poštnina plačana v gotovini
NAŠ LIST
NOVEMBER 1932 11 ŠTEVILKA TRETJE LETO
GLASILO KATOLIŠKE AKCIJE ZA KAMNIŠKO IN MORAVSKO DEKANIJO
Naš LIST IZDAJA MISIJONIŠČE V GROBLJAH, P. DOMŽALE. — UREJUJE IN ZASTOPA IZDAJATELJA JOŽEF GODINA C. M., DOMŽALE-GROBLJE. — TISKA MISIJONSKA TISKARNA, DOMŽALE - GROBLJE. ZA TISKARNO JANKO STRNAD, DOMŽALE. — IZHAJA MESEČNO. POSAMEZNA ŠTEVILKA STANE 1 DIN, CELOLETNA NAROČNINA 12 DIN. INSERATI PO DOGOVORU. ROKOPISI SE REDNO NE VRAČAJO.
Meseca oktobra je preteklo 60 let, kar izhaja naš najboljši slovenski dnevnik »Slovenec«. Za to priliko je izšel »Slovenec« v posebno bogati izdaji in ne motimo s,e, ako trdimo, da ni zavedne slovenske družine, v kateri ne bi imeli te jubilejne številke. Tako je Slovenčev jubilej praznovala cela naša lepa Slovenija.
Ko smo prebrali lepo jubilejno številko Slovenca, smo bili po pravici ponosni naj. Naš mali narod se more pohvaliti z listom, ki nam ga po pravici zavidajo večji narodi.
K 60 letnici so Slovencu čestitale mnoge imenitne osebnosti in ustanove. K tem čestitkam doda še kamniški in moravški okraj svoje. Vendar te naše čestitke ne bodo samo izraz čuvstva naklonjenosti in spoštovanja, ampak pred vsem odločna volja, da »Slovenca« razširimo po naših krajih do zadnje možnosti. »Slovenec« je naš in bo tem bolj naš, čim bolj bo razširjen. Naš okraj sicer ni zadnji glede naročnikov »Slovenca«, toda ali ne bi bilo mogoče najti še novih naročnikov ?! Smo li prav vse poskusili, da ga razširimo? Uverjeni smo, da se bo dalo še marsikaj napraviti. Ali je nedeljska prodaja dovolj skrbno organizirana? Ali ne poznamo nikogar, ki bi morda naročil še dnevno izdajo? če je za eno druži-jm predrag, naj naročita dve skupaj m ga hrani en teden ena, drugi teden druga. Morda bi kakšen, ki je zdaj naročen na kak drug list, rajši imel Slovenca, če bi ga kdo nanj opozoril! vse, prav vse poskusimo.
S širjenjem »Slovenca« ne bomo koristili samo Slovencu, ampak pred vsem naročnikom samim. Kako važ-
110	je, da so naši ljudje v tako težkih casih, kakor jih živimo, pravilno ob-yeščeni o vsem, da znajo prav misliti
111	prav ravnati.
»Slovenec« najbolje zastopa vse Verske, kulturne, socijalne in gospodarske interese našega naroda, zato Vsi na delo za naš dnevnik!
^ vsako zavedno slovensko hišo spada
daš najboljši slovenski dnevnik »SLOVENEC«
Iz šole
Nekaj tednov novega šolskega leta smo že pustili za sabo. Otroci, tudi najmlajši, so že poskusili prve požirke učenosti. Tudi prve glasove o Bogu, o Mariji, o angelih in o človeku so že slišali.
Starši ste pa tudi že nekaterikrat slišali ali brali, kako potrebno je, če gresta v šolskih letih šola in dom roko v roki; učeno povedano, da drug z drugim sodelujeta; bolj po domače se pa to pravi, da starši pomagajo šoli, šola pa staršem pri nad vse važnem delu za otroka.
Če beseda o medsebojni pomoči in podpori velja za šolo sploh, je še posebno na mestu pri verskem pouku.
Nate zato, očetje in matere, par migljajev za pomoč v tem predmetu.
No, kako pa je z našim (ali pa z našo)? Ali kaj zna?«
Tole vprašanje silno rade zastavljajo zlasti naše mamice nam, ki se trudimo pri šoli. V trdni nadi seveda, da bo fantek na vso moč pohvaljen, deklica, mamina ljubljenka pa seveda še desetkrat bolj.
Pa prav na tole vprašanje je silno težko prav in povoljno odgovarjati.
Če rečemo, da dobro zna, potem bo nekatera mamica mislila, da je njen miljenček že malo manj učen kakor sam papež v Rimu. Če se glasi odgovor, da otrok nič ne zna, bo kmalu na dnevnem redu tožba: Čudno! Doma pa otrok vselej vse zna, kar ga vprašam. V šoli pa nič! Ah, že vem. Njega — očeta — gospod ne more, zato pa tudi otroka ne mara. Zakaj pa sosedov vedno vse zna!« Če bo pa odgovor tak, da otrok premalo zna, pa seveda zamera tudi ne bo tako daleč proč, da bi je ne bilo mogoče čutiti. Že v tem se bo zamera prav gotovo poznala, da bo taka mati pozabila vprašati, česa njen ljubljenček ne zna in ne ve. In tako ne bo mogla podpreti voza tam, kjer bi bilo najbolj potrebno.
Veliko bolj na mestu bi bilo, da bi starši ne bili tako lačni na hvalo svojih otrok, ampak naj bi rajši vpraševali in poizvedovali v šoli, česa se mora otrok naučiti. To vprašanje bi bilo zlasti na mestu tam, kjer mladi učenjaki dosledno trde, da se jim ni
za šolo
treba ničesar učiti. In takih otrok ni malo.
Nemalokrat pa se primeri, da vero-učitelj izprašuje otroke iz tvarine, ki jo je prejšnjo uro razložil. Recimo, da je na vrsti nauk o sv. Cerkvi. Otrok ničesar ne zna odgovoriti. Zakaj ? Ali se mar ni učil? Otrok z vso gotovostjo zatrjuje, da se je učil. Toda kaj se je učil? Pa ti gre in pokaže, da se je učil 10 božjih zapovedi. In jih res zna; znamenje, da se je tam učil. Pa zakaj? »Doma so rekli, da 10 božjih zapovedi moram znati, preden bom nehal v šolo hoditi.« Vse prav, vse lepo! Ampak ne boste mi zamerili, če bom rekel, da je to nepotrebno vmešavanje v delo verouči-telja. Skoro bi rekel takim preskrb-nim mamicam znano svetopisemsko besedo: »Marta, Marta, skrbna si in vznemirja te mnogo stvari, a le eno je potrebno: ne prehitevaj verouči-telja, ampa kpomagaj mu.« Kakšna zmešnjava pa bo v šoli, če bo ena hiša zahtevala, naj se otrok nauči sedem sv. zakramentov, drugod bodo na vrsti božje zapovedi, tretja hiša se^ bo vnemala za božje lastnosti .. . Ali če se oznani birmovanje, tedaj morajo po nekaterih hišah otroci vse drugo opustiti in se samo o sv. birmi učiti. Matere, nikar tako. Red je potreben, red, ne pa zmešnjava.
Veroučitelj izprašuje v šoli apostolsko vero, šest resnic, molitev v čast angelu varihu, v čast Materi božji, v čast presv. Srcu Jezusovemu. Nobenega odgovora. Mati pa zatrjuje, da otroci vse znajo, da vedno doma te in druge stvari molijo in ponavljajo.
Katehet vprašuje vpričo matere, zastonj, nič odgovora. Potem pa poprime mati in začne: No reci: Verujem v Boga Očeta; no reci: Prva, da je Bog; no reci: Angel božji varih moj; o Gospa moja; o presladko Srce Jezusovo. In sproži se vez otrokovega jezika in vse ti zna poropotati. Tako se spet naše dobre matere mnogo trudijo, da otroke uče, pa je to učenje pomanjkljivo. Nekaj zna poropotati, ko se sproži prva beseda, ne ve pa otrok, kaj je tisto, kar govori. Če torej otroka učiš, ga uči šest resnic, ne pa: »Prva, da je Bog«; uči ga
apostolsko vero, ne pa: »Verujem v Boga Očeta«; našteje naj sedem sv. zakramentov, ne pa: Prvi sv. krst« Upam, da razumete, kaj vam hočem povedati. Otrok mora vedeti, česa se uči in kaj našteva; z razumom se mora učiti in ne sme biti kakor gramofonska plošča, ki jo navijate na gramofon in potem drdra in ropota svojo reč naprej in le naprej, dokler je še vetra kej.
