LETN1K V. slovenka ŠTEV. 3. EMANCIPACIJA. ZOFKA KVEDER. PRAGA. Kaj je emancipacija ? Emancipacija je osloboditev in nje posledica : samostojnost. Osloboditev, tako v individuelnem obziru t. j. duševno, kakor socijalno, mate- rijelno. Pri nas Slovencih se smatrajo vse take težnje v obče — odveč, posebno še pri ženskem spolu. Razne naše učene glave trdijo, da pri nas, hvala Bogu, še ni nikake potrebe za tako gibanje, da teče vse soci- jalno življenje v najlepšem miru in da zlasti ženskam ni prav nič potreba pečati se s takimi nevarnimi, tujimi, modernimi idejami. Naši duhoviti in neduhoviti dok- torji spuščajo svoje šepave duševne iskre v svet, s katerimi svare vse poštene ljudi, naj za božjo voljo ne sedajo na limanice raznim nezadovoljnežem možkega, osobito pa ženskega spola, ki zastrupljajo naše po- šteno ljudstvo s frazami kakor : boj za zboljšanje gmotnega in moralnega stanja delavstva, boj za jednakopravnost ženstva, boj stiskanih in tlačenih mas proti slepemu izkoriščevanju na vseh točkah ! Osobito ženstvu se vsak trenotek pridiguje, naj se ne izneveri svojemu edino naravnemu, sve- temu poklicu kakor žena in mati; z bom- bastičnimi besedami se slika ženski njeno nalogo : ostati pokorna, bedasta igračica, poslušna podvorkinja svojega moža in ne- sebična dojilja in bona svojim otrokom. »Ozrte se na košute!-: je klical zadnjič neki sramežljivi Dr. T. v »Edinosti«. Imenitno! Košutam doslej res še ni morda padlo v glavo, pridobivati si doktorskih diplomov a!i pa zahtevati jednakih pravic z rogatimi jeleni. Sicer pa moramo biti gospodu le hvaležne, da je bil tako galan- ten ter nas primerjal vsaj s srnami in ko- šutami : kako lahko bi nam postavil na primer v zgled : ovce, gosi in oslice ! . . . — Sicer pa so tudi te bolj emancipirane, kakor bi človek mislil : samostojne so do cela, in njihovi gospodje soprogi se ne pe- čajo dalje za njihove interne gospodarske razmere, privoščijo jim tako zelje — kakor najslabšo suhljad. Tako liberalni naši go spodje stvarstva, vsaj v obče, še dolgo ne bodo ! Toda k stvari ! Povsod, kjer si hoče ženstvo pridobiti nekoliko terena v jav- nosti, zavrača se ga, češ : tu ni vaš pro- stor, nazaj v družino, v kuhinjo ! Ženskam so dovoljeni le takozvani »ženski« poklici, t. j. od služkinje vseh vrst gori do učite- ljice, od perice pa do šivelje. Žal, da so ti >ženski« poklici o vseh svojih potežkočah najbolj nehvaležni. Moški kolega male šivelje se lahko pošteno preživi, ako je priden in ako ni pijanec, dočim njegova ženska tovarišica ž'w'\ ob kavi in krompirju in mora biti sploh vesela, če ji ni treba šivati še bolj pozno v noč, nego do pol- noči. Delavec v tovarni je revež, — no, ženska je še na slabšem, gospoda deloda- jalci brezdvomno mislijo, da je za njo tudi zrak jako redilna snov. In potem, če bi še te uboge prilož- nosti za deio, te skromne službice in to še tako slabo plačano delo zadostovalo za vse one, ki morajo živeti, ki bi bili radi vsaj jedenkrat na dan siti. Ali ne ! Samo poglejte enkrat v statistične podatke po- sredovalnic, pojdite pred tovarne, kjer se vedno nekaj takih lačnih, ki bi radi delali, makar tudi za one uboge krajcarje, nasla- nja ob vrata, čitajte časopise velicih mest 53 ita čudili se bodete, koliko sc jih ponuja v delo, za službe, in kako primeroma malo jih iščejo. Povsod, kamor pogledate, naj- večja gonja za kruhom, najljutejši boj za obstanek. .Seveda gospoda v gorkih gnez- dih, na mehkih, bankovcev polnih blazinah ali pa v varnem zatišju državnih služb, v višjih dietnih razredih, — ti seveda nimajo pravega smisla za boli proletarijata. Takim gospodom je vsako stremljenje nižjih vrst brez imetka in stalne eksistence samo »humbug«, in pri ženskem spolu »norost najhujše vrste«, če ne naravnost zločin. Beda je v zadnjem stoletju dosegla ogromne dimenzije. Kmet propada, roko- delec in delavec. Potrebe posameznika so se povečale, luksus je posebno v boljših krogih neprimerno narasel, in posledica je, da družba ne more več pošteno preživljati svojih udov. Srečni, spekulativni pojedinci se maste na škodo ostalih in, če je kedaj veljal »Faustrecht« (pravica močnejšega), velja gotovo danes. Vsak stremi za tem, da spodrine svoje konkurente in se sam vsede za pokrito mizo. Tako postrešček na ulici, delavka pred tovarno, kakor prvi minister v cesarstvu. Jeden pritiska drugega, koli- kor boljše je komu, toliko več drugih guli in prikrajšuje dotičnik za njih delež. Nekdanje patriarhalno življenje za da- nes ne velja več. Prej so bili vsi udje družine zaposleni v družini sami. Hčere so predle, šivale, tkale, delale milo in sveče in vse druge domače potrebe, sinovi so po- magali očetu v rokodelstvu, v gospodar- stvu, bili so njegovi pomočniki v trgovini itd., itd. Da, tudi tuji posli, uslužbenci, učenci in pomočniki so se v vsakem slu- čaju priklopili družini, stanovali so tam, hranili se, — sploh bili so družinski udje druzega reda. Dandanes tega ni več. Na mesto ročnega dela stopili so stroji, stopile so razne velike iznajdbe, prejšne merilo sveta in življenja razširilo in povečalo se je v nedogled. Nastopila je moderna doba ; s primeroma malo truda in stroškov poda- jejo se nam udobnosti, olajšave, ki nam vse, tekom let, iz nekake želje po zboljša- nju razmer, iz težnje po luksusu, postanejo potrebe. Ce so si naši pradedje s treskami in s smrdljivimi leščerbami za olje razsvit- ljevali zimske večere, če so se v boljših hišah žgale lojne sveče, — nam danes naše petrolejeve svetilke že davno več ne zado- stujejo, — plin in elektrika nam razsvet- ljujeta ulice, za katere je prej kedaj samo mesec dajal svojo periodično luč. Roko- delstvo čim dalje bolj izginja, in velike tvornice zavzemajo njegovo mesto. Človek ni več v onej meri stvoritelj, kakor prej, stroji so nastopili njegovo dedščino, on jim je le vladar — ali sluga. Misel jednega giblje komplicirano sestavo raznih vodnih, parnih in električnih sil, med tem ko tiso- čere roke opravljajo mehanično delo po- služnikov. Način življenja se je docela spremenil, in smešno je, če se hoče danes stavljati za razmerje med ljudmi, t. j. za družabno življenje v družini kakor v jav- nosti, enako merilo, kakor je veljalo pred stoletjem ali več stoletji. Vse je dobilo drugo lice, in nenaravno bi bilo, da se tudi človek ne bi bil spremenil v svojih težnjah in ciljih. Karakteristika našega časa je nezado- voljnost