Slovenski
GLASNIK
Lepoznansko-podučen list.
Odgovorni vrednik in izdajatelj: Anton Janežič.
St. 4.
V Celovcu 1. aprila 1863.
IX. zv.
8estri Zora in 8olnca.
(Zložu M. Kr.)
Prvi del.
Kaj opravkov ima danes Dvorski in drhal njegova! Da jih pol ne premaguje j Slug domačih urna roka,
Da je bilo iz sosestva Jih privzeti silna noja, Kajti v kratkem času bode Don Almirova poroka.
f <
Vrnil se je đon Almiro Vendar z viteškega pota, Sledba čudozgod držala Qa je dokaj let od doma.
Hodil je po vseh deželah Od naroda do naroda, Dvor, kjer njega bi ne bilo, Našel, mislim, bi se komaj.
Sel je v najodročne kraje. Če je zvala čudozgoda, Znana po vlastitih skušnjah Bila mu je vsa Evropa. Glasnik IX.
Pred oci so mu stopile Lepe gospodične stokrat, Al srce se ni mu vnelo, Duša mu ostala prosta.
Dokler da ga ni prinesla Sreča, zgododelka občna,
V neki grad tam na Slovenskem, K ljudstvu tujega mu golča,
V gradu tem v najlepšem cvetu Cvela je prelepa voza,
Ki po navestnici dneva Zvala ni zastonj se Zora.
Vitez ni umel Slovenke, Gospodična ne Španjolca, Toda Amor tolmačitelj Je ljubečega vesoljstva.
Šla je iz Slovenske zemlje, Da postane Španjska dona, Spremljevale so jo želje In vošila vsega roda. —¦
7
98
Sto svetilnikov razsvitlja Sobe krasnega poslopja, Po sobanah nočna tmina Premenila se je v poldan.
In k' od luči ne bi bila Premenila v dan se noč ta, Premenila bi jo bila Vsaka dona in senjora,
Ker lepota vsa na glasu, Kar imk je Španijolska, Zbrala se je k đon Almiru, Da mu svatbi bo nazoča.
Ne đa bo nazoča svatbi, Vse iz druzega le vzroka: Radovednost jih je zbrala, Kakšna pač je đona Zora;
Kakšna neki je ta tujka. Ki od nje lepote polna Je postala vsa dežela, Tak palača kakor koča.
Gori v gradu se razlega ^ ^ Glasna in vesela godba, Poje pavka in trobenta, Da gluši vse iz okroga.
Prišel je trenutek tisti, Kteri radovednost mnoštva Bo nasitil in spokojil: V sobo stopi krasna Zora.
Da zavzetje bi opisal,  ¦ Ki nastalo je od vstopa, Le pomisliti ni treba. Za vsak trud bi bilo škoda.
Eden glas je šel po družbi: „Ona je lepote krona! Take nima cela zemlja. Pa nik&r le Španijolska!"
Na ušesa je šeptala Resolutno doni dona: Sestre, vse smo potemnile O prihodu tega solnca.
Moških hvala je pravična, Pa jej ni ne ena sprotna. Tak je sila te krasote Krepka, jaka ter mogočna!
Dona Zora, đona Zora! Al ne bo ti kvar in škoda Prikalivši prizorćla "   "
Iz prehvale tega dnova?
Don Almiro, don Almiro, Al bo dosti ta poroka, Da te sla po čudozgodah Z novega ne zvabi z doma?
Bežite hudobne misli, B6ži sumnja, zlobe polna, Don Almirova ljubezen Je prečista in prevroča.
Neb6 je jasno, zrak je čist, i Oblaku je prešla, zavist, '-I
Da solnčice bi kril očem. Ki vsem pozemeljskim stvarem, Ki sveti zverim in ljudem.
Raduje se človeški rod. Nature vstvarjene gospod. Ljudem grž srce na razšir. Iz srca vre jim petja vir. In petje znani dušni mir.
Na radost jim je dneva kras, Pa veselijo se na glas, v
Zakaj vremena kras al stud Moč ima do človeka tuđ. Dr je krotÄk al đivj.e hud.
99
Prišel je đan oblačen, grđ, Na čelo vreže ral ti mrđ, Ki bil si včeraj vedrih lic In čela brez sledu meglic, Pritiska dnes te toge žrd.
Obrnil se je piš črez noč, Odvzel je jugu sever moč. Postal na nebu gospodar Je z nova solnca svetli žar, Čemernost tebi več ni mar.
Preščl je z neba sever črn, Izdrt iz srca ti je trn, Povrnil se je blisk v očeh, Povrnil ustom prejšnji smeh, Imel bi žalost kar za greh.
Na stran si vrgel jok in stok, »ni ö*"^ Veselo gre ti vse spod rok ^<i ßß « In teče spešno kakor blisk, f W ^»0 Kar bilo včeraj vzrok je stisk, i*
Jok zmenil si na vrisk in pisk.      f> '
Pa si ves^l, in sam ne veš, ^-r^firt^ ???? je prišlo, jež al peš, '
Od kod je prišlo, s kterih stran, t* Zak&j je p!-i?lo, da ta dan »L ^ o Od vsega bivaš radovän.        ,?1????
Da se je t4k dan zemlji dal,       ''^^?
Vesela tudi je žival,
Kateri je vseskrbni Bog
Planeta zemeljskega krog
Za stan tla, vodo, zrak odbral.       « *
Pa tudi vsak planetov ud
Brez kril, brez nog in brez plaviit.
Je dneva krasnega vesžl;
Le enemu veselja čut
Od dneva tega ni se vnel.
To je mladenič čvrst in jak, V najlepši dobi krepkih let, Da mu je malokdo en&k; Na licih mu na šir razpet Precvita zdravje, vćnjav cvet.
Telesne mu postave rast ?-^??? Lepoti moški dela čast, Ko jel je raven in ten&k, Pa zraven močen in krep4k Ko v gozdu med drevesi hrast.
Kaj mu je danes sreče tat?    H. ' Zamoril radost kakšen strup?   ^ Al ga prevaril je kak Tip, Ki zbežal mu je izpred vrat. Ko jih je htel odpreti dat'?
Globoko v misli zatopljčn Pobeša glavo vse na niz, Na zemljo vpira gled skaljen, ^ * Pa le ne vidi, kar je bliz;     ^ ' Pač hud ga mora grizti griz. ^
Sedaj je vstavil hojo nog,      ^ Z očmi strmi v potoka tek, Potoka tek hiti skoz log Vesel mem olš in vrb in smrek, Zastonj, v njem danes spi odjžk.
Potočni ljubosumni val Veselja sluhu ni dajal. Ne pazi danes sklen očia Na valov mičnogibčni ples. Obrne se od vode kmal.
Koraci dalje v si zaprt, Al dc4leč ga ne nese hod. Ko bi maj&l pod njim se pod. Postane, sede dol na prt. Po tleh zeleno razprostrt.
Sedi nemično tu na tleh, Ko bi prestal mu sklepov gib. Med tem ko v žilah kri na speh Mu teče, da v minutah dveh Naštel bi tisoč krvnih bih.
Zavrč mu srce in iz ust Mu prikipi zavreto v njem, In od čeljusti mu čeljust Prizdigne sožnju na izpust, Ki bež' in brž prostost si vzem', 7*
100
Globoki srca je komun Z besedami plitviti jel, Pocasu v roke gosli vzel, Izvabil z lokom glas iz strun, In to-le pesemco zapel :
Junak je šel na goro stat, : „ Da vidi spodaj beli grad.
„Meglica v dolu, bžži stran, Da se bo videlo na plan;
Vetriček, spuhaj megli čađ, Da se bo videl beli grad;    '
Da se bo vid'la grajska hči, Ki jej pod solncem lepše ni;
Da vidim lepo grajsko hčer. Ki ljubi mene brez primdr."
Popuhne veter, močen dih. Meglo spodi na prvi pih.
Meglica zbegla je na stran, ^ j Da se je videlo na plan.
? \
Vetriček spuha megli čad.
Da se je videl beli grad;    ^ .
Da se je vid'la ljubica, Ko je kus'v&la druzega,
Umolkne, gosli d^ na stran, Povzame, k nebu pošlje zdih. Za vse okoli njega tih. Le njemu zdi se tak glasan, Ko grom iz ust kanonu zgnan.
Zakaj je zdihnil tak na moč? Zakaj je vprl očesni sklen Na griča tega le greben? Al ta pogled, tak čudno zroč, Le kratko bil je holmu plen.
O grič, o holm! vrhunec tvoj Je tisti bil, ki šel je na-nj Junak, napolnjen sladkih sanj, Ki mislil le ni, kakšnih noj Število vrh ta vlil bo va-nj.
In ta junak je sam on bil. Zapel je lastno pripovest. Zapel je bol, ki ga moril In vzel mu srce je v posest, Sodnig s početka trdno zvest.
Dä, v onem belem gradu tam Je sjala Zora, kras deklžt. Ko kras cvetlic je rožni cvet; Veril od nje ga j' mnog oznkm, Da meri na-nj in ne drugam.
Zaljubil se je v4-njo ves,       ; o In mislil nikdar ni na kes;    ? Zakaj bi bil se pač keskl, Čemu bi pač mu bilo žal, Saj nezvestobe ni poznal?     «i
Zakaj imel si v njo tak up? ^ i Pa ne bi pokoril se zdaj, Imel bi v srcu mir in raj, Kar vrgel si od sebe v kraj,  t In dal si tako dober kup.      ,'uv
O gr&javec, kje ti je um?     'h--.
Al ni te take graje sram?
Kaj sebe nisi grajal sam,       »j^
Ko te je gonil svetni hrum
V samoto, v loge in k vodam?
Hudobno srce ti im&š, ???? hudobno da kipi. Da zlosti kriti še ne znaš: Kaj si trpel od njega ti. Da z bodci mira mu ne das?
Odgovor daj, čemu molčiš?
Kaj jezik za zobmi držiš?
Al se resnice tak bojiš?
O dä dä! za resnice sluh       u«
Obrekavec je topouh.
Zaljubil se je v grajsko hčer, Grajščak ni stavil mu zavžr. Saj bil je korenjak on čvrst, Ki strašil ni se Turških vrst, Le mel jih je ko lemež prst.
101
Junaštvo to je cenil Bec,
Pa ga je dvignil v plemski stan,
Opasal viteštva mu mec,
Za last mu dal posestev več
In grad in pa podložnih dlan.
Razširjen bil je glas njeg6v,     * In slavo hrabrih moških del Hvaležen mu je narod pel, Ker v boju ni poznal strahov. Pa mu junak veljM je cel.
In bil je eden izmed njih,
Izmčd gradžm podvrženih.
Ki pa mu dal je Turški boj,
Zdivjanih Turkov divji roj
In sreče in stanu preströj.       «;
Ko roj čebćl iz sebe ul        ä'i i O polni paši bi izsul, ???? j' iz Bosne paša drl, In na Slovensko stran prirjul    i Na neštevilno tisoč grl.
Brez mnogo stavljenih zaprek Je šel plenć, netd, ????,       s In vzrokovžje stok in vek,     ? Nikoli slišano gorjž, ?1
Da obupujejo ljudj5.       ^
In šel je kakor D&vor drz, In ljut ko sam peklenski bes, In kakor silna burja brz. Da se ni vnet' utegnil les Po girah za zloznamni kres.
In prišel je do krajev teh, Kjer stal je lepe Zore grad, Tako na brž, tak6 na speh, In nemogoč je bil pob%; Obsul je grad od spred in zađ.
Tu bil je vsak upor zastonj, Ker kamor le je segel vid, Zazrl je tmo le mul in konj, In prah in blisk jim spod kopit Ves kraj s sovražnikom pokrit.
Premaga grad nanagli strah,
Znad vrat je snet rodbinski grb,
Potegnjen s turna križ na mah,
Oskruniti ga, streti v prah,
Turčinu je najprva skrb. .>T
Kdor diše v gradu, vsak je rob,
In čuti strast sovražnic zlob,
Grajščak in milostna gospfi,
Med sožnje deta sta oba,
Turčin razločka ne pozni. j/
Da s' odpočijejo, dva dni Počitka paša napov^. Pa se podreti grad ne sme, Ker sam on va-nj počivat gre; Polmesec z grada zablešči.
