čistost in zvočnost stiha. Trdega veirza sploh nei zna napraviti; kar se tega tiče, so vse njegove pesmi enako dobre. Silvin Sardenko je naš prvi nabožni pesnik. Sam pravi, da inui nihče ne more šteti v zlo, če nosijo njegove pesmi znamenje sve-čeništva na sebi, ker je duhovnik. Kdo bi mu štel v zlo? Pesnik poje kakor misli in čuti, siceir bi ne bil pesnik. Njegovo nabožno čuvstvoivanje je bolj splošno kot osebno, iz njegove pesmi gleda, pobožnost naše valsi, doživljena zavestno in s čutom za vse njene lepote; v njegovih verzih srečujemo naša znamenja in naše cerkvice, domače in cerkvene pohožnosti, bolj vnamji kot notranji izraz, verskega dogajanja. Vsepovsod najdemo plri njem rahle sledove Marijinih stopinj. Lahko bi ga imenovali Marijinega pesnika.. Spisal je deset knjig, navedli srno le glavne. Vse knjige ne nosijo pečata trajne vrednosti na sebi., vendar nam je pesnik ustvaril častno vrsto večnih lepot, za katere mu moramo biti hvaležni'. Vinko Vodopivec (Ob 50-lelnici rojstva) Vinko Vodopivec je bil rojen dne 16. januarja leta 1878. v Ročinju, kjer je bil njegov oče učitelj. Doraščal je v Podgori, kamor je bil njegov oče premeščen. Veselje do glasbe ga je objelo že zelo zgodaj, kot dvanajstletni deček je že spremljal petje v podgorski cerkvi. Vstopili je v gimnazijo in doraščal v deškem semenišču, kjer je našel obilo prilike za učenje glasbe. Pokojni Danilo Faj-gelj mu je pokazal s svojo veščo roko pot V glasbeni svet, v kolikor je pozneje s svojim učenjem sam ni našel. Po končani gimnaziji je .stopili Vinko v bogoslovje, leta 1901. je pel novo mašo. Bil je za kaplana v Grničah in še prej v Kamnjah. Od leta 1907. nadalje je za vikarja v Kronbergu pri Gorici. Med svetovno vojno je bival kot begunec v Cerknici pri Rakeku. Ko se je vrnil, je začel v barakah novo življenje'. Vinko Vodopivec je med svojimi Kromberžani že celih ena in dvajset let. Radi metodike in optimizma, ki veje iz njegovih del in ki ,sie tako prilega našemu ljudstvu, radi lahkote, s katero je mogoče izvajati njegova dela;, je med nami tako priljubljen kot nihče izmed domačih skladateljev. Njegove pesmi poje-jo povsodi, v cerkvah in na veselicah, na vaseh in v salonih. Vinko Vodopivec je plodovilt skladatelj. Ustvarja z veliko lahkoto. Po svoje zaklade je segel v narodno pesem, zato je tudi sam ponarodel. Njegovih skladb je veliko število, preveč bi bilo, če bi jih hoteli naštevati. Nekateri naši citate] j i jih predobro poznajo. Naj omenimo le, da je večina njegovih skladb cerkvene vsebine, toda tudi svetnih pesmi; je zelo mnogo med njimi. Obilico del hrani skladatelj v rokopisu. Ne pozabimo, da je petdesetletni k Vinko Vodopivec napisal v prvi dobi obstoja « Goriške matice» celo vrsto člankov iz glasbenega življenja za naš Koledar. On usluge nikoli in nikomur ne odreče, zato ima tudi obilo naklonjenih duš, ki mu ob jubileju želijo še veliko let življenja in še mnogo uspehov. Lev Nikolajevič Tolstoj (Ob 1001etn;ci rojstva) Vsa Rusija, ves kulturni svet je praznoval stoletnico rojstva enega največjih mislecev in pisateljev, kar jiih je dalo nebo človeštvu — Leva Nikolajeviča Tolstega Tolstoj je bil rojen po našem koledarju dne 10. septembra leta 1828. v selu Jasna poljana v tulski gnbeirniji na Ruskem. Bil je sin ruskega plemiča. Mladi Tolstoj ni užival dolgo materine ljubezni; ko je bil dve leti star, mu je V>.mrt ugrabila, roditeljico. Po njeni smrti sta ga vzgajali neka sorodnica in teta. V Tolstojevem, devetem letu se je družina preselila z dežele v Moskvo. Tam mu je kmalu umrl oče. Nato so šli znova v Jasno Poljano, pozneje pa je šel Tolstoj v Kazan k neki teti, kjer je hodil tudi na vseučilišče. Izpite je dovršil na petrog,rajskem vseučilišču leta 1848. Tolstoj je živel nato tri. leta v svojem rodnem selu, nakar je vstopil v topničarski polk, ki je bival na, Tereku. Tam je ostal do začetka vojne med Rusijo in Turčijo. Med vojno je prevzel poveljstvo gorske baterije1, bil je navizoč pri zavzetju Sevaš topol a. Po končani vojni je Tolstoj leta 1856 pustili vojno službo in prišel v Petrograd, kjer so ga sprejeli z zanimanjem kot pisatelja in udeleženca rusko,-turške vojne. Kmalu se je seznanil z imenitnimi osebnostmi ruske literature. Petrograjsko življenje je bilo takrat zelo pestro, kar je na Tolstojevega duha vplivalo zelo ugodno. Leta 1856. je odpotoval v inozemstvo, da si ogleda evropski napredek, a to> potovanje ga ni nič kaj razveselilo. Spoznal je, da ima Evropejec sicer kulturo razuma, da mu pa manjka kultura srca. Ko se je vrnil v domovino, se je veliko bavil s šolstvom in njegovo preosnovo. Leta 1862. se je oženil s hčerjo nekega moskovskega zdravnika. Odi tedaj se v njegovem življenju ni nič posebnega več pripetilo. Živel je deloma v Moskvi, deloma na Jasni Poljani. Vsak dan jasneje je spoznaval, da bogastvo in slava ne privedeta do sreče. Na Jasni Poljani je oral, v Moskvi je delal čevlje. Koliko je storil za posameznike dobrega, ni mogoče popisati. Tolstoj je pisal mnogo. Prvi njegovi spisi so iz dobe, ko je bival kot vojak na Kavkazu. Takrat je napisal «Detinstvo», «De-štvo», «Napad», «Graščakovo jutro» in «Ka-zaki». Pozneje, ko je pustil službo, je napisal mračno povest «Dva Huzarja». Leta 1859. pa «Tri smrti« in «Družinska sreča«. Tolstoj je mnogo razmišljal. Prišla je doba, ko je dvomil nad umetnostjo. Baš v tistem času pa je napisal svoj največji roman «Vojna in miir». Kmalu za tem je izšlo njegovo drugo velikansko delo roman «Ana Karenina«. Spisal je tudi več krajših povesti za ljudstvo. Eno prinašamo tudi v našem Koledarju- Zadnja njegova dela, ki razode-• vajo vso! veličino Tolstojevega talenta, so: «Smrt Ivana Iliča«, drama «Moč teme» in povest «Gospodar in sluga«. Leta 1899. je izšlo poslednje večje delo Tolstega roman « Vstajenje«. Ta,krat je imel pisatelj že sedemdeset let. V nobenem ruskem pdl?aitelju tistega časa se ni tako globoko izražala doba kot baš v Tolstoju. Bil je iizmed vseh najbolj neusmiljeno dosleden, globok in rad:kal n. Nihče izmed njih se, ni tako zelo približal demokratskim in narodnim idealom. Turge-njev pravi, da gleda, Tolstoj za glavo nad vse svoje tovariše. On je spadal med tiste ge-nijalne prirode, katerim pusti vsak dojeni življenja globok in neizbrislijv sled. t",-1 varjen je, da nosi v sebi vse bolečine svojega stoletja. Vsaki stvari hoče prodreti do dn°. Na vsak način je Tolstoj med vsemi letošnjimi jubilejniki na prvem mestu. Nanj ni ponosna samo Rusija, ampak ves kulturni svet. Maksim Gorki (Ob 60-letnici rojstva.) Izmed vseh svetovnih pisateljev ima morebiti najbolj pestro življenje Maksim Gorki ki je obhajal dne 15. marca šestdesetletnict svojega rojstva. Maksim Gorki, po naše Grenki, čigar pravo ime je Aleksej Maksimovič Pješkov, je bil rojen leta 1868. v Nižjem Novgorodu. Njegov oče je bil slikar in. tapeta,r. V četrtem letu je izgubil očeta, v sedmem letu mater. Ostal mu je le ded. Devet let je imel. ko je moral iti k nekemu čevljarju za vajenca. Ob prostih urah ga je ded učil brati. Takrat se že začenja njegovo potepuštvo. hodil je odi gospodarja do gospodarja, iz kraja v kraj. Odi čevljarja k stavbnemu risarju, nato k slikarju svetili porlob, k nekemu tiskarju, k vrtnarju, postal je teža k na' ladji, prišel v ladijsko kuhinjo, kjer mu je kuhar posojeval knjige- Hotel je iti v šolo, a ni imel denarja, zato je stopil v Ka,zanu v službo k nekemu peku. Znova ga je gnalo lio svetu; bil je drvar, nosač, prodajalec sadja, in kvasa, železniški čuvaj in tovarniški delavec. Preganjala ga je misel na samomor, poizkusil se je umoriti1, a je ozdravel. Po ozdravljenju je znova potoval križem Rusija. Končno1 je prišel kot pisar v odvetniško pisarno nekega, Lanina, ki je zelo skrbel za Gorkega, čigar nemirna noga se je takrat za, nekaj časa ustavila. Vendar Gorki dolgo ni miroval, znova ga je gnalo po svetu. Zapustil je pisarno in prepotoval polovico Rusije, preizkusil zelo mnogo in prišel v Tiflis, kjer je spisal svojo prvo povest «Makar Čudra«. Pozneje je prišel domov, spoznal se je S' pisateljem Koro-lenkom; pot v ruske liste mu je bila odprta. Ko je njegov talent potrdil še pisatelj Čehov, je bil na konju. Od tega časa nadalje je pisal Gorki povest za povestjo. Preveč jih je. da bi jih na tem mesitu naštevali, Leta 1905. se je udeležil revolucije in je moral bežati v inozemstvo. Obiskal je Ameriko, bil je v Parizu, nato je počakal na otoku pri Neaplju amnestije, ki ga je doletela leta 1913. Tudi leta, 1917. se je udeležil revolucije. Leta 1921. se je radi1 rahlega zdravja odpravil znova iz Rusije, bival je v Italiji, Jedva letos se je oh priliki jubileja znova, povrnil v Rusijo, kjer so ga sprejeli z velikanskim navdušenjem. Kdo naj ga sprejme z navdušenjem, če ne današnja Rusija? On je prvi opiisoval nižje ljudi, proletarijait, mnogokrat je njegova umetnost služila v propagandne svrbe. On je veliko pripomogel, da je ruski, duh vzorel za revolucijo. Poleg tega se je udeleževal revolucij tudi kot človek. Ječo je poizkusil večkrat. Toda ne časti ga kot pisatelja samo Rusija, ves kulturni svet se pridružuje čaščenju književnika, ki je ustvaril obilo lepih del in čigar namen je čist, kot je njegova umetnost čiista: «Vi morate soglašati z menoj, da je dolžnost leposlovja pripomoči človeku, da spozna samega sebe, da se okrepi njegova vera v sebe samega, da se razvije lastno hrepenenje po resnici, da se bori proti tistemu, kar je slabega v človeku, in da vzbudi .tisto., kar je dobrega v njem.» Henrik Ibsen (Ob 100-letnici rojstva) Ta norveški dramatik našemu ljudstvu ni tako znan kot Tolstoj, vendar je že marsikdo slišal o> njem ali pa je videl katero njegovih dram na odru. Ilenrik Ibsen je bil rojen dne 20. marca leta 1828. v majhnem obmorskem mestecu S k jenu. Njegovi predniki so bili pomorščaki in trgovci, ljudje, ki so se morali trdo boriti zaj svoj obstoj. Ibsen je imel šele šestnajst let, ko je njegov oče izgubil vse premoženjei, moral je v lekarno za vajenca. Svaljkal je kroglice in delal pesmi, poizkusil se je tudi v pisanju drame. Ob prostem času je mnogo bral, rad je sanjaril, a mrzil je vse, kar ga je obdajalo. Pred njegovimi očmi so lebdeli veliki junaki, sovražil je meščansko omejenost. Pozneje je šel v Oslo, kjer je delal izpit, izdajal satiričen list in spisal dramo «Go-mila», ki je njegov prvenec. Na lbsenov talent so postali pozorni, zato so ga poklicali v službo k gledališču v Bergen. Tam je spisal po pogodbi po eno novo dramo na leto. Tedaj so nastale drame: «Kresna noč«, «Gospa iz Ostrota», «Veselica na Solhaugu« in «01af Liljekraus«. Leta 1857. je prišel Ibsen k gledališču v Oslo. Naslednjega, leta se je poročil. Tam je bival sedem let in spisal vrsto pomembnih dram: «Junaki na Helgolandu«, «Komedija ljubezni«, «Pret3ndent za prestol«. Občinstvo in kritika nista prenesla njegovega biča. Ponašala sta se tako, da je pisatelj užaljen zapustil domovino. Šel je v Berlin, nato v Rim. V tistem času je izvedel tudi ostali svet za njegovo ime. Pisal je svoje največje drame «Brand» in «Peer Gynt»; nato «Zveza mladinec in «Cesar in Galilejec«. Kot svetovno znan, dramatik se je preselil zopet, v Oslo, kjer so- ga sprejeli z vsemi častmi. Pisal in izdajal je* dramo za dramo: «Stebri družbe«, «Nora ali; hiša lutk», «Divja raca», «Ros-merlsholm«, «Gospa z morja«, «Hedda Gabler», «Moijster Solnes«, «Mali Eyolf», «John Borkman« in svoje zadnje delo «Če se mrtvi prebudimoi». Ibsen je razvijal v1 svoj i h delih probleme o socialnih in občečloveških razmerah sedanjosti. V pisanju dram pomeni pravo revolucijo, novo dobo1, nihče ne more preko njega. Njegov vpliv na svetovno slovstvo je bil velikanski. Nekaj vpliva je imel tudi na izvirno slovensko dramatiko*. Njegove drame so igrali že tudi1 pri nas;. Njegovo ime ostane v zgodovini svetovne literature neizbrisno. Jules Verne (Ob 100-lelnici rojstva) Francoski pisatelj Jules Verne med nami ni docela neznan. Če kdo ni bral «Car-skega sla«, je morda pročital «Otroka kapitana Granta« ali «Skrivnostni otok«, «Pet tednov v zrakoplovu«, «Potovan j e okoli sveta,« ali kaj krajšega. Z eno besedo, pisatelja prištevajo med1 najboljše svetovne pisatelje, a kot udi! ga po svoji umetniški sili ne moremo prištevati v tisti visoki krog umetnikov kakor Tolstega. S pisateljevim, življenjem pa je nekaj čudnega. Francozi trdijo, da je bil Jules Verne rojen dne 8. februarja leta 1828. v Nan- tesui. Poljaki pa pravijo, da Jules Verne ni Francoz, ampak Poljak, ki mu je bilo ime Juliusz Olszevviez, in je bil rojen v mestecu Plockui blizu Varšave. Po prepirih z domačimi je zapustil dom in se napotil čez Dunaj in Trst v Rim. V Rimu je prišel v stik z nekimil Poljaki, ki so ga izšolali. Po raznih ovinkih je prišel v Pariz,, kjer je dobil službo na borzi, a jo je kmalu zamenjal s-peresom. Pozneje je pretrgal vse stike z domom, in spremenil svoje ime. Domovinsko pravico mu je podelilo mesto Nantes. Vendar pa pravda o pisateljevem pokolenju ni še docela končana. Leta 1863. je izšel njegov prvi roman «Pet tednov v balonu«. Doživel je velik uspeh in priboril pisatelju znano ime. Pisatelj se je nato posvetil drami, a ni uspel. Vrnil se je znova k romanu. Njegovih del je množina, celih štiri in trideset zvezkov. Nekaj važnejših, ki so bili prevedeni tudi v slovenščino, smo že omenili. Tip njegovega romana je fantastični naravoslovni roman. Svoje čitatelje je vodil na razne vožnje polne nenavadnih dogodivščin, a vse fizikalno motivirane. V vrsti romanov nas je vodil v prostranstva, na luno. kamor človek nikoli ne bo stopil; jedva v domišljiji si upamo z njim na pot. Tudi pod morsko gladino je šel in odkrival prava čuda; še to mu ni bilo zadosti, prodrl je v središče našei zemlje. Vsa ta potovanja so opisana tako, da ima čitatelj vtis, da; soi pod gotovimi pogoji mogoča, ob enem pa je seznanil čitatelj a z naravoslovnimi zakoni. Čitatelj radi tega ni imel samo' zabave, ampak tudi znanstvene koristi. Ni čuda, da ga posebno mladina z užitkom in koristjo bere. Jezero v dolini TiCaric (Fot. Janez) Idrijca pri sv. Luciji. (Fot. Janez.) 58 i V viharju mi okna žvenkečejo, pred oknom mi konji rezgečejo... «Hej, vstani, zaspani gospodar, mi smo Gašper, Miha, Boltažar, smo sveti trije kralji; iz jutrovih smo dežel prišli, neznan nam je kraj in trudni smo vsi, mi bi radi tu nočevali.« Konjiče v hlev, pa po vina v klet — «Ajd v kuhinjo, ženka, brž peč in cvret! Kaj so ti je tak raztrgal obraz? Sveti trije kralji so danes pri nas — poglej jih — za mizo sedijo!» Na glavi se vsakemu krona blešči, in Gašper na palici zvezdo drži, od nje trije regiji štrlijo. In on se k njim nagne zaupno med tem: «Vi greste tja v mesto Betlehem? In zvezda rogata vam kaže pot... baš danes so pravili v cerkvi gospod...« Sveti trije kralji sedijo, na glavi se vsakemu krona blešči, in Gašper na palici zvezdo drži, a vsi trije molčijo... «A kaj ne pokušate vinčeca nič? Jaz nisem krčmar niti čifutski tič, ne bojte se, jaz sem vam veren kristjan, a cviček je moj trdovraten pogan — Bog živi!« — a oni sedijo — na glavi se vsakemu krona blešči, šest vanj je uprtih steklenih oči, a vsi trije molčijo. «No, baba, obrni se vendar urno, sveti trije kralji so lačni zelo, sveti trije kralji hudo se drže — sveti trije kralji — — kaj hočete?« — Sveti trije kralji sedijo: velike votline so njih oči, na licih mesa ne kože ni, in vanj, in vanj strmijo... In kot pri večernicah, kadar trije kanoniki pred oltarjem kleče, po cerkvi odmeva njih nizki bas. Cerkvica sv, Martina na Brjah vsi trije naekrat: «Saj vabil si nas!« Le to — in potem molčijo — na licih mesa in ne kože ni, velike votline so njih oči —■ tak do jutra vanj strmijo... Oton Zupančič. P r i p o m n j a. Široko po Slovenskem je razširjena vera v svete tri kralje: Kdor jih namreč časti in se jim posti od prve mladosti, temu pridejo naznanit tri dni prej njegovo smrt. Jaz vem, da sem bil v Novem mestu zelo žalosten in nesrečen, ker isem bil že prestar, da bi mi bila molitev in post še kaj pomagala. Pozneje sem zasledil isto vero tudi v slovenskem Štajerju. Santa Cecilia Lo mirno spi, Cecilija! Saj nisem divji jaz Almahi, le verzi moji tilii, plahi ko mistična vigilija nad grobom tvojim dihajo. Pa se ne boj za lilijo! Saj nisem jaz Valerijan, da vzel bi cvet srebrnotkan. Kako se meni smilijo vso lilije pohojene. Škrbina iz Sedla. (Fot. Janez ) Samo poljubil bi jo rad. In z duhom tvojim prenapojen odšel bi blažen i pokojen v oskrunjen svet naznanjevat: Kako je lep prečisti rod!... Silvin Sardenko. Justični umor V Nižnje.in No vgOrodu j e iži vel mladi trgovec, ki se je imenoval Aksenov. Imel je dve trgovini in hišo. Aksenov je bil lep človek s svetlimi lasmi iin prikupnim vedenjem. V svoji mladosti je mnogo pil in je bil v takih slučajih zelo razbrzdan;. Ko pa se je poročil, jo opustil pitje skoraj docela. Nekega dne je sklenil Aksenov iti v Kijev1 na sejem. Ko.je jemal od svojcev slovo, mu, je dejala, žena.: «Ivan Dimitrivič, ne hodi danes; hude sanje sem imela,» Aksenov se je smejal in menili: «Ti se bojiš, d,a, bom na sejmu napravil kako neumnost.» Žena. je odvrnila: «Saj nilti ne vem, česa se bojim, Toda v sanjah sem te videla, kako si prišel iz mesta., vzel klobuk z glave in tvoji lasje so bili. vsi beli.» Aksenov se je smejal znova: «No, to je dobro znamenje! Dobro kupčijo bom napravil in tebi kaj lepega prinesel.« Nato je dejal še enkrat zbogom in odšel. Na pol poti se je sešel z nekilm znancem, s katerim sta, stopila, v isto krčmo. Tam sta po,večerjala in legla, vsak v svojo sobo,, ki sta bili druga poleg druge, k nočnemu počitku. Aksenov ni spal trdno; ponoči se je prebudil. Da bi ob jutranji zarji lagodne je potoval, je prebudil voznika in mu naročil, naj vpreže konje. Nato je stopil v temno izbo, plačal krčmarju in se, odpeljal. Ko je potoval že lep kos, poitii, se je znova ustavil, da. bi se konji odpočili in bi se tudi sam oddahnil v krčmi. Potegnil je izmed svoje prtljage kitaro in začel igrati nanjo. Kmalu je zaslišal zvončkljanje trojke, iz katere je izstopil činovnik z dvema vojakoma; stopil je k Aksenovu in ga vprašal, kako se imenuje in od kod prihaja, Aksenov ga je vljudno pozdravil in ga. prosil, naj pije z njim čaj, toda činovnik je bil vsak hip usi- Mctiv iz Trnovskega gozda (Fot. Brajnik - Ajdovščina) Ijivejši s svojimi vprašanji iin je silil vanj: < Kje je zadnjo noč spal? Ali je bil sam s trgovcem? Zakaj je krčmo zapustil tako naglo ?» Aksenov je povedal vse, kar je vedel in dejal nato: «Kaj pomenijo, vsa ta vprašanja? Nisem tat niti razbojnik, potujem po opravkih in nimate pravice, da me na. tak način izprašujete.» Činovnik je pomignit svojima vojakoma in dejal: «Ja,z, sem izpravniik, in če te zaslišujem, se to godi radi tega, ker je bil trgovec, s katerim si ti zadnjo, noč v gostilni spal, umorjeni. Pokaži svojo prtljago, in vidva,,» se je obrnil k vojakoma,, «prei,šoita jo.» Stopili so v gostilno,, in se spravili na temeljito preiskavo trgovčeve prtljage. Nenadoma je potegnil izpravniik izmed ostalih stvari dolg nož in vzkliknil: «Čigav je ta nož?» Aksenov je, pogledal in uzrl s krvjo oškropljen nož, Blazen strah ga je popadel. «Kako pride kri na ta nož.?» Aksenov je mislil odgovoriti, toda. ni bil zmožen, da bi spravil besedo z jezika. «Jaz... ne vem, nič... nož... s,a.j ni moj.» Izpravniik je odvrnil: «Trgovca so dobili danes zjutraj mrtvega v svoji postelji. Nihče razen tebe ni mogel izvršiti zločina. Izba je bila od znotraj zaklenjena in nihče drugi ni bil v nji kot ti. Poleg tega, smo- dobili med tvojo prtljago krvav nož; sicer pa stoji zločin na tvojem obrazu zapisan. Povej na/ mestu, kako si ga umoril in koliko denarja si mu vzel?» Aksenov je prisegel pri Bogu, da ni krivec, da trgovca od večerje dalje ni več videl, da ima le svojega denarja, osem tisoč rub-ljev pri sebi in, da, nož ni njegov. Toda njegov obraz je postal bled, iiz strahu je trepetal ko kak zločinec. Izpravnik je poklical vojaka in jima velel, naj zvežeta trgovca in ga spravita v voz. Aksenovu so vzeli denar in vse njegove stvari in ga, odpeljali v bližnje mesto v zapor. V Nižnjem Novgorodu so uvedli sodno preiskavo, toda prebivalci in trgovci so pričali soglasno, da je Aksenov, če tudi je vča sili čez mero pil, skozi in skozi poštenjak Nato se je vršila, razprava, Aksenova so dol-žili, da je umoril trgovca Riazana in mu uropal dvajset tisoč rublje v. Trgovčeva žena. je bila strašno obupana in ni vedela, kaj naj začne'. Njeni otroci £o bili še v nežni mladosti, najmlajši, je bil še dojenček. S tem; je- potovala, v mesto, v katerem je bil mož, in je prosila, če sme govoriti z njim. Sprva, so ji prošnjo kratkomalo odbili, pozneje pa so ji vendarle dovolili. Ko je zagledala svojega moža v jetniški obleki in v okovih v družbi zločincev, je padla neza- vestna na tla. Ko se je znova zavedla, je sedla k svojemu možu in ga prosila, naj ji pove, kako je vse to prišlo. Ugodil je njeni želji in ona je dejala: «Kaj naj se zdaj Zgodi ?» ___ « C ar j a moraš prositi za milost.» Povedala mu je, da je že vložila prošnjo, ki pa je carju še niso predložili. Nato je pristavila: « Nisem te zaman svarilla takrat pred potovanjem; ali se spominjaš na sanje, o katerih sem ti pravila? Meinei bi bil moral posluša,ti.» Položila je roko na njegovo ramo in nadaljevala: «Moj ljubi Ivan, povej svoji ženi resnico! Ali si ga res umoril?» «Ti ne verjameš?« je vzkliknil Aksenov začuden in zakopal svoj jokajoči obraz v roke. Pristopil je vojak in naznanil ženi in o-trokom, da je čas vzeti slovo. Zadnjikrat se je Aksenov poslovil od svoje družine. Ko je biil sam, je mislili z grozo na to, da ga ima tudi žena za zločnica iin si je dejal: «Bog sam ve za resnico1, le pri njem je pomoč iin rešitev!» Od tega trenutka dalje se je Aksenov upiral, da bi poslal prošnjo na carja; zaprl je svojo dušo temu upanju iin ni storil drugega kot molil. Sodišče ga je obsodilo na udarce in na prisilno delo. Obsodbo so izvršili; ko so se mu rane zacelile, so ga poslali z ostalimi zločinci* v Sibirijo. Aksenov je ostal šest in dvajset let v Sibiriji. Njegovi lasje so postali beli ko sneg, njegova brada je posivela. Vsa njegova radost in veselje do življenja sta izginili; govoril je, smejal se ni nikoli, včasih je molil. » V zaporu se je Aksenov naučil čevlja-riti. Za prisluženi denar si je kupil zgodbe o krščanskih mučencih, ki jih je- bral pri goreči sveči. Ob praznikih je hodil v ietniško kapelo, kjer je bral zgodbe apostolov in pel v zboru. Predstojniki so ga ljubili radi njegove miline; tovariši njegove usode so ga cenili in ga klicali za. «očko» ali «človeka božjega«. Če so imeli jethiki kakšno prošnjo, so prosili Aksenova, da jo je povedal predstojnikom. Če so se sprli med seboj, je bil on izbran za razsodnika,. Iz svoje domovine1 ni dobil nobenega glasu; niti tega, ni vedel, če so njegova žena in otroci še živil. Nekega dne je prišlo1 novo krdelo jetnikov. Zvečer so izpraševali stari jetniki nove, iz katerih mest in vasi so iin zakaj so prišli; tudi Aksenov je pristopil bliže in, po-sluhnil v te razgovore. Med novodošleči se je nahajal tudi šest-desetletni starec, visoke postave in s sivo brado. Pripovedoval je o vzroku svoje obsodbe : «Kadi niča so me sem poslali! Nekega konja, sem iizpregel iz sani, pri tem so me zalotili in so mislili, da sem ga, hotel ukrasti. Nič ni pomagalo, da, sem, se izgovarjal, obsodili so me. Sicer bi me bili morali za, moja prejsnj a dejanja že davnaj sem pripeljati, le zasačiti me niso mogli. Toda danes so me proti postavi, iin po krivici spravili v Sibirijo). Toda potrpljenje, saj sem že enkrat bil v Sibitriiji, četudi ne za dolgo.« «Od kod pa, sii ti?« ga je vprašal eden izmed, kaznjencev. «Iz Nižnjega Novgoroda, kramarstvo je moj poklic. imenujem se Maikar, po svojem očetu Sernjonoviič.« Aksenov je dvignil glavo in, vprašal: «Povej, Semjonovič, ali si kaj slišal v Nižnjem Novgorodu o družini Aksenovi? Ali so ti ljudje še živi?« «Seveda, saj sio to bogati trgovci, njihov oče je v Sibiriji. — Čemu pa si ti tu?« je pristavil. Aksenov je vzdiihnil in odvrnil: «Radi svojih grehov!« Ostali kaznjenci so pripovedovali novim, zakaj je bil Aksenov obsojen v Sibirijo, kako je nekdo umoril med potjo trgovca in je skril svoj okrvavljeni nož med njegovo prtljago, radi česar je bil ta po, nedolžnem jen. Ko je Makar Semjonovič slišal te besede, je pogledal plašno Aksenova in vzkliknil: «0, kakšen čudež, kakšen čudež! Ti si se pa resi postaral, očka!« Vprašali so ga, kdaj je Aksenova že videl, toda Makar jim ni odgovoril, dejal je samo: «Čudež je, da je naju usoda skupaj pripeljala.« Pri teh besedah je spreletelo Aksenova kot blisk, da mora biti ta, mož pravi morilec, zato je dejal: «Ali si kaj slišal praviti o tem, Semjonovič? Ali' si me morda že kdaj videl?« «No>, seveda sem slišal praviti o tem Toda to je ž.e dolgo od tega, in kar so mi Krnsko jezero (Fot. Janez) Lepa slika gorske mlekarne. (Fol. Sturolo - Gorica.) pripovedovali, sem že pozabili,» je odvrnil «Da boš molčal, starec,» je pristavil, Makar Semjonovič. «zakaj tebe bom vzel s seboj. Če me ovadiš, «Morda, veš, kdo je umoril trgovca?» je me bodo tepli, toda tudi tebi kazen ne odide, vprašal Aksenov. ker bi te potem umoril.« Makar se je smejal in dejal: «No, gotovo Aksenov ie treneta! od srda i/treal mu trsti pri katerem so našli nož, kdo drugi naj je ^T^al bi bili morilec ?» J J Ko je Aksenov slišal še te besede, je bil <> mimo njega. Videl je svojo ženo in svoje o- Ko so naslednjega dne peljali kaznjence troke, nato je videl samega sebe, kako igra na delo> so opazili vojaki, da je Maikar štre- ves vesel na kitaro v krčmi, kjer so ga are- sal zemljo iz svojih škornjev; v jet niš niči so tirali, videl je prostor, kjer so ga bičali, mi- uvedli preiskavo iln odkrili izkopano luknjo, slill je na šelst in dvajset let prisilnega dela Vsi so tajili. Ti, ki ,so kaj vedeli o stvari, in divja jeza proti Makarju je vzkipela v Makarja. niso hoteli izdati,, zakaj znano jim njem. Vso noč je molil, miru ni mogel najti. j'e bilo, da bi bil radi tega bičan do neza- Tako je prešlo štirinajst dni. Ko je neko ve,stL Tu se -'e obmil Predstojnik do Akse- noč hodil brez spanja tja in sem po svoji noVa m. mu dej.al: < kdo je to storil?« Ije, pod njegovo posteljo. Upognil se je, da bi Makar Semjonovič se ni! premaknil; gle- videl, kaj je tam. V tistem hipu je splezal dal je predstojnika ne da bi obrnil oči na izpod postelje Makar Semjonovič in pogle- Aksenova, Ta je trepetal po vseim telesu in dal Aksenova z mrzlo odločnostjo v oči. ni bil zmožen, da bi spregovoril kako be- Aksenov se je obrnil od njega, toda sedO. Makar ga. je popadel za roko in mu je po- Predstojnik je ponovil vprašanje. Akse- vedal, da je izkopal luknjo v zid, da jemlje nov je pogledal Makarja Semjonoviča in de- dan za dnem zemljo v svojih škornjih s se- jal: «Ne smem povedati, Prevzvišenost, Bog boj, ki jo iztrese, kadar jih peljejo na delo. mi; tega ne dovoli, zato tudi tega ne bom si'- storil. Napravite z menoj, kar hočete, vi ste gospodar.» Naj se je predstojnik trudil še tako, Aksenov ni spregovoril besedice več. Ko je Aksenov ležal naslednjo noč na svoji postelji, je nenadoma zaslišal šum poleg sebe. Pogledal je kvišku in spoznal Ma-karja. «Kaj hočeš tu?» Makar Semjonovič je molčal, Aksenov pa se je dvignil in dejal: «Kaj mi hočeš? Pojdi, sicer pokličem paznike!» Makar se je pripognil nad Aksenova in mu dejal s tihim glasom: «Ivan Dimitrivič, odpusti mi!» «Jaz naj ti odpustim?« «Jaz sem umoril trgovca in vtaknil nož med tvojo prtljago. Hotel sem umoriti tudi tebe, toda v tistem trenutku je nekaj zašu-melo na dvorišču, zbežali sem moral skozi okno.» Aksenov je molčal; ni Vedel, kaj naj reče. Makar Semjonovič je padel na kolena in vzklikal: «Ivan Dimitrivič, odpusti mi. Povedal bom, da ,siem umoril trgovca, vrnili ti bodo svobodo, da se boš lahko povrnil domov.» «To je lepo rečeno! Toda jaz sem preveč pretrpel. Kam naj grem? Moja žena je mrtva, moji otroci so me pozabili. Kam naj tedaj grem?» Makar je še vedno klečal na zemlji, s pestmi se je bil na prsi: «Ivan Dimitrivič, odpusti mi! Če bi me bili tepli s- knuto, bi mi ne delo tako hudo kot ta trenutek... In ti si imel še usmiljenje z menoj, nisi me izdal! Odpusti mi, v imenu božjem te prosim za to!» Objel je Aksenova noge in ihtel. Ko je Aksenov slišal Makarja jokati, je zaplakal tudi on in dejal: «Bog ti bo odpustil! Morda sem jaz večji grešnik nego ti!» Ko je spregovoril te besede, je čutil, ka- Siarodavna cerkvica sv. Pavla na Planini pri Vipavi (Fot. Brajnik - Ajdovščina) Cerkvica na Erzelju (Fot. Brajnik - Ajdovščina) ko vzvišena radost je napolnila njegovo srce. Ni mislili več na svojce, ni več želel zapustiti jetnišnice, pripravljal se je na svojo zadnjo uro. Makar Semjonovič'je šel k predstojniku in je izjavili, da je on morilec. Ko je prišlo povelje, naj Aksenova izpustijo na svobodo, je bil ta že mrlič. Lev Nikolajevič Tolstoj. Iz knjige spominov „Med tujimi ljudmi" Jeseni so me dali v šolo. Prišel sem tja v maminih čevljih in v suknji, katero so mi urezaili iz obleke stare matere. Hlače sem moral nositi na zunaj, saj nisem imel škornjev. Vse to je postalo na mah predmet splošnega zasmehovanja. Radi rumene srajce so mi dali priimek »kaznjenec«.1) Z dečki sem se kmalu sprijaznil, a učitelj in pop me nista marala. Učitelj je bil plešast, rumen, iz nosa mu je vedno tekla kri. Prihajal je v razred z zamašenim nosom, sedal k mizi in nosljavo izpraševal učence. Zdaj zdaj je nepričakovano sredi besede .umolknil, potegnil vato iz nosa, jo ogledoval in zmajal z glavo. Imel je ploisk, bakren, kisel obraz z zelenkastimi, zakajenimi gubami. Svinčene oči, ki so bile popolnoma odveč, so posebno kazile ta obraz. Tako neprijetno so obvisele na meni, da sem vselej nehote dvignil roko ter si obrisal neviden klej na licih. Par dni seim sedel pri prvem oddelku v sprednji klopi skoraj poleg učiteljeve mize; to je bilo neznosno. Zdelo- se je, da nikogar ni videl razen mene. Neprestano je nosljal: «Peško-ov, kdaj boš že oblekel drugo srajco! Peško-ov, ne vozi nog po .tleh! Peskov, že zopet nisi obrisal čevljev, cela mlakuža je na tle-eh!» Vračal sem mu na divjaški način milo za drago. Nekoč sem dobil polovico buče, ki sem jO izdtolbel in naveizal na vrvici na utež, J) Na Ruskem so nosili kaznjenci na hrbtu rumeno znamenje. ki, je odpirala vrata v temačni veži. Ko so se vrata odprla, je zlezla buča navzgor, v hipu, ko je učitelj zaprl vrata, se mu je spustila kakor kučma naravnost na plešo. Sluga me je tega dne odpeljal z učiteljevim pismom domov, pa sem plačal to šalo z lastno kožo. Drugič sem mu nasut v miznico tobaka, ki ga je njuhala stara mama. Učitelj je tako- kilhal, da je moral zapustiti razred. Poslal pa, je v šolo svojega zeta, ki je bil Častnik, ta nas je pustil peti vse skupaj pesem «Bože carja, brani« in «Ah, prostost ti moja zlata«.2) Tiste, ki, so slabo peli, je tolkel z ravnilom po glavah: znal je lopniti posebno glasno in smešno, bolelo pa ni nič. Katehet je bil lep in. mlad, bujno kodrast pop, a me ni maral, ker nisem imel zgodb svetega pisma stare in nove zaveze in sem oponašal njegov na,čin govorenja, Če je vstopil v razred, mi je redno stavil vprašanje: «Peškov, si prinesel knjigo ali ne? Da, knjigo ?» Odgovarjal sem: «Ne. Nilsem prinesel. Da.» «Kaj, da?» «Ne.» «No, pa, pojdi domov! Da, domov. Kajti nimam te namena, učiti. Da. Nimam namena.)) To me ni posebno bolelo. Šel sem ven in sem se potikal do konca pouka po umazanih predmestnih ulicah in opazoval njihovo hrupno življenje. Učil sem se srednje. A kljub temu so mi kmalu rekli, da me bodo spodili iz šole radi nedostojnega vedenja. To mi je grozilo z velikimi neprijetnostmi in postal sem hudo zamišljen. A dobil sem pomoč — v šolo se je nepričakovano pripeljal na obisk škof Hri-sanf. Ko je sedel, majhen in v široki obleki, k mizi, si je malo zavihal rokave, da je osvo- 2) Državna himna in pesem osvobojenih kmelov: Romarska božja pot na VUovljah (Fol. Seljak - Podmelec) hodil roke, in spregovoril: «No, pogovorimo se, deca moja.« V razredu je postalo na mah veselo in toplo, zadišalo je po nečem prijetnem. Po mnogih drugih je poklical k mizi tudi mene in me resno vprašal: «No in ti — koliko let imaš? Samo-o? Ti pa si dolg, prijatelj, kaj? Najbrž si stal vedno na dežju, kaj?» Položil je na mizo drobno suho roko z dolgimi ostrimi nohti, pograbil s prsti svojo redko bradico, mi uprl v obraz dobre oči in dejal: «No, pa mi povej, kaj ti je všeč iz, zgodb svetega pisma?« Ko sem mu rekel, da nimam knjige in se ne učim veronaukai, je popravil svoj meni-ški klobuk in vprašal: «No, kako pa je to? To se vendar človek mora učiti! Mogoče pa znaš karkoli sam ali si kaj slišal? Psalme poznaš, praviš? To je lepo! Pa še molitve? No, torej vidiš! Pa še življenje svetnikov poznaš? V verzih? O, ti pa veliko veš, prijatelj.« Prikazal se je naš pop, ves upehan in rdeč. Škof ga je blagoslovil, a ko je začel katehet pripovedovati o meni, je škof dvignil roko in rekel: «Dovolite z,a trenutek... No, pa mi povej o Alekseju, božjem človeku?«3) «IJrav je to, prijatelj, kaj?« mi je rekel, ko sem se zataknil, ker sem pozabil neki verz. «No, zdaj pa, še kaj?... O kralju Davidu, praviš? Seveda bom poslušal, pa še kako rad!« Videl sem, da me res posluša in so mu pesmi všeč. Dolgo me je izpraševai, nato pa se je nenadoma, ustavil in je hitro vprašal: «Po pjsalmih, praviš, da si se učil? Kdo pa te je učil? Ali je dober ta tvoj ded? Hud je, praviš? Glej ga no! Ali mu ti zelo nagajaš?« Bil sem v zadregi, a sem vendar rekel: «Da » Učitelj in pop sta mnogobeisedno potrdila moje priznanje. Škof ju je poslušal s povešeinimii očmi, potem pa je vzdihnil in, rekel: «Si čul? Take stvari pripovedujejo o tebi! No, stopi bliže!« Položil mi je na glavo roko, ki je dišala po cipresnem molku, in me je vprašal: «Zaka,j počenjaš take reči?« .«Zek> dolgočasno je v šoli.« «Dolgčas? No, prijatelj, to pa menda ne bo res. Če bi ti bilo dolg čas, bi bil slab učenec, in vendar pravita učitelja, da se dobro učiš. To pomeni, da. je vmes kaka druga stvar.