Leto XV.
Poštnina pavSalirana.
V Ljubljani, 17. junija" 1920.
St. 6.
PRAPOB
Izhaja vsako sredo In soboto. Posamezne Številke 1 K, mesečno 8 K. - Uredništvo in uprava lista Je v Ljubljani, Krekov trg St. 10.
.M
'SH
Glasilo socijalistične delavske stranke Jugoslavije (komunistov).
>11
Mavx in Engels
Proletarci vseh dežel, združite
sel
Pni strankinim kongresom.
0 razvoju komunističnih strank.
Po vojni so bile komunistične stranke v večjih državah precej slabe. Široke proletarske mase se niso takoj priključevale k njim, ker so komuniste smatrale kot romantične politične sanjače, ki žele samo »državljansko vojno« z vsemi njenimi strahotami. A kmalu je nastal čas bridkega razočaranja in mase so se prepričale v praksi, da imajo komunisti prav, ko trdijo, da se s sodelovanjem z»bur-žuazijo ne da ničesar stvarnega doseči in da se mora vedno in povsod voditi neizprosen razreden boj, ker se samo po tem potu more priti do zmage, do končnega cilja. Tudi pri nas v Jugoslaviji je socijalni patrijotizem doživel končni krah, ker so se mase v praksi uverile, kaj jim nudi ministerijalizem. A v mnogih komunističnih strankah ni bilo vedno jasnosti in edinosti, ko se je pojavilo vprašanje: Kolika je pot k našemu končnemu cilju in skoz katere zapreke pelje?
Iz izkušnje zadnjih let vemo, da so vse komunistične stranke več ali manj prehodile iste faze. V prvi fazi, ko je stranka še slaba in ko delavstvo v večini ne misli na borbo, se zadovoljuje s tem, da nastopa v vseh delavskih organizacijah in pokretih v vlogi propagandista. V tej fazi komunistična stranka nima na razpolagi nobenega drugega sredstva kot prepričevanje.
A v kolikor se mase razočarujejo o bur-žuazni demokraciji in v kolikor bolj vstopajo v komunistično stranko in v borbo z burnim temperamentom lastnim mladosti, v toliko se stranka nahaja pred raznejšimi delovnimi nalogami in tudi pred akcijskimi nevarnostmi. Stranka raste vedno bolj in bolj v širino, a ne v globino; sveže, nove in neobdelane mase prinesejo v stranko mnogo iluzij, mnogo ne-potrpijenja. V svoji propagantistični fazi je stranka prepovedovala svoje končne cilje, proletarsko diktaturo, kot edin6 pot k ostvar-jenju našega cilja, pot k komunistični organizaciji družbe. V naprej je odvračala mase od slehernih kompromisov, trdila je, da je ministerijalizem sredstvo za usužnjevanje proletariata. V tem momentu se mase grupirajo razočarane nad socijalnim patrijotizmom okrog stranke in razumejo komunistične parole kot svoj evangelij. Mase so slišale, da jih more rešiti samojdiktatura proletarijata. Sveže, nove in v socijalističnem duhu neobdelane mase premišljujejo, kako bi se diktatura proletarijata dala hitro doseči. »Bolje danes nego jutri«. Tako je odmevalo lanskega leta v nekih delih Centralne Evrope.
V teh razmerah se je pozabljalo, da diktatura proletarijata, t. j. upravljanje države ni samo vprašanje sile, ampak tudi vprašanje organizacije proizvajanja. Pozabljalo se je, da se mora komunistično diktaturo zamišljati kot diktaturo v socijalnem oziru najvažnejših kategorij delavstva, da se morajo za njo pripraviti-velike mase kovinarjev, rudarjev, železničarjev, poljedelskih delavcev, umnih delavcev, da se sposobnosti za organizacijo proizvajanja in upravljanja držav ne da dobiti v teku ene noči. Nekaterim je izgledala pot k cilju težka in dolga. S tem se da razjasniti pojav taktike pučiznia. Ko je bila prestana nevarnost pučizma v Nemčiji in Avstriji, so se mogle mase z grenkimi in krvavimi izkušnjami uveriti, da je komunistična stranka imela prav, ko je govorila, da ni treba imeti velikega medicinskega znanja, da se lahko trdi, da žena ne more roditi živega deteta po dvomesečni nosečnosti!
Enoletna revolucijonarna praksa na Zahodu kaže tudi to, da nekatere komunistične stranke nastopijo take faze svojega razvoja, ko pridejo na površino težnje, ki zanikajo uporabo drugih borbenih sredstev, razen »generalnih jurišev«. Komunistična stranka je teoretično dokazovala masanj, tudi na temelju njihovih izkušenj, da se delavski razred ne more osvoboditi z govori v parlamentu,
v fabrikah in na ulicah, niti s pomočjo dogovorov z voditelji, pač pa z lastno borbo proti buržuaziji. Sedaj pa sklepajo »antiparlamen-taristi« in drugi strogi stražarji principov iz teh resnic napačne sklepe in pravijo: če se v parlamentu ne bo rešilo vprašanje osvobo-jenja proletarijata, potem zakaj naj bi šli v parlament, izgubljali čas in stranko kompromitirali ? Ravnotako zakaj naj gremo v občinske, razne okrajne odbore in podobna predstavništva, ko se tam ničesar realnega ne more doseči? Tako presojanje je napačno. Komunistične stranke stalno propovedujejo, da ni treba bojkotirati nobenega predstavništva, ki je v kakršnikoli zvezi s proletarskimi masami, ampak treba ga je izkoriščati za našo agitacijo in propagando, za izvedbo naših akcij. Razredni boj predstavlja trajno politično in gospodarsko borbo. A borbo je treba voditi v vseh oblikah in z vsemi sredstvi. Nobeno sredstvo naj nam ne bo premajhno in nobeno preveliko. Bojna sredstva se morajo prilagojevati odgovarjajočim ciljem one faze, stopnje, na kateri smo in sicer v razmerju obstoječih sil, ki se konstatirajo v danem trenotku. Ne more se propovedovati izključno eno sredstvo, ker eno sredstvo izhaja iz drugega, manjša akcija izzove večjo. V boju se morajo uporabljati raznovrstna bojna sredstva. Revolucije se ne more mehanično ustvariti s pomočjo enega patentiranega sredstva, ker revolucija je osvobojajoči proces celokupnega proletarskega razreda z vsemi sredstvi na vseh poljih, na vseh mestih. Z eno besedo: stranka st nikdar in nikjer ne sme odreči v boju za proletarsko diktaturo niti naj-neznatnejšega niti najslabšega orožja.