Al polomescu mesto tu Odločeno je kratek čas, Le dva dni tam je biti mu, Potem se sneme, zidi, z vas, In vam ne bode več sledu.
GorjÄ ga vam ods6jenim. Kadil iz vas se kmal bo dim, Kar vas ne bode ognju rop, Razsuje vas zbesnelcev trop, Al hote kljubovali jim?
Odsodil je tak6 Turčin, Da grad razspž na kup zvalin; ???? je pa odsodil Bog? Al bo preprečil grozni čin, Al pa ???? še več nadlog?
Odsodil Bog je vse drugač, Črez dva dni grad ne bo pep41, Pa tudi Turek ne ves^l, Prejenjal bo kristjanom plač. Pa se Turčinu bo začel.
Obudil že se je rešnik. In ta rešnik je narod sam, Ki zbegal ga je v goro krik. Zaveda se iz prvih mam, Pa ga plasljlvosti ?? sram*
102
Ohrabril jim je vpali duh %?,
Jetnikov revnih grozni stan, im
Ki gine jim svobode dan. «*f
To vpije, to kriči na sluh, ; ?
To seka srcu tisoč ran. »( t,
In kar poskrito v prsih tli, ?*? Mladenič v pldmen živ zbudi, Navdahnjen stopi v moških krog, Pa jim tak živo govori. Ko bi z megla, govoril Bog.
In če je kdo še v dvomu bil In se odločiti ni znal
Od noternjih nasprotnih sil, !?),„?
Iz prsi mu je dvom pregnal, o m
Ko je besede tak zavil: ?- ^)^
Kaj si pomišljaš ti, jun4k. Ki ti je drago vjel so vrag? Ljubezni pičle to je znak. Da se umičeš tako plah; Oj kako malo si krepak!
Kaj si pomišljamo, ki nam Turčin odžene v svojo last; Otroke 6čam, materam. Sestrice bratom, pa jih tam Poturči Muhamedu v čast?
Al si pomišljamo zato, Da deca vzeta nam iz hiž Med Turki zatajijo križ? Ti s sibo jih zato ženo, P« gveto vero ?? »sfy^n
Al hočeš, oče, dati hčer, Da v harem jo Turčin zapre In ž njo rodi nevernike? Trpiš li, da za deda te Stori unukom krivih ver?i v-
Al hočeš, oče, da ti sin, Al hočeš, brate, da ti brat Odkrsti se in bo Turčin, In ko odrase, da takrat Morit bo hodil si svojät?
Iz prsi vsim pregnan je dvoj In enoglasno sklenjen boj,     lir Nocćj napasti Turkov roj,       ? Da bo sovražnik al zatrt. Al zmaga njim al slavna smrt.
Mladenič je za vodja zbran, Pokornost so prisegli mu,      sq Dokler ne bode boj končan     si In Turek iz dežele zgnan, In tamkaj smrt in zmaga tu. frv
Ko najsladkeje Turki spe. Zbudi se z&-nje joj, gorjž. Napadeni so, in ko dan Od vzhoda pride pripeljan. Na vse strani je Turek zgnan^yj
Dosežen glavni je namen, Jetnik je vsak oslobojen. Tri tisoč strtih je verig Trem tisočem je odvaljen      ^ Od srca kamen težkih brig.
Ko pride jutra svetli zor. Jetniki so v zavetji g6r. In strnjeni v pobožen kor Zahvalne psalme pojejo, Da prišli spet med svoje so.
Al z dnevom mine Turke strah, Ko vidijo kak mala pest Kristjanov zmela jih je v prah, In paši, ki je abežal plsJi, Fočasu vxuöjäQ SAYCst*
Kaj si pomišljaš, ki si mož In Turek ti je ženo vjel? Al si odločil brž ne boš, Ne boš orožja v roke vzel In si najdražo last otel?
Kaj si pomišljaš dolgo, sin, K' očeta v sćžnosti imaš s« Al si odločiti ne znaš Za slaven in ti dolžen čin? Al plaši, straši te Turčin?
103
On znova vojno spravlja skup, V preroka stavi ves svoj up, Da zmaga, stere ta tropič, Ki vodi prosti ga kmetic, Al up se mu razpade v nič.
Nastane vpitje, glasen hrup, Ki vlije paši v srce strup, Napadeni so za hrbtom. Začuje se kanonov grom. In mečev žvenk in sulic lom. ?
To je deželni poglavar, :9m ??^
Ki mu je prid dežele mar, ^ 0»*«
Pa je ko z neba božji sel »t'!*^ '
Na pomoč z vitezi prišM, '
In je zatrl za naše kvar. i
Opravek g6tov večidel      ' '
Je našel že od kmečkih rok.
Ni težek bil več s Turki pok.
Ker komaj da se boj je vnel,  *^ (stq*
Sovräg je že bežati jel.      . ><^«i'Ä«'
Utekel živ je malokdo, Vse druge je posekal meč, V deželi ni ga Turka več, Jetniki na svoj dom gred6 In slavo hrabrih del poj6.
Mladenča vrlega slavi
Pa vsak, kdor diše in živi,
Sam poglavar tak govori:
Za hrabrost tako zve naj car! —
In car poslal je plemstvo v dar.
Al kaj mu bilo je nagib Za tak junaško slaven čin? Srce brez madežev in hib K' im4 za bližnje tudi trip Imel je podplaninski sin.
Tedaj človečnost najpoprćđ.
Za njo sledi ljubezen koj
Ki gnale sta ga drzno v boj. '
Za lepo Zoro bil je vnet,
In ta ???? mu bil je vzet.
In lastnorok je ta zaklad      s Izsred sovragov tud otžl. In zdaj, ko plemstvo je prejÄl Grajščak bi tudi ga ves^l Pozdravil kakor zeta rad.
Dozdaj prer&dostnih oči Mladenča nič kaj gledal ni,  ä Ker bil podložen mu 'je kmet,' In kmet še dandanašnje dni Grajščaku ni povoljen zet.
In ko ne bil bi plemenit Po vrli hrabrosti postal,   '^'^"^^ Ne bilo bi mladenču v prid. Da je sovražnika razgnkl In je grajščak — grajščak ostal
Al zdaj, ko je im^ dobil, Je čislan bil in cenjen gost, Gospžj in pa gospodu mil,      ^ In dala sta pristop mu prost, ** In spoštovanja zukm obil.     M
In on je rabil ta dopust. In hodil v grad vesžl in rad In zmir in zmir gostejekrat. Da vidi dragi svoj zaklad, In sliši govor sladkih ust.
In Zora je vse bolj ko kdaj Prijazna in zgovorna zdaj. In smeja se in šali ž njim. In dela mu z vedenjem tim "Visokih upov marsikaj.
In lepša je od dne do dne In ljuba vsak dan bolj in bolj. Da se navžiti je src^, Da se nagledati dovolj ??? ne more in ne vž.
Da njega ljubi, djal bi vsak, Verjel je tudi sam junak, Ker se mu nje vedenje zdi, Da ona tudi za-nj gori, Al rekla ?? nikoU ui*
104
Verjel je tuđi oče njen, Ker željam vsak verjeme rađ, ^?? Al tć spreströ premnogokrat   ,i| Črez gleđ preprogo traičnih mren. Da nam postane viđ meglćn.
In tak postal meglen je viđ Mladeniču z očetom vred. Obema pa zbistri poglčd Španjolca tistega priščt, K' je hodil čudozgod lovit.
Lovit je hodil čudnih zgod,   ^ In čudno zgodo tu je vjel,    ^ Prelepo Zoro s sabo vzel,      , Razpodil dvema polno zmot, A sebi vstavil blodnje pot.
Zakaj grajščak ni nič ovžr Najdzil zvezi z vitezom In dal mu je tak naglo hčer; Al je postal na duhu hrom. Da ga trpinčil nič ni dvom?
In če mu jo ohromel duh. Kaj pač je ohronienju vzrok, Da je za srečo hčere gluh? Al to, da ga je klopouh Premotil v željah sam otrok?
Le lehko; nisem fizjolog, Pa vam povedati ne vem, A noternjost pozna le Bog, Laži pa praviti ne smem. In hypothesovat ne grem.
Poreče kdo: imel je prav,      9 Da hčere ni mladenču dal, Ker tako pravi razum zdrav: Nesličnost je razdora kal. In klas po cvetji kmal snetj&v.
Al kako to trditi smeš, Da ni za njo omikan bil? Od kod to tako dobro veš? Od mene nimaš sporočil, Kako se doh mu je gojil.
Pa kaj porečeš, če velim, Da bil je tako on zre\kn, Ko žlahnikov tačas nobfen, Če ravno vir ti zamolčim. Od kodar bival je učen.
To vem, da mi odgovor daš:
Neveren sem ti v tem Tom&ž.
Al ti verjemi ali ne.
Na vero siliti ne gre,
In jaz le pravim: taka je.
Očetu res ni bilo všeč. Da mu je hči na tuje šla. Al kaj je hotel druzega? Kako zravnati spolzlo reč, Da bi končala se brez zla?
Pa si je tako mislil mož: v Najpdmetniše storil boš, Ce hčeri prosto voljo daš, Poprej pa svet' ki ga im&š. In za najboljšega spoznaš.
Pa jej je rekel ino djal: Ko jaz bi ti bil, jaz bi zbral Domačega si za mož4. Vendar ne silim ti src&,' Naj se po željah mi ravna.
Jaz mislil sem, da mi bo zet Naš sosed, ki je lep in vrl. Ki stavi vse ga za izgled. Ki nam pogubo je zatrl, In ti si misli mu predmfet.
Odgovori mu lepa hči? Nik4r o tem govoril ni. Iz mojih tudi besedi Povzeti tega le ni smel Da j' up, dobiti me, imel.
Imela sem ga rađa res. In on mi je najdraži bil Ter mi ostane vedno mil; Al se bojim, zakonska vea I^aBola ? med naju jest.
105
Ko bil ostal bi reven kmet Edino on vaš bil bi zet In bil najvredniši bi vas, Ker sem trudila se ves čas. Da prav omikam ga za nas.
Al zdaj, ko je tak imenit Postal, da je povsod češččn. Zatrt je sklep moj in zmenjčn. On z& me je za zmir zgubljen, Al duši vekomaj čestit.
Čemd je priti moglo to,
Da on postal }e nam resnfk?
Zakaj ni mogel drugih kdo
Storiti tega pač tak6.
Kar je dovršil — moj malik ?
???? je rekla, in nje mož Postil je tisti Spanijol. — Junak pa se je v srce ^bol In zvedel, da na svetu rož Brez trnja ni nikjer nikol'.
Pustimo ga, naj mu Bici Ozdravi čas, ker čas gor ji    ' Ozdravljati najbolje v^. In mi pa pojmo s Kranjskega V deželo kralja Španjskega.
Husarji na Polici.
(Spisal Fr. Erjavec.)
(Dalje.)
V gradu so od dne do dije pričakovali grajščaka, pa ga le ni bilo. Lajtnant je bil le malo doma, ker ni našel zabave po svoji volji. Zjutraj je hodeval na lov, popoldne je pa rad jahal poldrugo uro daleč do velike ceste, kjer so v veliki krčmi „pod gabrom" stanovali drugi husarski oficirji, njegovi prijatli. Časih je po cela dva dni ostajal pri njih. Če je bil doma, jezil se je nad svojim služabnikom ali je pa pretepaval svoja dva psa. Ritmajster se je pa navadno doma držal. Po celi dopoldan je bil na vrtu in ni se bal, da bi bil zgubil svoje časti, ako je časih prijel za rezalnik, ali če je z lastno roko presajal cvetlice. Gospo je to neznano veselilo, ker je bila sama velika pri-jallica rožam in cvetju. Popoldne je šel navadno doU v vas, je po-praševal svoje ljudi, kako so zadovoljni in tudi kmete, kako shajajo s husarji in bil je prav zadovoljen, ker ni slišal od nobene strani pritožb; potem pa se je do večerje rad sprehajal z mladim vaht-majstrom. Po večerji je kaj bral, ali pa je igral šah z gospo. Tako je šel dan za dnevom.
