Štev. 5. V Mariboru, 10. mareija 1891. Tečaj XII. Izhaja 10. in H5. dne vsakega meseca. Stoji za celo leto 3 gld. — pol leta 1 „ 60 četrt . — 80 (Posamezne štev. 15 kr.) Naročnino • sprejema uprava listu: „Zaveza-Krško" Oznanila, lkrat natisnena, od vrste 15 kr. Oznanila in reklamacije pošiljajo se upravništvu v Maribor. POPOTNIK. Glasilo ,,Zaveze slovenskih učiteljskih društev". Izd-ajatelj in -u-red-iiils: M. J. Nerat, nadučitelj. Odprte reklamacije so poštnine prp«te. Spisi in dopisi pošiljajo se uredništvu v Maribor. Pismom, na katere se želi odgovor, naj se pridene primerna poštna znamka. Na anonimne dopise se ne oziramo. Nefnnkoiana pisma se ne sprejemajo. Rokopisi in na oceno poslano knjige se ne vračajo. Čitanka — središče šolskemu pouku. Spisal E. B. Človek je jednota, celota, katere sicer različni deli raznovrstna opravila zvršujoč vendar le v najožji mejsebojni zvezi obstati in živeti zamorejo. človekovo središče sta mila mu domovina in ljubljena družina, s katerima ga vežejo stotere vezi. Tudi v živalstvu in rastlinstvu vidimo združevanje v mejsebojno podporo in brambo. Kakor toraj vsako bitje teži po nekem sredici, po združitvi, ki mu daje trdno podporo, na katero se opira, tako je tudi vsakemu početju treba središča, katero ga združuje, oživlja, krepi. Zaradi tega vidimo, da v novejšem času zadruge in društva vedno večjo veljavo dobivajo, vedno bolj rastejo in se razširjajo. Tudi šola je društvo, tudi njej je treba središča in še morebiti bolj, nego kakemu drugemu početju. Sicer je pravo središče vsaki dobri šoli učitelj, kateri se svojim obnašanjem, se svojo vnetostjo in živo besedo vzbuja in oživlja duh ter krepi in blaži srca malim svojim slušateljem. A šolski pouk mora imeti še drugo središče, on se mora v nečem jediniti, se mora • " — koncentrovati; kajti koncentracija vzdržuje jedinost pouka, ona brani raztresenosti in jednoličnosti, zahteva da se pouk prijetno razvršča ter vzbuja pozornost učencev. Vže § 62 šolskega in učnega reda od dne 20. avgusta 1870 1. pravi, da posamezni učni predmeti ne smejo nastopati brez mejsebojne zveze, temveč vsi učni predmeti naj se poučujejo v redni mejsebojni zvezi. Kako pa se da ta mejsebojna zveza, ta koncentracija učnih predmetov najbolje doseči ? Najložje, ako postavimo čitanko se svojo tako raznovrstno vsebino v središče vsega pouka. Da pa zamoremo to vspešno storiti, moramo pred vsem čitanko sami dobro poznati. Lavrencij Kellner pravi: „Vsak učitelj si mora prizadevati, da spozna duh, v kojem je čitanka sestavljena. Niso redki tisti učitelji, koji čitanko le v šoli pogledajo, drugače pa se je nikdar ne dotaknejo. Učitelju mora biti čitanka knjiga, iz katere se tudi sam vedno uči". — Ako smo se vsebine čitankine dobro priučili ter še vrh tega učno tvarino vselej dobro premislimo, t. j. se za vsako lekcijo vestno pripravljamo, nam ne bode težko pri obravnavi berilnih kosov vplesti množico predmetov, ne bode nam težko podrobni učni načrt na podlagi čitank sestaviti, in ne bode nam tudi težko pri berilih na take pred. mete ozirati se, kateri navidezno niso ž njimi v nikakej zvezi in tudi nasprotno. Današnja številka Ima '/* pole priloge. 