Od onega momenta, ko ima stranka že za seboj mase, se ne omejuje samo na propagando. Mora se umešati v vsak pokret, v vsako akcijo, mora dejstvovati v vseh pravcih. Ako strankine moči ne zadostujejo za osvo-jenje politične vlasti, tedaj mora stranka vršiti praktičen vpliv na politiko. V vsakem slučaju mora stranka skrbeti kako bo k pokretu pritegnila proletarske mase. Za ta cilj ji stoje na razpolago mnogobrojna sredstva.
Ni treba pozabiti, da se morejo akcije mas organizirati samo na vprašanjih dnevnega nezadovoljstva in gospodarskega življenja. Mobilizacija mas se ne da izvesti z abstraktnimi, neumljivimi parolami. S pomočjo posameznih proizvajalnih bojev se grupirajo proletarci v organizacijah mas. Komunisti ne morejo reči masami »Vaši posamezni boji ne pomenijo nič, uspehi, ki jih vi mislite doseči, postanejo nični radi padanja valute, radi draginje, radi kapitalistične svetovne krize, vi boste vedno pobiti«. Gotovo je, da se ti posamezni boji ne morejo vojevati brez zahtev po skrajšanju delavnega časa in po zvišanju mezd. Teh bojev neudeleževati se, bi pomenilo izgubiti vsako zvezo z masami. A ako se sodeluje v teh bojih, to še ne pomeni, da je treba udeležiti se tudi njihovih iluzij. Komunisti pojasnujejo s pomočjo praktičnih naukov iz teh bojev proletarskim masam njihove poraze radi draginje itd., vodijo jih k cilju za trajno poboljšavanje njihovega položaja. Ti posamezni boji so za delavstvo šola za razvoj revolucijonarne zavednosti širokih mas, v njih se izenačujejo in stapljajo razne kategorije delavstva v enoten razred.
V oziru obrane Sovjetske Rusije so vse komunistične stranke solidarne. V boju proti blokadi in intervenciji uporabljajo raznovrstna sredstva. Tam, kjer je mogoče, se vrše pritiski mas na vladajoče, tam, kjer je to neizvedljivo, se vrše demonstracije, zborovanja, govori v predstavništvih itd, Istočasno prole-tarijat v vsaki državi še na ta način pomaga Sovjetski Rusiji, ko neprestano vodi razredno borbo, revolucionarno, neizprosno proti svoji buržuaziji, ko vstvarja organizacije mas, te pomožne organe socijalne revolucije, v kate-
rih se proletarijat izobražuje, vzgaja, pripravlja, revolucijonira.
Končno je potrebno še omeniti, da vse komunistične stranke v tej revolucijonarni perijodi strogo sprovajajo v vseh svojih proizvajalnih in političnih organizacijah princip centralizacije in da vodijo odločno borbo proti federalizmu. Zahtevati federalizem v teh časih bi pomenilo v zaviti obliki zanikati značaj stranke, ker federalizem faktično stranko sabotira. Federalizem v strokovnih organizacijah onemogočuje delavstvu sprova-janje enotnih akcij. Po tem je treba za vsako ceno povsod sprovesti princip centralizacije v vseh proletarskih organizacijah.
Ta princip se seveda tiče zgolj stranke kot armade, ki mora biti kot vsaka armada enotno vodena.
Milan Lemež:
Proletarski bojkot proti Ogrski. Pariš 10 junija. * Mednarodna strokovna zveza je proglasila bojkot Ogrske ter v to svrho izdala sklep, ki zavezuje vso delavstvo, da mora od 20. t. m. pretrgati vsako zvezo s to državo. V tozadevnem proglasu se omenjajo naprej najgorostasnejša teroristična dejanja nasilne Hortijeve vlade, ki prekašajo v svoji odurnosti celo najhujše zločine ruskega carizma in nato se obrača mednarodna strokovna zveza na delavstvo vseh dežel, da odkloni vsako delo, ki bi utegnilo direktno ali indirektno služiti Ogrski. Od 20. t. m. naprej ne sme noben vlak preko ogrske meje, nobeno pismo, noben telegram ne sme na Ogrsko, ali iz Ogrske v tujino. Ustaviti se mora vsako trgovino s to deželo. Na Ogrsko ne sme priti več noben premog, nobena živila, nobene surovine, sploh ogrske meje ne sme doseči nobena pošiljatev. Delavci morajo ustaviti vlake, ki so namenjeni tja, odkloniti vsako delo za Ogrsko. Bojkot mora biti popolen. Krščanskemu belemu terorju na Ogrskem odgovarjamo z bojkotom, ki ga bo delavstvo v polni meri izvedlo. Ogrska je odrezana od sveta. Bojkot proti Ogrski naj pokaže, da je delavstvo v položaju, da uniči vsako protirevolucijo. Delavci vseh dežel, tudi slovenski, naj se ravnajo po tem sklepu mednarodne strokovne Zveze. Proglas je podpisan od predsednika Zveze sodruga Appletona, od podpredsednika in tajnika.
Volitve na Nemškem. Berlin. Pri državnozborskih volitvah so izgubili socijalpa-trijotje 70 poslancev, dočim so nezavisni in komunisti, ki zastopajo program lil. interna-cijonale t. j. diktaturo proletarijata na podlagi delavsko kmečkih sovjetov, dobili štirikrat toliko poslancev kot so jih imaliprej: od 22, ki so jih imeli prej — so pridobili še 60 in imajo sedaj 82 poslancev. Malo število izvoljenih komunistov (2) je razumljivo, ker se večina komunistov ni vdeležila volitev, ker smatrajo sedanji parlament v Nemčiji škodljiv. Volitve so pokazale bankrot socijaipatrijotov in zmago sovjetske ideje.