z obstoječimi razmerami. Vsi čutimo potrebo napredka, zboljšanja v gmotnem in duševnem oziru. Ne morem trditi, da bi bila ta nezadovoljnost slabo znamenje, nikakor ne pojmim onih, ki imajo vedno tiste domnevane zlate, idilične, .stare čase na jeziku. Svet je napredoval. Morebiti niti vsaki deseti srednjeveški vitez ni umel podpisati svojega imena, danes teže vsi sloji po naobrazbi in vedno večji naobrazbi. Kolikor inteligentnejši je kedo, toliko bolj čuti nedostatek te naobrazbe, toliko bolj želi jo zvišati in poglobiti. In ravno tako izvira tudi nezadovoljnost z gmotnimi raz- merami iz kolikor tolike duševne kulture pozameznikov in mase. Človek se zaveda svojega človeštva, čuti, da je več nego 54 samo orodje ali živina, in kedar postane misleč stvor s svojo voljo, svojo sodbo, svojim naziranjem, mu ne more zadostovati zgolj prosto vegitiranje, samo golo, nago životarenje. Nauči se ceniti sebe, zaveda se svojih pravic do življenja, ki bi bilo vredno čutečega in mislečega človeka. Le na najnižji stopinji razvitka je človek za- dovoljen s seboj, s svetom in vsem. Ro- bota po cele dneve brez misli, mehanično crpi vse sile svoje in je zadovoljen, da se zato potem najé tudi najprostej.še hrane, - da, tudi če mora gladovati, ne občuti drugega, kakor topo, brezmiselno, slepo resignacijo: mora že tako biti! Vsi, ki sodijo brez premisleka, pridejo z lepimi sveti, naj se človeštvo vrne k svoji prvotni skromnosti, naj zmanjša svoje potrebe na kolikor najnižjo stopinjo, in vsa ta težka vprašanja o omejitvi števila onih, ki sploh nimajo kaj jesti, ki stradajo, — se razrešijo sama po sebi. Ne le, da so take ideje jako naivne, smešne in neiz- vedljive, one so naravnost škodljive. Ako bi se današnji človek odpovedal vsemu, kar ni neobhodno potrebno k njegovi eksistenci, t. j. k njegovi telesni eksistenci, bi morda res bil sit, ali ta njegova skrom- nost bi pomenila velik, ogromen korak nazaj. In potem treba pomisliti, da so vsekakor tudi predmeti, ki so sami na sebi luksus ali ki se dajo vsaj pogrešati, nepo- sredno vir eksistenčnih sredstev tisočerim in stotisočerim ljudem. Seveda bo kedo dejal, da vsi ti ljudje v tovarnah, v veli- kih podjetjih, ki služijo telesni ali duševni udobnosti ljudstva, končno vendar le jedo in potrebujejo vse one organske snovi, ki se crpijo neposredno in posredno iz zemlje t. j. iz onega, kar zrase, ozir. kar se s tem rastlinjem hrani, — torej, da je vendar kmetijstvo edini vir splošne hranitve in da vse ljudi redi zemlja, ne pa oni stoti- sočeri predmeti luksusa, katere človeštvo dandanes potrebuje in za katere se vsako- jake surovine docela nepotrebno trosijo. Ali prvič je tu vprašanje, kaj je faktično potrebno, kaj ne. Jednemu je nekaj uprav eksistenčni pogoj, kar je drugemu potrata in tretjemu bedastoća. Drugič pa ves raz- vitek človeštva jasno zanikuje vsako mož- nost ali vsaj verjetnost k takemu povratku k prvotnim človeškim idealom in zah- tevam. Bil je nekdaj, še nedavno, čas, ko so na primer učitelji imeli manj plače, kakor sedanji slabje plačani delavce, in morda niso bili niti tako jako nezadovoljni. Še nedavno so bili časopisi, recimo pri nas, nedosegljiv luksus tudi za boljše situirane sloje, danes čita zadnji kmet in delavec, čuti potrebo, da čita, in list mu je postal skoro tako potreben, kakor zajutrek ali večerja. Čudil bi se domači hlapec od 1. 1800.. ko bi mu hlapec od danes nabrojil svojo plačo, svoje zahteve in svoje troške. O njegovem času je živel njegov gospo- dar slabše, kaj še le on, in morda sta bila vendar oba bolj zadovoljna, nego je naš znanec od danes. On ima več potreb nego njegov7 tovariš pred jednim stoletjem. Ne vštevam v te potrebe pušenja, preve- like gizdavosti in morebitnega pijančevanja vsako nedeljo. Na kolikor višji stopinji- je človek, toliko več potreb ima. Na Češkem n. pr. domači delavci ne gledajo radi onih iz Galicije, ali pa tudi od nas z juga. Pre- skromni so poslednji, delajo za plačo, s katero domači delavec ne more izhajati. Enako je pri nas. Domačini, zidarji, delavci v opekarnah, pri cestah in večjih podjet- jih, vsi tožijo čez neljubo konkurenco Ita- lijanov, in to že iz prostega dejstva, da našim ljudem ni dovelj suha polenta in smradljiv sir. Angležki delavec je v pri- meru z našim prav gospod. Ima izvečine osemurno dnevno delo, lepšo plačo — sploh naš človek bi si obliznil vseh deset prstov, da je na njegovem mestu. In vendar angležki delavec ni zadovoljen : on ima svoje klube, čitalnice, predavanja, skupne 5 5 obednice, zdrave delavske hiše, navajen je na boljšo hrano, sploh ima mnogo potreb, katerih naš delavec nima. On je jednostavno inteligentnejši od našega. On ume živeti, on pozna sebe in zna porabiti svoje moči na najboljši, najplodonosnejši način. In vsekakor inteligenca tudi pri mehaničnem delu ne škoduje. Našinci, ki se selijo v Ameriko, tožijo brez izjeme, kako naporno morajo delati v tovarnah in kako so na- peti vseh, recimo, o»em ur dnevnega dela ; tožijo, da je to za nje v početku skoro nečloveški napor. Domačin, Amerikanec, ne čuti toliko te strogosti, naučen je da rabi svoje telesne sile, svojo eneržijo, na najracionalnejši način ; on ve, koliko in kedaj mora zastaviti svoje moči tako, da ne troši po nepotrebnem svojih sil. Tam, kjer se človeška moč izrabljuje za kolikor manjšo odškodnino, tam je inte- ligenca delavstva na najnižjem niveauju. Ti delavci niso znali, ali niso niti skušali izsiliti iz svojih izkoriščevalcev ugodnejših pogojev v svojem razmerju do njih. Ruski delavec n. pr. je dosegel doslej najmanj, bo- disi, da se sam ni zavedel svojega suženstva, da si ni znal vsaj deloma pomagati, bodisi, da so se vse njegove težnje v taki smeri se silo zadušile. Antipatija za vse, tudi za lastno bedo, slepa resignacija -— to je znak popolne duševne otrpnelosti. Človek je v tem zares samo še nekak brezdušen mehanizem. Ka- kor hitro pa se vzbudi v človeku nezado- voljstvo, odpor, vzbuja se tudi njegova inteligenca. On začne premišljati, kako bi si pomagal gmotno in, kadar je dejanski dosegel vsaj nekaj uspeha v tej smeri, pride sam do tega, da občuti tudi nedo- statke v duševnem oziru, in skušal jih bo odstraniti. Vsaj kolikor toliko inteligence je torej potrebno človeku, da čuti potrebo zboljšanja svoje eksistence, da skuša to zboljšanje faktično uresničiti, — nasprotno pa je zopet za vsaki nadaljni razvoj