5 Iz navedenega posnamemo tri točke, katere naj nam služijo za vodilo pri nadaljevanji tega predmeta. a) Učitelj naj si podrobne učne načrte kolikor se da sestavi na podlagi Čitank; b) učitelj naj se pri obravnavi berilnih kosov ozira tudi na vse druge predmete; c) učitelj naj se pa tudi nasprotno pri takih predmetih ozira na berilne kose, kateri niso navidezno s čitanko v nikakej ožjej zvezi. Potreba podrobnih učnih načrtov je tako jasna in očividna, da nam je dokazati ni treba. Za središče in podlago pa postavimo podrobnim učnim načrtom čitanke, kajti one obsegajo v svoji raznovrstnosti skoraj vse učne predmete. Učne predmete pa delimo v pet skupin: 1. skupina obsega veronauk, 2. v „ učni jezik, 3. „ „ računstvo in geometrijo, 4. „ „ realije, 5. „ ,, pisanje, risanje, petje, telovadbo in ženska ročna dela. Prva skupina navadno ne spada v področje učiteljevo, zategadelj si tudi učitelj podrobnega učnega načrta o tej skupini sestavljal ne bo. Kako pa se naj ta predmet s čitanko zveže, pokazati hočemo pozneje. Druga skupina, ki obsega branje, slovnico, pravopis in spisje, pa ima v čitankah najboljšo podlago. Branje si vže tako brez beril misliti ne moremo. Kaj pa slovnica? Mar hočemo otroke s pustimi in suhoparnimi slovničnimi pravili mučiti, ko nam vendar čitanke ponujajo toliko gradiva, da jim dejansko pokažemo krepost našega dragega materinskega jezika ter jih seznanimo z lepoto in milobo njegovo ? V „ Začetnici" najdemo obilico kratkih stavkov, ki nam dajejo priliko, seznaniti otroke z začetnimi slov-niškimi pojmi, z golim stavkom in njegovimi deli. „Drugo berilo" nam podaja daljše, razširjene stavke, a „Tretje"- in »Četrto berilo" prav lepe zložene stavke, da še celo prave pravcate perijode. Zatoraj, slovniških pravil le toliko, kolikor jih je neobhodno potrebno, potem pa praktične vaje na podlagi berilnih spisov. Kehr pravi: „Izgledni stavki naj so priprava, berilni sestavki pa središče slovniškega pouka". — Vendar pa ne gre, vsak spis porabiti za slovniške vaje; berilni kos, ki bolj na srce vpliva, naj se ne vporablja za nje, da se njegov vtis ne oslabi. Tudi se ne more preveliko slovniških vaj na jednem in istem spisu poočitovati. To bodi skrb vestnemu učitelju, da si izbere in uredi spise tako, kakor se tem ali unim vajam bolje prilegajo, in načrt si je treba vsekako napraviti. Tudi pravopisu daje čitanka najtrdnejšo podlago. „Piši besede tako, kakor jih v knjigah natisnene vidiš", pravi Kehr. Prepisi in napisi berilnih spisov po pameti, dado pravopisu podstavo, katere ni mogoče pozneje se čem drugim nadomestiti. Spisju dajejo vsebino sicer večinoma vsi predmeti, vendar tudi njemu bodi čitanka središče. V prvem, drugem in tretjem šolskem letu so prepisi in napisi iz berila začetek spisju, stoprv od četrtega šolskega leta dalje nastopijo samostalne spisne vaje. A tudi zdaj ne zapustimo čitank. V njih najdemo vzglede raznovrstnim spisnim sestavkom; tu imamo vsakovrstne povesti, mnogobrojne popise živalij, rastlin, rudnin, krajev, dogodkov, oseb itd. Tu so pisma, tam zopet pesni, katere zamoremo v prozo preustvarjati, izreki in pregovori v tolmačenje, tedaj sploh spisne tvarine v izobilji. Postavimo torej tudi pravopisu in spisju središče v čitankah. Tretja skupina, računstvo, ima svoj poseben učni načrt, zato hočemo o tej skupini in njenej zvezi s čitanko pozneje nekaj omeniti. Da se realije na podlagi beril uče, to zahteva vže postava. Nase čitanke pa imajo tudi množico realne tvarine, ki je tako obširna, da zadošča malo da ne vsem našim narodnim šolam; a jednorazrednicam je še celo preobširna. Ko smo sestavljali podrobne učne načrte za to skupino, ozirali smo se v resnici le na čitanke, zatorej ne govorimo dalje o tem. Od pete skupine ima posebno pisanje (lepopis) v čitankah svoj temelj. Vže prve pismenke, katere se