Gerkveue zadeve. Zlata sv. meša v Žičah. Letos ste bili samo dve fari naše vladikovine tako srečni, da ste njih farna predstojnika v primerno krepkem zdravju pela zlati sv. meši. 0 prvi zlati sv. meši, ki se je vršila dne 27. julija t. 1. pri Sv. Lovreneu na Dravskem polju, je >Slov. Gosp.« že poročal. Naj dnes pbve še m-kaj o onej zlati sv. meši, ki se je obhajala v nedeljo, dne 20. avgusta t. 1. v Zičah pri Konjicah. Velečastiti gospodGašpar Zabukošek, ki že od leta 1857 pasejo tamošnjo čredo, dopolnili so bili že dne 30. julija t. 1. petdeseto leto svoje duhovske službe. Pri svojih skromnih razmerah hoteli so ta spomin obhajati celo na tihem. Na prošnjo svojih vdanih faranov in zvestih duhovskih gg. sosedov vdali so se, da so sloveano zapeli svojo zlato sv. mešo. Ljudij se je bilo zbralo od daleč in od blizo, duhovnikov pa iz domače in sosednje Slovenjebistriške dekanije ednajst. Tem pridružili so se bili še vlč. g. Luka Jeriša, župnik Gomilski, nekdaj kapelan LočkL in trije gg. bogoslovci. Lepa vrsta belo obleeenih učenk kinčala je slovesni vhod v praznično napravljeno cerkev, »križevska dekleta«, ki so v obilnem številu prejela ta dan iz rok č. g. zlatomešnika sv. obhajilo, povikšala so duhovno veselje. Krščansko besedo pri tej zlati sv. meši spregovorili so vlo. g. Jernej Voh, dekan Konjiški, stregla sta pa pri sv. meši poleg g. dekana še č. g. Karba, župnik Zreški in č. g. J. Korošak, kapelan Ločki. Vrli farani Zički zložili so s pomočjo svetle kneginje Windisch-Graetz-ove potreben denar, da so čč. nune Magdalenke iz Studenic pripravile za to svečanost novi ornat, to je mešni in večerniški plašč, potem par levitskih oblačil, albo itd. Gastita duhovščina Konjiške dekanije poklonila je č. g. zlatomešniku v lepi bratski ljubezni za takšno svečanost potrebnega zlatomešnega vina. Da so se postavili mlaji slavoloki, da se je streljalo in godlo, ni treba posebič isovati. Bil je v resnici prelep praznik. P. N. Nova maša v Dedincih pri Radgoni. Prekasno slavnost slavila je na Velike maše dan Radgonska župnija, posebno nje slovenski prebivalci. Daroval je nainreč tega dne preč. g. novomašnik Frančišek Rožman iz sekovske škoiije, Šlovenec iz vasi Dedinei ob prekmurski meji, svojo prvo sv. mašo vsemogočnemu Bogu. Bila je to slavnost, kakoršne v Dedincih že čez 50 let ne poranijo—slavnosl, katere so se posebno veselili zapuščeni in že umirajoči Slovenci na štajarskoogerski meji. Pridigoval je najprej nemSki preč. g. Radgonski dekan Pinteritč, slovenski pa in sicer kaj ginljivo Spielfeldski preč. g. župnik A. Muršec. Na slavoloku, ki je bil postavljen pred cerkvijo in župniščem, svetil se je ta-le nemško-slovenski napis; »Sei gegriisst, Neugeweihter, Bodi nam pozdravljen, novomešnik!«, kakor je popolnoma naravno v nemško-slovenski župniji. Toda slovenski napis bodel je neki Radgonskim nemčurjem v oei, kajti nekdo iz te hudobne, brezznačajne zalege bil je toliko drzen, da je slovenski napis pomazal s črnilom. To je pa bilo celo pohlevnim Radgonskim Slovencem preveč, kajti brez razločka vsi so obsojali to surovo dejanje jednega nadobudnega germanskega sina. Zapomnite si to dobro, Slovenci! Taki so vam nemški in nemškutarski kričači, ki vas niti pri tej verskej slavnosti niso pustili pri miru, kajti pošten in pravičen Nemec bi se gotovo sramoval takSnega surovega eina. V Dedincih, kjer se je slovesno obhajala slovenska primicija, bili so postavljeni trije veliki prekrasno ovenčani slavoloki, od katerih je jeden nosil besede: Z veseljem pozdravljajmo Dedinci mešnika novoposvečenega ! drugi pa: Kakor fant je odšel in mešnik je prišel in obdeloval bode vinograd Gospodov. Raz prijazno utico pa je vihrala mogočna slovenska trobojnica, ki je vsakemu jasno pričala, da še tu žive Slovenci, ki še kljubu svojemu žalostnemu stanju niso pozabili, da jih je slovenska mati rodila in odgojila ter jih učila kramljati miloglasni slovenski jezik. Neizmerno veselje vladalo je med skoraj že zapuščenimi Slovenci sekovske škofije, ki že tako dolgo niso imeli prilike biti navzoči pri tako lepej versko-narodnej slovenskej slavnosti, katera se je kljubu zaprekam vendar pokazala v pravem slovenskera svitu. Prepevale so se umetne in narodne pesni. Jako sem se čudil, ko sem se prepričal o res lepem petju slovenskih deklic, da še je kljubu popolnoma nemški ljudski šoli vendar tako močno vkoreninjena'slovenska pesem, kajti Radgonski nemški kulturtriigerji bi že bili davno radi tisti kosček slovenske zemlje izročili požrešni materi Germaniji. Ako se ne motim, priklatil se je tja tudi nekdo iz Radgone, ki je z nekakim ponosom vabil slovenske svatovce k nemSkiin popevkam, dasi ravno je v svoje mladosti popeval kranjske okrogle , . . Takim ljudem pravimo: nemškutarji, ki še se tem ponašajo, da so zatajili svojo lastno slovensko raater, svoj slovenski r6d in svoj mili materni jezik. Oj groza! Manjkalo tudi ni vzpobudnih in navduševalnih napitnic in govorov, katerih jedro je bilo: Radgonski Slovenci, ostanite zvesti sv. veri in svojemu slovenskemu narodu, če se vam tudi sedaj slabo godi vzlastipa ostanite zvesti in iskreni Slovenci na mejnem braniku slovenske zemlje, Ijube matere Slovenije ter se ne dajte vjeti v velikonemško past, ki vedno na vas ubožce preži, saj bodo in morajo tudi za vas napočiti bolj.ši in pravičnejši časi! Tebi pa, preč. g. novomašnik, želim, naj ti milostni Bog podeli mnogo let neumornega delovanja na zapuščeni slovenski zemlji sekovske škofije. Usmili se ubogih zapuščenih slovenskih ovčič, ko boš poslan k njim, tolaži in krepi v verskem pa tudi v narodnem oziru zadnje ostanke slovenskega naroda, ki je nekdaj bil razširjen po celej sekovskej škofiji! Giriljev.