du- ševne kulture kakega naroda, ali recimo, posameznega sloja, potrebna kolikor toliko urejena gmotna podlaga. V dosego gmotnih razmer, vrednih človeka in primernih njegovemu delu, je vsekakor organizacija edina pot in edino sredstvo. Posameznik ne premore mnogo ali nič. Njeg'ove zahteve bi bile smešne, če bi ga ne podpirali njegovi tovariši, ži- veči ž njim v jednakih razmerah. Zahteva, ki jo stavi kak sloj, pridobiva na pomenu in moči, kolikor več ima privržencev, ko- likor složnejši in zavednejši so oni, ki so interesovani na tem, ali se jim zahteva izpolni ali ne. Naš delavec, naša delavka, se še ne zaveda svojega stanja in pravic, katere srne zahtevati od družbe in deladajalca, v tistem obsegu, kakor bi bilo zeliti. Delav^ stvo v drugih deželah je doseglo že ne- primerno več, ono je inteligentnejše, ono je na viši stopinji od našega, in sicer v vsakem pogledu. Naše delavstvo ne čuti še prevelikega primanjkljaja v gmotnem oziru, in njegove težnje po duševni inteli- genci so toliko kakor še v povojih. Temu se nikakor ni čuditi. Mi se nismu razvijali, recimo, v onem obsegu in z ono brzino, kakor Amerikanci. Seveda mislim to v narodnogospodarskem oziru. Stari patrijarhalni običaji so se v našem narodu vzdržali primeroma mnogo dlje nego drugod. Navajeni smo na ozko sku- pino družine ; za veliko socijalno skupino sloja nam še manjka pravi čut. Tovaren nimamo mnogo, in tudi te so se ustano- vile polagoma, drugi delujoči sloji pa: delavci, rokodelci, mali uslužbenci, obrtniki itd. občutili so težino in resnost velikega socijalnega prevrata mnogo pozneje, nego v drugih deželah. Mi smo takorekoč še v dobi prehoda. Doslej smo skrbeli in čutili le za se, in samo najbližji naši družinski udje so zavzemali naše interese, sedaj se polagoma budi v nas tudi čustvo solidar- nosti z ostalimi našimi tovariši, ki žive z nami vred. poznani ali nepoznani, v jedna- 56 leih prilikah, pod jednakimi življenskimi pogoji. Počasi se zavedamo, in ne le sebe, marveč zavedamo se kakor udje velike skupine, ki ima z nami jednake težnje, jed- nake cilje. Čutimo potrebo organizacije. Strokovna organizacija je pri nas se ta- korekoč v otroški dobi, — no, vendar je že pognala precej močne korenike. Naši rudarji so organizirani in večinoma tudi vsi drugi delavci po tovarnah. Ravno tako išče kmet v raznih zadrugah, v snovanju domačih posojilnic itd. pomoči in rešitve. Učitelji imajo svojo organizacijo, uradniki svoja konsumna društva, čitalnice, pisarji so se združili, —• sploh na vseh poljih se opaža težnja po združenju, po nekaki trd- nejši vezi in opori posameznih slojev mej seboj. Da ti poskusi ne dobivajo odziva v obsegu, kakor bi bilo v vspešno delovanje organizacije potrebno, je jako umljivo. Naši ljudje žive vsak po svojem kopitu in, ako ne pričakujejo od kake stvari takojšnjega, neposrednega dobička, se težko za njo ogrejejo. Oni so še egoisti. »Ah, kaj, jaz ne bom imel nikdar nič od tega!« je navadni zaključek njihovega modrovanja. Za one druge, ki pridejo za njimi, jim ni mar. Zato je pri nas organizacija, posebno onih stanov, ki ne žive v vednej zvezi med se- boj, jako težavna, n. pr. velike skupine de- lavstva v tovarnah in rudnikih. Dnevničar sicer vé, da je njegovo življenje jedna sama velika mizerija, vé, da jih mnogo, premnogo životari v jednakih prilikah, in vendar ne čuti potrebe, združiti se ž njimi v močno celoto. Sicer imamo pri nas tudi tu že svojo organizacijo, ki izdava celo svoj list, ali ne motim se, če trdim, da je morda komaj vsak deseti izmed naših pi- sarjev organizovan. Ker se žene še težje emancipirajo stare oblike življenja, ker so še mnogo bolj vezane na preživele tradicije, je na- ravno, da so v tem, da hi se čutile kakor ud velike socijalne družine, zaostale še /a moškimi. Žene že po naravi sami čutijo bolj zä ¦— se in za svojo družino, za svoje otroke. V svoji težnji, da bi zboljšale v prvi vrsti gmotni položaj svoje družine, prekoračijo mnogokrat dopuščene meje, in njihov dru- žinski egoizem jih zaslepi, da izgube za vsako širje obzorje in za večje ideje po- gled in smisel. Ovirajo moža v njegovem slobodnem razvitku, stavljajo mu zapreke, kadar hoče odločno braniti svoje prepri- čanje, tudi na škodo sebi in svojim. N j ihn va bojazen pred gmotno propastjo družine zavedo marsikakega moža v neznačajnost, iti marsikaki greh v tem pravcu ima na vesti žena. Ne smemo obsojati take žene preostro. Vzrasle so v razmerah, kjer se jim je sistematično zapiralo vsako širše obzorje, vzgojene so bile za družino, edino le za družino in za domače ognjišče. Ne pojmijo moža, ki za svoje prepričanje, za svoje ideje stavlja tudi udobnost domačega og- njišča v nevarnost. V prvi vrsti so matere. Skrb za svoje potomstvo jih tako ovlada, da pozabijo, da so tudi žene, — tovarišice moža, da so ljudje, da so dolžne sočuv- stvovati "s človeštvom, — a ne samo teo- retično, ampak tudi praktično : z žrtvami. Seveda sili vseobči napredek tudi žene, da izstopijo iz svoje rezerve. Prvič že dej stvo samo, da ne morejo ostati vse v družini, zadostuje, da si oni prebitek po- maga sam, kakor najboljše ve in zna. Spočetka je sila, ki jih žene novi kulturi v naročje, pozneje razum sam. Dandanes ostane mnogo več možkih in mnogo več žensk neoženjenih in neomoženih, kakor kedaj poprej. Tista mesta dobrih hišnih tetk v prejšnjih vekih danes nikakor ne zadostujejo, da bi dajala takim samicam zavetja. Ob jednem današnji socijalni red tudi veliki množici hčera nižjih in srednjih slojev ne dopušča več, da bi mirno v družini čakale na negotovega ženina. Dru- žina ne more preživeti vseh svojih udov, dokler se hčere ne pomože in dokler sinovi 5 7 ne postanejo samostojni ter sami ne osnu- jejo novih družin. Kadar dorase najstarša hči, odide za poslom izven hiše, ' da ne jemlje življenskih sredstev mlajšim, nedo- raslim hčeram ; ravno tako dela sin, oba prej ali slej, — kakoršne so že ravno gmotne razmere družine. V najboljšem slučaju jim ostaja domači dom pribežališče ali nekak pension, kjer spe in jedo. Tako deluje na jednej strani sila, t. j. gmotni nedostatek, na drugi strani težnja po slobodnem razvitku, po višji inteligenci, da se počne zemstvo zavedati svojih obče- človeških pravic in dolžnosti. Ali je emancipacija ženstva potrebna ? Razvitek ženske emancipacije nam odgovarja na to vprašanje. Gibanje v tej smeri se ni pomanjšalo, nasprotno, zavla- dalo