« _ J s) Priljubljena ljudska povesi o kraljeviču, ki gre v puščavo. Potegnil je iz nedrij malo knjižico in zapisal: «Peškov Aleksej. Tako. Veš kaj, bratec, nekoliko se boš že moral brzdati, nikar preveč ne razgrajaj! Nekoliko boš že smel, preveč pai ne smeš, sicer se te bodo naveličali ljudje. To je že tako. Ali ni res, otroci?« Veliko glasov je veselo odgovorilo, vsi skupaj: «Reis!» «Vi vsi najbrž le malo razgrajate?« Dečki so se muzali in odgovarjali: «Ne! Mi tudi veliko nagajamo! Še preveč!« Škof se je naslonil na stol, me stisnil k sebi in rekel tako začudeno, da so se zasmejal! vsi — še učitelj in pop: «Čudna reč, prijateljčki, še jaz sem bil v vaši starosti prav tak velik nepridiprav! Od kod to pride, prijateljčki?« Otroci so se smejali. Škof jim je stavil vprašanja, jih spretno zapletal v pogovor, da je moral vsak ugovarjati drugemu, in je s tem dvignil splošno veselje. Končno je vstal in rekel: «Lopo je pri vas, razgrajači, a že je čas, da se odpeljem.« Dvignil je roko, da mu je zlezel široki rokav na pleča, blagoslovil nas je in na široko prekrižal: «V imenu Očeta in Sina in svetega Duha blagoslavljam vsako vaše dobro početje!: Z Bogom!« Vsi smo zakričali: «Z Bogom, vladika! Zopet pridite!« Kimal nam je si svojim meniškim klobukom in pravil: ((Bom, bom prišel! Pripeljal vam bom knjig!« Ko je splaval v svoji dolgi črni obleki iz razreda, je rekel učitelju: «Pošljite jih za, danes domov!« Mene je peljal škof za roko v vežo in mi reikel tiho, sklonjen nad menoj: «Daj se brzdati, saj se boš? Saj razumem, zakaj vse to počenjaš! No, pa z Bogom, bratec!» Bil sem hudo razburjen, neko posebno čuvstvo mi je vrelo v srcu. Še takrat, ko je poslal učitelj vse sošolce domov, mene pa pridržal in začel govoriti, da moram biti zdaj priden in tih kakor miš, še takrat sem ga rad in pazno poslušal. Pop si je oblačil kožuh in mrmral prijazno: «Od danes nadalje moraš biti pri mojih urah navzoč! Da. Moraš. Toda-da boš sedel mirno! Da. Mirno.« Maksim Gorki V. Atlantis ...Kopnega, ni bilo videti nikjer več. Na brezmejni morski gladini so se pojavile, kakor da bi zrastle iz obzorja, nekatere jadrnice... Nebo se je pooblačilo; pripravljalo se je k viharju. Ned se je togo t no trudil, da bi prodrl s pogledi daljno megleno obzorje. Nadejal se je, da se bo za to meglino prikazalo toli za-žel j eno kopno. Ob dvanajstih je za hip posijalo solnce. Poročnik je izrabil ta trenutek, da je odprl pokrov. Ker pa je morje postalo še bolj nemirno, smo zopet zaprli odprtino in odšli v notranjost. Uro pozneje sem opazoval zemljevid in opazil, da je naš «Nauti,lus» na 16° 17' dolžine in 33° 22' zemljepisne širine. Sto petdeset lieujev daleč od najbližjega kopnega. Nemogoče je bilo, da bi jo kdo popihal odtod. Lahko si mislite, kako se je hudoval naš Kanadčan, ko smo mu povedali, kje se nahajamo. Glede sebe moram reči, da nisem bil nič preveč neutolažljiv. Čutil sem, kakor da bi mi bilo odvzeto neko breme. S čudovito mirnostjo- sem se lotil vsakdanjih opravkov. Ob enajstih zvečer me je nenadoma obiskal kapitan Nemo. Vprašal me je prijazno, če sem zelo utrujen, ker sem prejšnjo noč bdel. Odgovoril sem mu: «Ne!» «Tedaj vam bom predlagal nekaj čisto posebnega.« «Kar dajte, kapitan!« «Vi še niste obiskali morskega dna drugače kot podnevi, ob solnčni svetlobi. Ali bi vas mikalo spustiti se tudi ponoči pod vodo?« «Prav rad.« «Povem vam že naprej: tak sprehod bo utrudljiv. Treba bo hoditi precejšnjo pot in še navkreber v hrib. Pota na jbrž niso skrbno narejena,« Motiv s Črnega Vrha (Fot. Slurolo - Gorica.) 65 Motiv iz Brd (Fol. Sturolo - Gorica) «Vse to me še bolj podžiga, kapitan. Voljan sem, da vas spremljam na tej potii.» «Pojdiite brž v našo oblačilnico, gospod profesor, da si oblečete potapljaško obleko.» Prišla sva v oblačilnico, opazil sem, da naju ne bo spremljal nihče od tovarišev. Kmalu sva bila oblečena. Nadela sva si z zrakom napolnjene nahrbtne posode, toda električne svetil j ke niso delovale. Povedal sem to kapitanu. «Saj jih ne bova rabila,» je odvrnil. Mislil sem, da me je> napak razumel. Vprašanja pa nisem mogel več ponoviti. Ka-pitanova glava je bila že izginila v kovinski napravi. Tudi jaz sem si nadel oklep. Čutil sem, da so mi potisnili v roko trdo palico. Nekaj minut pozneje so stopile najine noge v globini tri sto metrov na tla Atlantskega oceana. Kmalu je bila polnoč- Vodovje je spalo v globoki temi. Kapitan Nemo mi je pokazal v daljavi rdečkasto pikico, v daljavo viden lesk, ki je utegnil biti dve milji od «Nauti-lusa». Kakšen ogenj je bil to? Kdo ga je prižgal? In kako more svetiti v tej neskončni vodi? Tega ne vemo. Res pa je, da nama je svetil, čeprav dokaj brleče. Kmalu sem se privadil čudnemu mraku in sem doumel, da bi mi tu malo rabile električne svetiljke. Drug poleg dragega sva stopala v smeri k omenjeni lučki. Ravnina se je neznatno dvigala. Delala sva velike korake in se posluževala izbornih palic. V resnici pa sva se kaj počasi pomikala dalje. Noge so se nama udirale v nekak glen, ki je bil prepleten z algami in tu in tam pokrit s ploščatim kamenjem. Tedaj sem začutil, da mi nad glavo nekaj šumi. Šum je postajal čimdalje. močnejši in se je zdel kakor nekako prasketanje. Kmalu sem se spomnil vzroka: zgoraj je morala biti nagla in huda ploha. Loteval se me je občutek, da sem premočen. Od dežja sredi vode! Hodila sva kake pol ure. Občutil sem, da je bilo na tleh čimdalje več kamenja. Meduze, majčkeni lupinarji, so nekoliko razsvetljevali temio s svojim fosfornim bleskom. Videl sem velike skale, ki so bile pokrite z milijoni zoofitov in z množico alg. Glena je bilo tako na debelo:, da bi se bil g težavo ril naprej, če ne bi imel tako dobre palice^. Ko sem se ozrl, sem videl v, ozadju belo luč našega «Nautilusa», ki je v tej razdalji postajala čimdalje bledejša. Skale, ki sem jih pravkar omenil, so se vrstile na oceanskem dnu v povsem pravilni vrsti, ki si je nisem mogel pojasniti. Opazil sem, da imajo podobo ogromnih brazd, ki teko nekam v neprodirno temo, in si nisem mogel ustvariti niti najmanjšega pojma o njihovi dolžini. Pokazale soi se tudi druge značilne posebnosti, ki si jih nisem mogel pojasniti. Zdelo se mi je, da moje svinčeno obuvalo mandra okostje, ker sem slišal čisto določen siuh hrušk. Kakšna planota se je razprostirala pod najinimi nogami? Rad bi bil vprašal o tem kapitana, toda brez govorjenja z znamenji bi se na morskem dnu ne mogla sporazumeti. Rdečkasta lučka, je postala večja. Obzorje je zažarelo v plamenih. Da je pod vodo mogoče takšno ognjišče, me je na vso moč vznemirilo. Ali je to električno1 izžarevanje, ali je kakšen učenjakom še neznan pojav? Ali pa je celo delo človeških rok? Kaj, če najdem na morskem dnu tovariše in prijatelje kapitana Nema, ki se prav tako kot on ukvarjajo s skrivnostnimi pustolovščinami pod vodo, in h katerim prihaja zdaj Nemo v obiske? Morda je tu spodaj cela naselbina ljudi, ki so se naveličali zemlje in njenih tegob in so odkrili svobodno življenje na. oceanskem dnu? Take in podobne bedaste, neverjetne misli so me pričele mučiti. Moj duh je bil toliko vznemirjen od čudovitih novosti, ki sem jih srečava,1 na vsakem koraku, cla bi se ne bil prav nič začudil, če bi bil zašel v kakšno podmorsko mesto na dnu, o katerem je kapitan Nemo toliko sanjaril. Najina pot se je čedalje bolj jasnila. Bleda luč je svetila na vrhu osem sto čevljev visokega hriba. To, kar sem videl, je bilo samo odsev, ki se je odražal v kristalnih morskih plasteh. Izvor neumljive svetlobe je utegnil biti na nasprotni strani. Sredi kamenitih labirintov, ki preprodajo dno Atlantskega oceana, je stopal kapitan Nemo z veliko gotovostjo. Poznal je že to temno stezo. Ne dvomim, da je že parkrat hodil todi in ni mogel zgrešiti poti. Sledil sem mu, kakor slediš človeku, ki mu docela zaupaš. Ob eni uri zjutraj sva bila pri prvem vrhu oceanskega gorovja. Preden sva prišla na vrh, sva morala iti po težavni poti skozi gozd z ogromnim drevjem. Da, bil je pravcati gozd odmrlega, brez-listnatega posušenega drevja, ki se je pod vodo spremenilo v rudnino. Nad drevjem so molelle mogočne, sila visoke smreke. Vse je biilo vidieti kakor ogromen, pokonci stoječ sklad.premoga, ki se je s koreninami oprijel tal iin čigar krone, spominjaj oče na, silike iz papirnatih izrezkov, so se jasno črtale v višjih vodnih plasteh. Stezo- sta pokrivali grez in morska trava, med katero je mrgolelo riešteto drobnih živih lupinarjev. Oprijemal sem se pečin iin se plazil preko prevr-njenih dreves; trgal siem morske lijane, razpete od debla k deblu in plašil ribei, ki so švigale med drevesi. Kljub temu nisem čutil utrujenosti. Kakšno poizorišče! Ni je slike, ki bi lahko pokazala, človeku podobo tega gozda in skalovja, spodaj temačnega in divjega, zgoraj obsijanega z rdečkasto svetlobo!, prihajajočo iz neznanega kraja in odbijajočo se na plasteh oceanske vode. Plezala sva po čereh, ki so se za najinim hrbtom lomile in padale z zamolklim truščem na dno. Na levi in na desni so bile vidne temne soteske, ki so se izgubljale v tajnostni temi. Kapitan Nemo je šel više in više. Nisem maral zaostajati, vse pogumne je sem stopal za njimi, Napačen korak na tej ozki stezi bi pomenil smrt, toda moj korak je bili čvrst, v glavi nisem čutil omotice. Zdaj sem skočil čez globoko razpoko, zdaj sem se smelo zavihtel čez viseče drevo nad prepadom. Plezal sem čez, skale, ki so jedva visele ini sem kljuboval zakonu težnosti Skoraj nisem čutili razlik, ki so se javljale v težki zgoščenosti vocle. Kljub okorni potapljaški opravi, bakrenemu pokrivalu na glavi in svinčenemu obuvalu sem stopal poleg prepadov tako lahkotno in. vešče- kakor divja koza. Zavedam se, da bo ta in oni ob mojem pripovedovanju neverjetno zmajal z glavo. Toda res je billo tako in ne mislite, da vam pripovedujem, kar se mi je sanjalo-. Dve uri sta potekli, odkar sva zapustila ladjo. 2e sva dospela na drugo -stran gozdov j a. Sto čevljev nad najinima glavama se je dvigal vrh visoke gore-, ki je skrival za svojiim stožcem zagonetno- luč, ki sva jo opazila, ko- sva prišla na dno. Tui pa tam se je vegasto vilo- kvišku o-kaimenelo grmičevje. Pod najinimi koraki so prhutala krdela, rib. Pečine so bile polne nepronikljivih razpok, globokih jam, čudJnili lukenj, na dnu katerih je venomer nekaj vrvelo- in .se gibalo. Srce se mi je hotelo ustaviti, ko sem nenadoma zagledal velik morski tipalnik ali so se po-m-olile iz razpoke strahovite škarje. Na tisoče svetlikajočih se točk se- je bliskalo spodaj. Bille so oči lupinarjev, ki so prežale v svojih luknjah, ogromnih jastogov, p-oša- Romarska božja pot mirenskega gradu stni-h polipov, katerih tipalnice so bile podobne neštetim sika j očim kačam. Ta strahotni podmorski svet mi je bil doslej popolnoma neznan. Koliko stoletij so živele te živali v temnih oceanskih globinah? Nisem imel časa. da bi se ustavljal pri takih pojavih. Kapitaji je nep-restan-o hitel naprej. Prišla sva na en-o pravih planjav, kjer so naju čakala nova presenečenja. Uzrla sva slikovite razvaline, ki so razodevale človeško roko. Ogromni kupi kamenja, na katerih si lahko razločil poslednje nejasne obrise nekdanjih gradov in templjev, so bili pokriti s cvetočo navlako zoofitov ali z debelo plastjo grezi iin alg. Rad bil bil vprašal kapitana,, kdo je postavil te skale in kamenje. ?.e sem ga prijel za ro-ko, hoteč ga ustaviti. Mož je samo zmajal z, glavo in mi pokazal najvišji vrh, kot bi hotel reči: «Naprej! Tja vodi najina pot!» Zbral sem poslednje moči in sem šel za njim. Čez nekaj minuit sva dospela na vrh, ki je molel deset metrov nad ostalo skalovje. Ozrl sem se, da bi videli pot, ki sva jo prehodila, Lahko- sem gledal v precejšnjo daljavo. Tedaj me obsine blisk. Glej, saj to je ognjenik! Petdeset čevljev pod vrhom je v dežju kamenja bruhala iz žrela lava in vrela v ognjenih potokih v vodo- Tako je ognjenik kakor mogočna baklja razsvetljeval vso ravan do obzorja. Dejal sem si: podmorski krater je bruhal samo lavo ne plamenov. Za, nje je treba zračnega, kisika, zato se ne morejo razviti pod vodo-. Toda lava, ki nosi, \ sebi princip gorljivosti, se- lahko razžuri do razbeljenosti in kljubujoče premaguje mokri živelj. Plini so se neprestano sukljali iz žrela in lava se je mogočno valila navzdol... Mojim očem so- se razgalile razvaline na morsko dno potopi j enega mesta z razrušenimi strehami, p-revrnjenimi stebri, na katerih sem spoznal sledove toskanskega stavbarstva. Tam zadaj so bile razvaline ogromnega vodovoda tu pa v glen zakopana Akropola; še dalje s,o> bili vidni sledovi pomola, kakor da bi bilo nekoč na obrežju oceana veliko pristanišče za trgovinske in vojne ladje. Vse- naokrog; se je razprostirala dolga vrsta razpadlih zidov in velikih zapuščenih ulic. Kapitan Nemo je pričaral pred moje oči cele potopljene Pompejei. Kje sem bili? Za vsako ceno sem hotel govoriti in bi bil voljan vreči z glave bakreno kroglo, ki mi je zapirala obraz. Kapitan Nemo je .skočil k meni in me je zadržal. Nato je dvignili košček kredi podobnega kamna, stopil k orni bazialtni skali in napisal nanjo eno-, samo besedo: Atlantis. Kakor blisk mi je šinila v glavo miisel: stara Platonova Atlantis, celina, ki se je nekoč potopila, katere obstoj je zanikalo mnogo učenjakov in jo uvrščalo v svet pravljic, medtem kot so bili drugi učenjaki prepričani o njej — ta Atlantida je tedaj ležala pred mojimi očmi in mi jasno pričevala o svoji usodi. Torej se je pogreznila v morje celina, ki je bila nekoč izven Evrope. Azije in Libije, pred Herkulovimi stebri, kjer je bivail mogočni narod At lan to v, s katerimi se je stara Grška zapletla v svoje prve boje. Ti zgodovinski spomini so se mi obudili v prvem hipiu. Čudna usoda me je privedla na enega izmed bregov te celine, kjer sem se lahko z roko dotaknil raizvalin izza pra-dobe geoloških razdobij. Kako žail mi je bilo, da sem imel tako malo časa. Rad bi, se bil povzpel na stirme vrhove, odkoder se odpira razgled čez daljno celino, ki je nekoč spajala Afriko z Ameriko. Kako rad bi bil obiskal razvaline nekdanjih velikih mest. Med tem ko sem sanjaril, se je tudi kapitan Nemo globoko, zamislil. Sainjavo jc stal poleg nekega stebra. Celo uro sva sanjarila na, tem mestu in motrila v blesku lave pod nama razprostrto podmorsko planjavo. Iz, globine je prihajal trušč, se širil po okoliški vodi in mogočno odmeval v neskončnih oceanskih daljavah. Luna je sinila skozi vodne plasti in vrgla nekaj žarkov na potopljeno celino. Samo nekaj žarkov, le slab odblesk - učinek je bil nepopisen. Kapitan se je zdrznil, ošinil s poslednjim pogledom potopljeni svet in mi dal z roko znamenje, da kreneva na pot. Zapustila sva hrib in zavila navzdol. Ko sva se vračala skozi okameneli gozd, sem opazil, da < kamenju, zdaj ga vidiš \f-. mL zopet s paleto in s plat- Slt nom, kjer ti rilše ljubo mu pokrajino. Najsrečnejši je Sirk, ko je z ribiči na lovu. Vsena-okrog1 mir; morje rahlo diha, tam pa ne-skončnoi zvezdnato nebo- Mestni vzduh in nemir Sirk sovraži, ne ljubi! knjig in ne učenih pogovorov. Koreni-ke ima še globoko v naši zemlji. Tak koit je Sirk — preprost, zdrav, svež. ne more biti v slikarstvu drugega kot realist. Kot človek pa, ki mu ni do razglabljanja, ki se ne mota rad po labirintu modernih struj, ki ljubi kontraste, barve, solnce, — ne more biti po tehniki drugo kot impresionist. In to tudi je. Le v portretu je šel korak naprej, za korak na levo. Albert Sirk je iz Sv. Križa pri Trstu, kjer se je rodil 26. maja 1887. Razen ljudske šole je dovršil obrtno šolo v Trstu in akademijo v Benetkah. Razstavljal je malo, tudi delal je malo in že smo mislili, da postane kvečjemu dober profesor in nič več. Ali, ko smo nad njim že obupavali, se je zbudila v njem silna vo- Alberl Sirk: Portret g, H. France Gorše ■------------Gorše je edini slo- venski umetnik, ki ie prišel v teh letih k nam in se je tu tudi ustalil. Rodil se je 1. 1897. v Zame, stecu na Dolenjskem, a tega ne izdajajo* ne njegovi črni lasje ne njegove žareče oči, komaj njegov naglas. Pravi Tržačan je že, dohro znan Slovencem in Italijanom. Človek, ki prost vsakih vplivov zahre-peni v samoti po umetnosti, je gotovo od narave bogato obdarjen. Tako Gorše. Biti bi moral knjigovez, a hrepenenje ga je gnalo na obrtno šolo v Ljubljano in na akademijo v Zagreb. France Gorše: Moja žena Albert Sirk: Kanal Kakor je po telesu slaboten, tako je močan po volji. Bič na poti mu je tudi ambicija., čeprav jo Gorše skrbno skriva za preprostostjo in skromnostjo. Doseči in preseči vise, kar so dozdaj najboljšega ustvarili naši kiparji, to je Goršetov življenski cilj. In to niso samo besede. Od plahih po-četkov se vije njegova pot vedno navzgor. In ko je moč že pešala, se je oglasila z večjo silo volja. Tako s-e je v tej borbi s samim seboj med upanjem in obupavanjem razvijal in raste!. Tisti, ki so ga prezirali, ga zdaj občudujejo. Pri prvih negotovih korakih mu je stal ob strani prof. Repič; zadnje besede na pot mu je dal Meštrovič. Sploh je Gorše prvi Slovenec, ki je izšel izpod mojstrske Meštro-viceve roke. Ali kakor je Meštrovič kot umetnik velik, je kot učitelj nevaren. Mnogo da, pa mnogo tudi vzame. Vse prehitro je njegov učenec tudi njegov medij, ki slepo ponavlja mojstrove besede. Tako tudi Gorše. Ali vsa zadnja Gor-šetova leta niso nič drugega kot hud boj proti Meštrovičevim vplivom. In uspeh je tu. Njegova moč izraza je v tem boju sicer Drugače je gojil posebno pokrajino in portret. Skušal se je tudi v večjih kompozicijah. Kot poskusi so njegove kompozicije zanimive, a dozdaj so le poskusi. Višek je dosegel Sirk v portretih. Tu se je povzpel včasih neverjetno visoko. Njegova posebnost so portreti z ogljem. Ti so toliko bolj popolni, kolikor več moči in odločnosti izražajo obrazi portretira,ncev. Svojega zdravja, svoje moči Sirk v slikah ne more zatajiti in je v tem oziru podoben Novačanu v literaturi. Nežnost in bolehnost prezira. Še njegove pokrajine so vedno polne žarkega solnca. lja do dela.. In od takrat, dalje je sodeloval pri raznih listih, revijah in knjigah kot karikaturist in ilustrator. nekoliko obledela, a njegova dela so pridobila na samostojnosti. Gorše dela, mnogo, mora delati mnogo. Prej je delal mnogo za cerkve, zdaj se bavi večinoma s portreti, a ker je tu in tam prisiljen na, kompromis, prihaja njegova umetniška moč docela, do veljave samo v kompozicijah. France Gorše: Sv. Frančišek Asiški Gorše je ekspresionist. Rad poudarja duševnošt stvari, čeprav pri tem zunanjost nekoliko deformira; ob enem pa je mojster linije. Neverjetno je, kako zna Gorše pravilno raznihati linijo, da pride v skladnost s poudarjenim izrazom! Kar ima Gorše risb, so vse kot načrti za kipe. Z barvami nima rad opravka. Kipe dela. v mavec, v les, v kamen in v bron. Čim trši je materiali, tem rajši se spravi na delo. Največ dela v les. Njegova posebnost so portretni reliefi v les. Ali ti so zgolj drobnjad. Po laskavih ocenah slovenskih in italijanskih kritikov upa Gorše na kakšno večje delo, da se denarno nekoliko opomore in ob enem lahko dokaže vso svojo moč. Veno Pilon Pilon je pravi A meri kanec,''gibčen, praktičen, zdrav. Povsod se ti naglo vživi, v vasi, v trgu, v velemestu. On ne pozna razdalj: danes pride v kinematograf v Trst, jutril gre h koncertu v Gorico, pojutrišnjem se ti gre kopat v Seslja,n. Če je treba seže po delu, po kateremkoli delu. In pri tem se ne cmeri, ne toži, rajši kaže v ošabnem smehu svoje zlate zobe'. Pilon ljubi zelo izpremembo; solnce in senco, mir in nemir, tišino dežele in šum velemesta. On zna biti skromen in prešeren, zna skopariti in razsipati. Drugačnega Pilo-na pozna njegova Ajdovščina kot ga pozna Pariiz, Nekaj vsega tega je tudi v njegovih delih. Od razstave do razstave se izpreminjajo. Vse ga miče in vsega se zopet naveliča. Nekoč je slikal s pasteli, potem z oljem, nato se je vrgel na grafiko, zdaj se ukvarja celo s kiparstvom. Ne čudiš se niti, če ga zasačiš pri pisanju kritik ali celo pri zlaganju pesmi. Isti nemir opažamo pri njegovih študijah. Študiral je na akademiji v Pragi, potem v Firencah in nazadnje na grafični šoli na Dunaju. Nikjer ni vzdržal dolgo. V enem oziru pa je Pilon zelo konsekventen: vedno mladeniški je, ni literaren, ni arhiven, ampak življenski. 1 —---—*—■';-. ■■' - ........ ' ,.;;• i i. f x jgt'^4 m 1 - 'V ", \ II...mir ' v:' Veno Pilon: Portret Pavle Med slikarji se vedno rad bori v prvih vrstah levice. V Pilonovih slikah vidim odpor proti stari umetnosti, odpor proti sladkaniu, gost obes? dn ost i in rokokoški navlaki v umetnosti in boj za elementaren izraz. Zato so njegove stvari enostavne, grobe, ampak silne. Tako po vsebini, barvi in formi, V portretu je Pil on. psiholog, ki se ne klanja, ne hlini, ne retušira potez, ampak z brezobzirnostjo trga smehljajočo se krinko z obraza in ti kaže, golo notranjost, češ: poglej se, tak si! Še nekaj zelo značilnega ima Pilon na sebi: silno strasten je. Erotika je zanj prizma, skozi katero gleda svet naokoli. Še njegove pokrajine in tihožitja ne morejo zatajiti njegove erotike, da o aktih in portretih niti ne govorim. Pilon se je rodil 22. septembra. 1896., je torej še mlad, vendar je precej znan ne samo med nami, ampak tudi v tujini1. Malokateri umetnik je toliko razstavljal kot on. Razstavil je že v Trstu, v Gorici, na Reki, v Benetkah, v Rimu, v Ljubljani, v Zagrebu, v Splitu, v Sarajevem, v Varšavi, v Pragi, na Dunaju, v Berlinu, v Curihu in v Parizu. V nekaterih mestih po večkrat. Pilonova dela so raztresena že po vsej Evropi; nekatera so v privatni lasti, druga pa visijo po raznih narodnih galerijah, tako v Ljubljani, v Zagrebu in v Pragi. Kritiki si o Pitonu še niso popolnoma edini. Med tem ko ga nekateri proglašajo za stvaritelja, novega, slikarskega sloga, mu drugi nasprotno očitajo razne pariške vplive in se zgražajo nad mesenoistjo njegovih aktov. V tem pa so si vendarle vsi kritiki složni, da je Pilon izredno, talentiran slikar, od katerega lahko pričakujemo še velika- dela. Albert Širok. Veno Pilon : Log Veno Pilon: Pokrajina (za Ajdovščino) Dvoje slikarskih jubilejev Leto d vajsetosmo je bilo bogato na obletnicah. Likovna! umetnost jih je praznovala lepo vrsto. Diirer in Goya sta bila naj -važnejšai med njimi. Nemci so praznovali štiriiSitoletnicoi Duretfjeve smrti s slavno-stmi, ki sio-trajale celo leto: predavanja, razstave, publikacije itd-; počastili so ga celo s posebnim pivom, ki so mu nadeli častitljivo ime «Durerbier». No, Španci niso v ničemer zaostajali in stoletnica Goyeve smrti je bila prav tako vneto proslavljena. Ker pa Španci niso vneti za pivo,, so si omislili Goysko sladkorčke. Življenje Durerja in življenje Gove nas učita, da, je umetnost nekaj podzavestnega, ki se nenadoma sprosti v duši izvoljenca brez posebnih predpriprav in posebnega uvajanja. Diirer pojmuje umetnost'kot rokodelstvo in le na, tak načiln — brez zanosa — zamore spočeti velika dela Goyevo življenje ni sicer tako jasno in preprosto, kakor Diirerjevo, vendar so tudi njegova, najboljša dela iz dobe, ko slika izključno zase, ne da bi mu bilo pri tem treba odgovarjati naročniku ali pa javnosti. Albrecht Diirer je najslavnejši in najgloblji nemški slikar. Sicer je bil njegov oče Madžar, vendar je njegova umetnost tako izrazito nemška, da Albrecht Diirer: Lastni portret. mu že sama zadošča za pripoznanje domovinske pravice. Rodil se je v Nurnbergu 21. maja 1471. Radi izredne nadarjenosti ga je oče imel zelo rad. Dal ga je v šole in ko se je naučil pisanja in branja, ga je vzel v svojo delavnico in ga uvajal v skrivnosti urarske iln zlatarske umetnosti, ki je bila družinski poklic rodbine Durerjev. A mladi Diirer se je že v zgodnji mladosti začel zanimati za slikarsko umetnost. Oče ga je poslal v šolo k Mihaelu Wolgemuthu, obžaluje pri tem, da, se mora odreči tako nadebudnemu nasledniku. Mihael Wolgemuth je veljal takrat za najboljšega, slikarja, vendar je bila ustvarjajoča sposobnost malega Durerja tako močna in tako dozorela, da se od svojega učitelja ni mogel naučiti nič drugega kot tehnične spretnosti. Veliko bolj je vplival na Durerja Martin Schongauer s svojimi lesorezi. Ko se; Diirer po dovršenih študijah pri Wolgemuthu odpravi na potovanje preko večjih nemških mest, ga namerava obiskati, da mu izrazi svojo- naklonjenost. Ko pa dospe v Kol mar, dobi tam le njegove sinove, ker je, bil Schongauer medtem že umrl. Nekaj podobnega se mu je pripetilo pozneje, ko ga je Manitegna povabil v Man-tovo in se obisk ni mogel izyršiti, ker je Mantegna umrl prav ko je bil Diirer na poti. Diirer nadaljuje svoje potovanje preko Bazla, in Strassburga in se pomudi v vsakem važnejšem mestu, kot vajenec v tamkajšnjih slikarskih delavnicah, da se tako praktično izuči v najrazličnejših panogah slikarske umetnosti. Prav posebno mu je to potovanje koristilo za poglobitev svojega znanja v grafični umetnosti. V Bazlu dogo-tovi lesoreze za « Pismo sv. Hieronima«, ki ga je izdal tamkajšnji tiskar Keissler; slična naročila dobiva tudi v drugih mestih. Po štiriletni odsotnosti se vrne leta 1494. domov, da se poroči z Nežo Frey, ki so mu jo bili starši izbrali za nevesto. Istočasno se odpravi prvič v Italijo — vsa j tako bi s,e dailo sklepati po nekateih slikah iz te dobe, ki močno spominjajo na kraje južne Tirolske in severne Italije — a le za kratek čas, ker si v tem času ustanovi v Nurnbergu svojo lastno slikarsko delavnico; s tem prične prava doba njegovega samostojnega, umetniškega delovanja Spočetka deluje neopa-ženo, in skromno, a polagoma začne rasti in ko dovrši svoje slovite lesoreze «Skrivno razodetje«, «Veiiiki Pasijon«, «Mali Pasijon« in «Žiivljenje Matere Božje«, se njegova sposobnost pričenja uveljavljati, četudi le počasi, ker so njegovi sorojaki preveč trdoživi, da bi mu takoj priznali sloves, ki mu gre. V jeseni 1505. zapusti Diirer Nurnbeig in gire v Benetke. Tamkajšnji nemški trgovci so ga biti poklicali, da jim poslika, tržne prostore; njegov prijatelj Pirklieimer pa ga je naprosil, naj mu poišče nekaj draguljev in biserov. Bivanje v Benetkah je za Durerjev umetniški razvoj neprecenjive važnosti. Dii-rer je vzrastel na razvalinah srednjega veka. Albrecht Diirerj Glava otroka Človek je po takratnem mnenju le neznaten drobec vesoljstva in življenje je minljivo in za pokoro; zgolj predpriprava za onostran-sko blaženost. Srednjeveški slikar slika v tem zmislu in Dtirer mu sprva na tej poti sledi. V Italiji je bilo renesansa takrat v popolnem razmahu, človek renesanse je po visem nasproten človeku srednjega veka. Nova doba pojmuje človeka kot središče in gospodarja vsega stvarstva. Narava je vzor reda in lepote, kult telesa je na prvem mestu. Tudi v tehniki se Diirer v Benetkah izpopolni. V splošnem je Dtirer vsestransko popoln risar in graifik, slikarsko pa ni preveč izurjen. Skrivnosti barvnega izraza mu niso še znane. Šele v Benetkah se lahko seznani z neilzičrpljivo slikarsko tehniko, .s široko kompozicijo in s perspektivo. Durerjevo bivanje v Benetkah je navdušujoče. Italijani ga visoko čislajo, pred vsem kot grafika, a tudi v slikarstvu ne zaostaja za njimi, ko dovrši «Maiter Božjo rožnega venca« in «Madomo s kanarčkom«. Celo doz in patrijarh ga prideta obiskat. Mesto bi ga rado pridržalo, a on se odpove vsaki časti in se vrne domov. Medtem so tudi, v Nurnbergu spoznali vso veličino njegove umetnosti in cesar Maksimiljan I. ga imenuje svojim dvornim slikarjem. Iz te dobe so njegovi tako zvani «mojstrski bakrorezi«, med katerimi je »Melanholija« svetovno znana. To je eno izmed onih redkih del likovne umetnosti, ki jih mora vsakdo poznati. Leta 1520. zapusti Dtirer vnovič Nurnberg. To pot pa obišče nizozemske dežele. Povod njegovega potovanja je smrt Maksimiljana, ker se mora iti Dtirer predstavit njegovemu nasledniku Karlu V., da izprosi še za, nadalje letno podporo, ki mu jo je bil Maksimiljan dodelil. Namen je tudi že takoj dosežen, a Dtirer nadaljuje svoje potovanje po važnejših belgijskih in holamdiskih mestih, kjer je vsepovsod! z velikimi častmi sprejet. Podrobno poročilo tega potovanja nam je preskrbeli Dtirer sam, ker je vodil zapisnik o vsakem najmanjšem dogodku, kil mu je prisostvoval. To potovanje je bilo za njegovo življenje usodno. Nekje se prehladi, in ko se vrne v ■ Nurnberg, podleže zavra 1 ni bolezni 6. aprila 1528. V tem izdela še veliko slovitih del, med katerimi so splošno znani « Štirje apostoli« ali « Štirje temperamenti1«. V tem delu doseže namreč tudi slikarsko tako popolnost, da bi mu niti Benečani ne imeli pri tem ničesar, oporekati. Povsem svojevrstno pa je Durerjevo delovanje na polju slikarskega vzgojnega slovstva. Rekli smo že, da je imel Dtirer svojo slikarsko delavnico, kjer je zaposloval večje število učencev. Kako tesno je bilo sodelovanje učencev z učiteljem, nam dokazuje dejstvo, da se je marsikaka slika, ki so jo izdelali Durerjev i učenci, pripisovala Dti-rerju samemu, kakor tudi obratno. Pri tem je imel Dtirer priliko spoznati, kako velike važnosti je nazoren študij razmerij človeškega telesa. V dobi, ko je bila narava postavljena na vodilno mesto, je bilo pač treba spoznati pred vsem tajne zakone splošnega reda. Spričo pomanjkanja živih modelov, posebno ženskih, je Dtirer spisal razne tehnične razprave, bodisi o razmerju teles, o Fr. Goya: Uslrelitev upornikov fckom pouličnih bojev dne 3. maja 1808 (Madrid) perspektivi in sličnem, ki so bile delj časa dokaj merodajne. Sliki, ki jih mi prinašamo, so si tehnično in vsebinsko dokaj različni. «Lastni portret« je nastal pred bivanjem v Benetkah in očituje še močno globoko mističnost srednjeveškega človeka. «Obraz otroka« pa je nastal veliko pozneje, ko se je kult človeškega telesa, kot cilj sam zase, že mogočno razbohotil. Francisco Goya se je rodil v Fuendetodosu 30. marca; 1746-Njegov oče je bil navaden kmet, a se je pozneje preselil v bližnje mesto Saragozo in izvrševal poklic zlatarja. Mladi Goya je preživel svojo mladost brezskrbno in prosto v naravi. Potepal se je po rojstni vasi, pretepal se s tovariši in risal prve stvore, svoje plodne domišljije v pesek na cesti. Ob neki ta;ki priliki ga je opazil o. Feliks Salcedo iz Sa- Fr. Goya : Lastni portret. ragoze in spoznal nadarjenost ndadega slikarja. Vzel ga je s seboj v mesto in ga dal v šolo k slikarju Martinezu. Goya ni bil vzoren učenec. Do svojega tridesetega leta se je rajši potepal po svetu brez miru in brez prestan-ka. Zdaj je v Saragozi, zdaj v Madridu, zdaj v Rimu, pa spet v Saragozi, vsepovsod kot vročekrven in razpaljen španski ljubimec, ki pleza ponoči po> zidovih in si išče pravice z nožem v roki. Ko pa se vrne 1774. v Madrid, se tok njegovega življenja izpremeni. Odlo- čilnega pomena so bila pri tem naročila kr. opnarne sv. Barbare. Goyo, je bil namreč poklical tedanji visokočiislani slikar Mengs in mu poveril nalogo, da izdela osnutke za opna ali stenske preproge. Goya se je lotil dela z vsem svojim mladenilšlkim navdušenjem in izlil v te prizore iz španskega narodnega življenja vse svoje naj plemenitejše občutke in čuvstva. Slikal je kmete na polju, slikal mladino V naravi, slikal gospodo, ki si išče razvedrila s plesom, z igrami, z, nedolžnimi šalami. Povsod diha pokoj in zadovoljstvo. Opnarji sicer z deli niso bili zadovoljni, ker so bila precej sitna v izvedbi, a javnost ni sodila talko in prisodila, Goyi ime in sloves, ki ga jei bil vreden. Vojvoda D'Osu-na mu je naročil, naj mul poslika v istem slogu dvorec, in leta 1785. je bil imenovan za podpredsednika akademije. Čez nekaj časa postane predsednik akademije, koij za tem pa dvorni slikar. Življenje na dvoru je za Goyo pravo zmagoslavje. Vsi so želeli imeti sliko z njegovim podpisom. To navdušenje nam bo razumljivo, če pomislimo, da se je tudi kralj dal slikati od Goye. Iz njegovih pisem te dobe izvemo, da se ni dobro počutil v tej družbi. A Goya ni bil človek, ki bi se zlepa zmedel. Njegovo preprosto poreklo ga je tem bolj usposabljalo, da se je postavil nad to neiskreno množico, kot odkrit sodnik, ki ima nalogo, da joi zaznamuje. Tako si je mogoče razlagati slike iz te dobe1, ki diha iz njih pritajeno Goyevo omalovaževanje in pomilovanje. Evo vam1, kako pride do one slovite slike «Rodbi!na kralja Karlai IV.». Ves dvor je na njej naslikan V groteskni; stoji, ki se ujema s stališčem, katerega je dotična oseba v življenju zavzemala, Goya se v obsodbi teh nestvorov človeške družbe ni zmotil. Zadostovalo je par let, da se je človek lahko prepričal, kako brezmočen, da celo, kako podel je bil španski dvor. Kralj je svojo deželo Napoleonu enostavno prodal, samo da reši svoje življenje. Ko je narod videl, da ga je kralj izdal, je sam prijel za orožje in se z vso silo uprl osvoj ujoči francoski vojski. Goya je temu razšulu in temu razpadu domovine prisostvoval in srce mu je krvavelo. Ovekovečil je te mračne dni v zgodovini svojega naroda. «Prizor 3. maja«, ki ga prinašamo, je ena izmed njegovih najslovitejšiHi slik. 2, maja 1808. se je ljudstvo v Madridu uprlo in napadlo Muratovo konjenico. Boj je bil krvav, a Murat se je znal kruto maščevati. Naslednjega dne je dal upornike pol o,viti in jih postreliti zunaj mesta. Temu prizoru je Goya osebno prisotstvoval, zato nam ga je znal tudi prikazati v svoji najrealističnejši luči. Na sliki vidimo skupino upornikov, ki jo francoski vojaki brez usmiljenja pokončajo ob medlem svitu velike svetiljke. Goya. je rezko obsodil vojno in izdelal zbirko ujed- razi ves gnus. Z dvora se umakne gluh in star v svoj dvorec oh Menzanaresu, ki zadobi ime «La: Ouinta del Sordo». V njej da duška svoji mračni domišljiji in slixa fantazme in privide po stenah, po platnu, po papirju, sploh kamor pride, privide, ki bi jim še sam ne znal ne imena ne utemeljenosti. Tako dovrši tudi svoje poslednje zbirke ujedkovin «Hudomušja», «Pregovori» in «.Bilkoborbe». Ko se iz Španske umaknejo Francozi in se na. dvor povrne Ferdi- Goya je tej novi okolici že popolnoma tuj, da se rajši preseli v Bordeaux, kjer umre 16. aprila 1828. Njegovo truplo je bilo položeno v grobnico prijatelja; ko so ga pozneje hoteli prenesti v domovino, so morali: prenesti obe trupli, ker ni bilo mogoče natančno ugotoviti, katero je njegovo. «Lastni portret«, ki ga prinašamo, je iz dobe, ko je bil Goya na dvoru in nam ga kaže v vsej moški dozorelosti. h. š. kovin, ki nosi naslov «Strahote vojne». Sploh