Še eno splošno naj zapišem. Vsako leto tožijo starši: »Nova knjiga, oh spet nove knjige! Kdo bo pa plačeval!« Knjige so za šolo neobhodno potrebne. Brez knjig ni šole, ne učenja. Zato pa tudi vi pazite na knjige. Zakaj skušnja uči, da so nekateri učenci mesarji za knjige. V začetku leta nova knjiga; pa jo poglejte čez mesec ali dva. Komaj bo še knjigi podobna. Zamazana, raztrgana, morebiti še s kakšnimi nerodnostmi popisana. Listi se ne drže več skupaj. Kakšna bo taka knjiga ob koncu leta! Nekaj listov bo manjkalo spredaj, nekaj zadaj, drugi listi bodo razmetani po knjigi, komaj bo kateri na svojem mestu. Gotovo je taka knjiga za šolo za nič. Mora biti nova. Šola ni temu kriva, pač pa šolar.
Morebiti pravite, da so to malenkosti. Ne rečem, da niso. A so uvaže-vanja vredne. In nič ne bo škode, če jih boste vpoštevali.
Duhovne vaje
Duhovnih vaj v »Domu« v Ljubljani v zadnjih sedmih letih, to je od začetka 24. 8. 1925 do 31. 5. 1932, so se udeležili iz kamniške dekanije:
Župnija	fantje možje zadnji misijon
leta:
Dob	1	1	1930
Domžale	2	2	1928
Gozd Homec	4	6	1927 1930
Ihan	1	Ponovitev	1932 1932
Kamnik	26	3	1927
Komenda	40	Ponovitev 32	1928 1919
Mekinje	2	1	1924
Mengeš	4	11	1930
Motnik	1	1	?
Nevlje	1	1	1924
Rova Sela		1	1920 1921
Stranje	3		1920
Sp. Tuhinj		1	1932
Špitalič	6		1921
Tunice	2	1	1923
Vodice	14	1	1931
Zg. Tuhinj	1	2	1932
Skupaj	108	64	
Kmalu bodo imeli prihodnji misijon: Komenda, Rova, Sela, Tunice, Stranje, Nevlje.
Češki gost na
Meseca avgusta se je mudil v Sloveniji g. Jakob Razmahel, pisatelj in župnik v Adamovu pri Brnu (Češkoslovaška). Svoje potovanje po Sloveniji je obširno in zanimivo popisal v češkem katoliškem dnevniku »D e n« ki izhaja v Brnu, in v kat. dnevniku »L i d o v e L i s t y«.
Poučno je za nas, kakšen vtis je napravilo na češkega pisatelja in župnika versko-cerkveno življenje in prirodna lepota Slovenije.
»Dne 18. avg. sem se po 22 letih mogel spet pozdraviti s svojim dolgoletnim prijateljem g. Fr. Govekarjem, župnikom na Homcu, ne daleč od Ljubljane«, piše med drugim v svojih spominih: Potovanje po Sloveniji.
»Po kratkem okrepčilu v bližnjem hotelu sva se vsedla na lokalno železnico kamniško, ki naju je hitro pripeljala do najinega cilja. Niti 10 minut ne hodiva od postaje in že naju pozdravlja krasna enonadstropna stavba, župnišče. Tusculum (krasno letovišče rimskega govornika Cicerona) v pravem pomenu besede! Hom-ški g. župnik more z vso pravico reči, da ima eno najlepših župnij v Ljubljanski okolici. O tem sem se prepričal še posebno drugi dan, ko sem ob 6 zjutraj ubiral idilično pot iz župnišča proti veličastni župni, božjepotni cerkvi na Homcu, da bi opravil sv. mašo. Po mostu, ki veže župnišče z bližnjim gozdičkom, sem stopal proti hribčku mimo mogočnega društvenega doma vedno više, dokler nisem dospel na vrh, kjer kraljuje krasna cerkev nad širno okolico in se odpre di-ven razgled ...
Cerkev je zunaj in znotraj v vzornem stanju; to je pač znak živega verskega življenja homških faranov in gorečnosti njihovega dušnega pastirja. To sem spoznal tudi v nedeljo, ko se je vršila služba božja v veličastni župni cerkvi in popoldne procesija, ki sem se je udeležil tudi jaz, od kapele sredi vasi do cerkve, kjer so pobožni farani v ljubljeni božjepotni cerkvi goreče prosili Mater božjo za dež.
Kakor na Homcu, tako so tudi druge cerkve, ki sem jih mogel obiskati
Duhovne vaje doma v župnijah so imeli v zadnjih sedmih letih:
Za vso župnijo: Kamnik (trikrat), Nevlje, Špitalič.
Za može in fante skupaj: Dob, Ihan, Kamnik, Komenda (trikrat), Sp. Tuhinj.
Samo za može: Mekinje, Sela.
Samo za fante: Kamnik, Mekinje, Sela.
Za žene in dekleta skupaj: Ihan, Kamnik, Rova, Sp. Tuhinj.
Samo za ženo: Dob (dvakrat), Komenda.
Samo za dekleta: Dob (dvakrat), Komenda, Mengeš.	j. K.
Slovenskem
za časa svojega bivanja na Homcu, v najboljšem stanju, tako n. pr. v Radomljah, Mengšu, Kamniku, Mekinjah, na Jesenicah, Bledu. Slovenci so pač bolj goreči katoličani kot mi Čehi.
Posebno občudovanja vredni glede verskega prepričanja pa so bili predniki Slovencev. O tem priča cela množica cerkva po hribih in dolinah. Okoli Ljubljane je tako rekoč kar posejano s cerkvami, ki so komaj dva km narazen. Ako pomislimo, da ljudstvo samo vzdržuje cerkve s svojimi prispevki in darovanji, potem moramo občudovati požrtvovalnost slovenskih katoličanov, ki poleg tega vzdržujejo tudi svoje duhovnike, ki so od države tako slabo plačani. O požrtvovalnosti in verski gorečnosti slovenskih katoličanov priča tudi veliko število društvenih domov, ki so jih postavili večinoma ljudje s svojimi žulji...«
Zelo se navdušuje g. pisatelj za prirodno lepoto slovenskih krajev, zlasti kamniškega okraja in Bohinja. V Mekinjah nam je ondotni g. župnik razkazal in razložil zanimivosti mekinjske župne cerkve, nato pa nas je peljal v župnišče in se vsedel za harmonij ter zapel narodno pesem. »Pravijo«, piše g. pisatelj, »da češki narod rad poje, ali še z večjo pravico bi lahko trdili to o slovenskem ljudstvu; ob vsakem obisku v slovenskih župniščih se je našla prilika za petje in igranje.«
Bohinjsko jezero imenuje pisatelj biser Slovenije. »Je morda malo tako čarobnih kotičkov«, tako piše, »kakor je Bohinjsko jezero. Visoke gore ga oklepajo od vseh strani. Popolni mir vlada nad jezerom in okoli njega. Jezero, dolgo okoli 4 km, je skoro popolnoma brez ljudi. Razen treh hotelov, Pri sv. Janezu, Sv. Duhu in Zlatorogu je obrežje popolnoma prazno. Živahno stavbno gibanje še ni prodrlo semkaj. In vendar je Bohinjsko jezero tako čudovito lepo!«
Slovo
17. oktobra je odšel na svoje novo službeno mesto v šamac v zeleno Bosno g°' spod Franc Kokalj, dosedanji učitelj V Komendi.
V Komendi je poučeval nad leto dni ih si je v tem času pridobil srca vseh ljudi, zato ni čudno, da so za njim jokali otroci in žalovali njihovi starši. Saj vedo, da 3° otroci izgubili z g. učiteljem vzornega vzgojitelja in velikega mladinoljuba.
Na večer pred slovesom so mu njegovi prijatelji zapeli v slovo nekaj pesmi. -Težko je bilo slovo, toda bodrila nas je zavest, da bo tudi v daljni Bosni deloval tako vneto, kot pri nas in s tem širil kulturo ih deloval za večji napredek naših bratov.