je polagoma deželo za deželo, sloj za slojem. Ako bi ideja ženske emancipacije ne izvirala iz dejanske potrebe, izginila bi bila že davno, ne pa slavila vsak dan novih zmag. Emancipacija ženstva v gmotnem oziru je del socijalnega vprašanja. Da si današ- nja žena v tolikem številu išče in mora iskati vsakdanjega kruha izven družine, je posledica socijalnih razmer. Ako se torej pripoznava, da je žena faktično primorana, vdeleževati se eksistenčnega boja, bilo bi samo naravno, da se ji dovoli, da si sama po svoji volji, svojih močeh in svoji na- darjenosti izbira orožje za ta boj, da se vdeležuje tega boja tam in v taki lastnosti, kakoršno si izvoli sama po svoji individ- nalnosti. Ako nihče ne ovira moža, da postane kovač, inženir ali profesor, ravno tako je smešno in krivično, predpisavati ženi, katero mesto naj si izvoli ali katerega naj ne izvoli za svoj bodoči delokrog. Zanikati dejstvo, da je žena v resnici primorana sama izven družine vstvarjati si eksistenco, — morejo le bedaki. Vsaj se je vendar morala zadnja delavka v tovarni, zadnja perica, natakarica in dninarka, hočeš- nočeš, postaviti na svoje noge, t. j. zapu- stila ali izgubila je mesto v družini, bodisi kakor hči, bodisi kakor žena, — ali pa ta družina ni imela več sredstev za njeno vzdrževanje. Kakor hitro pa je delavka navezana na lastni zaslužek, — je postala samostojna ravno tako, kakor doktorica medicine. Težnja ženskega spola po emancipaciji pa ne more izvirati in ne izvira le iz sile, t. j. iz gmotne bede, ona izvira tudi iz globokejših, manj materijalnih vzrokov. Moškim se primeroma podaja mnogo več priložnosti in možnosti v dosego višje na- obrazbe, ženski se zastavljajo kolikor mo- goče vsa pota do tega cilja. Ono malo naobrazbe, katera se v raznih internatih nudi ženski, ne le da ji ne pomaga najti pot k sebi, ne le da ji ne da nikakega temelja, na katerem bi se mogla njena lastna duševna individualnost neodvisno in zdravo razvijati v samostojen značaj ; — ne, ona jo še docela pokvari, vcepi ji popolnoma napačne pojme o življenju, daja ji na pot kopo predsodkov, in žena, v kateri tudi taka vzgoja ni -adusila vseh klic višjega duševnega razvitka, se mora najprej z boji in naporom rešiti nepotreb- nega in škodljivega balasta, s katerim so skrbni vzgojitelji zvezali njeno voljo in ji omeglili zdravo razsojevanje. Nikakor ne trdim, da bi morda razna moška vzgoje- vališča in javni zavodi, kakor gimnazije in realke, plodonosnejše delovala na razvitek posameznih mladih mož. Ne, vse te insti- tucije so več ali manj »Drillanstalten«, ne pa zavodi, ki bi pripomogli mladim go- jencem do nekakih življenskih temeljev, do neke samostojne, globokejše duševne naobrazbe. Vcepijo jim pač v glavo al- gebro in latinščino, nekaj zgodovine in zemljepisja, ali če gojenec sam ne pride do tega, da bi se sam odg-ojeval, če sam ne išče tiste boljše, duševne, prave vsebine v sebi in v vsem, kar ga obdaja, — vse svoje življenje ne postane drugo, nego slep automat, ki mirno in zadovoljno cap- 58 lja dalje v tropu sebi enakih, zadovoljen s seboj in svojo osodo. In vendar se vsak moški neskončno laglje povspne do duševne svobode, nego ženska, kateri se ne da niti onih primitivnih naobraževalnih sredstev, kakor moškemu. Ženi je vsak svoboden korak boj ; vsaka manifestacija njene svobodne individualitete, ki ni sank- cijonirana po starih tradicijah in naziranju mas, vzbuja vseobče ogorčenje. Njeno strem- ljenje po gmotni in duševni neodvisnosti se smeši, proglaša nenaravnim in nedo- pustnim. Dejstvo, da se ženi, kljub vsemu kriku nazadnjaštva, vedno bolj odpirajo vrata v javnost, dejstvo, da sveži dihljaj kulture sega tudi že do najintimnejših krogov dru- žine, — in ne v pogibelj, ampak v bla- goslov, - - to dejstvo priča, da odgovarja žensko gibanje popolnoma napredku in potrebi časa. Emancipacija ni protinaravna, una ne odtujuje ženske od prve in najsvetejše njene naloge, da bodi žena in mati, ne, ona jo pripravlja, da z zavestjo vrši delo, poverjeno ji po naravi, da se zaveda po- mena svojega poklica, da ni samo Vodite- ljica in dojilja svojih otrok, — nego da jim je mati, — vzgojiteljica, — prva, naj- boljša prijateljica za vse življenje. Eman- cipacija ne stremi za tem, da vzgoji nekak tretji spol, kateremu je mož samo konku- rent o polni skledi, ne, emancipacija hoče postaviti ženo na višek duševne jakosti in inteligence, kakoršno ima mož, hoče podati možu zavedno družico, ki ž njim deluje za jednake cilje, ki ne visi na njem kakor težko breme in ga ne vleče vedno zopet doli nazaj v njen ozki, ničevni, sebični horizont. Emancipacija ncče umetno kulti- virati mase žensk, ki silijo venkaj iz dru- žine in okupirajo sčasoma vsa mesta, ki so bila doslej izključni privilegij moža, — ne, ona zahteva svobodo za ženstvo v konkurenčnem boju, njeno jednakopravnost v javnosti, — ne zato, da bi žena izpodri- nila moža, ampak nasprotno, da olajša njegovo dosedajno breme. Doslej je moral oče skrbeti za svoje odrasle hčere, potem brat, naposled mož. Žene so imele primeroma komodnejše in brezskrbnejše življenje, a žene nočejo več prejemati milosti od očeta, brata in moža, nočejo tratiti svojih moči samo v brisanju prahu, ali v igranju na klavir, ali v ple- tenju nogavic ; sposobne so, da si same najdejo pot v življenje, da ne teže očeta in brata, in tudi ne soprog'a, v kolikor jim to dovoljuje njihova poznejša naloga kakor mati. Tako oče kakor brat in soprog ne bodo imeli več privilegijev pred njo samo radi svojega moškega spola, odločevala bo le dejanska individualna sposobnost, ne glede na spol. Ta sposobnost bo tudi edino odločevala ne samo v eksistenčnem boju, ampak tudi v mejsebojnem družabnem živ- ljenju, — žena mora postati jednakopravna z možem, ona ne sme zavzemati nekakega manjšega, skromnejšega, ponižnejšega sta- lišča v človeštvu, kakor njen drug — mož. Počasi, ali gotovo se pripravlja ta preobrat v vseh kulturnih deželah. Prej nekdaj je žena veljala za nekaj nečistega; še v srednjem veku je zavzemala jako poniževalno mesto. Tudi cerkev sama jo je smatrala za nekaj nedovršenega, slabega, kljub velikemu Marijinemu kultu. Pri Židih in zlasti pri Mohamedanih je žena še danes globoko pod vrednostjo moža. Ali kultura napreduje, in tudi ženi se priznava človeštvo, jednaka vrednost z možem. V najnapred- nejših državah se ji odpira pot do popolne