SLOVENSKE KULTURNE AKČID e Leto IV - 17 VOCERO DE LA CULTURA ESLOVENA 27. 8. 1957 HADRIJAN VI. Kulturno verska enotnost krščanske Evrope je doživela svoj največji udarec v šestnajstem 'stoletju; poznamo okoliščine, vzroke, protagoniste, posledice itd. Krščanska družba je bila zrela za razkroj. Z nenadno hitrostjo, v kratkih štiridesetih letih, se je tisočletna zgradba knšč!ans|kega srednjega veka podrla; kulturna, verska, politična in socialna enotnost Evrope izražena v papeštvu, se je radikalno razbila, in malo je manjkalo, da niso evropski narodi propadli v kaosu. Navidezno so razmere te dobe podobne zadnjim letoimi zapadno rimskega carstva. Vlogo takratnih germanskih osvajalcev imajo sedaj Turki; kakor takrat, je tudi sedaj notranji razkroj združen ,z zunanjim pritiskom. In močno je značilno, da ob Lutrovi smrti doseže osmanska sila svoj največji razmah v Evropi, (ker sega do Dunaja in skoraj neomejeno gospodairi v 'Sredozemskem imorjiu. Zapadno rimsko cesarstvo je propadlo; krščanska družba v 16. stoletju pa se je rešila; iz lastnih razvalin je vstala okrepljena. Odkod ta razlika? Med sile, ki so znovič upeljale življenjski sok v osušeni organizem krščanske družbe, je treba šteti brez pomisleka celo vrsto zdravih in močnih osebnosti te dobe, in na prvem mestu Hadrijana, VI., zadnjega neitalijanskega papeža, čeprav je doba njegovega vladanja izredno kratka: dvajset mesecev (1522-1523). Treh nalog se je Hadrijan VI. lotil z vso vnemo, brž ko je zasedel Petrov prestol: reforme rimske kurije, organiziranja obrambe proti Turkom, in upostavitove verslke edinosti'v Nemčiji. V vseh je, navidezno, žel žalostne uspehe. V Rimu, glavnem vzroku vseh nesreč, mu je reformo preprečila oblastiželjna, 'pohlepna in pokvarjena kurijska okolica, prežeta poleg tega z ogromno dozo nacionalne ošabnosti in fanatizma. Obramba proti Turkom je ostala le na papirju, predvsem zaradi neprestanih vojn med francosko in avstrijsko vladarsko hišo. (fiest vojn sta bojevala Franc L, francoski kralj, in Haibsbuižlan Karl V.) Upostavljanje verske edinosti v Nemčiji pa je naletelo na neverjetno nerazumevanje katoliških krogov, in na zagrizen odpor Lutrovih pristašev. Navidezno, sem rekel; kajti velika dela skoraj nikoli ne pokažejo takojšnjega učinka. Hadrijan je položil seme, ki je ob svojem času rodilo velike sadove in 'skupaj' z drugimi silami povzročilo prerod evropske družbe. Zgodovina je temu cerkvenemu vladarju dolgo delala krivico. Danes pa, če izvzamemo nekaj italijanskih avtorjev, ki Hadrijanu nikakor ne morejo odpustiti, da je javno priznal pokvarjenost rimskega dvora, se njegov pomen, njegova, prizadevanja in zlasti njegova osebna neoporečnost vedno višje dvigajo in vedno več blagodejnih učinkov se odkriva, ki imajo svojo vzročnost v velepoteznem Hadrijanu VI. France Glavač SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA Zgodovinski odsek Deveti kulturni večer v soboto dne 7. septembra ob 19 uri zvečer v dvorani Bullrich, Sarandi 41 HADRIJAN VI. IN NJEGOVA DOBA (IV. večer Zgodovinskega odseka) (Predava g. France Glavač Posebnih vabil ni. “... V prvih letih 20. stoletja je zapadni evropski človek izgubil čut in smisel za zgodovino. Evropski zgodovinarji so zbirali podatke in izpiske, da bi stkali preprogo v kosih in so pri tem pozabili na celoto; niso jie več videli. Sodobni meščan je še dedič in uživalec one srečne dobe, ko je še vladalo občutje varnosti in zanesljivosti. Zato je še poln principov in prepričanj in plava v občutju blažene umirjenosti, pozna zgodovino, z njo pa ne čuti.. Iz te otopelosti so ga prebudili topovi v letu 1914. Takrat se je začela nova doba