Leon XIII. o večnostni vzgoji
35.	»AH ne bi mogla pokorščina do teh postav že sama uničiti jedra in vzrokov spora?«
36.	»Vendar pa Cerkev, ki ima za uče-nika in vodnika Jezusa Kristusa, skuša doseči še več. Ukazujoč namreč nekaj popol-nejšega, stremi za tem, da bi en razred z najbližjim sosedstvom in prijateljstvom spravila z drugim.«
37.	»Mi namreč ne moremo nepristransko (odkritosrčno) razumeti in ceniti minljivih stvari, če se duh ni bil ozrl na drugo in sicer nesmrtno življenje; če namreč to odvzamemo, bi takoj prenehala oblika in pravi pojm nravnosti; da, celo ta vesoljna stvarnost bi zginila v temo, ker bi ne bila dostopna nobenemu raziskovanju ljudi. Zalo je isto, kar smo se naučili po spominih navade same, tudi krščanska verska resni-0», na katero se opira pamet in celi ustroj vere kot glavni temelj, da bomo resnično živeU tedaj, ko se bomo ločili od tega življenja. Ni namreč Bog človeka ustvaril za te kartkotrajne in minljive stvari, ampak za nebeško in večno. In izročil nam je zemljo kot kraj pregnanstva, ne pa kot Sedež bivanju. Nobenega pomena ni za večno blaženost, če imaš bogastvo in druge stvari, ki se imenujejo dobrine, ali če jih nimaš. Zelo velikega pomena pa je, kako j|h uporabljaš. Kaznih grenkosti, s katerimi je človeško življenje skoraj prepleteno, Jezus Kristus s svojim bogatim odrešenjem nikokar ni odvzel, ampak jih je spremenil v spodbudo čednosti in v pred-met zasluženja. In sicer tako, da noben človek ne more doseči večnega plačila, če ni hodil po krvavih stopinjah Jezusa Kristusa. »Ako bomo z njim trpeli, bomo tudi z njim kraljevali« (2 Tim 2, 12). S tem, da je on prostovoljno nase vzel trud in trpljenje, je čudovito ublažil silo (moč) trpljenja in truda. Ne samo z Zgledom, nnipak tudi s svojo milostjo in da nam stavi pred oči upanje večnega plačila, nam jc olajšal prenašanje bolečin, to namreč, kar je v sedanjem življenju našega trpljenja trenutno in lahko, nam pripravlja vse presegajoče večne množine slave v nadzem-stvu (nebesih) (2 Kor 2. 17).«
Kako vse drugače se pa glasi geslo liberalnega gospodarskega sistema in njego-Vega otroka, komunista ali socialista. — »Boga ni in ga tudi ne potrebujemo, naš Bog je gospodarstvo.« Tako se je glasilo Kosio do predzadnjega časa, ko so se začele kazati posledice brezverskega sistema, katere čutimo danes na vsem svetu. Za odstavljanjem Boga s prestola v človeški družbi je prišla revolucija, za njo vojna in spet revolucija in vojna in bo prihajala tako dolgo, da se bo človek streznil in spet postavil Boga nazaj na prestol, ne samo v svojem srcu, ampak tudi v človeški družbi. Brav trdi znanstvenik Kirsch, da je izločitev krščanskega vpliva na ljudstvo povratek v barbarstvo.
Baj prinaša revolucija in vojna, vemo vsi Predobro. Socialna revolucija začasno res spremeni lastnike oblasti in denarja, toda rajne rešitve ne more prinesti, dokler ne na trajno spreminjati ljudi in voditi njih zKojo. Komunizem in socializem ne raču-ata s človekom, ki je podvržen slabostim; ato se sadovi revolucije kmalu izprevržejo, cr jma oblast in denar na človeka tak vp|iv, da prejšnjega zatiranca spremenita
novega samodržca, ki nujno povzroči nov Por. Zato pa revolucijo more želeti le tak ki je nepoučen ali pa privošči člo-tvu še večjo bedo.
kih 0n BIH. kaže v zgoraj navedenih stav-v d na veliki pomen večnostne vzgoje člo-j dn — nizkega in visokega, delavca in Ca'avntka, ki išče po različnih konferen-Vez zdravila za sedanjo svetovno krizo. — hostna vzgoja je v stanu vplivati na um
in voljo človekovo, ki imata nalogo, da vodita človeška nagnjenja in njegove nagone tako, da mu bodo v korist, ne pa v škodo, ne na tem svetu ne v večnosti, »će namreč to (ozir na nesmrtno življenje) odvzamemo, bi takoj prenehala ohlika in pravi pojm nravnosti«, trdi papež v okrožnici, mi pa dan za dnem vidimo, da »je že prenehala oblika in pravi pojm nravnosti«. Papež Benedikt XV. je imenoval mirovno konferenco v Parizu takoj po svetovni vojni: »Mir brez Boga«.
človeški rod ne more ozdraveti, dokler se ne vrne k večnostni vzgoji, ki ima svoj vir in temelj v Bogu. Zato je Bog dal deset zapovedi. Tudi ni niti ene božje zapovedi, ki bi je človeška strast ne teptala. Iz človekove nepokorščine do Boga pa sledi kazen, ki ga tlači z mnogoterimi nadlogami, skrbmi in drugimi križi. Ničesar ne bi vedeli danes o socialnih krivicah, ako bi delodajalec in delavec spolnjevala desetere božje zapovedi, človek je Boga zavrgel, namesto Boga in njegove vzgoje pa je človeštvo postavilo človeka, mesenega in sebičnega, lakomnega in krutega, ki tepta v prah sočloveka in njegove pravice. Zato je pa danes mesto vseh konferenc, na katerih se obravnava ta odprta rana vsega človeštva, bolj na mestu klic vsem človeštvu: »Nazaj k Bogu in njegovim zapovedim!«	x.
f P. Berard Jamar
(KAMNIK.) Nagla smrt nam je iztrgala ljubeznivega in srčno dobrega redovnega, odnosno duhovskoga sobrata. Preč. P. Be-rarda ni več med nami. Ponedeljek, dne 17. oktobra je še maševal. Takoj po zajtrku je pa zdrav in vesel pohitel na izpre-hod. Rekel je, da gre obiskat prijatelje čebelarje. In res je bil pri dveh čebelarjih v. mekinjski župniji. Nazaj grede ga je na poti zadela možganska kap. Domov v samostan so ga pripeljali še živega, toda zavedel se ni nič več. Samostanski vikar preč. P. Bernardin Mlakar mu je podelil sv. olje, preč. P. Matej pa je opravil ostale molitve za umirajoče. Poklicani zdravnik dr. M. Matjašič je izjavil, da ni več pomoči. Drugo jutro ob y24 je blagi pater izdihnil ter izročil Stvarniku svojo dušo. Pogreba dne 20. oktobra se je udeležilo lepo število duhovskih sobratov in velika množica vernikov. Slovesno sv. mašo je v samostanski cerkvi opravil preč. gvardijan dr. P. Hadrijan Kokolj, asistirala sta mu preč. P. Bernardin in veleč. P. Karol Dijak. Pogrebni sprevod je pa vodil preč. gospod dekan Matej Rihar. — Rajni ljubeznivi pater je bil več let samostanski predstojnik v Brežicah in pri Novi Štifti na Dolenjskem, krog 20 let voditelj III. reda, povsod goreč za lepoto hiše božje in za zveličanje duš. še zadna leta se je predstojnikom kar sam ponudil, če je bilo treba sprejeti kak težji ekskurz. Neutruden je bil v spovednici in z veseljem je oznanjal besedo božjo. Na pridige se je zelo skrbno pripravljal. Radostno je jel zbirati gradivo za cerkveni govor na misijonsko nedeljo že tri nedelje prej. Jako rad je prebiral misijonske spise. Bil je tudi zelo spreten in skrben čebelar, zvest prijatelj in družabnik. Samostan ga bo pogrešal in še marsikdo. —
NOVEMBER 1932
1	T.	Vsi svetniki
2	S.	Verne duše
3	č.	Viktorin, šk., muč.
4	p.	Karel Boromej.
5	s.	Zaharija, Elizabeta
6	N.	25. pb.; zahvalna
7	P.	Jan. G. Perboar
8	T.	Bogomir, Klavdij
9	s.	Teodor, muč.
10	Č.	Andrej Avelinski
11	P.	Martin, škof
12	S.	Martin, papež
13	N.	26. pb.; Varstvo M. D.
14	P.	Jozafat Kuncevič
15	T.	Jedert, Leopold
16	S.	Neža; Otmar
17	e.	Gregorij čudodel.
18	p.	Odon, Roman
19	s.	Elizabeta, kr.
