Jaz in učiteljstvo. (Odgovor g. Fr. HabernJanu.) Gospod urednik! V »Učiteljskem Tova* rišu«, ki mu je bil moj oče od prvih letnikov dalje do svoje smrti plodovit in, s ponosom lahko naglašam, vedno napreden sodelavec, dovolite še meni prostorček, da odgovorim na članke, ki se tikajo mojega romančka »Olge«. Gospod Haberman trdi: »Tudi najbolj širokogrudni učitelj mora osupniti spričo blata, ki ga gomilijo slovenski pisatelji na učiteljsko ime. Ce bi javnost sodila učitelje zgolj po teh karakterizacijah, bi bili učitelji v službi in družbi popolnoma nemogoči. Za^ kaj v slovenskem leposlovju — trdi g. Haber= man — »je učitelj skoraj izključno predsta« vitelj grdega značaja: slabič, ignorant, raz= uzdanec, pijanec, polizobraženec« Za tem ppčetjem da se »skriva tendenca ali mržnja, ki izpodkopava učiteljski ugled ter mu med prebivalstvom še bolj maje že itak težko sta* lišče.« Za te svoje trditve navaja g. Haberman kot dokaz Cankarjeve (menda »Hlapce«?) in Pregljeve spise, mojo »Olgo« in vrsto iz Ko« zakovega »Lectovega gradu«. Lahko pa bi bil navedel še Jurčiča, Kersnika, Tavčarja ter še marsikoga, ki je opisal kak slab ali smešen učiteljski značaj. Na odgovor v »Jutru«, ki ga nisem napis sal jaz, je odgovoril gospod Haberman še v 23. številki »Učiteljskega Tovariša«. Tu pa se je zatekel še k ljudstvu, češ, ali so knjige kakor »Olga« primerne za ljud= stvo, ali so kulturno vzgojne ali pa ne zava« jajo ljudstva, da posploši v »Olgi« opisan slab učiteljski značaj na ves učiteljski stan? »Kajti ljudstvu je vseeno, ali vzame avtor Olgo, Manico in Magdo kot karakter ali kot tip.« Tako torej g. Haberman, s katerim je — po izjavi uredništva v 22. številki »Učit. Tov.« — solidarno vse naše učiteljstvo. Odkrito povedano: Strmim! Jaz, ki sem ponosen na svojega očeta učitelja, ki sem si izbral življensko tovarišico iz učiteljskega stanu, ki imam brata učitelja, vrsto sestričin učiteljic ter sem kot šolski poročevalec že desetletja v najožjih stikih z učiteljstvom, jaz naj bi pomagal gomiliti blato na učiteljsko ime ter mu z mržnjo izpodkopaval med ljud= stvom ugled? Ali bi ne sramotil spomina lastnega očeta ter časti in ugleda lastne žene in najbližjih sorodnikov? — Ali morda sem pa to storil — nehote!? — »Olgo« sem namreč napisal pred dvema letoma in je izšla leta 1928. 'Morda sem torej že pozabil kar sem napisal? Pregledal sem knjigo natančno, a na svoje popolno zado« ščenje nisem našel v nji ničesar, kar bi bilo »blatno« za učiteljski ugled in bi količkaj iz=> ražalo mržnjo, zlohotno tendenco itd. Niti eni učiteljski osebi nisem dal značaja slabiča, ignoranta, razuzdanca ali pijanca. Mar je Olga razuzdanka? Morda je sra* motBica zato, ker je bila žrtev Ijubljenega moža, ki mu je polno zaupala? Ali je obsodbe vredna zato, ker je imela nezakonsko hčer= ko? Kdo je dandanes še tako reakcionaren, da bi preklinjal spolno, na najglobljem čuv* stvu vzraslo ljubezen in materinstvo? -— Ne, Olgo sem slikal vseskoz kot silno simpatično mladenko izredne duševne omike, ponosa in srčne nežnosti. Kot obupanka vstaja in pada, dokler se končno ne oklene vrlega moža, ki ga naposled iz spoštovanja tudi vzljubi ter mu bo vzorna žena. Vsak slepec pa mora videti, da obsojam Stepišnika, ki je edini kri« vec vse Olgine tragedije, da sočuvstvujem z junaškim Rožancem in da sem prisodil idea= listu Novaku čisto svetopisemsko nalogo: dvigniti nesrečno ženo ter ji reči: »Vstani, žena! Vse ti odpuščam, ker te ljubim in boš poslej čestita!