jednakopravnosti. Ženstvo samo se budi iz svoje tope brezbrižnosti in zahteva svoje človeške pravice. Vsi resnično naobraženi, resnično svobodoumni možje se vesele tega gibanja. Ne more jim biti vse jedno, če inteligenca njihovih žen, mater in hčera rase. Le kratkovidneži se strašijo pred nekako domišljeno konkurenco, le bedaki se boje, da se žene odtujijo svojemu na- ravnemu poklicu, da zgubijo na lepoti in 59 milini svojega spola. Mogoče, da ta pre- hodna doba bojev zahteva, da razvijajo /ene več energije, kakor je to njihovemu ženstvu v prid, da boj ženskih pionirjev za svojo gmotno in duševno neodvisnost zahteva danes toliko trdne, moške volje, da več ali manj upliva to tudi na značaj in obnašanje dotičnic, da zadobe nekaj trdega, rekla bi, brutalnega, kar inače ni v ženskem tem- peramentu. Ali to so malenkosti, ki se porazgube, kakor hitro, se pride nekoliko dalje od začetka. Vsaj so tiste okorne figure raznih šaljivih listov - angležkih in nem- ških » Krauenrechtleric danes, hvala Bogu, že jako redke. Ideja je zdrava, rodila se je iz tak- tične potrebe, in to ji zagotavlja napredek in končno zmago. Ženska emancipacija je pri nas kljub temu, da je »Slovenka« nastopila že svoje peto leto, vendar še ravno toliko kakor v povojih. Manjka nam delujočih moči, ki bi znale pridobiti širše občinstvo za stvar, manjka nam, — kako naj rečem, — žen- skih apostolov, ki bi budili naše ženstvo i/, njegove o trp ne lost i. Imamo svoj list, da, — ali pisana beseda vendar ne izda mnogo, trebalo bi drugačnih sredstev. O organiza- ciji slovenskega ženstva se govori že dolgo, doslej še nimamo nikakoršnega prak- tičnega uspeha. In vendar bi veljalo početi, - skrajni čas je že za to. Ne smemo se- veda za prvi hip pričakovati Bog zna česa, ali temelj je tudi že nekaj, in z agitacijo se gotovo sčasoma dosežejo lepi uspehi. Samo s pomočjo organizacije je mogoče, da tudi pri nas zadobi ideja ženske eman- cipacije realno podlago. Saj za sedaj še nimamo tako velikih ciljev! Po mogočnosti pripomoči našemu ženstvu do vsaj nekoliko boljših eksistenčnih pogojev, s prirejanjem javnih predavanj buditi zanimanje za našo organizacijo v širšem občinstvu, z izdava- njem brošur širiti razumevanje ženske eman- cipacije in dobrih naprednih idej, — to bi se dalo doseči ! Imamo list »Slovenko«, ki bi naj bil forum, kjer bi se razpravljale želje in potrebe vseh slojev slovenskega ženstva, kjer bi se obelodanile krivičnosti nekaterih delodajalcev, nepravilnosti pri bolniških blagajnah, statistični podatki o razmerah posameznih stanovnih skupin i. t. d., i. t. d. Na delo torej ! V NEBESA. KAZIMIR TETMAJER. Po gorski ravani navkreber je šla Hanka, in veter je pihal tako močno, ka- kor da jo hoče zagnati v dolino. Bil je hud mraz ; dasi je imela oblečena dva te- lovnika in razven tega še toplo ruto, pre- tresala ji je zima vse kosti. Snežni oblaki so se gromadili na nebu ter se valili naprej, a solnce jih je prodiralo kakor svinčen oklop, brez svita, brez življenja. Krog in krog je bila grozna samota, le veter je žvižgal in divjal čez gore, da ti je stiskalo srce ; bilo je, kakor da rjove vsa Tatra. In Hanka je šla in šla. Ako bi jo kdo srečal, gotovo bi jo vprašal : »Čemu greš tjekaj, dekle, v gore, v to puščo, v to rjovenje vetrov ? Tam ni več nobene žive duše, samo bleda groza se ti reži nasproti, smrt seka z zobmi, nezavest te zgrudi, in konec te bo. Kdo pa hodi koncem jeseni v gore ? Obrni se, ali pa se nikdar ne vrneš več. Nikoli več ne boš gledala zelene livade in jasnega ovsenišča, ako pojdeš dalje. Mrzli veter te okameni, zamet te zasuje, orli in jastrebi raztrgajo tvoje mlado telo ter na- taknejo njegove kose na ostre pečine. Čemu greš tjekaj, dekle ?« Tako bi jo izvestno vsakdor vprašal, kdor bi jo srečal, a nihče je ni mogel več srečati. Lovci divjih koz so bili že davno obesili svoje puške na steno, kajti divje koze niso bile vredne več niti metka ; nobena človeška noga ni več blodila po gorah. 60 A Hanka, dasi je bilo krog in krog tako pusto, je bila zadovoljna, da je nihče ne vpraša, čemu tod hodi. Kaj bi mu naj odgovorila? Zbežala je v gore pred svojo nesrečo, pred svojo sra- moto . . . Kam ? . . . Čemu ? . . . Tega sama ni vedela, niti mislila ni na to. Sla je vedno naprej, samo da je šla, da bi prišla proč od ljudi, kolikor dalje mogoče. Usodna ura se je bližala ; ni bilo več možno prikrivati ... Ni bila jedina, kateri se je to zgodilo, a nobene bi ne moglo hujše zadeti nego njo. Oče in mati sta je bila umrla, ne da bi ji kaj zapustila, kajti, kar sta imela, sta zapila ; sorodniki, ki so bili bogati, niso hoteli poznati beračice, ka- koršna je bila Hanka, in Vojtek Hronjec, ki ji je bil obljubil, da jo oženi, je dejal le : »Z Bogom«, ter se odpeljal v Ameriko. In Hanka je ostala sama in zapuščena v službi pri Židu, ki jo je zaničeval in bi jo gotovo spodil. In potem ? Kam bi se naj podala? Kaj bi naj počela? Umrla bi la- kote, predno bi se okrepčala, in kdo bi potem vzel v službo mater z otrokom ? Ko bi ljudje vsaj imeli kaj srca ! Ko se je Soški Kozijarski isto zgodilo, ji nihče ni rekel niti besedice, ker je bila bogata ; za njo pa so vsi kazali s prsti, ko so zapa- zili, kaj je bilo. In vendar je tudi ona človek, tudi ona stvar božja, kakor vsi drugi. Globoka obupanost se je polastila Hanke. Že prej ji je bilo tako težko na svetu, da je včasih mislila, da ne more več pretrpeti, in kako bi bilo še le sedaj ! Ali naj bi z mosta skočila v globočino ali kaj? Sla je na most, a kedar je gledala v motno, zelenkasto, nepremično vodo, se ji je zdelo, da jo odbija neka nevidna pest, in tekla je, kakor da bi jo nekdo hotel zgrabiti za kito ter se silo zagnati v vodo. Hotela je skočiti v vodnjak, a bilo je še groznejše, vrči se v to temno žrelo. Tako se je morala sedaj pokoriti za to presrčno ljubezen, za to udanost brez premisleka, za to brezmejno sladkost, od katere je bila srebala liki od močne medice. Ni bilo prostora zanjo na zemlji, niti to- lažbe. Hanka se je bala usodne ure, Žida, vseh ljudi, duhovnika, ki je s propovednice imenoval vse »zavržene« imenoma, jih zmer- jal, da so gobave, ter prepovedoval vsako občevanje z njimi, kakor da so okužene ; bala se je svoje nesreče in hude usode, ki jo je čakala, —f morala se je nekam zariti. Nekeg'a dne, v nedeljo, proti poludne, vsedla se je Hanka na kup drv za gostil- nico ter se razjokala. Tako