Gospej se je Mokosinyi od dne do dne bolj priljubil. Spoznala |e, da ni tak, kakoršue si je ona sploh mislila vojake. Večkrat ga
106
je dopadljivo iz okna gledala, kako je hodi! od gredice do gredice, od ene rože do druge: tuje odrezal nepotrebno mladiko, tu je skrbno privezal slabo steblice h kolcu in ce je še zraven pomislila na njegovo uljudno obnašanje in njegov prijazni govor, morala je priznati, da je rilmajster eden najljubeznjiviših ljudi, kar jih je poznala. Večkrat je prosila v svojem srcu ritmajstra za odpuščanje, da ga je tako nemilo obsodila. Zdaj ji je bilo skoraj žal, da je svoji hčeri poslala v Jesenovec; zdelo se ji je, da se ji ni treba zavoljo teh dveh gostov bati za hčeri, ne eden ne drugi se ji ni zdel nevaren. Lajtnant ji je bil preveč neumen in zarobljen, a ritraajster se ji je zdel pre-moder za kako mladenško lahkoumnost. Brez premislika bi bila poklicala hčeri spet domu ali rada bi se bila posvetovala tudi z možem, kterega je vsaki dan željno pričakovala.
Samo nekaj gospej ni šlo v glavo, samo nekaj se ji je na rit-majstru zdelo čudno, česar si ni mOgla razjasniti. Kar je bil v gradu, še nikoli ni šel v cerkev, in vendar je bil tako dober človek, kakor si ga je le misliti mogla. Prvo nedeljo, ko se je sama peljala v cerkev, ponudila mu je mesto v svoji kočiji; on se ji je sicer z lepimi besedami zahvalil, ali ponudbo je odločno odbil. To je gospo nekoliko vznemirjalo in to jo je tudi zadrževalo, da ni mogla ž njim govoriti tako odkritosrčno, kot bi bila morebiti sama želela. Večkrat je napeljala govor na verske reči, ali on se je vedno umikal in je kmalo govorico zasukal na druge stvari. Nekega večera je že precej pozno še sama sedela in pisala pismo hčeram v Jesenovec, kar priropoče voz na dvorišče, kmalo razloči možev glas in težek kamen se ji je odvalil od srca.
Možina — to je bilo grajščakovo ime — je bil star že blizo 60 let ali vendar, kakor se reče, še v najlepših letih. Sicer ni bil posebno izobražen, ali imel je mnn« o zdravega razuma. Svojih misli ni ravno znal zavijati v lepe besede, ali kar je mislil, to je govoril. Zraven je bil blažega značaja, vesele narave, svoji ženi je bil dober in zvest mož, svojima hčerama dober oče in v celi okolici eden najboljih gospodarjev. Svoji hčeri je presrčno ljubil, posebno pa mu je na srce prirasla mlajša Berta. Dopadla se mu je njena otroška odkritosrčnost in neprisiljena živahnost, ona je bila njegova ljubljenka. On sicer ni mislil, da je dobro, ako se človek, posebno v mladosti, odtegne društvu, ali vendar mu je bilo všeč, da je skrbna žena poslala hčeri v Jesenovec. Ko mu je pa žena opisala gosta in ko se je prvi dan sam ž njima spoznal, brž je vidil, da ?? bila mati preveč strašljiva in že drugi dan se je sam odpeljal v Jesenovec po hčeri. S kacim veseljem ste sprejele hčeri rešitelja iz Jesenovske ječe! Berta se kar ni mogla odtrgati od očetovega vratu in Možina je spet na novo oživel, ko je imel spet pri sebi Berto in ji spet gledal v njene lepe modre oči.
Kako veselo je tolklo gospodičnama srce, ko so se popoldne pripeljali na Polico! ^Berta se je ozirala na vse strani, kje se bo po-
107
kazala kaka uniforma in Julija je pričakovala, da ju pozdravi kak ogerski grof in da ji pomaga iz kočije. Ali razun lajtnantovega služabnika, ki je na klopi pred gradom dremal in se za-nje še zmenil ni, ni je bilo viditi soidaške kape. Ker ni bilo ne tenkega lajlnanta, ne ogerskega magnata, bila je kočijaževa roka dobra, da njima je pomagala stopiti iz voza. In res oficirjev ni ?1? doma, lajtnant je bil spet pod gabrom v veselem društvu med svojimi prijatli, ritmajster je bil pa v vasi. Obema gospodičnama je upjadlo srce. Berta je zamerila lajtnantu, ki bi vendar lehko vedil, da one danes pridete, pa gre v krčmo med svoje pajdaše, ki jih vidi vsaki dan. Julija pa ni mogla razumeti, kako more iti ritmajster v vas ravno zdaj, ko se ona pripelje.   Obe sta na tihem napovedali oficirjema vojsko.
Po mali južini gredo vsi na vrt. Mati je z veliko pohvalo govorila o ritmajstru; z veseljem pripoveduje, kako veselje ima ritmajster do cvetlic in kako lepo je vredil vrt. Tudi Berti se je vrt zdaj veliko bolj dopadel, Juliji pa ni šlo v glavo, kako bi se ritmajster plemenitega rodu mogel pečati z vrtnarijo in izneverilo se ji je zadnje upanje na ritmajstra.
„AU kje je moje rožno drevesce? kdo se je predrznil ga izru-vati?" vzklikne Berta nevoljno in kaže na prazno mesto v gredici. To drevesce ji je namreč oče zasadil na njen rojstni dan.
„Ne zamerite, lepa gospodična! jaz sem se predrznil ga presaditi", začuje se za njimi prijeten glas. „Drevce je bilo žlahnega plemena, pa je bolehalo, ker je imelo malo solnca. Torej sem se predrznil ga presaditi na najlepše mesto v vrtu, kjer ga obseva solnce od jutra do večera in prosim, gospodična, le poglejte, kako veselo raste, kako bogato cvete, da ga je milina gledati."
Gospa predstavi hčeri ritmajstru Mokosinyiu. Berta je vsa zmö-čena in od sramote ne ve, kam bi pogledala. Ritmajster je slišal njene besede, ki jih je izgovorila v prvi nevolji in zdaj jo je tako osramotil, ona sama bi ne bila tako skrbela za svoje drevesce.
„Odpustite mi, gospod ritmajster, mojo naglost!" prosi Berta in povzdigne čarobno oko do ritmajstra, ki ves osupnjen gleda v živo podobo, ktero je tolikrat občudoval v sliki in ki se mu je tako globoko vtisnila v srce.
Zdaj prižvižga na vrt lajtnant s korobačem v roci, in ko zagleda gospodičini, predstavi se njima. Celo društvo se sprehaja po vrtu do mraka, potem gredo v salon. Julija se vsede h klavirju in igra odlomek iz „Rigoletto" in potem zapoje tudi eno Schubertovo pesem. Večkrat sem že slišal hvaliti Vaše narodne pesme", spregovori ritmajster, ko je nehala Julija peti, ,a iz Vaših ust bi še vse lepše donele, jaz sem poseben prijatel narodnih pesem."
Julija se lahko prikloni. „To Vam bo znabiti mtgla Berta bolje ustreči.'* iBerta je bila prec pripravljena in je zapela nekoliko naših pesmic, ki, če tudi znabiti nimajo umetno isdelanUi ???????, veiidaf
108
človeku sežejo v srce, ker so prišle iz srca. Berta je imela čist in mil glas in je pela s posebnim čutjem. Rilmajster je kar strmel v njo in tudi lajtnant je ni mogel prehvaliti.
Ko pridete po večerji sestri v svojo sobo, sedele ste en čas molče in ste se obžalovale, ker osoda ni bila prijazna njunim namenom. Obe je upanje goljufalo. Juliji bi se bil znabiti rilmajster do-padel, ali njegovo vedenje se ji je zdelo premalo gosposko, premalo viteško. Njej se ni dopadlo, da ogerski plemič presaja in cepi divje rože, če tudi le za kratek čas. Ona si ga je v domišljiji vse drugači izmalala. V tem obziru bi ji bil lajtnant bolj všeč, ko bi le ne imel tako mrzlega pogleda in ko bi ne bil tako razžaljivega ponašanja. Že to se ji je nepristojno zdelo, da je s korobačem in žvižgajo stopil pred nje in pozneje v salonu je ni našel besedice, da bi bil pohvalil njeno igro ali njeno petje. Sploh premalo govori, celi čas je slonel pri oknu, je držal roke v žepu in nekako zaničljivo je gledal pred se.
Tudi Berti so se podirali gradovi, ki jih je zidala v oblake. Baron Banfy ni lajtnant po njenem okusu, njemu bi se ne dala odpeljati. V prvem trenutku, ko ga je zagledala, rodila se je antipatija v njenem srcu proti temu človeku. Rilmajster je bil res mnogo mlaji, nego si ga je ona mislila, ali vendar ni bil tak, kot si ga je želela njena domišljija. Njegov glas ji je sicer segel v srce, njegovo uljudno vedenje se ji je dopadlo — ali bil ji je preresen. Za njo bi moral biti bolj lahek, bolj živahen in vesel.
„Da sem vedela, kaki so naši gosti, bila bi raji ostala pri teti v Jesenovcu", spregovori Julija po dolgem molčanji.
„Ti se le šališ!" Stokrat raji sem doma, kot v jesenovškein kloštru.   Da me kdo namala, ne ostala bi ondi', zagotovlja Berta.
,Pa kaj si našla doma? Lajtnant mi je zopern, da ti ne morem povedati in rilmajster — je tudi prav navaden človek."
„Ali je vsaj prijeten in razgovoren ter ima nekaj blažega v
sebi."
„Kako more tak človek na vrtu delali, kot prost vrtnar, lepo te prosim!"
„Kdo mu bo to za zlo jemal, ako se v svojih prostih urah za kratek čas peča s cvetlicami? To je vedno znamenje dobrega srca."
„Ali dobro srce se lahko tudi drugači pokaže!"
„Znabiti bi ti bilo bolj všeč, da pijančuje in kvarta pod gabrom, kakor lajtnant?"
„0 všečnosti tu ni govorjenja! In potem, kako narobe okus ima! Je izobražen človek, pa se mu dopadajo te proste pastirske pesme!''
Te besede so pičile čutljivo Berto. „Kar se pesem tiče, to srce govori in ti veš, da se tudi meni dopadajo", odgovori ji nevoljno Berta.
109
„Meni se zdi, da se bo tebi kmalo vse dopadlo, kar na ritmajstru vidiš." Pri teh besedah Julija sestro pogleda. Berta je umolknila, ni se htela s sestro dalje prepirati, ker bi je ne žalila rada, ali ritmajstru je morala vendar prav dati.   Molče ste se vlegle k pokoju.
Ritmajstra je Bertina podoba živo ganila. Kot svetli meteor je ta dekliška prikazen padla v njegovo dušo, ki je bila mirna, kot globoko gorsko jezero na soparen letni dan. En sam pogled iz krasnih Bertinih oči je vnel spet njegovo srce, v kterem je mislil, da je že davno potihnil ogenj mladih let.
V gradu se navadno življenje z dohodom gospodičinjim ni nič spremenilo. Lajtnant je menda čutil, da ni za to društvo, in je še pogoje nego poprej obiskoval svoje prijatle. Ritmajster se je pa še bolj držal doma, skor celi dan je bil v društvu gospe in gospodičin. Na vrtu so imeli vedno dosti opraviti. Zdaj je Berta imela kako dobro idejo, kaj bi se dalo še storiti, zdaj je kaj novega nasvetovala .lulija, kteri se je ritmajster nehote od dne do dne bolj priljubil. Ako niso bili na vrtu, sedeli so v salonu. Tu je zdaj eden, zdaj drugi kaj igral na klavir, ali je Berta kaj pela ali je ritmajster kaj bral, zvečer so se pa vsi šli sprehajat po vasi. Ali povsod je bil ritmajster duša vsake zabave. Posebno lepo je znal pripovedovati, Berta bi ga bila celi dan poslušala. Njegov simpatični glas ji je stresal dušo. Ako je sedela zraven njega, navdajalo ji je neko sladko čutje in neka dozdaj neznana zadovoljnost mlado srce. Čutila je, kako moč ima ta mož do njenega srca, še preden se je sama prav zavedla; ljubila ga je že z vso strastjo prve ljubezni. Ali to čutje je pokopala v globočino svojega srca, nobenemu se ni upala razodeti. Ne oče ne mati nista nič posebnega opazila na svoji hčeri, da bi se bila kaj spremenila, le bistrovidna Julija je vidila svoji sestri na dno srca, in še poprej nego sama Berta je zapazila ona, kako nagnjenje kali v sestrinih prsih.