« Ali je zaničljiva učiteljica Manica? To naivno veselo dekletce, nesrečna, žrtev pod? leža? »Vsak človek jo je imel rad,« pišem o nji. »Bila je kakor solnčece, ki je razsvetlila in ogrela vsako družbo.« In izrečno jo ozna= čujem, »odlična narodna učiteljica, navdušena Jugoslovenka, simpatična učenkam in rodite^ ljem...« Ali se s tako karakterizacijo — blati in izpodkopuje ugled učiteljicam? In Magda? Ta je resnično slab značaj, a ne po lastni krivdi. Tudi ž njo sočuvstvu= jem. »Bila je nesrečnica« — pišem o nji — »ki pa jo je življenje razočaralo in ji srce napolnilo z zlobo.« Nesreča jo je, nekdaj blago, veselo dekle, izpremenila v zavistnico, opravljivko in škodoželjnico. Kdo dvomi, da je takih nesrečnic na milijone, v vsakem in tudi v učiteljskem poklicu? Ali res kdo mi» sli, da bo ugled naših učiteljic manjši, ako sem naslikal eno samo Magdo? Pa še Janka Mehletova, najstarejša uči« teljica. Cisto majhno epizodno ulogo igra, a slikam jo kot posebno blago, sočutno, polno usmiljenja za nesrečno Manico, za katero moli k Bogu, da naj ji bo usmiljen. Janka je tudi pogumno značajna učiteljica: vzlic žups nikovi prepovedi je šla odvažno skupaj z Olgo in učitelji za pogrebom samomorilke. Edino »Magde ni bilo: zbolela je, da bi se ne zamerila župniku!« Pregledal pa sem tudi učitelje: Knapiča, Zeleniča in Drobniča v svoji »Olgi«. Ali so morda ti blatni značaji? Zelenič je resnoben naravoslovec, Knapič šaljivec in Drobnič dw hovit satirik, ki pozna življenje in se mu roga. Noben pa ni pijanec, ttpec ali podlec, noben kvaren ugledu stanu. Skupno pa sem o učiteljih napisal tole: »Ko je (Rožanec) prišel v zbornico, je bilo v nji več učiteljev in učiteljic. Nekateri so se tiho pogovarjali ali čitali ali popravljali po zvezkih. Ogledujoč njih obraze, se je čudil, kako malo je med njimi svežih in zdravih, dasi večina še ni bila stara. Nervoznost ali ;zčrpanost se jc izražala v njih kretnjah in govorici. Siva, upadla obličja, suhotna ali bo* lehno zabuhla telesa, borna obleka: koliko trpljenja in odrekovanja pa kaliko idealizma zahteva učiteljski poklic!« Ali piše tako, kdor učiteljev ne spoštuje? Ali tudi s tem izpodkopujem ugled stanu, iz katerega sem izšel? — Ne, ne, očitkov gosp. Habermana ne razumem. Kako je možno, da vidi v »Olgi«, česar ni in česar nisem niti narfieraval storiti niti nisem storil? Govoril sem o Olgi z mnogimi ljudmi in tudi z učiteljicami, Vsi so mi zatrjevali, da so jo čitali z redkim zanimanjem, nekateri kar zdržema vso noč. Neka starejša, veleza« služna učiteljica mi je rekla: »Izvrstno nas poznate! Imela sem resničen užitek!« Druga pa me je ustavila: »Hvala Vam za prelepo Olgo! Le napišite še kaj takega!« Pa da Olga ni primerna za ljudstvo? Res, za kmete je nisem pisal. Toda če jo či« tajo, vidijo v »Olgi«, kako bičam spolno strast in pohlep po denarju, ki jc oslepil člo» veštvo, meščanstvo in seljaštvo, mlade in stare. V nji naj čitajo mojo ob s od b o »ple« sa okoli zlatega teleta«, pa mojo trdno vero, da so na svetu vzlic vsemu še moški pošte* njaki in še resne, močne ženske ter da njih idealna volja lahko poboljša in dvigne celo najbolj zablodele nesrečnike. To je »tendenca« moje Olge, ki je brez dvoma etična. Zelo mi je žal. ako se mi na« men ni posrečil. No, upam. da še kaj napi* šem: na spomin svojega očeta ter na ugled našega vrlega učiteljstva! Zlasti pa pozivljam gg. učitelje pisatelje: pišite za Vodnikovo* družbo iz svojega po» klica bolje in lepše kakor mi, ki se Vam prav radi umaknemo! Dela in nalog je za nas vse dovolj. Fran Govekar.