bridko se je jokala, da so ji se solzami skoro stekle oči, potem se je zavila v ruto ter šla. Sla je naprej, v gore, šla je, ne da bi vedela kam, samo da je šla. Pot k ribnikom ji je bil znan, kajti tam je nekdaj pasla krave. Tjekaj se je obrnila. Na ravani je ležal sneg nad gle- ženj, a Hanka je šla dalje in dalje. Temne pastirske koče so vstajale pred njo iz mraka. O, ljubi Bog, kako je bilo nekdaj tukaj lepo ! Kako veseli so bili tukaj, kako srčno so se smejali ! Tudi Vojtek je pasel tu svojo živino, in v Hankino nesrečo sta se drug drugemu omilila. Tukaj sta pasla tudi Bronka in Micika z vodâ. Časih so gnali krave daleč venkaj ter se viegli v travo, z lici obrnjenimi proti solncu, in prepevali so, da se je daleč odmevalo. In solnce je sijalo tako jasno, da je bilo ve- selje gledati ga. Kamor si se krenil, pov- sodi so bile črne in rujave krave, od vseh strani je prihajalo zvonenje njihovih zvonč- kov, in tam na vrhu so se svetile Vojt- kove bele ovčice, in njih zvončki so zve- neli, a Vojtek je sviral v piščalko in pel: Saj ni mi težko, saj ni mi lahko, Le k tebi je, dekle, predaleč mi pot. In ona mu je odgovarjala : Odpirati dan da imam v rokah moč, Zaključila o poldne bi ljubo noč. Tako sta prepevala preko daljave, da se je daleč razlegala jeka, in solnce je 61 sijalo tako svetlo, da se ga je veselila sle- herna cvetka. Ali kedar je stari Tomek v kolibi zasviral na citre in je Vojtek planil kvišku na ples ! Ni bilo urnejšega plesalca od njega. Letel je nad zemljo, kakor da ima soko- love peroti na svojih z ličja pletenih čiz- mi h. Vsa dekleta so ga hotela pojesti s svojimi očmi, a on je bil samo njen, bil je Hankin ljubček. Ali kedar je padal dež kakor s potoka in so vsi sedeli okrog opazovalnice ; Vojtek jo je prijel krog pasu ter jo pritisnil k sebi, in bilo ji je, kakor da ji mora srce skočiti iz prsij ; kedar jo je poljubil, ji je postillo motno v očeh, ustnice se niso hotele odtrgati druge od drugih. Ljubši ji je bil od zvezd, od solnca na nebu. Stari Tomek je brbljal svoje pripo- vedke, in sedeli so ob stolpu, drug tik drugega, ter poslušali. Oj ti ljubi, vsemogočni Bog, zdaj je vse to minilo kakor ponočna sanja ! . . . Minilo je, in nikdar se ne povrne . . . Bila je že davno mimo kolib, šla je dalje. Snel je bil vedno debelejši, in veter je pihal vedno huje, da je zastajala sapa v prsih. Na strani, tam daleč, so zletele mimo prestrašene srne, — ena, dve, pet jih je Hanka naštela. Hitele so v daljino ; temno so se ri- sale njih sence ob snegu na soteski, potem so izginile. Nehote je Hanka krenila v isto smer ter šla dalje. Moči so ji pojemale, in rudeče luči, kakor iskre, so ji skakljale pred očmi, s po- četka oddaljene, potem vedno bliže in vedno gosteje, liki krvavemu dežu. In zeblo jo je, kakor da ji je kdo obdal vse telo z debelim ledom. V glavi je čutila čudno šumenje, in v možganih jo je nekaj peklo. Postala je. Krog in krog gore, bele planote, črne ostre pečine, s katerih je vihar odnesel sneg, tako visoke, kakor se ji niso nikdar zdele, nizko grmovje brinja, zamrznjeno, potopljeno v sneg, prepadi, v katere je podil vihar cele kupe snega ; na nebu solnce, kakor za svinčenim zastorom, brez svita, brez življenja. Strašna, votla pušča. Hanka pai je šla naprej ; ni več prav vedela, zakaj je zbežala iz vasi in da-li je tam doli vas. Nek mračen, nejasen čut jo je navadajal, kakor da sliši iz daljave zvone- nje in da poje župnik, prav kakor takrat o pogrebu matere, in včasih je zatulil vi- har, kakor da bi zaječali vsi grobovi na pokopališču. Hanka je čutila, da se ji šibijo kolena, v očeh ji je postalo temno kakor noč, in v glavi ji je vedno bolj šumelo in jo vedno bolj peklo. Potem se ji je zdelo, da se vse nad njo podira, da jo hoče zdrobiti : pečine, brinje in oblaki. Cutila je pritisk, težko breme na srcu in na rokah, kakor takrat, ko jo je v cerkvi pri sv. maši v čast Matere Božje rožnega venca gnječa ljudi skoro stisnila. Spomnila se je matere Božje s sinjim plaščem čez rame in z zlato krono na glavi. Hanka je takrat molila in mater Božjo prosila, kakor da bi čutila, da se ji bliža nesreča. Tudi zdaj bi rada molila k njej, a bila je tako daleč, in pod njo so se sibila kolena. Šepetala je le : »Ceščena Marija, milosti si polna, Gospod je s Teboj....« In zasvetila se je velika svetloba vi- soko nad planjavo. Hanka se je prestrašila. »Kaj je pač to ?« A svetloba je rastla in bila je, kakor da je tkana iz sinjega neba in iz srebra, in bližala se ji je bolj in bolj. Hanka se je prestrašila, in v glavi ji je še močneje zašumelo, kolena so se pripogibala pod njo, zbežati je hotela, a zdelo se ji je, da prihaja iz te svetlobe tih pa zelo sladek glas : »Ne boj se L Hanka se je ustavila. Zopet se je zaslišal glas : »Pojdi !« »Ka-am?« je šepetala Hanka. 62 Glas je odgovarjal : »V nebesa.« Hanka je postala pogumncjša ter vzdig- nila oči. In zagledala je mil obraz in oči kakor cvetlice. Nekaj podobno sinjemu plašču je plapolalo v svetlem krogu, in zgo- raj, kakor da se je svetlikala zlata krona. »Ali si ti, nebeška Devica?« je šepe- tala Hanka. In zdelo se ji je, da jo je mati Božja vabila z roko ter šla pred njo. Nove moči so jo navdale, kolena se ji niso več sibila, šumenje v glavi je minilo, in mraza skoro ni čutila več. Tudi vihar je za hip za- stal. Le solnce je svetilo vedno bolj meg- leno, brez vsega življenja. Hanka je spočetka korakala brzo da- lje, z novim pogumom v srcu, a kmalu so se ji noge zopet začele opotekati, rudeče lise so ji skakljale zopet pred očmi, v mož- ganih je zopet zašumelo in omotica jo je napadla, da je komaj zamogla potegniti gležnje iz snega. »Nebeška Devica, vsedla bi se rada.« »Torej, vsedi se«, ji je odgovoril glas i/, svetlega kroga. Hanka se je vsedla pod velik kamen, naslonila se je s pieci nanj ter stegnila trudne nog!' pred se. Zdaj je začela svet- loba pojemati, kopneti, dokler ni izginila docela. Zopet so jo krog in krog obdajale gore in prepadi in beli sneg in votla ža- lostna puščoba . . . Vse to se je alilo v divji, moten kaos pod svinčeno-sivim nebom. »Sveta Devica, kje si?