in od tedaj naprej ni bilo več dovoljeno iti mimo prepadov, prezirati težave časa ali pa se ne zmeniti za tisto, kar je bilo v temi. Valery je ugotovil, da so civilizacije umrljive in Toynibee je popisal obdobja umiranja civilizacij; ljudje so morali začeti prebirati dela Spenglerja, Kay-serlinga, Berdjajeva, Guar-dinija in Guenona. Začelo se je govoriti o Zatonu za-pada, Novem srednjem veku in o “Koncu modemih časov.” ... V tem razvoju gradi krščanska misel upanje na čase onstran neizogibnih katastrof, ki šb'blizu, marksisti... pa mislijo na dobo revolucij, ki naj proletariatu da vso imoč. Iz knjige: P. - H. Simon; “L’ESPRIT ET L’ HISTOIRE” Dvanajsta prireditev Deveti kulturni večer v soboto dne 7. septembra ob 19. v dvorani Bullrich, Sarandi 41 HADRIJAN VI IN NJEGOVA DOBA IV. večer Zgodovinskega odseka Predava g. France Glavač Trinajsta prireditev Deseti kulturni večer v soboto dne 21. septembra ob 19. v dvorani Bullrich, Sarandi 41 VEČER LITERARNEGA ODSEKA Predava dr. Pavle Krajnik o Dostojevskega Velikem inkvizitorju PRED IZIDOM: Stanko KOCIPER IN SVET SE VRTI NAPREJ... (Na božji dlani) Roman iz vojnih časov; obsega čas od 6. aprila 1941 do 22. junija 1941 Nad 400 strani naši večeri UMETNOST RECITACIJE (Prireditev gledališkega odseka dne 17. avg. 1957) Če se v pesmi najde /pesnik, se v recitaciji najde poslušalec — recitator pa je edini direktni posrednik med enim in drugim. Njegova naj večja možnost je jezik; ta nosi vsebino, dejanje, in je bil tudi prvotni princip dramatske tehnike. Zahteva po formi se je porodila pozneje. Najprej- je bilo govorjenje in čiščenje, ki ga človek doseže -s tem. Danes ima recitator v čiščenju jezika in po tem v čiščenju misli važno vlogo, ki je ni mogoče dovolj preceniti. Duševni material — svet naših doživetij, misli, podob, /hotenj, ki ga umetnik zajame in imorda včasih nejasno poda v pisani obliki, dobi po tem, ko ga umetnik-recitator -presnovi v sebi, novo in človeku bližjo obliko. Tudi razumljivost je največkrat odvisna od pravega, umetniškega recitiranja. Ob tem večeru smo videli, da so se nekatere pesmi (a ne Balantičeva “Jesenska pesem”) pojavile pred nami v popolnoma drugačni “obliki” in v svoji prvotni, polni vrednosti. Hotenje razjasniti, razložiti pesem je možno /predvsem recitatorju v njegovem podoživljanju. Če je v pesmi težko, temno mesto, ga recitator najlažje odkrije in osvetli. Odkrije tudi izvirno “gibanje”, notranji problem umetnikove -duševnosti ob ustvarjanju dela. Lahko rečemo, d-a :se recitirana beseda približa pristnemu pesnikovemu stanju -in je .skoraj novo ustvarjanje. Za to- je potrebna predvsem “notranja razgibanost”, naravnost, pristnost —- ne zanos, ne vznesenost. Tu je še vedno najtrši oreh igralcev-recitatorjev. Tudi naših. Izbor gradiva za recitacijski večer je bil oprt na /kriterij, po katerem je avtor dal velik poudarek mistično-religioznemu pesništvu. /P-ri ostalem pa bi si želeli nasproti cankarjanskemu in simbolističnemu več Levstikovega duha. Polnost, moč in naravnost doživljanja recitatorjev je ležala na ženski -strani bolj kot na moški, to pa zato, ker je bilo v programu manj realizma in več simbolistične melanholike. Po zelo obširni, romantično obarvani in teoretičnonpraktični uvodni obdelavi recitacije, je bilo razen odlomkov in evangelija malo pravega realizma. Ker pa je bilo tudi splošno razpoloženje recitatorjev takšno, je ta del recitacije odlomkov Izzvenel premehko — kot oddaljen od zemlje in sveta. Samo realizem bi lahko zadovoljil moške vloge in bi lik cankar-janskega sanjača, ki ga je dobro podal organizator večera g. Jeločnik, zadoščal (sijajen je bil, ko je naravnost