Necega dne se odpelje Možina v opravkih v mesto. Julija ga je spremila, Berta je ostala pri materi. Bilo je deževno vrenie, Berta je sedela pri svoji šivalni mizici, Mokosinyi nji nasproti, mati pa kot po navadi s pletenjem v rokah. Berta jo prosila ritmajstra, da ji kaj pove od svoje domačije. Z živimi besedami ji je jel malati ljudi in zemljo, na kteri se je rodil. Njegovo posestvo leži na kraju tatran-skih gozdov, kjer se začno velike ogerske ravnine. Na eni strani se prostira neizmerna pusta; kakor daleč pelje oko človeka, ne vidiš druzega nego nebo in rujavo planjavo. Le redko so sejane „tanje" in po teh dobravah dirja čikoš na neosedlanem konju za svojo na pol zdivjano konjsko čedo. Po zimi pa tulijo lačni volkovi, da se človeku duša v prsih stresa. Kakor je na to stran pogled enoličen in otožen, tako prijazen je na drugo, kjer se hrib za hribom dviguje; odzad Stoje stari veličanski gozdi, v kterih sekira še nikdar ni pela.  Ali
110
ludi pusta imä svoje lepote. Gorski sin ne vidi nikdar tako veličanst-venega solnčnega zaiioda, kakor ga vidi človek na pusti vsaki dan. Kot ognjena krogla se pogrezne solnce na kraji puste, vse se blišči v ognju in zlatu, in nebo še dolgo gori v rudečern plamenu. Zdaj zapoje večerni zvon, mrak se spusti na zemljo, iz močvirja se oglašajo nočne tiče, a iz samotne tanje se razlegajo žalostno divji glasovi iz ciganskih gosli in vmes se čuje vriskanje plešočih č'košev.
Berta je djala delo na stran, položila je roke v naročje ter je nepremaknjenega očesa strmela v pripovedovavca. Njegov glas ji je bil danes posebno mil, neki čaroben ogenj je gorel iz njegovih duha-polnih OČI in njegovo sicer bledo lice je žarelo v lahki rudečici.
Med tem je solnce že davno zašlo, dan se je nagnil in v veliko sobo se je vlegel prijazni somrak, ki tolikanj dobro de ljubečim srcem. Mati je tudi položila delo v naročje, je sklenila roke in je gledala na cesto, da bi znabiti ugledala moževo kočijo. Na rilmajstrove besede ni pazila, imela je s svojimi mislimi opraviti, na zadnje so se ji ncve-doma zaprle trudne oči v lahkem snu.
„Vidite, gospodična Berta, taka je moja domovina", tako je končal rilmajster svoj popis, „lepa in veličastna je v svoji enoličnosti in jaz jo ljubim iz vsega srca." — „Berta! ali bi je ne hteli videti, jaz bi jo Vam razkazoval!" vpraša s. sladkim, na pol tihim glasom, jo Iju-beznjivo pogleda in ji neprevidoma poda roko.
„0h da!' vzklikne Berta radostno in stisne ritmajslrovo roko. Ali to je trpelo le en trenutek. Kot blisk hitro umakne roko, vstane in gre iz sobe. Ko bi v sobi ne bilo že na pol temno, lahko bi bil rilmajster vidil, kako je v lica zapekla. Nekaj ji je reklo, da se je prenaglila, čutila je, da ni prav, da se je dala omamiti prevročemu čutju. Rilmajster je bil pa v tem trenutku najsrečniši človek na zemlji.
Kmalo potem se je pripeljal Možina z Julijo iz mesta. Berta je bila ves večer nenavadno mirna in tiha in se ni upala ritmajstru pogledati v lice.
Po* večerji ste sedeli sestri spet v svoji sobi. Julija ji izročuje pozdravljanja mestnih prijatlic, ji pripoveduje novice iz mesta, ali Berta je bila zmotena. Na videz jo je prav verno poslušala, ali v resnici ne besedice ni slišala. To je Julija kmalo zapazila in prec se ji je dozdevalo, kaj je spremenilo sicer tako živahno sestro.
„Kaj ti je, ljuba Berta?" popraša jo s skrbnim in ljubeznjivim glasom, ter jo prime za roko,
Berta se ni mogla več zdržati, njeno mlado hrepeneče srce je vzkipelo, nekomu se je morala razodeti. Z obema rokama se oklene sestre in ji poljubuje hce. „?? Julija! jaz ga ljubim, ljubim bolj kot svoje življenje", govori z zatopljenim glasom in položi glavo na sestrine prsi.
III
Julija je to že davno slutila, ali vendar ji je dnnes nenadoma prišlo to spoznanje sestre, ki je bilo tako rekoč še na pol otrok. Ali vendar ji ni hotla, ji ni mogla ničesar očitati. Saj jo sama dobro poznala te sladke bolečine.
„Umiri se Berta! Ne bodi dete! Ako je on tako vreden tebe, kakor si ti vredna njega, potem boš srečna." Tako jo tolaži Julija ter jo poljubi na čelo. Na to pokleknete obe pred razpelo k večerni molitvi in greste k pokoju. Ali Berta ni mogla zaspati, tako tesno ji je bilo pri srcu, še pozno v noč je tiho jokala, sam^ ni vodila zakaj. To so bile solze veselja in britkosti — bile so solze prve ljubezni.
Berta se je od tega dne zelo spremenila; ni bila več tako brezskrbna in vesela, zdaj je ni razveselila vsaka še tako majhna stvar, kot poprej. Tiha in zamišljena je časih po več ur sedela pri svojem delu. Oče je imel zdaj o jesenskem času mnogo opraviti pri gospodarstvu in da si tudi je opazil neko spremembo na svoji hčeri, vendar se mu ni zdela od posebne važnosti. Mati je imela bolj bistro oko, njej se je jelo dozdevati, kaj je vzrok te spremembe ali vendar še sama sebi ni prav verjela, tudi se ji ni varno zdelo Berto kaj dalje izpraševati, posebno ko je prišel glas, da bodo šli husarji kmalo odtod. Le toliko je skrbela, da hčeri niste bile sami v društvu z oficirji.
Vahlmajster je med tem vedno zahajal k Levki; skor vsaki popoldan je bil ondi in po gostem je tudi Miška seboj jemal. Levka je bila prepričana, da hodi samo zavoljo nje; le to se ji je čudno zdelo, zakaj neče z besedo na dar.. Bil je sicer prijazen, ali Levki to ni bilo dosti, ona je vsaki dan pričakovala, da bo zastavil pametno besedo — ali v treh mescih nista dalje prišla kot prvi dan. Vahlmajster je to dobro previdil in je tudi vedil, ako bi Levka zvedila, da on ljubi Anico, da bi od tistega dne ne smel več čez prag. Le redko kdaj je imel priložnost z Anico govoriti, le z očmi sta govorila, k ve-čemu, če ji je časih na skrivnem stisnil roko — in ona ga je razumela.
Neki večer — bilo je ravno vseh svetnikov dan—je sedel kot po navadi vahlmajster z Miškom pri Levki. Drugih gostov nocoj ni bilo, ker ta dan je poseben praznik, posvečen spominu na mrtve in vsak ostane raji dorna. Tudi v krčmi je bilo danes prav tiho, razun dveh vojakov so bili sami domači. Levka in Anica ste sedele pri mizi, posli pa po klopeh okoli peči, akoravno še ni bilo mraza. Pogovarjali so se samo o rosnih stvareh. Vahlmajster je pravil od nekega pajdaša in prijatla, ki je padel na Laškem in je tri dni poprej že slutil svojo smrt. „Svoji materi je pisal pismo, da ga bo čez tri dni zadela sovražnikova krogla. Pismo je izročil meni, rekoč, naj po njegovi smrli pristavim nekoUko vrstic in naj ga pošljem njegovi materi.  Vsi
112
smo ga pregovarjali, naj si to misel izbije iz glave, posebno ker zdaj ni tako hitro pričakovati kacega boja. Ali vse je bilo zastonj. Tretji dan proti večeru se nenadoma pograbijo naše in sovražnikove prednje straže — in mojega prijatla je svinčenka zadela v srce."
Ravno je celo društvo umolknilo, kar se odpro vrata in v krčmo stopi stari Boltovec z glasnim: Hvaljen bodi Jezus Kristus! „Amen!* se kot iz enih ust oglase v društvu.
Boltovec je bil mežnarjev pomagač, imel je že blizo 60 let, pa je bil še trden kothrust in, akoravno ni bil nikoli oženjen in ni imel otrok, rekli so mu vendar vsi: Boltovčev oče.
Mož je imel neznano miren in častitljiv obraz, nikoli ga ni nihče yidil, da bi se bil smejal. Od njega se je sploh govorilo, da ne pozna strahu in ni je ure, da ne bi bil imel opraviti na pokopališču. Ali če so ga časih hotli kaj izpraševati od strahov, nikoli ni rad govoril, le zamižal je, in nekako čudno kimal z glavo; ko bi htel reči: da bi vam htel praviti, vstajali Vam bi lasje po koncu.
Ko je danes odprl vrata in počasi stopil v krčmo, je Levko in Anico kurja polt spreletala, ker navadno je zahajal v drugo krčmo na koncu vasi.
„Kam je to zapisati, Boltovčev oče, da vi danes pridete?" popraša ga Levka.
„Truden sem, da me vse boli, včeraj in danes sem celi dan popravljal grobe in zdaj sem moral pa še za Dorico jamo kopati, ker nihče drugi ni hotel."
„Kdaj jo böte pokopali, to siroto?" upraša Anica. !
„Jutri zjutraj.*
„Ali za nocoj ste opravili?"
„Ne še, moram še iti v mrličnico k Dorici, da napolnim lampico."
„Pa vas ni groza?" *
Boltovec malo zamiži in se namuza, češ: meno strah!
„Pred kom bi ga bilo strah?" pristavi vahtmajster. „Dajmo mir pokojnim dušam! Pomagati jim moramo z molitvijo, ali posvetnih zvez nimamo ž njimi."
„Ti govoriš, kakor veš in znaš", svari vahtmajstra Boltovec, ki je tikal vsacega človeka, ki je bil mlaji od njega, ako ni bil posebno velik gospod. „Čudne so te zveze, le malokdo za-nje ve in še za tistega, ki jih ve, bilo bi bolje, da bi jih ne vedil."
Vse pričujoče je stresala groza, celo Miško je sapo k sebi vlekel, le vahtmajster je neverno in nevoljno zmajal z glavo.
„he majaj z glavo. To je že star pregovor, da pri soldatu vere ne išči.   Ali kar mi vemo, to vemo."
Vahtmajster se ni hotel dalje o teh stvareh razgovarjati, ali vsi drugi, da si tudi v strahu, bili bi radi kaj več zvedili, posebno Miška
113
je bil neznano radoveden, le škoda, da ni znal z možem govoriti, akoravno je skor vse razumel.
„Se ve, da nima vsaka noč enacih moči", pristavi čez nekoliko časa Bollovec.
„Današnja noč, to sem zmirom slišala, ima posebne moči", pravi na to Levka.
„Levka! ti pametno govoriš. Kdor pozna skrivne moči nocojšne noči, lahko srečen postane."
«Zakaj vi ne poskusite svoje sreče?" veli vahtmajster. „Kdo ti je rekel, da sem nesrečen?"
„Ali nevarno je se s tacimi rečmi pečati!" vzdihne Levka.
„Kdor imä srce za to in Boga pred očmi, kaj bi bilo nevarno?"