Zmaga sovjetske ideje med zavednim proletarijatom Nemčije. Stranke, ki stojijo na stališču 3. internacijonale (diktatura proletarijata potom delavsko-kme-čkih sovjetov) so dobile 5,248.061 glasov in sicer: nezavisni soc. 4,809.862, a komunisti 438.199 navzlic temu, da se večina komunistov ni vdeležila volitev ker smatrajo da se je v Nemčiji parlamentarizem preživel. Niti ena meščanskih strank ni dobila toliko glasov. Socijalpatrijotje so zgubili od zadnjih volitvah več kot tretjino glasov.
Ljudsko glasovanje v Švici za pristop k »Zvezi narodov«. V nedeljo, 16. maja, je bilo po vsej Švici ljudsko glasovanje glede vstopa Švice v »Zvezo narodov«. Agitacija za in proti je bila tako velikanska, kakor od leta 1874. še nobena. Enotno geslo za glasovanje proti vstopu v »Zvezo« je izdalo le levo krilo socijalno demokratične stranke, pri vseh drugih strankah je bilo mnenje različno. Izid glasovanja, ki se ga je udeležilo 80 odstotkov vseh upravičencev, je sledeči: 410.000 glasov za, 310.000 glasov proti.
Zastrupljene svinčenke.
i.
Strankarsko politični boji so se v Sloveniji že od nekdaj odlikovali po svoji nizkotnosti. Listi niso nikdar bili izbirčni v sredstvih za pobijanje nasprotnika. Ali vsaj eno sredstvo su pustile stranke v svojih orožarnah — priporočilo nasprotnika policijski oblasti, če seveda izvzamemo dobo neposredno po izbruhu svetovne vojne, ko je Šušteršič mobiliziral s tem orožjem svoje zveste vojake. Od razkola sem pa vihti zopet to orožje »socijalno-demokratično« glasilo »Naprej« in sicer nad komunisti. Izpolniti pač hoče obljubo, ki nam jo je dal eden iztned predstavnikov JSDS neposredno pred razkolom, da bodo s »svinčenkami« streljali na nas, čenassicer ne bodo mogli uničiti. Dotičnik je pozabil pristaviti, da bodo te svinčenke zastrupljene, oziroma je to namenoma zamolčal, da bo uspeh le sigurnejši.
Moja navada je, da govorim odkrito s svojim nasprotnikom in da se tudi odkrito ž njim bojujem, ne oziraje se na osebo in njenega razmerja napram meni.
Dokler je »Naprej« blatil mene kot osebo in me pred in za časa mojega zapora priporočal navzgor in navzdol na način, ki je lasten samo njemu, sem molčal, ker stojim na stališču, da se politični boj ne sme sukati okoli osebnosti.
Ali podlistki, ki jih je v zadnjih številkah »Napreja« priobčeval g. Abditus-Prepeluh o železničarski stavki in ki jih je meščansko časopisje tako hlastno ponatiskovalo, me silijo, da stopim iz rezerve. Braniti je pokret pred zastrupljenimi svinčenkami, razkrinkati je sistem političnega boja, ki ga vodi proti nam JSDS. V takem primeru bi pomenil molk slabost značaja. Treba je govoriti, četudi se človek nahaja v stanju skrajne pravne nesi-gurnosti.
Začetkom svojih izvajanj ugotavlja gospod Prepeluh, da so zahteve železniškega osobja opravičene in če se železniške uprave tem zahtevam upirajo, potem je bila stavka opravičena in samoobsebi umevna. Tudi to nam pove, da silijo gospodarske razmere delavce in uslužbence neprestano v mezdne boje, ki bodo imeli pri nas grobo obliko toliko časa, dokler bo naša socijalno-politična zakonodaja tako šibka in nepopolna, kakor je še danes. Važno pa je zlasti priznanje g* Prepeluha, da naš proletarijat v takem položaju ne more biti drugačen kot skrajno levičarski, skrajno revolucionaren in da bodo v teh razmerah oblike socijalnih bojev krute in tupatam tudi nasilne. K tem izvajanjem se še povrnemo, da pokažemo šarlatanstvo pisanja moža, ki velja v meščanskih krogih kot resen »socijalno-pplitičen pisatelj«.
V nadaljnem se peča z vodstvom stavke in z dogodki na Zaloški cesti.
O sindikalnem Vedu v Beogradu pravi, da se je ' pokazalo popolnoma nezmožnega voditi takšne velike stavke. Kakšne vzroke nam navaja?
a) pokrajinsko tajništvo železničarske organizacije v Ljubljani je dobilo iz Beograda sicer obvestilo, de je stavka sklenjena stvar in kdaj ima započeti, toda pozneje iz Beograda ni bilo nobenega glasu več. Stavkajoči železničarji so biliiprepuščeni sebi samim;
b) železničarsko stavko so napovedali v Beogradu že pred tričetrt leta. S pokrajinskimi železničarskimi organizacijami se o tem seveda niso nikoli in nikjer posvetovali. Vsaj celo vladi oziroma ministrstvu saobračaja niso izročili ultimatuma, kakor se to ob vojni napovedi spodobi in zahteva;
c) Čul sem, da je ljubljanska strokovna komisija dobila o izbruhu železničarske stavke in v Beogradu že tedaj sklenjeni simpatijski stavki indirektno poročilo šele tisti večer, ko se je na javnem shodu pred »Mestnim domom« stavka formalno sklenila in proglasila;
d)	Ko je pričela pojemati stavka, je prišel v Ljubljano zastopnik »Sindikalnega Veča« v Belgradu in zahteval, da se stavka nadaljuje najmanj še 15 dni. Že pred njim pa je prišla iz Beograda brzojavka, da se ima prihodnji dan stavka končati.
To je jedro obtožbe, ki jo je zavil g. Prepeluh v mnogobesedje nizkega natolcevanja računajoč na nekritičnost slovenskih či-tateljev. Pri površnem čitanju, ki je pri naš v navadi, Prepeluhove »Misli« ne morejo zgrešiti cilja.