utelesil Cankarjev duh v “Veselejši pesmi”). Na splošno bi mogli reči, da se je iz težavnega začetka počasi razživelo -dogajanje -duha in besede v včasih naravnost vehementno dramatičnost, ki je zrasla iz globin doživete imaginacije in simpatije s pesnikom. Namen recitacije je verjetno z vsakim delom nov, z vsakim recitatorjem drugačen. Zanj je najbolj važno to, da -se zaveda svojega iskanja vsebine in forme, -siplošnega -in osebnega ter da more položiti poudarek na eno in drugo. Forma, ki jo je določil pesnik in tista, ki jo naj z besedo in kretnjo poustvari recitator, se ne ujemata. Kadar se ena zlije z drugo in ko se recitator nekako “odpočije” ob metriki in rimi, gotovo ne dosega višine svoje naloge. Prav tu je največja težava in nevarnost za recitatorja. Ustvarjati mora stalno novo formo, obenem pa oživljati, od trenutka do trenutka, od misli do misK, živo in prepričujočo osebnost. Recitacija — in morda še bolj avtorecitacija — je danes bolj važna kot si mislimo. Takšna beseda more podati pristen navdih in obenem poživljati kontrast vsakdanjemu govorjenju, ki je bolj izgubljanje kot najdenje sebe. Recitacijski večer ima torej — s /svojimi težavami in uspehi — polno vrednost in pomebnost. Če vsebuje pesem še neko negotovost, je recitacija gotovost, jasnost in oživljanje jezika. OB NAŠEM NOVEM IZVIRNEM ROMANU IZ MEDVOJNEGA ČASA V naznanilu knjig za leto 1957 smo napovedali tudi izviren slovenski roman, katerega naslov kakor tudi ime avtorja tedaj še nis/.ro dali v javnost. Čakali smo, da delo dozori in gre v tisk. Zdaj je delo dotiskano in mi ga naznanjamo naročnikom v upanju, da ga bodo koncem prihodnjega meseca že imeli v rokah. Pisatelj dr. Stanko Kociper, znan po zbirki novel Mertik, še bolj pa po predvojnem prleškem romanu Goričanec, je zdaj napisal obširno -epično podobo naših prvih medvojnih mesecev kot prvo ustvaritev svoje večje zamisli. Namen ima namreč v širokih epičnih -platnih besednega slikanja predstaviti trpljenje Slovencev od 1. 1941 dalje -pod naslovom IN SVET SE VRTI NAPREJ. Kakor da bi hotel reči: glejte, ljudje božji, vse to smo doživeli Slovenci, toliko gorja in -krivic, ki v/pijejo v nebo, toda kot da se ni zgodilo nič: svet se vrti naprej! To naj bi bila misel velikega teksta, ki še ni napisan, katerega prvi del NA BOŽJI DLANI pa je zdaj dotiskan v fiaših rokah v. obsegu nad 400 -strani. Na božji dlani je v impresionistični maniri prikazana podoba razdobja, ki nosi datum: 6. 4. 1941 - /2/2. 6. 1941. To je: -čas od nemškega vdora v Jugoslavijo do nemškega napada na Sovjetijo. Glavna vsebina teh mesecev pa je: razpad Jugoslavije, razdelitev slovenskega ozemlja med Nemce in Lahe, med naciste in fašiste, pa tudi /med Madžare in Hrvate, ki so ustanovili svojo Samostojno Hr-vatsko državo, ter posledica poraza: nasilno preseljevanje slovenskega naroda s Štajerskega po nacistih. To je glavna vsebina tega -dela, ki nosi kot skupno o-znako — za motto — Hitlerjev ukaz, ki F. P. ga je maja 1941 d^ mariborski viteški dvorani: Napravitjni to deželo spet nemško! Kakšne dke pa je dobilo to izpeljevanje drastitega Hitlerjevega u-kaza v času, ko si bili “na božji dlani”, se pravi: zapisni od vseh, najprej od zaveznikov, ki ; s pučem 27. marca povzročili nikomuAugemu, razen komunistom, potrebnSa|momorilni skok v prepad — katastri kaže ta prvi del. Kociper kot epi!