„Pa kaj mora človek storiti?" popraša hlapec plašno.
„Ti vem, da nimaš srca zalo. — Ali če hočeš ravno vediti" — pristavi čez nekoliko časa in hlapca ostro pogleda —„če hočeš ravno vediti, pa poslušaj: Kdor gre nocoj opolnoči na pokopališče in vzame prsti z novega še praznega groba v tistem trenutku, ko ob dvanajstih kladvo zadnjikrat udari in to prst potem nosi na srcu, temu se spolni vsaka želja.'
„Vsaka želja?" popraša Miška, kteremu so se oči čudno svetile. „Vsaka—ako ni proti sveti božji volji."
,,Meni se vse zdi, Miška, da tudi ti verjameš te marnje", smeja se vahtmajster.
Miška menda ni slišal teh besed ; grobar mu je nocoj to malo pameti, kar je je imel popolnoma zmešal.
Boltovec je pri zadnjih besedah vahtmajstra srdito pogledal izpod čela, ull rekel ni nič.
„A kdo bo vse to verjel!" oglasi se spet hlapec, pa se kmalo popravi: »Znabiti je kaj res na tem, ali kdo bi hotel Boga skušati?"
„Verjemi ali ne verjemi, to je meni vse eno, ali kar vem, to vem."
Pri teh besedah grobar vstane, ogrne plašč in položi denar na mizo, „Lahko noč, dobro spite!" poslovi se Boltovec in gre počasi iz sobe.
Vahlmajster je hotel ves ta pogovor na lahko plat obrniti, ali kar jih je bilo v sobi, vsi so molčali. Anica je šla prec z deklo spat, Levka je bila pa razstresena in Miška se je popolnoma zamislil.
Tudi vahtmajster plača in odide z Miškom.
Luna je lepo svetila, vojaka pridela tiho do vasi. Vahtmajster zavije proti županu. Miško gre en čas dalje, ko pa pride do Mohar-jevega skednja, vstopi se v senco in stoji mirno. Ko je pa slišal, da so se županova vrata zaprla za vahtmajstrom, zavije s trepečira srcem nazaj proti cerkvi. (Dalje prihodnjič.)
Glainik ??- ^    ' 8
114
Slovenci na Ogerskem.
(Konec.)
Slovenci so srednje rasti ali gibčni, lasć imajo črne ali temne, nazaj začesane in z grebenom pripete. Barva njih polti je pri ljudeh po gorah zdrava, belordeča, po ravninah pa vsled vode pogosto bleda. Brado si na kralko strižejo. V telesnem oziru biva najslabejši ljud pri Muri v Melinci, Izaku in Dekleši. Ženske so po goratih krajih jako krasne, šibke, vabljive postave in lepega lica. Svojo krasoto umejo zvečati z okusno obleko.
V živenji so kaj zadovoljni. Njih najnavadniša jed je: zelje, kaša, bob, leča, ajda, krapci, gibanica, po leti kumare z mlekom. Kruh jejo navadno ržen.
Svatbe in botrinje so navajeni prelepo obhajati.
Fantje nosijo po zimi kapo ali pa okrogel in nizek klobuk, modre hlače, suknen životnik (lajbič) in dolman, ki na-nj čoho ali pa mesto nje okoli Mure belo cifrasto kabanko obešajo; čižme imajo navadno z visečimi opetnicami.
Ženske nosijo po goratih krajih modro mentiko s črno kožušino, na ravninah pa temne barve; med tednom belo suknjo, na ktero okoli Rabce obešajo tako im(!novHni zobonj; na vrh glave nosijo bel robec, prevezan z rožički na rdeče izšitimi. Okoli Leniče (Murske Sobote) nosijo pojasnike rdeče, modre ali zelene.
Dekleta nosijo kite na konci z rdečimi pantelci prepletene; suknje imajo prevezane z rdečimi ali modrimi pantelci. Ženske so navajene nositi se kaj čisto in osebe, v tem pogledu nemarne, karajo s prašanjem: .jeli je pri vas voda pogorela?"
Glede na poljsko gospodarstvo gospodarji gornjih krajev gnojć zemljo ali s požiganjem jelovine, po tleh na okoli zložene, ali pa z zgnjitimi jelkovimi vejami (špiclino, spičevjem).
Najnavadniša žita pri njih so: rž, ajda, koruza, oves, proso; korun. Ajda rodi kaj obilno. Paša po goratih krajih je borna, travniki so od vode izprani in z globokimi jarki pretrgani, pa so za to slabi na tem; na boljšem so prebivavci dolin ob Rabci.
Najboljši del gospodarstva so vinske gorice. V gornatih krajih ima skor vsak gospodar vinograd. Vina so sploh dobra, ali najboljša okoli sv. Benedika, Kikeča, Bokrača in sv. Seburca (Biborca). Gospodarji so sploh tega mnenja, da vino medlobo odganja, pa je navada polagati si pod glavo trsje. Gorice so zasajene s sadnim drevjem, iz česar sadii sUvovico žgo.
115
Kar se tiče rokodelstva, to je pri njih malo važno; nahajajo se le rokodelci za vsakdanje potrebe : kovači, bednarji (pintarji), lončarji, čižniarji in mlinarji. Fantje po zimi pleto koše, dolbejo korita in stružejo škafe.
Pri žen it bah imajo slovaškim enake navade. Mladenič dostikrat ne ve, kterega dekleta so mu roditelji za ženo izbrali. Kakor se pozve, da so dekletovi roditelji privolili, gre snubec s starešino navadno v soboto na dekletov dom, podajo si roke in drugi dan so že oklici. Ohranila se je ta navada, da nevesta ne ostane v cerkvi, ker bi rodila gluho ali nemo deco. Čas med oklici hodi nevesta z eno ženo od hiše do hiše v domači in po sosednih vaseh in prosi „dari na počijo", pa dobiva lan, konoplje, platno in peneze. — Ko si ženin nevesto na svoj dom odvede, nastopi umivanje; zato prinese nevesta vode v posodi, in ko se ženin umije, poda mu črez posodo briso, ali pri tem mora paziti, da jej snubec (braulbitter) vode po glavi ne vlije. Zvečer nevesta ženinu škornje sezuje in udari ga z vsako boto trikrat po nogah. —
Botrinjo obhajajo navadno teden po porodu.
Izmed plesov je navaden slovenski poskočnjak in štajerski zvrtanec. Po leti ima mladina navado shajati se na odločeno mesto pred vasjo in tam popevati.
Kedar kdo umre, žalujejo zelo; zbero se vsi sosedje pa plačejo in molijo. Umirajočega po večkrat spirajo z vodo blagoslovljeno na sv. treh kraljev dan. O pokopu ljudstvo neprenehoma poje in pri Slovencih nad Rabco ostanete še po pokopu dve ženski pri grobu in plakaje pripovedujete živenje ranjega. Okoli Črnca dajo za pokojnika po 3 in po 4 tedne eno za drugim v cerkvi moliti; pri tej priliki dele siromakom darove, gredo na grob in tu kleče molijo za njegovo dušo,
Sole so zelo zanemarjene; narod nima ne enega prijatelja v tem pogledu. Večina njih duhovnih pastirjev se je odnarodila, narodu ni nagnjena; učitelji nimajo potrebne priprave in so slabo plačevani. Pri pošiljanji dece v šolo je ta neugodnost, ki jo imamo povsod: več vasi je daleč od šole; pa imajo za to navado, da ženske, ki umejo brati, otroke po zimi doma brati uče.
Po veri so Slovenci katoličani in luterani. Luteranstvo se je počelo sejati ob Muri okoli leta 1627; najbolj ga je podpiral vlastnik Szechy. Ali za sto let kesneje zmanjšalo se je dokaj število lutera-nov in več far se je povrnilo nazaj v naročje katoliške vere: fara Cepreška, Cankova, gornja Lendva. V prvih letih imeli so spoznovavci oboje vere iste cerkve. Evangeljski Slovenci pa so bili v duhovnem pogledu tako zanemarjeni, da se je v celem letu komaj dvakrat evangeljski duhoven med nje pokazal. Leta 1825 še so v celi slovenski okolici imeli samo v dveh cerkvah orgije.
8*
116
žele zvedeti število vendiškega plemena vzel sem si čas in
trud in število po šematizmih sestavil. Na podlagi tih podajam njih število takole:
V županiji Železni .   . .   35.434
„       Salanski    . .   17.758
Simeški    . .    2.677 '''¦¦^
„      Barananjski .    1.044
vku^':"~56.9i3"~
Po veri je a) katoličanov 44.960 '
b) luteranov   11.953.
Katoliški Slovenci imajo čisto slovenskih far 19, luteranski 4 čistoslovenske fare, a oboji več pomešanih. *)
V jeziku zadonajskih Venetov ohranil se nam je črez stoletja stari slovenski jezik. Pleme to imenuje samo sebe Slovence. Jezik njih je po dozdanjem razvitku najbliže jeziku slovenskemu na Kranjskem, in stoji sk.raj v sredi med slovenskim in hrvaškim. Hrvaščina je imela nanj vpliv ne samo po sosednem mnogovekem prebivanji, ampak tudi po dogodbah historiških, družečih obe plemeni. Jezik ima več provincijalizmov, postavimo okoli Mure cika po hrvaščini, gori dalje okoli Rigite udarja na šlajeršcino. Okoli sv. Jurja in gornje Lendve vlezle so se v slovenščino nektere nemške besede. Za poskušnjo slavimo semkaj gospodovo molitev:
„0ča naš, ki si vu nebesah, sveti se ime tvoje; pridi krälestvo tvoje; bojdi vola tvoja kak na nebi, tak i na zemli. Kruha našega vsakdenešnjega daj nam ga dnes; i odpusti nam duge naše, kak i mi odpuščamo dužnikom našim; i ne vpelaj nas vu skušavanje, nego osloubodi nas od hiidoga.   Amen."
In zdaj bi imel par besed o literaturi pregovoriti. Ali bog moj, ako najdeš klasek na ledini. Slovenci zadonavski nimajo ne knjig, nikar li literature, dä, do Marije Terezije niso imeli še sv. pisma v svojem jeziku tiskanega. Leta 1780 je bil Nikolaj Kuzmič, duhoven pri sv. Benediku, prvi ki je evangelje na slovenski preložil, ktere je Jan Silv, Saharski škof, natisniti dal. Po tem poti je nekaj duhovnov izdalo nektera dela cerkvenega obsežka, post. sv. pismo novega zakona 1771, gradual 1790, pogrebne, pesmi, molitevna knjižica. Razun tega najde se le nekoliko šolskih in svatovskih knjižic. Od imenovanega N. Kuzmiča je prišlo razun evangelijev še na svetlo: molitvena knjiga, knjiga za betežne, veliki in mali abc-dar, katekizem, mala biblia.
*) Tudi v cerkvah Zadonavskih Slovencev imamo to žalostno skušnjo, da na voljo tako imenovane vladajoče inteligencije in iz koketerije k inšpektorjem, duhovni evangeljsko-slovenskemu ljudstvu po madjarski predignjejo, po«tÄ' vimo v Cekovci, v Kosorici, v Trošnovu,
117
s čimer si je Kuzmič, zares pravi duhovni pastir, srečen spominek v svojem ljudstvu postavil, klero zares od roda do roda ime njegovo časli. —
Med tim — pripoveduje Košič — poprijel! so se mladi duhovni izobraževanja slovenskega jezika, hočejo pravilen jezik napraviti, in pišejo o različnih predmetih različne spise, in se med seboj tudi v domačem jeziku pogovarjajo. Tak ima Mihael Bari a, evangeljski duhoven v kameni Aižbeti (kövägö Eorsi) v SaVnsHi županiji, v rokopisu slovensko slovnico. Mi na to našim bratom, ki so z nami ene osode, s srčno radostjo kličemo: „Bog pomozi k našej slozi!"
Želeli bi mi, da bi se naši zadonavski bratje pridružili k Slovencem ali pa k Hrvatom, kterih duhovna središča: Ljubljana, Celovec in Zagreb ogrevala bi s svojimi žarki mrzle dohne duhov Rabe in Mure in zbudili duh zadonavskih Slovanov! ?
o carovnih zeliščih.