20	N.	27. pobinkoštna
21	P.	Darovanje M. D.
22	T.	Cecilija, d. m.
23	S.	Klemen, Felicita
24	č.	Janez od Križa
25	P.	Katarina, dev. m.
26	S.	Leonard Portom.
27	N.	1. adventna
28	P.	Gregor III. pap.
29	T.	Saturnin, m.
30	S.	Andrej, apostol
Naša prosveta
Bilanca letošnjega prosvetnega delovanja društva »Kamnik«
Dne 25. septembra je društvo »Kamnik« polagalo račune o svojem delu v 1. 1931-32. Iz poročil posnemamo: Društvo je uprizorilo 6 iger, od katerih jih je 5 ponovilo; dva Miklavževa večera; materinski dan; 2 jubilejni akademiji; rekrutski tečaj, 5 prosvetnih večerov s skioptičnimi predavanji. Skupno je bilo 15 gledaliških predstav. — Fantovski odsek je imel 34 fantovskih večerov s povprečno udeležbo 22 fantov. — Dohodkov je imelo društvo 18.266.21 Din, izdatkov 17.327.42 Din, gotovine ima torej 938.79 Din. Dramatični odsek je dobil pri svojih igrah 4.970 Din, nakupil je za 800 Din nove gledališke literature, knjig se je zvezalo za 725 Din. Zdaj izkazuje dramatična knjižnica 300 iger v 400 izvodih. Nakupilo se je precej garderobe.
V društvenih prostorih je enkrat gostovalo Prosvetno društvo z Viča pri Ljubljani, enkrat pa Frančiškanska mladina iz Ljubljane. — Društvene prostore je uporabljal tudi pevski zbor »Gorenjec«, ki je društvo obremenil za okoli 1500 Din. Nov odbor tvorijo gg. Dr. Žvokelj, dekan Rihar, kaplan Jenko, Avgust Mejač, Lojze Čeh, gdč. Ida Kosta; odbor fantovskega odseka tvorijo gg. Tone Svetlin, Viktor Repanšek in Avgust Kosta. Odbor pevskega odseka gg. Rode Maks, Alojzij Lavrich, Završnik Matej in gdč. Metka Vidic. Dramatični odsek vodijo: gg. Sipo Kolman, Lojze Čeh, Emil Grzinič, Drago Nardin, gdč. Izika Cevc, Ivan Repanšek, Martin Golob in g. kaplan Miha Jenko. — Kakor se iz poročil vidi, je društvo v letošnji sezoni pridno delovalo. Glavna zasluga je seveda g. kaplana, ki je duša vsega delovanja. Izrekamo na tem mestu g. kaplanu iskreno pohvalo in upamo, da bo novo leto enako živahno — najbrž pa še bolj, saj so v novih odborih le najboljše moči.
DRUŠTVENI ODRI!
Prosvetna zveza opozarja vsa društva, da je poskrbela za nove ljudske Igre!
Z našega razgledišča
KAMNIK. Spominsko proslavo 70 letnice smrti škofa Antona Martina Slomška je priredilo društvo »Kamnik« v nedeljo 2. oktobra v Kamniškem domu. Pri proslavi je nastopil novo ustanovljeni pevski odsek društva »Kamnik«. Nastopil je mešani, ženski in otroški zbor. Uvodno besedo je spregovoril kamniški dekan preč. g. Matej Rihar. Nato so se vrstile deklamacije, petje in končno je bilo še skioptično predavanje o Slomšku. Govoril je kaplan g. Miha Jenko. Dvorana je bila napolnjena. Proslava je uspela prav dobro. V nedeljo 30. oktobra bo ob 3 popoldne zborovanje Katoliške Akcije v Kamniškem domu. Pridite v čim večjem številu! — Cerkveno opravilo za verne duše bo o vseh svetih v temle redu: 1. novembra, na dan vseh svetnikov popoldne po litanijah pridiga, libera in sprevod na Žale. 2. novembra, na dan vernih duš prva sv. maša ob pol 5, druga ob 5. Nato jutranjice in hvalnice in sv. maša. Na Žalah sv. maša in libera ob tri četrt na 7. V Podgorju opravilo ob 6. — 25 letnico poroke sta praznovala 20. okt. g. Anton in ga. Nežika Stergar. Jubilantoma želimo učakati zlato in biserno poko. K številnim gratulantom se pridruži tudi »Naš list« in jima iskreno čestita!
STEKANJE. Tudi mi smo proslavljali našega velikega Slomška. Spored je bil približno tak kakor drugod. Nekaj petja, nekaj deklamacij, govor o Slomšku in par kratkih igric za dobro voljo. Vstopnina je bila iz spoštovanja do velikega moža najnižja — brezplačna; zakaj Slomšek je vendar mož, katerega mora poznati vsak naš državljan. Brez Slomška bi tekla meja naše države prav gotovo kje doli ob Donavi in Drini, mesto po Karavankah in deloma še severno od Drave. Slovence bi bil namreč poplavil Dunaj z nemščino, Hrvate bi bila pohrustala Budimpešta z Bosno in Her-cegovfno vred, Dalmacija bi šla pa ... že
veste kam ... Morebiti se bo komu zdela drzna ta trditev, pa je vendar zelo resnična.
V Sarajevem je umrl dne 4. oktobra višji poštni uradnik, g. France Kos. Doma je bil v Novi Štifti, pa je bil vendarle bolj Stranjan. Saj je leto za letom izrabljal svoj dopust le zato, da ga je preživel med nami. Bil je mož, ki je tudi v tujini ostal vedno zvest Bogu in veri in narodu. — V ljubljanski bolnici pa je dne 10 okt. zaspal g. Ivan Lorbek. Dobrih pet let je bil med nami kot vodja korporacijske žage v Sta-hovci. Vsem ljudem se je priljubil s svojo prijaznostjo. Obema pokojnima večni mir tam v večni domovini!
KRAŠNJA. Letos smo dovršili nov zid pri pokopališču. Na treh straneh je ves iz cementa, spredaj pa je napravljena prav lepa ograja iz večjih in manjših cementnih stebrov. Sprednjo cementno ograjo je lično napravil Karel Zajc, izdelovalec cementnih izdelkov v Domžalah. Ako se kje zanimate za to, da napravite pokopališče na ta način bolj prijazno, se obrnite na to tvrdko, da vam napravi načrte. — Stroškov, vožnje in osebnega dela je bilo veliko, sedaj smo pa vsi zadovoljni, da se je pokopališče vendar enkrat lepo uredilo. Ker smo pokopališče ob tej priliki tudi nekoliko povečali, je novo pokopališče ob veliki udeležbi faranov na kvatemo nedeljo blagoslovil preč. g. dekan Janko Cegnar.
HOMEC. V statistiki o orglah in organistih v kamniški dekaniji v zadnji št. Našega lista se je vrinilo nekaj pomot. Orgle na Homcu je prvotno naredil Anton Rum-pel (ne Bumpel; gl. Cerkv. Glasbenik 1918, str. 25). L. 1931 so dobile orgle 55 novih piščali, nov režoč register Gamba in so bile obenem očiščene in uglašene. Ljudsko petje se goji tudi na Homcu. Pri petih litanijah poje vsa cerkev, tudi otroci, ker se v šoli goji petje cerkvenih pesmi. — V nedeljo 9. oktobra je priredilo prosvetno društvo na Homcu lepo proslavo v spomin 70 letnice smrti A. M. Slomška in 15 letnice smrti J. E. Kreka. Govorili so hom-
ški župnik, predsednik društva in dr. K. Capuder, ki je v daljšem predavanju krasno orisal Slomška kot našega učitelja, vzgojitelja in buditelja in dr. Kreka kot ustanovitelja našega zadružništva in prosvetnih organizacij. Vmes so lepo in z občutkom prepevali društveni pevci lepe narodne pesmi, naši mali pa so deklamirali Slomškove: »Kje je ljubi Bog doma«, »Bog za vse skrbi«, »čas« i. dr. — Letos je bival v mesecu avgustu na Homcu g. Jakob Razma-hel, župnik in pisatelj v Adamovu pri Brnu. Tudi potovanje po Sloveniji je popisal V podlistkih češkega lista Den in Lidove Listja. Občuduje zlasti prirodno lepoto Slovenije in versko gorečnost Slovencev.
llllllllllllllllilllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllfflllllillllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllUIIIIIM
lastnega izdelka ima na zalogi
j Mengeš 41
Gojzerce št. 40—46 Din 245.— 37—39 Din 215,— 34—36	Din	160,—	|
30—33	Din	145.—	1
§P	g
Smučarski čevlji 10	Din	ceneje,	p
=p	23
TiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiM
Janez Langerholz:
Iz njegovih zapiskov
POVEST. — Nadaljevanje.