nahajajo v „Začetnici", naj bodo učitelju vzgled za pisanje. Dalje nahajamo v čitankah reke, pregovore in še mnogo drugih stavkov raznovrstnega zapo-padka, ki nam utegnejo pri sestavi podrobnega učnega načrta za pisanje dobro služiti. „Lepopisna tvarina naj daje hrano duhu in srcu", pravi Herrmann, in kje najdemo več te hrane, nego v čitankah? — Ako za risanje osobito na nižjih stopnjah sestavljamo predloge po nazornem nauku, kateri se v vsaki začetnej knjigi nahaja, ali se ne opiramo potem tudi tu na čitanko, oziroma na „Začetnico". Škoda, da se to na višjih stopnjah ne zgodi tako lahko, kajti Grandauer-jeve in Eichler-jeve predloge, katere navadno rabimo za risanje, se premalo ujemajo s potrebami narodnih šol na kmetih. Posebno leliko pa postavimo petju v čitankah središče. Koliko mičnih pesmic iz beril se otroci na pamet nauče; ali ni tedaj le naravno, da te pesmice potem tudi pope-vajo. Ako hočemo peti narodne pesmi, tudi te nam čitanke ponujajo. Iz vsega tega torej razvidimo, da zamoremo podrobne učne načrte skoraj za vse predmete narodnih šol po berilih sestaviti. Pod drugo točko omenil sem prej, da naj se učitelj pri obravnavi berilnih kosov ozira tudi na vse druge predmete. Kedaj naj se torej snov iz drugih predmetov vpleta? Takrat, kedar spis pojasnjujemo ali izprašujemo. Se ve, da ne bodemo v jeden sam spis vpletali vseh predmetov, kajti varovati se imamo prevelikega raztezanja, kar vtegne pravemu namenu spisa škodovati; a kar prilika ponudi, to porabimo. Kako pa to storimo, pokaže nam vestna priprava. Ako je zapopadek sestavka moraličen, lahko zvežeš in pri-deneš nekoliko vzgojevalnih besed, opomniš o lepem vedenji, snažnosti, redu, pa tudi o pobožnosti in drugih krščanskih čednostih; kajti, akoravno veronauk sicer ne pripada predmetom, ki so učitelju v pouk izročeni, vendar postava od učitelja zahteva nravno-versko vzgojo mladine, in koliko spisov v čitankah je tega zapopadka! Vzbujajmo in podpirajmo, vzdržujmo in krepimo verski čut v odgojo nam izročene mladine, kateri vsled slabe, domače odgoje in vsled slabih družbinskih razmer vedno bolj gine ter ž njim tudi pridnost, poštenost, lepo vedenje, poslušnost, nravnost in druge lepe čednosti. Tu imamo sestavek, kateri govori o kakej deželi, tam spis o kakej važnej osebi; pri tem lahko pogledamo nekoliko v zemljepisje, pri unem v zgodovino; zopet drugje se nahaja kako število, omenjajoč mero, velikost, starost ali kaj drugega jednakega. Z jednim samim vprašanjem leliko tu vpleteš in zgotoviš kratko računsko nalogico. Se ve, da se moraš potem hitro z drugim vprašanjem povrniti zopet h glavnemu smotru berila. ■Na tak način postane čitanka izvrstna priprava za ponovilo raznih predmetov. Herrmann piše: „S čitanko se da zvezati več smotrov; čitanke so tla, na katerih zrase veda in se krepi jezik; čitanke so telovadnica gramatičnim in pravopisnim vajam. Čitanka jemlje dalje svojo vsebino deloma iz zemljepisja, deloma iz prirodopisja. Kar nam podaja iz zemljepisja, to oživi in olepša zgodovina, in nasprotno zadobe zgodovinske slike večjo veljavo, ako imajo zemljepisni okvir. Obravnava prirodopisnili spisov pripelje nas nevidno do kmetijstva in obrtstva; pametno razlaganje naravnih prikaznij in umetnih izdelkov pa zahteva zopet pojasnila o različnih naravnih telesih. Tako naj učitelj gleda, da sorodne predmete v tesnejšo zvezo spravi in pri vsakem od njih več smotrov doseže". 