Že na prvi pogled kaže obtožnica, kako površno je utemeljena, ali nepoučene mase bi tudi tej obtožnici nasedle. Znano nam. je, da se dela s strani JSDS z vsami sredstvi, da razbijejo železničarsko organizacijo, da bi odtrgali slovenske železničarje od enotne organizacije in jih mogli izrabljati za svojo politiko.
Ali ta obtožnica vsebuje poleg tega tudi očitne neresnice, ki jih moramo ugotoviti na tem mestu. Napisane so z očitnim namenom, oblatiti Sindikalno Veče in onemogočiti končno ujedinjenje jugoslovanskega proletarijata.
Predvsem je treba povdariti, da se gospod Prepeluh ni informiral o železničarskem gibanju, da ni prečita! glasila železničarske organizacije, da je marveč napisal svoje »Misli« na podlagi govoric, ki jih je morda slišal v krogu svojih prijateljev. Kdor hoče resno razpravljati o Štrajku, kot je bil železničarski, ta ne bo postopal tako kot je to storil g. Prepeluh. Tako more pisati samo človek, ki zasleduje gotove sebične namene.
Očitna laž je trditev g. Prepeluha, da se S. V. v Beogradu ni nikoli in nikjer posvetovalo s pokrajinskimi železničarskimi organizacijami glede štrajka. Resnica je marveč, da se je vršilo nešteto zaupniških sestankov, na katerih se je razpravljalo o železničfrskih zahtevah in o taktiti boja, da se je o tem razpravljalo na občnih zborih in javnih ljudskih shodih. Za štrajk se je odločilo S. V. šele, ko so prišli v Beograd odnosni sklepi zaupniških zborov iz posameznih pokrajin. Gospod Prepeluh bi se lahko naučil stvarnosti * pisanja, če bi prečital članke »Resnica o sporu med železničarji in vlado« (železničar 15. II. 1920), »Minister saobračaja na razpotju« (železničar 1. lil. 1920) in »Živeti hočemo« (železničar 15. III. 1920). Iz teh člankov bi bil gospod Prepeluh razvidel, kako je Centrala vodila boj za zahteve železničarjev, kako je bil vsak korak premišljen, kako je Centrala izrabila vsa sredstva, predno je segla po zadnjem t. j. po štrajku. Gospod Prepeluh govori o diktatu iz Beograda, v resnici pa so odločili zaupniki o tem, ali se gre v štrajk ali ne.
Drugo vprašanje se tiče, ali so izročili vBeogradu formelni ultimatum vladi.Centrala je izročila zahteve železničarjev dne 29. marca ministrstvu saobračaja, ali to ni odgovorilo. Za vsakogar je moralo biti jasno, da so imele te zahteve značaj ultimatuma, četudi niso imele formelnega znaka ultimatuma.
Druga laž je, da pokrajinsko tajhištvo za časa štrajka ni dobilo nobenih obvestil iz Beograda, da so bili železničarji prepuščeni sebi samim. Tu je treba povdariti, da je bila organizacija izvedena tako, da je bilo dogovorjeno, da bo Centrala poročala le o dogodkih odločilne važnosti, zavedajoč se, da dru-zega ne bo možno z ozirom na to, da vlada razpolaga s pošto in brzojavom. Kdor zahteva za železničarski štrajk, ki se razprostira po celi državi dnevnih poročil, ta ne pozna tehnike takega štrajka. V razmerah, v katerih živimo mi, je to utopija. Organizacija se je morala tu zanesti na disciplino med organiziranimi. Poročila pa, ki so bila dogovorjena, ta so prišla. Funkcijonirala je tudi pokiajinska poročevalska služba, v kolikor so to dopuščala transportna sredstva.
Gospod Prepeluh se zgraža, da je ljubljanska strokovna komisija dobila o izbruhu stavke in že teddj sklenjeni simpatijiki stavk
Stran 2.
RDEČI PRAPOR
Št. 6.
indirektno poročilo šele na večer pred Mestnim domom.
V Sloveniji je združena v S. V. v Beogradu samo železničarska organizacija, za katero velja iudi pravilnik za štrajke, ki ga je izdelalo S. V. (Železničar 15. III. 1920). Ljubljanska strokovna komisija ni mogla biti merodajna za železničarsko stavko, mogla je biti merodajna samo za eventuelno solidarno stavko.
Da se pripravlja štrajk železničarjev, je bilo znano strokovni komisiji, o tem je bila informirana tudi javnost. Železničar z dne 12. aprila je prinesel odnosna članka: »Da bo javnost informirana« in »Pravice železničarjev poteptane«. Da pa strokovna komisija ni bila informirana o dnevu izbruha, to pač ni bila nobena nesreča, zlasti ker je bilo v taktičnem načrtu, da ostane trenutek tajen. Jaz sam sem izvedel o trenutku izbruha šele na shodu kljub temu, da sem stal v vednih stikih z odločilnimi krogi.
Vprašanje simpatijske stavke pa je ležalo v rokah ljubljanske strokovne komisije. Odnosne dogovore je pričelo ljubljansko železničarsko tajništvo takoj po izbruhu stavke. Edino to je moglo pričeti odnosne razgovore, kar je tudi storilo. Trditev, da je bila sim-patijska stavka v Beogradu že vnaprej sklenjena, je laž. S. V. je ž njo samo računalo kot eventuelno bojno sredstvo. Dokaz temu je, da ni bil določen dan izbruha, marveč je bilo dogovorjeno, da pošlje S. V. odnosno poročilo. V Ljubljani se je resno ventiliralo vprašanje na seji strokovne komisije v sredo dne 27. aprila popoldne. Na shodu, ki se je potem vršil pod Rožnikom, je tajnik ljubljanske strokovne komisije javil zbranim železničarjem, da bo delavstvo stopilo v solidarno stavko in da so rudarji že storili svojo dolžnost. Gospod Prepeluh, to so dejstva, ki ste jih zamolčali vede ali nevede. Vprašanje generalnega štrajka se je reševalo na temelju sporazuma.