življenje me je torej vrglo na drugačna pota, po kakršnih sem si sam želel hoditi. Tarnati ne pomaga nič. Zdaj sem skoro ravno tam, kjer bi bil po očetovem mnenju, če bi bil postal in ostal kmet. Od hiše do hiše romam in okušam sladkost beraške palice in tudi nje bridkosti.
Ljudje, katere obiskujem, so pa vsake vrste. Po mnogih hišah me imajo radi. Radi poslušajo moje doživljaje, tudi to vedo, da sem z vsakim darom zadovoljen, da ne pograbim za celo roko, če mi pokažejo prst. V drugih hišah pa me gledajo bolj po strani. Za nadlego sem jim. Že pogled gospodarjev ali njegove žene mi pove, da nisem dobrodošel. Vsega se mora človek navaditi.
Pri neki priliki me je v taki hiši premagal jezik in sem rekel, da nihče ne ve, kaj ga še čaka. Naj torej po-trpe z menoj, ker ne vedo, kako se bo še njihovim otrokom godilo. Tudi jaz da sem bogatega kmeta sin in vendar ... Naprej mi niso pustili govoriti. Rekli so mi, da take pridige že znajo na pamet in da so jih tudi že
drugod slišali, pa da se ni bati, da bi se moje grožnje kdaj uresničile. Bog daj, da bi se res ne!
Moja spalnica je navadno hlev. Ni mi všeč, pa kaj hočem. V poletnem času mi je bila včasih streha tudi zvezdnato nebo, odeja pa sveže odko-šeno ali posušeno seno. Če je bila noč jasna, ni bilo nič hudega. Ali če se je ponoči pooblačilo, če je pričelo grmeti in ropotati, če se je vlila ploha, preden sem se predramil ali preden sem se privlekel pod varno streho kozolca, takrat pa ni bilo nič kaj prijetno. Vedno pogostejše in vedno hujše trganje po udih mi je žalosten spomin na take deževne noči.
Počasi in mogočno, kakor se spodobi beraču, jo mahnem nekega dne po veliki cesti. Pa me dohiti človek, obstane pred menoj, me gleda in gleda, da me je že kar zaskrbelo, za koga me ima in kaj bi bil temu človeku hudega naredil.
»Ali si, ali nisi?« me nagovori.
»Kdo pa?« vprašam začudeno.
»Miha, moj prijatelj iz Leobna.«
»V Leobnu sem bil, prijateljev sem imel tam dovolj; kdo bi bil ti?«
»Ali se še spominjaš tistega, s katerim sta skupaj ležala v bolnici?«
»Ki je bil doma iz Kostanjevice?«
»Da, tistega. Jože mu je bilo ime.«
»Sam sveti Bog! Ali si res? Povej še enkrat!«
»I, res! Kaj misliš, da te bom imel za norca? Za norčevanje sem pač že prestar.«
»In jaz sem res Miha. Pogodil si me:«
Pogledala sva se, objela sva se in dolgo časa sva molčala.
Jože me je povabil, naj grem z njim do bližnje gostilne. K Mariji Pomagaj je šel na božjo pot. In mu je vseeno, če pride tja eno uro preje ali pozneje, zdaj, ko je dobil prijatelja iz davnih, prošlih let.
Posedela sva pri litru vina in odkrivala drug drugemu svoje zgodbe.
Povedal mi je, da so Harterja nekega dne našli mrtvega, ubitega. In da nihče prav ne ve, kdo bi ga bil. Namigavalo se je nekaj, da bi ga bili njegovi rojaki. Zakaj do delavstva je bil silno strog, naravnost divji. S tako strogostjo je nastopal proti delavcem, da se je mnogim res godila pri izplačevanju že kar naravnost krivica. Mesto krvavo prisluženega denarja so nekateri komaj prislužili zn krop in za neslan krompir. Stradali so siromaki in glad so okušale nji' hove družine, obup se poloteval ubogih očetov, dokler ni mera prikipeln do vrhunca.
Domžale. Danes (28. okt.) dopoldne So Domžalcl radovedno gledali celo povorko kolesarjev in voz, ki je šla skozi trg na kolodvor. Znanec je pojasnil, da spremljajo Moravčam ;— možje in fantje — svojega kaplana g. Jermana, ki je odšel iz Moravč Da novo službeno mesto kot župni upravi-te'j v Belokrajino. Domžalci smo videli, ko-£a ljudstvo ljubi in kako posebno še spoštuje svoje dušne pastirje. Slovo na kolodvoru je bilo res izredno lepo in je poka-zalo, da so Moravčam »fejst« ljudje.
V sredo, dne 26. oktobra se je kamniškemu brzcu spet ena pripetila, ki ga bo napravila še bolj slavnega. Večerni vlak je ■mel najprej na glavnem kolodvoru v Ljubljani zamudo, ker je čakal na zakesnelega mariborčana. Ker mariborčan ni pripeljal Mkogar za kamničana, je umevno, da se j® ta razhudil in jo s čezmerno brzino ubral v Šiško. Tu je pa imel drugo smolo. Bila j® že temna noč in je zgrešil pot ter jo mahnil proti št. Vidu Nič ni pomagalo, moral se je vrniti. V Domžale je dospel 2 eno uro zamude.
Rodica, v četrtek, dne 27. oktobra je je nenadoma umrla na svojem rojstnem domu v Strihovcu pri Št. liju na štajerskem S°spa Marica šmon, rojena Stelcer. V četrtek, dne 20. oktobra je odšla z Rodice v Št. Ilj, kjer so imeli te dni trgatev. Pomagala je v kuhinji in se pri tem prehladila. Nastopila je pljučnica, ki je že itak bolehno gospo v dveh dneh premagala. Pogreb bo v nedeljo dne 30. oktobra ob pol devetih na rojstnem domu. Sv. maša zadušnica se bo brala tudi v Grobljah v če-tftek, dne 3 novemb. ob pol 6 zjutraj. Blasi gospej naj aveti večna luč, preostalim pa Paše iskreno sožalje.____________________
pltEDNIK. Mengeš. Vaš popravek je spet Ižostal. Napišite nam za prih. številko dopis m tisto v dopisu omenite. Kakor slišim, bo-8te imeli dovolj stvari, ki jih boste lahko Povezali v daljše poročilo. Pozdrav! - P. P. Kakor smo se že v Moravčah menili, so kratki spisi bolj primerni. Zato se še nisem edločil glede Vašega. Vsekakor pa lepa kvala za pripravljenost. Pozdrav!
Beležke
CIGANKA JE GOVORILA.
Pravijo, da je bilo nekje v našem okraju. (Sicer je pa to stranskega pomena.) Orožniki so prijeli ciganko in ta je silno tarnala radi neke svoje družinske zadeve. Orožnik je hotel na ta račun zbijati neke šale. Ciganka mu je pa odgovorila: »će vi ne veste, kaj je družinsko življenje, jaz vem.« Govorica gre, da je orožnik umolknil in odšel.
ZANIMIVO IZ ZAPORA V BEOGRADU.
Menda se še ni kmalu kdo o veri tako lepo izrazil, kakor g. univerzni profesor dr. Dragoljub Jovanovič. Advokat g. P., tudi v zaporu, je v razgovoru med drugim rekel, da prizna, da je vera potrebna za priprost narod, ne pa za izobraženca. »Gosp. P., jaz sem povsem druzega mnenja,« je mehko, toda kakor z univerzne stolice odgovoril g. dr. Jovanovič. »Po mojem mnenju vera lepše pristaja izobražencu, kakor pripro-stemu človeku. Vera je kakor cvet in cvet se lepše poda finemu izobražencu, nego komu drugejjnu.«
DIJAK — PREKLINJEVALEC.
Uredništvo je prejelo dopis, v katerem naš dopisnik obširno poroča o žalostnem slučaju na kamniški železnici. Neki dijak iz Kamnika (ime je znano) je tako grdo preklinjal, da je nioral sopotnik iti po sprevodnika, da je ta poskrbel, da je barbarski dijak utihnil. Dopisnik tudi daje navodilo, da je treba take ogabne slučaje naznaniti zadevnemu šolskemu vodstvu ali pa političnemu oblastvu. Slučaj je tako poniževalen za naš kraj, da Naš list ne mara prinesti celega poročila. V tolažbo nam je nekoliko, da ta dijak ni iz naših vrst.