se Goya v tem času popolnoma izpremeni. Njegova tehnika, ki je nekoč ljubila živahne in sočne barve, ki je iskala večkrat sijaja v pestrih in bogato vdelanih oblačilih, se sedaj poenostavi, da z jezno in rezko potezo iz- nand VII., se Goya odpravi v Bordeaux, kjer najde še nekaj tovarišev. V domovini je pusto zanj in ni nikogar, ki bi ga razumel in upošteval. Sicer mu kralj odpusti, da je bil med francosko okupacijo še vednoi na dvoru, in ga potrdi v naslovu dvornega slikarja, a Francisco Goya : Strahote vojne. Sv. ]anez v Šebreljah Rabeljsko jezero Bukovo (Fol. Seljak) Opatjeselo na Krasu po obnovitvi Vojna spominska cerkvica nad Pologom Rojstvo povesti Stavil bi, da nihče izmed čitatelj ev ne pomisli, kakšno pot je naredila povest, preden je prišla v obliki knjige v1 njegove roke. Če pa na to pomisli, si morebiti tega jasno predstavljati ne more. Veliko je pisateljev, ki svojih povesti dolgo vrsto let več ne vzamejo v roke. Ne le radi tega, ker so razočarani nad seboj, tisto zopernost jim vzbudi fizični napor, mnogostransko popravljanje, branje povesti in korektura. Mislim, da ne trdim napačno, če rečem, da tudi tisti, ki povest stavijo, tiskajo in vežejo, ne uživajo umotvora; tako kakor čitatelj, ki se je naročil na knjige «Goriške Matice», plačal pet lir in ki se v prostem času ves potopi v njihovo uživanje. Čitatelj je nekak tiran, ki zahteva užitka, bere, se namrdava nad vsebino in nad obliko knjige, pri tem pa ne ve, koliko možganskega napora in gibov rok je bilo treba, da je naročnik «Goriške Matičen lahko lagodno sedel in bral. Oglejmo si pot, ki jo napravi katerakoli povest iz pisateljevih možganov v čitatelje-ve roke. Pri pisatelju je zadeva najtežja. Pri urednikih, v tiskarni, v knjigoveznici gre delo, odkar pomnimo, po nekem preizkušenem vzorcu naprej. Vsak pisatelj pa ima svoj poseben način umetniškega ustvarjanja. Le težko je dognati neko skupno pravilo. Poleg tega še to: v tiskarno ali knjigoveznico lahko stopimo kadarkoli hočemo in si ogledamo, kako se vrši delo, ali kako naj stopimo v pisateljeve možgane in v njegovo srce? Poleg tega so pisatelji čudaški ljudje, ki ne zaupajo radi svojih tajnosti. Le s težavo smo prodrli v delavnico nekega pisatelja, na katerega se bomo opirali pri sestavi tega spisa. Ta pisatelj sicer ne nosi dolgih las in črne kravate in tudi trdi, da vino ni neobhodno potrebno za lepo povest, kot hočejo vedeti vsi rodoljubni čita-. tel ji, ki se naivno pridušajo, da Ivan Cankar sploh ni mogel pisati, če ni pil. Bodi povedano na tem mestu, da je resnica le to, da Ivan Cankar sploh ni pil, če je pisal. Tudi našega pisatelja sem vprašal, kako vendar piše, če nima literčka na mizi. Skoraj me je klofutnil, tako je bil hud. «Ali še ne veste tega«, je dejal, «da pijanec dela in govori same neumnosti? Kako torej hočete, da bo umetnik v vinjenem stanju ustvarjal večne umoftvore in pisal besede, o katerih nato kritiki čečkajo cele knjige in jih ne izčrpajo. Da so nekateri pisatelji preveč pili, jim je pomagalo v grob, ne pa do pisateljske slave. Ko bi bili morali dozoreti in ustvarjati najboljša dela, jih nikjer več ni bilo. Poglejte Bernarda Sliawa, poglejte Ivana Tavčarja! Sedemdeset let sta imela, ko sta napisala svoje najlepše stvari.» To je resnica! Vprašal sem: «Kako pridete na idejo nove povesti ?» «Na idejo!» se je zavzel pisatelj omaio-važevalno. «Vi mislite na snov. Ob sličnem vprašanju se vselej spomnim na pesnika Medveda, ki je zapisal: Pisatelj, ki misli da nima snovi, podoben je možu, ki v vodi stoji, v roke si pljuje, da ribe lovi. Spomnim se tudi na Dostojevskega, ki je zelo pridno prebiral dnevne notice in kriminalno kroniko. Vsaka sodna razprava nam nudi snovi za en sodobni družabni ali socialni roman. Snov je treba le pravilno zgraditi in izoblikovati. Poleg tega je treba, da pisatelj hodi z odprtimi očmi po svetu in Povest se „kuha" v pisateljevih možganih. gleda, kaj se godi okrog njega. Koliko je konfliktov, ki nam jih nudi življenje! Kadar človeka katerakoli stvar zaboli v srce, je vredno, da si jo zapomni. Glejte, tako si naredim to ali ono kratko notico in jo vržem v svoj predal, da se o primernem času zopet laže spomnim nanjo. Če bi vse to napisal....» je pisatelj zamahnil z roko. «Kdaj pa se odločite za kako snov?» «Ta ali ona snov mi pride pogosto v spomin. Vzplava na površje in zopet izgine. Nekatere snovi zorijo hitreje, druge počasneje, nekatere sploh ne bodo vzzorele. Včasih me zbode kaka ideja tako nenadoma in tako živo, da je ne morem več nositi s seboj. Čas prihaja, da jo je treba napisati. Snov sama na sebi pa ne zadostuje, treba jo je vsestransko premisliti in preživeti. Veste, kaj se to pravi? Toliko misliti nanjo, jo tehtati, ljubkati, da vas obide strahovita strast do nje. Konflikt se veča, osebe rastejo pred očmi, dobivajo določnejšo obliko, snov raste, kipi, dozoreva....» «Oprostite,» sem ga prekinil, «ali si osebe, ki jih ne poznate, ustvarite#sami?» »Ustvarim si jih, izmed ljudi pa si izberem tiste modele, ki so zanje najbolj pripravni. Ljudje^ so enostavni. V eni sami mestni ulici lahko najdete vse vrline in slabosti vsega sveta. Saj ljudje niti sami ne vedo, kdaj in kako še razodevajo.« «In nato začnete pisati?« «Nato začnem pisati,« je dejal pisatelj kratko in me gledal s takim pogledom, kakor cla bi najrajši videl, če izginem. «Kako se to vrši?« «Pisanje? To je težko povedati. Po tednu omotice, ko stoje osebe in dogodki v glavnih obrisih pred človekom, pritiska človeka nevidna sila k pisalni mizi. Vselej naredim kratek obris vsebine, ki se ga pa ne držim natančno. Nehote js© značaji med pisanjem drugače razvijajo, zato moram izpreminjati tudi dejanje. Sicer se tega še zavedam ne, to raste samo iz sebe. Nekoč sem bral, da je pisatelj, kadar piše, napol v podzavestnem stanju. Tega prepričanja sem tudi jaz-V tako stanje se ni treba vživljati z umetnimi sredstvi; kadar je človek čuvstveno in miselno za povest dozorel, pade nenadoma vanjo. Mene se tako stanje drži teden ali dva. Telo je mrzlično, človeka vse moti, vse ga razburja, jed in spanje. Rad bi delal naprej po dvanajst in več ur na dan, dokler delo ni končano. Natančno vam tega stanja ne znam popisati, a naj zadostuje, da rastejo pred človekom pokrajine in osebe v tako popolni krasoti, da je ves zadivljen nad njimi. Kopičijo se in vas hočejo zadaviti, pri tem pa se duh bori z izrazom, ki je preneroden, da bi mogel vse tako povedati kot človek vidi. Ne sramujem se priznati, a še danes lahko pokažem s prstom na tista mesta, pri katerih sem nezavedno jokal, ko sem jih pisal. Rad bi vam še več povedal, a ne znam. Rečem samo še, da bi užitka, ki ga imam pri pisanju, ne dal za vse druge užitke na svetu...« «Piavite, da traja to do dva tedna? Ali vas to utrudi?« «Več bi ne mogel prenesti. To je vzrok, da pišem zelo naglo. Izčrpa me živčno.« «Svojih del ne prepisujete?« «Nobene stvari ne napišem samo enkrat, Prepisujem ali narekujem na stroj. Moja pisava v koncepciji je strašna, nečitljiva. Če pišem počasi in lepo, me silno moti. Enkraten prepis, pri katerem popravljam delo stilistično in jezikovno, mi zadostuje. Bistvenega ne izpreminjam. Po navadi vsi pisatelji prepisujejo, nekateri celo po večkrat, so pa tudi taki, ki pišejo svoja dela samo po enkrat.« «Vendar, ko je povest napisana, vam napravi to veselje?«, sem ga vprašal. «Nikoli. Takrat začne izpraševanje vesti. Osebe povesti se mi režijo ko spake, dejanja se mi vidijo premalo motivirana. Obupan sem pogosto do dna duše. Najrajši bi pisal vse skupaj še enkrat. Navadno me šele mnenje kakega človeka, ki je povest bral, pomiri.» «In potem?« sem vprašal. «Potem? Rokopis še enkrat prečitam, ga zavijem v papir in ga nesem uredniku, oziroma založniku in sem iz srca vesel, da povesti več ne vidim.« Torej povest je pri uredniku, pisatelja smo izprašali, on nam ničesar več ne pove. Potrudimo se k blagorodnemu gospodu, ki ima po navadi brado in naočnike, sedi med učenimi papirji in grize konec cigare. On nam prijazno ponudi stol, prekriža roke na. trebuhu in gleda, kaj mu hočemo. Baš ima povest pred seboj, ki jo je prebral do konca; na njegovi desnici leži Breznikov «Slovenski pravopis«, na levici ga straži Koštialov «Brus». «Kakšna je vaša sodba o najnovejši povesti našega pisatelja?« VI. 81 Urednik, ki je že po svojem poklicu vseveden gospod, pogladi z roko po svoji črni bradi in pravi: «Povest bi bila dobra... Povest je tako rekoč dobra. Živo pisana, z ognjem, snov napeta... tu pa tam, kak slovniški pogrešek... Ali se vam ne zdi, da naš pisatelj prenaglo piše?« Seveda, mi na to ne moremo ničesar odgovoriti. Mi gledamo v blagorodnega gospoda urednika, čigar sveta dolžnost je, da ugotovi, če povest odgovarja političnim, moralnim in založniškim interesom, če ni pisatelj zagrešil kake vejice proti Brezniku, poleg tega še, če v svoji naglici ni pozabil, kako se junaki njegove povesti imenujejo in je Janez v začetku knjige postal v zadnjem poglavju Peter. Končno, ko je vse to ugotovljeno, je treba dobro premisliti, ali bo povest «vlekla za preprosto ljudstvo1«; slednjič je važna tudi ugotovitev, če ni predolga ali prekratka, kakor da so vse dogodivščine na tem božjem svetu natančno nekaj čez sto strani dolge. O vsem tem se lahko z urednikom pogovorimo. Dal nam bo blagohotnih odgovorov, celo za svet nas bo vprašal, zakaj njegovi nazori koncem koncev niso docela trdni. «Kaj bo s povestjo?« ga vprašam. «Kaj bo s povestjo? V tiskarno jo pone-sem. Ali greste z menoj ?» Tiskarnar vzame rokopis v roke, ga naj-prvo potežka, kakor da ga ceni na kilograme, nato oslini palec in kazalec in ga začne listati. Obraz mu spreleti zadovoljen smeh, zakaj 2'okopis je čeden, pisan na stroj. Ko prešteje in preudari, reče: «Nekaj nad sto strani bo.» To sicer ni nič novega. Nato vpraša: «Kako bomo stavili? Katere črke?« «Garmond.» Beseda garmond pomeni črke, s katerimi je stavljen članek, ki ga cenjeni čitatelj pravkar čita. Nekoliko drobne j še črke se imenujejo borgis, najdrobnejše pa petit. « Širina?« «Kakor po navadi. Osemnajst cicero.« Cicero je posebna tiskarska mera za širino stavka, ki znaša približno pol centimetra. Ravna se po velikosti knjige. Zadeva s tiskarjem je opravljena. Založnik se je bil glede cene in papirja že poprej zmenil, podpisana pogodba je v žepu. Rokopis roma k črkostavcu. Ta človek sedi pri stroju, ki je zelo podoben sprednjemu delu žiraife. V tem stroju, ki ga goni električna sila, se topi na plinu svinec s cin-kovino, ki je potreben za vlivanje črk. Da bi vam stroj natančno opisal, je nemogoče. Če ga ne vidite, si ga ne morete prestavljati. Povedati pa, vam moram že naprej, da se za knjige in časopise ne stavijo več črke ena k drugi kot nekdanje čase, ampak so nas Amerikanci osrečili z iznajdbo stroja, ki se imenuje «linotype« (lajnotajp); ta stroj sproti vliva črke. Pomislite, za vsako knjigo, za vsak časopis vlijejo novih črk in jih po uporabi zopet raztopijo. To pa se vrši zelo naglo. Stavec pri linotype-u Pred strojem sedi črkostavec, ki vzame s stolice ob strani polo rokopisa, ga pritrdi pred seboj pod posebne vilice, ki mu tudi kažejo vrsto, da ne išče z očmi, in tipka. Kako tipka? Ali ste že videli pisalni stroj? Seveda, v vsakem uradu šte že lahko opazili, kako pišejo nanj. S prsti tolčejo na gumbe, ki imajo napisane črke. Isto je tudi pri tem stroju. Stavec dela tako nekako kot bi pisal na stroj. Stroj pa hrešči, šklepeta, od vrha padajo negativi sproženih črk in se postavljajo v vrsto kot vojaki. Ko je vrsta polna, se vlije raztopljeni svinec pred njo, tako nastane pozitiven odlitek. Pomislite dobro, ne vlivajo se posamezne črke, ampak cela vrsta ob enem. Stroj porine vrsto, ki je podobna svetli srebrni ploščici, iz svoje notranjosti in jo postavi k ostalim. Pa še tako peče, da je ni mogoče prijeti v roko. Ko stavec postavi celo polo rokopisa, jo obesi na kavelj poleg stroja in vzame drugo. Kadar je podstavek, na katerega se nizajo vrste, poln, ga položi stavec na posebno mizo. Tako dobimo kolono stavka. Približno toliko, kolikor znaša ena kolona v dnevnikih, zia kake tri strani navadne knjige. Kolone pomažejo s črnilom, nanje položijo ovlažen papir, čezenj leti valjar, da se črke odtisnejo na papir. To je prva korektura v kolonah. «Zakaj pa to?« boste vprašali. Tudi črkostavec je človek in se laliko zmoti. Namesto «vse» napravi «>sve», namesto «mož» naredi «gož» in še hujše stvari. Časnikarji pravijo temu «tiskarski škrat», v resnici pa je le slabo opravljena korektura. To prvo korekturo opravljajo ponekod tiskarne, drugod uredništva in založništvo. Črkostavec postavi znova vse tiste vrste, ki so imele pogreške. Stare vrste vržejo v stran, nove denejo na njihova mesta Seveda je tudi tiskarski škrat kriv, če vržejo napačno vrsto proč, tako da imamo dve enaki vrsti, ena pa manjka. Manjkajočo vrsto je treba nato izvohati iz rokopisa. To delo je opravljeno. Meter, ki je nekak poveljnik stavcev, pobere nekega dne kolone in jih lomi pod svojimi rokami v posamezne strani. Vsaka stran dobi svojo številko, knjiga polagoma nastaja. Metfer pri slaganju naslovov Kadar je sestavljenih šestnajst strani t. j. ena pola, jih znova odtisnejo z valjarjem. Vsako stran posebej. To je druga korektura v straneh, ki jo navadno opravi pisatelj. Ne mislite, da je pisatelj sam dober korektor. Prav nasprotno. Tiskovne napake rad prezre, kvečjemu opazi, da so mu stavci izpustili kako besedo ali stavek, ali pa so jo napačno brali in ji spremenili zmisel- Ta popravek ni zadnji. Ko stavci izči-stijo še tiste pogreške, ki jih je opazilo pisateljevo oko, odnesejo šestnajst strani v tiskarski stroj. Tudi tega stroja vam ne morem popisati. Z eno besedo, tako je narejen, da pritrdijo na jekleno ploščo tistih šestnajst strani na tak način, da plešejo ob pogonu stroja pod črnilnim valjarjem tja in sem, stroj požira pole papirja, ki jih poklada gospodična v njegovo žrelo in jih pritiska na črke, ki so namazane od črnila, natisnjene pole pa padajo na drugi strani v poseben prostor. Povest se tiska Ko je prva pola v stroju odtisnjena, jo zganejo in nesejo v pisarno, da vidi tiskar, če so bili pogreški pravilno popravljeni, če je tisk čist, ali če je opaziti kak drug nedo-statek. Če je vse v redu, na dano znamenje stroj zašumi, tiskanje se prične... Kup potiskanega papirja, dva tisoč pol, de.set tisoči pol, kakor je naklada knjige visoka, se veselo gromadi. Tiskane pole nesejo v poseben prostor, kjer se smehljajo same mlade, vesele deklice, ki imajo nalogo, da zgibajo pole. To ni lahko delo. Treba je paziti, da si strani sledijo po vrsti, tudi ne sme ena stran štrleti preko druge — kakšna knjiga pa bi bila to? Zgibanje pol Precej časa traja, da je povest postavljena, očiščena tiskovnih pogreškov, natisnjena in da so vse pole zgibane in zložene v lepe kupce. Zdajci jih je treba še sešiti, da se ne sesujejo. Če ima knjiga osem pol, j o osem pol skupaj; da se delavci ne zmotijo, kako si pole sledijo, ima slednja na spodnji strani zaporedno številko. Knjiga je narejena, le nekaj še manjka. Sešivanje knjige Tiskar plane kar -na lepem k založniku in vzklikne že na vratih: «Knjiga je dotiskana! Kaj pa ovitek? Ali niste rekli, da prinesete sliko ?» Založnik se nasloni na stolico, očividno je zadet. Le počasi se izvije iz njega: «Ti lenuh, ti!» Ta «lenuh» gotovo ne velja tiskarju, ampak slikarju, pri katerem je naročil risbo. Brž vzame slamnik in leti na ulico. Hvala Bogu, slikar je doma. Njegov podstrešni atelje dremlje v vzornem neredu, založnik dobi le s težavo prostor na tleh, kamor položi noge, sesti pa mora na starinski leksikon in na kup risb, ki leže na stolici. «Kje je naslovna stran za povest ?» Slikar misli, misli, slednjič se spomni- V slikarjevem ateljeju «Seveda je narejena. Kdaj je že narejena!» In vendar ni docela prepričan, da je že narejena. Prepričan pa je, da je polovico honorarja že prejel in ga porabil. Začne iskanje, ki se vrši s tako trdo-vratnostjo, da se dvigne oblak prahu pod nizkim stropom. Čudne stvari pridejo na dan. Karikatura odličnega sodnega svetnika v sami srajci, ženski akti, obraz pijanca, zaljubljeni maček na strehi, stvari, za katere slikar že sam ni več vedel, in se Čudi, da so njegove. «No, slednjič 1» Izpod visokega kupa risb je potegnil slikar zmečkan papir, zatisnil eno oko in dejal: «Tu je.» Nato je pogledal: «Evo tu je...» Risba je romala v klišarno, da naredijo iz nje klišej. Kaj pa je zopet to? Klišarna je zavod, v katerem vsako sliko fotografirajo in priredijo njen posnetek z raznimi kemičnimi sredistvi tako, da jo tiskarna more natisniti. Natančno tega ne moremo opisovati, zašli bi predaleč. Omenimo le, da so taki posnetki zelo dragi. Knjiga je dobila ovitek, končana je. Tiskar izbere kak posebno posrečen izvod in ga pošlje z računom vred založniku. Ta knjigo pregleduje, jo obrača na vse strani, slednjič je vendarle zadovoljen. Pisatelj pride po deset izvodov, ki jih razda svojim prijateljem, kateri knjig nikoli ne kupujejo, zato pa so njegovi prijatelji. Eno si morda pridrži, si jo ogleda od zunaj, tu pa tam pokuka tudi vanjo na eno stran, na drugo, da vidi, če stavki lepo tečejo, če so besede zvočne. Toda s tem pisatelj še ni odpravljen. Ne mislim honorarja, ampak kritike. Kaj pravi Kette? «Kritiki so hudi možje, oni imajo sive glave, oni imajo nazore...» Da, oni imajo nazore. Vzamejo knjigo v roko, jo berejo, zmajajo z glavo in napišejo svoje nazore. Ne rečemo, kritikovanje je res težka zadeva. Neredko se zgodi, da eno in isto povest eni hvalijo, drugi pa grajajo. Pisatelju ne preostaja drugega, kot da se smehlja. Pa tudi s tem pisatelj še ni opravil-Knjige pridejo v ekspedicijo. Gospodične zavijajo knjige in pišejo naslove. Knjige se pretakajo na deželo, vsepovsod nastane velik vrvež. Poverjeniki imajo polne roke dela, od hiše do hiše gre glas, da so knjige prišle. «Kakšne so?» Nekdo, ki je v enem večeru požrl povest, pove svoje mnenje. To mnenje ni tako, da bi pisatelju pognalo kri sramote v obraz, če bi ga slišal. Godi se tisto, kar je za pisatelja razen trenutkov ustvarjanja najlepše. Njegova povest gre skozi tisoč rok, njegova, beseda se pretaka v tisočere duše, njegova čuvstva se prebudijo v tisočerih srcih v novo življenje, njegovi junaki, prizori, pokrajine ožive na svoj poseben pester način v domišljiji tisočerih ljudi. Na tistih mestih, na katerih je tekla pisateljeva solza, teče tudi njihova solza. Skoraj nihče ne misli na pisatelja. Vendar pisatelj misli na svoje čitatelje, podzavestno se pretaka vanj potisočerjeno ugodje, ki ga je napravila njegova povest. To je tedaj pot povesti iz pisateljeve domišljije, iz njegovega, razuma in čuvstva skozi založniške, tiskarske in knjigoveške roke v vaše duše. Pisatelj in čitatelj sta na dveh skrajnih koncih tega snovanja, a sta si vendar najbližja; vsi drugi so le posredniki. Občinstvo je dalo pisatelju snov in like za povest, da jo sprejme od njega in si ogleda skozi steklo njegove duše svoj lastni obraz. France Seljak. Jesenska pesem. Jesen... Noč se k zemlji stiska, grozna kakor smrt molči; 'brez gromenja in brez bliska kakor mrtvec v grobu spi. Joj, kaj tam ječi v samoti? Hrast je, plaka debeluh, ker mu v vejah sanje moti vničujoči smrtni duh. Joj. kaj tam gre skoz grmovje? Jok globok je, išče sleci ptičkov naših skoz grmovje, ki so šli v široki, svet... Kaj v temo ječi tam blazno? Joj, to moje je srce. Plaka, da bi neizrazno izsolzilo vse gorje. Fran Žg Stara romarska cerkev Marija Snežnica nad Avtami Staroslovanski pogreb Ko človek umre, se morajo njegovi zem-ski ostanki iz znanih razlogov odstraniti. Vemo iz zgodovine, da so se mrliči postavljali že pred mnogo tisoč leti v grobnice, od faraonskih grobnic in egiptovskih piramid do zadnjega skromnega kotička na modernem velikomestnem pokopališču. Ta velikanska uganka konca zemeljskega človeškega življenja, ta nepojmljivi prehod od zavesti v neznano temo, je od nekdaj napolnjeval ljudski rod z grozo. Zato ni nič čudnega, da so se ob priliki odstranitve človeškega telesa s solnčne svetlobe že od nekdaj ustalili gotovi pogrebni običaji. Mi si hočemo danes na kratko ogledati staroslovanski pogreb in njegove običaje; poseči moramo torej najmanj tisoč let nazaj. O teh običajih imamo celo vrsto gotovih zgodovinskih poročil. Poleg zgodovine nam tu priskoči izdatno na pomoč arheologija, to je nauk o starinah. Po vsem svetu se izko-pujejo stare naselbine in grobišča, iz katerih se da sklepati na takratno kulturo in običaje. Stari slovanski pogrebni običaj je bil v poslednjih stoletjih pred sprejetjem krščanstva (torej pred približno tisoč leti) zelo zamotan. Šele krščanstvo je pri Slovanih vpeljalo pokopavanje mrličev, dočim so prej Slovani svoje mrliče sežigali. Pepelnata grobišča se pri Slovanih v predkrščanski dobi lahko zasledujejo nazaj do V. in IV. stoletja po Kr. Kakor je znano so Slovani sprejeli oziroma, morali sprejeti krščanstvo med VII. in IX. stoletjem po Kr.. Vkljub temu pa so še nadalje sežigali svoje mrliče, sledeč svojim starim navadam, tja do XIV. stoletja. Pod pritiskom cerkve je sežiganje potem počasi izginjalo in nastopalo je na njegovo mesto pokopavanje mrličev, ki še danes prevladuje na svetu. Oglejmo si na kratko potek staroslovan-skega pogreba. O tem poteku imamo ohranjen zelo važen dokument. Arabec Ahmed ibn Fadlan je leta 922. prisostvoval ruskemu pogrebu nekje1 na Volgi in ga je podrobno opisal. Umrl je ugleden mož. Postavili so ga v začasen grob za dobo 10 dni in nad grobom napravili streho. Teh 10 dni so šivali in pripravljali za mrtvega obleko. Če namreč umre ubog človek, mu napravijo ladjico, postavijo ga v njo in sežgejo z njo vred. Če gre za bogataša, razdelijo najprej njegovo premoženje na tri dele: prva tretjina je za njegove sorodnike, za drugo tretjino nakupijo za mrliča oblek, za tretjo pa kupijo vina, da se vse napije na dan pogreba, t. j. ko se usmrti sama gospodarjeva sužnja in se- žge z gospodarjem vred. Ob tej priliki potrjuje Fadlan staroslovansko navado, da so Rusi strašno vdani pijači, da pijejo noč in dan, tako da marsikdo umre celo s kozarcem v roki. Navada je bila, da je šla v smrt z veljakom tudi njegova ženai, ki ni mogla prenesti vdovskega stanu, oziroma njegova zvesta sužnja. Reklo se je, da se je to zgodilo iz ljubezni do pokojnika in da je ta smrt bila prostovoljna, Toda ta prostovoljnost je bila najbrž precej relativna in bo najhrže res, da se je radi pogrebnega običaja kdo moral žrtvovati in umreti z gospodarjem. Takratni Slovani niso poznali v splošnem tako velike žalosti in tako intenzivne ljubezni, ker so bili precej sirovi kakor pač vsa ljudstva onega časa. Taka prostovoljna smrt je bila gotovo velika, izjema, Fadlan pripoveduje, da vprašajo veljakovi ljudje, ko veljak umre, njegove sužnje in sluge, kdo hoče umreti z njim. Če se kdo priglasi, ni mogoče več odstopiti od besede, obkolijo ga in varujejo. Po večini se pripravljajo v tako smrt z gospodarjem sužnje. V slučaju, ki ga opisuje Fadlan, se je prijavila v smrt njegova sužnja, kateri so nato druge sužnje umivale roke in noge. Pokojniku pa so med tem časom drugi šivali in pripravljali obleke in vse, kar je bilo treba, dočim je v smrt namenjena sužnja neprenehoma popivala in prepevala, kakor da bi pričakovala veselo novico. Ko ^o bile pripravljene obleke za, mrliča in vse drugo, so povlekli ladjico na suho, jo podprli z drevjem in postavili ob njej lesene figure, človeku podobne. Potem so prinesli neke vrste prestol, katerega je okinčala stara žena z bizantinskim brokatom in blazinami. To staro ženo so> nazivali sla smrti, ker je imela nalogo skrbeti za obleko mrtvega in je potem umorila v prostovoljno smrt namenjeno sužnjo. Na ta pripravljeni prestol je pa sedla stara, debela ženska, sel smrti. Potem so šli po mrliča v začasni grob. Dvignili so ga v rjuhi, v kateri je umrl. Telo je bilo že radi mrzlote in časa črno. Ker je bilo v začasnem grobu tudi vino, sadje in tamburina, so tudi vse to vzeii ven. Oblekli so nato mrliča v hlače, nogavice in brezpet-nike ter v z,zlatimi gumbi našivan kaftan,Na glavo so mu dali kožuhasto čepico. Nesli so ga nato v nad ladjico pripravljeno kupolo, kjer so ga položili na, blazine. Prinesli so mu Vina, sadja, mesa, dišav, kruha, čebule in drugih jedil ter položili vse zraven trupla. Nato so prinesli psa, ga razrezati na dvoje in ga vrgli v ladjico, potem orožje in končno dva osla, katera so pognali in spotili ter jih z meči pobili in njih meso vrgli v ladjico. Tudi kokoš in petelina so zaklali in Vrgli v njo. Ko je potem nastopil popoldan tega dne, je v smrt namenjena žena z določenimi obredi govorila, na pol omamljena, da vidi svojega gospoda v krasnem vrtu v prijazni družbi, ki jo kliče. «Pospešite, da pridem k njemu«. Tedaj so prišli k nji, snela si je naramnice in jih podala stari ženi, slu smrti. Posadili' so jo na ladjico in ji ponudili kozarec vina, nad katerim je zapela in, ga izpila. Nato so ji ponudili drugi kozarec vina, starka jo je naganjala, naj ga izpije. Bila je omamljena, da ni skoraj več vedela, kaj dela, Baba jo je zgrabila in povlekla v kupolo. Zunaj stoječi možje so začeli delati ropot s tem, da so tolkli po ščitih in sicer zato, da ne bo slišati krika-in vika, ko jo bo stava žena davila in spravljala na oni svet, in da se ne bi prestrašile druge deklice. Položili so jo zraven mrtvega gospodarja, dva moža sta jo prijela za noge in dva za roke, dočim ji je dala stara žena vrv okrog vratu, jo zadrgnila, in dva moža sta z nasprotnih strani vlekla za vrv ter jo davila. Sel smrti pa ji je zasadila pod rebra velik handžar, da je izdihnila. Končno je kak sorodnik prižgal prvo poleno, drugi so mu sledili in so vse skupaj zažgali, mrliča, sužnjo in ladjico s kupolo. — Zapihal je strašen veter in v eni uri-je vse zgorelo. Pobrali so pepel, napravili gomilo, nanjo zasadili kos klenovega drevesa, napisali nanj ime umrlega ruskega kneza, ter odšli, Tako se je izvršil ruski pogreb leta 922., kakor ga je opisal Fadlan. Del poročil trdi, da so dajali mrliču v grob tudi ubite- sužnje in druge osebe knežjega spremstva kakor n. pr. knezovega zdravnika, v veri, da bo služil gospPdu tudi na drugem svetu. Arheoloških dokazov imamo pa zelo malo. Večkrat se najdejo skupni pepelnati grobovi tako, da se ne more ugotoviti, ali gre za skupno smrt radi nesreče, nalezljive bolezni ali za kak pogrebni običaj, kjer je kdo moral umreti nasilne smrti. Lepše bi se ugotovilo vse to v kostenih grobeh, ampak tudi tu< nastajajo težkoče glede narodnosti teh grobov. Zato- so danes najboljši viri zgodovinske vesti kakor je ona zgoraj omenjenega Fa-dlana, Iz teh zgodovinskih dokazov vidimo, da so se javile žene bodisi prostovoljno v smrt z možem, bodisi da so bile izbrane. Toda, ko se je žena enkrat za to odločila, se ni bilo več mogoče premisliti. Ženo so takoj začeli opajati z opojnimi pijačami, omamili so jo z kajenjem opojnih rastlin, s petjem, igranjem godbenih inštrumentov, z Topotanjem orožja; utrujena in zbita je šla resignira-na na- drugi svet. Smrt je nastopila radi za-dušenja ali pa so jo še povrhu prebodli z nožem ali ji pa tudi odsekali glavo. Potem so jo položili k mrliču in z njim skupaj spa-lili oziroma pokopali. Kakor trdijo nekateri viri so Bolgari žene pokopavali žive v možev grob. Treba pa pripomniti, da so na ta način pokopavali mrliče tudi drugi sosedni narodi, ki so stali še na primitivni kulturni stopnji. V starem veku je ta obred dokazan pri Germanih, Litovcih, Prusih, Tr&kih, Skitih, Grkih In Indih. Indi imajo še danes navado sežigati vdove. Zelo dvomljivo je, da bi se bili ti običaji vršili iz same ljubezni in strahu pred vdov-skoi opuščenostjo, kakor trdi cela vrsta pisateljev. Mogoče je, da so te okolnosti odločevale v kakem slučaju, toda v splošnem je tvorila podlago temu običaju sirova potreba, naslanjajoča se na tradicije in na ljudsko vero v posrmtno življenje. Družina oziroma družba se je trudilai, dati umrlemu na podlagi starih tradicij v nadaljno rabo ne samo obleko in orožje, katere je v življenju potreboval, ampak tudi ženo s sužnji, da bi mu služili še na drugem svetu. Vse to je spadalo k pogrebnemu slavnostnemu običaju. Soroden obred je ženite v mrtvih. Žena ni šla samo s svojim možem v grob, ampak tudi kadar je umrl mladenič, so mu žrtvovali dekle na podoben način. Ker ni mladenič mogel imeti v svojem življenju še žene, so ga oženili naknadno po njegovi smrti in mu na ta način preskrbeli ženo vsaj za drugi svet. Vse to je dokaz vere v posmrtno življenje, ki je pa razširjena tudi drugod kakor izraz enotne osnovne animistične ideje. Sledove tega običaja vidimo še danes pri Ru-sinih, Srbih, Bolgarih, na Slovaškem, in drugod. Znani so obredi oziroma običaji, dai se obleče umrlo dekle v poročno belo obleko, da se ji da venec na glavo, nastop mladeni-čev in deklic pri pogrebu v svatbeni obleki itd. Vse to kaže na svatbo bolj kakor na pogreb in je ostanek navade ženiti mrliče. Na Moravskem se imenuje gostija po pogrebu mladeniča svatba. Pri Čehih in tudi marsikje pri nas se pa gre po pogrebu v gostilno na ples. Na nekaterih krajih na severu nese za dekličino krsto fant venec, katerega fanta smatrajo starši uimrle deklice za zeta, in sam se imenuje vdovec. V Galiciji gre za fantovo krsto družica, ki spominja na ženo, ki je šla v starih časih za možem v smrt. Umrlemu pa ni sledila v grob samo njegova žena ali sužnja, ki mu je bila v življenju ljuba, ampak dajale so se v grob tudi druge stvari, ki jih je pokojni potreboval v svojem življenju. Tako najdemo v grobovih konje in pse, ki so gai spremljali na njegovih lovih. Ta običaj je dokazan skoraj pri vseh indoevropskih in pri turkotatarskih naro- dih. Seveda se najdejo konji v grobovih samo tam, kjer je bilo dosti konj na razpolago, torej po navadi pri bogataših. Zato so konji v ubogih slovanskih grobovih bolj redki in s>o dokazani le pri Rusih in v bližini Bolgarov in Hazarov. Neki pisatelj trdi isto o Srbih in še danes naletimo v Srbiji na navado, da spremlja konj pri pogrebu svojega gospodarja. Najbrž pa je bil ta običaj razširjen samo za pogreb moških, ki so se odlikovali z bogastvom ali s svojim stališčem v vojski. Poleg konja in psa najdemo v starih grobovih tudi druge živali kakor osla, bika, ovco, petelina, kokoš, orla, jastreba in najrazličnejše ribe. Seveda se ne more na podlagi v grobovih našlih kosti z vso gotovostjo trditi, so li bile te živali dane v grob, da bodo služile umrlemu na drugem svetu, ali pa so samo ostanki živali, ki so jih ob priliki pogrebnih slavnosti pojedli nad grobom. V slovanskem folklorni imata petelin in kokoš veliko simbolično funkcijo in nastopata pri najrazličnejših /obredih kakor pri porodu, pri šestem tednu, pri poroki in tudi pri smrti. Pri Srbih baje še danes zakopavajo v grob živo; kokoš ali živega petelina. Pomen petelina pri teh obredih je dokazan tudi; pri Grkih, ker je bil posvečen Solncu in Mesecu in katerega so žrtvovali podzemskim bogovom. Kakor buditelj dneva in solnca je ohranil petelin svoj pomen tudi pri Slovanih. Zanimiva podrobnost slovanskega pogreba je bila posebna pogrebna slavnost in z njo združena pojedina, staroslovenski zvane trizna in strava. Zgoraj omenjeni Fadlan trdi, da so plemena. Radimičev, Vjatičev, Se-verjanov in Krivicev slavila trizno nad mrtvim, preden so ga sežgali, in tudi ruska kneginja Olga je slavila nad Igorjevim grobom trizno združeno s pitjem, toda sama je za svoj pogreb prepovedala vsako slavnost. Pri Jugoslovanih ni dokazana trizna; imamo samo zanimivo vest o podobni gostiji, katero je leta 593. napravil nekje v Valahiji knez Mužok svojemu umrlemu bratu. Tudi pisatelj Jordanis omenja stravo nad Atilo-vim grobom. Beseda strava je brezdvomno slovanskega izvora in ker je imel Atila v svoji armadi mnogo slovanskih vojakov in ker je Atila gotovo vladal tudi nad slovanskimi plemeni v ogrski nižini, se da soditi, daje bila ta slavnost prirejena po slovanskih običajih. Staroslovanska trizna pa ni bila navadna pojedina ali gostija. Zgodovinarji na glasu so mnenja, da je trizna obstojala iz iger in plesa okrog krste umrlega. Vse to pa je bilo divjaški urejeno. Kričalo in plesalo se je čez mero, jokalo in žalovalo. Veselje je prešlo po navadi v prave orgije. Udeleženci so obkroževali in ogražali preživele. Sploh ima maska tudi pri drugih narodih določen pomen. Trizna ni bila torej prav za prav prava pogrebna pojedina, četudi se je ob tej priliki tudi pilo in jedlo, ampak je obstojala v prvi vrsti iz pogrebnih iger in plesov. Parava gostija je bila pa strava. Strava se je vršila na gomili ali vsaj blizu nje. Del pijače in jedače je spadal naravnost v obred sam, dočim se je po pogrebu začelo piti in jesti v obče. Tu se je pa po navadi pilo čez mero, da so bili vsi pogrebci pijani. Pilo se je na čast umrlega, pa tudi na čast raznim demonom, ki so imeli vpliv na ljudsko usodo, posebno na smrt. Pila se je medica. Gostija je bila vedno kričeča in udeležili so se- je vsi navzočni. Ob taki priliki so bili vojaki zgoraj imenovanega podonavskega kneza Mužoka, ko so slavili spomin njegovega umrlega, brata, tako pijani, da so jih Rimljani pod vodstvom Priska 1. 