5* Preostaja nam spregovoriti še o tretji točki nekaj besed, o točki namreč: Učitelj naj se pa tudi pri takih predmetih ozira na berilne kose, kateri navidezno niso s čitanko v nikakej ožjej zvezi. Tu mislimo posebno na računstvo, telovadbo in ženska ročna dela. Računstvo je sicer celo samostalen predmet, ki se uči po lastnem načrtu in mnogokrat brez vse zveze z drugimi učnimi predmeti; a vendar je nekaka zveza računstva z drugimi učnimi predmeti potrebna. Če druge učne predmete v čitanki združujemo, zakaj ne bi tudi računstvu v njem središča iskali? In kako lehko to storimo! Na nižjih stopnjah se štejejo stavki, besede, zlogi, črke; vporabne naloge jemljo naj se iz nazornega nauka. Na višjih stopnjah pa dado čitanke še več tvarine računstvu. Vže prej sem omenil, da naj učitelj tam, kjer mu dajejo berilni kosi povod, vplete kratko računsko nalogo, nasprotno naj pa pri računstvu učitelj porablja števila, ki se pogosto v berilnih spisih nahajajo. Ta spis govori o dnevnih in letnih časih, uni o oddaljenosti solnca in lune, tretji o velikosti sveta, držav, dežel, mest, gor, vod; tu so popisi dogodkov in oseb, zgodovinsko važnih, tam zopet so razmere prebivalstva v odstotkih. Ali se nam ne ponujajo tu računske naloge tako rekoč kar same od sebe? — Spisi o živalih, rastlinah in rudninah dovedejo nas do poljedelstva in obrtnije, iz katerih strok računske naloge jemati tudi postava veli, ki pravi: „Po krajnih razmerah in po prihodnjem poklicu učencev ima se gledati posebno na gospodarske in obrtniške, in pri deklicah na gospodinjske račune". — Ne mislim, da bi mogle biti pa vse računske naloge posnete iz čitank, a porabi naj se računska snov, kolikor jih nam čitanke ponujajo, da po tem potu tudi računstvu postane čitanka središče. Čudno se bode morebiti nekomu dozdevalo, da tudi telovadbo hočem z berilom vezati, a vendar je to prav lehko. Ako primerne pesmi, ki smo se jih po berilih na pamet naučili, potem pri telovadbi popevamo, ali nismo tako vže telovadbo naslonili na čitanko ? A še boljša prilika se nam v to ponuja. Smoter telovadbi je pospeševati zdravje in gibčnost telesa v jednakej meri z dušno gibčnostjo in dušnim zdravjem. V to svrho pa nam poleg telovadskih vaj služi tudi spoznavanje človeškega telesa ter pouk, kako se ohrani njegovo zdravje. In tukaj nam zopet čitanka daje obilno snovi; kajti vsaka naših čitank ima več spisov o človeškem truplu, o njegovih delih in o zdravji, kar vse pri telovadbi porabiti zamoremo. Bilo bi mi slednjič še govoriti o ženskih ročnih delih, a ta predmet je za me nekakšen „noli me tangere". A če tudi nevešč te stroke vendar smelo trdim, da se tudi temu predmetu najde zveza s čitanko. Vže v »Začetnici" najdemo spis o nesrečni Tončiki, ki se je z nožem zbodla v oko. Ako je dotični učiteljici ta spis znan, gotovo ga lehko vporabi, tako da deklice k previdnosti pri rabi igel, škarij i. dr. napeljuje. Veliko je berilnih sestavkov, ki nas uče varičnosti, snažnosti, potrpežljivosti, paznosti, zadovolj-nosti itd.; vse take spise obrne vestna učiteljica lahko svojemu predmetu v prid. Ker se mora pri pouku o ženskih rokodelih še posebno omenjati raznovrstnost tkanin, njih cena in kraj, odkoder se dobivajo, tedaj se tu še posebno ponuja lepa priložnost, vporabiti pri-rodopisne in zemljepisne sestavke. Tako sem — menim — v kratkih potezah pokazal, kako se lahko vsi predmeti ljudskošolskega pouka naslanjajo na čitanke. Nikakor pa svojemu skromnemu sestavku ne prisvajam dovršenosti, ampak rad priznavam, da je le okostnica vsega, kar se o tej nalogi da povedati. Dobro mi