'   ^ (Spisal I. Tušek.) i
(Dalje.) !
?. Prišli smo zdaj do rastlin, prav za prav sreč on o snih, ktere samo imeti je že dovolj, da doseže človek tako ali enako srečo.
Spoznali smo se že z najimenitni^ima srečnima rastlinama starega in srednjega veka, s praprotjo in z Adamovo glavo. Preostaja nam še pregled nekterih druzih rastlin le vrste, ki so sledeče:
Bršljan (Hedera helix, Epheu) velja posebno med slovenskim ljudstvom kot čudotvorna rastlina. Bršljanov venec, na vel konočno nedeljo v vodo namočen in na glavo položen, stori, da je človek celo leto zdrav in vesel. Ako de mlada žena bršljanovo listje prvo noč svojega zakona pod zglavje, da ga mož ne zapazi, ostane dolgo mlada in mož vedno zdrav. Zato opletajo z bršljanom tudi hišo, v kleri se obhaja svatovščina. Kdor pije na veliko noč pred solnčnim vzhodom bistro vrelčno vodo iz bršljanovega bokala, ta ostane zdrav in močan celo leto.
Veliki koren (Inula Helenium, Alant) ima moč, da privabi dekleta, ki ga vrže v zakurjeno peč, zaželenega ljubčka.
f*)   Popravek.   Na strani 84 v 3. redku od egoraj naj se bere: Na ta ???-?????» »eliš^a itd, namesto: Ha ta slovenska selišča itd.
IIB
Sporiš (Verbena officinalis, Eisenkraut), neznatno zelišče, ki raste pogostoma kraj cest, po vaseh in po obdelanih mestih, velja še zdaj pri nekterih narodih kot zdravilna in čarovna rastlina, posebno pa pri Perzijanih, Arabcih in Indijanih. Kristjanska vraža jej pripisuje posebno moč le, če je bila izkopana na veliki petek ali na sv. Petra in Pavla dan s srebernim ali zlatim dletcem. „Verben hilfft dich sehr, dass dir die frawen werden hold, doch brauch kein eisen, grabs mit goklt."
Mrežasti česen (Allium Victoriaiis, Allermanns hämisch) me-ček ali deveto srajčico (Gladiolus communis) in zlati klobuk (Lilium Martagon, Türkenbund) itd. so imeli na mesto prave ad;uiiove glave za močno obrambo zoper orožje, nesreče, uroke, hude duhove in strahove. Mazači so njih korenine ravno tako obrezavali, oblačili in drago prodajali, kakor Adamovo glavo. Vodo, v kteri se je kuhala deveta srajčica, dajale so slovenske dekleta nekdaj fantom piti, da bi se va-nje zaljubili.
Ceptec (Platanthera bifolia, Stendelwurz), med-kukovice spadajoče, pogostoma rastočo rastlino so slovenske dekleta nekdaj zlo čislale. Pravile so, da znajo ž njim narediti fantom, da morajo vedno za njimi cepetati.
Zelena (Apium graveolens, Selerie) je še zdaj pri Grkih sre-čonosna rastlina in obešajo jo s čebulo in česnom vred v hiše pod strop in nad vezena vrata.
Spajka (Veleriana officinalis) prinese srečo in naredi človeka hrabrega. Dobila je svojo moč od todi, ker je raslla s praprotjo in z drugimi čarovnimi rastlinami vred pod Kristusovim križem.
Bela lilija (Lilium candidum) naredi, da imajo človeka ženske rade. Nabirati se pa mora, kedar stoji mesec z danico v biku ali v tehtnici. Lilijin sok in odolin (Anlirrhinum) storijo, da človek vedno mlad ostane.
Cvet belega plučnika ali 1 okva nj a (češki: lekno, Nymphaea alba), ki raste po ribnikih, je posebno močen čarovni pripomoček, ako je molil posebne molitve, ko ga je trgal. Posebno ga pa čislajo Slovenci. O binkošlih se dekleta ž njim kinčajo, in ktera o Janževem, ' kedar se kres kuri, ima lokvanj na glavi, omoži se, gotovo še tisto leto in rodi same lepe otroke. Tudi.Čehi in Srbi so lokvanj zlo čislali.
Slovenske gospodinje so pekle nekdaj na večer pred božičem kuc — kruh. .Zdaj malo ktera še ve, kterih zeli je treba zmešati Z moko. Posebno se radi jemljejo divji grah ali lot, beli lokvanj in perunični koren (Iris, Schwertlilie). Zato si teh rastlin po letu natrgajo in dobro hranijo. Ko kolač kuc-kruha gospodinja na loparji v peč porine, zmoli skrivno molitev, da bi vsi srečni bili, kteri jedo kuc-kruh, da bi žene imele vsikdar srečen porod, da bi krave in svinje se obredile itd. Ko je kuc-kruh spečen, položi se na tram, na božični dan ga jedo na tešče, tudi pokladajo posebne koščike živini. Tudi stari Litvani so poznali to jed,  Kusi napravljajo to Jed iz pšenične moke,
119
v klero zmešajo moke in sterdi. Hišni gospodar vrže na sveli večer žlico kueije proti stropu in če se rada tam prime, je to znamenje dobre letine." (D. Terstenjak, Glasn. IV. 17.)
Hribjo reso ali dev. Marije plajšek (AIchemilla vulgaris) so rabili nekdaj pri napravljanji zlata.
S pomočjo petka vtrgane vodene praproti (Aianlhum Capillus veneris) morejo stare žene človeku priskrbeti ljubezen. ^
K dobri kupčiji pripomorejo:
Materna dušica (Thymus Serpyllum, Queiidel); škrbinka (Lapsana communis), ako se trije njeni cvetni peceljni vsi skupej na istem mestu začenjajo; trije na leve prsi pripeti cveti vodne zlatice (Ranunculus fiuviatilisj in trije cveteči latovi Iratnice (Poa pratensis), pripeti na leve prsa pod zgornjo obleko,
Zimzelen (Vinea minor) mečejo slovenske dekleta v božični noči v potoke in prosijo, naj bi prišli fantje k potoku umivat se in zimzelen pobirat.
Rožmarin (Rnsmarinus officinalis), vedno zelena rastlina, je znamenje ljubezni. Ženin in nevesta nikdar ne gresta brez njega v cerkev. Tudi mrliča škropijo z rožmarinovo vejico in mu dajejo rožmarin v roko.
Tudi lan je bil pri starih Slovencih bajevne moči. Vsaka žena, ki je imela srajco iz lanu, pripravljenega od bele žene, je lahko porodila, in fant, ki je nosil tako srajco, bil je na vo^i varen vsake rane.
Pšenica. Po Puhorji na Stajarskem se med goslijsko večerjo podaja gostem s pšenico napolnjena skledica, iz ktere vzamejo nekoliko zrnic ter jih pred ženina in nevesto potrosijo. Enaki običaji se nahajajo tudi sem ter Ije pri drugih Slavenih.
Smreka je bila pri starih narodih znamenje rodovitnosti in rasti in tedaj v zvezi s službo boginje Venere. Nemci so pridržali še svoj .kristbaum". Slovenci so imeli še ob času Valvazorja blizo Polhovega gradca veliko smreko, ?? je imela moč, da je pomagala otrokom ali k hitri in zdravi rasti aH pa k smerti.
Detelja čveterolistna je srečonosna. Kdor jo ima, je vselej srečen v ljubezni, v igri itd. Posebno se pa čisla, ako je vtrgana kresne noči.
Majora n (Origanum Majorana) vzame sebo slovenski fant, kedar gre snubil. Eno vejico vtakne za klobuk, drugo pa da skrivoma dekli, da jo dene ljubici pod zglavje, ker „majoran srca veže".
IV. Preostaja nam še pregled prav za prav čudodelnih rastlin, ki so bolj kakor vse druge v stanu, vrata odpirati, zaklade vzdigovati, zlato in bogastvo deliti.   Sem spadajo:
Praprot, posebno pri Slovencih. Če kdo vidi'denarje cvesti, mora hitro vzeli praprotnega semena in ga tam potrosili. Drugi dan bo lahko vzdignil zaklad,
120
Trobentica ali marjetica (Primula veris, Frauenschlossli), ki odpre zlato goro.
Pri Nemcih je bila zlo v čislu korenina, „S pri ngwur z" imenovana. Ve se pa ne, od ktere rastline da je bila. Pravijo, da jo le žolna pozna in dobiti ve; zato so jo imenovali tudi „Spechtwurz". Da se dobi, treba je zabiti v drevesu luknjo, v kteri ima žolna gnjezdo takrat, kedar ima ravno mlade. Žolna ne more k mladim, ve si pa pomagati s tem, da gre po korenino in jo drži pred klin, ki na to skoči iz luknje. Zdaj je treba tiča splašiti, da spusti korenino, ki je neobhodno potrebna tatovom in tistim, ki kopljejo zaklade. Tatovi so zamegli ž njeno pomočjo,si z nog spraviti najmočneje verige in odpirati najtrdneje ključavnice, samo z nogami so se morali dotikati tal.
Zato so pa imeli po vseh ječah posebne, gugalicam podobne priprave, v ktere so devali tatove, copernice itd., da bi ne mogli uiti s pomočjo te čudodelne korenine, ki bi si jo zamogli morebiti pridobiti. Se v 16. stoletji govorijo postave zoper čarovnijo o teh pripravah po ječah. — Nekteri mislijo, da je ta korenina jesenov koren (Dictamus), drugi pa, da je od enega mlečka (Euphorbia Lathyrus).
Nemci so poznali še drugo čudodelno rastlino „Wunderblume" imenovano, ki jo je dobil le, kdor je bil posebno srečen. Kdor jo je imel, temu je bil odprt pot do podzemeljskega zaklada. On ga je vzdignil, pa ako je pozabil svojo čudežnico seboj vzeti, izginil mu je zaklad in cvetlica za vedno.
Tu bi bilo še govoriti o bajevnici ali rudosledni palici, tej čudni pripravi za vzdigovanje zakladov, ako bi jo bili delali iz kake posebne rastline. Ker so pa jo narejali iz leskovih, glogovih, olševih in drugih rogovil, odtod se vidi, da se je gledalo bolj na to, kako se nareja in kako se rabi, kakor pa na to, iz kakšnega iesa da je.
Ni se sicer še popolnoma izgubila vera na rudosledno moč take palice, pa vendar bi bilo, hvalo Bogu, jih le malo, ki bi se ne po-smehovali, ko bi jim jel pripovedovati, kako se taka palica pripravlja in rabi.
Do zdaj imenovane čarovne rastline so najvažniše; niso pa ne vse, na kterih čudne moči verjamejo ljudje. V preteklih časih bilo jih je pa še več, na ktere so ljudje zdaj pozabili, ker imajo večidel taka imena, da se ne more znati, ktere so to bile rastline, zato hočemo popolnoma molčati o njih.
IV.
Iz tega, kar smo doslej povedali, je razvidno, da se nobeni rastlini sami na sebi niso pripisovale čeznaravne moči, ampak le, če je l)ila posebno zrasena, o posebnem času utrgana itd. Te in druge okolnosti so podelile še le tem in tudi zdravilnim rastlinam zaželeno moč.
Iz tega se vidi, kako je človek prav po otročje sam sebe sleparU.
121
Vsaktera čarovnija se oslanja, kakor je bilo že rečeno, na misel, da vladajo v naravi nekake više moči, da, ako se te najdejo v različnih telesih, da je potem mogoče po svoji volji z unih pomočjo upotrebili navadne naravne moči. Največa moč čarovnikova je zaklinjanje duhov.
Kakor so mislili, da ima vsaka stvar posebna znamenja, na kterih se spozna, kteri duhovi jo vladajo, tako so tudi menili, da ima vsaka rastlina svojega duha. Ti rastline vladajoči /luhovi so zvezde. Ouot coelo Stella, tot terrae berba. Sicut quaelibet Stella suum spi-rilum, sie quaelibet herba suam stellam habet.