593. napadli in z, lahkoto vse pobili. Kaj se je ob tej priliki jedlo, je težko dognati. Očividno se je vršila pojedina tako, da se je del jedi položil mrtvemu v grob, večino pa so zaužili pogrebci. Postregli so torej tudi mrtvemu. Pogoščeni pa so bili pred vsem sorodniki umrlega kakor tudi vsi udeleženci- Brez te gostije si stari Slovani niso mogli pogreba niti predstavljati. Bolgarski pogreb. Vse to, kar nam o pogrebnih običajih starih Slovanov dokazuje zgodovina in arheologija, se je v mnogih slučajih in krajih še danes ohranilo pri slovanskem ljudstvu, naj pa bo to katoliške ali pravoslavne vere. Na nekaterih krajih živi še danes staroslo-vansko poganstvo, posebno pri Slovanih pravoslavne vere, ki je po cerkvenem razkolu bila z poganskimi običaji tolerantnejša. Tako najdemo še danes običaj, da se mrlič postreže s hrano in pijačo za drugi svet. Postavi se mu namreč na okno ali mizo blizu rakve kruha, in soli, kozarec ali pa steklenica s pijačo, ali pa se vse to postavi v grob-Ali pa se pri «zadušnici» spomnijo mrtvega s tem, da mu položijo na grob jedi in vina, kvasa ali žganja, popolnoma vse v duhu po- ganskih predstav. Še danes je pri Belorusih običaj, da moli oče v krogu pri mizi sedečih s svečo v roki, nakar se obrne k dušam svojih umrlih prednikov in jih zove, kakor jih je zval pred tisoč leti, vprašujoč jih, kaj jim je še treba. Že v starih časih so poznali osmine, to je spominjanje živih na mrtvega na osmi dan, njegove smrti. Bile so pa v navadi tudi tretjine, šestine, sedmine (sedmice), če-trdesnica, polugodišnica, godišnica, obletnica, ugodki, godovšina, zadušnica, da-ča, opijelo itd. Ob taki priliki se je napravila gostija. O taki gostiji na rusko-litovski meji nam pripoveduje neki zgodovinski vir iz XVI. st., da so zbrani pri mizi sedeli in jedli ter vsako toliko časa vrgli nekaj jedi pod mizo in razlili pijače, da se napa.se in napije duša proslavljenega pokojnika. Po končani pojedini pa je vstal gospodar in pometel hišo ter govoril: «Jele in pile ste dušice, sedaj ven, le ven!» Proti tem navadam se je cerkev dolgo borila, ker so bile poganskega izvora. Pri pravoslavnih vernikih pa je popustila in celo določila pri cerkvah poseben prostor,* kjer so se imele slaviti pogrebne gostije. Na Balkanu se še danes imenuje ta prostor cr-kvena trpezarija ali tudi pri tvor. Pri Bolgarih se pogrebna gostija vrši na grobu ali pa doma, ali pa tudi v cerkveni veži, ravno tako v stari Srbiji in v Bosni (v sarajevski kapeli). Murko pripoveduje, da daje V Srbiji in na Bolgarskem še danes duši sam pop pijače in jedače. Še pred nekaj desetletji je baje v okolici Dibre zaklinjal sam pop s knjigo v roki (gromovnikom) nad grobom dušo mrtvega, o katerem je ljudstvo sodilo, da je volkodlak, z besedami: «Izidi nečisti duše, izidi! Zaklinjem te tri sta sedamdeset puta; idi, prokleti demone, u bezdan!» (Glej M. Mili-čevič, Život Srba I.). Katoliška cerkev je dopustila samo maše zadušnice, d očim so se pri pravoslavnih Rusih, Srbih in Bolgarih ohranile do danes pogrebne slavnosti na pokopališču. Ko so odnašali mrliča iz hiše, je bila navada, da so ga eni na vse pretege hvalili, ženske pa so morale jokati in cviliti. To jokanje se je včasih stopnjevalo v praskanje lic in ranjenje telesa. Seveda ni bilo to jokanje znak žalosti, ampak samo navada, pogrebni obred. Še danes najdemo na Balkanu najete žene, ki morajo pri pogrebu jokati. Imenujejo jih pokajnice, v Dalmaciji narikače, drugod jaukalice, tužbalice. Na kakšnem kraju jih je pri pogrebu do 400, katerim treba za njihov jok plačati. Pri Bolgarih je to jokanje nujno potreben obred, brez tega ni pogreba., Motiv iz cvetočih Brd (Fol. Slurolo - Gorica) dočim je možen pogreb brez cerkvenega ce-remonijela. Še en obred se je ohranil iz prve krščanske dobe, ki ima svoj izvor v slovanskem poganstvu, in to je paljenje ognja na grobovih. Ker je krščanstvo prepovedalo sežiganje mr-ličev, je ljudstvo v spomin na stari običaj še nadalje napravljalo ogenj na grobu. Mogoče je pri tem tudi vplivala vera, da ogenj očisti dušo, ki ne more potem postati vampir in se vrniti iz groba med žive ostale. Poganskega izvora je dalje odpiranje oken, da bi duša mogla odleteti, potem varovanje mrtvega, zapiranje stanovanja in nošnja mrtvega iz hiše tako, da se ni dotaknil praga., navada metati kamene in vejice za seboj, ne da bi se smelo ozreti nazaj, navada tepsti mrtvo telo s kolcem kakor tudi, običaj oblačiti se v drugo («žalno») obleko, posebno v narobe obrnjeno, kar je vse najbrž nastalo na pcdlagi vere, da bi se pospešil odhod duše in da bi se ji zabranil povratek v hišo. Ni tu prostora., da bi opisovali obliko groba in pokopališča. Omenjamo samo, da ;o se v stari dobi polagali mrliči v jamo-, katero so obložili z deskami. Še le pozneje se je napravila rakev. Prej se je položila samo kaka deska pod telo-, potem tudi nad njega, končno še ob straneh. Od tu je bil samo korak do sestave rakve, ki se da ugotoviti od XI. stoletja naprej. Proti koncu prvega tisočletja se da ugotoviti, da so Slovani postavljali mrliče v grob tako, da so bili obrnjeni z nogami proti vzhodu, z glavo pa proti zapa-du, da, so mogli gledati vzhajajoče solnce. V deželah, kjer so bivali Slovani, so vsi grobovi zelo ubožni, kakor je bil ubožen narod, ki je tam prebival. Zato je bil tudi pogreb ubogega človeka ubožen; malo slavnosti, malo pojedine ali pa nič. Sužnjem se je po navadi pogreb odrekel. Pri Rusih pa so po Fadlanovem poročilu mrtve sužnje vrgli kar psom. Napisal dr. J. K. Jetika, naše največje zlo Jetika je ena izmed tistih bolezni, ki je bila in je še vedno tesno spojena z zgodovino človeštva; ono zlo, ki postaja, mesto da bi izginilo ali se vsaj omililo z napredkom in civilizacijo, vedno* hujše. Neznana je bila jetika črncem v Afriki in indijanskim rodovom širne Amerike dotlej, dokler niso ti narodi prišli v dotiko z Evropci. Ljudski pregovor pravi, da je j etike devet in devetdeset vrst. Res, ni ga dela človeškega telesa, o katerem bi lahko rekli, da ga jetične kali ne morejo napasti. Vendar najbolj pogosto in najlaže obole za to boleznijo ravno pljuča. Lahko računamo*, da je približno izmed sedmih umrlih eden podlegel smrti ravno radi pljučne jetike. Če hočemo izvedeti, kateri so vzroki smrti pri delazmožnih ljudeh od 15. do 60. leta, vidimo, da nam jih je prištevati dobro tretjino na rovaš jetike. Jetika, kužna bolezen, ima svojega povzročitelja v obliki drobne in tanke paličice, ki ji pravimo bacil; ta bacil lahko opazimo samo pod drobnogledom, kajti njegova dolžina znaša komaj nekako 1/300 milimetra. Bacil jetike To bi pomenilo, da bi komaj nepretrgana vrsta treh sto bacilov dala dolžino enega milimetra, Vsakemu živemu bitju je dala mati narava nalogo, da ustvarja iz sebe sebi enaka stvorenja in prav pri bacilu jetike kot pri vseh drugih povzročiteljih kužnih bolezni, je ta lastnost razvita do neverjetne meje in možnosti. Vsaka paličica doseže gotovo dolžino, nato se razcepi na dvoje; iz teh dveh bacilov nastajajo štirje itd. do neskončnosti. Ako pomislimo, da se to razmnoževanje vrši dokaj hitro in v razmeroma kratkem času, tedaj si lahko predstavljamo, kako ogromno mora biti število bacilov, seveda v zanje ugodnih življenskih razmerah, v onem delu človeškega telesa, kamor so te klice dospele. Večina ljudi si z vsakdanjim delom in trudom služi svoj pošteno zaslužni kruh. Najdemo pai med njimi tudi take, ki jim delo nič kaj preveč ne diši, ki pa vkljub temu bodisi na ta ali oni način, seveda nepošten, žive in se redijo na škodo svojega bližnjika. Med take zajedavce spadajo tudi bacili jetike, ki najdejo vsepovsodi v človeškem! telesu pravi zemeljski raj za. svoje nadaljnje bivanje in razmnoževanje. Seveda gre ta zemeljski raj na škodo dotičnika, ki teh požrešnih in nezaželjenih gostov ni povabil prostovoljno v svojo sredo. Človeško telo, v katero so se zajedli in zagrizli ti zajedavci, hira pod neugodnimi razmerami iz dneva v dan, medtem ko se oni nepovabljeni gostje na njegov račun debelijo in neprestano razmnožujejo. Seveda, o kaki hvaležnosti z njihove strani ni govora, ampak nasprotno. Bacil izpodkopuje človeku ne samo zdravje, ampak izločuje tudi vse polno strupenih snovi, ki bolnika še bolj slabijo. Jetiki ni podvržen samo človek, tudi nekatere živali so sprejemljive za to bolezen, in kar je za nas najbolj važno je to, da so to vprav domače živali, med njimi posebno govedo, ki večkrat oboli na tej bolezni. Sicer je bacil, ki povzročuje j etiko pri govedu, različen od onega, ki tare človeški rod. Omenjene klice goveje jetike so sicer za človeka manj nevarne, vendar izključiti že vnaprej vsako možnost okužitve pri človeku s kravjim mlekom — bolna krava izločuje namreč z mlekom te zajedavce — je vsaj po današnjem stanju znanosti povsem nespametno in neumestno. Da je bacil jetike navezan bodisi: na človeško ali živalsko telo, vidimo že iz tega, da mu dober zrak in toplo solnce nič kaj preveč ne prijata. Posebno solnce mu je neizprosen sovražnik, kajti ono ga uniči v najkrajšem času. Kako moč ima solnce, ki izžareva tople žarke, lahko spoznamo že iz tega, da v hribovitih krajih ne srečujemo tako zlepa ne jetike ne njenih kali, to pa ne morda samo radi tega, ker so gorati kraji manj obljudeni, ampak se ravno v tem, poleg drugih činiteljev, kaže tudi moč solnca in njegovih žarkov, ki nepovoljno vpliva, na bacile jetike. V prahu, v zatohlih sobah in prostorih, kamor solnčni žarek nikdar ne prisije in kjer vladata nered in nesnaga, tam gotovo ne manjka teh drobnih povzročiteljev jetike, in kdo neki bi mogel prešteti njihovo število! Tam se ohranijo pri življenju mesece in leta in čakajo* ugodnega trenutka, da zamenjajo svoje trenutno bivališče z boljšim, ki ga najdejo v človeku samem. Jetika je torej kužna bolezen, ki se prenaša na človeka posredno in neposredno. Večinoma je j etičen človek vzrok, da se okužijo drugi ljudje, ki se nahajajo v njegovi bližini ali prihajajo z njim v dotiko. Tako se prenaša bolezen od žene na moža, od bratov na sestre, od bolne matere na otroka itd. V vseh teh navedenih slučajih se prenaša bolezen po tako zvani zračni poti. Z govorjenjem namreč in posebno s pokašljevanjem spravljamo skozi svoja usta na dan vse polno drobnih kapljic, ki lahko dotičniku, ki se nahaja v naši bližini, zaidejo v usta ali1 nos in odtod v pljuča. Če pomislimo, da tiči pri j etičnem človeku v teh kapljicah ogromno število bacilov j etike, nam bo dovolj jasno, kako lahek in enostaven je ta način okuže-vanja. Kdor poljublja jetičnega človeka, ta je skoraj gotov, da ne uide okuženju. S kašlja-njem, s kihanjem in s pljuvanjem trosi na pljučah bolni človek okoli sebe vse polno bacilov j etike, ki skupno z omenjenimi kapljicami lahko dalj 6 Čet Sel ostanejo v zraku; ta postane na ta način nevaren za druge osebe. Izmečki, ki jih jetičen človek spravlja s kašljanjem na dan, se na tleh sčasoma osuše in nič ni lažjega od tega, da te suhe pljunce veter razprši na drobne delce, ki potem v obliki prahu nekaj časa vise v zraku, ki ga vdihava zdrav človek. Redkejša je okužitev po hrani in pijači. V nezavretem mleku na jetiki bolnih krav se nahaja polno bolezenskih klic, ki sicer niso v toliki meri strupene kot človeške, so pa vendar zmožne vcepiti j etiko posebno pri otrocih. Le dobro zavreto mleko nam more nuditi gotovost, da so se uničile v njem morebitne jetične kali. Vsako živo bitje se namreč razvija in uspeva samo v določeni gorkoti, vsako bitje je zapisano neizprosni smrti, kakor hitro se ta gorkota. poveča ali zniža. Tako tudi klice je-tike ne morejo prenesti temperature, pri kar teri voda vre, ampak morajo poginiti. Nihče ne prihaja na svet jetičen, kajti jetika se ne podeduje od staršev na otroke, s to boleznijo se otrok okuži šele pozneje. In ako le malo otrok jetičnih staršev uide temu zavratnemu sovražniku, tiči vzrok v tem, da se tako dete nahaja vedno in povsod v stikih z okuženo okolico, ki1 obdaja njegove starše. Sprejemljivost za jetiko ni pri vseh ljudeh enaka. Marsikdo, ki je v večkratnih stikih z okuženo okolico, ostane obvarovan pred to boleznijo. Ali slabo misli ta, ki računa na svoje doslej še neomajano zdravje in na svoje korenjaštvo. Izkušnja nas uči, da se je moral že marsikdo, ki je slepo zaupal svoji lastni moči in podcenjeval tega nevidnega nasprotnika, moral prepričati bas o nasprotnem. Zdravi, močni kmečki ljudje, katere je borba za vsakdanji kruh privedla v velika mesta, v katerih ne primanjkuje nevarnosti okuženo a, ohole ve čkrat mnogo preje in tudi hitreje za pljučno jetiko kakor tiste «mestne podgane«, ki so navajene že z mlada na pokvarjeni zrak, na prah in na vse neprijetnosti, ki jih v zdravstvenem oziru na žalost nudi vsako večje mesto. Ne da se torej tajiti, da obstoja neka različna sprejemljivost, ali učeno povedano dispozicija okuženja s klicami jetike. Ta sprejemljivost prihaja posebno do izraza pri otrocih jetičnih staršev, kajti od bolnih ljudi pač ne moremo pričakovati zaroda, ki bi se mogel trajno in uspešno braniti pred okuženjem. Ni pa s tem še rečeno, da je usoda takega človeka že v naprej neusmiljeno zapečatila z znakom jetike. Nespametno bi bilo tudi, če bi se v tem slučaju izgovarjali z rekom: «Moja usoda je pač taka, da je vsaka borba zaman in brezuspešna«. Naš pesnik Gregorčič pravi nekje: «Usoda— to si ti!» To velja tudi za take ljudi. Ta, ki se ne more bahati s trdnim zdravjem, ki ne beži proč od okužene okolice in ne krepi svojih duševnih in telesnih moči, ne bo smel pričakovati dolgega življenja. Velika sprejemljivost za jetiko se opaža pri otrocih, ki so bolni na ošpicah, dušljivem kaši ju in pri onih ljudeh, pri katerih se nahajajo njihovi dihalni organi v neprestanem vnetju in so radi tega le malo sposobni za boj proti jetičnim klicam. Ljudje, ki trpe na večnih prehladih, se ne morejo šteti med one, ki jim jetika ne bi mogla do živega. Sprejemljivost za jetiko je večja pri ljudeh z nezadostno prehrano, kar vidimo posebno pri mestnih otrocih, pri katerih se pomanjkanju zraka in solnca pridružuje še nezadostna prehrana. Vse pravkar navedeno slabi že odraslega človeka, kaj pa šele tako nežno bitje kot je otrok. Sprejemljivost do pljučne jetike je pod enakimi pogoji večja v deželah z ostrim, mrzlim in vlažnim zrakom, kjer vladajo ostri vetrovi, kakor v onih krajih, ki so obdarjeni po naravi s toplim in zmernim podnebjem. Zato ni nič čudnega, da je v naših pokrajinah mnogo več jetike kakor v onih, ki leže bolj na jugu. Čim bolj na gosto je kak kraj obljuden, tem obilnejša je tu žetev, ki jo leto za letom žanje jetika, tem manj jo je najti tam, kjer le malo ljudi prebiva skupaj, kot se to dogaja v goratih krajih, kjer poleg solnca in nepokvarjenega zraka prihaja v poštev še navedena pičla obljudenost, radi česar je tudi manjša možnost okužitve. Vsak, bodisi žival ali človek, ki je napaden od sovražnika, se skuša braniti; tako naj tudi klice jetike ne najdejo onega, v katerega so prodrle, brez sleherne obrambe. Jetika je kot vsaka druga bolezen boj med našim telesom in onim sovražnikom, ki nam hoče uničiti zdravje. Gre za to, kdo je močnejši in spretnejši v tej medsebojni borbi na življenje in smrt. Naše telo ima na razpolago vse polno obrambnih sredstev, s kate- rimi lahko uniči sovražnika v podobi bacilov jetike. Sluznica, s katero je pokrita pot, ki vodi iz zunanjega sveta v pljuča, nato pljuča sama, postavljajo vse polno ovir na pot prodirajočemu sovražniku. V naši krvi se nahajajo snovi, s katerimi bacili jetike ne prihajajo nič kaj radi v dotiko, zavedajoč se opasnosti, ki jim pri tem srečanju preti, posebno tedaj, ko so j etične kali prodrle že do pljuč samih. Zdravo, krepko in nepokvarjeno telo se bo z vsemi svojimi razpoložljivimi silami branilo sovražnika in to delj časa nego tisto, ki je samo na sebi že oslabljeno. Vendar tudi v tem slučaju ne moremo pričakovati čudežev od svojih telesnih moči. Morje, ki buta uro za uro, dan na dan svoje valove v trdo skalo, jo sčasoma razie, tako more podreti j etika tudi najbolj krepko telo, če telo ne negujemo in ga ne delamo vsak dan bolj odpornega in ako se ne izogibamo priložnosti okužen j a. Od smotrene obrambe smemo pričakovati padanje slučajev jetike in od nas samih je večinoma odvisno, da se obvarujemo te bolezni, ki razjeda v toliki meri današnji rod. Naša obramba mora obstajati prvič v tem, da svoje telo krepimo in ga vsak dan telesno in duševno izpopolnjujemo, in drugič, da se varujemo okužene okolice, oziroma da podvzamemo vse one mere, ki so potrebne za kar najbolj uspešno borbo proti temu nevidnemu sovražniku. Tisti, ki s svojim nerednim življenjem, z večnim «lumpanjem», izpodkopuje podlago svojemu zdravju, ne more pričakovati, da bo njegovo telo toliko odporno, da se bo moglo trajno in za dalje časa upirati okuže-nju z jetičnimi klicami. Alkohol ne utrjuje našega telesa, pa naj taki pijančki navajajo še vse polno raznih dvomljivih razlogov, s katerimi opravičujejo svoje neredno življenje. «Saj alkohol uničuje bakterije in vse mogoče bolezenske kali,» pravi tak človek v svoji nespameti, «in končno je treba vendarle, da rešimo vinsko krizo naše dežele.» Po vojni razdejana bovška trdnjavica (Fot. Slurolo • Gorica) Pri vsem tem pa tak človek ne pomisli na bedo, v katero pada. bolj in bolj njegova morebiti številna družina, ne izprevidi niti tega, da mu popivanje slabi telo in dušo, ki sta mu potrebni za njegov življenski obstanek in za blaginjo njegove družine. Mestni ljudje, ki morajo po ves ljubi dan vdihavati slab in morda še okužen zrak, naj se vsaj ob nedeljah in praznikih umaknejo mestnemu okolišu in naj pohite na deželo, da si z nepokvarjenim zrakom uravnovesijo svoja pljuča, in da pridobe na zdravju to, kar so me d tednom izgubili. Ljudje, ki so bodisi po svoji dednosti, ali pa po svojem posebnem telesnem ustroju nagnjeni za jetična obolenja, morajo svoje telo krepiti telesno in duševno z namenom, da se ubranijo okuženja. Obilna in tečna hrana in mnogo svežega zraka so prvi pogoji za vsako uspešno borbo proti okuženju. Takim ljudem je odločno odsvetovati vse one poklice, ki nepovoljno delujejo na pljuča, kot se to dogaja na, primer pri delavcih v tobačnih tovarnah, pri kamnosekih, mlinarjih, Žagarjih itd., povsod tam, kjer mora delavec dan na dan, uro za uro vdihavati ne samo slab zrak zatohlih prostorov, ampak je prisiljen pri tem svojem delu požirati obilico škodljivega prahu. Otrokom jetičnih staršev moramo posvetiti vso svojo skrb in nego, da postane njihovo telo odpornejše za vse nadaljnje borbe, ki ga čakajo v življenju. Ako že ni večkrat mogoče iz gospodarskih razlogov ločiti popolnoma dojenčka od j etične matere, je pa skrajno potrebno podvzeti vse one mere, da se prepreči bolezen pri takem otroku, ki živi v stalno okuženi okolici. Mati, ki boleha za, jetiko, naj ne doji svojega otroka, preden ni vprašala zdravnika za svet, naj opušča vsako poljubovanje in naj bo tako previdna, da ne kaši j a v otroka. Največja opasnost, da se okužimo z bacili jetike, tiči, kot omenjeno, v neposredni okolici na pljučih bolnega človeka. Če bi bili oni, ki so bolni na jetiki, večkrat malo bolj obzirni do svojcev in do drugih oseb, bi bilo mnogo manj jetike. Največja nevarnost okuženja obstoji prav pri bolnikih, ki s svojimi izmečki spravljajo na dan in med ljudi vse polno bacilov jetike. V enem samem pljunku je že lahko toliko bacilov, da lahko oboli v neugodnih razmerah za jetiko nešteto drugih oseb Človek, ki je bolan na pljučih, naj ne pljuva po vseh kotih, ampak naj uporablja v ta namen pljuvalnik, ki bodi po možnosti napravljen iz kovine in napolnjen s kako razkuževalno tekočino. Lesene pljuval-nike, napolnjene z žagovino, je težko osna-žiti, zato niso preveč priporočljivi, toda vedno je še tak pljuvalnik boljši kakor pa pljuvanje po podu. Žagovino treba seveda se- žigati, ne pa vreči med smeti, kajti s tem bi le metali jetiko skozi vrata, da bi mogla potem zopet priti skozi okno1 v hišo. Neznansko žalosten je pogled v nekatere družinske izbe, kjer je zbrano staro in mlado, kjer se pljuva po podu kakor za stavo in z nekakim veseljem, tolažeč se v svoji ne-s pamet i celo mogoče z mislijo, da kdor dolgo kaši j a, tudi dolgo živi. Da, morda imaš prav! Dolgo boš ti še lahko kašljal in kreiral, ali pri tem ne pomisliš na svojega otroka, sestro, vnuka itd., ki se poln življenja igra po tleh, na istem mestu, katerega ti v svoji nerazsodnosti neprestano okužuješ. Ako tako ravnaš, bodi, gotov, da ne bo prizanešeno tvojemu otroku, če že tebe, ki si že v letih, jetika ne more tako hitro streti. Prideš v gostilno, se pelješ z vlakom neznano kam, stopiš v električni voz, povsod vidiš iin opaziš brezbrižne ljudi, izmed katerih gotovo niso vsi zdravi na pljučih, ki meni nič tebi nič pljuvajo, kamor pač nanese, in še hvaležen jim moraš biti, da ti ne pljunejo- v obraz ali pa vsaj na tvojo obleko. Tablice z napisom «Ne pljuvaj po podu», so menda samo za to, da krasijo stene, železniške vozove itd. Mesto da bi se ravnal po skromni želji svojih bljižnikov in shranil svoj pljunec v žepni robec, delaš prav nasprotno in s tem nevede širiš jetiko. Baš tako kot se lahko okužimo z izmečki j etičnega človeka, prav tako je v tem pogledu nevarno za nas vse, kar prihaja od bolnika, ki boleha na pljučih, kar velja pred vsem za njegovo perilo. Zato moramo prav njegovo perilo razkužiti in ga ločiti od onega zdravih ljudi. Če kuhamo tako okuženo perilo četrt ure v vreli vodi, kateri je dobro primešati malo luga, postane to neškodljivo, kajti bacil jetike pogine pri tej vročini. Tudi druge predmete, s katerimi bolnik prihaja v dotiko, moramo napraviti z raznimi razkuževalnimi sredstvi neškodljive. Eno tako razkuževalno sredstvo, ki je poceni in celo zastonj, je naše solnce, ki v dokaj kratkem času uniči vse j etične klice na predmetih, ki jih ne moremo ne skuhati, ne opariti, ne sežgati. Izmed vseh bolezni, kar jih poznamo, je jetika najbolj izrazita predstavnica današnje povojne socialne bede. Delavstvo po velikih mestih je večkrat navezano na stanovanja, ki se ne skladajo niti z najbolj enostavnim zdravstvenim predpisom. Ozki prostori, napolnjeni s slabim zrakom, brez solnca, v njih številna družina, to ne more povoljno vplivati na zdravje stanovalcev. Nasprotno pa vidimo, da tudi tam, kjer svežega zraku ne primanjkuje, ni vedno najti pravega zmisla, da bodi stanovanje kar najbolj zračno. Marsikateri kmet, ki se giblje po ves ljubi dan na prostem zraku, je ponekodi toliko nemaren, da mu ni mari, kakšen je prostor, v katerem spi. Od nas samih je mnogo odvisno, da tudi ono borno stanovanje, na katerega smo v svoji revščini navezani, uredimo in vzdržujemo v takem stanju, da ni preveč škodljivo za naše zdravje. Red, snaga in pogosto zračenje, to se da izvesti povsod. Neumna je bojazen, radi katere se ljudje boje nočnega zraku, češ, ta škodi njihovemu zdravju. Vsak bi moral izprevideti, da je zdravju koristneje spati pri odprtem oknu, kakor pa • iskati nočnega počitka v zaprtem in zatohlem prostoru, in morda še celo v taki zaprti sobi, kjer spi po več ljudi, ki drug drugemu kradejo zrak. Čeprav so družabne razmere, v katerih živimo, slabe in čeprav moramo skoraj vsi posvečati več ali manj vse svoje razpoložljive moči boju za svoj obstanek, nam je vendar mogoče z resno voljo preprečiti in zatreti mnogo zlai, ki tare človeški rod. Vsak posameznik se mora zavedati, da je obramba proti j etiki krvavo potrebna in edino možna rešitev, da omilimo to zlo. Dr. Josip Potrata Soča pri Sv. Luciji Naše osolnčje Zemlja Živimo na Zemlji in vendar nam je Zemlja silno malo znana. Že v prvih razredih ljudske šole so nas učili, kako lahko ugotovimo, da ima Zemlja obliko krogle, ne sicer popolne krogle, temveč ob tečajih nekoliko oploščene krogle, elipsoida. Ob zemeljskem ravniku znaša polu-mer 6378 km, polumer do tečajev je za 1/300 ali natančneje za V2»t krajši. Obseg poldnevnika, to je kroga (pravilneje pakroga), ki gre skozi cba tečaja, meri precej natančno 40.000 km. Površina Zemlje brez ozira na neenakomer-nosti v površju znaša 510,000.000 kvadratnih km, njena prostornina pa 1,084.000,000 (t. j. nad 1 bilijon) kubičnih km (1 kub. km je kocka, čije rob meri 1 km.) Njena teža je 5977 trilijonov (5.977,000.000,000.000,000.000) ton po tisoč kilogramov. Zemljina gostota je potemtakem 5,5, to se pravi, da je Zemlja 5 in pol krat težja od enako velike vodne krogle. Zemeljsko površje je po dobrih dveh tretjinah pokrito z vodo in le slaba tretjina je kopne zemlje. Zemljo obdaja zrak (atmosfera), ki jo tvorita predvsem plina dušik in kisik; i;azun tega se nahaja v njem nekoliko ogljikovega dvokisa ter takozvani žlahtni plini: helij, argon, neon in ksenon, v višjih plasteh prevladuje pa silno lahki vodik. Atmosfera sega razmeroma precej visoko, saj so opazili gotove svetlobne pojave, ki se odigrajo v ozračju že V višini nad 200 km. O sestavi zemeljske krogle pa vemo borno malo, saj sega naše znanje kvečjemu 2000 metrov globoko \ njeno notranjost. V onem delu, ki je dostopen našemu opazovanju, to je v zgornji trdni skorji, v morju in zraku je skoro polovica vsega kisik. Poleg kisika tvorijo še sledeče prvine zemeljsko skorjo, in sicer poraz-vrščene po množini: kremik (silicij), aluminij, železo, kalcij (apnik), ogljik, magnezij, natrij, kalij in vodik. Na ostale prvine odpade komaj ena stotina. Gostota zemeljske skorje je manjša od 3; ker je celotna gostota večja, morajo prevladovati v notranjosti Zemlje težje snovi. Kakšno je jedro Zemlje, pa nam je docela neznano. Gotovo je, da vlada tam silna vročina. Da-li pa so tam vse snovi ognjeno tekoče, je danes manj splošno priznano kakor kdaj prej. Verjetno je, da tvorijo jedro težje kovine, o katerih stanju pa ne moremo ničesar izreči, ker so podvržene silnemu pritisku. To kovinsko jedro pa loči od trdne skorje, ki sega morda 1500 km globoko, razmeroma tanka gnetljiva plast. Zemlja ne miruje v prostoru. Predvsem se vrti okoli lastne ose in sicer v dobi, ki jo imenujemo zvezdni dan. Ako položimo skozi teme-nišče, to je točko, ki leži nad. našim temenom, ravnino proti jugu, seče ta nebesni svod v kro- gu, ki ga imenujemo poldnevnik ali meridijan. Pri enkratnem vrtenju Zemlje gredo skozi meridijan vse zvezde stalnice, ki so pač vidne za dotični kraj. Doba med dvema zaporednima prehodoma skozi poldnevnik je za vse zvezde stalnice in skozi vse leto enaka in se imenuje zvezdni dan. Tudi Solnce, po katerem se ravna vse naše življenje, gre z ostalimi zvezdami skozi poldnevnik, toda nekoliko bolj počasi, kakor zvezde stalnice. Solnce se zakasnuje vsak dan približno za 4 min. Sicer pa tudi ta zakasnitev ni skozi vse leto enaka, temveč se spreminja od dneva do dneva. Naše časovno štetje pa se ravna po Solncu. Ker se pa pravi solnčni dan spreminja v teku leta, smo sprejeli takozvani povprečni solnčni dan, ki je skozi vse leto enak. Ta povprečni solnčni dan je za 3 minute 56,5 sekunde krajši od zvezdnega dne. Zemlja pa kroži tudi okoli Solnca in sicer je tir, po katerem se suče, elipsa ali pakrog, v čigar enem gorišču miruje Solnce. Radi tega ni Zemljina razdalja cd Solnca vedno enaka; po zimi je najmanjša, poleti največja. Povprečna razdalja znaša 149,501.000 ali okroglo 150 milijonov kilometrov. Največja razdalja je 1,9168, najmanjša 0,9832 kratna povprečna razdalja. Doba, ki v njej Zemlja enkrat obhodi Solnce, cd začetka ene pomladi do naslednje, traja 365,24220 povprečnih solnčnih dni ali 365 dni 5 ur in 48 minut 45,98 sekunde. Ker šteje meščansko leto 365 povprečnih solnčnih dni, nastajajo tiste težkoče v časovnem štetju, o katerih smo govorili v lanskem koledarju. Solnce Solnce je središčno telo, okoli katerega se suče Zemlja. Je to ogromna žareča krogla, ki daje Zemlji svetlobo in toploto in življenje sploh. Solnčni polumer je 109 krat večji od Zemljinega in znaša 695.500 km. Njegova površina je 11.900 Zemljinih površin; prostornina pa kar 1,297.000 Zemljinih prostornin, v kub. km izražena znaša 1,409.000,000.000,000.000 km3. Dasi je Solnčna prostornina več nego mili-jonkrat večja od Zemljine, je njena masa le 333.432 krat večja. Gostota Solnca je torej le četrtina Zemljine gostote. Ako jo primerjamo z gostoto vode, ni povprečna Solnčna gostota niti poldrugi krat večja. Telo na Solnčnem površju tehta 28 krat toliko kakor na Zemlji. Tudi Solnce ne miruje povsem, temveč se vrti okoli lastne osi in sicer se, kakor se da ugotoviti po solnčnih pegah, zavrti enkrat v 25 dneh. Od Solnca dobiva, kakor je splošno znano, Zemlja stalno ogromno množino energije v obliki toplotnih in svetlobnih žarkov. Tako pre- jema vsak kvadratni centimeter na površju Zemlje vsako sekundo povprečno po dve gram-ski kaloriji, torej toliko toplote, da bi ž njo lahko segreli dva grama vode za eno stopinjo. Velika je torej množina energije, ki jo pošilja Solnee na Zemljo, toda ta energija je le neznaten del celotne energije, ki jo izžarjuje Solnee na vse strani. Ž njo bi lahko segrevali vsako sekundo 10,000.000,000.000,000.000 (t. j. deset trilijonov) ton vode po 1000 kg za 100 stopinj. Ako bi bila vsa masa Zemlje le voda, kakor je vsaj v velikem delu na površju, bi se s toploto, ki jo oddaja Solnee, v manj nego desetih minutah segrela od ledišča do vrelišča. Solnčne pege in granulacija Odkod pa izvira ta ogromna množina toplote? Ako bi bilo Solnee nekdaj močno segreto in bi se od tedaj le ohlajalo, ne da bi na katerikoli način sproti nastajala toplota, bi bilo njegovo življenje dokaj kratko; v poteku nekaj tisočletij bi popolnoma ugasnilo. Nič daljše, da celo krajše bi bilo njegovo življenje, ako bi izvirala njegova toplota od pojavov gorenja. Kajti tudi ako bi bilo Solnee iz najboljšega premoga, bi ta zalegel k večjemu za 2000 let. Bolj izdatna bi bila razlaga, da izvira toplota Solnca od padca ogromnega števila utrinkov (meteoritov) na njega površje, toda ta razlaga je že radi tega neverjetna, ker bi sicer tudi na Zemljo neprestano deževalo meteoritov, kar pa se v resnici ne dogaja, ker bi sicer morali hoditi okoli s silno močnimi dežniki, da obvarujemo svoje glave. Najbolj verjetna je vsekakor teorija, po kateri se Solnee polagoma krči, kar je po fizikalnih zakonih nujno združeno s postankom toplote. Po odkritju radija pa vidijo v njegovih prečudežnih svojstvih rešitev vprašanja, odkod Solnčna korona izvira solnčna toplota. Radij in z njim druge radioaktivne snovi so prvine, ki same od sebe razpadajo in se pretvarjajo v druge lažje prvine. Pri tem razkrajanju pa se razvija stalno toplota. Tako razvije n. pr. en gram radija 122 gramski kaloriji na uro. S to toploto bi torej lahko segreli 122 grama vode za eno stopinjo. Zadostovalo bi, da bi bilo nekaj več kakor milijonski del vse Solnčne mase radij in Solnee bi lahko neprestano izžarjevalo potrebno množino toplote. Po novejših nazorih fizike pa ni razkroj omejen na radioaktivne snovi. Verjetno je, da v razvojni stopnji, v kakoršni se nahaja Solnee, razpadajo tudi druge snovi, morda celo v večji meri kakor radij, in da se pri tem osvobaja ogromna energija v obliki toplote. Naj bo torej ena razlaga ali druga bolj pravilna, to nas manj zanima; glavno je, da je pojav sploh dostopen razlagi, še bolj važno pa, da ni znaka, da bi Sonlčna energija v doglednem času pojemala. Sicer pa bore malo vemo o sestavi Solnca, saj še pri Zemlji, na kateri živimo, je naše znanje silno omejeno. Svetlo Solnčno površje, ki ga vidimo s prostim očesom ali z daljnogledom, imenujemo fo-tosfero (svetlobno kroglo). Njena svetlost od daleč prekaša vsa umetna svetila. Temperatura, ki vlada v teh plasteh, mora biti silno visoka, okoli 6000 stopinj. Prostemu očesu se prikazuje fotosfera kot enakomerna svetla ploskev. Pri proučevanju z boljšim daljnogledom pa opazimo, da je površje zrnato in da spominja na riževo ali ječmenovo kašo. Ta zrnatost (granulacija) je posebno izrazita v sredini solnčne ploskve. Razen tega je omadeževano svetlo solnčno površje po solnčnih pegah. To so ogromne temnejše plasti, čijih premer doseže velikost do 90 000 kilometrov. Po obliki bi bile to globoke Solnčne protuberance vdrtine v fotosfero; po vsej verjetnosti pa gre za vrtince naelektrenih snovi. Ob popolnih solnčnih mrkih se prikazuje zunaj solnčnega roba nežno rožnato barvana korona, iz katere bruhajo ogromne ognjene mase do višine 500.000 kilometrov. Imenujemo jih protuberance. Luna Kakor kroži Zemlja okoli Solnca, tako kroži Luna okoli Zemlje, Doba, ki preide, da gre Luna z isto zvezdo stalnico skozi poldnevnik, imenujemo siderski mesec in traja 27 dni 7 ur 43 minute in 11 sekund. Da gre istočasno s Solncem zopet skozi poldnevnik, potrebuje Luna daljšo dobo, ker se je Solnce taedtem navidezno pomaknilo napram zvezdam stalnicam. Ta doba šteje 29 dni 12 ur 44 minute in 3 sekunde. Imenuje se sinodski mesec ali lunacija. V teku vsakega sinodskega meseca izpre-meni Luna svoje lice popolnoma. Ko je Luna ravno med Solncem in Zemljo ali kakor pravimo v konjunkciji s Solncem, nam kaže temno lice; tedaj imamo mlaj. Po mlaju vidimo Luno v obliki ozkega svetlega srpa z vzbočenim robom proti zahodu. Čez okroglo 7 dni 9 ur je ravno polovica Luninega površja osvetljena; tedaj je prvi krajec. Čez nadaljnih 7 dni 9 ur je Luna na nasprotni strani od Zemlje kakor Solnce ali kakor pravijo astronomi v opoziciji s Solncem: kaže nam vso osvetljeno ploščo; imamo polno luno ali ščip. Nato se začne Luna na zahodnem robu temniti in čez zopetnih 7 dni 9 ur je le ena, takrat njena vzhodna polovica, osvetljena: imamo zadnji krajec. Lunina razdalja od Zemlje znaša okroglo 60 zemeljskih polumerov ali povprečno 384.400 km. Ker ni Lunin tir okoli Zemlje krog, temveč malo oploščena elipsa, je razdalja sedaj večja, sedaj zopet manjša od navedene povprečne vrednosti. Najmanjša razdalja znaša 357.000 km, največja 407.000 km. Lunin polumer je 2/- zemeljskega polumera in znaša 3470 km; površina je tedaj 1/1S zemeljske površine, prostornina pa približno V50. Ako bi bila Luna zgrajena iz enake snovi kakor Zemlja, bi morala biti tudi Lunina masa Vso zemeljske mase, V resnici pa je le Vsi- Iz tega sledi, da je gostota snovi, iz katere sestoji Luna, le 3/5 zemeljske gostote. Luna nam kaže vedno isto lice; mi poznamo torej le eno polovico njenega površja. To pa radi tega, ker se zavrti Luna okoli svoje osi v enaki dobi, v kateri se enkrat zasuče okoli Zemlje, Lunino površje ni ravno, temveč močno gorato, da, gore so razmeroma mnogo višje nego na Zemlji. Posebno značilne so one okrogle tvorbe, ki spominjajo na vulkanska žrela in jih tudi tako imenujejo. Po vsej verjetnosti ne obdaja Lune ozračje. Enako sklepajo, da ni na Luninem površju voda; Luna kajti ako bi bila, bi močno izhlap^*-'ala in bi tvorila vsaj prehodno oblake, ki bi zakrili pogled na površje, kar pa se ni doslej nikdar opazilo. Luna ni samosvetlo telo, temveč dobiva Planeti svojo svetlobo kakor Zemlja od Solnca. Tupa- tam je videti v prvih dneh po mlaju poleg močno Kakor Zemlja obkrožuje še sedem velikih ne- svetlega srpa tudi ostali del luninega površja besnih teles Solnce. Imenujemo jih planete. Po- v medli luči. To ni nič drugega kakor od Zemlje razvrščeni po razdalji so to: Merkur, Venera, odbita solnčna svetloba. Zemlja, Mars, Jupiter, Saturen, Uran in Neptun. RAZPREDELNICA PLANET Polutniški premer (Zemlja — 1) Prostornina (Zemlja — 1) Masa (Zemlja — i) Težnost na polutniku (Zemlja — 1) Vrtilna doba Slderska doba") kroženja okoli Solnca ur min. sek. let dni Merkur..... 