—     m
Na drsališču.                    f
Zimska slika. — Spisal Iran Dragomir.
folja in hribe, vrtove in trate, položne strehe in mogočno drevje krije lahna odeja. Vsa narava še sniva pod belim pregrinjalom. V solnčnem svitu odseva snežena odeja, kakor bi bila kristalna in posuta z bli-ščečimi biseri. Modro nebo je čisto in jasno kot ribje oko. — Vkljub neljubi zimi nas vendar tolika naravna krasota z vso silo vabi iz zaduhle sobe na prosto vživat naravno lepoto in dihat sveži zrak.
Tudi Staničev Mirko je že na vse pretege hitel a svojo domačo nalogo, da bi jo smel prej potegniti iz mesta. Skoro bi trdil, da naloga ni bila brez pogreškov. No, pa pustimo to za danes! Mi vemo samo to, da je Staničev Mirko takoj, ko je izvršil svojo nalogo, pohitel k materi s prošnjo, da bi se smel iti drsat. Dovoljenje je seveda kmalu dobil. Sedaj pa kar pod posteljo po drsalici in hajdi na drsališče!
Tu je bilo že vse živo samih drsalcev in drsalk; pred očmi gledalčevimi kar mrgolijo sem in tja. Tu drsi po svetli gladini jeden naprej, drugi nazaj, tretji drvi počez, in tako gre vse vkrižem. Tam na onem koncu se nekateri lovijo po opolzlem zrcalu; tem se seveda dostikrat pripeti, da trčita dva neusmiljeno skupaj, za kar se pa ne zmenijo veliko. Po sredi drsališča hitita dva v pritličnem ravnotežju, drže se za roko. Lahno . kakor puščica drsita v siksak-črtah dalje. Hipoma, kakor bi trenil, se ustavita in obrneta, ledeni prah se jima po-kadi izpod drsalic, in zopet letita po drugi strani nazaj, da jima komaj sledimo v daljavi z očmi. Tam na onem koncu drsališča hrupno drvi dalje cela nepretrgana vrsta. Gorje ti, ako te zajamejo; potegnejo te s sabo! V večjih in manjših gručah vlada popolna zadovoljnost, hrupno veselje in smeh.
Da bi se že skoraj tudi Mirko spustil med nje, hiti si že na vso mo6 privezovati drsalici na noge. Ko je gotov, zdrči nekaterikrat po drsališču na okrog. Kako vam to gre, kakor bi ga lahna sapica nesla dalje. Res, to vam je drsalec, da malo tacih; za prvega velja med svojimi tovariši. Ni dolgo, in kmalu se vam izgubi izpred
22                           ^^^B
očij v mrgoleči množici. Snide se s svojimi tovariši, in sedaj ni veselja in smeha ne konca ne kraja. Kmalu pozabijo čisto na vse, samo na drsanje ne. Niti ne opa-zijo, kako se že solnce počasi pomika proti zatonu.
Prej tako bliščeča snežena gladina postaja vsaki trenutek bledejša, temnejša. Solnčni žarki le še slabotno obsevajo pokrajino. Predno se poslovijo, poljubijo še je-denkrat ledeno gladino z vso svojo močjo. Toneče solnce zlije tedaj po modrikastem zrcalu vse ono čarobno, nepo-pisljivo žarenje v vseh mogočih barvah. Zlate, živo bli-ščeče barve se polagoma zlivajo v bledejše, temnejše in naposled v modro. Vse po drsališču se spreminja, vse se blišči, vse mrgoli. Drsalci vsi hite na oni kraj, od koder se dobro vidi, kako se še zadnji krajec bledega solnca potaplja tja za one rujave smreke vrh gore.
Gnječa drsalcev narašča vedno bolj; skoro vsi pri-hitijo na oni kraj. Tako so zaverovani v krasni prizor, da niti ne opazijo, kako poka ledena skorja pod njiho-vimi nogami. Kar nekdo zavrisne med njitni, da vse pretrese mraz. Kakor bi trenil, se razkropijo vsaksebi, kamor kdo more. Šele sedaj opazijo, v koliki nevarnostt so bili; vse vkrižem gredo po ledu zevajoče razpoke. Ko se nekoliko pomirijo, poskušajo nekateri hitro zdrsniti čez razpokani led. Toda nihče si ne upa, nihče ni do-yolj uren.
»Mirko! Kje pa si ? Pridi sem in pokaži svojo spretnost v drsanju!« kličejo nekateri tovariši Mirka.
Ta se je med tem mudil pray na onem koncu drsališča. Tu je imel dovolj prostora, da se je uril v svojih drsalnih umetnostih. Ko čuje svoje ime, prihiti tudi on na mesto.
Tovariši ga izpodbujajo, da naj poskusi, češ, med tolikimi drsalci veljati za najboljšega, to tudi ni karsibodu In potem : kaj se mu more tudi pripetiti ? Pobliskovo zdrsne na ono stran in — na varnem je.
Res, Mirko se da slednjič pregovoriti in se odloči, da poskusi, naj velja, kar hoče. Vse svoje moči zbere, da tem urneje šine čez nevarni kraj. Glej, že je na sredi ? Toda — pretresljiv vik — drsalica mu uide v razpoko, Mirko omahne, led se udre, Mirko je v vodi, bori se z življenjem in smrtjo.
23                               ^^^^
Kolika sreča zanj, da ni voda posebno globoka! Nekdo priskoči z dolgo lestvo in jo položi čez predrtino. Mirko se oprime lestve, in tako pride počasi zopet na suho. Seveda je premočen do kože, da kar kaplja od njega. Da se ne bi prehladil, obleče si hitro suknjo, stopi v zaprt voz in oddrdra domov.
Po tem dogodku mine tudi druge drsalce prejšnje veselje. Drug za drugim sepoizgubljajodomov. Drsalisče ostane kmalu prazno in tiho. Polagoma izgublja tudi nebo prejšnje žarenje. Po svodu se razlije ona prijetna modra barva, kakoršno vidimo v jasnih zimskih nočeh nad seboj. Tam izza Krimskih vrhov pogleda zaspana luna, ter se zvedavo ozre po zapuščenem drsališču. V modrikastem, ledenem zrcalu si ogleda svoj bkdi obraz. Ob jednem z luno primigljajo na sinji oblok ljubke zvezdice in se ozro kakor božja očesca na zapuščeno drsališče.
Tam v mestu v gorki postelji je pa med tem objel Mirka sladki spanec, ter ga v ljubkih sanjah zazibal na drugi svet.