« je šepetala Hanka. A nihče ji ni odgovoril ; hotela je klicati, pa ni mogla. Imela je čut, kakor da ji leži na rokah in nogah težko kame- nje. Groza ji je preletala telo, in nezavest ji je jemala dihanje, kakor da bi ji kdo se silo zamašil ušesa in usta. Ničesar ni vi- dela, ničesar ni mogla misliti, čutila je le, kako se je sneg bolj in bolj kopičil krog nje, da ji je že.zameta! noge, ji segal do pasa ter ji začel pokrivati prsi. Bolj in bolj ji je postajalo toplo, in zadovoljna je bila zbog tega. V vzduhu je vladala čedalje večja tišina, in celo solnce se je prikazalo za hip ter posrebralo sneg. Hanka je bulila nepremično pred se, čutila je, da se godi ž njo nekaj nenavad- nega, kakor da ji otrpnevajo udje ter se polagoma spreminjajo v led. Vedno sla- bejša je bila, in neka zaspana trudnost se je je polaščala. »Zaspati hočem«, si je mislila. V tem se je vzdignil snežni vihar in je zatemnil zemljo, veter je zastokal ter div- jal po gorah navzdol, kakor plaz, in podil pred seboj cele kupe snega, jih razprševal da so razletavali kakor perje divjega pe- telina, kadar ga orel zagrabi. Ostra zrnca ledu so rezala Hanko v obraz, zdaj je pomel veter ž nje ves sneg do pasa, zdaj jo je zopet zakril do ustnic. Gorka kri ji je zavrela z lic in vrata. Za hip se je vsled bolečin zopet za- vedla. »Tu umrem«, si je mislila in hotela se je v strahu svoje duše vzdigniti, a vse moči so jo zapustile, in v glavi ji je divje ropotalo. Slišala je rjovenje viharja, videla je gore, a čedalje nerazločnejše in slabejše. In zopet se je zasvetil nad oblakom, skozi metež, svetli krog, a mnogo bledejši od poprej in že tik pri Hanki. Zdelo se ji je celo, da se je neka roka dotaknila njene roke. Odprla je oči in zagledala isto milo lice in isti cvetličji očesi, a vse je bilo mnogo bledejše od poprej. In zopet se ji je zdelo, da sliši isti sladki glas, ki ji je klical : »Pojdi !« »Kam ?« je zašepetala Hanka. »V nebesa! Podaj mi roko!« ji je kli- cala mati Božja. In Hanka ji je podala roko ter šla... SPOMENIK MOŽU. ZMAGOSLAVA. TRST. Pet let je že, kar je zagledala »Slo- venka« beli svet, a nihče se ni spomnil 63 moža, kateri, si je stekel največ zaslug, da se je to zgodilo. Zaman sem čakala, da se vendar kdo spomni Frana Podg"or n i k a, bi v. urednika in izdajatelja »Slovanskega sveta«. Bodi mi torej dovoljeno, da popra- vim zamudo, dasi ni lahko opisati upliva, ki ga je imel ta odlični rodoljub na pro- bujenje našega ženstva. Morda še Slovenci nismo imeli in še dolgo ne bodemo imeli moža, ki bi tako pazno motril naše obče narodno in zlasti žensko vprašanje kakor Fran Podgornik. On je tako dalekoviden, da mu je jasna tudi naša bodočnost. Njegovo obzorje je tako široko, da mu zlahka ne ostane skri- tega ničesar. Podgornik je vedel, da, dok- ler se slovenska žena ne vzbudi, se nam ni nadejati boljših časov. Slovenska žena se je zdela temu velikemu rodoljubu tudi rešiteljica našega tako zamotanega narod- nega vprašanja. Se slastjo je vsprejemal vsaki spis iz ženske roke ter ga opilil toliko, da ga je mogel priobčiti v svojem listu. Pred mnogo leti — dobro se spominjam tega — poslala sem mu neki spis o ženi ter ga prosila, naj ga priobči. Se strahom sem čakala, kaj mi odgovori v listnici uredništva, da-li sprejme moj prispevek, ali ga vrže v ne- nasitni uredniški koš. A kako sem se zavzela, ko sem vdobila mesto odgovora v listnici - urednikovo lastnoročno pismo, s katerim me je vspodbujal, naj nadaljujem zapričeto delo, naj opisujem ženske težnje in potrebe. Nočem navajati Podgornikovih laskavih besed ; le toliko naj omenim, da se v njegovem pismu zrcali vzvišena lju- bezen do slovenskega rodu in do prosvete. Z veseljem sem ga ubogala. Hvaležna sem mu bila ne zato, ker je priobčil moj spis, pač pa za to, ker me je razumel. On je spoznal, česar drugi niso hoteli vedeti, da je javno delovanje slovenske žene po- trebno. Drugim je bila takrat žena, ki se je bavila tudi samo z narodnim vpraša njem, nekako strašilo. Slovenski ženi so bile meje mišljenja in čustvovanja ozko odmerjene, a gorje ji, ako bi jih presto- pila. Naravno torej, da se je vsaka boječa žena ustrašila javnosti. Le sem in tje je kakšna trepetajé pogledala izza onih mej. katere so ji začrtali možki. Delokrog žene bi naj bil : kuhinja, spalnica otrok ; včasih smo imeli tudi kakšno, ki je znala tolči na klavir ter lomiti nemščino in nekaj fran- coščine. To je bila vsa omika slovenske žene. Podgornik pa, kakor tudi blagopo- kojni profesor Celestin, je izprevidel, da tako ne sme biti nadalje. Ta dva moža sta se trudila, da odpreta v tem oziru sloven- skemu razumništvu oči, da dokažeta, kako je žena v javnem delovanju, pred vsem v narodnem, ravno tako potrebna kakor možki. Podgornik je vedel, da je obstanek našega naroda odvisen od tega, da se vzbudi slo- vensko ženo. Ako se to ne zgodi, mora naš narod poginiti. Odločno in nevstrašeno je ta mož, kakor nihče drug, branil ženo in njene pravice, dočim je drugim možem bila takrat žena, ki se je zanimala za naše narodne težnje, bitje, kateremu v glavi ni vse v redu, bitje, ki zasluži le posmeh in pomilovanje. Podgornik pa ni sodil tako. On je spoštoval zavedno in razumno ženo. Njemu je bila neka veličastna prikazen. Ako je naletel na tako ženo, vzpod- bujal jo je, da naj dela, da naj piše, dok 1er ga dotičnica ni ubogala. Po vsej pra- vici smemo torej reči : on je bil nekak učitelj naših pisateljic in pesnikinj. Njegov list »Slovanski Svet« je bil šola vadnica, kjer so se naše sedanje sotrudnice »Slo- venke« vadile ter pripravljale na pisate- ljevanje. Dopisovala sva si redno ; dajal mi je nasvete za to in ono, za kar sem mu se- veda bila hvaležna. Njegova pisma hranim kakor dragocenost; iz njih je razviden raz vitek in napredek naših žen, a ker se tesno dotikajo moje osebe, ne morem jih obja- viti. Žal mi je, ker tega ne morem storiti. Iz teh pisem bi slovenski narod razvidel, 64 kako udano Fran Podgornik ljubi svojo domovino. Razvidel bi, kako malo je čislal moža, ki je zaslužil obče spoštovanje in zanimanje. Razvidele bi naše žene iz teh pisem, kako je cenil ženo, kako se je za- nimal za njeno prosveto, kako je izpodbujal in navduševal isto, da naj bode rodoljubka ter naj dela tudi za svoj rod. V nekem pismu sem mu omenila, da naj bi izdajal posebno prilogo »Slovanskemu Svetu« in da bi v tej prilogi naj imele prostor zamo ženske, kjer bi se vežbale in urile v pisateljevanju. Mož je bil vsled tcg-a ves srečen ; z veseljem je obljubil. Res je izšla posebna priloga »Slovenskega Sveta«, posvečena samo našemu ženstvu. V tej prilogi so se naše žene urile, ter pripravljale, da stopijo med svet kot