Prišel je dan, ko Harterja ni bilo več na delo. Iskali so ga doma, iskali drugod in šele proti večeru tistegae dh so ga našli v bližnjem gozdu mrt-Vega, zastrupljenega.
Po mojih mislih je bil on človek, ni hotel biti človek.
Nekateri so govorili, da se je sodil ®a.m, drugi so pa namigavali, da bi ■dl ito storili nekateri izmed zatiranih. Ugnati niso mogli ničesar.
Delavstvu pa je njegova smrt pri-nesla boljše čase.
Kar požiral sem to novico.
Dog ti bodi milostljiv, Harter, če-hrav si tudi meni prizadejal dosti hu-'kga.
Jože je bil mož drugačnega kova «akor jaz. Prislužil si je precejšnjo ^oto denarja, potem pa se je vrnil domače kraje. Nekaj časa je še •užil pri kmetih, potem pa se je prikuh na malo posestvo blizu Novega
v Dre mu še dosti dobro. Ima pridno euko, tudi otroci niso napačni, tako ,a lahko svoje posestvo vse sam ob-G uje, pa zraven še sosedom pomaga. Kar malo hudo mi je postajalo pri cu, ko mi je pripovedoval svojo sodbo. Torej ta se je znal pririti do
kmeta, jaz pa ne. Nanj gledajo ljudje s spoštovanjem, nikomur ni v nadlego, za starost ima preskrbljen svoj kotiček, ni mu treba misliti in skrbeti, kje bo jutri spal, kaj bo danes jedel. On je mož, jaz pa ...
Ni, da bi mislil. Kar je, to je. Pre-narediti se ne da.
Še bi bila govorila, prijatelja iz davnih dni, če bi čas ne bil tako hitro tekal. Ali ni to čudno, da v prijetni družbi tako hitro mine?
Ob ločitvi me je Jože povabil na Dolenjsko. Pri njem bi bil, malo bi mu še lahko pomagal pri delu, ne bilo bi mi treba laziti od hiše do hiše, hrano bi imel dobro, nihče bi me ne preganjal, nihče bi me ne sovražil. Ob nedeljah bi pa šla dopoldne v cerkev, popoldne bi pa v družbi njegovih prijateljev pripovedovala svoje življen-ske dogodke.
Ali bi ne bilo tako življenje prijetno? Če bi me veselilo, kar kratko pisanje naj mu pošljem in vse bo v redu. Celo denar mi bo poslal, če bi mi ga ravno primanjkovalo.
Segla sva si v roke. Jože je šel k M'ariji Pomagaj, jaz pa sem premišljeval njegovo ponudbo.
(Se bo nadaljevalo.)
Ker sem se še pravočasno založil z zimskim blagom, opozarjam cenjene odjemalce za pravočasen nakup blaga, ki ga prodajam po zelo nizkih cenah.
Velika zaloga sukna za moške obleke in površnike, za damske plašče; vsakovrstni moderni pliši, pisani in gladki žamet, flanela, barhent itd. itd.
Dalje imam v zalogi deke, odeje, razno trikotažo, pletene vestje, moderne damske čepice, svilnate rute in nogavice.
Krasne moške srajce in kravate.
Velika zaloga stavbnega okovja, stekla, porcelana in kuhinjske posode. Vedno na zalogi trboveljski cement.
Vedno sveže špecerijsko blago po najnižji ceni.
Da dobite pri meni.najtr-pežnejše blago po vedno najnižji ceni, to je že vsem znano; radi tega se za cenjeni nakup najtopleje priporočam.
trgovec
Domžale
Kristus Kralj
Šel je tedaj Pilat spet v sodno hišo in poklical Jezusa ter mu rekel: »Ti si torej judovski kralj?« Jezus je odgovoril: »Praviš to sam od sebe ali so ti povedali drugi?« Pilat je odgov-voril: »Sem mar jaz Jud? Tvoj narod in veliki duhovniki so te meni izročili. Kaj si storil?« Jezus je rekel: »Moje kraljestvo ni od tega sveta; ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da bi ne bil izročen Judom; tako pa moje kraljestvo ni od tod.« Rekel mu je tedaj Pilat: »Torej kralj si?« Jezus je odgovoril: »Tako je, kralj sem. Jaz sem za to rojen in sem za to prišel na svet, da spričam resnico. Vsak, kdor je iz resnice, posluša moj glas.«
Na praznik Kristusa Kralja nas hoče Cerkev spomniti na to, da ima Kristus po resnici, ki jo je prinesel svetu, pravice nad vsem svetom, nad vsem človeštvom, nad vsemi človeškimi od-nošaji in razmerami, nad vsakim posameznim človekom.
Nad vsakim človekom ima Kristus svoje kraljevske pravice — torej tudi nam menoj. Kralj pa hoče biti Kristus po resnici, ki jo je prinesel svetu. To nam kaže praznični evangelij. Na vprašanje Pilatovo: »Torej kralj si ti?« je Kristus odgovoril: »Tako je, kralj sem. Jaz sem za to rojen in sem za to prišel na svet, da spričam resnico. Vsak, kdor je iz resnice, posluša moj glas.«
Kristus hoče biti Kralj po resnici. Če naj bo Kristus tudi naš Kralj, se moramo ukloniti resnici, katero on, božji Sin, oznanjuje. Ukloniti se moramo njegovo resnici tako, da vse njegove nauke sprejmemo in jih radi njega, ki je neizpodbitno dokazal, da je božji Sin, imamo za resnico. A ni dosti, da sprejmemo njegove nauke samo po svojem razumu, treba je, da se uklonimo Kristusovi resnici tudi v svoji volji v svojem življenju, da jih priznamo kot resnico svojega življenja, da po njih ravnamo, po njih živimo. Šele tedaj bo Kristus naš Kralj.
Treba je, da sprejmemo Kristusov nauk kot resnico za naše življenje tudi takrat, ko ta resnica zahteva od nas žrtve, odpoved, premagovanje samega sebe, ko Kristus Kralj stoji pred nami in zahteva zmernost, čistost, svetost zakonskega življenja, poštenost v pridobitnem življenju, ponižnost, potrpežljivost, ljubezen do sovražnikov.
Priznavati moramo Kristusa, Kralja resnice, za svojega Kralja tudi v javnosti, da javno, pred vsem svetom priznavamo njegove nauke kot resnico, kateri se mora podvreči vsak človek, katera bo. prinesla svetu srečo. Za zvestega podanika Kristusa Kralja ne bo vera »zasebna zadeva«. Za-
kaj ni mogoče, da bi bila vera resnična in da bi imela veljavo samo v svoji notranjosti, med štirimi stenami mojega stanovanja — zunaj pa bi svoje versko prepričanje skrival in ga zatajeval. — Ni treba drugače mislečih sovražiti, zaničevati, ni jih treba zaradi njihovega mišljenja zbadati in jim biti nadležen — toda vsak naj ve, kakšnega prepričanja sem jaz, naj vidi, da je moj ponos, da sem podanik Kristusov, in vsakdo naj ve, da sem na to ponosen zato, ker imam v Kristusu — resnico. Svet bi nas najbrž drugače upošteval, če bi videl v nas tak junaški ponos.
Kot zvesti bojevniki Kristusa Kralja moramo delati tudi za širjenje njegove oblasti. Naj ne bo na svetu meje njegovega kraljestva. Podvrzimo mu narode zemlje. To naj bo naša posebna naloga.
Zavedimo se ob letošnjem prazniku Kristusa Kralja, ki ga obhajamo sredi tolikih zmed in nesreč, ki pretresajo človeštvo, da je Kristus tisti kralj, ki more edini dati svetu srečo in mir. Ko bo svet sprejel Kristusovo resnico, šele tedaj bo zavladala na zemlji sreča in mir.
Kristus tudi sedaj hodi med nami, toda mnogi nimajo časa, da bi ga poslušali. Gospod se oglasi pri družinah, toda mož se nevoljno izgovarja: Pusti me, toliko poslov imam! — Nagovori množico, ki valovi semtertje po ulicah. A vsak ga zavrne: Pusti, nimam časa! Kristus hoče vstopiti v parlamente, a poslanci si to izprosijo: Dosti dela imajo! V palačo gre in v kočo, v plesno dvorano ali na kraj bede, nikjer ga ne poslušajo: na enem mestu radi kruhoborstva, na drugem radi užitkaželjnosti.
(Dr. Toth.)
Cerkev - skala
Kaj vse je že prestala kat. Cerkev, a kljub temu še stoji in se širi!