je tudi znan pregovor, ki pravi: Le vsi ljudje vse vedo! —--OSO—— Psihologično-metodična utrditev učne slike „Iznajdba knjigotiskarstva." Spisal Gabrijel Majcen. (Dalje.) Začetek in pogoj vsemu učenju je naziranje. Tega načela ne taji od Komenskega in Pestalozzija sem nikdo, ker le nazor slivata predmet, kateri se naj spozna v popolni resničnosti in sicer nasproti besedi in nasproti mišljenju. Kajti beseda in predmet sam, tudi ne podoba predmeta, ampak le njegova namestnica; z besedo samo se za spoznanje ne stori nič; zatoraj ima po starem didaktičnem načelu beseda priti za predmetom. Rekel sem še, da se predmeti tudi mišljenju nasproti le po naziranju shvatajo v popolni bitnosti; kajti nazira se vedno le pozamezno individualno, misli pa pojemno, toraj splošno; istinito pa kot tako in splošno, ampak posamezno in individualno. Splošno je sicer tudi istinito, pa ne kot samostalno bitje, ampak nahaja se v samostalnik bitjih kot teh jedno in vsebina. ') Toraj ima tudi mišljenje naziranju slediti. Naziranje pa je dvojno, zvunanje in notranje. Prvo posredujejo telesni čutje; drugo je ne le naziranje s pomočjo notranjih čutov (zmožnost predstavljati in domišljati), ampak tudi naziranje tega, kar se v notranjem dogaja. Naziranje s pomočjo notranjih čutov je potrebno, ter se notranji duševni dogodki, kakor tudi mnogi pojavi zunanjega gibanja zlasti oni, ki spadajo v zgodovinsko in družinsko življenje, deloma celo ne dado, deloma le zelo nepopolno dado nazirati čutno. Omogoči pa se, ako se posreduje z opisovanjem, orisavanjem, pripovedanjem in ako beseda v duši zadene ob bolj ali manj živa nravna, verska, estetična čustva. Vsled opisavanja, orisavanja ali pripovedanja naj si učenec bolj ali manj jasno podobo dogodka sestavlja in tega predstavlja, ne da bi ga bil zaznaval z zvunanjimi čuti. V to svrho mora jezik biti živ, segajoč v srce, a vendar popolnoma umljiv ter priprost, učenec kakor učitelj se s polno zanimivostjo v stvar vto-pite in nju domišljija se znati dosti spretno kretati. Naziranje notranjih dogodljejev je del samosvesti, v kateri spoznavamo sami sebe in sicer neposredno. Ta izvira neposredno iz duševnih činov, tudi je sama duševen čin, predmet ji je delujoča duša in sicer „kot delujoča". »Delovanje spoznavamo, v delovanji pa tudi deluješ z dušo in sicer neposredno. Zato spoznamo v samosvesti brez kakega sredstva, da je delovanje, da je res istinito delovanje, in zato je to spoznanje trdnejše ko vsako drugo. — — — Zato so modro-slovci v vseh časih imeli to spoznanje samega sebe za najtrdnejše".2) Pa tudi prevelike važnosti je, ker je pogoj pravi omiki in vzgoji samega sebe. Sokrat, s katerim se duh človeški prvokrat obrača na samega sebe kajti pred njim bila je tilozofija po bistvu pač le prirodoslovje, smatra delfski fvdj&i motov ! za jedino nalogo, ki je človeka dostojna; vse drugo vedenje je malovredno in ničevo. Notranje naziranje samega sebe pa sploh, posebno pa otroku, ki ves živi v obdajajočem ga svetu, ni tako lahko; kajti to, kar se dogaja v nas, se naši pozornosti navadno ne vsiljeva tako močno, kakor uno, kar se vrši okoli nas. Vendar učitelj tudi tukaj smoter najgotoveje doseže, ako učencem rajne duševne dogodljeje nazorno in zvesto, kakor jih je opažal v sebi, opisuje. V to svrho ni nič sposobnejše od zgodovine, ako se v njej z zvunanjimi dogodki kažejo tudi notranji duševni dogodljeji, ki so onim temelj, in sicer tako, da se učenec v svoji duši ne čuti le zadetega, ampak da spozna migljaje, po