Končno nam pripovedujete o nekem odposlancu, ki je zahteval, da se štrajk nadaljuje še 15 dni, da je prišel v imenu S. V., ki je dan proprej sporočilo, da se štrajk konča. Gospod Prepeluh, ven z imenom, da ugotovimo tudi tukaj resnico. Ta odposlanec je bil menda sličen onemu misterijoznemu Macdonaldu, s katerim ste obširno govorili v polnočnem spanju. . .
Tako izgieda obtožnica, ki jo je napravil g. Prepeluh proti S. V. tako stoji z razlogi njegovega utemeljevanja. Meščansko časopisje je pohvalilo njegove podlistke. Ruzumljivo je to iz političnih vidikov, razumljivo ob današnjem nivoju naše žurnalistike.
Ali g. Prepeluh s tega mesta Vam povem, da se tako bojujejo politični brigantje, ki se poslužujejo zastrupljenih svinčenk. Še jasneje Vam hočem to dokazati prihodnjič.
ko so prosili za dovoljenje proslave, če se bodo proslave udeležile tudi žene in otroci.
Zakaj pa to čudno vprašanje? Reakcija je vrgla rokavico, stranka je pravočasno spoznala namen in se umaknila udarcu.
Sodrugi, bodite povsodi previdni in nezaupljivi. Agenti hodijo po deželi. Reakcija je na delu. Ne pustite se izzivati l
Zakaj naša stranka v Beogradu in Zagrebu ni proslavila prvega maja?
Jugoslovanske posebnosti.
Pokrajinske vlade. Beograd in njegova ministarstva so daleč. Zato se je bilo lažje sporazumeti glede sestave vlade. Dosti težje je to v pokrajinah, kjer si stoje prizadete stranke v ostrem nasprotstvu. Interesi se tukaj ostro križajo. Za kulisami se vrše hudi in umazani boji. Stare vlade se ne umaknejo, povsodi še sede na svojih mestih predsedniki in poverjeniki Protič-Koroščeve vlade. V Sloveniji pašujeta Brejc in Remec. Protič potuje po naših krajih. Slovenski narod se jezi, da je Brejc onemogočil sestanek med Protičem in ljubljanskim županom, ki sta si v nazorih zelo sorodna. Ali bodo našli slovenski klerikalci in liberalci tla za skupno delo? Če pride do skupne vlade, bo porod vsekakor težak. Najlažje bi se še morda zedinila klerikalna stranka s Tavčarjevo skupino, k' že dolgo časa pridiguje o potrebi skupnega nastopa vseh meščanskih krogov proti »prevratnim komunistom«.
* * *
Nesoglasja v JDS. V slovenskem delu JDS. vladajo že dolgo časa napete razmere med Tavčarjevo reakcijonarno in mladinsko radikalno demokratično skupino. Dočim se skuša poslednja skupina prilagoditi modernemu gospodarskemu in socijalnemu razvoju in hoče ustvariti v Jugoslaviji moderno meščansko demokracijo, se Tavčarjeva skupina oklepa starega rodoljubstva in malomeščanskih nazorov. Mlada skupina ima zaslombo pri hrvatskem delu stranke, izdaja v Sloveniji list »Domovino« in kakor slišimo prične v kratkem izhajati dnevnik »Jutro«, ki ga bo urejeval Kramer. Za nas je pojav v toliko važen, ker ta skupina za časa železničarskega gibanja zlasti na Hrvatskem ni trobila v rog reakcionarnega časopisja, ki je hotelo za vsako ceno prepričati javnost o velikozasnovani zaroti komunistov. Poleg tega bo edino ta skupina ustvarila gospodarske temelje za razvoj moderne industrije v državi.
Že nekaj tednov pred prvim majem se je razširjala po celi državi, v vseh delavskih središčih tendencijozna vest, da hočejo uprizoriti komunisti prvega maja prevrat. (SliČne govorice so se širile tudi po Ljubljani in ostali Sloveniji. Vsled teh vesti je vladala med meščanstvom, zlasti med trgovci velika panika. Vse je s strahom pričakovalo dogodkov in to še pred izbruhom železničarskega štrajka. Jasno je, da je bilo to delo organizirano po celi državi. Možno je le dvoje: ali so to organizirali komunisti ali pa agenti reakcije. Da komunisti tega niso storili, o tem si mora biti danes na jasnem vsak trezno misleč človek.
Toda stranka ima v rokah dokaze, avtentične dokumente, da je hotel Protič prvega maja uprizoriti v Beogradu pokolj nad proletariatom. »Radničke Novine« pišejo, da je bil ta pokolj organiziran z največjim načrtom in sistemom a pomočjo bele roke. Pripravljen je bil v to svrho celi aparat. O tem govore jasno naredbe ministra vojne in mornarice — F. A. O. Br. 60360 z dne 27. IV. t. L; O. Br. 49.666. Protič je hotel na krvav način za vedno udušiti komunizem v Jugoslaviji, hotel je prirediti bartolomejsko noč. Kako je hotel uprizoriti ta pokolj?
Delavstvu je bilo treba dovoliti proslavo prvega maja. Ali . kakor hitro bi se bili pojavili delavci na ulicah, je bilo treba insceni-rati s pomočjo agentov nered in nato spustiti ves aparat vojne sile na delavstvo, V eni tajni nar^dbi je bilo rečeno, da je stopiti brezobzirno v akcijo »pri najmanjšem znaku nemira«. V zvezi s tem je zelo značilno, da so vprašali naše predstavnike v beogradski občini,
in slovenskim klerikalcem. To je brez dvoma tudi eden povod, da so se demokrati udeležili koncentracijske vlade. Poleg tega bo banka igrala s svojimi agenti precej važno ulogo pri volitvah, če jih kaka vladna kriza ne bo zopet zavlekla. Značilno za demokrate je, da niso poslali v novo vlado bankirja Draškoviča, ki ga smatrajo za enega najsposobnejših svojih ljudi. Prihranili so mu pač važnejše mesto v »izvozni banki«. Pri nas je vse kupčija.
Mladinski vestnik.
Razvoj komunistične omladinske internacionale.