#1 slikar razpoloženj Slovenskih goric, : mogel drugače izpeljati s/voje osnovkot da je veliki podobi vzel za izhodi-6 prleško vas. V prvem poglavju jo i>a:žie v vsej veličastnosti na cvetno n^jo ob blagoslavljanju presmeca. Z rčfkmtsko impresijo je podana procesija j6ških goričancev in prikazana kolektivi Podoba vasi, katere središče je "erkev1 župnik, in s t-ami ljudmi /slika vso usodo domovine v teh treh prvih fsecih: najprej neo-snovano vero v i^0 zmago in odhod prostovoljcev v ari^0> ki jih Hrvati zavrnejo; odpor voj!c*v planincev v Karavankah, kjer so okopih čakali rednega bojevanja ti| prleški vojaki, pa je bilo le prizorišč^daje; malce karikiran opis Ljubljan^ italijanski zasedbi. To za uvod, n!aar se razvije pred nami usoda prleš' vaisi za časa nacistične zasedbe. ^ izobražencev na Kranjsko in prve [Racije najvidnejših ljudi v vasi: žu-pt^ in liberalnega prvaka. Nato pa plavanje ljudstva in delitev po rasah k Predpriprava za /selitev. Temu pa sle^ dramatične podobe nasilnih -selitev Varijo in Srbijo, ki so najmočnejši pri.1' V delu nam vmes pokaže nacistični lP°r duhovnikov in laikov ter izgon dl<>V;tlikov na Hrvaško v prizoru, ki ostk Vedno -v spominu. Preseljevanje vojy v vojaške lagerje v Nemčijo in »mrkega ubežnika. Od-peljarvo učiteljice delo v Nemčijo in peka v Buchenwa^e pozabi tudi na usodo ptujskega ^ ki je ena najbolj karakterno padani^Se-b v /povesti. V delovanju treh oseb Prleške vasi pa so že nakazana gibal1.’ ki se bodo razvila pozneje ob njih K Protagonisti: mež-narjev maturant,. J® študiral za gospoda, začenja ko(f0 a'borator nacistov, da je na koncu že J estno v službi načrt-ne-ga dela komuni^ ’ učitelj Pečjak sanja o četništvu iPji® ^mu gibanju naproti; študent Kc'. 0vv Janko pa se u-makne v Ljubijai1^!' čaka svojega časa. Da pa vsa tath"?V^a Platna poživi s toploto, so 'j . rahlo nakazane človeške vezi, ki j6''0 Pečjaka z učiteljico in Jankot^.nadzo-rnikovo hčerko, dočim je glavfl^a vez vseh teh dogajanj usoda Hril ružine: od poroda sina do krstitve selitve preko Hrvatske, Bosne Užice. Vsa ta pot — vsa drž3v^~ prikazana ob umiranju HrgoV® 6’ ki končno umre razi in obzorja na loj trškem vozu tik pred Užicami. S to amirtjo in s smrtjo peka v buchemvald-skem taborišču se dopolnita dve glavni človeški usodi tega dela povesti. Vse o-stalo pa je kolektivna slikovita podoba Lj-u/bljane, lagerjev, zlasti pa vasi, ki se čez nekaj mesecev — 22. junija — spet zbere ob priložnosti maše starega zapitega kaplana, ki so ga edinega še pustili Nemci v goricah, pa opravlja ta čas resnično -misijonsko apostolsko delo. Zdaj je v cerkvi žalost, že nekaj črnih rut, pa še več praznih prostorov, katerih nekdanji posestniki so zdaj v Ljubljani, na delu v Nemčiji, izgnanci v -Šleziji, na Hrvatskem in v Srbiji. Nasilno raztepeni na vse strani. Tako postaja ta va-s podoba vse domovine in njene usode v začetku vojne. Ena sama prošnja k Mariji za — pomoč! To je glavni opis romana, ki ga naznanjamo že kot -dotiskano novost. Naj veljajo te besede za napoved, ne za kritiko. Napoved poizkusa velikega teksta o polpreteklih dogodkih, katerih smo bili sa/mi priče, aktivni udeleženci in žrtve, a -bolj razmer v svetu kot lastne krivde. Morda /se kdo ne ho strinjal v vseh pogledih z avtorjem, ki ima svojo vizijo te dobe, priznati pa bo moral moč poetične impresije, ki veje iz dela, in dramatično pripovedovanje, ki te drži v napetosti, pa tudi voljo, tem letom, ki so v domovini obdelana ep-ično že v sto oblikah, da že dolgočasijo, vtisniti končno tudi naš pečat. Morda bi kdo hotel še več nacističnih grozovitosti in sadističnih nasilij, čeprav je roman že z mottom sa/mim jasno označen kot obsodba nacističnega nasilja nad Slovenci kot narodom. Toda Kociper hoče biti tudi proti sovražniku človeški ter /se ga ne boji opisati tudi kot dobrega, če je v svojem človeškem dnu dober; zato ni čudno, da je tolažnik zapuščene matere nemški vojak, toda mobilizirani