katerih si svojo notranjost ve razlagati in tolmačiti. Kakor se opira naše spoznavanje na zvunanjo čutno naziranje, tako ima spo- ') Tako Aristotel in Schelling, nasprotno Hegel/ ') Dr. France Lampe: »Dušeslovje". Str. 369. znavanje samega sebe svojo oporo v notranjem duševnem naziranji samega sebe. Govoreč o naziranji naše zgodovinske slike imam toraj v mislih notranje naziranje in sicer deloma naziranje s pomočjo predstavljanja in domišljanja, deloma pa naziranje tega, kar se v duši vrši. Kako pridemo do nazorov! Recimo, da slišimo neko pesem prvokrat. Hoteč jo ponavljati, čutimo, da so nam ostali le nekateri deli in sicer taisti, ki so našo pozornost vzbujali najbolje. Prvo shvatanje pesmi bilo je toraj nepopolno, podobno prvemu osnutku. Damo si pesem še jedenkrat zapeti; sedaj smo pozorni najbolje na te dele, ki nam manjkajo, ter je prilikamo k unim, katere vže trdno držimo; na to poskusimo posnemati celoto. Ako se nam posreči, si jo zatrdimo; ako še ne, damo si ali celo, ali le manjkajoče dele še jedenkrat peti, da dostavimo, česar še treba. Ravno tako storimo, ako smo posnemali napačno. Prvemu, nepopolnemu shvatanju sledi toraj dostavljanje oziroma popravljanje in temu drugo popolno shvatanje. Kakor se postopa pri naziranji z zvunanjimi čuti, prav tako pri naziranji z notranjimi. Ako je obsežek nazorov precej obširen, sme se tudi vže tekom prvega ponavljanja dostavljati in popravljati. Poiščimo pa tudi načelo, po katerem si osvojimo obsežek nazorov. Nazori, kateri so vže naši, sprejemajo nove, ter se ž njimi tesno družijo — apercepcija. Sedaj nastane to-Ie prašanje: ali naj tudi takrat, kadar nazore v dušo učenčevo polagamo, označeno pot posnemamo ali ne? Komenski in Pestalozzi pravita, da je treba. Kako bi tudi pouk drugače mogel biti naraven? Daj torej učencu najprej celoto, celoto, ne metodične jednote (podajanje), in naj ti jo ponovi, kakor more (prvo, brž ko ne nepopolno shvatanje); na to naj se dostavlja, kar je izpadlo, oziroma popravlja, kar je bilo napačno; nazori, katere si je učenec osvojil po prvem shvatanji, služijo vže dobro v apercepcijo na novo prihajajočih, vsled česar ti postanejo trpežni ter porabni za daljni učni postopek. Nekateri metodiki to imenujejo vglabljanje; meni za ta opravek ta izraz ne ugaja, zato sem raje rekel „ dostavljanje oziroma popravljanje". Temu le sledi drugo ali popolno shvatanje. Ako je za resnični sprejem nazorov v dušo pričujočnost sorodnih predstav pogoj, potem se pravo shvatanje ne more vršiti. More se, ker smem, kakor sem omenil vže gori (A., I., 6.), vselej vzeti v obravnavo le taka tvarina, katera najde v učenci dovolj sorodnih predstav. Ostal pa sem dolžan za to trditev dokaz. Hočem ga tukaj dodati. Prestavimo se v kako razstavo. Hodimo iz dvorane v dvorano, ter si reči ogledujemo. Katere dvorane nas zanimajo najbolje? V katerih ostanemo najraje in najdalje? Bržkone v taistih, kjer so razpostavljene šolske reči, kjer nahajamo kmetijske pridelke, ali kjer se nam kažejo novo ustrojeni ulji. Kje si pa pogledamo razstavnine le naglo, površno in brez unega zanimanja, pri katerem imamo dobro poznano prijetno čustvo? Recimo, kjer so razstavljeni stroji: turbine, hlaponi, vezilni, rezilni stroji i. dr. Zakaj? O čemur smo prinesli precejšno število predstav se seboj, o čemur jih imamo največ, to nas zanima najbolje; ogledaje si dotične stroke sprehaja nas prijetno čustvo in z lahka si prav pomnožimo svoje znanje. S čimur smo se pa poprej bavili najmanje, o