0,37 0,050 0,056 0.41 ? 87,9693 Venera . . . 0,966 0,90 0,817 0.88 224,7008 Zemlja ..... 1 1 1 1 23 56 4 1 1. 0,0064 Mars ...... 0,54 0,157 0,108 0.37 24 37 23 1 1. 331,7288 Jupiter..... 11,14 1295 318,36 2.53 9 55 11 1. 314,839 Saturen .... 9,4 745 95,22 1.06 10 14 29 1. 166,98 Uran ... 4,0 63 14,58 0.92 ? 84 1. 7,45 Neptun ..... 4.3 78 17,26 0.95 ? 164 1. 280,3 *) To je doba, v kateri pride planet zopet v isto lego napram Solncu. Oba notranja, to je Solncu bližja planeta kot Zemlja, Merkur in Venera, nimata nobenega trabanta, ki bi ju obkroževal. Zemlja ima samo enega, namreč Luno. Že naslednji planet, Mars, dasi je manjši od Zemlje, ima dva spremljevalca: Febos in Dei-mos. Največji planet Jupiter ima deset tra-bantov; zadnji je bil odkrit 1. 1914, Zaznamovani Velikost planetov v primeru s Solncem so z rimskimi številkami od I. do IX. Trije od teh trabantov so večji od Lune, eden celo dvakrat tako velik. Naslednji planet, Saturen, je sicer manjši od Jupitra, ima pa enega trabanta vec; tudi ti trabanti so običajno zaznamovani s številkami od I. do X. Največji izmed njih ima poldrugi krat Lunino maso. Uran ima štiri trabante ali satelite, ki nosijo visoko doneča imena: Ariel, Umbriel, Tita-nia in Oberon. Zadnji planet Neptun ima samo enega trabanta, Tritona. Oba notranja planeta kažeta na svoji poti okoli Solnca opazovalcu na Zemlji slično izpre-minjanje svojega lica kakor Lunine mene. Merkur je preblizu Solncu, da bi bil dostopen natančnejšemu opazovanju. Tudi Venera, ki je kot Danica ali Večernica znana kot najsvetlejša zvezda na nebu, nam je še malo znana. Vsekakor pa obdaja tudi Venero ozračje. Še najbolje poznamo Marta, ki ima največjo sorodnost z Zemljo. Tudi Marta obdaja zračna plast kakor našo Zemljo, dasi neprimerno redkejša. Po vsej verjetnosti je na Martu tudi voda. Končno so ugotovili na Martovem površju gotove pojave, ki spominjajo na spremembo letnih časov na Zemlji. Znani Martovi kanali, o katerih se je svoječasno silno veliko razpravljalo in v katerih so hoteli nekateri videti dela nam podobnih bitij, sio se izkazali kot optiška prevara. Tudi drugače ne kaže, da bi mogla živeti na Martu nam podobna' bitja. Neutemeljene in prazne so torej želje, da bi stopili z njimi v zvezo. Kajti, ako so tam bitja, morajo biti docela različna od nas in tudi življenje na Martu mora biti povsem različno od tega, kar imenujemo na Zemlji življenje. Jupiter je največji planet na nebu in tekmuje glede sijaja z Venero. Vrti se okoli lastne osi silno hitro; radi tega je močno oploščen. Od Vil. 97 nobenega planeta nimamo tako jasnih slik kakor od Jupitra. Tudi Jupitra obdaja zračna plast in gosti oblaki krijejo njegovo površje. Že z navadnim boljšim daljnogledom vidimo na njem nekake proge, ki gredo vzporedno z rav- Jupiter z^dvema trabantoma (Črna pegica na Jupitrovi [ploskvi je senca levega trabanta) nikom. Ravnik sam krije precej širok svetlejši pas, ki tvorijo nedvomno debele plasti oblakov. Proti tečajema se vrstijo temnejše proge rjavkaste barve. Razum tega so odkrili na Jupitrovem površju ogromne pege, ki so nekaki ostanki mogočnih izbruhov iz notranjosti še ne docela ohlajenega planeta. Saturen je po velikosti neposredno za Jupitrom. Znan je pred vsem po obročasti plošči, ki ga obdaja v polutniški raVnini in ki je razde- Saturen ljena v dva ločena obroča. Zunanji obroč je zopet razklan v dva dela. Ti obroči sestojijo iz velikega števila majhnih teles, ki obkrožujejo Saturna. Planetoidi Med Martom ni Jupitrom je ogromno število malih in najmanjših nebesnih teles, ki krožijo okoli Solnca kakor planeti. Imenujemo jih planetoide. Danes poznajo že nad 1300 takih teles. Največji planetoid je Ceres; njegov premer meri 779 km. Repatice K osolnčju moramo prištevati tudi repatice, ki so bile od nekdaj in so deloma še danes velika uganka. V časih, ko so iskali vzročno zavisnost med nebesnimi pojavi in pojavi na Zemlji, so naravno zlasti repaticam pripisovali posebno moč. Prikazen repatice je napovedala vojno, kugo in druge nadloge. Da so ravno repaticam naprtili krivdo vseh nadlog, je do gotove meje tudi razumljivo, dasi ne utemeljeno. Dočim je namreč pot drugih nebesnih teles jako redna in strogo urejena in se njih obličje v kratki dobi, ki je dana človeku in tudi celemu človeškemu rodu, vsaj zaznatno ne iz-premeni, je stvar pri repaticah vsa drugačna. Pri njih namreč vidimo, kako nastaja v par dneh iz neznatne meglene kroglice ogromna svetlobna prikazen z glavo in repom, ki zašije močno v bližini Solnca in potem zopet ugasne in izgine v prostor. Danes sicer nam ni več tako nenavadna prikazen repatic in tudi ne pot, ki jo opisujejo. Medtem ko se planeti gibljejo v pakrožnih (elipsnih) tirih okoli Solnca, je pot kometov, ki se nahajajo vsaj za časa največjega sijaja v enaki razdalji od Solnca kakor planeti, tudi pa-rabolna ali celo hiperbolna. Elipsa je zaprta, obe ostali krivulji pa segata v neskončnost. Repatice, vsaj nekatere, prihajajo torej navidezno iz neskončnosti k nam in izginejo zopet v neskončnost. Oblika tira, po katerem se premika telo okoli Solnca, je zavisna od njegove hitrosti, Ako bi se sukalo telo v razdalji Zemlje od Solnca s hitrostjo 42 km ali več na sekundo, bi bil njegov tir parabolen ali hiperbolen; telo bi se od Solnca oddaljilo in izgubilo v neskončnost. Zemlja, koje hitrost je manjša, nadaljuje svojo pot na pa-krožnici. Kometi, katerih tir je resnično parabolen, izginejo po enkratnem pojavu v neskončnost; kometi z izrazito pakrožnim tirom pa bi se morali povračati v enakih presledkih. Od približno 1000 do sedaj proučenih repatic jih ima ena osmina elipsni tir: ti bi se morali torej redno zopet prikazati. Toda pri vseh teh kometih niso ugotovili pričakovanega povratka. Pri nekaterih je obhodna doba prevelika, pri drugih je verjetnost velika, da jih planeti odvrnejo od prvotnega tira. Razen tega pa se marsikateri komet razprši na poti v ogromno število manjših teles. Pravih povratnih kometov poznamo kakih 25; med temi so čitateljem najbolj znani Encke-jev, Pons-Winneckejev in Halleyev komet. Repatice, ki jih vidimo s prostim očesom, kažejo v bistvu tri različne dele, ki pa niso strogo ločeni drug od drugega: jedro, njega obdajajoči plašč in rep. Jedro je podobno navadnim zvezdam ali planetom in ne kaže nobene posebnosti, ki bi obrnila pozornost nase. Plašč ali koma je meglena ali parasta masa,' ki obdaja jedro okoli in okoli in koje svetlost se izgublja od jedra navzven. Koma je veliko večja od jedra in doseže tudi lahko velikost Solnca. Sicer se pa koma manjša, ko se bliža komet Solncu, in se zopet veča, ko se oddaljuje. Jedro in plašč tvorita repatično glavo. Rep je pravzaprav podaljšek kome in se prikazuje kot medlobel svetlobni trak, ki se širi z naraščajočo razdaljo od glave. Posebno značilno je, da je rep pri vseh kometih z malimi izjemami obrnjen od Solnca proč. Rep je tudi lahko razcepljen v več delov. Dolžina njegova pa je lahko različna: so kometi s komaj zaznatnim repom, pri drugih pa se razteza rep kar po celi polovici nebesnega svoda. Kometi, ki so vidni samo z daljnogledom, po večini ne kažejo te značilne oblike; največkrat prevladuje pri teh koma na račun jedra in repa. Ko se bliža repatica Solncu, postane meja med jedrom in plastjo, ki jo obdaja, bolj izrazita. Jedro bruha svetla žarkovja proti Solncu, ki se pa kmalu zakrivijo in obrnejo od Solnca stran in tvorijo znani repatični rep. Ves pojav spominja na oblake dima, ki se dvigajo iz dimnika in ki jih zanaša veter, z razliko seveda, da so ti oblaki ogromni. Opazili so že repatice, čijih rep je bil večji od razdalje med Solncem in Zemljo in ta znaša vendar 150 milijonov kilometrov. Toda ta ogromna telesa so skoro brez mase. Saj letijo kometi mimo planetov, ne da bi jih niti najmanje motili v njihovem gibanju. Kljub velikemu siju, tako da jih tupatam vidimo celo podnevu poleg Solnca, so repatice skrajno prozorne. Iz vsega tega smemo sklepati, da so repatice slično kakor dim ali oblaki zgrajene iz ogromnega števila malih telesc, ki pa so v velikih medsebojnih razdaljah. Tako stvorjeno telo je lahko ogromno, obenem pa tudi silno lahko in prozorno. Utrinki Popis csolnčja bi bil nepopoln, ako ne bi omenili tudi utrinkov, saj so ti poleg repatic že Doberdobsko jezero (Fot. Sturolo • Gorica) od nekdaj vzbujali splošno zanimanje in pozornost. Kakor da bi se kje utrgala kaka zvezda, švigne svetla točka po nebu in po krajši ali daljši poti, vsekakor pa običajno po preteku le dela ene sekunde docela izgine. Pojavu odgovarjata prav dobro oba naša izraza: utrinki ali kresnice. V ljudstvu je razširjeno mnenje, da se z vsakim utrinkom loči ena duša razredčen, nudi vendarle tako hitro letečim telesom silen upor. Radi tega pojema utrinkova hitrost, njegova gibalna energija se pretvori v toploto: utrinek močno zažari, tupatam celo s takim sijajem kakor najbolj svetel planet: Venera. Ko utrinek ugasne, se razblini tudi njegovo telo. Pri natančnejšem proučevanju tirov, ki jih vpisujejo utrinki so ugotovili, da izvirajo navidezno iz določenih mest na nebu. Taka izhodišča utrinkov imenujemo radijante. Do sedaj so ugotovili nad 3000 takih radijantov. Najbolj znani so v ozvezdju Lire, Pcrzeja, Leva in An-dromede. Roji kresnic, ki izvirajo iz njih, nosijo temu primerno ime Liridi, Perzeidi in Leonidi. Le utrinki iz zadnjega ozvezdja nosijo ime po Bielovem kometu, Bielidi. Odkod pa izvirajo utrinki? Po mnenju astronomov odgovarja vsakemu roju ogromen obroč utrinkov ali meteorov, ki obdaja Solnce približno kakor obdaja znani obroč planet Saturen. Kadar leti Zemlja na svojem tiru skozi tak obroč (in to se ponavlja vsako leto enkrat), za-žarijo oni meteori, ki gredo skozi zemeljsko o-zračje, kot utrinki ali kresnice. Ugotovili pa so prečudežno vzporednost med roji kresnic in repaticami. Zelo verjetne je. da so ti obroči meteorov nastali iz repatic. Ogromen je svet našega osolnčja in poln čara in ugank. In vendarle je le silno majhen del vsega vesoljstva. Lavo Cermelj. Staragora pri Čedadu Romarska božja poi slov. Benečanov Kdo je prebival v naših krajih do Kr. rojstva ? Domneve o prebivalcih daljne dobe. Kakor pri vsakem izrazitem kmetiškem ljudstvu, ki je stalno vezano z določeno zemljo, je tudi pri nas zanimanje za preteklost naših krajev zelo veliko. Kakega plemena so bili prvi prebivalci naših krajev, kako so se tod prerivala in vrstila razna ljudstva* smo li mi tu prvobitni ali priseljenci? Kdaj in odkod smo se tu sem naselili? Kup vprašanj je, ki nas mikajo. Odgovori na ta vprašanja niso enotni, večkrat nejasni, negotovi in celo sporni med seboj. Z gotovostjo in primerno jasnostjo nam odgovarja delno le starinoslovje, ki sklepa iz sledov predzgodovinskih bivališč, grobov in različnih izkopanin na življenje, običaje, vero in duševni raz,vitek prvih prebivalcev naše dežele. Človeški sledovi v kraških in gorskih jamah pričajo, da so se naselili prvi ljudje radi prijetnih življenskih razmer in ugodne zemljepisne lege naših krajev v njih že zelo zgodaj. Zgodovinarji menijo, da kmalu potem, ko so našli pot v Evropo. Z letnicami se da tu le domnevati, nič gotovega ni mogoče dognati. V naši deželi so našli sledove predzgodovinskega človeka vseh dob: od kamene dobe, ki se cepi v sta-rokameno in novokameno, pa tja do prehodne bakrene dobe, ki preide v bronasto in kovinsko dobo. Najprej so živeli ljudje v podzemskih jamah. Ko so se razmnožili, so se izselili na griče, gradišča, kjer so živeli zadružno kot živinorejci ali pastirji. Vse to se dožene lahko iz vidnih sledov naših prednikov, ki so živeli v naših krajih že dva ali tri tisočletja pred nami. Po tem, kar je bilo najdenega, sklepamo na njihovo življenje in kulturo. Tako izvemo n. pr., da so verovali v posmrtnost duše, zato so ohranjevali sežgana ali nesežgana trupla mrličev, katerim so včasih dajali v grob tudi živeža, da bi jim na onem svetu ne bilo treba trpeti lakote. Še marsikatero drugo podrobnost o njihovem življenju nam ve povedati starino-slovec. Če se pa vprašamo, kakšnega plemena je bilo tisto ljudstvo, odkod in kdaj se je naselilo po naših krajih, nam starinoslovje odpove, zato so tudi odgovori na taka vprašanja nejasni in negotovi. Odgovor na vprašanje, odkod so se naselili ljudje pri nas, najdemo pri zgodovinskih jezikoslovcih in narodoslovcih, ki sodijo z večjo ali manjšo gotovostjo, da so že v novokameni dobi, pri-lično v drugem tisočletju pr. Kr., prišli iz Azije v srednjo Evropo Pelazgi in pomnožili takratno redko prebivalstvo. Šli so preko balkanskega poluotoka, na katerem se je naselila ena betva tega, plemena, Heleni. Drugi roji pa so se razcepili na sever in na zahod. Pelazgi, ki jih imenujemo tudi Azijce ali Indogermane, so govorili najprej skupen jezik, a so se razcepili pozneje v več plemenskih in jezikovnih vej, v Slovane, Germane, Romane, Grke, razna keltska in ilirska plemena!, ki jih srečamo danes le še v večjih ali manjših ostankih. S temi plemeni se komaj začenja evropska zgodovina, Kako so se ta plemena preganjala in menjavala po različnih krajih, je težko dognati. Pisanih sporočil ni. Stari pisci so spregovorili o tem prebivalstvu precej pozno, komaj v petem stoletju pr. Kr. Takrat pa je bilo azijsko ljudstvo že ločeno v plemena, razširjeno že skoraj po vsej Evropi, torej tudi po vzhodnih alpskih deželah, čez balkanski in apeninski poluotok, ki sta bila najprej obljudena v Evropi. Ilirska in traška plemena po Istri, Veneti in Karni Prve vesti o naših krajih in njihovih prebivalcih moramo iskati pri raznih grških in rimskih piscih, ki omenjajo v svojih spisih in popisih vojen raznih vojskovodij mimogrede tudi naše kraje in njihove prebivalce.Sicer te vesti! niso le dokaj pozne, redke in nejasne, ampak tudi jako nezanesljive, ker so Grki kakor tudi Rimljani: poznali dobro le svoj narod, vsi drugi so jim bili barbari, katere so podjarmili, a ne proučevali. Jezikoslovje in zemljepisje sta bili takrat še primitivni vedi, zato se večkrat tudi motita v svojih domnevah, katere si neredko nasprotujejo. Ko sta bili ob koncu preteklega stoletja v cvetu zgodovina in narodoslovje, so se zgodovinarji mnogo prerekali o izvoru, plemenu in jeziku raznih zgodovinskih ljudstev, ki so bivala v današnjem severnem delu beneške ravnine, v Furlaniji, po Julijskih Alpah, Krasu, Istri, Kranjskem, Dalmaciji in drugod. Grk Herodot (1. 484.—406. pr. Kr.), oče zgodovine, ki je prvi namenoma beležil vesti o Grkih, Perzijcih, Egipčanih, Babiloncih, Skitih i. dr., ve le malo o naših krajih, ki so bili grškemu svetu precej oddaljeni in odročni. Med Dravo in Donavo pozna le Sigine, PRIPOMBE K ZEMLJEVIDU Razlika med obljudenosljo Krasa, Isire, Vipavske in Soške doline ier Brd je prevelika, da bi bila verjetna. Jasno je le, da je severna polovica naše dežele v tem oziru manj raziskana. Pri označbi predzgodovinskih naselbin na tem zemljevidu sem se naslanjal na Simon Rutarjeve spise, na „Note sopra i Castellieri o rovine preisloriche deli' Istria" od A. Burtona, angleškega konzula v Trstu, ki je dal prvi pobudo za raziskovanje predzgodovinskih naselbin pri nas, dalje na raziskovanja dr. Marcheseltija in njegovo knjigo „1 castellieri preistorici di Triesle e della Ve- nezia Giulia". Ceste sem začrtal po vseh treh rimskih cestopisih: Itinerarium Antonini, Itinerarium Hierosolymitanum in tako zvano Tabula Pentingeriana. Vsak i/med omenjenih cestopisov ima manj postaj, kot je označenih na zemljevidu. Cista ob Nadiži, mimo Robiča, Kobarida, po zgornji Soški dolini na Predil je začrtana po Rutarju, ni pa dokazano, da jc vodila tod; nekateri jo iščejo po Furlanski nižini in čez Pontebo. ki so se odevali v platneno obleko, južno od njih-pa Trake in Ilire. O prvih nimamo določnejših vesti in zgodovinarji sodijo, da so morali biti medijsko, drugi trdijo ilirsko ljudstvo. Trake ima Ilerodot za jako razširjeno ljudstvo. Dognano je z gotovostjo, da so bivali po današnji Bolgariji, Srbiji, Romuniji in Erdeljskem. Iliri, ki so bili po mnenju nekaterih zgodovinarjev s Traki eno samo pleme, so prebivali v severnem delu balkanskega poluotoka, do Podonavja na severu, do alpskih dežel na zahodu in do rek Pada in Adiže v Italiji na jugozapadu. Danes je to pleme ohranjeno le še v okrnelili ostankih, v Škipetarih ali Albancih, nekoč pa je bilo mogočno in se je cepilo v številne veje, ki so važne za nas sato, ker so živela po naših krajih in ker je do nedavnega veljalo mnenje, da so bili Iliri Slovani. Ilire in njihove posamezne veje omenjajo šele poznejši pisci.: Grka Ptolomej (306.—285. pr. Kr.) in Polybij (210,—128. pr. Kr.), Rimljani Strabon (60. pr. Kr. — 14. po Kr.), Livij Tacit (50. pr. Kr. — 17. po Kr.), Pli-nij Starejši (23.-79. po Kr.), Appian v 2. stol. po Kr., Dio Cassij in še nekateri drugi. Od teh izvemo nekaj več o ilirskih plemenih, ki so bila Moisi, Epiroti, Japodi, Subokrini, Merio-kaleni, Noriki in baje tudi Istri, Veneti, Kar-ni in Katati. Nas zanimajo pred vsem zadnja štiri plemena, ki so bivala deloma v naši deželi ali v njeni neposredni bližini: Istri na poluotoku enakega, imena, Veneti jugoi-zapadno od Julijskih Alp do reke Adiže in Pada, Karni na Koroškem, Gorenjskem, po naših Gorah, segali so baje celo na Kras. Tržaški zgodovinar dr. Kandler omenja Ka-tale in trdi, da so bili karnsko pleme, ki je živelo v krajih ob Pivki. Istre prištevajo nekateri zgodovinarji med Trake, drugi jih imajo za Ilire, omenil sem pa že, da tretji zopet ne vidijo razlike med prvimi in drugimi, ali pa vsaj domnevajo, da so bili Iliri in Traki najprej eno samo pleme. Več zmede in hrupa so povzročili med zgodovinarji gorenjeitalski Veneti. Morda radi tega, ker sta nosili to ime še dve drugi plemeni, ki nimata z našimi Veneti razen imena ničesar skupnega. Tako vemo za Venete v maloazijski pokrajini Paflagonija, o katerih ni mogoče ugotoviti, kaj so prav za prav bili; drugi Veneti so živeli v stari Galiji, današnji Franciji, ob reki Loire in sq bili betva keltskega plemena. To je zavedlo marsikaterega pisca, n. pr. Appiana, da je imel tudi gorenjeitalske Venete za keltsko ali galsko pleme. Mnogi učenjaki pa so jih imeli za Slovane, tako Schlotzer, Suro-vviecki, Mannert, Šafafik, Springsguth, zlasti pa Davorin Trstenjak, ki je vztrajal vse svoje življenje pri tej domnevi. Trstenjak ni edini slovenski zgodovinar, ki dokazuje, da so sedanje slovenske dežele njihova pradomovina ali vsaj da prebivajo v njih že iz dobe pred Kr. rojstvom; tudi Simon Rutar upošteva to možnost. Dr. Henrik Turna je istega mnenja in skuša, dokazati to s krajevnim imenoslovjem. Prav tako prištevajo nekateri zgodovinarji Karne k ilirskemu plemenu, drugi pa hočejo dokazati v njih Slovane. Zgodovinarji jih redkeje omenjajo, živeli so pač v goratem svetu in niso- prišli toliko v stike s tujimi narodi. Nanje spominjajo le še imena gorovja: Karnske Alpe, Karavanke; imena hribov: Krn (iz Karn). V tolminskih Gorah je mnogo Karnic in Krnic, malih hribčkov ali vznožij hribov. Imeni dežel Kranjsko (Kranjc-Karnc) in Koroško imata tu svoj izvor in se imenujeta v starih pismih Karnija in Karantanija. Kakšne prebivalce iščejo zgodovinarji še v naših krajih? Splošna označba prebivalcev naših krajev za Karne ni zadovoljila zlasti tistih zgodovinarjev, ki so videli v njih Slovane, hoteli so prodreti globje in jih spoznati podrobneje. Tako tudi že omenjeni Davorin Trstenjak. On loči po naših krajih bivajoče karnsko pleme v več vej in se pri tem naslanja na nepojasnjene vesti rimskih piscev o Sa-laših (Salassi), Naharcih in karnskih Tau-riskih. Salaše omenjata rimska pisca Strabon in Appian v bližini ilirskih Japodov, ki so prebivali v jugozapadnem delu Hrvatske. Trstenjak jih išče na vzhodnem delu Krasa, v severni Istri in na Notranjskem. Meni1 torej, da so bila njihova sela v krajih, kjer so danes vasi Gaberče, Volče, Ležeče, Slavina, Selce, Št. Peter, Kal, Bitinje na desni strani ceste, ki pelje iz Postojne v Reko, zahodna pa, kjer so sela: Vatovlje, Brezovica, Tuble, Materija, Brdo itd., torej okrožje od Rakitnika na cesti od Postojne v Reko pa do ceste, ki drži iz Trsta skozi Herpelje in Materijo v Rupo, kjer se zveže s prej omenjeno cesto iz Postojne v Reko. Najde tudi primerno razlago besede Sa-laš, ki je po njem slovanska in pomeni v srbščini dvorišče za živino ter pove, da imenujejo na Radhoti v Moravi, v Tatrah in na Slovaškem ovčje pastirje danes Šalaše. Zato meni, da so bili Strabonovi in Appianovi Salassi slovanski Salaši ali ljudje, ki so gojili ovčjerejo. Trstenjakova razlaga Salašev se nam zdi dokaj pravilna in posrečena, da bi nas skoraj navdušila; nasprotno je njegova razlaga Naharcev, ki se omenjajo v Iguvinskih tablah, staroitalskih spomenikih, najdenih blizu mesta Gubbio (nekdanjega Iguvium) v Umbriji, precej presiljena in iskana. Ker se imenujejo skupno z Japodi (Jabusci) in Tau-liski (Tauresci), vidi v Naharcih Nagarce ali Nagorce, ki bi bili po njem predniki Gori-čanov. Naharci bi bili torej prebivalci nižjih goric v krajih severno od Jadranskega morja, torej od Devina po zapadnem Krasu, Br-dih in Goriškem. Tretje ljudstvo, ki se imenuje v Iguvin-skih spomenikih so Tursci. Trstenjak meni, da so Tauriski, katere omenjajo tudi Plinij, Polybij, Strabon in dr., in katere išče v krajih okrog Vrhnike, slovansko pleme, kot sploh o Karnih, katerih betva so bili. Kaj je s Kelti? Preostane nam še, da prodremo v skrivnost Keltov ali Galcev, o katerih čitamo v zgodovinskih knjigah, da so od šestega do drugega stoletja pr. Kr. navalili v naše kraje in izpodrinili prvotne prebivalce, o katerih smo baš govorili. Poglejmo, kaj je na tej vesti. Starino-slovje, ki je v nekem oziru neomajna opora zgodovine, odločno zanika, da bi se bila izvršila taka razdobna izprememba med prebivalstvom naših krajev v latenski, ilirski ali hallstadski dobi, t. j. v času pred prihodom Rimljanov v naše kraje, in sicer zato, ker niso nič takega izkopali med predzgodovin-skimi ostanki, kar bi kazalo na to izpremem-bo. Ne smemo pozabiti, da je imelo vsako, še tako primitivno ljudstvo svojevrstno miselnost, svoje običaje, neko prirodno kulturo in vero, ki se kaže v izkopaninah, v načinu pokopavan j a mrličev, v obliki grbov in žar, v nakitu in predmetih, ki so jih devali umrlim v grob- V tem pogledu pa so izkopanine po naših krajih enotnega značaja in se njihova različnost lepo razlaga le s postopnim napredovanjem istega prebivalstva. S tem nočem trditi, da Keltov sploh nikoli pri nas ni bilo, razločevati je treba le značaj razcepljenega in prehodnega keltskega naseljevanja, ki je ostalo za naše kraje in prebivalce brez velikega vpliva. Zgodovina nam pač poroča, da so: se trgali iz Galije (današnje Francoske) posebno okoli: 1. 400. pr. Kr. roji Galcev ali Keltov in se pomikali skozi naše alpske dežele, kjer so ob ustju Save zgradili mesto Singiclunum, današnji Beograd, To priseljevanje galskih Keltov se je še nekajkrat ponovilo. L. 186. pr. Kr. se jih je naselilo v Furlanski ravnini baje nad dvanajst tisoč, ki so bili vsi oboroženi, če smemo verjeti temu številu. Mislim pa, da so zašli v naše kraje le stranski roji Galcev, njihov glavni roj je tiščal neprestano s severa v Italijo. L. 387. pr. Kr. so si upali pod vodstvom divjega Brena celo pred Rim, ki so ga premagali. Med galskimi ali keltskimi plemeni v severni Italiji so znani zlasti Boji, ki so nadlegovali prebivalce poluotoka, v naših krajih pa se omenjajo le noriški Tauriski in Skordiski, manjši betvi keltskega plemena, ki so zašli v naše kraje istočasno, ko je peljal Bren njihove keltske brate pred Rim. Razumljivo je, da so bili karnski, venetski in japodski prebivalci s keltskimi priseljenci v vednih bojih, vendar pa slednji ne začenjajo nove dobe v zgodovini naših krajev, kot bi hoteli nekateri zgodovinarji, ker je njihov odmev kakor odmev vsakega nekulturnega ljudstva le prehoden. Polagoma so se začeli potapljati v premoči prvotnega prebivalstva in izginili še prej kakor ostala keltska plemena, katerih zadnje ostanke najdemo danes še med Irci. Sklep. Omenili smo vsa važnejša plemena, ki imajo kakršnokoli zvezo z zgodovino naših krajev v stoletjih pred Kr., pred vsem v latenski, ilirski ali hallstadtski dobi, ki sega prav do dobe rimskega gospodstva. (L. 183. do 181. je bila ustanovljena rimska naselbina Oglej.) Na koncu naj poudarim le še, da ta ljudstva kulturno niso bila prav tako u-božna kot bi se zdelo na prvi hip; predzgo-dovinski grobovi izkazujejo precejšnjo kulturo. Poznali in uporabljali so v manjši meri baker, v večji pa trpežnejši bron. Lončevino so žgali že v novokameni dobi. Ob koncu la-tenske dobe je nastopilo tudi že železo. Ne smemo pozabiti cest, ki so bile gotovo že takrat več ali manj razpredene po naših krajih, dasi se običajno omenjajo rimske ceste kot prve. Ne mislimo, da jih prej ni bilo, rimske ceste so gotovo le sistematizacija prejšnjih slabih in zasilnih poti. Na to misel pridemo, če pogledamo na zemljevid, na katerem sem nalašč začrtal rimske ceste, dasi ne spadajo v dobo predzgodovinskih naselbin, da se vidi, kako so strnjena ob njih bivališča po Krasu in po Istri, ki sta v tem o-ziru najbolj raziskana. To si razlagamo tako, da so Rimljani krajše krajevne ceste zvezali, razširili in jih tako daleč speljali. Da niso propadle, so jih stalno oskrbovali in postavili ob njih postaje, na katerih so prenočevali potniki in zamenjavali konje. Če se slabe krajevne poti ali steze niso ujemale z njihovimi vojaškimi nameni, jih gotovo niso popravljali; pozneje sb propadle, sledovi za njimi so izginili1. Če ogledujemo zemljevid predzgodo vinskih naselbin, si n. pr. ne moremo misliti, da bi ne bila vezala kaka pot Starega gradu v Istri; Ilirske Bistrice, Trnovega, Šembij, Zagorja, Št, Petra, Slavine in druge kraje čez ves severni Kras. Že obstoj cest in razvitek trgovine nam pojasni kulturo^ tiste dobe in dejstvo, da najdemo med izkopaninami nakit, ki je bil pre-nešen v te kraje od drugod.* r . A. Š. KOTIČEK ZA OTROKE Bela miška Pravljica. V samotnem gozdu je živela uboga mamica, ki je imela dva sina: Peterčka in Pavel j čka. Prebivalla je v leseni koči poleg razvalin mogočnega gradu. Ker je bila revna, je bila češče lačna kakor sita. Trudila se je od zore do mraka, delala v gozdu in na njivi, a vse, kar je prislužila, ni zadostovalo. Peterček je bil že velik in bi si bil lahko sam služil kruh, a ni hotel delati. Vse ljube dni se je potepal po gozdu, razdiral ptičja gnezda, lovil veverice in kradel Bogu čas in materi kruh. Kjerkoli se je pokazal, so bežale pred njim živali, le seničice, ki so sedele v košatih vrhovih smrek, so ga zmerjale in zasmehovale. «Fuj, Peterček, cici-fuj, fuj!» so kričale za njim. Peterčka je njihovo zasmehovanje hudo jezilo, pograbil je kamen in ga zalučal v vrhove, toda seničice so bile hitrejše. Naglo so odletele in se poskrile in že so se zopet oglasile zasmehljivke: «F.uj, Peterček, cici-fuj, fuj! Pavelček je bil še majhen in slaboten. Kadar je bila mati na delu in se je Peterček potepal po gozdu, je moral varovati kočo. Ker je bil miren in dobrosrčen, so ga ljubile vse živali. Ko je bil sam in ni bilo- blizu ne daleč nikogar, so priletele ptičice in se igrale Z njim kot najboljše prijateljice. Iz gozda so pritekle veverice in mu prinesle lešnikov in orehov, a včasih so ga obiskale tudi hi-tronoge srnice. Dovolile so mu, da jim je sedel na hrbet in jih zajahal kakor konjička. IPP111P1 «Huparhopa!» je rekel Pavelček in srnice so dirjale okrog koče, da so se smejale ptičfice in so se veverice prijemale za svoje male trebuščke. Peterček je slišal nekega dne, kako so si drvarji pripovedovali prečudno zgodbo o zakladu v razvalinah gradu poleg vdovine koče. «Da, prijatelji,» je rekel najstarejši drvar, «če bi imeli zlato in drago kamenje, ki se nahaja zakopano v kleteh tistega gradu, ne bi bilo nam treba tako trpeti1 in se mučiti za vsakdanji kruhek. Kdor bi mogel dvigniti tisti zaklad, bi bil bogatejši od samega kralja naše dežele. O, mnogi so že poizkusili priti do njega, posrečilo pa se še nikomur ni.» Peterček si je dobro zapomnil drvar je ve besede in se naglo vrnil domov. Brž je splezal v razvaline starega gradu in iskal poti, ki bi ga privedla do kleti s skritimi bajnimi zakladi. Iskal je ves popoldan, poti pa le ni našel. Povsod je ležalo golo kamenje, porastlo z mahom in grmičevjem. Ko je bil po dolgem iskanju že truden in lačen, je sedel na bližnji kamen, potegnil iz žepa kos kruha in ga pričel jesti. Tedaj je nenadoma nekaj završalo v suhem mahu in iz nevidne luknje je pokukala prekrasna, srebrno-bela miška. Peterček se je začudil, ko jo je zagledal, kajti take miške še nikoli ni bil videl, in brž se mu je porodila želja, da bi jo ujel. Pograbil je svoj oguljeni klobuk in ga bliskovito poveznil nad miško. Toda miško je bil pokril samo napol. Ta je zbrala hitro svoje moči in — smuk! — že je bila zopet zunaj. Peterček jo je poizkusil ujeti še večkrat, a vselej mu je miška pobegnila... Naposled se je Peterček razjezil, pograbil je velik kamen in ga zalučal proti miški. Bil je trdno prepričan, da jo je ubil; ko je pa dvignil kamen, da bi pogledal, kaj se je z njo zgodilo, se je izvila izpod njega velika ostudna kača. Siknila je proti dečku, da je preplašen odskočil in zbežal; kamorkoli pa je bežal, povsod so mu sikale nasproti velike in ostudne kače. Njihovo število je bolj in bolj naraščalo in nazadnje jih je bilo toliko, da so pokrile vse velikanske razvaline. Peterček še sam ni vedel, kako je tisti večer prišel domov. Ves upehan je bil in preplašen in še vso noč se mu je sanjalo o ogromnih in ostudnih kačah; vendar ni nikomur povedal, kaj se mu je bilo zgodilo. Dan pozneje ga je poslala mati v dolino po sol, a; preden je odšel, je stopil k Pavelčku in mu zašepetal: «Pavelček, dragi bratec, pojdi danes v razvaline starega gradu; tam rasejo čudovite, kakor med sladke jagode.» Nato je odšel in si je mislil: «če pojde v raz- valine, ga bodo požrle kače; potem mi vsaj ne bo treba deliti kruha z njim.« Pavelčku se je zdela bratova naklonjenost zelo čudna, ker mu še nikdar ni bil povedal, kje rasto sladke jagode. Neki tajen glas mu je šepetal, naj ne hodi v razvaline, toda njegova radovednost je bila prevelika. Zlezel je s postelje, še preden je posijalo soln-ce in se napotil proti gradu. Spotoma je srečal krdelo ptičic, toda tega dne se mu niso približale; milo so začivkale in odletele, kakor bi se ga bale. V bližini razvalin sta se igrali dve črni veverički, « Dobro jutro, skakački!« ju je pozdravil Pavelček. Veverički, ki sta mu sicer vselej sami pritekli naproti, sta prestrašeni zbežali in se skrili. «Čemu se me neki danes boje ptičice in veverice ?» se je začudeno vprašal Pavelček in znova se je oglasil v njegovem malem srcu tajen glais in mu zašepetal: «Zato, ker si poslušal Peterčkov nasvet!« Pavelčka. je obšel prečuden strah; že se je mislil vrniti, toda radovednost, kakšne so tiste jagode, o< katerih mu je govoril Peter-ček, ga; je premamila in šel je dalje. Opogumil se je, stopil med razvaline in pričel stikati za jagodami, ki jih ni mogel najti. Utrujen od dolgega iskanja je sedel na velik kamen. Ker se mu je oglasil glad, je poiskal v žepu drobtinic ter jih pričel zobati. Tedaj je nenadoma zašumelo v suhem mahu in iz prej nevidne luknje je pokukala prekrasna srebrno,-bela miška. Pavelček se je zelo začudil, kajti take miške še nikoli ni bil videl. Čarobna živalica pa je pritekla prav do njega, postavila se na zadnji nožici, prvi dve pa je dvignila,, kakor da bi prosila: «Daj mi kruha, deček!» «Lačna. je,» si je mislil Pavelček, segel v žep in ji ponudil drobtinico suhega kruha. Naglo jo je miška pojedla in prosila dalje in Pavelček ji je metal in metal svoje suhe drobtinice, dokler ji ni zmetal vseh. «Joj, kako je lačna; vse mi je pojedla!« je vzkliknil Pavelček. Sočutno jo je pogledal in jo vprašal ljubeznivo: «Si lil sita, bela; miška?« Živalica se je postavila na. svoji drobni zadnji nožici, prikimala z malo glavico in se mu zahvalila. «Vidiš, vidiš, kako prijazna in ljubezniva si!» je vzkliknil Pavelček in jo mehko pogladil po drobni glavici in majcenem hrbtku. Tedaj se je pa nenadoma dogodilo nekaj neverjetnega: silna, strašna tema je zagrnila ves razdrti grad, nebo je potreslo mogočno grmenje in vsa zemlja se je zamajala. Gnani od nevidne sile so se pričeli dvigati in urejevati raztreseni kamni, postavljati se v zidove, ki so rasli v mogočno grajsko stavbo; in še preden se je Pavelček zavedel, kaj se godi, je stal sredi čarobne, z zlatom in dragim kamenjem okrašene dvorane. Pred njim je stala, prekrasna mlada deklicai, s kraljevsko krono v prelepih laseh; sladko se mu je nasmehnila in mu podala svojo drobno belo, ročico. «Hva.la ti, dobri Pavelček,» je rekla. «hvala ti, da si me rešil. Tri sto let sem bila zakleta v tem razdrtem gradu; tri sto let sem čakala mladeniča, ki bi nasitil belo miško in ki bi jo ljubeznivo pogladil. Prihajali so mnogi, toda vsi so jo hoteli ujeti ali pa ubiti; samo ti edini nisi imel zlih namenov. V zalivalo ti darujem ta grad in vse njegove neizmerne zaklade, jaz, pa sem tvoja najbolj vdana služabnica.