Na I. kongresu komunistične omladinske internacijonale v Berlinu so bile zastopane omiad. organizacije iz sledečih dežel, s naslednjim številom članov: Rusija 80.000, Nemčija 35.000, Italija 30.000, Švedija 30.000, Ogrska 15.000, Norveška 12.000, Danska 12.000, Poljska 8.000, Rumunska 6.500, Španska 6.000, Švica 2.000, Povolžje (nemške kolonije ob Volgi) 1.800, Nemška Avstrija 1.000; zastopana je bila tudi komun, omlad. s Klada v ČSR. — Omlad. organ, iz Belgije, Anglije, Amerike niso mogle poslati delegatov radi slabih prometnih razmer, Socijalistična omlad. Francije je obdržala šele pozneje svoj kongres z dnevnim redom: priključitev III. internacionali. — Poleg dežel, ki se niso udeležile berlinskega kongresa, ki se pa priznavajo enih in istih misli z načeli lil. internacijonale sta tudi Bolgarija in Jugoslavija. Komunistična omlad. Bolgarije je organizirana v »Zvezi komun, omlad. Bolg.«, katero sestavljajo v vsakem večjem mestu obstoječe skupine. Študentovske skupine so duhovno središče, okoli katerega se formira omlad. pokret. Skupina v Sofiji se imenuje »Vladimir I. Uljanov Lenin«. — Moč in natančno število članov »Saveza komun, omlad. Jugoslav.« bo pokazal šele vršeči se kongres »SKOJ« v Belgradu, na katerem je zastopana tudi Slovenija po svojem delegatu.
Danes so te številke podvojene, potrojene ‘da celo v nekaterih deželah desetkrat večje. Mlada vojska idealnih borcev narašča kot hudournik.
Vlada »reda in dela«. Kljub globokim notranjim nasprotstvom se je končno zedinila jugoslovanska buržoazija in sestavila vlado pod predsedstvom bivšega srbskega poslanika v Parizu g. Vesniča. V novi vladi sedi sedem demokratov, med njimi Davidovič, ki je prevzel notranje, zadeve, Pribičevič upravlja prosveto, Kukovec socijalno politiko^ pet srbskih radikalcev, med njimi Protič in Nmč>č; Narodni klub ima dva, slovenski klerikalci enega zastopnika, drugi stoje izven strank. Pisana družba se je zbrala in vse te spaja samo ena skupna vez — boj proletarijatu. Dočim so radikalci, narodni klub in slovenski klerikalci predstavniki temne reakcije in zemljiškega kapitala, so demokrati predstavniki meščanske demokracije in industrijskega in finančnega kapitala. Obe' skupini se borita za nadvladje v državi, ali nobena nima zadostne sile. V tem spoznanju sta se združili obe skupini, da varujeta svoje interese na-pram proletarijatu. V izjavi, ki jo je podal Vesnič v narodnem predstavništvu stoje predvsem besede, da zahteva nova vlada »red in delo«. Razumemo te krilate besede. Prav dobro vemo, da se bliža perijoda hude in brezobzirne reakcije, ki bo tem hujša, čim1 bolj bodo prodirale rdeče armade na Poljsko. Ali tudi to pojde preko nas. Mi smo pripravljeni. Preganjanja »bele roke« bodo krepila naše vrste in iztisnila vse one, ki ne spadajo v proletarsko stranko, ozko se bodo strnile vrste jugoslovanskega proletarijata.
* * *
Izvozna banka. Letina kaže dobro, žetev bo bogata. Žita bo dovolj za lastno potrebo in za izvoz. Stremljenje meščanstva gre za tem, da monopolizira ves izvoz, da ob žetvi ceno pokupi žito in druge poljske pridelke in jih proda za zdravo valuto v inozemstvo. V to svrho se snuje ogromna banka z obratno glavnico pol miljarde kron. Posamezne delnice so po pet tisoč dinarjev. Pri banki bo udeležena na pol država na pol zasebni kapital. Banka bo imela vse možne koncesije, zaslužka in dobička bo dosti. Jasno jc, da demokrati niso mogli prepustiti ta na pol državni zavod samo radikalcem, zajedničarjem
Domače.
Železničarski shod. — Pretečeno soboto so imeli železničarji v Mestnem domu polnoštevilno obiskan shod. Žal, da nam pomanj-kuje prostora onemogočuje podati tu izčrpno poročilo o tem velevažnem protestnem shodu. Saj je bil tako zgovoren dokaz obupnega razpoloženja'železničarjev, ki ne morejo razumeti nespametno in brezobzirno postopanje železniških uprav in vlade proti njim, ki so vedno zvesto opravljali svojo službo, ker jim je bilo nemalo na tem, da se premet izboljša in uredi, in ki se jih zato brutalno preganja in ko so zahtevali nekaj več plače in bolj človeških službenih razmer, vrglo krat-komalo na cesto. Železničarji so šli v boj za boljši košček kruha, in za nič druzega. Ta boljši košček kruha zahtevajo še danes, kakor tudi to, da se po krivici iz službe odpuščene tovariše sprejme zopet na delo. Zakaj se teror na železnici nadaljuje, ne moremo razumeti. Ali ni vladi zadosti to, kar je že dosedaj izvršila brutalnega in škodljivega za pridne železničarje? Ali ni vse to zadosti? Ali ni več nobene uvidevnosti in objektivnosti v višjih krogih? Vsake furije mora biti enkrat konec, če se že noče po sili in namenoma povzročiti hujšega. — Shodu je posredoval sodr. Makuc, poročal je pa sodr. Petrič, ki je i mirno, preudarno besedo pojasnil težki, obupni položaj železničarjev, ter podal objektivni historijat o zadnji stavki. Z nepo-bitnimi argumenti je dokazal, da so morali železničarji v stavko, da si pribore tako plačo, da bodo mogli ob sedanji draginji živeti. Zgolj za boljšo plačo jim je šlo. To je bilo vladi dobro znano, ker je bila ves čas pred stavko v neprestanih pogajanjih z železničarskim odborom v Belgradu. Vzlic temu se ni hotelo železničarskim zahtevam ugoditi, prisililo se je železničarje v štrajk in nato planilo z vso silo na nje. Vlada si je hotela utrditi z brutalnim postopanjem proti delavstvu svoj negotov položaj. Ni se ji posrečilo, nasprotno, morala je končno rekonstruirati vlado in poklicati v njo zastopnike demokratske zajed-nice. Vzlic temu je slovensko demokratsko časopisje skrajno grdo in lažnjivo pisalo o štrajku. O bedastemu pisanju slovenskega meščanskega časopisja je povedal govornik mnogo pravilnega. Stavka ni bila politična in ni smela biti, vzlic temu se je v listih lagalo da se oškoduje pošteno delavstvo, ki je hotelo le nekaj več zaslužka. Slovensko me-