čemur imamo le malo predstav, to nas ne razgreje in pri tem tudi za svoj um ne najdemo koristi; ako se posilimo, da stroje vendar natančneje ogledujemo, in skušamo zasledovati učine raznih delov opažajoč njih delovanje, čutili se bodemo kmalu trudne, to mesto ostavili rekoč: „Mir wird von Alldem so dumm, als gieng mir ein Muhlrad im Kopfe herum". V prvem slučaji smo apercepovali, v drugem ne. Akoravno sem vže pri izbiri tvarine skrbel za to, da se to apercepuje, zadel bi vendar slabo, ako bi pouk pričel s pripovedovanjem zgodovinske slike. Pri učencu, ki se z jedno skupnino predstav ne peča tako intenzivno, kakor odrasli (n. pr. s taisto, ki se nanaša na njegov posel), in pri katerem je volja zlasti čutnim vtisom nasproti še jako slaba, je treba predstave, ki naj služijo v apercep- cijo, navlašč poklicati v zavest. Nam, preden smo pri razstavi stopili v dvorano šolskih raz-stavnin, ni bilo treba v posebej v to odločenem času zbirati vseh sorodnih predstav, ker so nam v dovoljni krepkosti na hip poslušne. Treba pa nam jih je prav tako, kakor otroku. Ker se pri tem opravku v duši nahajajoče se predstave, izmed katerih pa se prav zavedamo vsakrat le jedne, ločijo v te, ki prihajajajo z zavest, t. j. katerih se poslužujemo, in v une, ki so taČas v miru ne v zavesti, imenovala sta ga Herbart in Ziller analizo. Ker se po njem učenec za vsprejem nove učne tvarine pripravlja, smemo ga tudi imenovati pripravljanje. Dosedaj sem o predstavah govoril blizu le tako, kakor da bi bile kot take neprenehoma v duši, liki v kaki omari in menjaje se iz svoje moči le začasno prihajale v zavest. To mnenje zastopata Herbart in Beneke; izmed dušeslovcev novejše dobe, ki svoje trditve opirajo posebno na fizijologijo, pa ga ne priznava nobeden. Najstroži nasprotnik v tej točki njima je Ulrici, vendar so v bistvu vsi složni. Ker se ne pridružujem Herbart-Beneku in bi tudi tovariše svoje rad opozoril na verjetniše može, postavim semkaj dotični pasus iz knjige, katero (zlasti prvi del) v uk toplo priporočam. Prispodob, ki se ujemajo le z razlago v Herbart-ovem zmislu, posluževal sem se doslej v to, da me čitatelji, katerim se je na šolskih klopeh predavalo z redkimi izjemami izključljivo po tem-le dušeslovcu, laglje ume. Omenjena knjiga je „Lehrbuch der Padagogik von Dr. W. Ostermann und L. Wegener II. Bd. Oldenburg 3 fl. 90 kr." V prvem zvezku piše prvoimenovani (ker je dušeslovje spisal on sam) na strani 106. tako-le: „Ker se morejo predstave, ki so izginile iz zavesti, vsegdar opetovati, reče se navadno, da predstave v duši ostanejo, kar se pa sme smatrati le kot prispodoba, kakor rečemo prispodobno tudi o glasu, da je v struni. Liki glas eksistuje le takrat, kadar se struna trese, ne pa takrat, kadar je struna na miru, prav tako eksistujejo tudi predstave istinito le takrat, kadar se jih zavedamo. Kako hitro pa iz zavesti izginejo, tudi nehajo biti predstave. Brezdvonmo je treba, da od vsebine prejšnjih predstav (ali občutov) v duši zaostanejo vtisi, ker bi drugače reprodukcija ne bila možna prav tako, kakor daja struna zopet isli glas le takrat, ako ostanejo pogoji isti. Kakoršni so uni duševni vtisi, pa ne moremo vedeti, ker se jih ne zavedamo. Zatorej se reprodukcija predstav ne more smatrati kot njih vrnitev, kajti predstave kot take več ne eksistujejo, ako niso v zavesti; ampak reprodukcija more biti le to, kar beseda prav za prav pomeni, namreč, da duša predstave zopet poraja, proizvaja, nareja". Izmed predstav, ki se nahajajo