« Kraljične besede so, Pavelčka ganile do solz. Vdano se ji je zahvalil za, darove in jo poprosil, naj mu dovoli, da odide po svojo mamico in po brata, Peterčka, da, bosta tudi onadva deležna njegove sreče. Kraljična se ni protivila, samo to mu je rekla: «Kogarkoli hočeš lahko pripelješ v grad, tvoja last je^ le eno si zapomni: če pripelješ' vanj hudobneža, mu tu ne bo obstanka,« Pavelček se je zahvalil in vesel stekel domov pravit mamici in Peterčku, kaj se mu je zgodilo v skrivnostnih razvalinah starega gradu. Vsi trije so se odpravili k prelepi kraljični in njenemu dvoru. Mamica in Peterček se nista mogla načuditi lepoti in bogastvu. Peterčka je ob pogledu na vso to prelest obšla silna ošabnost, a tudi kruta zavist; koval je najtemnejše načrte. Po ogledovanju gradu in njegovih krasot jih je deklica povabila v obednico, kjer so bila na zlati in z diamanti; posuti mizi nakopičena najboljša in najslastnejša jedila. Najprej je posadila za, mizo mamico1, nato PaveljiČka; ko je hotela posaditi še Peterčka, se je stol kar sam odmaknil, da je Peterček padel po tleh. Pobral se je in znova poizkusil seisti, a vselej se je stol odmaknil! Ker je bil lačen, je hotel jesti stoje, ali groza: vsaka jed, katere se je dotaknil, je izginila, še preden jo je prinesel do ust. Prestrašen je pobegnil iz jedilnice v spalnico, da bi se odpočil na zlati postelji-Ko je hotel leči, se je postelja izmaknila izpod njega. Obupan se je pobral s trdih tal in hotel zbežali v jedilnico, ni se mu posrečilo. Vsaka vrata so se odpirala samo proti grajskemu izhodu, nobena v notranjost. Peterček je bežal in bežal, dokler ni pribežal na grajski vrt. Tu je zorelo najslajše sadje; ko ga je pa hotel utrgati, so se veje umaknile pred njegovimi rokami. Sredi čarobnega vrta je žuborel studenček, ko se je pa hotel napiti, je nenadoma usahnil. Peterčka je obšla nepopisna groza; zbežal je v gozd. Seničice so se mu rogale z visokih vrhov: «Fuj, Peterček, cicifuj, fuj!» Toda ni se zmenil za, njihove zbadljivke; bežal je v tuje, neznane kraje in se nikoli več ni vrnil. Izginil je v širokem svetu, kakor izgine kaplja v neskončnem morju. Pavelček pa je živel s svojo mamico v prekrasnem gradu; bil je brez skrbi in pomanjkanja; in ko je dorasel, se je oženil s prelepo kraljično in postal moder in mogočen kralj tiste prostrane dežele. Modro je vladal, da je v deželi' rasti o blagostanje. Srečni so bili1 njegovi podložni-ki, zakaj bil jim je pravičen gospod. Nikomur ni storil zlega in pomagal je vsakomur, ki se je, v stiski obrnil nanj. Zato so ga vsi spoštovali in ljubili. Radivoj Rehar. Voda življenja Živel je kralj, ki je bil tako bolan, da ni dal nobeden več počenega groša za njegovo ozdravljenje. Imel je pa tri sinove, ki jim je šla očetova bolezen zelo k srcu. Šli so na grajski vrt, da se izjočejo. Na vrtu so srečali starčka, ki jih je sočutno vprašal po vzroku njihove žalosti. Odgovorili so mu, da jim je oče zbolel in da mu bo gotovo umreti,, ker mu noben lek ne pomaga več. «Jaz pa vem za sredstvo,« je dejal nato starček, «in to sredstvo je voda življenja. Kdor pije to vodo, ozdravi. Težko jo je pa dobiti.« Najstarejši je stopil k bolnemu očetu in ga prosil, naj mu dovoli, da, gre po vodo življenja, ki ga edina more izlečiti. Oče sprva ni hotel dovoliti, ponovnim prošnjam se je pa le vdal. Kraljevič si je mislil: «Če prinesem vodo, se prikupim očetu in jalz postanem njegov naslednik na prestolu'.« Odpravil sie je z doma in ko je tako jezdil po široki poti, je vstal pred njim nenadoma palček. «Kam pa tako naglo?« je vprašal palček jezdeca. «Budalsto človeče,« je ponosno odgovoril kraljevič, «kaj ti je treba to vedeti?« Spodbodel je konja in odjezdil. Pritlikavca je pa ta nevljudnost, užalila. Uklel je jezdeca, da. je prišel kmalu nato v žlebino. Čim dalje je jezdil, tem bolj so se tesnile gore in končno je bila pot tako ozka, da ni mogel več dalje. Kraljevič ni mogel ne konja obrniti niti stopiti s konja, visoke stene so ga bile zaprle. Bolni kralj je čakal dolgo časa na svojega prvorojenca, ki ga pa ni hotelo biti. Stopil je drugi sin pred očeta in ga prosil, naj mu dovoli, d;a gre po zdravilno vodo. V srcu si je rekel: «Če je moj brat mrtev, postanem jaz kralj.« Oče so je obotavljal, dokler se ni dal preprositi in poslal je sina v svet. Tudi temu se je na cesti, isto pripetilo kakor starejšemu bratu; neznan pritlikavec ga je vprašal, kam se mu tako mudi, nakar ga je prav tako nevljudno nagnal kakor njegov brat. Zato ga je pa čakala ista usoda, prišel je v sotesko, iz katere se ni mogel več rešiti. Ko je izostal tudi drugi sin, si je izprosil najmlajši, da sme nai pot po zdravilno vodo. Tudi njemu se je moral kralj vdati. Ko je najmlajši sin srečal pritlikavca, mu je na njegovo običajno vprašanje odgovoril: «Iščem vode življenja, kajti oče mi leži na smrt bolan, ne vem pa, kje mi jo je iskati.» «Ker si bil vljuden z mano,» je dejal pritlikavec, «in ker se nisi tako ošabno vedel kakor tvoja brata, ti dam potrebna pojasnila in ti povem, kje dobiš vodo življenja. Teče iz studenca na dvorišču zakletega gradu. Brez te železne šibice in brez teh dveh hlebov pa ne prideš v grad. S šibico udari trikrat po železnih vratih gradu, nakar si ti odprejo. Za vrati boš opazil dva leva z odprtim žrelom. Vrzi v vsako žrelo hlebec, pa ti postaneta leva krotka. Ti se pa podvizaj in stopi po zaželjeno vodo, preden odbije dvanajsta ura, sicer se vrata zopet zaprejo, ti pa ostaneš v zakletem gradu.» Kraljevič se mu je zahvalil, vzel šibico in hleba in nadaljeval svojo pot. Ko je dospel do cilja, se je v resnici tako zgodilo, kakor mu je bil povedal pritlikavec. Vrata so se na tretji udarec odprla in ukrotivši zveri s hleboma, je stopil kraljevič v grad in dospel do velike lepe dvorane: tu so sedeli zakleti kraljeviči. Z mize je vzel meč in kruh. Šel je dalje, zopet lepa dvorana, v njej lepa devojka, ki se je razveselila, ko ga je bila opazila, poljubila ga in izjavila, da jo je odrešil in da dobi vse kraljestvo, če se vrne ponjo erez leto dni. Povedala mu je tudi, kje je studenec, in mu zabičala, da mora zajeti vodo pred dvanajsto uro. Šel je dalje in prišel v krasno spalnico. Legel je truden na posteljo in kmalu prav sladko zaspal. Ko se je zbudil, je manjkala samo še ena četrt do dvanajstih. Ves prestrašen je vstal, skočil k studencu, zajel z vrčem, ki je stal ob studencu, vodo in hitel k izhodu. Prav ko je stopal skozi vrata, je bila dvanajsta ura, vrata so se zaprla s tako silo, dai so mu odnesla še nekaj mesa. na desni peti. Ves vesel se je vračal z vrčem proti domu. Prišel je zopet do pritlikavca, Ko je ta videl, da nosi kraljevič tudi meč "in kruh s seboj, je rekel: «Dobro si napravil, kajti s tem mečem lahko poženeš vse sovražne vojske v beg, kruha, pa ne bo nikoli zmanjkalo!« Kraljevič ni hotel brez svojih bratov priti k očetu in je vprašal pritlikavca: «Dragi palček, ali mi lahko poveš, kje sta moja brata. Šla sta bila pred mano po vode, a se nista več vrnila,.» «Med dvema gorama sta zaprta,» je dejal pritlikavec, «uklel sem ju, ker sta bila ošabna in objestna,» Kraljevič je pa le silil v pritlikavca, ki se je končno dal omehčati in mu izročil brata. Še prej ga je pa. svaril, naj jima ne zaupa, ker sta oba zločestega srca. Takoj je povedal bratoma, kaj se je bilo dogodilo, da je dobil vodo življenja, da si je z njo napolnil vrč, da je rešil lepo kraljično, po katero pojde črez leto dni, da se vzameta. Nato so vsi trije jezdili skupno in dospeli do države, kjer je vladala vojna in lakota. Najmlajši kraljevič je stopil h kralju dotične države, izročil mu meč, da poseče sovražno vojsko, in mu izročil kruh, da nasiti vse državljane, kar se je tudi res zgodilo. Po zmagovitem pohodu in po prestani lakoti je vzel kraljevič zopet svoj meč in kruh in vsi trije bratje so potovali dalje. Potovali so tako še skozi dve deželi, kjer sta vladali lakota in vojna. Z mečem in kruhom je rešil kraljevič tudi ti dve deželi. Nato so se vsi trije vkrcali na ladjo in se peljali po morju. Med vožnjo sta se pomenkovala starejša brata: «Najmlajši je dobil vodo življenja, zato mu bo dal oče kraljestvo, ki gre prav za prav nama, in brat nama odje vso ,srečo.» Maščevalnost se ju je lotevala in sklenila sta, da ga ugonobita. Počakala sta, da je brat zaspal, na,to sta izlila iz vrča vodo v drugo posodo, v vrč pa nalila grenko morsko vodo. Ko so se vrnili, je podal najmlajši sin bolnemu očetu vrč, da pije iz njega in ozdravi. Komaj je pa pokusil kralj dano mu pijačo, mu je postalo še huje. Zastokal je, starejša sinova sta prihitela in obtožila Svojega, najmlajšega brata, da je hotel zastru- piti očeta. Ponudila sta očetu pravo zdravilo, ki je na hip ozdravilo kralja, da ss je čutil mladeniško silnega in zdravega. Oba sta pa šla k najmlajšemu bratu in se mu rogala: «Dobil si sicer vodo življenja; ti si se trudil, midva žanjeva. Na morju, ko si spal, sva ti zamenjala vodo in črez leto dni pojde eden izmed naju po lepo kraljičino. Toda čuvaj se, ne izdajaj ničesar, sicer pa ti oče tako nič ne verjame. Če zineš le eno samo besedo, izgubiš življenje, če boš pa lepo molčal, ostaneš živ!» Stari kralj se je hudoval na svojega najmlajšega sina, uverjen, da mu je stregel po življenju. Sklical je skupaj svoj dvor, da izrečejo razsodbo. Ta se je glasila, da treba sina skrivaj ustreliti. Ko je kraljevič jezdil nekoč na lov, ga je spremljal kraljev lovec. Ko sta bila sama v gozdu, je vprašal kraljevič svojega spremljevalca, ki se mu je zdel tako otožen in žalosten: «Kaj pa ti je, lovec?» «Rad bi povedal, a ne smeni,» je odgovoril nato lovec. «Kar ven z besedo, in bodi še tako huda, odpuščena naj ti bo že v naprej!» «Ah,» je zastokal lovec, «ustreliti vas moram, tako je kralj ukazal.« Kraljevič se je ustrašil in dejal: «Dragi lovec, pusti me živega!» «Saj vas tudi ne bi mogel ustreliti!« se je tolažil lovec, ki je odšel domov, kraljevič je pa šel v gozd. Črez nekaj mesecev so došli staremu kralju trije vozovi, polni zlata in dragocenosti za najmlajšega sina. Vozove so poslali kralji onih držav, ki jim je pomagal kraljevič s svojim čarobnim mečem premagati sovražne vojske, s čudežnim kruhom pa nasititi lačne državljane. Ob tej pošiljki je šinila kralju v glavo misel, da bi utegnil .biti njegov sin le nedolžen. Obžaloval je, da ga je bil dal usmrtiti. Ivo je opazil lovec, globoko žalost svojega gospodarja, mu je priznal, da mu sin še živi, ker ni imel poguma izvršiti grozno povelje. Kralju se je odvalil kamen s srca in dal je povsod razglasiti, da se sme njegov sin vrniti domov, kjer bo sprejet z največjo milostjo. Kraljična je pa dala zgraditi cesto do svojega gradu iz samega zlata. Svojim ljudem je rekla: «Kdor pride po tej zlati cesti, ta je pravi, temu odprite vrata, kdor bo pa hodil ob cesti, ne bo pravi, tega ne pustite v grad!» Leto, ki se ga je bila namenila čakati kraljična, da pride njen rešitelj ponjo, je potekalo. Najstarejši kraljevič se je požuril, da pride prvi do kraljične in da dobi njo in še kraljestvo po vrhu. Jezdil je proti gradu, ko je pa dospel do zlate ceste, se mu je zdela škoda, jezditi po njej, zato je vodil konja ob desni strani zlate ceste. Ko je prišel do gradu, so mu dejali, da ni pravi. Niso mu odprli. Tudi njegov drugi brat ni imel večje sreče. V tem je minilo leto. Najmlajši se je napotil iz gozda, da pojezdi do svoje izvoljen-ke. Vso pot je mislil le na njo, tako da ni videl niti zlate ceste pod sabo. Kar po sredi ceste je jezdil. Ko je dospel do vhoda, so se vrata odprla, kraljična mu je prihitela naproti, sprejela ga vsa. radostna, in izjavila, da je to njen rešitelj in odslej tudi vladar v njenem kraljestvu. Sledila je poroka, poroki gostija in ko je minila gostija, je povedala ženinu, kar je bil razglasil njegov oče, da mu je odpustil in da bi ga rad imel v svoji bližini. Odpravil se je nato k svojemu očetu in mu povedal vse, kako sta ga bila ukanila brata in kako je moral o vsem tem molčati, sicer bi ga bila onadva kratko malo usmrtila, Kralj ju je hotel kaznovati, toda sinova sta zavohala, kaj jima preti, zato sta skrivaj zapustila dom in državo in ,se nista, nikdar več vrnila. Slastna kaša Živela je ubožna, poslušna deklica sama s svojo materjo. Obema je predla huda, ker nista imeli nič kaj jesti. Deklica je šla v gozd, da si nabere jagod in da uteši lakoto materi in sebi. Tu je srečala staro ženico. Tej je bila že znana revščina, v kateri sta živeli mati in hči. Ker je imela usmiljenje z dobro in pridno deklico, ji je darovala lonček, ki je bil prav posebne vrste. Če se je reklo lončku: «Lonček, kuhaj!» že je začelo vreti v lončku in kuhala se je slastna kaša, če se mu je pa reklo: «Lonček, nehaj 1», je pa nehalo vreti v lončku. Deklica je prinesla čarobni lonček svoji materi domov in odslej nista poznali več ne revščine ne lakote, jedli sta kašo, kadar koli se jima je zljubilo. Nekoč je odšla deklica od doma. Mati je rekla lončku: «Lonček, kuhaj!» in že je začelo vreti v lončku. Mati se je že veselila dobrega in slastnega kosilca. Ko se ji je zdelo, da je kaša kuhana, je pozabila na besedo, s katero naj bi se ustavilo vrenje. V lončku je vrelo in vrelo, prekipevala je kaša, vedno več je je uhajalo iz lončka, kaša je napolnila kuhinjo, hišo, sosednjo hišo, prišla je na ulico, vedno več je bilo te kaše. Kaša je prihajala v vse hiše, kakor bi hotela vse nasititi. Toda tega blagoslova je bilo le preveč in ljudje so vsi prestrašeni bežali pred valečo se kašo. Nobeden si ni znal pomagati. Slednjič, ko je prišla kaša že do zadnje hiše, je prišla deklica domov. Zavpila je «Lonček, nehaj!» In res, vrenje se je ustavilo, kakor bi trenil. Kdor je pa hotel one dni priti v vas, se je moral do dotične hiše prejesti skozi kašo. Razor - Prisojnik Postopanje pri pristojbinskih poviških i. Kaj so pristojbine in njih poviški? Kadar proda Anton; zemljišče, ki je kupi Blaiž, se smatra z n ar od no -gos pod a rs k e ga in državno-finainenega stališča, da napravita pri tem vsak svoj dobiček. Iz pogodbe proiz-haja sicer, da je zemljišče kupljeno' za toliko in toliko in da sta zemljiška vrednost in njegova cena izenačeni, toda v resnici je za Blaža zemljišče gotovo vredno nekoliko več, za Antona pa je več vredna pogojena protivrednost, izkupljeni denar. Ko ne bi bilo temu tako, bi sploh ne prišlo do sklenitve pravnega opravila. Čemu neki? Mar zato, da si pogodnika nakopljeta kup sitnosti in stroškov? Bi bil doma ostal, pa bil bi zdrav! Tudi tedaj, ko> prodajalec oddaja v lastno izgubo ali če kupec ponuja posebno visoko ceno, je smatrati, da s svojega stališča že varuje lastne koristi. Kaj vemo mi, kakšne silne potrebei ima tisti!, ki prodaja; za slepo ceno, in kakšne strasti bičajo dušo človeku, ki se je zagledal in zaljubil v kako posebno stvar. Nimajo torej le stvari same na sebi svoje vrednosti, ampak tudi promet ustvarja svojo vrednost ali vrednostni prirastek; to smo posebno jasno videli v vojni in prvi povojni dobi v obliki verižništva. Vrednostni prirastek v1 zvezi z raizmotriva-mjem, da je* država tista, ki ustvarja, pogoje za redni promet in daja pravnim opravilom trdno veljavo in pravno zaščito na sodniji in izven nje, je prava podlaga, na kateri država pravna opravila, taksira, otbdavči, in sicer v obliki kolkovin in taks ali pristojbin. To je zelo važna panoga državnih financ, kolko-vine itn registrske pristojbine' so velik vir državnih dohodkov in se lahko merijo z davki na premično imetje (ricchezza mobile). Vkljub temu se malo, mnogo premalo bavi-mo z njimi, morda zato, ker jih plačujemo, le od slučaja do slučaja in ne vsaka dva meseca kakor direktne davke. To nezanimanje ni na mestu in vem,, da ustrežem marsikomu, če načnem vsaj najvažnejše pristojbinsko poglavje t. j. poglavje o pristojbinskih poviških. Gre za vprašanije, kako naj se pristoj-binski obvezainec ali kontribuent vede, ko mu registrski urad poviša odstotno (tassa proporzionale) ali1 odtisočno (tassa graduale) pristojbino. V največ slučajih gre1 za prenosne pristojbine (tassa di trasferimento) t. j. za pristojbino od pravnih opravil, s katerimi se prenese lastninska pravica z osebe na osebo, torej od pogodb, zapuščin, vknjižb i. t. d. Tu so pristojbine najvišje, navadna prenosna in vknjižbena pristojbina pa znaša 6.75%. Če prineseš registrirat kupno pogodbo, s katero kupuješ zemljišče za tisoč lir, ti registrski urad' zaenkrat odmeri pristojbino v znesku 67 lir 50 st. Ta pristojbina se imenuje prvotna ali glavna pristojbina (tassa principale). Plačaš pristojbino in akt se ti registrira. S tem pa pristojbinska dolžnost navadno še ni opravljena, Registrski urad nikakor ne more v prvem hipu pristojbine natančno likvidirati, mogoča tje pomota, službujoči) uradnik lahko ob likvidaciji kaj prezre, sledeča kontrola iztakne pomanjkljivo odmero ali drugačno uvrstitev pravnega opravila z višjo pristojbino — v vseh teh slučajih registrski urad predpiše na podlagi istega spisa nadaljno pristojbino, ki jo imenujemo naknadno pristojbino (tassa complementa-re). To ni- nič drugega ko uradni popravek, ki za obdačenca ne more imeti nobenih drugih zlih posledic. Vse drugačnega pomena pa je dopolnilna pristojbina (tassa suppletiva). Tu je v igri pomanjkljiva, pristojbinska napoved stranke, uradu se zdi, da vrednost, ki proizhaja iz pogodbe ali zapuščinskega izkaza, ne odgovarja. pravi prometni vrednosti, zato išče višjo vrednost in uveljavlja pravico do večje pristojbine ali do pristojbinskega poviška. Po starem je zadostovalo, da je bila napovedana vrednost resnično pogojena, dandanes temu ni več tako, pristojbinski oblasti je resnično pogojena cena precej postranska stvar, ali navedeš ceno pravilno ali nepravilno, oblasti s tem ne boš ukamil, njo zanima tista cena, tista vrednost, ki jo< prodana, zamenjana ali drugače oddana stvar lahko doseže v občnem prometu n. pr na javni dražbi, Pojem občnega prometa bomo natančneje določili pozneje, za, sedaj si predstavljajmo srednje-dobrega kupca, v njem se promet nekako steka, in izenačuje in vsa določila pristojbinskega zakona so nekako prikrojena nam j. II. Pcravnavno postopanje. Kakor hitro sloni prenosna pristojbina na načelu, da jo je treba odmeriti in plačati od splošne prometnei vrednosti, je. jasno., da se bo ta redkokdaj skladala s pogojeno ceno ali napovedano vrednostjo. Ta vrednost je s pristojbinskega stališča samo približna, le medla, podoba prave vrednosti in vrhu tega pogodniki včasih prave cene niti ne povejo. Zato ima pristojbinska oblast pravico in dolžnost, da uradno poizve in določi pravo, prometno vrednost dotičnega prenosa in z mnogoterimi uradnimi pripomočki napovedano vrednost zviša. Predhodno pravično ocenjevanje prometne vrednosti je ena izmed naj del i k atn ej š ih uradniških nalog in izato je v pristojbinskem pogledu koristno in za uradnika, trud. olajšan, če se v pogodbah napove mera zemljišč in specifična cena, razne izpremembe, ki ne proizvajajo i z katastra in vse one stvarne okolnosti, ki vrednost zemljišča zmanjšujejo; zgolj osebne okolnosti, ki so vplivale nai nizko pogojeno ceno, ostanejo v pristojbinskem sestavu, ki temelji na občni prometni vrednosti, seveda neupoštete. Tako se večkrat primeri, da kdo prodaja pašnik, ki je bil nekoč vinograd, ali travnik, ki je bil poprej njiva, in v katastru še ni prepisana izprememba obdelovanja; če pogodba izpremembe ne omenja, se bo urad držal pri odmeri pristojbine katastra, Pomotna katastrska mera, lega ob vodi, ki odnaša plodno zemljo, do tal poisečen gozd, s starimi trtami zasajen vinograd, ki kliče po obnovitvi, z,a-baredena njiva, ki je še celo vrsto let ne bo mogoče prav očistiti in podobne okoliščine zmanjšujejo zemljiško rento- in z njo vred zemljiško vrednost za vsakega lastnika, so torej stvarne in se upoštevajo. Pri poslopjih služil istemu namenu stavbni popis in navedba, v kakšnem stanju se poslopje nahaja in če je kmečkega ali mestnega značaja,. Registrski urad poizve te okolnosti in ni mi treba še posebej poudarjati, da, morajo biti resnične. Kakšni! predpisi veljajo za določevanje vrednosti v občnem prometu? Ne išče se v temi postopanju ravno sedanja vrednost, ki bi jo bilo težko, določiti kar tako brez cenitve, ampak povprečna cena v zadnjih petih letih z ozirom na prodiaije, najeme in sodne cenitve v tej dolbi, ki se tičejo tega, zemljišča ali zemljišč, ki spadajo v enako vrsto v tistem kraju- S tem nam je pojem občne vrednosti mnogo bolj določen in pozoren čitatelj izpre. vidi takoj, da ustvarjajo občno vrednost v prvi vrsti občani sami z vsem svojim gospodarskimi in pravnim prometom. Prezreti pa ne smemo- dalekosežnih pravic finančne uprave in sodnije, ki odredi cenitev. Če tekom enega leta pristojbinska uprava ne vpraša po pristojbinskem povišku, je znamenje, da je napovedana vrednost sprejeta tali pa tako neznatno zvišana,, dai bi vrednostna razlika znašala pri kupnih in drugih podobnih, pogodbah in prenosih komaj osminko, pri daritvah pa komaj dese-tinko uradno- ugotovi j enei vrednosti. Tako majhna razlika ne prihaja v poštev in se prezre; sedemosminska oziroma devetdese-tinska vrednostna napoved pomeni torej največjo pomot no mejo, ki je še dopuščena. V vseh drugih slučajih se uvede poravnavno postopanje. Registrski uradi pozove obdačenca, da se v določenem roku zglasi pri njem in tu mu predoči, da je njegova napoved prenizka, in da. se bo prometna, vrednost določila sporazumno ali z drugo besedo, da sklene z njo konkordat ini plača dogovorjeni pristojbin-ski povišek brez vseh nadaljnih formalnosti. Konkordat je mogoče skleniti vsak čas od prvega poziva preko vseh pogajanj ih celo tudi po vložitvi utoka in cenilnega postopanja, če le ni še cenitev predložena sodni-ji Pogajanja za določitev pristojbins kega poviška so najvažnejša, z njimi! se dajo uveljavljati vse stvarne okolnosti, ki prometno vrednost zmanjšujejo, kajti tudi pristojbinska, uprava ima svoj interes na tem, da posamezne pristojbins,ke zadeve hitro in gladko zaključi, varujoč pri tem seveda svoje finančne koristil. Zgolj osebni momenti kakor križi in nadloge, ki tarejo tebe in tvojo družino, so- brez pomena in je bolje, da z njimi uradnikov ne mučiš1. Če pa, lepo in stvarno, obrazložiš1 in utemeljiš napovedano vrednost z navedbo, da si plačal zemljišče, ki spada v ta in ta razred, po tej in tej ceni kvadratni! meter in da je ta cena v tvojem kraju običajna, opozoriš nia morebitno prejšnjo cenitev ali prodajo, omeniš, da si zemljišče med tem že zboli šal, postaviš par prilmerov iz tvoje občine, ki ,so pristoj-binsko oibravnani in ni bilo višje takse, se boš s pristojbinsko upravo najbrž lepo pobotal in plačal kvečjemu kak majhen povišek ter si morda celo izprosil odlog plačila ali plačevanje v več obrokih. Prezreti ne smeš uradnikovega stališča in njegovih uradnih dolžnost,i. Na uradu se moraš vesti mirno in dostojno; uradnik, ki stojiš pred njim, opravlja eno izmed najtežjih in naj-sitnejših opravil ini bo vesel, če mu prideš z razumevanjem nasproti. Pomni pa tudi, da delaš ne samo zase, ampak tako rekoč v občnem interesu. Pristojbina,, za katero se pogodiš, ni merodajna samo zate; če zemljišče prodaš ali izročiš, bo enako pristojbino moral plačati tudi tvoj pravni naslednik. Občni promet ni nič drugega ko vsota- pravnih opravil, ki jih izvršite občani drug za drugim1. Pridi torej k pogajanjem pripravljen, posvetuj se poprej z izvedencem ali izkušenim človekom, poizvej za mero, razred, običajne ceine in druge okolnosti, ki ti bodo pri pogajanjih prav prišle. Poznati meje, v katerih je konkordat mogoč, to je v porav-navnemi postopanju prva modrost ih prihranil si bodeš mnogo sitosti in stroškov, rešiš se spora s finančno oblastjo, uradu in sodnilji pa prihraniš mnogo zamudnega poslovanja. III. Cenilno postopanje. Če je med1 tvojo napovedjo in uradnim ocenjevanjem prometne vrednosti nepremostljiva razlika, pogajanja ne morejo do- vesti do konkordata in ostaja edini izhod — sodna cenitev. V to svrho registrska uprava izda svojo pismeno ugotovitev vrednosti (avviso di ac-certamento di valore), proti kateri je cele tri mesece odprt rekurz ali utoik. Utok se napiše na kol kovni poli za dve liri in v njem ni mogoče uradno ugotovljene vrednosti izpodbijati! dlrugače ko z zahtevo, da naj pristojbinska uprava uvede sodnijisko cenitev. Tekom nadaljnih treh mesecev moral biti njen predlog na deželni zborni so dni j i, če pristojbinska uprava tega ne stori, je njena uradno ugotovljena vrednost propaila in v velj'avo stopi zopet vrednost, kakor je navedena v pogodbi ali proizhaja iz tvojih pogajanj. Navadno izvrši cenitev en sam zaprisežen cenilec in sicer velja predpis, da naj se v prvi vrsti (preferibilmente) imenujejo cenilci, bivajoči v kraju cenitve. Če pa znaša napovedana vrednost več ko 50.000 lir, tedaj morajo ceniti nepremičnine trije zapriseženi cenilci, izmed1 katerih je prvi sodno-uraden, drugega in tretjega pa predlagata prizadeti stranki, t. j. obdačenec in pristojbinska uprava vsak po enega. Cenitev je pismena in zaprisežena, za njeno položitev sme deželna zborna sodnija delegirati preturo. Dokler cenitev ni položena, je še vedho mogoča poravnava. Proti cenitvi je dopuščen utok na sodno oblast, pristoječ obema strankama, toda ne radi previsoke ali prenizke cenitve same na sebi, temveč le radi stvarnih pomot v računu ali hudih in očitnih napak v cenitvi. Stroške cenitve likvidira sodišče in je proti temu sklepu dopuščen utok v i"oku 14 dni. Plača jih obdačenec ali pristojbinska uprava, kdor pač podleže v pristojbinskem sporu. Pomniti pa je tole: Pristojbinski spor predstavlja tvoja napovedana vrednost, ki je register ne sprejme, in ne uradno ugotovljena vrednost, ki se ji ti ne podvržeš. Ti podležeš v pristojbinskem sporu, če tvoja veljavno podana napovedi ne dosega sedmih osmink cenitvene vrednosti pri odplatnih t. j. kupnih in drugih sličnih pogodbah in devetih desetink cenitvene vrednosti pri čistih daritvah. Samo tedaj, če tvoja napoved dosega ali presega to vrednostno mejo, nosi stroške pristojbinska uprava ali erar. Da se je uprava s previsokim ocenjevanjem še bolj motila ko ti, ne prihaja v poštev, ker gre le za tvojo napoved in tvojo pristojbin-sko dolžnost. Glavna stvar je, da se ti ne smeš s svojo napovedjo zmotiti v škodo erarja za več ko osminko oziroma desetinko prave vrednosti. Kaj pa je veljavno podana napoved? V prvi vrsti vrednost, ki proizhaja iz pogodbe same; toda v poravnavnem postopanju se ta znesek izpreminja, viša in naposled do- spe do mrtve točke, radi česar se pogajanja razbije jo. Dobro je torej, da se v rekurzu povzame bistvena vsebina pogajanj in navede končni vrednostni znesek, ki naj se smatra za veljavno podana napoved (valore validamente dichiarato). V smislu čl. 39. registrskega zakona je1 smatrati namreč za veljavno podan tisti znesek, ki proizhaja iz pogajanj (contrattazioni), napovedi (denun-zie) ali prvotnih izjav (dichiarazioni origi-narie). Šele sedaj vam more biti povsem jasno, kako važno je poravnavno postopanje tudi v slučaju1, da ne vede do konkordata, v njem se šele prav spočne in izobliči pristojbinski spor. Pogodba sama, od katere je glavna pristojbina že plačana, stopi pri tem v ozadje, spor teče le za pristojbinski povi-šek, ki ga imenujemo drugače dopolnilno pristojbino. Obdačenec, ki podleže v pristojbinskem sporu, plača: a) cenitvene stroške, ki so znatni zlasti tedaj, ko gre za cenitev celih posestev ali poslopij, ki jih ceni izvedenec — inžener; b) pristojbinsko razliko ali dopolnilno pristojbino v razmerju vrednostnega po-viška; c) posebno pristojbinsko globo za napačno napoved, ki znaša v smislu člena 100. reg. zak. 120% pristojbine. Katera pristojbina je tukaj mišljena, zakon ne pravi izrecno, mišljena je gotovo neplačana, t. j. dopolnilna pristojbina. To se sklepa tudi iz tega, da v poravnavnem postopanju ali konkordatu ne zadene obdačenca nikaka globa, čeprav je njegova prvotna napoved manjša ko ona, ki proizhaja iz konkordata. Kar se tiče pristojbinskih glob, imajo civilni značaj in se dajo znižati, vendar pa nikdar ne pod dve liri. Nauk, ki sem ga nameraval dati, posname lahko vsakdo sam. Varujte se prenizkih napovedi in lahkomiselnih rekurzov, na drugi strani pa pomagajte ustvarjati s svojimi konkordati pravično občno prometno vrednost. V prvih petih letih registrskega zakona nismo bili dovolj pozorni ne na: to ne na drugo stran. Jcs. Jurca. Dobrovski grad v Brdih. Sejmi v Julijski Krajini Ajdovščina; 10, januarja, 10. februarja, 10. marca, 10. aprila, 10. maja, 25. maja, sv. Ivan (24. junija), 10. julija, 10, avgusta, 10. septembra sv. Terezija (15. oktobra), 10. novembra in 10. decembra. Če je ta dan nedelja, se vrše sejmi in trgi dan pozneje. — Avče: nedelja po Mariji Snežnici (5. avgusta). — Bazovica: 20. dan vrakega meseca. — Bistrica: prvi pondeljek po sv. Juriju (24. aprila), v juniju, po malem Šmarnu (8. septembra) in po sv. Martinu (11. novembra). Navadni trgi: 16. januarja, 16. marca, 16. maja, 16. julija, 16. septembra in 16. novembra. — Bitinje: sv. Ana (26, julija). — Boljunec: 24, dan vsakega meseca' in 1. septembra. — Bovec: sv. Jožef (19, marca) in sv, Mihael (29. septembra), — Breginj: prvi četrtek v aprilu in oktobru. — Brezovica: 28, aprila, 3. julija in 17. oktobra. — Buje v Istri: nedelja po 17. januarju (Sv. Antonu), vse kvaterne nedelje, veliki (15. avgusta) in mali (8. septmbra) Šmaren, Navadni trgi vsak zadnji torek v mesecu. — Buzet v Istri: nedelja po 24. aprilu (sv. Juriju), po 13. juniju (sv. Antonu) in po 8. septembru (malem Šmarnu). — Cerkno: živinski . sejmi: sredpostni pondeljek, zadnji pondeljek v maju, prvi pondeljek v septembru in novembru. Ako je ta dan praznik, je sejem naslednji dan. Za mlade prašiče: vsaka nedelja in vsak praznik od 15. marca do konca maja. —■ Cerovo: 25. aprila, 16. maja, 26. junija, 12, julija din 16. avgusta. — Cres: Marijia Snežnica (5. avguista) tri dni. — Čedad: v februarju (dan se določi) konjski sejem, sv. Martin (11, novembra) za živino, vozove in konjsko opravo. Drugo in zadnjo soboto v mesecu za živino, vsako soboto za blago. — Čepovan: 15. septembra. — Červinjan: pondeljek po sv. Martinu (11. novembra). Trg vsak prvi četrtek v mesecu. — črniče: prva nedelja po 15. juniju (sv. Vidu). — Črni vrh: sv. Jurij (24, aprila), nedelja po sv. Marjeti (13. julija), pondeljek po malem Šmarnu (8. septembra), nedelja po sv. Martinu (11. novembra). — Dekani; 9. marca, 9. junija, 9. septembra in 9. decembra živinski sejmi. —• Devin: 16. februarja, 16. maja, 24. junija (konjski sejem) in 16. novembra. Če te dneve nedelja, je sejem drugi dan. — Divača: 26. dan vsakega meseca. Če ta dan nedelja, je sejem drugi dan. — Dolina (Doberdob): 4. julija. — Dol-Otlica: prva nedelja v septembru. — Dornberg: 15. septembra trgatveini sejem, —■ Dutovlje: sv. Blaž (3. februarja), vsak četrti dan v mesecu razen v februarju. Če ta dan praznik, sejem drugi dan. — Goče: sv. Andrej (30. novembra) kramarski in prašičji sejem. —• Gorica: vsak drugi in zadnji četrtek v mesecu, če ta dan praznik, je trg drugi dan. Sv. Hilarij (16. marca) osem dni, sv. Jernej (24. avgusta), štirinajst dni, pondeljek po sv. Mihaelu (29. septembra) osem dni in pondeljek po sv. Andreju (30. novembra) štirinajst dni. —• Gorjansko: sv. Mohor (12. julija). — Gradišče v Furlaniji: sv. Boštjan f20. januaria), vsak drugi in zadnji torek v mesccu. — Hcrpelje: drugi dan v vsakem mesecu. — Hrastovlje: ■ v. Trije kralji (6. januarja). — Idrija: velikonočna sreda kramarski sejem sv. Janez Nepomučan (16. maja) kramarski in živinpki sejem, sv. Terezija (15. oktobra) kramarski in živinski sejem, sv. Barbara (4. decembra) kramarski sej,em in 21. decembra kramarski sejem. — Ivanji-grad: sv. Križ (14. septembra). — Jelšane: 1. aprila. — Kanal; sv. Jožef (19. marca) in pondeljek pred 11. novembrom (isv. Martinom). — Klana v Istri: sv. Rok (16. avgusta), sv. Hijeronim (30. septembra). — Kobarid: 9. marca, sv. Anton (13. junija), 9. septembra in pondeljek po zahvainici (prva nedelja po vceh Svetih). — Kojsko: pondeljek po sv. Juriju (24. aprila), pondeljek po po.sve-čevanju cerkva (tretja nedelja v oktobru), — Komen: sv. Jožef (19. marca) živinski in kramarski siejlem, cvetna nedelja kramarski sejem, nedelja pred sv. Jurijem (24. aprila) in nedelja po sv. Martinu (11. novembra) živinski in kramarski sejem. — Koper: sredipostna nedelja, sv. Nazarij (19. junija) in sv. Matevž (21. septembra). — Krmin: sv. Janez (24. junija) dva dni, pondeljek po prvi nedelji v septembru. Tržni dnevi vsak prvil petek v mesecu. — Kubed v Istri: drugi pondeljek po roženvenski nedelji (prva nedelja v oktobru), pondeljek po sv. Marti- nu. — Labinj v Istri; kvatre (pomladanske, poletne, jesenske in zimske), cvetna nedelja, sv. Peter (29. junija), prvo in tretjo nedeljo v mesecu navadni trgi. — Log pod Mangartom: prva nedelja v avgustu, sv. Štefan. — Log pri Vipavi: veliki Šmaren (15. avgusta) in mali Šmaren (8. septembra), —• Logaršče (Ponikve): nedelja po sv. La-vrencu (10. avgusta). — Lokev; velikonočni pondeljek in 9. novembra. — Lokovec: sv. Peter in Pavel (29. junija) in roženvenska nedelja (prva nedelja v oktobru). — Lovran: sv. Jurij (24. a.prila) tri dni. — Matenja vas: sv. Janez (24. juiija). — Marezige v Istri: 4. februarja, 4. maja, 4. avgusta in 4. novembra. — Materija: 14. dan vsakega meseca živinski in kramarski sejem. Če ta dan nedelja ali praznik, se vrši sejem naslednji delavni dan, — Milje pri Trstu: 26. junija, 7. oktobra tri dni. — Moščenice: 2. februarja in 29. novembra. — Nabrežina: 5. aprila, 17. septembra in 27. oktobra. — Oglej (Akvileja): velikonočni pondeljek, sv. Mohor (12. junija) in pondeljek po božiču. Opatija: sv. Jakob (25. julija). — Osp: zadnja nedelja v juniju in prva nedelja v novembru. — Pazin: 10. aprila in 2. avgusta, prvi torek v mesecu razen v juliju in avgustu. pondeljek po sv. Mihaelu (29. septembra). — Pečine: nedelja po sv. Mohorju (12. julija). — Piran: gv. Jurij (24. aprila) in 15. septembra po dva dni. — Planina: sv. Jurij (24. aprila), sv. Mohor (12. julija), sv. Rok (16. avgusta) in sv. Andrej (30. novembra). — Podgrad: osmega vsakega meseca, le v novembru 27. (sv. Andreja sejem). Ako ta dan praznik, sejem prvi delavnik po prazniku. — Podraga: nedelja po sv. Mohorju (12. julija) za krama-rijo. — Police (Št. Viška gora); vnebohod, — Ponikve: nedelja po obiskovanju Marije Device (2. julija). — Poreč: 21. novembra osem dni. — Postojna: prvi dan vsakega meseca, če ta dan nedelja ali praznik, se vrši sejem naslednji dan, pondeljek po vnebohodu, sv. Jernej (24. avgusta), Siv. Luka (18. oktobra), sv. Frančišek (3. decembra). — Povir: pondeljek po sv. Antonu (13. junija), pondeljek po sv. Frančišku Ksav. (3. decembra). — Prem: pondeljek po sv. Gregorju (12. marca), pondeljek pred malim Šmarnom (8. septembra), pondeljek po sv, Uršuli (21. oktobra). — Prosek: sv. Martin (11. novembra). Čc ta dan nedelja, je sejem dan pozneje. — Rakitna: pondeljek pred sv. Gregorjem (12. marca), četrtek po isv. Juriju (24. aprila), sv. Medard (8. junija), pondeljek pred sv, Simonam in Judo (28. oktobra). — Renče: prvi pondeljek v septembru. —■ Ricmanje; sv. Jožef (19. marca) dva dni. •— Rihemberg: vse štiri kvatierne nedelje in nedelja po sv, Urhu (4. julija). — Ročinj: sv. Andrej (30. novembra). — Rovinj v Istri: sv. Evfemija (16. septembra), sv. Martin (11. novembra), oba sta kramarska siejma. ■— Senožeče: četrtek po binkoštih, pondeljek po kvaterni nedelji v septembru. — Sežana: 12. in 22. vsakega meseca (živinski sejem). Ako je ta dan nedelja ali praznik, je sejem dan pozneje. 