ščansko časopisje je predvsem krivo progo-nov in preganjanj. Toliko in takih zlobnih laži ni bilo še čitati. — Nato je govornik poročal o delovanju vodstva zveze narodnih železničarjev. Medtem, ko so člani zveze častno in zavedno izvršili svojo tovariško dolžnost, biii povsem solidarni, je na drugi strani vodstvo zveze na svojo pest intrigiralo. To tudi po stavki, kakor je bilo razvidno iz poročil delegatov v Belgradu, sodruga Curhalek in Gale, ki sta lepo pojasnila, kako so člani zvezinega vodstva vsiljevali pri zadnjih pogajanjih svoj službeni red, medtem ko so naši delegati zahtevali predvsem rešitev mezdnih zahtev. Shod je bil verna slika razpoloženja železničarjev. Zahtevalo se je izboljšanje razmer —, saj je zadnjič v »Slovencu« celo Korošec sam priznal, da so plače žel. nezadostne — in zopetni sprejem odpuščenih železničarjev. To zahtevo naj se pravočasno uvažuje, da ne bodo železničarji prisiljeni zopet v boj, ker oni nočejo umreti, oni hočejo spodobno živeti.
Scotus Viactcr v Ljubljani. Pretekli teden se je mudil v Ljubljani znani angleški publicist Scotus Viator. Prišel je z namenom, da se poinformira o narodnem, kulturnem in politično gospodarskem položaju v Sloveniji. Intervival je v to svrho razne slovenske politike. Za našo stranko je imel deljši, nad poldrugourni pogovor s sodr. Golouhom, ki mu je pojasnil težnje in položaj slov. naroda z ozirom na zunanje in notranje potrebe. Prikazal mu je celotni kulturni, gospodarski, politični in upravni razvoj Jugoslavije ter ga opozoril na nevarnost monarhistične restavracije na Ogrskem in v nemških deželah. Pojasnil je geslo jugoslov. proletaritata, da pripadaj Balkan balkanskim narodom. Scotus Viactor se je izrazil ugodno. Ostal je s sodr. Golouhom v nadaljnih stikih.
Tudi lepol Na južni železnici so pretečeni teden kratkomalo odstavili nekaj starih železničarjev, ki imajo po dvajset in več iet službe in premestili v skladišča. Na njihovo mesto so pa postavili mlade ljudi, ki so komaj par mesecev v službi in ki se razumejo bore malo o čuvajski službi. Zakaj so to storili ? Pač zato, ker so oni stari čuvaji pošteni delavci in pošteni sodrugi. To je sedanji železniški upravi zadostni razlog, da uničuje makar na stotine eksistenc. Je pač tako! Zaenkrat seveda. Medtem je pa pričakovati da bo promet in delo na železnicah čimdalje si-jajnejše'1
Zglaševanje strank. Policijsko ravnateljstvo razglaša, da se je v zadnjem času opazilo, da razne stranke ne da bi imele dovo-ljanje mestnega magistrata oddajo tujcem sobe za prenočevanj^ za eno ali večkratno uporabo. Dotične stranke takih svojih prenočevalcev tudi ne zglašajo pri policiji, kakor je to zakonito predpisano. Vsled tega se opozarja, da se bo vsak tak slučaj najstrožje kaznoval.
»Radnik«, strokovno glasilo »Pokrajin skega sindilnega sveta« v Zagrebu, se imenuje list, katerega izdajo poleg »sindikalnega sveta« zveze lesnih, stavbinskih, živilskih in usnjarskih delavcev in delavcev oblačilne industrije. Tipografi, železničarji, privatni nameščenci imajo svoja glasila. — »Radnik« je zelo dobro urejevan, bogat je na informativnem in stokovnem gradivu. Izhajal bo 2 krat mesečno, za sedaj samo v 30.000 izvoejih, ker je radi pomanjkanja papirja večja naklada nemogoča.
Iz stranke.
izpit od dela in alkohola in je samo še jetičan kadaver; Bogatin, ki bi jo rad pridobil za svojo priležnico ji preti, da bo pognal mater in njo iz koče; Lenta, njen mladostni ideal se ženi brez ljubezni, samo da bi imel potomca za posestvo, ljudje jo obrekujejo in obrekovanje pride na ušesa možu-pijancu, ki zato še bolj pije in jo črti. Tašča njena postane zvodnica, ker se boji, da bo morala iz bajte in ji očita razmerje z Lento, da pride med njima do dejanskega spopada. Zaman je prosila Lento, da se ne ženi, radi nje same in radi njega, ker ga ljubi in ker ve, da bo nesrečen. Lenta jo zavrne in osmeši njeno ljubezen. In ko je od vseh užaljena in poga-žena Veleja v najhujšem boju s svojo taščo, ki jo hoče pripraviti in pridobiti za Bogatina, zasvira harmonika na cesti. Lenta s svojimi svati se vrača iz svatbe. Končano je vse, poteptana vsa nežna čuvstva. Ogabni Boplin pritisne poslednjič na njeno poštenje^ifiona ga ne zavrne več s prejšnjo odločnostjo. Med tem ji pripeljejo domov moža, ki je bil obležal v cestnem jarku. Kot poslednji jo onečasti še nedoletni mlinar, ki ji pride vasovat pod okno in katerega zavrne pijani mož in sedaj se ji zastudi ves svet. Kri se ji je užgala in ta kri zavpije po maščevanju nad vso okolico, nad vsem. Vda se Bogatinu, postane njegova ljubica, ljubimka s starci-deiavci in otročjim mlinarjem. V zakonu nesrečni Lenta se ji vrne, da bi jo svaril in ona ga zavrne z vsem ognjem svoje ironije. Vživa na tem, da si je podvrgla vse, kakor bedne psičke. Bogatin ji zapiše za god vse svoje imetje in ji priredi bogato pojedino. In* ko sta v najslajšem objemu v pričo vseh, pride na oder še bolni mož, ki jim zakliče: »Sedmino praznujete!« in se zgrudi.