v pripravi (I., 1.), ni nobedna nova, pač pa se vsaka nanaša na novo tvarino. Vendar bi učencu bilo mogoče, še celo kopo sorodnih proizvesti, n. pr. o dobrih in slabih knjigah, o knjižnicah, o knjigotrštvu itd., toda izmed vseh poklical sem v zavest le nekatere in sicer določene, določene po natančnem preudarjanji. Spomnil sem učence na soroden dogodek, iznajbo smodnika; v dragem slučaji bo je zopet treba prestaviti v dobo in v okolščine, v katerih se dogodek vrši. Pri tem učitelj nima hoditi po stranskih potih, pa tudi paziti mu je zelo, da na-nje ne zagazi, marveč neprestano naj smoter ima pred očmi, ter jemlje v rabo stare tvarine le to in toliko, da je apercepcija živahna. Pozval sem tudi učence, da o knjigotiskarstvu povedo, kar jim je znano, ker na tak način najgotoveje izvem, kar jim more služiti v apercepeijo in kar je še le treba apercepovati. To proizvajanje predstav nima se vršiti v smislu navadnega ponavljanja, pri katerem si je samo svrha, ampak z ozirom na smoter; njih uredba in porazdelitev v skupine bode sedaj drugačna. (Dalje sledi.) Prirodopisni pouk v jednorazrednicah. (Pišeta ravnatelj Henrik Schreiner in prof. J. Koprivnik.) (Dalje.) Točka h. Primerjanje pašnika s travnikom. Kje se nahajajo pašniki, R? Za njivami, pred gozdi .... Kje se nahajajo travniki, L? Ob potokih, rekah . . . Kakšna so tla po pašnikih. V? Ravna, pobočna, strma. Kakšna so po travnikih, L? Tudi ravna, pobočna ali strma. Kakšna je zemlja po pašnikih, A? Navadno suha in roda. Kakšna je po travnikih, C? Mokrotna, vlažna, močvirna, črnikasta, rodovitna. S katerimi napravami se dado mnogi travniki zamakati, K? S travniškimi vodovodi. Kako se močvirni izsuševajo, D? Da se voda odvodi. Kje pa ni privodov in odvodov za vodo, J? Po pašnikih. Kaj rase po pašnikih, P? Trava..... grmovje, robidje. Kaj rase po travnikih, N? Le trava, detelja . . . , robidja in grmovja po travnikih ni. Kako gojimo travnike, S? Privajamo in odvajamo vodo, jih ograbljamo, razgrabljamo krtovine, jih tudi gnojimo. Katere živali žive po pašnikih, S? Krt, jež..... Katere po travnikih, S? Tudi iste. Katera opravila ima človek na pašniku, N? Ga snaži in pase živino. Katera opravila ima na travniku, D? Ga snaži, razgrablja krtovine, privaja in odvaja vodo, kosi .... v jeseni pase živino. Kako koristi človeku pašnik, E? Daje živini pašo (hrano) po leti. Kako mu koristi travnik, G? _ Daje seno, otavo, otavič, v jeseni pašo. Ponovitev vsega. Ponovitev pašnika, ponovitev travnika. Driagi oddelek. 2. tečaj (3. šolsko leto.) A. Pregledna tvarina. Jesen. Z i im. a. Tedni oktober november december januvar februvar 1. I. Vinograd. a) Kje se nahajajo vinogradi, b) Kako leže, o) Kakšno zemljo (prst) imajo. j) Kaj še rase po vinogradu, od-nošaji med trsom in temi rastlinami. II. Vas, trg, mesto. a) Kmetija, Popis goveda. b) Vas. S čim se pečajo vaščanje. c) Trg. S šim se pečajo tržanje. 2. dj Katere dele razločujemo pri vinogradu, e) Naprave, ki vinograd varujejo , da ga ploha ne poškoduje. k) Kako se vinograd obdeluje. Popis ovce in koze (prežve-kalke). Obravnava kokoši. Obravnava obrtnij in obrtnikov. 3. /J S čim je vinograd zasajen, gj Deli trsa sploh. 1) Kako se trs razvija. Popis konja. Obravnava purana in doma-mačega goloba. Popis psa in mačke. 4. h) Deli obrezanega trsa, i) Kako se trs od-gojuje. m) Sovražniki in bolezni trsa. Popis prešiča (domača živina). Obravnava gosi, race (domača perutnina). d) Mesto. S čim se pečajo meščanje, Kuhinjska sol. i 2? o m. 1 a