pisateljice in pesnikinje slovenske. Priloga »Slovanskega Sveta« bila jim je šola pri- pravnica, in iz iste so stopile kot pisateljice. Lahko torej rečem, da ima Podgornik največ zaslug za probujenje naših žena. On je prvi uvidel potrebo, da tudi žena mora svoje čute izliti na papir, da spoznamo njene misli in težnje. On je bil prvi, liu: 17. marca dobila sem po pošti priporočeno pismo; začudeno ga odprem; bila je okrož- nica, katero je sestavila gospa Maver Marija z imeni podpisanih darovalk, ki se glasi : Velecenjene gospe in gospice ! Pred dobrim poldrugim letom je bilo, da smo nabrale v Kranju za zavod sv. Nikolaja lepo svoto 56 gl. 50 novč. v prid slovenskim dekletom v daljnem Trstu. Od onega časa se je zavod pod po- žrtvovalnim vodstvom človekoljubnih in do- moljubnih tržaških dam lepo razvijal ter je ilo sedaj vzprijel nad 1,500 deklet pod svoje okrilje (tekom dveh let in 4 mesecev). Sedaj pa je prišel v veliko zadrego, ker so se proti njemu združile vse sovražne sile v Trstu z namenom ga uničiti. V zadnjem času se je zavodu odpovedalo stanovanje, ker je last Žida, in blage gospe so sedaj s svojim zavodom na cesti, brez strehe in premoŽenja. Ali mi naj to mirno gledamo, kako omagujejo hrabre rodoljubke v daljnem primorskem mestu v boju s premogočnimi sovražniki in kako po njih padcu veti mestni moloh spet dalje davi vrla slovenska de- kleta ! ? Ne, to ni mogoče ! Velecenjene gospe in gospice ! Gre se za poštenje sto in sto pridnih slo- venskih deklet, in kdor ima človeško in čuteče srce, ta ne more biti tukaj nem gle- dalec, najmanj pa slo/enske dame, kojim mora biti največ do tega, da ostane tudi slovensko službujoče ženstvo pošteno, zdravo in krepostno. — Radi tega darujmo zopet vsaka po svojih močeh za ta blagi uzvišeni namen z geslom: -Pomoč hrabrim sestram na obali sinje Adrije!« V Kranju meseca sušca 1991. Marija Mayer. Darovale so dospe: Matilda Majdič K 20: Leopoldina Savnik 10; Ivana Hubad j: Cecilija Kurun 2: Ana Zupan (>; Antonija Preveč 10; Irene Majdič 10: Josipina Puppo 10; Marija Maver 5; Ana Mayer ; He- lena Pausier 10; Tereza Florijan 10; Ma- rija Rakovec •; : Marija Marenčič 10; Mirni Pire 4; Ana Rus 2; Ana Kumer ,i : Ana Omerza 10: Marija Polak j ; Marija Kroboh 6; Joaneta Saje vic 3: Paula Sajevic 3 ; Ma- rija Preveč ,i; Marija Steinbauer 2: Marija Likozar 4; Ana Stempihar 4 ; Alojzija Šumi 2; Beti Tominšek 2: Marija Korošic 2; Josipina Pučnik s: Gospice: Olga Saunik 10; Janja Miklavčič 2; Pranja Jugovic 2 ; Pausier 3; Erna Remigoj 5; Vitorija Pra- portnik 2. Skupaj igo. K. Ko sem prečitala to okrožnico, zalile so mi solze oči. Solze radosti in hvaležnosti ! ! Da gospe in gospice mesta Kranja so uzor kakšna bodi slovenska žena! — Jasno so s tem povedale, da one hrepenijo po tem, da se slovensko ženstvo popne do one sto- pinje, katera ženo povzdiguje nad navadno ženo. Pokazale so s tem činom, da hrepe- nijo po oni vzvišeni in plemeniti prosveti, katera edina je dostojna slovenske žene. Gospe in gospice širom naše domovine, tu imate jasen vzgled, kaj premore čisto ro- doljubje in vzvišeno človekoljubje! Ta čin rodoljubnih dam mesta Kranja zabeležen bode z zlatnim črkami v zgodo- vini zavoda sv. Nikolaja in zgodovini na- šega naroda. Lesketale pa se bodo imena teh plemenitih gospa in gospic v knjigi življenja ! One razumejo nalogo, katero nam je vršiti v Trstu: da stremo glavo zmiji, katera zaztruplja naše čilo in zdravo a od vseh pozabljeno delavsko ženstvo v Trstu : zatorej pa: »Slava Slovenkam mesta Kranja!« Zmagoslava. Ljubljanskega ženskega društva pravila so predložena vladi. Kedar bodo odobrena, poročali bomo o tej stvari obširno. „S e c e s i j a". Kuhinjska posoda od SiVega emaj- liranega železu, prekaša vse druge enake izdelke na trpežnosti in vztrajnosti ter je zelo po ceni in brez konkurence. Za- loga popolne kuhinjsko Oprave. No- vost te vrste je patentovani stroj za kuhanje kavo ali faja, ki deluje sam od sebe. ne da bi bilo ga treba nad- zorovati. Izključno prodajo ima Anton Amadeo zaloga žeiezja. kovin in kuhinjskih potrebščin TAST — ulica Barriera vecchia5 - TRST 79 Chief Office : 48. Brixton-Road. London. SW. Na potovanjih imejte redno pri sebi A .thierry-jev balsam, da imate za vsaki slučaj priprosto, a vendar zelo zanesljivo sredstvo, ki Vam ho notranje in zunanje najboljše služilo. — Pristen le z varnostno znamko : zelena nuna, zaprt s po- krovcem (kapico) in utisnjeno tvnlko : Edino pristno. Do- biva se v lekarnah Po pošti franko 12 majnih ali (i dvojnih steklenic t K. 1 steklenico na poskušnjo s prospektom in imenikom zalog v vseh d žavah sveta pošilja proti predhodni upošiljatvi 1 K 20 st. lekarnarja A. Thierry-ja tvornica v Pregradi pri Rogaški Slatini. so O S o > o S5 Chief-Office: 48, Brixton-Road, London, SW. VELIK IZBOR VSEH PREDMETOV ZA POMLAD IN LETO, volneno blago, perkal za obleke in srajce, ceflr in oxford, lawn-tennis, satinets gladki, tiskani in mrežasti, vsakovrstni svileni predmeti za obleke in nakit, velik izbor čipek. trakov, zavratnikov. modnih specijalitet vsake vrste, rokovic iz svile, niti in kože, dežnikov. Velik izbor perila dobiva se v lmanufakturnej zalogi JAKOBA KLEMENCA, ul. Sv. Antona št. 1. v Trstu. Na zahtevanje odpošljejo se uzorci z dotičnimi cenami pošt. prosto fi. Thiery-jevo pristno mazilo iz centl/olij je najmočneje vlačno mazilo naše dobe. Isto temeljito čisti n ne, blaži bolečine ter prov- zroča brzo zdravljenje. Ranjena mesta omeh • čuje ter odpravlja iz njih vsa tuja telesa. Ne morejo ga pogrešati turisti, kolesarji in jahači. Dobiva se v lekarnah. Po pošti franko 2 lončka ."> K 50 st. Lonček za poskušnjo proti upošiljatvi K l\SO po pošti pošilja s prospektom in imenikom zalog , po vsej zemlji lekarnarja A. Thierry'a tvornica v Pregradi pri Rogaški Slatini. — Varujte se ponaredeb ter pazite na gornjo varnostno znamko, ki je užgana vsakemu lončku. 3-20 EDINA VEČKRAT ODLIKOVANA ZALOGA VINA ZDRUŽENA S PRODAJO V STEKLENICAH ulica Caserma EMILA HACKERJA ulica Caserma 8. priporoča razven belih vin nižjeavstrijskih in štajarskih tudi rum z Jamajke, garantirano pristen neobdačen s svobodne luke, ali obdačen, v vsaki količini, franko v bi- vališču, nadalje ruski čaj in kitajski vsake količine. Pošilja se kamorkoli v vsaki množini. Mihael Novak TRST Zaloga kave, riža, olja ter sploh vseh v to stroko spadajočih stvari. , ,,