3, maja in 3. novembra. — Slap pri Vipavi: pondeljek pred veliko, nočjo, sv. Cecilija (22. novembra) in sv. Lucija (13. decembra). — Slivje: 15. aprila in 26. septembra. — Spodnja Idrija: 17. marca, 3. maja, sv. Rok (16. avgusta), pondeljek po nedelji civ. rožnega venca (prva nedelja v oktobru), sv, Martin (11. novembra). — Sv. Anton pri Kopru: pondeljek po sv. Antonu (13. junija), 20. oktobra. —■ Svelo pri Komnu: sv, Tilih (1, septembra). — Sv. Križ pri Ajdovščini: živinski in kramarski sejmi: 5. februarja, pondeljek po sv. Rešnjem Telesu, Porc,ijunku!a (1. avgusta), Povišanje s,v. Križa (14. septembra) in 5. novembra. Ako ta dan. nedelja, je sejem dan pozneje. Samo kramarski sejem: 1. avgusta in 26, decembra (božični sejem) dva dni. — Sv. Luc'ja: nedelja, po sv. Valentinu (14. februarja), velikonočni pondeljek, binkoštni pondeljek, nedelja po sv. Jakobu (25. julija), nedelja po sv. Simonu in Judi (28. oktobra) in sv. Lucija (13. decembra). — Šmihel: ,sv. Andnej (30. novembra). — Šmarje: sv. Blaž (3. februarja), v tednu po jesenskih kvatrah, isv. Cecilija (22. novembra). —■ Šmarje (Koper): sv. Jurij (24, aprila) dva dni, mali Šmaren (8. septembra) dva dni. — Štanjel: 9. januarja, 21. februarja živinski in kramarski sejiem, 21. maja, 30. junija, 22. av- gusta in 21. oktobra živinski in kramarski sejem. Od nedelj se preloži živinski isejem na naslednji pondeljek. — Šturje: 1. februarja, pondeljek po beli nedelji, sreda po roženvenski nedelji (prva nedelja v oktobru). — Št. Peter na Krasu: sv. Peter (29. junija). Tržni dan je deseti dan vsakega meseca za živino in kramo. Ako ta dan nedelja ali praznik, je sejem drugi dan. — Št. Vid pri Vipavi: J4- marca, sv, Vid (15. junija). — Št. Viška gora: sv, Jožef (19. marca), sv. Vid (15. junija), s,v. Peter in Pavel (29. junija). — Tolmin: 23. aprila (Jurjev sejem), nedelja po isv. Rešnjem telesu, 21. septembra (Matevžev sejem). Ako 23. aprila in 21. septembra nedelja, je sejem drugi dan. ■— Tomaj: sv. Peter in Pavel (29. junija). — To-maževica (Komen); mali Šmaren (8. septembra). — Tre-buša Dolenja: sv. Jakob 25. julija). — Trenta: ,sv. Ana (26. julija) in mali Šmaren (8. septembra). —■ Trnovo (Bistrica); pondeljek po sv. Treh kraljih, 16, februarja, 16. aprila, 16. junija, pondeljek po sv. Petru in Pavlu (29. junija), 16. septembra in sv. Luka od 16. do 19. oktobra. — Trst: 4. decembra (Miklavžev sejem) štiri dni, — Tržič: sv, Mihael (29, septembra) in sv, Miklavž (6. decembra). Tržni so tretja sreda vsakega meseca. — Unec: prvi pondeljek v marcu (živinski sejem). — Videm: sv, Anton (17, januarja) dva dni, sv. Valentin (14. februarja) dva dni, zadnja tretjina v marcu (sejem za bike in junce), ,sv. Jurij (24. aprila) dva dni, sv. Lovrenc (10. avgusta) pet dni, 25. septembra (sejeim za bike in junce) in sv. Katarina (24. novembra) dva dni. — Vipava: vsaki 20. dan v mesecu, velikonočni pondeljek, prvi pondeljek v septembru in 29. oktobra. — Vodnjan: sv. Lovrenc (10. avgusta) in sv. Lucija (13. decembra). — Volče: sv. Ivan (24. junija). — Volčji grad (Komen); sv. Ivan (24. junija). — Volosko: sv. Rok (16, avgusta). — Vremski Britoi: veliki Šmaren (15. avgusta). — Vrhpolje: 22. januarja. Zagorje: 10. marca, torek po binkoštih, 17. septembra kvaterni pondeljek pred božičem. Log pri Vipavi na dan semnja • ' 'i Žalosten dogodek v kmetovem življenju Javna dražba na licu mesta t ■ • Seznam občin in pošt V Koledarju za 1. 1926. smo objavili podoben seznam, ki j>e pokazal tedanjo ureditev naših krajev po občinah. Od tedaj se je pa mnogo izpremenilo. Namen vlade, skrčiti število občin z združitvijo več občin v eno, je po večini dosežen,. Slika naših občin je popolnoma drugačna, kiakor je bila leta 1925., ko smo sestavljali prej omenjeni seznam. Zato podajamo sedaj našim ljudem v boljšo razgledbo novi, po kr. ukazih iz let 1926,, 1927. in 1928. popravljeni oziroma izpopolnjeni seznam. Glede nekaterih občin se še niso izjavili tozadevni kr. ukazi. Tam, kjer je usoda vseh sosednih občin že rešena, lahko smatramo, da ostanejo samostojne, tako Grahovo, Kal, Trnovo in Vrtojba, S temi štirimi občinami bi pa bila goriška pokrajina popolnoma urejena. Več občin pa čaka ureditve v tržaški pokrajini. To so Bukovje, Košana, Postojna, Št. Mihelj in Št. Peter iz postojnskega, Hrenovice iz senožeškega, Lokev. Štjak Veliki Repen in Zgonik iz sežanskega, Dobe-dob iz tržiš-kega in Dolina iz tržaškega okraja. V pulski kakor v reški pokrajini je, v kolikor prihajati v poštev, ureditev posameznih občin dovršena. Občini Materija in Podgrad nista še z ukazom prilklop-ljeni reški pokrajini, a pričakuje se dan na dan tozadevni ukaz. Imena občin so se tiskala z velikimi črkami. O = občina, p =± pošta, ap = avtom, postaja, žp = železniška postaja. Kratice za podpičjem brez spremstva kraja zna-čijo, da je dotični kraj v začetku vrste sam ali pošta, ali postaja, ali oboje skupaj. A. Goriška pokrajina. Ajba = Aiba; o in p Kanal AJDOVŠČINA = Aidussina; p, ap in žp Anhovo = Anicova Corada; o Salona, p Plave Avče = Auzza; o Kanal, p in žp Bača - Baccia; o Grahovo, p Podbrdo Bača = Baccia di Modrea; o in p Sv, Lucija; ap Banjšice = Santo Spirito della Barasizza; o in p Grgar Barbana = Barbana nel Collio; o in p Dobrovo Bate = Battaglia della Bansizza; o in p Grgar Batuje = Battuglia; o in p Črnice; žp Bela = Bella di Vipacco; o in p Col Bela pristava = Bella Prestava; o in p Dolenje Biljana = Bigliana; o in p Dobrovo; ap Bilje = Biglia:; o in p Renče; ap Bodrež = Bodres; o in p Kanal Bogu = Bogo; o in p Št, Vid pri Vipavi Borjana — Boreana; o in p Kobarid BOVEC = Plezzo; p in ap Brdice = Brizza; o in p Dolenje Brdice = San Lorenzo di Brizza; o in p Dobrovo BREGINJ = Bergogna; p Brestovica = Brestovizza in Valle; o Opatjeselo, p Tržič (Monfalcone) Brezovk = Bresovico; o in p Dolenje Brje = Boriano; o in p Komen Brje = Bria dei Furlani; o in p Rihemberg Budanje = Budagne; o in p Vipava Bukovica = Boccavizza; o Vrtojba, p Volčjadraga (Val-volciana) Bukovo = Pieve Buccova; o Cerkno, p Grahovo Ceglo = Castelletto Zeglo; o in Dobrovo CERKNO = Circhina; p Cerovo dol. = Cero di sotto; o Kojsko, p Števerjan Cerovo gor. = Cero di sopra, o Kojsko, p Števerjan COL = Zolla; p in ap Coljiaiva = Zolliava; o in p Komen Čadrg = Ciadra; o in p Tolmin Čekovnik = Ceconico; o in p Idrija ČEPOVAN = Chiapovano; p in ap Čezsoča = Oltresonzia; o in p Bovec ČezsoškL log = Loga di Oltresonzia; o Bovec, p Srpe-nica Čiginj = Cighino; o Tolmin, p Volče Čipi = Cippi; o in p Štanjel Črna = Cerna, dTdria; o in p Idrija ČRNIČE = Cernizza Goriziana; p in ap ČRNI VRH = Montenero d'Idria; p in ap Deskle = Descla; o Salona, p Plave Doblar = Doblari; o Kanal, p Ročinj Dobravlje = Dobraule di Santa Croce; o in p Sv. Križ, ap in žp DOBROVO = Castel Dobra; p in ap Dol = Vallone; o Opatjeselo, p Miren; ap Dol = Dol; o in p Ajdovščina Dole = Dole; o in p Idrija DOLENJE = Dolegna; p in ap Dolenje = Dolegna di Vipacco; o in p Vipava Dolenje = Dolegna; o in p Ajdovščina Dolga poljana = Campolongo di Vipacco; o in p Vipava Dolje = Dollia; o in p Tolmin DORNBERG = Montespino; p, ap in žp Dreženca = Dresenza; o Kobarid; p Drnovk = Dornovico; o in p Dobrovo Duplje = Duple San Tommaso; o in p Vipava Dvor = Dor di Plezzo; o in p Bovec Erzelj = Ersel in Monte; o in p Vipava Fojana = Fleana; o in p Dobrovo Gaberje == Gabria; o in p Štanjel Gabrije = Gabria al Vipacco; o in p Miren Gabrije = Gabria di Tolmino; o in p Tolmin Gaibrovica = Gabrovizza; o in p Komen Goče = Gozze; o in p Vipava Godovič = Godovici; o Črni,vrh; p Gojače = Goiaci; o in p Črniče Golobrdo = Collobrida; o in p Dolenje Gorenja vas = Goregna di Canale; o in p Kanal Gorjansko = Goriano; o in p Komen; ,ap Gorje = Goriani di Circhina; o in p Cerkno Gozd = Bosco; o in p Col Gradišče = Gradiscutta; o Renče, p Prvačina Gradišče = Gradiscutta di Lucinico; o Gorica, p Ločnik Gradišče = Gradischie di Vipiacco; o in p Vipava GRAHOVO = Gracova Serravalle; p in žp Grant = Grandi; o in p Grahovo GRGAR = Gargaro; p in ap Griže = Griise; o in p Št. Vid pri Vipavi Hlevnik = Claunico; o in p Dolenje Homec = Comes; o in p Breginj Hruševiaa = Crussevizza di San Daniele; o in p Šta-njel _ Huda južna = Villa Iusina; o Grahovo; p in žp Hudi log = Bosco,malo; o Opatjeselo, p Komen Idersko = Idresca dlsonzo; o in p Kobarid? ap Ideršček = Idresca di Dole; o in p Idrija IDRIJA = Idria; p in ap Idrija = Idria di Canale; o in p Kanal Idrija = Idria della Baccia; o in p Sv. Lucija; ap Idrijska bela - Bella d'Idria; o in p Črni vrh Idrijski log = Loga d'Idria; o in p Črni vrh Ivanjigrad = Castelgioivanni; o in p Komen Javornik = Giavornico; o in p Črni vrh Jakovice = Giacozze; o in p Št. Vid pri Vipavi Jelični vrh = Ieliccini Val Zala; o in p Idrija Jesenice = Gessenizza; o in p Cerkno Jezerca = Geserza; o Kobarid, p Dreženca KAL = Cal di Canale; p Avče Kal — Cal di Plezzo; o in p Bovec Kal = Cal di Gracova; o Grahovo, p Hudajužna Kamnje = Camigna; o in p Črniče; ap in žp Kamno = Camina; o in p Kobarid; ap KANAL — Canale d lsonzo; p, ap in žp Kanji dol = Canidol; o in p Črni vrh Kanomlja dol. = Canomla bassa; o in p Idrija Kanomlja gor. = Canomla alta; o in p Idrija Kanomlja sred. ±= Canomla media; o in p Idrija Klane = Clanzi in Valle; o Opatjeselo, p Komen Kneža = Chiesa San Giorgio; o Grahovo, p Podmelec KOBARID — Caporetto; p, ap in žp Kobdilj = Cobidil San Gregorio; o Štanjel; ap Kobjeglava = Cobbia; o in p Štanjel Koboli — Cobolli; o in p Štanjel; ap KOJSKO = Quisca; p in ap KOMEN = Comeno; p in ap Koritnica = Coritenza di PLezzo; o in p Bovec Koritnica = Coritenza; o in p Grahovo Kosec = Gassis; o Kobarid, p Dreženca Kosovelje = Cosovella; o in p Komen Koistlatajevica = Castagnevizza del Car,so; o Temnica, p Komen Kostanjevica = Castagnevizza di Canale; o in p Kanal Kovk = Cucco; o in p Col Kovk = Cucco; o in p Ajdovščina Kozana = Cosana del Collio; o Kojsko; p Koziarno = Cosarma Santo Spirito; o in p Dobrovo Kozaršče = Cosarsa; o Tolmin, p Volče Kožbana = Coisbana nel Collio; o in p Dolenje Krasno = Crasena Furlana; o in p Kojsko Kred = Čreda; o Kobarid, p Robič Kregolišče = Cregolischie; o in p Komen Križna gora; — Montecroce di Tarnova; o in p Col Krn — Montenero di Caporetto; o in p Kobarid •Krnice = Carnizza dldria; o in p Idrija Kronberg — Moncorona; o Gorica, p Solkan Kuk — Cucco di Gracova; o Grahovo, p Podbrdo Labinje = Llatoigna; o in p Cerkno Ladra = Ladra; o in p Kobarid Lažna = Lasna Valiredda; o Trnovo, p Čepovan Ledine == Ledine; o in p Idrija Levpa = Pieve, di Leupa; o Kal, p Avče Lipa = Lippa di Comeno; o Temnica, p Komen Lisjaki = Lissiacchi; o in p Štanjel Livek = Luico; o- Kobarid; p Ljubušnje = Libussina; o in p Kobarid Ločnik — Lucinico; o Gorica, p, ap in žp Logaršče = Logarsca; o Sv. Lucija, p Podmelec Logje = Longo; o in p Breginj Log spodnji = Bretto di. sotto; o Bovec; p Log srednji Log srednji = Bretto di mezzo; o Bovec; p Lokavec = Locavizza di Aidussina; o Ajdussina; p Loke = Locca; o Gorica, p Solkan Lokovec = Locavizza di Canale; O' in p Čepoivan Lokve = Crocera Loqua; o Trnovo, p Čepovan; ap Lokvica = Loquizza Seghetti; o Opiaitjeselo, p Miren Lome = Lome in Monte; o in p Črni vrh Lom kanalski = Lom di Canale; o Kal, p Sv. Lucija Lom tolminski = Lom di Tolmino; o in p Sv. Lucija Lože = Lose; o in p Vipava Ložice = Losizze di Zuanutti; o in p Št. Vid pri Vipavi Lubinj = Lubinio; o in p Tolmin Lukovec = Locavizza di San Daniele; o in p Štanjel Magozd = Magoisti; o in p Dreženca Mahniči = Machinici Comparetti; o in p Št .Vid pri Vipavi Mali dol = Dol piccolo; o in p Komen Malo polje = Poglie piccolo; o in p Col Manče = Mance; o in p Vipava; ap Medana = Medana; o in p Dobrovo Medvedje, brdo = Montonso; o Črni vrh, p Godovič Mihalji = Micali; o in p Komen MIREN = Merna; p in ap Mirnik = Mernico; o in p Dolenje Mlinsko = Molin d'Idresca; o in p Kobarid Modreja = Modrea; o in p Sv. Lucija Modrejce = Modreuzza; o in p Sv1. Lucija Morsko = Villa Monsica; o in p Kanal Mrzli log = Loga di Montenero; o in p Črni vrh Nadrožica = Villa Niadrosizza; o in p Komen Neblo = Nebola; o in p Dolenje Nemci = Casali Nenci; o in p Trnovo Nemški rut = Rutte di Gracova; o in p Grahovo Novaki dol. = Novacchi di sotto; o in p Cerkno Novaki gor. == Novacchi di sopra; o in p Cerkno Nova vas = Novavilla; o Opatjeselo, p Miren Novelo = Novello; o Temnica, p Komen Nožno = Nošena; o in p Dolenje Obloke = Oblocca; o Grahovo, p Hudajužna OPATJESELO — Opacchiasella; p Miren; ap Orehek = Orecca di Ciirchina; o in p Cerkno Orehovica = Oreccovizza; o in p Št. Vid pri Vipavi Orehovlje Raccogliano; o in p Renče Orešje = Oressia; o in p Col Osek = Olssecca; o in p Šempas Otalež = Ottales; o in p Cerkno; ap Otlica = Ottelza; o in p Ajdovščina Ozeljan = Oissegliiaino; o in p Šempas; ap Peč — Peci; o in p Miren Pečine = Pečine; o Sv. Lucija, p Slap o,b Idriji Petrovo brdo = Colle Pietro; o Grahovo, p Podbrdo Pevma = Piuima; o Gorica; p itn ap Planina — Planina; o Ajdovščina, p Vipava Planina1 — Planina di Circhina; o in p Cerkno Plave = Plava; o Siadona; p in žp Plešivo = Plessiva di Medana; o in p Dobrovo Pliskovica = Pliscovizza della Madonna; o in p Komen Plužne = Plusina; o in p Bovec Plužne = Plusina; o in p Cerkno Plužne = Plusina; o iti p Čepovan Podbela = Sant'Elena Natisone; o in p Breginj Podbreg = Piediriva; o in p Št. Vid pri Vipavi Podbrdo = iPiedicolle; o Grahovo; p in žp Podbrje — Podibcvsco; o in p Št . Vid pri Vipavi Podgora = Piedimonte del Calvario; o Gorica; p Podgrič = Pogricci; o in p Št. Vid pri Vipavi Podklanec = Piediriiva; o in p Idrija Podkraj = Podicrai del Piro; o in p Col Podmelec = Piedimelze; o Tolmin; p in žp Podpoznik = Poggio Pčsino; o in p Dolenje Podraga = Podraga; o in p Št. Vid pri Vipavi Podriabotin = Poggio San Valentino; o Gorica, p P e vsrna Polje = Poglie grande; o in p Št. Vid pri Vipavi Poljice = Poglizze di Monte Sanvito; o Sv. Lucija, p Cerkno Poljubinj = Polubino; o in p Tolmin Ponikve ^ Paniqua; o Sv. Lucija, p Slap ob Idriji Poreče = Porecci di Vipacco; o in p Št. Vid pri Vipavi Porzen = Porsen; o Grahovo, p Podbrdo Potok = Potocco del Confine; o in p Idrija Potoki = Potocchi di Čreda; o Kobarid, p Robič Prapretno = Prapeno; o in p Tolmin Prapretno brdo = Prapeno del Monte; o Sv. Lucija, p Slap ob Idriji Predel = Predil; o Bovec, p Log; ap Predgriže = Pregrise in Montenero; o in p Črni vrh Preserje = Presserie; o in p Komen Prvačina = Prevacina; o Dornberg; p, ap in žp Puštala = Pustalla; o in p Čepovan; ap Rakovec = Racovizza; o Sv, Lucija, p Podmelec Ravna = Rauna del Castello; o in p Črniče Ravne = Rauna di Sabbice; o in p Tolmin Ravne = Raunia di Gargaro; o in p Grgar Ravnica — Raunizza di Gargaro; o in p Grgar Reka = Recca San Giovanni; o in p Cerkno; ap RENČE = Ranziano; p in ap RIHEMBERG = Rifembergo; p, ap in žp Robedišče = Robedischis; o in p Breginj Robič = Robis; o Kobarid; p in žp Ročinj = Ronzina; o Kanal; p Rubijia = Rubbia; o in p Komen Rubije = Castel Rubbia; o in p Miren; ap in žp Rupa = Ruppa di Merna; o in p Miren Rute = Rutte di Volzana; o Tolmin, p Volče SALONA = Salona; p in žp Sanabor = Senabor Val Bella; o in p Col Sedlo = Sedula; o in p Breginj Sela = Seli,a delle Trince,e; o Opatjeselo, p Tržič (Monfalcone) Sela = Sella; o in p Št. Vid pri Vipavi Selce = Selze d,i Caporetto; o in p Kobarid Selišče = Sellischiie di Tolmino; o in p Tolmin; alp Selo = Sella del Biivio; o in p črniče; ap Selo = Sella di Volzana; o Tolmin, p Volče Senik = Semico; o in p Dolenje Skriljie = Scrilla; o in p Sv. Križ Slap = Slappe d'Idria; o Sv. Lucija; p Slap = Slappe Zorzi; o in p Vipava Staipinik = Slapenico; o in p Dolenje Smast r= Smasti; o in p Kobarid Snežeče = Solesenchia; o in p Dobrovo SOČA = Sonzia; p Solkan = Salcano; o Gorica; p in ap Sovodnje = Savogna d'Isonzo; o in p Miren; ap Spodnja Idrija = ldria di sotto; o in p Idrija; ap Srpenica = Serpeniizza; o Bovec; p Stanovišče = Stanoviischis Serpentina; o in p Breginj Staroselo = Sella di Caporetto; o in p Kobarid Strmec = Bretto di .sopra; o Bovec, p Log; ap Strmec = Stermizza di Montenero; o in p Črni vrh Stržišče = Sant'Osv:aldo; o Grahovo, p Huda južna Sužid = Susida; o in p Kobarid; žp SVETA LUCIJA = Santa Luc ia di Tolmino; p, ap in žp SVETI KRIŽ = Santa Croce di Aidussina; p, ap in žp Sveto = Sutta; o in p Komen Svi.no = Villa Svina; o in p Kobarid Šebrelje = Sebreglie; o Cerkno, p Slap ob Idriji ŠEMPAS — Sambasso; p in ap Šent Macer = San Mauro allTsonzo; o Gorica, p Pevma Šent Mihel = San Michele; o in p Šempas Šent Peter = San Pietro di Gorizia; o Gorica; p, ap in 2 žp Šent Tomaž •=■ San Toimmaso d/i Scrilla; o in p Sv. Križ ŠENT VID = San Vito di Vipacco; p in ap Šent Viška gora = Monte Sanvito; o Sv. Lucija, p Slap ob Idriji Šibelji = Sibeglia; o in p Komen Škofi = Scoffi; o in p Komen Škrbina = Skerbina; o in p Komen Škrljevo = Scrio; o in p Dolenje Šlorenc —- San Lorenzo di Nebola; o in p Dobrovo Šmarje = Samariia; o Ribemberg, p Štanjel Šmartno = San Martino; o in p Kojsko; ap Štandrež = Sant'Andrea di Gorizia; o in p Gorica; ap ŠTANJEL = San Daniele del Cariso; p, ap in žp Števerjan = San Floriano del Collio; o Kojsko; p in ap Šturje = Sturie delle Fusine; o in p Ajdovščina TEMNICA = Temenizza; p Komen TOLMIN = Tolmino; p in ap Tomaževica = Tomasovizza; o in p Komen Trenta = Trenta d'Isonzo; o in p Soča Tribuša gor, = Tribussa sup.; o in p Čepovan Tribuša spod. = Tribussa inf.; o Sv. Lucija, p Slap ob Idriji TRNOVO = Tarnova della Selva; p in ap Trnovo = Ternova d'Isionzo; o in p Kobarid; ap Trtnik = Tertenico; o Grahovo, p Podbrdo Tublje = Tuble di Boriiano; o in p Komen Tupelče = Villa Tupelce; o in p Štanjel Ukanje = Ucagnja de,i Marchi; o Salona, p Kanal Ustje = Ustie; o in p Ajdovščina Vale — Valle di Bre>stovica; o Opatjeselo, p Tržič (Monfalcone) Vedrijan = Vedrignano; o in p Kojsko Velike Zabije = Sable grande; o in p Sv. Križ Veliki dol = Dol grande; o in p Komen VIPAVA =-. Vipjaicco; p in ap Vipolže = Vipulzano; o Kojsko, p Kozana Višnje = Vi,sne; o in p Col Višnjeivik — Visnovico; ž iin p Kojsko Vitovlje —- Vittuglia; o in p Šempas Vodice = Vodizze in Selva Piro; o in p Col V oglarji — Carbonani'.; o in p Trnovo pri Gorici Vogrsko = Ville Monte vecchio; o Dornberg, p Volčja- draga (Valcolciania) , Vojsko = Voschia; o in p Idrija Vojščica = Voisisizza di Comeno; o Temnica, p Komen; ap Volarje = Volaria; o in p Tolmiin Volče = Volzana; o Tolmin; p in ,ap Volčji grad == Volci; o in p Komen Vrabce = Monte Urabice; o in p Št. Vid pri Vipavi Vrh kanalski = Verco di Canale; o in p Kanal Vrhovlje = Vercoglia di Quisca; o in p Kojsko Vrhovlje — Vercoglia di Cosbaina; o in p Dolenje Vrhpolje = Verpogliano; o in p Vipava Vrh sv. Mihaela = S. Michale del Carso; o Opatjeselo, p Miren Vršno = Ursina; o in p Kobarid Vrtoče = Vertozza; o in p Miren Vrtoče = Vertouce; o in p Štanjel VRTOJBA = Vertoiiba in Campisianti; p Št. Peter pri Gorici Vrtovin = Vertovino; o in p Črniče Zadlaz = Villa Grotta di Dante.; o in p Tolmin Zadlog = Salloga dTdria; o in p Črni vrh Zakriž = Sacris; o in p Cerkno Zalibreg = SaEmbergo; o in p Dobrovo Zatolmin = Sottolmino; o in p Tolmin Zavrac = Saurazzi; o iin p Idrija Zemono = Zemono; o in p Vipava Znojile = Monte Snoile; o Grahovo, p Hudajužna Žabce = Sabbice; o in p Tolmin Žaga — Saga; o Bovec, p Srpenica; ap žapuže = Sapuse; o in p Ajdovščina Žirovnica — Serovenza; o in p Idrija B. Tržaška pokrajina. Avber — Alber di Sesana; o in p Tomaj Baine = Banne; trž. okolica, p. Opčine Barka = Barca; o Divača-Škocijan, p Britof Barkovlje = Barco.la; trž. predm.; p Bazovica = Baso.vizza; trž. okolica; p in ap Belsko = Oblisca di Postumia; o in p Postojna Betanija = Bettania; o Divača-Škocijan, p Divača Boljunec = Bagnoli della Rosandra; o Dolina, p Boršt Boršt = Sant'An,toni!o in Boisco; o Dolina; p Brestovica = Brestovizza di Poverio; o in p Sežana Brezje = Bresiie; o Hrenovice, p Hrašče Brežec = Brese; o Divača-Škocijan, p Divača BRITOF = Cave Auremiane; p Brje = Berie di Sesana; o in p Dutovlje Brišče = Bristie; o Zgonik, p Pros.ek Briščiki = Borgo Grotta Gigante; o Zgonik, p Prosek Buje = Buie del Timavo; o in p Košania BUKOVJE = Bucuie; p Postojna Cerovlje = Ceroglie dell'Ermada; o Devin-Nabrežina, p Devin Col = Zolla di Monrupino; o Veliki Repen, p Opčine Čarbola spodnja in zgornja = Chiarbola inferiore e superiore; trž. predm., p Trst Čehovini = Cecovini; o Stjak, p Sežana Čepno = Ceppeno; o in p Košana Čermelice = Cermelizze; o Hrenovice, p Hrašče Dane = Danne di Sesana; o Divača-Škocijan, p Divača Dane = Danna; o in p Sežana Devin = Duino; o Devin-Nabrežina; p in žp Devinščina = Devincina; o Zgonik, p Prosek DIVAČA = Divaccia; o Divača-Škocijan; p, ap in žp DOBERDOB = Doberdo del Lago; p Ronchi Dobravlje, = Dobraule di Tomadio; o in p Tomaj Dolenja vas = Villa bassa di Senosecchia; o ih p Senožeče Dolenje = Dolegna di San Giacomo; o Štjak, p Sežana Dolenje Vreme = Auremo di sotto;. o in p Britof DOLINA = Sam Dorligo della Valle; p in ap Draga = Draga Sant'Eli.a; o Dolina, p Boršt DUTOVLJE = Duttogliano; p, ap in žp Famlje = Famie; o in p Britof Filipčje brdo = Filippi; o in p Tomaj Gabrče = Gaberce Auremiano; o in p Senožeče Gaibrovec = Gabrovizza S. Primo; o Zgonik, p Prosek Godnje = Godignano; o in p Dutovlje Gorenje = Goregna di Poverio; o in p Sežana Gorenje = Goregna di Bucuie; o Bukovje, p Postojna Gorenje Ležeče = Lesecce Auremiano; o in p Britof Gorenje Vreme = Auremo di sopra; o in p Britof Gorice = Goricce del Timavo; o in p Britof Gorica = Goricce Caremtano; o Hrenovice, p Hrašče Gradec = Grazzal; o in p Št, Peter na Krasu Gradinje = Gradigne di Sesana; o in p Tonaj Gradišče = Gradischie di San Canziano; o Divača- Škocijlam, p Britof Gradišče = Gradlisca di San Giacomo; o Štjak, p Sežana Grahovo brdo = Gracoivio di Tomadio; o in p Tomaj Gnljan == Grignano; o in p Prosek Gretaj = Gretta; trž. predm., p Barkovlje Grobišče = Grobilsce; o Slavina, p Prestranek Gropada — Gropada; trž, okolica, p Bazovica Hrastje = Crastie di San Pietro; o in p Št, Peter na Krasu Hr.aišče = Crastie di Postumia; o Postojna; p in ap HRENOVICE = Crenovizza; p Hrašče Hruševje = Crušcevie; o Hrenovice, p Razdrto; ap Jamlje = Iamiano; o Devin, p Tržič (Monfalcone) Kačicei = Cacitti; o Divača-Škocijan, p Divača, Kačja vas = Caccia; o in p Postojna Kal = C al di San Michele; o Šmihel, p Št. Peter na Krasu Kazlje = Casigliano di Sesana; o in p Sežana Kjadin = Chiadino; trž. predm., p Trst Klenik = Clenilcoj o in p Št. Peter na Krasu Koče = Cocce; o Slavina, p Prestranek Kolonjla = Cologna; trž. predm., p Trst; ap Koiludrovica = Colludrozza; o Zgonik, p Prosek Konkomeilj = Conconello; trž. okol., p Opčine Kontovel = Contovello; trž. okol., p Prosek Kopriva = Capriva nel Carso; o in p Dutovlje; ap KOŠANA = Coissalna; p Krajna vas = Villa Cargna; o in p Dutovlje Kreplje = Crepegliano; o in p Dutovlje; ap Križ = Croce di Tomadio; o in p Tomaj; ap Krtinovica = Cartinozza; o Štjak, p Sežana Landol = Landolo; o Hrenovice, p Hrašče Laže = Lase; o in p Senožeče Ležeče = Lesecce di San Canziano; o Divača-Škocijan, p Britof Lipica = Equile Lipizzano; trž. okol., p Bazovica : OKEV = Corgnale; p in ap J.-njer = Longera; trž. predm., p Katinara Mačkolje = Caresana d'Istria; o in p Dolina Majceni = Maizzeni; o in p Sežana Mala pristava = Prestava piccola; o Šmihel, p Nada-nje selo Mali otok = Ottocco piccolo; o in p Postojna Mali Repen = Rupin piccolo; o Zgonik, p Prosek Malo brdo = Berdo piccolo; o Hrenovice, p Razdrto Malo Ubeljsiko = Obhfca piccola; ž Hrenovke, p Razdrto Matavun = Mattauno; o Divača-Škocijan, p Divača Matenjai vas = Mattegna; o Slavina, p Prestranek; žp Mavhinje = Malchiina; o Devin-Nabrežina, p Devin; žp Medja vas rz: Medeazza; o Devin-Nabrežina, p Devin Merče = Merciano; o in p Sežana MILJE = Muggia; p in žp Miljski hribi = Monti di Muggia; o in p Milje Miramar = Miramare; trž. okol., p Prosek; žp Misliče = Villa Mislice; o Divača-Škocijan, p Britof NABREŽINA = Aurisina; o Devin-Nabrežina; p|, ap in žp Nadanje selo = Nadagna; o Šniihel; p Naklo = Nacla San Maurizio; o Divača-Škocijan, p Divača Nemška vas = Villa Santandrea; o in p Št. Peter na Krasu Neverke = Neverche; o Šmihel, p Nadanje selo Nova Sušica = Sussizza nuova; o Šmihel, p Nadanje selo Noca vas = Villanova di San Giacomo; o Štjak, p Sežana Opčine = Villa Opicina; trž. okol.; p in žp Orehek = Orecca di Postumia; o Slavina, p Prestranek Orlek = Orle; o in p Sežana Ostrožno brdo = Monforte del Timavo; o Košana, p Št. Peter na Krasu Otošče = Vitozza; o in p Senožeče Padriče = Padricianor trž. okol., p Bazovica Palčjie = Palci; o in p Št. Peter na Krasu Peitelilnje = Petteline; o in p Št. Peter na Krasu Plavija = Plavia; o in p Milje Plešivica = Blestiva di Poverio; o in p Sežana Podbreže = Villa Podibrese; o Štjak, p Sežana Podgrad = Nigrignano; o Divača-Škocijan, p Divača Poljane = Marcottini; o Doberdob, p Ronchi Poljane = Pollane; o Štjak, p Sežana Ponikve = Poniqua di Sesana; o in p Tomaj POSTOJNA = Postumia; p, ap in žp , Potoče = Potocce di Villabasisa; o in p Senožeče Povit = Poverio; o in p Sežana Praprot = Prepotto di San Pelagio; o Šempolaj, p Nabrežina i j . Prebeneg = Prebenico; o in p Dolina Prečnik = Precenico di Comeno; o Slivno, p Nabrežina Predjama = Castel Lueghi; o Bukoivje, p Postojina Prelože = Prelose di Corgnale; o iti p Lokev Prestranek = Prestrane; o Slavina; p in žp Prosek = Proisecco; trž. okol.; p, ap in žp Radohova vas = Radoccova; o in p Št. Peter na Krasu !,, Rakitnik = Rakiteni; o Slavina, p Prestranek Rakulik = Raccolieo; o Hrenovice, p Hrašče Raša = Rasisa; o in p Tomaij Ravne = Raune di San Giacomo; o Štjak, p Sežana Razdrto = Preval; o Hrenovice; p in ap Razguri = Rasguri; o Štjak, p Sežana Ricmanje = San Giuseppe della Chiusa; o Dolina, p Boršt , i J i .1 ^ i Rocol = Rozzol; trž. predm., p Trst; žp Rodik = Roditti; o Divača-Škocijan, p Kozina (Cosina) Rojan = Roiano; trž. predm., p Trst Sajeivče = Saiecce Caistelvecchio; o Hrenovice, p Razdrto Sajevče = Saiecce di Lase; o in p Senožeče Salež = Sales; o Zgonik, p Prosek Samotorca = Samatorza; o Zgonik, p Prosek Selce = Selze di San Pietro; o Št. Peter, p Prestranek Selo = Sella di Sain Giacomo; o Štjak, p Sežana Senadole = Senadole; o in p Sežana SENOŽEČE = Senosiecchia; p i,n ap Sasljan = Sistiana; o Devin-Nabrežina, p Devin; žp SEŽANA = Sesana; p, ap in žp Sinadole = Sinadole; o in p Senožeče; ap Skopo = Scoppo; o in p Dutovlje; ap in žp SLAVINA = Villa Slavina; p Prestranek Slavinje = Slavigne; o Hrenovice, p Razdrto Slivno = Slivia; o Devin-Nabrežina, p Nabrežina Stara Sušica = Sussizza vecchia; o Šmihel, p Nadanje iselo Stara vas = Stara di Postumia; o in p Postojna Strane = Strane; o Hrenovice, p Razdrto Strmca = Stermizza Mater Dei'; o in p Postojna Studenec =' Studenza; o Hrenovice, p Hrašče Studeno = Studeno; o in p Po-stojna Suhorje = Succoria; o in p Košana Sveta Marija Magdalena spodnja in zgornja = Santa Maria Maddalena inf. e sup.; trž. predm., p Trst Sveti Križ = Santa Croce di Trieste; trž. okol.; p in žp Šempolaj = San Pelagio; o Devin-Nabrežina, p Nabrežina Šepulje = Seppuglic; o in p Tomaj Škedenj = Servola; trž. predm.; p Škocijan = San Canziano detla Grotta; o Divača- Škocijan, p Divača; žp Škofije — Scoffe; o Divača-Škocijan, p Britof Škorklja = Scorcola; trž. predm., p Trst Šmarje = Santa Maria di Sesana; o in p Sežanai ŠMIHEL = San Michele di Postumia; p Nadanje iselo Šmihel = San Michele di Senosecchia; o Hrenovice, p Hralšče ŠTJAK = San Giacomo in Colle; p Sežana Štorje = Storie; o in p Sežana; ap ŠT, PETER = San Pietro del Carso; p, ap in žp Št. Tomaž — San Tommaso della Rassa; o Štjak, p Sežana TOMA J = Tomadio; p Trebče = Trebiciano; trž. okol., p Bazovica Trebižani = Trevisani; o Štjak, p Sežana! Trnje = Tergni; o in p Št. Peter na Krasu Trnovica = Ternova piccola; o Šempolaj, p Nabrežina UtovLje = Uttoglie; o in p Tomaj . Vareje = Vairea; o Divača-Škocijan, p Divača Vatovlje = Vattoglie; o Divača-Škocijan, p Britof Vcčkoti _ Vcscotti; o Štjak, p Sežana Velika pristava = Prestava grande; o Šraihel, p Na-danje selo Veliki otok - Ottocco grande; o in p Postojna VELIKI REPEN = Rupin grande; p Opčine; žp Veliko brdo = Berdo grande; o Hrenovice, p Razdrto Veliko Ubeljsko = Oblisca grande; o Hrenovke, p Razdrto Vižovlje = Visogliano; o Devin-Nabrežina. p Devin Vogljie = Vogliano; o Veliki Repen, p Opčilne Vovče = Volce Auremiano; o in p Košana Vrdela = Guardiella; trž. prcdm.; p Sv. Ivan pri Trstu (San Giovanni di Guardella); žp Vrhovlje = Vercogliano di Monrupmo; o Veliki Repen, p Opčine Zagraidec = Sagrado di Sgonico; o Zgonik, p Prosek Zagon = Zagčn; o in p Postojna Zalog = Saloga di Poisitumia; o iin p Postojna Zavrheik = Zaverco; o Divača-Škocijan, p Britof ZGONIK = Sgonico,- p Prosek Žeje = Zeie; o Slalvina, p Prestranek Žirje - Sirie; o Povir, p Sežana C. Pulska pokrajina. Bošte = Boste; o Marezige, p Koper Crnotič — Cernotti; o Herpelje-Kozina, p Klanec Črnikal = San Sergio; o Dekani; p DEKANI = Villa Decani; p, ap in žp Gabrovica =r Gabrovizza dlstria; o in p Dekani Herpelje = Erpelle; o Herpelje-Kozina, p Kozina; ap in žp Hrastov,lje = Cristoglie; o Dekani, p Črnikal Klanec = San Pietro di Madrasso; o Herpelje-Kozina; p KOPER — Capodistria; p in žp Koštabona =r Costabona; o in p Šmarje Kozina — Cosina; o Herpelje-Kozina; p Krkavci = Carcase; o in p Šmarje Kubed = Covedo; o Dekani, p Črnikal; ap Loka = Lonche; o Dekani, p Črnikal MAREZIGE = Maresego; p Koper Osp — Ospo; o Dekani, p Črnikal Podgorje r= Piedimonte del Tafeno; o Herpelje-Kozina; p in žp Podpeč — Popecchio; o Dekani, p Črnikal Pomjan — Paugnano; o Šmarje; p Prešnica = Bresenza; o Herpelje-Kozina, p Klanec; žp Rižana — Lazzaretto Risano; o Koper, p Dekani; žp Rožar : _ Rosariol; o Dekani, p Črnikal Socerb = San Servolo; o Herpelje-Kozina; p Dolini Sveti Anton = San Antonio di Capodi9tria; o in p Dekani; ap Škofijie _ Albaro Vescova; o Dekani; p, ap in žp ŠMARJE = Monte di Capodistria; p Koper Tinjan = Antignano d'Istria; o Dekani, p Škofije Truške = Tuiscolo; o Marezige; p Koper Zazid = Sasseto; o Dekani, p Črnikal D. Reška pokrajina. Artviže = Artuise; o in p Materija Bač — Baccia di Bisterza; o in p Knežak Bistrica = Bisterza; o Villa del Nevoso; p in žp Brdce = Berze di Torrenovaj o Villa del Nevoso, p Trnovo Brdce — Berze; o in p Jelšane Brdo Veliko = Berdo di Elsane; o in p Jelšane Brezovica = Bresovizza Marenzi; o in p Materija Celje = Ceglie; o in p Prem Dobro polje = Poglie di Torrenova; o Villa del Nevoso, p Trnovo Dolenje — Dolegna di Elsane; o in p Jelšane Dolenji Zemon = Zemon di sotto; o Jablanica, p Villa del Nevoso Drskovče = Drescozze, o Knežak, p Zagorje Erjavce — Eriacci; o in p Podgrad Gaberk = Gabrega; o in p Podgrad Golac = Golazzo; o Materija, p Obrov Gorenje Bitinje = Bittigne di sopra; o in p Prem Gorenji Zemon = Zemon di sopra; o Jablanica, p Villa del Nevoso Gradišče = Gradischie di Castelnuovo; o in p Podgrad; ap Harije — Carie; o in p Villa del Nevoso Hotičina = Coticcina; o in p Materija Hrušica = Crussizza di Castelnuovo; o in p Podgrad; ap Huje = Cuie; o in p Podgrad JABLANICA = Casitel Jablanizza; p Villa del Nevoso Janeževo brdo = Berdo San Giovanni; o in p Prem Jasen = Jasena di Bisterza; o Jablanica, p Villa del Nevoso Javorje — Giavčrie; o in p Podgrad Jelovice = Gelovizze; o in p Materija JELŠANE = Elsane; p Juršice = Giursici; o in p Knežak Kilovčo — Monte Chilovi; o in p Prem; žp KNEŽAK = Fontana del Conte; p Koritnica — Coritenza; o in p Knežak Koseze = Cossese; o in p Villa del Nevjoo Kovčice — Calcizza; o in p Materija Kozjane =z Cosiane; o in p Materija Kuteževo = Cottesevo; o Jablanica. p. Villa del Nevoso Lipa — Lippa di Elsane; o in p Jelšane Mala Bukovica — Bucovizza piccola, o Villa del Nevoso, p Trnovo Male Loče = Locce piccole; o in p Podgrad Male Mune r= Mune piccole; o Podgrad, p Vele Mune Markovščina = Marcossina; o in p Materija; ap MATERIJA = Matteria; p in ap Mejrečje = Merecce; o Villa del Nevoso, p Trnovo Nova Kračina = Craccina nuova; o in p Jelšane Obrov = Obrovo Santa Marija; o Podgrad, p in ap Parje — Parie; o Knežak, p Zagorje Pa:.jak — Passiaco; o in p Jelšane Podbeže — P obese; o i'n p Podgrad PODGRAD - Castelnuovo dlstria; p in ap Podgraje = Villa Podigraie; o Jablanica, p Villa del Nevoso Podstenje = Postegna; o Villa del Nevoso, p Trnovo Podstenjšček — Postegnesca; o Villa del Nevoso, p Trnovo Pod^abor = Tabor di Sembie; o in p Knežak Poljane = Pogliane; o Podgrad, p Obrov Pregarje = Pregara; o Podgrad, p Obrov Prelože — Prelose Sant'Egidio; o Podgrad, p Obrov PREM - Primano; p Račicc — Racizze; o Podgrad, p Brzet (Pin^uente); - a-j Rade cevo brdo m Ratecevo in Monte* o in p Prem Rito meče ~ Rittomeice; o in p Podgrad Rupa =r Ruppa di Elsane; o in p Jolšane; ap Slivje Slivia; o in p Materija Smerje — Smeria; o in p Prem Sobonje — Sobogna; o in p Podgrad Soze = Sose; o, Villa del Nevoso, p Trnovo Spodnje Bitinje — Bittigne di sotto; o in p Prem Štarad = Starada; o in p Podgrad; ap Studena gora = Studena in Monte; o in p Podgrad Sušak = Sussa; o in p Jelšane Šapjane Sappiane; o in p Jelšane; ap in žp Šembije = Sembie; o in p Knežak Šilen Tabor — Tabor grande; o Knežak, p Zagorje Tatre = Tatre; o in p Materija Tominje r= Tomigna; o Villa del Nevoso, p Trnovo Topolec — Topolza; o Villa del Nevoso, p Trnovo Trnovo = Torrenova di Bisterza; o Villa del Nevoso; p in žp Trpčane = Terciane; o Jablanica, p Villa del Nevoso Vele Mune = Mune grande; o Podgrad; p Velika Bukovica = Bucovizza grande; o Villa del Ncvoso, p Trnovo VILLA DEL NEVOSO (Bistrica + Trnovo); p Vodice = V.odizze di Castelnuovo; o Materija, p Cbrov Vrbica = Verbizza; o Jablanica, p Villa del Nevoso Vrbovo = Verbovo; o Jablanica, p Villa del Nevoso Žabice = Sabice Castelvecchiio; o Jablanica, p Villa del Nevoso Zagorje = Sagoria San Martino; o Knežak; p Zajelšje = Zaielse di Castelnuovo; o in p Podgrad Zarečica — Sarecizza; o Villa del Nevoso, p Trnovo Zarečje = Sarecce; o Villa del Nevoso, p Trnovo Zejane — Seiane; o Podgrad, p Vele Mune Vipolžki grad v Brdih. - (Fot. Sturolo - Gorica) Čebelnjak g. Laharnarja na Št. Viški gori Jutro na planini O pristojbinah S kr. dekretom 30./12. 