Od 32 prvih papežev jih je 30 umrlo mučeniške smrti, a vseeno še danes imamo papeža.
Cesar Hadrijan je postavil na Kalvariji kip Venere, na Zveličarjev grob pa kip Jupitra ... In kdo ve za Venero? In kdo časti Jupitra? Nasproti pa stomilijoni častijo kalvarijskega mrliča, božjega Zveličarja!
Med francosko revolucijo so dali na glasovanje, ali je Bog? In med divjimi pogledi je neka bolehava starka dvignila roko za Boga! In glejte, Bog je vendar ostal Bog! V francoski revoluciji so zbrisali krščansko štetje časa; propadlo gledališko igralko so postavili na oltar in jo častili po božje — in vendar oltarji še danes stojijo; in kaj ne, še danes so ljudje, ki Kristusa ljubijo in častijo (Dr. Toth.)
Gandi
Indijski narodni voditelj Gandi, ki je po vsem svetu zbudil veliko zanimanje, je mož molitve. Neka redovnica, ki se je z njim razgovarjala na neki ladji, na kateri sta se skupaj vozila, je zapisala sledeče njegove besede o molitvi:
»Molitev je moja naravna in telesna rešitev, moja uspešna pot. Brez nje bi bil jaz že nesrečnik, norec, toliko bridkega sem namreč že prestal. V neki dobi mojega življenja so me trpljenje in stiske spravile v obup. Molitev pa me je rešila te strašne razdvojenosti. — Priznati pa vam moram, da me v mojem duhovnem življenju, obenem z duhom molitve ni vedno spremljala vera. Potreba in navada molitve mi je prišla zgolj radi potrebe. Zašel sem v take stiske, iz katerih se z lastnimi mislimi nisem mogel izmotati. Tedaj sem se z zaupanjem izročil Bogu. Odslej pa napolnjuje mojo dušo neporušljiv mir tudi sredi najhujših nasprotovanj. Naj bom zdaj zaprt ali prost, v obilju ali goloti, naj me ubogajo ali zapuščajo, povišujejo ali zaničujejo, vedno sem najsrečnejši človek. Verujem v Boga in se zanašam nanj. Moja vera se vedno bolj utrjuje, potreba po molitvi mi postaja vedno močnejša. Brez molitve bi pa bilo zame življenje nevzdržno. Samo goreča molitev more utešiti mojo lakoto po Bogu, in mnenja sem, da se duša molitve sploh ne more nasititi. — Govor na gori je postal predmet mojega običajnega premišljevanja. Nauk, ki ga podaja, je tako popoln, da je po mojem mnenju za svetost v vsakem stanu, vsakem položaju in v vsaki veri.
Gospod, daj, da moje oči ne bodo obvisele na stvareh, ki bi mi mogle zbuditi slabe misli. Kajti boljše bi bilo zame, da bi bil slep. —
Gospod, daj, da moja ušesa ne bodo hotela poslušati obrekljivih in sovražnih besedi. Kajti, boljše bi bilo zame, da bi bil gluh. — Gospod, daj, da se moje ustnice ne bodo omadeževale z grdim govorjenjem. Kajti, boljše bi bilo zame, da bi bil nem. — Gospod, daj, da se ne bom nikdar oziral s pogledom nečistega poželenja na one, ki jih moram smatrati kot svoje sestre. Kajti, boljše bi bilo zame, da bi bil mrtev.
(Gandijeva molitev.)
Da, potreben nam je Kristus — a*J pa zblaznimo v življenju! Potreben nam je Kristus — ali pa se zrušim0 pod težo trpljenja! Rabimo Kristi*' sa — ali pa konec družinskega in drU' žabnega življenja. Rabimo Kristus® — ali propademo!
OTROŠKI
KOTIČEK
PIŠE STRIČEK MATIČEK
Matiček na obisku
Na misijon sem se pripravljal. Prav malo ^asa sem imel. Pa ti pride hišni vratar Povedat, da čaka name mamica neke moje hečakinje. šel sem k mamici. Kaj se je vendar zgodilo, sem radovedno vprašal, ko zagledal žalostno Angelično mamico.
mama mi je začela med jokom pripovedovati, da je njeno hčerko Angelico, mojo hečakinjo zadela huda nesreča in da strašno ^Pi radi opeklin, katere je po nesreči dobila. Takoj sem uvidel, da je Angeličin položaj resen. Treba je bilo hitre pomoči. Mami-jok Angelici ne bo odvzel bolečin, niti zacelil ran. Zato sem nasvetoval mamici, Paj dajo Angelico takoj v otroško bolnico |h ji še obljubil, da bom drago nečakinjo Prž ko mogoče obiskal.
V otroško bolnico k nečakinji Angelici jo mahal. Srečalo me je mnogo otrok, ai so odhajali iz šole. Sladki krščanski Pozdrav: »Hvaljen Jezus!« mi je pogostoma Pdaril na uho. Odkrival sem se in odgo-varjal ter se v svojem srcu zelo radoval, da ima Ljubljana še toliko tako dobrih in Pobožnih otrok. Še mnogo bolj pa je takih otrok vesel ljubi Jezus. Hvala, ki mu jo dajejo nedolžni otročiči, mu je najdražja, fo lepa prilika, da počastimo Jezusa, je tudi krščanski pozdrav »Hvaljen Jezus«. £ tako ljubeznijo naklanja ljubi Jezus vsakemu otroku onih tristo dni odpustkov, ki združeni s to molitvijo! Pa ne samo odpustkov, tudi drugih milosti dobri Jezus gotovo daje onim otročičem, ki v in z ljubeznijo pozdravijo duhovnika ^Hvaljen Jezus«.
Prišel sem v bližino bolnice. Ni mi bilo reba izpraševati po poslopju, kamor sem u namenjen, ker sem z gotovostjo sklepal, da je to hiša na desno, odkoder je bilo Ušati precej vrišča. No, pa saj še male ebelice napravijo precej šuma, če jih je ■nnogo skupaj, zakaj pa bi to zameril otrobom.
Vstopil sem. Le nekaj korakov po hod-Uiku in že sem krenil na levo ter vstopil v °bo številko 4. Ostrmel sem. Velika soba J® bila vsa polna otroških posteljic. Ob ®eh stenah so se vrstile v ravnih črtah. razna ni bila nobena, ker so vse nosile uupise svojih gospodarjev. Ali je toliko JUok bolnih, sem se začudil. Matiček, sem , Uiisiii, vsi so otroci božji; bodi vsem du-°vni stric! Vse to se je zgodilo v trenutku, 0 je moje oko iskalo Angelično posteljico. v Vsedel sem se na stol k Angeličinemu “Slavju. Junaško mirno je ležala Angelica 0,a Povita in obvezana. Njeno nedolžno 0 je bilo polno milobe in hvaležnosti, da p.111 se je spomnil. Nato sva precej dolgo vorila in čebljala o tem in onem. Na t^fuzu sem bral Angelici, da so ji šle naj-da ^ srca one besede, ko sem ji razlagal, io ljubi Jezus sedaj še bolj ljubi, ko zanj. Opozoril sem Angelico tudi na
v®liko
vrednost njenega trpljenja in ji
j.0veuil, da bi bilo zelo lepo, ako bi ga da-j0. ;i a. Jezusu na ljubo za mamo, ali misi-Na6 f a'* morda za starega Žarinovega li0c>. a> ki tako ljubi vino, pa tako nerad V6(j* v cerkev. Angelično oko je žarelo u° bolj. Ko sem ji omenil žarinovega
Naceta, je vsa vesela vzkliknila:	»Zanj
bom darovala vse svoje trpljenje.« Odobril sem velikodušen sklep, nato pa sem se moral posloviti. Na kratko sem pozdravil tudi druge bolnike, nato pa sem šel vesel in zadovoljen na svoje delo.
Mamici
če bi bil jaz tička, najlepše pozdrave bi ti prenašal iz daljnih dalj, najsladkejše pesmi bi pel tebi, draga mamica moja.
če bi bil jaz veter, božal bi ti čelo, hladil ti vročo glavo, ko moraš ob pekočem soncu težko delati, da mi pripraviš kruha, mamica moja.
Če bi bil jaz sončni žarek, grel bi ti roke, kadar pereš moje srajčke v hudem mrazu, v ledpni vodi, mamica moja.
Če bi bil jaz kruh, bel bi hotel biti kakor sneg na gorah, in hleb, velik kakor vsa zemlja, da bi nikoli lakote ne trpela ti, mamica moja.