Te skrite duhove izklicati v više, božje namene (čudeži) ali v posvetne (čarovnija) je samo mogoče s pomočjo vsaki stvari vtisnjenih znamenj ali z mazili, kadili itd. Le tako se more duh opro.stili, da pride človeku v službo.
Pri zaklinjanji duhov so se govorile prazne besede, ki nič ne pomenijo in delala se jalova znamenja. Mazali so se pa čarovniki tudi s posebnimi mazili in kadili, ki niso brez vsake moči. Gotovo je, da so za to jemali omamljive stvari, ki vzrokujejo omotice, fantazmagorije vsake vrste itd.; ktera pa zelišča in ktere rastlinske snovi so jemali, to nam ni popolnoma znano; kako pa tudi, ker je vsakemu zapovedoval lastni prid in strah pred kaznijo, da je molčal o vpotrebljenih rečeh.
Glava vse čarovnije je pa klicanje hudiča, ki na povelje človeka pride, da se norčuje z božjimi rečmi, da pomaga k najnesramnišim slastim in da škoduje ljudem. Več kot pet stoletij je hudoba rogovilil med ljudmi, dokler ga niso vgnali poduki duhovnov, veče in bolje poznavanje narave in njenih moči, in pa kazni posvetnih oblasti. Morebiti, kar svet stoji, ni človek svojega bližnjega grozovitneje kaznoval, kakor so kaznovali čarovnice.
Tudi pri čaranji so se rabila posebna zelišča in posebne rastlinske snovi. Tu hočemo še te, kolikor je mogoče, pregledati in skušali bomo tudi zaslediti, koliko in kako so pripomogla k zmešnjavi pameti, ki je podloga vsaktere čarovnije.
Večidel so se rabila kadila in mazila, ki so bila narejena mnogokrat iz popolnoma nedolžnih zelišč, časih pa tudi iz tacih, ki vzrokujejo radost, prazne sanje, kratko norost in tudi divjo jezo. K prvim se prištevajo: veliki koren (Inula Helenium), metlika (Artemisia vulgaris), pelin (Artemisia Absynthium), navadni. rman (Achillea Millefolium), lesičnik (Lycopodium davatum), omeljine jagode (Viscum), itd.; med poslednjimi jih je nekoliko, ki imajo posebno omamljive lastnosti, kakor: zobnik (Hyoscyamus niger), volčja češnja (Atropa Belladonna), pasja smrt (Aconitum Camarum). Za kuhanje mazil so jemali: sporiš (Verbena officinahs), govšec (Mercurialis), ualresk (Senapervlvuoitectorum),lesičnik} zobnik iid.
122
Kako so ljudje sami sebe sleparili, vidi se iz tega, ker so mislili, da te zelišča niso sicer za nič, ako se ne trgajo posebnih dni.
Čarovnija, ki se je izcimila iz vednega boja krisljanstva zoper poganstvo, dobila je srednjem in v začetku novega veka največo svojo moč. Bolj kakor vse sežiganje čarovnic je pripomoglo k popolnoma njenemu zaduženju to, da se je bila popela na stopnjo tako visoko, da je zrušiti morala sama sebe, kakor vsaka vera na čudeže.
Če človek bere to, kar se nam je ohranilo o zaklinjanji hudiča in o čarovniških pravdah, kake mnenja so zdravniki dajali, kako so sodniki preiskovali, kako svojevoljno so sodili in kako neusmiljeno so kaznovali: tako mora pripoznati, da so k obdržanju te sramote čh)vešlva pripomogli tisti, ki bi že po svojem stanju morali biti bolj pametni.
Marsikteri dokaz bi se dal povedati, pa dovolj naj bo samo
eden :
Pet ali šest žensk so v Lindheimu strašno mučili, da bi pripo-znale, da so na pokopališču res pred kratkim izkopale mladega otroka in ga skuhale. Ko ni bilo drugače, pripoznale so res, se ve da samo zato, da bi nehali jih tako strašno mučiti. Mož ene teh sirot je vendar dosegel, da so odkopali grob v pričujočnosti duhovna in več prič. Dobili so res otroka nepoškodovanega v grobu. Fanatični preiskovavec pa je rekel, da je nepokvarjeni otrok le zaslepljenje hudičevo, in da pripoznanje žensk več vredi, kakor pa to, kar kažejo oči, in da, ker so vse pripoznale, morajo se vse sežgali v čast troje-dinega boga, posebno pa še zato, ker je zapovedano sežigati čarovnice. In res, sežgali so jih.   Horst. Zauberbibliothek. II. p. 374.
Za čaranja so se rabila povsod mazila, kadila in praški. Mazali so se ali po vsem telesu, ah pa le pod pazhama.
Kakšina so prav za prav bila ta mazila, to je skorej vsak sodnik drugače zvedel. Pravili so, da so zelena, bela, črna ali modra; da nimajo nikakoršnega duha, ali pa da smrdijo; da so strupena, ali pa ne, ali pa oboje, po tem, ali jih ima čarovnica ali pa sodnik v rokah.
Kaj več o narejanji čarovniškega mazila nam pove Busek (Actum den 29. April An. 1656). Na vprašanje, iz česa se dela čarovniško mazilo, odgovorila je čarovnica: „Aus den Hostien, welche sie und alle Hexen beim Abendmal in der Kirchen aus dem Mündt genommen, in der Hand behalten, dem Teuffei beim Hexendanz geopfert und solche nachgehends wieder von Ihme bekommen, den heiligen Wein empfangen sie in der Kirchen in gedanken auch ins Teuffels nahmen. Sie P. Beklagtin seye da bevor umb ein Kindt kommen, das habe sie auch dazu gebraucht, die Scheiden Moeüerin, die Butsh, des Herrn Fraw haben die Salben helffen kochen."
Vse to, kar so čarovnice pri sodbah izpovedale o narejanji in o porabi mazil, gotovo ni popolnoma zlagano. In če se okoliščine dobro prevdarijo, je še celo verjetno, da mazanje z mazili, narejenimi

izmed ostalega tudi iz strupenih in omamljivih rastlin, je moralo človeka tako omamiti in vpijaniti, da je res mislil, da leta po zraku, da pleše itd. Vsled te pijanosti so se mu sanjale najprijetniše in tudi najsirašnejše reči. Le škoda, da glede tega ne moremo nič gotovega reči, ker niso sodniki skorej nikoli ukazali, da bi se jim taka mazila pokazala. Pozabili so pa vselej zapovedati, da naj se kdo v njih pričujočnosti namaže, da bi tako videli kake posledice bi imelo to mazanje. Preiskovali tudi niso, iz česa da so t^ila sestavljena ta mazila. Iz tega pa, kar pove J. Wierus ,de praestigiis Daemonium" Lib. ?. C. 17., previdimo, da so se res jemali za ta mazila razun mnogo neškodljivih rastlin tudi vselej sokovi omamljivih zelišč. Večidel so vpotrebili: omotno Iju li ko, pikasti mišjek (Conium ma-culatum), veliko trobeliko (Cicuta virosa), smrdljivo salato (Lactuca virosa), norico ali volčjo češnjo, zobnik itd. Da je pa vinska pijanost tudi mnogo prizadjala k sanjam, kterih so se ljudje pozneje bolj ali manj živo spominjali, to se ume že samo po sebi.
Zraven pa tudi ne smemo pozabiti, da je^ v tistem času (od leta 1689—1690 so samo v Gleichenbergu na Stajarskem 39 čarovnic pomorih) nevednost in vražna vera videla v vsaki grbasti babi čarovnico. Se ve narod kazali mesta, kjer so v največo sramoto svojega stoletja sežigali dozdevne čarovnice; brali pa ne moremo iz brezdušnih zapisnikov stok in jok in notrenji boj nesrečnic, ki slečene do edine srajce in privezane k lestvi pod vislicami so bile z vsakovrstnim trpinčenjem prisiljene, da so pripoznale stvari, od kterih se jim še nikdar sanjalo ni, ali od kterih so le v brezumnosti kdaj blodile.
Iz enacega pripoznanja vseh teh sirot se da celo soditi na to, da so jim dajali sodniki posebna uprašanja, imenovali posebne osebe in trpinčili jih toliko časa, da so odgovorile vse, kar je ravno sodnik hotel. Iz vsega se vidi brezumje, premetena neusmiljenost in krvi-željnost tedajnih kaznovavnih sodnij.
Zanimivo je, da slišimo kaj več, kaj so te sirote pripoznale, da si je skoraj vse jako nedoločno.
Vse te nesrečnice pripoznajo, da je hudič prišel k njim, ko so bile na polji, ali ko so listje grabile, aU gobe nabirale.^ Vzrok njegovega prihoda je bila njih žalost, skrbi, revščina itd. Žena, s ktero mož grdo ravna, fje mislila si v hudiču lolažitelja, revež pa vedno pripravljenega dobrotnika. Vselej hudič žalostnega nar poprej tolaži in mu obeta vse, kar si koli poželi, prijetno življenje brez vseh skrbi ild., potem ga pa odpelje v megli.
Hudiča popisujejo, da je lep mladeneč, aH da je imeniten gospod v črni ali rjavi, baržunasti suknji, redko kdaj le, da je razcapan berač ali pa kmet. Le nektere krati je zala dekle aH mlada deklica s črnim klobukom. Mnogokrat se pokaže v podobi črnega psa aH priliznjenega mačka, spremeni se pa kmalo v imenitnega gospoda.  Govori
124
vedno skoz nos, le težko razumljivo, „on noslja", na čemur se naj-lože spo/-na.
Na ono obetanje sledijo zdaj KoJ njegove lirjalve, ker zastonj ne stori nič. Med temi je najprva, da se taji sveto Trojstvo in da se mu duša zapiše: če pa tega ne, saj duša kterega otroka, kar se tudi vselaj brez ovinkov privoli. Časih pa hudiču zapisani pozabijo svoje prisege in imenujejo po naključbi sveto Trojstvo, pa dobijo koj zaušnico od nevidljive roke.
Navadno odpelje hudič take osebe v megli na kako razpotje, kjer se dobro je, pije in pleše itd. Čez nekoliko ur so pa spet kje v kakem znanem kraju, od koder lahko morejo domu. Časih jih pa odpelje ali odnese na kak bližnji hrib. Do tje ali jahajo črnega konja, ki ga je hudič sabo pripeljal, ali se pa ž njim vozijo v vozu, ali pa letijo v podobi vrana aH kregulja.
Na teh višavah je vselej prav veselo. Tu se je, pije, pleše, vse v velikem šumu. Vsaka je pravila, da je bilo pri njenem prihodu že mnogo ljudi tam, neznanih in tudi znanih. Gorje pa tistemu, ki bi ga zdaj imenovala pred sodbo. Mnogokrat se je zgodilo, da so štiri čarovnice, in še več, trdile o isti osebi, da so jo vidile tam.
Miz je vselej več, vse lepo pogrnjene. Jedi je mnogo in dobrih; tu se jedo vsake vrste pečenke, goveje meso, klobase, ribe, raki, bobi, zelje, repa, štruklji, žganci, pečene sfobe, vse v cinastih posodah (najimenitnejih onega časa). Vedno dovolj je tudi vina, ki se toči iz kake bukve ali hrasta in pije iz srebrnih čaš. Vino točijo moški, v kuhinji imajo pa opraviti samo ženske. Vse jedi so dobre, pa, kar je čudno, nasitijo ne *); ravno tako vino vpijani sicer, pa je mnogokrat vodeno, ne posebno dobro, ali pa ima še celo kak poseben okus.
Med plesom godejo godci na gosli, piščal, bas, trobente itd. Čez nekoliko ur, večkrat tudi popred, je konec pojedine. Hudič vzame zdaj vse v svoj voz in jih odpelje. Postavi jih na tla v kakem gozdu, na kakem travniku, na kakem razpotji ali mostu, in vsega je konec; ali pa se lotijo zdaj najimenitnejšega dela, narejanja toče. Nam so znani zdaj bližnji in daljni vzroki toče, takrat pa niso bili; ker pa človek hoče znati vsake prikazni vzrok, je pa rekel, ker boljega ni vedel, da delajo točo čarovnice, kar je tudi mnogo sirot s trpinčenjem prisiljenih pripoznale pri sodbah.