1923. št. 3263. so se sprem-nile pri nas s 1. julijem 1923. registracijske pristojbine starih provinc. Te pristojbine se piačujiejo počenši z navedenim dnevom pri registracijskih uradih (Ufficio di registro), ki so se ustanovili pri nas 1. julija 1923. in urteldujejo za kolkovine in pristojbine. S kr. dekretom 30./12. 1923. št. 3269, so se spremenile nekatere določbe gled goriomenjenih pristojbin. Nov kr. odlok z dne 12. avg. 1927, št. 1463 je pa uvedel nekatere olajšave pristojbin. Spisi v javni in privatni obliki, civilni in trgovski, sodni hi izvensodni, ki vsebujejo prenos lastninske, užitne in zastavne pravice do nepremičnin in premičnin, so podvrženi regi&tracijiskim pristojbinam, ki so koj plačljive. Tudi ustne pogodbe, tičoče se najemnin in zakupnin »o podvržene registracijskim pristojbinam. Važno je vedeti, da dobe ti spisi pravno moč še le po registraciji. Spi^, podvržene tem pristojbinam, ki niso bili prijavljeni registracijskemu uradu, sodtiijla odklanja. Radi tega se mora vsaka taka listina registrirati pri dotič-nem uradu v teku 20 dni po podpisu, da se izognemo kazni in drugim po ledicam. Listine ae predložijo registracijskemu uradu v izvirniku, pisanem na kol k ovne m papirju za 3 L in na poverjenem prepisu na kolkovnejn papirju za 2 L. Prepih ostane uradu, izvirnik s potrdilom plačila pristojbin dobi stranka Listine podvržene registraciji so: Kupnoprodajn« pogodbe, darilne pogodbe, menjalne pogodbe, preživninske pogodbe, ženitne pogodbe, zadružne pogodbe, najemne (nakupne) pogodbe, pobotnice, ki se nanašafo na zadodžniice in druge listine, razsodbe, vknjižbe i. dr. Registracijske pristojbine so progresivne, sorazmerne (proporcionalne), postopne ali stalne. Podlaga odmere teh pristojbin je cena ali vrednost pravnega posla. Registracijske pristojbine so sledeče: A) za kupne pogodbe: a) od kupne cene (vrednosti) nepremičnin do 200 L.................4% b) od kupne vrednosti nepremičnin do 200 do 400 L ... -........5.20% c) od kupne cene (vrednosti) nepremičnin nad 400 L dalj«.........'6% d) če se kupljene nepremičnine spet prodajo V teku treh let, znaša pristojbina pod a) b) c) eno četrtino manj. Dovoljeno je plačati polovico pristojbine pri registraciji, polovico pa šele v šestih mesecih. Za kupne pogodbe glede novih stavb veljajo olajšave. (Čl. 11. zakona 13.-4. 1911. št. 509.) e) od kupne cene (vrednosti) premičnin . 4% f) od kupn>s cene (vrednosti) živine in poljskih pridelkov..........1% g) od kupne cene (vrednosti) za navadne predmete med trgovci t......1% t h) od kupne cene za razkošne predmete med trgovci ...........2% i) od kupne cene za šumeča vina, mineralno vodo v steklenicah, medicinalne specialitete >n dišave nwl trgovci ........ 3% B) Za darilne pogodbe, sklenjene med bližnjimi sorodniki 10 L in event. vpisnina, med dru- gimi osebami po kr. dekretu od 20. avg. 1923, št. 1802. C) Za najemne (zakupne) pogodbe . . . %% D) Za zadolžnice.......1.30% E) Za pobotnice nanašajoče s.e na zadolžnice in druge listine.........*A % F) Za pobotnice posebej izdane, ki se nanašajo na kupno-pogodbene cene.....0.30% Pristojbine za zemljiško - knjižne vpise znašajo; 1. za vpis lastninske pravice za vsakih 100 L 0.75% (ta pristojbina ni všteta pod A) a, b, c. 2, za vpis zastavne pravice: a) na prvilh 10.000 L, za vsakih 100 L . 1% b) za vsak višji znesek, za vsakih 100 L . 1% Kolkovine. S kr. odlokom z dne 18. marca 1923. št. 550. so bile odpravljene kolkovne pristojbine, uvedene s kr. dekretom 16. junija 1921. št. 795 razkošne predmete, na dragulje in dragocenosti, na proizvajanje razkošnih tkanin in rokavic in namesito teh so stopile v veljavo s 1. apriia 1923. znižane kolkovne pristojbine. Te pristojbine so se spremenile s kr, odlokom od 30. dec. 1924,, št. 3273. Tej pristojbini je podvržena vsaka kupčija (prenos -scambio) blaga in predmetov med obrtniki, trgovci itd. Računi (fakture) se morajo napraviti v dveb izvodih, drugi izvod lahko nadomesti vpis v knjigi, ki mora biti zaznamovan s tekočimi številkami. Prepise fakture treba hraniti 5 let in zaznamovati s tekočimi številkami. Vse kolkovine plača kupec. Pristojbine se plačajo s kolki, ki obstojijo iz dveh delov. Izdajatelj računa prilepi d«l kolka, ki nosi kraljevo podobo, na račun (fakturo), namenjen kupcu, drugi del pa se prilepi na prepis fakture ali v knjigo «prima nota» zraven dotičnega vpisa. Kolki se razveljavijio s prebodom ali pa, da se prepiše na oba dela kolka s črnilom datum dneva izdanja aiJ pa, če se datum pritisne z mastnim črnilom. Za kupčijo (prenos — scambio) najnujnejših živ-ljenskih potrebščin, kakor pšenice, turščic«, ječmena, riža, moke, kruha, navadne testenine, zelenjave, suhe in konserviran«, sadja sivežega in suhega, paradižne konserve, mesa (svežega, zmrzkga in v zabojčkih), mesnega ekstrakta, kondenzirane juhe (tekoče ali V kockah), zabele za juhe, rib, jajc, mleka, masla, skute, sira, prekajenine, slanine, prašičje in druge jedilne masti, oljčnega in drugega jedilnega olja, oljk, oljnatih semen, kisa (ne v steklenicaii), sladkorja in melase, kave, kuriva (tudi petroleja in bencina), pralnega mila, luga vode za proizvajanje sik in pitne vode in pred* metov državnega monopola med trgovci in obrtniki jfll treba kolkovati račune (fakture) kaikor sledi: Nad 1 do 100 Ur , , , . L 0.10 Nad 100 do 1000 lif » t « , L 0.5(1 Nad 1000 lir dalje . . t , . L 1.—< Kr. dekret 30. dec. 1923. št. 3268: Fakture, račune, izdane ob trgovcev in obrtnikov za prodano blago koS* suimentom in navadne pobotnice, ki se nanašajo na zadolžnice, razsodbe in druge obvezne listine, kako* tudi pobotnice, not«, račune med zasebniki (privatniki)^ zasebniki in trgovci, med trgovci in za,s«bniki je treba kolkovati z navadnimi kolki kakor sledi: Do L. 1— L. 0.10 Nad « 1.01 do L. 100 « « 100.01 « « 1000 « 0.50 « « 1C00.01 « « 3000 « 1— « « 3000.01 « « 6000 « 2— * «1 6000.01 * « 10000 « 3— « « 100C0.01 « « 13COO 4,— « « 13000.01 « « 16000 « 5— « 16000.01 « « 20000 « 6— « « 20C00.01 « « 23000 « 7— « « 23000.01 i « 26000 « 8— « « 26000.01 i « 30000 9— « « 30000,01 « « 33000 « 10— « 33000.01 « « 36000 « 11— « 36000,01 « « 40000 « 12__ « 40000.01 « « 43000 « 13— « 43000.01 C « 46000 « 14— « 46000.01 < « 50000 « 15— « 50000.01 « « 53000 « 16— « 53000,01 « « 56000 « 17— 8 5.00 0.35 0.15 0.25 0.10 0.30 7.50 1.00 1.25 25.00 0.60 1.25 0.05 0.50 0.25 3.00 1.25 125.0 1.25 2.50 0.30 0.60 0.50 0.15 0.25 0.50 1.25 0.25 v inozemstvo poleg pristojbine 1.— še za vsakih lir 100 ali vlomek povzete svote ........ 22. Zavarovani« (assicurazione) denarnih pisem, poleig pristojbine priporočenih, še zavarovalnino: a) za prvih 200 lir ali vlomek b) za vsakih nad. 100 lir ali vlomek. Doplačilo proti višji sili znaSa: c) za prvih 200 lir ali vlomek d) za nadaljnih 100 lir ... V inozemstvo; poleg pristojbine za priporočanje: e) za vsakih 300 lir ali vlomek f) zavojčki z navedeno vrednostjo (scatoletfca con valore dichiarato) poleg pristojbine za navadne, priporočene in zavarovane pošiHjke do 350 g......... g) isto a za nadaljnih 50 g ali vlomek n) za zavojftke z navedeno vrednostjo ilz inozemstva — za manipulacijo carinarne ....... 23. Pnevmatična poŠta za pisma c}o 15 ž in dopisnice ge...... Pnevmatična pošta za pisma do 30 g (poleg navadne) še ..... 24. Kreditni računi (conti cto credito) provizija za vsakih 100 lir ali vlomek (za inkai&o) 25. Poštni predalčki, mesečna pristojbina za: * a) odprte predalčke (v notranj. urada) b) zaprte predalčke z ključem male c) zaprte predalčke z ključem srednje d) zaprte predalčke z ključem velike Pripomba: Za uporabo zaprtega pre-dailčka vplačati se mora kavcija (ki se vrne po uporabi)...... 26. Legalizacija listin, katero oskrbi pošta. Polog navadne pristojbine in priporo-čenja . ....... 27. Poštne legitimacije stanejo 28. Plačilni nalogi za vnovčenje listin (menic) na račun drugih (riseossioni per conto di terzi) poleg navadne priporočene in zavarovalne pristojbine: a) do 10 lir....... b) do 200 lir....... c) do 1000 lir....... d) zla vsakih nadaljnih 1000 lir , a največ ....... e) s protestom do 2000 lir poleg protestnih stroškov še .... f) če nad 2000 lir ..... . g) inozemstvo poleg drugih .... 29. Poštne nakaznice (vaglia postali), ki stanejo 10 st. za zneske do lir 25 , , , s za zneske nad 25 lir do lir 50 . . za zneske nad 50 lir do lir 100 , zia zneske nad 100 lir do lir 200 . s za nadaljnih vsakih 100 Kr ali vlomek, nad 200 lir , Nakaznice do 25 lir naslovljene moštvu vojaštva ....... 30. Brzojavne nakaznice plačajo poleg navadne ln brzojavne pristojbine še . 31. Poštne nakaznice v inozemstvo; pristojbina je sledeča: a) 50 st. za vsakih 100 lir vlomek istih poleg tega še stalna pristojbina za vsako nakaznico..... •3.S- 8.80 0.30 0.50 0.25 0.15 0.35 5.00 6.00 8.00 12.00 16.00 40.00 1.00 5.00 0 25 0.50 1.tfO 1.00 5.00 2.00 5.00 O i a « 0.50 0.40 0.80 1.20 2.00 0.50 0.20 0.50 1.25 5.00 1.00 2.50 5.00 2.00 0.50 1.50 b) Izvzete pa so države, ki so uredile pogodbenim potom pristojbino za nakaznic© in sicer poleg stalne pristojbine 0.25 L, še za vsakih 25 lir ali vlomek istih 25 st. Te države so: Angleška, Irska, Kanada, vzhodno angleška Indija, otok Malta, republika Kostarika, Združene države Severne Amerike in zveza Avstra-lijanska. 32. Brzojavne nakaznice v inozemstvo. Pristojbine kakor za navadne vštevši pristojbino brzojavke besedila nakaznice v dotično državo. 33. Obnovljenje poštne nakaznice (rinova-z-ione), kaitero je stranka izgubila oziroma, da je zapala. Poleg pristojbine za jednako nakaznico še doplačilo: a) do 10 lir...... . . b j do 100 lir....... c) do lOCO lir....... Te pristojbine so izvzete nakaznice do 25 lir naslovljene vojaštvu po znižani pristojbini in one iz inozemstva 34. Reklamacije, priporočenih in zavarovanih pisem, zavojev in nakaznic . 35. Pismene zahteve za vrnitev ali spremembo prvotnega naslova oddanih po-šiljatev, poleg poštnrh ali brzajavnih stroškov za to ureditev še doplačilo 36. PoStni zevijji aii paketi (pacchi postali) brez označbe vrednosti do 1 kg isto od 1 kg do 3 kg . . isto od 3 kg do 5 kg..... isto od 5 kg do 10 kg..... (pripomba) zavoji nad 5 kg se pošiljajo le v večje kraje. 37. Zavoji s knjigami, odposlani iz založbe oziroma knjigarn do 1 kg . , nad 1 kg do 2 kg..... nad 2 kg do 3 kg . . . . nad 3 kg do 5 kg , , . . nad 5 kg do 10 kg , , , . . 38. Za zavoje z navedeno vrednostjo, ki morajo biti zapečateni, doplačilo k zgoranji pristojbini do 200 lir . . za vsakih nadaljnih 100 lir ali vlomek 39. Prasne posode, ki se vračajo (za olje, vino, itd.) ... . . , . < 40. Pristojbina povzetja (pacchi con asse-gn 0.10 0.30 0.50 0.40 0.60 2.50 5.00 7.50 12.50 1.20 ?.00 2.40 3.60 6.00 1.00 0.50 3.00 0.60 25.00 43. Poštni zavoji v inozemstvo! posebno skrbno zaprti in zapečateni se sprejemajo in pošiljajo v vse kraje sveta. Pristojbin« istim je odvisna od razdalje in tudi Števila držav skozi katere vozi zavoj, dokler ne pris>pte do cilja. Skoraj v vse države se sprejemajo zavoji do 10 kg. Pristojbina za taike zavoje se spreminja od časa do časa radi nestalnosti valut. K-dor želi odposlati zavoje v inozemstvo, naj vpraša pri poštnem uradu radi potrebnih listin in radi pristojbine. 2.50 2.50 Lir Tekoči račua (Contl correnti). Poištno čekovni promet. 44. Za vplačila po poštni položnici pri poštah v glavr.em mesitu province — brezplačno. 44.a V drugih krajih: Za vplačilia po poštni položnici do lir za vplačila po poštni položnici do lir za vplačila po poštni položnici do lir za vplačila po poštni položnici do lir za vplačila po poštni položnici do lir za vplačila po požtni položnici do lir 10.000 in za vsakih m-daljnih lir 5.000 ali vlomek . do najvišje pristojbine . . . . 45. Za izplačila odpovedanih vsot pri poštah v glavnem mestu province brezplačno 45.a V drugih krajih: do lir 50 50 100 5C0 1.000 5.000 do lir do lir do lir do lilr do ljr 100 200 300 400 500 do lir 1.000 ......... In vsakih nadaljnih 1.000 lir ali vlomek do najvišje pristojbine ...... 46. Izplačila z bankogiro se izplačajo brez vsake pristojbfhe. 47. Računski Izvlečki (izvzemši polletnega, ki je zastonj)....... 48. Prepisi račnaov (za vsako stran) .... 49. Zračna pošta: Navadna in ekspresna pisma, ki se pošiljajo z zračno pošto, se morajo frankirati z navadno pristojbino in še: a) za pisma do 15 gr . . . , . b) za tiskovine ali vzorce ..... Opozarja se, da ekspresna pisma v Turčijo nšsio dovoljena. Dodatne pristojbine za poštne pošiljatve po zraku in z avtomobili, odposlane iz Italije v Maroko in Irak, so sledeče: Za v Maroko, zračna služba Toulouse-Casa-blanca: * do 10 gramov ....... nad 10 gramov do 20 .... nad 20 gramov do 50..... nad 50 gramov do 100..... nad 100 gramov za. prvih 100 gramov več lir 2.50 za vsakih nadaljnih 100 gramov ali odkwnek| za v Irak, zračna služba Kairo-Bagdad: za vsakih 20 gramov ali odlomek 20 gramov Po progi Toulouse - Orano se bodo lahko pošiljala pisma tudi v Alžerljo. Pristojbine so 0.15 0.20 0.40 0.Č0 1.00 2.00 1.00 20.00 C.20 0.50 0.40 0.50 0.60 0.70 0.90 0.25 25.00 sledeče: do nad nad nad 10 gramov ........ 10 gramov do 20 ..... 20 gramov do 50 ..... 50 (gramov do 100 . . , . . ' . nad 100 gramov za prvih 100 gramov , . več lir 2.— z.a vsakih nadaljnih 100 gramov ali presegajoči odlomek. PoSiljatve, ki naj gredo z avtomobilom, morajo imeti na vidnem mestu pripombo: Par au-tomobile Haffa-Bagdad. PoSiljatve, ki naj gredo dalje zračnim potom, pa pripombo po slučaju: Par a vsoti Toulose-CasabSanciat Par avion Touloee-Orano Par avion Caire-Bagdad. 0.50 1.00 0.50 0.80 1.20 2.00 2.50 3.50 3.50 2.00 1.00 1.50 2.00 3.00 3.00 50. Poštna hranilnica prevzame v'cge v poljubni višini. Obrestuje pa vloge le do lir 10.(XX).—. Obrestna mera znaša nekaj manj ne-Jo 3%. Vložns knjižice pošitne hranilnice se izdajo na ime vložnika, kateri edini razpolaga z vlogami ali pa se vpiše namesto imena vložnika: ta, ki se glaisi (al poHatore). V zadnjem lučaju dvigne oziroma, vloži denar, kdor prinese knjižico. Omenjeno bodi, da nagradi poštna uprava vsako leto nekaj vložnih knjižic z dobitki od 100, 500, 1.CC0, 10.000 in tudi več lir, ki se letno žrebajo po številkah vložnih knjižic. 51. PoŠte« vrednostni®« (buoni postali fruttiferi). Take vrednostr.ice izdajajo vsi poštni uradi v kra-fljevstvu in kolonijah na ime imejitelja in s.icer v zneskih po lir 100, 500 ki l.COO. Teh vrednostnih pa ne moremo odstopiti drugim in to v,»led dejstva, ker jih tudi sodnija ne more zapleniti. V slučaju zgube iie, plačajo dvakratni primanjkljaj, vendar najmianj 60 stot. Časopisom iln drugim pošiljatvam, ki plačajo nižje pristojbine, ne smemo prilagati ali pripisati nikakršnih sporočil, ker se take pošiljatve ne dostavijo naslovljen-cu, ampak finančni prokuratuiri, ki kaznuje take prestopke z denarnimi globami oziroma zaporom. Uradno dopisovanje občinskih uradov. Na naslovni strani pisma mora biti čitljiv odtiis uradnega pečata v ovalni obliki s sledečim besedilom; R. S. Poste — II Podesta del coaiune di —• (S. Andrea). V slučaju, da manjka omen.jieni odtis, smatra pošta taka pisma za navadna, drugače pa imajo županstva naslednje pristojbinske olajšave: 1. poštnine proste so dopisnice ali pisma brez prilog pa odprta in iz kraja; dopisi na vse državne urade, ki se bavijo s plačili v račun erarja (Agenti Impo-ste Erariali) kakor: davkarije (agenti tasse del bollo), državno odvetništvo (avvocatura erariale), pošta, telegraf, telefon, kataster, sodnilja (cancellieri giudiziari), hipotečni zavodi, občinske kakor tudi društvene blagajne, inšpektorji itn overoviteljli utež in mer, finančni inšpektorji, gozdna uprava, carinski uradi (vsi Ricevitori), finančna inten-danca, komisijia priziva davkov in občinski uradi, vojaško in oroin.iško poveljstvo (Comandanti, Distretti MT.itari e Carafeinieri), državne zakladnice (Delegati Tecoro), flrafekti in podprefekt.i, magistrati (tribunal, porota, prizivno sodišče, kasacijsko .sodišče, pretura, državno pravdništvo in sodnije), deželna volilna komisija, kvestorji (komisarji in vodje uradov javne v,-f losti), centralne državne aidminMracije (ministrstvo), poveljstvo vojake in mornarice. 2. poštnine prosti so tudi dopisi s prilogami v zadevi osebne dehodarine in hišnega devka poslani odprti pod ovojem: s pristojnimi uradi, s statistično glavno direkcijo in z županstvi. 3. polovico poštne pristojbine plačajo za vsa zaprta pisma, ki so naslovljena zgoraj omenjenim uradom iz-vze.mši: centralni državni administraciji, poveljstvu vojske in mornarice, komisiji priziva davkov, generalni direkciji statistike, županstvom, obrtncim in trgoivokim zbornicam izven okraja zbornice (za zaprta pisma tem uradom morajo plačati navadno poštno pristojbino). 5. za uradne brzojavke so prosti pristojbine le tedaj, aiko župani uradu je jo v oblasti javne varnosti v zadevi varnosti miru in v zdravstvenem pogledu. Visi drugi uradni brzojavi plačajo navadne pristojbine, a se pošiljajo kakor državni brzojavi, ki plačajo. 4. v zadevi: sabora, statistike, civilnega in anagrai-ske^a stanja plačajo tudi polovično pristojbino za pošiljatve tudi 13 prilogami a odprte oziroma pod zavojem na: poveljstva vojske in mornarice, statistično glavno direkcijo in županstva. Uradno dopieovanje šolskih vodstev je omejeno za brezplačno dopisovanje vodstev s avojJmi didaktičnimi predstojniki, kateri edini smejo pošiljati morebitne dopise na šolska vodstva. Vsebina Koledarski podatki in meseci . . . Desetič se osiplje cvetje . . , , , Deset let knjig «Goriške Matice* . , Giovanni Verga: Tolovajeva ljubica , Janko Samec: Ob jezu (pesem) . , Reaato Fuckil: V Maremmo gredo . Janko Samec: Zimska pesem (pesem) Radivoj Re,har: Moj® punčka (pesem) GraziJa Deledda: Skriti otrok . . , Renato Fijcini; Cvetka ...... Jftrosiav Hašek: Trgovina s ka-starai . Josip Jurca: Očetom mojim (peseinj F. StarovaSki: Moj prvi zajec . . . Fran Žgur: Kubanski kazaki (pesem) . Ch. Andersen: Vse je gok. resama . Radivoj Rehar: Kuhane,ka (pesem) Bela sirajca .......... Fnan Žgur: Neusmiljena grofica (pesem) RadiVoj Rehar: Pesem jazdeceiv (p©s>ejn) . . Fran Žgur: Umirjeno je pnsi valovanj« (pesem) Jubileji odličnih mož .. t ... . Str. 1—16 17 20 „ 26 28 Ž9 31 31 32 37 42 43 44 45 46 46 47 49 50 50 „ 51—58 Oton Župančič: Sveti trije kralja (pesem) , Str. 59 Silvin Sardenko: Santa Cecilia (pesem) . . , „ 59 L. N. Tolstoj: Juratični umor........ 60 Maksim Gorki: Iz knjige spominov »Med tujimi ljudmi«........... , Jules Verne: Atlantis......... Albert Širok: Štiri imena naših slikarjev . , hš: Dvoje slikarskih jubilejev...... France Seljak: Rojstvo povesti ...... Fran Žgur: Jesenska pesem (peseira) .... Dr. J. R.i Staroslovaflski pogreb ..... Dr. Josip Potrata: Jetika, naSe največje zlo Lavo Čerme>lj: Niaše osolnčje ...... A. Š.; Kdo ve prebival v nalili krajih do Kr. rojstva ? ........ , . , , Kotiček za otroke .......... Jos. Juroai: Postopanje pri pristojbkiskih po- viških............, , „ no Sejmi v Julijski Krajini......... 113 Seznam oiičin in pošt.........„ 115 0 pristojbinah , , , ...............121 63 65 „ 70—74 „ 75-79 80 85 « 86 90 94 „ 100 104—109 Desetič med svet! Desetič gredo knjige «Goriške Matice« med koli prej zadostila v polni meri pričako- svet; obhajamo jubilej, ki srno »e ga v le- vanju svojih prijateljev in naročnikov. Za tošnjem koledarju po možnostih spoimnrii. pet 1 i r bo dobil vsakdo pet knjig, in Upamo, da je «Gori3ka Matica« letos kot ni- sicer: 1. Koledar za leto 1929. 2. Just Ušaj: Kmečko branje. 3. Janko Furlan: Danska in Danci. 4. VI. St. Reymont: Pravica, povest. 5. Iz starih časov, zgodovinske bajke in povesti iz domačih krajev. Za doplačilo L 3"— za posamezno knjigo dobi vsak* 1. France Bevk: Škorpijoni zemlje, druga knjiga romana „Znamenja na nebu". 2. France Bevk; črni bratje in sestre, tretja knjiga prej omenjenega romana. (Izide za božične praznike). 3. France Bevk: Krvavi jezdeci, ki so lansko leto pošli in so se ponatisnili v drugi izdaji. Ker ni mogel pisatelj zdravniške knjige Oni naročniki «Goriške Matice«, ki po-radi nepremagljivih ovir pravočasno dokon- sebno radi' berejo povesiti, se bodo letošnjih čati III. zvezek prekoriistnega. dela «Zdravje knjig, še prav posebno razveselili. Mnogo in bolezen v domači hiši«, smo za letos dali lepih pripovednih spisov1 dobe v letošnjem vsem naročnikom v nadomestilo «Kmečko bogatem koledarju, dalje bodo kar v eni branje«, spisano od g. J usta Ušaja. To nado- sapi preleteli napeto povest «Pravico« ter se mestilo pomeni za G. M. novo žrtev, ker je s težkim srcem in s težko zadržanim priča-knjiga obširna in obsega mnogo več strani kovanjem lotili nadaljevanja «Krvavih jeznega je po navadi določeno za obvezne decev« v «Škorpijonih zemlje«. Komaj bodo knjige. Prenesli smo pa to novo žrtev z za- opravili s «Škorpijoni«, bodo dobili čez dober vestjo, da je prav ta knjiga praktične vsebi- mesec še zaključno knjigo «Č,me brate in ne jako potrebna v sedanjih časih našemu sestre«. Kdor ni lansko leto dobil «Krvavih kmečkemu ljudstvu v njegovem skrbnem jezdecev,« jih lahko dobi letos, ker so se obdelovanju zemlje. nanovo ponatisnili v, še lepši izdaji. V prihodnjem letu. Tekom desetletnega romanja med ljud- svojo nalogo in zadovolji v polni meri priiča>-stvom je Goriška Matica natanko spoznala kovanja svojih naročnikov, njegove potrebe, njegovo žeto po naobraizbi, , , ,Ctflr, , , , , . v> v njegoW veselje do čitanja. Zato je uravnala Z P*1 naroč- vse svoje delovanje na tak način, da izpolni mke tele bogat kllJlževni dar: 1. Koledar za leto 1930. Kot je jubilejni koledar za leto 1929. pave itd. Slike naših, znanih umetnikov bodO razgrinjal lepoto naših krajev, tako bo v porazdeljene med pripovedno snovjo doma- koledarju z,a leto 1930. v številnih, slikah čih in tujih pisateljev. Ves bo zanimiv, živo predočeno naše ljudstvo pri delu na raznoličen in privlačen tudi ta koledar, tako polju, v gozdu, v kamnolomu, v obrtniški da se bo rado na njem ustavilo oko vsa- sobi, v visokih lazih Soške doline, v okroglih kega člana družine, od obroka pa do starca, dolinah Krasa in solnčniih brajdah Brd, Vi-Dr. Just Bačar: 2. Zdravje in bolezen v domači hiši. Zvesti naročniki si bodo nabrali z zvezki ogr&žajo zdravje naših družin. Otroške bo- o zdravju celo domačo zdravstveno knjižni- lezni, ki po kose toliko naših rojenčkov, žeai- oo, v kateri bodo o priliki potrebe dobili ske bolezni, ki grene življenje našim ženam! nasvete za raznovrstne bolezni, ki večkrat in materam, razne ljudske bolezni, kot na pa*. rak. reumatizem, jetika in dr., vse bodo natanko obrazložene, za. vse bodo navedeni razni načini zdravljenja. Napram sebi in Ciril Drekonja: 3. Pod domačim krovom. svoji družini bi zagrešil težko* krivdo vsakdo, ki bi ne naročal in shranjeval teh. zvezkov o zdravju in bolezni. Dr. Bačarjevi zvezki prinašajo nasvete za telesno zdravje v družini1. Knjiga «Pod domačim krovom» bo pa prinesla, nasvete za duševno zdravje družine, kajti ne pomaga Slavko Slavec: 4. Čigava si? samo zdravo telo, tudi duh mora biti zdrav. Še kočljivejše so1 bolezni duha in zato mora biti od pomoč v duševnem ozira tem bolj na mestu. Predobro pozna tega mirnega pisatelja vsaka hiša že po- njegovih povestih «Ubogi Uštin» in «Župan Žagar». Tudi z novo povestjo korenini ta pisatelj v novejši dobi, v času, ko* so Nemci gradili most do Adrije, pa se iim je zgradba v zadnji' uri porušila. Na tem političnem ozadju se bo v ljubezni: in sovraštvu gibalo nekaj domačih in nekaj tujih oseb, kakor jih je pač usoda takrat natresla v malomeščanski okvir naše dežele. 5. Slike iz prirode. Frirod os lovec Franc Erjavec, ki je poznal opisni slikar v tej knjigi. Vse tiho žitje, bitje vsak kamen, bilko in stezico Krasa, Vipavske in prenavljanje mrtve in žive prirode bo doline in Gor, bo o* večini oni' verodostojni zadihalo v mlada in tudi stara srca bravcev. Neobvezne knjige* za doplačilo L 3 za posamezno knjigo: Gizela Majeva : 1. Knjiga za gospodinje. V «Kmečkem branju» dobe posebno gospodarji obilico praktičnega čtiva za svoje delo. Gospodinjska knjiga pa hoče priskočiti na pomoč prav gospodinji pri njenem podpira-France Bevk: nju treh hišnih voglov tako, da bi bila vsak$i hiša trdna, čista in neporušna stavba, v kateri domuje duševno in telesno zdrava družina. 2. Mrtvi vstajajo. (Roman.) Prav gotovo ni ljudstvo v naših krajih nobenega pisatelja toliko čitalo kot Bevka, Ne dobiš je hiše, v kateri bi ne bila ta ali ona izmed njegovih knjig. «Sm,rt pred hišo», «Kresna noč», «Viha,r», obsežna trilogija «Krvavih jezd*e*cev», «Škorpijonov zemlje», «Črnih bratov in sester« in tolike druge njegove knjige, vse ljudstvo z enakim veseljem prebira, V novem obsežnem romanu ne bo Bevk posegel več v stare čase, temveč bo obravnaval problem sedanjega časa iz svetovne vojne: Med svetovno vojno se je zgodil na gališki fronti zločin. Nekdo je ubil na bojišču tovariša, ki mu je bil znanec že od doma). Ko se vrne domov, se poroči z ženo* ubitega. Po desetih letih uzre človeka, ki je na laa podoben ubitemu, tudi njegovo ime nosi. Ali je v resnici on? Kaj sledi iz tega? Vse to nam bo pisatelj razrešil in povedal v mnogih tragičnih in komičnih pripetljajih, ki prepletajo roman. Dosti sodobnih slučajev Smo imeli med nami). Romani bo v enem zve&&U zaključen. 3. Po možnosti in na željo naročnikov izda Goriška Matica še prevod nekega svetovno znanega romana. V GORICI, novembra 1928. Gorišfka Jtlatica. Kdor ni še vpisan kot član »Goriške Matice" pri kakšnem poverjeniku, naj s» obrne naravnost na upravništvo v Gorici, via S. Giovanni štev. 6 ali pa na poduprav* niltvo v Trstu, via S. Francesco d' Assisi štev. 20. LEKARMA Lastnik F. BGLAFFIO i Giuliani 42 (Sv. Jakob (v bližini slovenske šole) Telefon 64-85. Najboljše specijalitele za domačo rabo: IN Prepreči izpadanje las ter je priporočljiva posebno proti prhljaju in za ojačenje korenin, ker vsebuje kinin. — V Gorici se prodaja pri FIEGLU, Via Giosuč Carducci štev. 9. Pri sestavljanju vseh naših specijalitet se poslužujemo v največji meri rastlinstva, kar je rezultat dolgoletnih izkušenj najboljših zdravilnih izvedencev. Jamčimo za čistoto vsakega posameznega prlmeska! Izredno učinkovito brezalkoholno sredstvo proti oslabljenju živcev, splošnemu o-slabljenju teka in za ženske v slučajih ne-rednosti v čiščenju. Za popolno zdravljenje je treba 6 steklenic fS HRANILNICA reg. za d. z o m. poroštvom nraduje v lastni hiši v TRSTU, ulica Torre bianca štev. 19, I. nad s t. Sprejema navadne hranilne vloge na knjižice, vloge na tekoči račun in vloge za čekovni promet, ter jih obrestuje po 4%, večje in stalne vloge po dogovoru. — Daje posojila na vknjižbe, menice, zastave in osebne kredite. — Obrestna mera po dogovoru^ Uradne ure za stranke od 9. do 13. ure in od 16. do 18. ure. Ob nedeljah in praznikih je urad zaprt. — Telefon št. 35-89. BBS ■ ■ B9I B B B B B B B FRANC KRALJ edina odlikovana tovarna kisa v Gorici, Via Cappuccini št. 9S ki izdeluje najboljši alkoholni kis po novi odredbi. — Priporoča se slavnemu občinstvu in trgovcem na deželi. Slogo prueursfno. Cene zniern?. 8 S! S H a---1 ■" • &E 3 r 50f- L reg. zad. z otnej. zav. y Gorici, Piazza de Am cis, (prej M) 12 Sprejema hranilne vloge ter jih obrestuje po 4 7a°/o, večje in na daljšo odpoved vezane vloge po dogovoru. — Dovoljuje posojila na vknjižbo pod ugodnimi pogoji. □□□□□□□□□□□□□□□□□□□coanaanDaDDDoaDD Velika zaloga aluminijaste posoda ANDREJ GOLJA v M(\, Piana delil Vittoiia {m Travniku) 22 Zaloga vsakovrstnih kuhinjskih lesnih izdelkov, kakor: škafov, orn, sit, rešet, stolic, solnic, pletenih košev, jerbasev, sejalnikov i. t. d. i. t. d. -Cene zelo nizke. Cene zelo nizke. j JDacoDDDapDoniroDDannmDonaDcracioociB 0 £113X3II13B SHUBES gSHaSEBffli DUDIHNA CIRIL 1 1 SLOV. KMETIJSKO DRUŠTVO Gorica, Via S. Pietro 27 priporoča slavnemu občinstvu v mestu in na deželi svojo dobro založeno trgovino z iestvinaml. Postrežba točna. f s sedežem v GORICI ulita G. [anioni it. 1 levo na dvorišču ali S. Giovanni 6 desno na dvorišču, I. nadstropje ima v zalogi, v ulici O. Carducci štv. 6, 1L dvorišče, vedno različne kmetijske potrebščine, kakor umetna gnojila, sredstva zoper razne rastlinske škod- g ljivce, razno kmetijsko orodje. 5 ^EKTHil "iH® f»31!llH^SlH HlEIISffEISlIlffllffiTMtV Ne pozabile na staro domačo tvrdko n SBLIfilJ Gorica, Via Carducci 18 (Gos^oaka ulica) Najfinejše švicarske ure __ vseh vrst, zlatenine in sre- " brnine po najnižjih cenah. S Kupuje in zamenjuje vse m stare ure. Zialo in srebro B plačuje po najvišji ceni. g L Popravila precizna in točna. I —/ <5 (^TEMTU^) A ? o o o V. t ™ V o 3 La migtior lama BRIJTE SE Z REZILOM TEMIL REZILO TEMIL SE PRODAJA V GORICI - VIA CARDUCCI 6. Gorica Mm ii. § - ir RM H A « j iT S . m ''•i nrca jolin i® rJ Prodaja toaletnih predmetov najboljših tovarn. * Bergamaških osel za brušenje kos. - Delavnica na električno gonilno silo z bogato zalogo nožev, brivnih britev, najelegantnejših žepnih nožev ter sploh vseh rezil. - Brusi brivne in žepne nože, mesarske in knjigoveške nože kakor tudi vse druge nože in rezila. Delo solidno. Za izvršena dela iai 0i S INTRALNA POSOJILNICA Corso G. Verdi 32, I. nadst. - GORICA - Corso G. Verdi 32, I. nadst. Hisniine vlage m obrejhjšsfa po 4 V*0/«, večje vloge po dogovoru. Davek p!a?a rosojllnica. •iisaiiia sa daj&fc na vknjižfea po © '/40/0l »a manice po 6 ®/4. — Od iseh posojil p!a?a tisvek s treska. . vsak dan razen nedelj in praznikov od 8-12, pop. ■ od 3-5; ob sobotah popoldne je urad zaprt. Cč Trgovina z jedilnim blagom rn r Gorice, Via Mondli šf. 4 Priporoča se slavnemu občinsfvu v mestu in na deželi za obilen obisk 1 restavraterka IPn/P }OSiPINA PODGORN4K. vpisana isdruga 3 ©Hs@Jt3t?«e?a jamsSvam Via Carcltscci It. 7, I. — — L@s:no p©sE©g>|@ Krilca Srsitma^a - Telefon it. 168. (Najstarejši slavonski el©warni za*i©sS y Co?iei. • UstanouSjan Eefa 1883. Gbmsiuje navadne hranilne vlo^a p o 4 : a" o davek pis^a savod sam. - (ia odpovsid ve« zane vloge obrestuje po dogovor&i najugsdiseji«. Sprejema vloge na tekoii ra!uR. Saje svojim Stanom posojila na vknjižbe, menka in zastave Ser jim oivarjs pasivni tek. ralun. Urad« ure za stranke od 9-12 in od 15-17. — Ob nedeljah, praznikih in sobotah pop. je urad zaprt p š Gorica — Piazza Cristo št. 1 priporoča slavnemu občinstvu v mestu in na deželi svojo ■■■■a««a*•mmm stavbeno ključavničarsko ' DELAVNICO i Izvršuje vsa v to stroko spada-\ joča deia najsolidneje in po najnižjih cenah. VELIKA SKLADIŠČA BASEVI& Corso Verdi 38 - GORICA - Corso Verdi 3 Takojšnje izvršitve po meri za moške — ženske — B iiifi M delnih piaščev in usnjatih jopičev. Oddelek za kožuhovine s plin iilg§i Udiy ter Ml 19 si kalar ti smili kož. Izfoera srajc, tna|, klobukov, dežnikov i. t. d. i. t. d. Najugodnejše cene — ^ajizbrsnejše blago — Najeleganinejši modeli. ill!i!l!!lill!ll!!l!ll iiiiiiiiiiiiiimiiiiiiivnniniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiii m | (»suaa^ KlOBSBCmtfil taiaee-.ifcaRM «■» 4 < SSSg ^ i. »ii m»jw IgflTgB - '.i »»■■■■■S '-raaagaaill *7— jsšsf; 1 Novoporoa m a fH kjer si z m JU lepega in lH bodisi n ||§ nirane = | lastr jj Dobite tudi žel p| vzmeti, stol iH Pozor! Zamen H les in kupu ii ahtoh 1 M, Pl Q fW— ........-......................... !nci, ne v Ameriko! tnpak k J# V ajhno svoto nabavite trpežnega pohištva, lasivnega ali for-ga, domačega, ~ lega izdelka. ezne postelje, žimnice, ice, podobe itd. itd. ujem pohištvo za suh jem domačo volno. BRElČAK irtai (Oosp. ulica) 14 §1111111 lllllllllllllllllllll IIIIIII!IIllIII!llillll!!!I!!!li!fI 01 ,.GORIŠKA MATICA" Knjige za leto 1L29. 1. . 3ledar za leto 1929. 2. Ji it Ušaj: Kmečko branje. 3. Janko Furlan: Danska in Danci. 4. VI. St. Reymont: Pravica, povest 5. Iz Starih iasov, zgo-^vinske bajke in povesti iz domačih krajev. Fakultativne knjige (za vsako se doplačajo tri lire): 1. France Bevk: Škorpijoni zemlje, druga knjiga romana »Znamenja na nebu". 2. France Bevk: črni bratje in sestre, tretja knjiga romana „Znamenja na nebu". 3. France Bevk: Krvavi jezdeci, prva knjiga prej omenjenega romana, ki je lansko leto pošla, sedaj v drugi izdaji. Tri Knližc zn žtiri lire! Kresnice Književna družina »LUC" je izdala : III. zvezek poljudno-znanstvenega zbornika „LučM. Roman Franceta Bevka „VIHAR". Dejanje se vrši med ribiči pri Devinu. Dve povesti znanega češkega pisatelja Karla Mat. Čapka-Choda „HOJKA" in »NEDONOŠEN" v prevodu Slavka Slavca in s pisateljevim življenjepisom. Knjige so na prodaj v vseh knjigarnah in v tiskarni „Edinost". Kupujte „KRESNICE"! Tri Rnjise zo štiri lire! r issm ■■ IIBBBill niaMii PODRUŽNICA n Via XXX Ottobre štev. 11 Telefon štev. 64-41, 64-42. — Brzojavni naslov; BANCALUBIANA. Delniška glavnica in rezerve Din. 60.000.000 CENTRALA LJUBLJANA Delniška glavnica in rezerve Din. 60.000.000 PODRUŽNICE: Brežice, Celje, Černomelj, Kranj, Maribor, Metkovič, Novi Sad, Novo mesto, Ptuj, Rakek, Sarajevo, Slovenjigradec, Split, Šibenik, Trieste. Sezonska ekspozitura Rogaška Slatina. Sprejema hranilne vloge in jih obrestuje na vložne knjižice po čistih 4°/0 (davek plača banka sama). - Na tekoči račun ter proti odpovedi najbolje po dogovoru. - Sprejema tudi dinarske vloge in jih obrestuje najugodneje. - Izvršuje denarna nakazila na tu- in inozemstvo. - Nakupuje in prodaja vsakovrstne valute, vrednostne papirje, obveznice vojne škode in srečke. Izvršuje sploh vse v bančno stroko spadajoče posle najkulantneje. Blagajna je odprta ob delavnikih od 972-12 in od 14 l/2.i6- b