Če bi bil jaz sladkorček, vsega bi smela, vsega bi morala snesti samo ti, mamica moja.
In če bi bil jaz kralj, rekel bi ti: vzemi zlato krono ti, mamica moja. In vse kraljestvo vzemi; zakaj najbolje bo meni in drugim, če vladaš vsem ti, mamica moja premila ...
Turek
Dolg je nos, turški nos, bradavic je poln, krive coklje, turške coklje, kot na Savi čoln.
Ali fes, turški fes — kakor makov cvet!
Hej, in pas, turški pas — z mavrico pripet.
Turek, daj meni fes, meni fes in pas, coklje, nosi sam sebi v slavo, čast!
(Ciciban.)
Deset ljudi ubil pred zajrtkom
K misijonarju je prišel novoizpreobrnje-nec in ga prosil, naj mu razloži, kako si je treba izprašati vest. Misijonar je kristjana po vrsti spraševal, kaj je zagrešil zoper to in ono božjo zapoved. Prišla sta do pete božje zapovedi. Ne ubijaj! Odločno je kristjan odkimal, češ, ubil pa vendar nisem nikogar. Misijonar je začel mladeniču razlagati, kako je mogoče ubijati tudi z jezikom; kako lahko bližnjemu škodujemo, če ga opravljamo in obrekujemo, ali ga vpričo zbadamo s svojim strupenim jezikom. Tako se more zgoditi, da z jezikom prizadenemu bližnjemu mnogo trpljenja in žalosti, kar mu lahko škoduje tudi na telesnem zdravju, je še pristavil misijonar. »O, na ta način sem pa že danes pred zajtrkom ubil deset ljudi«, je vzkliknil mladenič. Misijonar je bil vesel, mladeničeve odkritosrčnosti, ker je vedel, da je spoznanje polovica poboljšanja.
STRIČKOVA POSTA
čim bolj gre mesec proti koncu, tem bolj neprijetno se počuti Matiček v svoji koži. In to iz dvojnega razloga. Prvič, ker je zadnjič pozabil na uganko, drugo pa sledi iz prvega. Kaj je drugo, nečakinje in nečaki dobro vedo. Sokrivi so. Saj bi vendar vseeno lahko kaj več pisali stričku, četudi niste imeli prilike, da bi poslali rešitev uganke! Pa kar je, je. Za nazaj se ne da več pomagati, v bodoče pa se bo poboljšal striček in njegova »žlahta«. Sicer pa naj cenjeno Matičkovo sorodstvo ne misli, da je Matiček Bog ve kako obupan radi tega. Prav nasprotno. Striček si veselo mane roke in že gleda v duhu, kako njegovi nečaki in nečakinje pišejo in pišejo ter nosijo pisma na pošto za Matička, oko pa mu počiva na še neporabljenih pismih, katere misli dejati v to številko Našega lista.
Mici in Pavla Jezernik, Domžale. Prečastiti g. striček Matiček! Zadnja uganka ni bila težka. Kar hitro sem jo uganila. Glasi se:	Pridno se učimo. Tudi moja
sestrica jo je uganila. Obe Vas prosiva, da bi naju izžrebali. Oprostite, da Vam tako malo pišem. Nimam veliko časa. Naj Vas pa to ne zavede k misli, da se ne zanimam več za Naš list. Nasprotno! Vedno bolj rada ga berem in še drugim ga priporočam. Moje prijateljice: Habjan Rozalija, Anica Majnik, Elica Dolar, Nanut L., Breceljnik Bronica, jaz in moja sestrica ga vsak mesec komaj čakamo. — Slavka Pučko, Vir: Preblagi striček! Uganila sem Tvojo uganko. Glasi se: Pridno se učimo. Sedaj pa pričakujem in se priporočam gospodu žrebu za nagrado, ker zelo rada čitam povestne knjige. Mihelca Stupica, Področje: Pred vsem se Vam najiskreneje zahvaljujem za pozornost, ki ste mi jo izkazali v Našem listu. Uganka: Pridno se učimo! Ljubi striček! Danes smo zopet pričeli novo šol. leto. Tudi to leto bo gotovo prineslo mnogo veselih dni, pa tudi bridkih ur ne malo. Zato se Vam, ljubi striček, najiskreneje priporočam v molitev. Zelo rada bi šla pozneje tudi v višje šole. Saj mi je šola

dobite v veliki izbiri
blago za moške suknje, za ženske plašče, za moške in ženske obleke, dalje trikotažo, moško perilo ter vse ostalo manufakturno in galanterijsko blago
v trgovini
m. SENICA II Oonlah.
Prav tam dobite stalno sveže špecerijsko in kolonijalno blago, steklo in porcelan, železo in železnino, cement, premog in drugo po

in učenje v največje veselje. Rova. Uganko ste prav rešili. Tudi 2 Din je striček prejel (od Nade Rode za Jezuščkovo hišico). Po 25 para je to denarja, da se stričku kar žepi trgajo. Striček vse pozdravlja. — aGjšek Valter, Celje. Ti si se pa spravil kar na uganke iz Katol. misijonov! Rešil si pravilno. Kdaj pridem v Celje? Nič nevem. Lepa hvala za pozdrave od tpbe, mamice in Tončke! 20 Dih za pogančke prejel. Bog povrni! Vsem pozdrave! — Bogomil Pavlič, Buč. Po dolgem času torej spet prihajaš. Takole pišeš: »Svojčas sem obljubil, da tudi jaz pošljem za uboge pogančke. Bil sem počasen, toda siguren. Zgodaj zjutraj sem svtajal ter hodil v gozd nabirat rjavih jurčkov. (Ob 8 sem namreč že moral biti v šoli, ki je pol ure oddaljena.) Nabral sem toliko gob, da sem dobil zanje 20 Din, katere Vam pošiljam k zbirki za odkup pogančkov.« Veš, dragi Bogomil, tako zasluženih 20 Din bo odkupilo več pogančkov, ne samo enega. Dober namen in žrtve neizmerno povečajo vrednost denarja. Iskreno te pozdravljam! Upam, da boš ostal vedno tako priden. — Angela in PePca, Groblje. »Vem, da si v Ljublja-nini in gotovo poznaš g. Contala. Ali bi govoril z njim in ga vprašal itd.« Veš, jaz ga prav nič ne poznam. Morda kar sama govori z njim. Bog povrni za 10 Din za pogančke !	- Zajec Etna. Moj Bog, kje vse si
hodila! In kje si sedaj ? — Ciril, Metod, Katka in Stanka, Homec 4. Uganke so pravilne. Dobil 10 Din za pogančke. Vse pozdravljam!
UGANKA
LEPE TISKOVINE VAM OSKRBI
MISIJONSKA TISKARNA, DOMŽALE
*

Dve prednosti
imajo naši izdelki: 1) da so solidni in 2) poceni. Izdelujemo pletenine vseh vrst in modne izdelke.
CILKA ZAJC, stroj, pletenje - Groblje, Društ. dom. P. Domžale.


a x a (žensko ime) t x t (rokomavh) u x i (golazen) i x j (moško ime) t x t (moško ime) o x a (žuželka) a x a (oče)
Rešitve pošljite vsaj do 20 novembra na naslov: Striček Matiček, Groblje, p. Domžale. — Trije, ki jih bo določil žreb, bodo dobili Misijonski koledar za leto 1933.

Usnjate suknjiče	\
od Din 470 do Din 600	I
dobavlja
Fr. Zalokar |
Mengeš 41
HWWW —I lil mn) II I»l II ililln'IHiDilIi I Hlinil 1II ll

Pri nakupu blaga za obleke
★
se Vam izplača vožnja v
ako pri tvrdki R. Miklauc nakupite blaga za Vas in za Vašo družino, kjer imate veliko izbiro modnih kamgarnov in sukna za moške, finega svilenega, volnenega in pe-rilnega blaga za ženske obleke in plašče ter blaga za osebno in posteljno perilo po priznano nizkih cenah.
Ljubljano,
★
R. MIKLAUC »PRI ŠKOFU«
LJUBLJANA Lingarjeva ulica 3 Pred škofijo
Tvrdka obstoja že preko 60 let.

„UllltllM*
neg. zadruga z neom. zavezo — v lastni hiši Šutna 22 (blizu postaje)
Sprejema hranilne vloge in jih obrestuje najugodneje. Vloge, vložene v gotovini po 1. juliju 1932, izplačuje na zahtevo
vsak čas in v polnem znesku