Zali bog, da najmanj dve tretjini naših priprostih ljudi še zdaj to verjame.
Za dokaz samo sledeče: Blizo mojega rojstnega kraja je pred dvemi letmi kmet, viharju streljaje, odstrelil čarovnici v oblaku pero, da je padla pred njim na tla! Trdi tudi, da je bilo od Mladega vrha
*)  Kavađui občutek vsacega gostovanja ? eacjah.
125
do Lubnika nad Loko 33 čarovnic v oblacih takrat, ko jo unega leta toča pobila okoli sv. Lenarta. Polovica ljudi mu trdno verjame, pa-melneja polovica pa kima z glavo in pravi: Morebiti je vendar le res; saj je Bogu vse mogoče, zakaj bi mu tedaj ne bilo tudi grešne ljudi kaznovati s tim, da dopušča čarovnicam točo delati!
Pred tremi leti pomladi je okoli Radeč na Dolenskem enkrat toča bila. Po viharji pride k hišam neke tamošnje vasi popolnoma nago dekle, ki pripoveduje, da je bila sinoč pri tej in tej ženski, ki jo je potlej vzela seboj v megle; danes pa da bi bila morala tam delati točo, in ker tega ni hotela, da so jo razkačene čarovnice slekle do nazega in pahnile na zemljo. Se ve, ljudje so planili nad uno staro revo, ki je bila že poprej pri njih na sumu, da se peča s čaranjem, in o kteri je hudobna dekle bog ve zakaj tako legala. Vbili bi jo bili, da je ni rešil tamošnji predstojnik W. s tem, da jo je zapreti dal in toliko časa zaprto imel, dokler se ni razkačena kmečka kri malo potolažila.
Ako bi se bilo to dogodilo pred kacimi 200 leti, imel bi človeški rod eno sežgano čarovnico več na vesti.
Pravijo pa, da se toča dela takole: V kad se nameša vode in snega. Iz tega se gnjete z rokami sodra, ki je od začetka črna, ki se pa pozneje spremeni ? bele kuglice. Pri tem ima vselej mnogo opraviti blagoslovljena hostija, ki so jo te nesrečnice pri obhajilu iz ust vzele, oskrunile in prihranile, da jim zdaj sprenunja kamenje v led. Tako napravljeno točo pobero potem v jerbase, mehove, predpasnike itd., da jo sejejo po zrriku lete. Nazadnje se čarovnice vsedejo na kako znano polje in gredo domu. Mnogokrat se pripeti, da so potem delj časa tako bolehne, da morajo ležati v postelji.
Te čarovniške pojedine so večidel po letu med žetvijo, pa tudi druge čase, še celo pred pustom.
^ (Konec prihodnjič.)
Miloliiike. 1. Slavec.
Ko je stvaril Bog vse živalde na zemlji^ da bi bile Človeku priče večne modrosti in dobrote, smele so si vsaka en dar sprositi.—Oroslan je prejel raoČ nad vsemi zvermi, kaČa strup v svojo brambo, žlahtni konj brze noge, lesica prekanjenost, orel bistro ;oko, pav lepo obleko itd. Slednjič prileti drobni slavČek pred božji prestol: „Ne mika me ne moč ne lepota, prosim ta pa za gladek glas, da bora Čutila svojega srca v milo pesmice zlival in vsemu stvarjenju tvojo slavo oznanoval,*
126'
„Moj Ijubžek", odgovori mu VsegamogoČni mllostljivo, „modro gi si izvolil, modrejše od vseh drugih stvari. Zato pa ti podarim vir melodij, ki je odmev une pesmi, ktero Čisti duhovi v mojem svetišču noč in dan prepevajo."
In hvaležen je slavček zletel v gaj, kjer ti vsako novo leto v mičnih harmonijah slavo vsegamogočnosti prepeva. Gomilšak.
Slovniške drobtiiie.
III. Znaua reč je, da se pri glagolih trpna oblika dade izraziti 8 pristavkom zaimka se, ki v tem primeru opravlja službo nemškega man, francoskega on, laškega si.
Ne vem pa, ali nci ktera slovenskih slovnic, kdaj se to ne more zgoditi, in ker sem časi zapazil, da se pri nas ali tudi med Hrvati na to stran greši, naj tukaj postavim opombo, da se gori omenjena raba nikakor ne prilega povraČavnira glagolom, ker jih žo tako spremlja vedno zaimek se (ali si), ponavljati ga pa blagoglasje ne dopušča.
Tudi Metelko pravi v svoji slovnici, da se pri povračavnikih v takem primeru najraje prideva za subjekt beseda: Človek; ne izrekuje pa, kakor bi trebalo, na ravnost pravila, da se povračavni glagoli po tem načinu ne prestavljajo na trpno obliko.
Daljega dokazovanja ni treba, kdor količkaj pomisli, precej bo pritegnil, da ni prav sledečo nemške stavke tako sloveniti, n. pr. : man gebe Acht, dass man sich in der Kirche wohl verhalte — pazi naj se, da se v cerkvi lepo vede; man hat sich dem widersetzt, dagegen erhoben = ustavljalo se je temu, vpiralo se je; man bat sich entschuldiget = izgovarjalo se je; wenn es heiss ist, schwitzt man = V vročini se poti itd. V vseh teh slovenskih stavkih se pogreša subjekt.
M. C.
Srbske prislovice.
????? ????, ???? ??? ??????. ??? ??????? ????? ??????. ???? ? ??????? ???????. ?????? ????? ????? ??? ?????.
127
Besednik.
Na Danaji mesca suŠca 5* — vseh slovanskih krajev nam odmevajo veseli glasi, kako lepo se je obhajal god in praznik slov. aposteljnov, sv. Cirila in Metoda. In letos so godi toliko slavniše to obhajanje, ker je tisočletnica. Da tudi mi Slovenci nismo zaostali, velikoveČ da se je povsod kolikor mogoče praznično obhajal ta spomin, je pač živ dokaz, da tudi Slovenci slavna sveta moža po vrednosti cenijo in njuno blagovito delovanje spoštujejo. Zares lepo znamnje, ki ga je stavila sama hvaležnost! In res, kdo bi mogel pri tem slavljenji zastajati? Ker smo pošteni in pravi katoljčani, zato smo jima iz srca hvaležni, ker sta prednikom našim in tedaj tudi nam prinesla luČ sv. vero in ž njo omiko in kljuČ do više izobraženosti, iu ker vemo, kaj je narodni jezik in njegova obveljava v javnem življenji, zato smo jima prisrčno hvaležni, da sta nam ga tako rekši ohranila^ da sta mu veli-koveČ toliko Čast pridobila, da se je smel z latinskim in grškim pri cerkvenih obredih rabiti! Pa še iz druzega ozira bo letašnje obhajanje za nas Slovence imenitno in bode znamnje neizrečene hvaležnosti, ker se je temelj postavil slov. matici, napravi na vse strani imenitni in važni za omiko naroda in jezika. Bog naj podeli potrebnega blagoslova! Ali ob enem mislimo in želimo, da bi tudi gledajoči in slepi nasprotniki vedno bolj pravično našo reč spoznavali in se enkrat presojam odrekli, ki nikamur ne kažejo.
Po pravici je že nekdo potožil, da se Še ljublj. deželni zbor niČ ni pečal s šolskimi zadevami, razun zadnje dni nekaj malega v zadevi vstanovitve više realne šole v Ljubljani. Drugot se je že marsikaj o tej in drugi zadevi reklo, posebno se je dunajski dež. zbor mnogo 8 Šolskimi rečmi pečal. Sklenil je vstanoviti Še eno viŠo gimnazijo in 4 realke, ker je previdil, da jih dežela potrebuje. In zares, pri šolah tudi ni treba varčnosti: ali ob enem je tudi potrebno, da se vstanov6 dobre in da imajo dosti pripomočkov in dohodkov. Nadjamo se pa, da bodo zbori tudi v slovenskih krajih, kolikor moČ, svoje storili in šole sčasoma tako vstrojiti si prizadevali, da bodo narodu na vse plati koristile, ker le potem jih bo mogel vsak prav ceniti in v svoj prid obračati.
Razun žurnalistike se tudi sploh druga literatura med Slovani lepo razcveta. Na Češkem se posebno živo gibljejo ter obdelujejo vse mogoče dele književnega polja, kakor so zgodovinsko, naravo-znansko, klasično in druge. Lepo število učenih narodnih mož tolmači z zedinjenimi močmi stare in nove klasikarje.   Njih imena so nam
128
porok, đa bodo tuđi prevodi klasični. OČe Palacky ima tudi lepo krdelo razumnih učencev in naslednikov, ki s pridom obdelujejo zgodovinsko polje, in slavni Rieger se trudi z izdelovanjem velike enciklopedije »naučnega slovnika". In kako je razširjena njih publicistika !
Tudi pri Hrvato-Srbih je moČno gibanje zaznati. Razun mnogo dobrih časnikov se semtertje marsiktera nova knjiga na dan prikaže in na vse strani dobrotljiva roka „ljubimca hrv. naroda" tudi tu blagoslov deli.   Da bi se veliko nasledovavcev zbudilo!
Še nekaj z žalostjo spominjam, in to je vedno kavsanje med hrvaškimi in srbskimi publicisti zavolj imena in jezika njihovega. Res da nič nimamo od tega,—ali želeti je v splošni koristi, da se to pričkanje konča; iz srca jim nasproti kličemo: zedinite, spravite se, da se skoraj o drugej imenitniši stvari pomenkovanje začne, ako zares želimo in hočemo kdaj do književne edinosti priti.    SreČa Vam !
Njih Velič. svitli cesar je tudi že potrdil, da se vstanovi jugoslavenska akademija v Zagrebu. Z veseljem pozdravljamo in naznanujemo ta dokaz ces. milosti, ki bode vir dušne omike vsem slov. bratom na jugu.
Naj še tudi povemo, da je svitli cesar blagovolil utemeljiti mu- / seum za avstr. umetnost itd., po 'izgledu londonskega kensington-musea, v kterega pridejo umetni izdelki itd. iz vseh avstr. krajev, in kamor bo mogel vsak gledat in Študirat priti, komur je mar za izobraženje in umetnijo sploh. Cehi so žo Inni, iz Londona prišedši, kaj tacega v Pragi osnovali.   Ni nam pa zdaj znano, kako in kaj je ž njim. \
* Kakor 80 drugod bodo brž po veliki noči tudi celovški gg. bogoslovci praznovali tisočletni god sv. aposteljnov Cirila in Metoda s sv. mašo, s petjem in z govori v raznih slavenskih narečjih. Slava jim!
-¦^ r
Z dovoljenjem čast. darovavcev (če še trije gospodje do srede tek. mesca drugače ne odločijo) se nakupijo za unkrat omenjenih 38 gld. sledeča dela: 28 izt, ^Viljema Telia", 8 izt. „Babice", 16 izt. Virgiljevega „Poljedelstva", 16 izt, „Kritona in Apologije", 8 izt. „ Ksenofontovih spominov" = 76 bukev, ki se med dijaško mladino tako razdeld, da dobi mariborska, celjska, ljubljanska, novomeška, goriška in celovška gimnazija vsaka po 10, graška in tržaška pa po 8 del. — 11. vezek „Cvetja" je bil že razposlan; 12. vezek, ki obsega konec Virgilj. „Poljedelstva" in polovico Sofoklovega „Ajanta", razpošlje se kmalo po veliki noči, drugi oddelek „slovenske slovnice" pa prihodnjega mesca. — G. J. I. F. Kmalo se porabi. — G. M. T. Hvala; več s časom pismeno.—G. L. G. P. Veselilo^nas bo; v kratkem se natisne. — G. F. Š. Natisne se; več pismeno.—G. Drag. Š. na V. Zgodilo se bo po Vaši želji; nekaj prihodnjič; prosimo še kaj enacega, G. J. N. v C. Ne more se natisniti, ker je že vse znano.
Nove pismenke še niso prišle; pričakujemo jih vendar za trdno tekočega mesca; potem se bo „staroslovenska slovnica" redno nadaljevala.
Natisnil Janez Leon v Celovcu,