katoliški duhovnik. Drugi -bi želel manj besedne povodnji in -zunanjih dramatičnih bleskov, pa več notranje zgodbe in dogajajoče tišine, manj reportaže in več tragike, kdo -tretji pa manj doumnih o-svetlitev slednje teme, katere krutost Kociper ne prenese; toda ta naj ve, da je to oblikovna manira tega baročnega impresionista, ki mu je vrojena in je njegov umetniški izraz. Vse to spada v barvanje zgodovinskih dogodkov, ki še niso zgodovinsko objektivno epično obdelani, temveč predstavljajo del osebnega doživljanja in interpretacije avtorja samega. Delo je pozitivna literarna novost v naši emigracijski književnosti, takšna, ki smo jo že dolgo čakali in potrebovali. Ni naša samo snovno najobširnejša podoba medvojnih dogodkov, temveč tudi literarna umetnina, pisana s polnokrvnim pisateljskim temperamentom zrelega, sicer še impresionističnega pripovednika. Tine Debeljak KONCERT KVARTETA FINKOVIH Slovenska kulturna akcija nam je z osmim kulturnim večerom pripravila dogodek, kakor ga že dolgo nismo bili vajeni in ki bo ostal kot pečat v tej sezoni. Ni bil to velik večer samo zaradi številnega občinstva, ki se je zbralo h komornemu koncertu, pomembnost tega večera je bila še posebej, da smo poleg izvedb jPalestrine, Bacha, Haydna, Wolfa, Brahmsa, Balakireva, Musorgskega, Prochazke, Lajovica, Ada-pi/iča in Kreka prisostvovali krstnim izvedbam treh skladb Alojzija Ge rži niča. Dobro zasnovan program je bil gotovo zamisel našega skladatelja. Z njim nam je prikazal dobo glasbenega razvoja od jPalestrine do modernih. To tudi z lastnimi skladbami, ki /so izrazito realistične. Ni da bi -se tukaj ob Geržiničevih skladbah spuščali v estetizira-nj-e. Pač pa je treba povedati, da je bilo že ob prvem poslušanju vsem ljubiteljem polifone glasbe razvidno, da je. naš skladatelj umetnik širokega obzorja. Poslušalci, ki so se brez predsodkov predali ponekod novim izraznim načinom, so ta prva izvajanja pozdravili z naravnost burni/m ploskanjem. Analiza, ki jo je avtor podal v prejšnjem Glasu, je v veliki meri pripomogla k lažjemu umevanju novih skladb. Zdi se mi pa, da so njegove skladbe bolj instrumentalno zamišljene nego pevsko. Posebno pri Balantičevem 13. sonetu je bilo čutiti, da je klavirski del skladbe važnejši od pevskega. Instrument ima veliko mediger, ki naj bi poslušalca vodile od enega razpoloženja do -drugega. Zlasti pa /se je prebod opazil in bil mojstrsko izveden po končani tretji kitici /soneta, kjer se iz nižin odmrlega “starega človeka” dvignejo sklepi prerojenega umetnika. Prav tako vešč kakor v -harmoniji se je izkazal Geriinič tudi v polifoniji. Polifon.ski stavek v začetku mu je uspel: nobene prisiljenosti v melodiji ni čutiti. Moram še omeniti mojstrsko kontrapunktiranje iste melodije. Morda bi kazalo pri tem stavku opustiti klavirsko sjprem-ljavo, kar /bi dvignilo kvartet. Celotni polifoni stavek bi prišel bolj do izraza. Še pri nekaterih drugih mestih skladbe bi kazalo dati več povdarlka kvartetu. Kako bi ta -pesnitev izzvenela z orkestrom! Violine -bi jo vse drugače pobarvale, kakor ,pa jo je ne ravno idealno uglašeni klavir. Barva kvarteta je tako prijetno božajoča, da jo je ton klavirja bolj tlačil kakor -pa dvigal. Božidar F i nk je s prijetnim glasom osvojil občinstvo. Zlasti v prvem delu — dve pesmi v nemščini, dve v ruščini -— je imel pred /seboj trd oreh. Skladbe so zelo različne po vsebini in tudi nacionalni značilnosti. Ruska avtorja sta bila brez dvoma zajeta bolj doživeto. Sopran -Marija Fink - Geržiničeva je žela zasluženo /priznanje. Posebno Lajovčeva “Roža mogo-ta” je -bila podana z občutkom. Pesem je po obsegu zelo zahtevna, zlasti zaradi taktov nizke lege. Pevka je skladno /z zamislijo kompozicije izrazila hrepenenje in srečo. Tercet Marije, Marte in Ned e Fink je tudj pri (Phlestrinovih pesmih a capella, kjer vsaka nedovršenost v izpeljavi stavkov vidno izstopa, skladbe /podal občuteno in tehnično dovršeno. V drugem /delu večera je -vidno rasel prav do slovenskega bisera — Lajovčeve “/Pesmi”. Tercet -sester Finkovih je po glasovni razporeditvi idealen. Dvomim, da bi danes mogli v Buenos Airesu poslušati še kak tercet s tako harmonično zvenečimi glasovi. Dominanten sopran in /skoraj enako močan kontrast se združujeta z nekoliko mirnejšim drugim glasolm/, tako da bi prisiljeno zatajevanje enega ali drugega ekstrema bilo škodljivo. To je glavna značilnost tega terceta oziroma kvarteta, značilnost, ki mu da širokost, pobarvano z liričnimi glasovi. Višek zadovoljstva v 'dvorani pa je bil ob podajanju Adamičeve “Petnajst let”. Navdušenje se kar ni hotelo poleči. Ob koncu zapiskov naj samo še izrazim želje: da bi kaj kmalu spet mogli brati ime kvarteta Finkovih na naših programih. Joža Omahna kronika — Na koncertu združenja Ami-gos de la Musiča je v torek dne 27. avgusta nastopila slovenska pevka, altistka ga. Franca G o-lob. iFela je altovsko partijo v kompoziciji angleškega komponista Pourcella. 1 — Slikar Milan Volovšek odpre razstavo svojih del dne 2. septembra v galeriji Huemul. Ilustrirani tednik “El Mundo Argentino” je v svoji štev. 2465 z dne 20. avgusta objavil članek o slikarju. Navaja poleg drugega slikarjeve misli in njegovem delu. doma in po svetu —• Avstrijska vlada je Narodni galeriji v Ljubljani poklonila podoba slikarja Franca Kavčiča “Salomonovo sodbo”, ki se je doslej nahajala v dunajski državni galeriji, ker kot delo slovenskega umetnika spada v slovenski kulturni krog. Franc Kavčič, rojen v Gorici, je bil pred 150 leti med največjimi slikarji Evrope. Nad 17 let je bival v Rimu, kjer se je seznanil tudi z nemškim pesnikom Goethejem, ko je ta bival tam. Nad 29 let je bil potem profesor na dunajski umetnostni akademiji in zadnjih 12 let svojega življenja je bil tudj njen rektor. Umrl je 1. 1782 kot slavljen mojster klasicistične smeri in ga umetnostni zgodovinarji prištevajo med najpomembnejše predstavnike te smeri in sicer takoj ob Francoza Davida in Angleža W.alterja. Vodstvo Narodne galerije v Ljubljani je sporočilo ravnatelju dunajske galerije dr. Garzarolliju v. Turn-lacku željo, da bi rado imelo in kupilo eno izmed Kavčičevih del, ki jih ima dunajska galerija, več. Odbrali :so “Salomonovo sodbo” in na predlog v. Turnlacka je av-srijska vlada delo ljubljanski galeriji darovala, ker spadajo “dela slovenskih umetnikov v slovenski kulturni krog.” — Severno ameriška literatura je danes s svojim zagonom, ki prehaja včasih skoraj v mistično vizijo novega človeka in časa, problem zase. Pet velikih v romanu so po Levvisu (“Ameriški Adam”) Faulkner, Heming-wey, Dos iPas-sos, Steinbeck in Caldwell. Zgrešeno bi bilo vzporejati njihova dela, kot hoče to Sartre, z jazzom in filmom. Na splošno je domača kritika strožja kot evropska; v temi se tudi bistveno loči od južnoameriške, ki je do domačega u-stvarjanja večkrat nekritična. V nasprotju s pesnikoma Eliotom in Poundom, ki sta gradila predvsem na tradiciji evropske klasike, je včasih v noveliistiki le čutiti odmev Hawthornejeve zahteve po Novi republiki, ki naj bi se otresla “težke miselne navlake mrtvih ljudi”. Zavreči preteklost ali graditi nanji — to je dilema, kot se zdi, pred katero stojita severnoameriška literatura in umetnost. — V Angliji je prišlo zadnje mesece do ostre polemike 0 tem, ali naj bo literatura povezana