Tvarina in problem gotovo vredna drame in Novačanovega peresa. In dasi je to Nova-čanovo prvo dramatično delo, mu ne moremo odrekati uspeha. Novačan ume graditi, njegov dramatični material je mogoče celo presilen. Dejanja je dosti in prva dva akta, če tudi ne brez napak, sta lepa. Gradacija je učinkujoča; kar bi mu imeli očitati je to, da sta starca-delavca v prvem — kakor tudi pozneje v zadnjem dejanju — nekoliko preveč karikirana. V zadnjem dejanju pa ima Novačan velike tehnične težkoče. Pojedina je banalna in pojav umirajočega Veleja na odru ob tej pojedini, ob njegovi sedmini, je preveč mučen in gotovo nepotreben. Velej bi lahko umrl tudi za kulisami in utisek bi bil gotovo zadosti močan. Toda vse to se da popraviti. Igrana pa je bila Veleja — povejmo čisto odkrito — škandalozno. To, kar so nam podali ljubljanski interpreti Novačanovih ljudi, je bila komaj senca onega, kar je vložil Novačan vanje. Veleja je ognjevita proletarka — gdč. Juvanova pa je napravila iz nje kos mrzlega mesa. G. Danilo ie karikiral Bogatina in Lenta je bil vse drugo kakor slovenski premožen fant. Samovoljnosti je bilo tudi več kakor preveč. Slučajno sem videl Velejo tudi na tržaškem odru in pri tamošnjih popolnoma nezadostnih sredstvih, je bila predstava neprimerno boljša. Novačan in občinstvo sta bila s to vprizoritvijo naravnost briskirana.
. Cujem, da je Novačan prepovedal ljubljanski gled. intendanci nadaljnjo vprizoritev. Ako je to res, je storil prav.	Anin.
V četrtek zvečer se bo vršil v Mah-rovl hiši sestanek krajevne politične orga-nlzalje v Ljubljani. Nihče naj ne manjka. Gre za Izvolitev delegatov na strankin kongres v Vukovaru.
Novomesto. Diskuzijski večeri se vrše vsak četrtek ob 7. uri zvečer v društvenih prostorih pri Mtlller-ju:
Kultura.
Veleja. Novačan nam je hotel postaviti na ljubljanski oder polnokrvno slovensko proletarsko mlado ženo fc'elejo. Nad vsakdanjo proletarko pa je Velejin plus, da je zelo lepa in da ji gori kri v žilah. Kot dekle se je bila zaljubila v dobrega posestnika Lento, toda Lenta gre k vojakom in se malo več briga za Velejo. Veleja se poroči s proletarskim pijancem Velejem, ki ga ne more iz-preobrniti in ga v neznosnem življenju pregovori, da gre zopet v svet, v nadi, da ga življenje v tujini spremeni in da zasluži kaj za dolgove. Medtem pa jo vse zasleduje radi njene lepote: Lenta, ki se vrne od vojakov, Bogatin-udovec, mladenič mlinar in starca-delavca. Toda Veleja se premaga v svoji vroči ljubezni do Lente, odbije Bogatina in smeši vse ostale. Udarci usode pa so močnejši od Veleje. Velej se povrne iz tujine popolnoma
Prvi izkaz darov železničarjev v sklad za podpore žrtvam štrajka. Pri blagajni v Ljubljani glavni koloevor nabrano 1021 K — Prožna delavska skupina Plešner 247 K. — Osobje postaja Zalog 383 K.
— Stojan Lov. 400 K. — Baznik, Janšigaj, Stritar Iv., Kern, Pavlič/ Vahen, Novohradski, Banko, Kregar, Ošaben, Heller, Šarc, Štrajher, Jordan, Senčer Uran, Hrovat, Smole, G., Klun A , Cerkvenik, Uršič J., Arhar, Florjančič J., Schlambergar, vsi po 50 K.
— Kegu M. 200 K. — Vodopivec, Sečnik, Furlan, Jeras, Brinovec, Klemenčič, Bizjak, Pibernik, Za-veršan, Movlec, Tramšek, Zajc J , Ankon, Vidic J., Svetec Ig., Ambrožič, Jezeršek, Marinko, Krafogei, Capin, Klun, Brumer, Berčič F., Sušnik, vsi po 40 K. — Mauser 60 K. — Karpe 39 K. — Oblak' Zaviršek, Kancler, Krtelj, Zitterschlager, Bedcnk, Ocvirk, Menart, Mravlje, Černač, Podlipec, Bračko, Kralj, Škrjanec, Zupančič, Kobelj, Selan J., Glavnik, Kozjek vsi po 30 K. — Podboj, Furlan R., Drofenik vsi po 25 K. — Dolničar 19 K. — Štenovic, Špunt, Črešnar Al., Zajc, Možina, Cerar, Jug B. Pratošek, Frankovič, Brinovec, Zitterschlager, Bolja, Gregorič, Leopold, Bolha, F., Fkert, Lednik, Turk, Felbar, Woihar, Hrovatin, Gerolina, Teršmer, Frančič, Šovinca, Treven, Ostanek, Jagodič, Zmerzu, Cizel, Pogeršek, Majcen J., Pogorevčnik, Osterman J., Hribar, Žagar, Žižek, Kramer, Jankovič, Šušteršič, Klančar, Boršnar, Pogačar, Cvelbar, Bremšak, Bezeljak, Roncelj, Vidic, Pogačar, Urbanija, Jeraj, Uhan, Pavlič lv., Mrjasec, Verbek, Mislej, Tancik, Terček, Sojer. Pungerčar. Lujšinc, Pečnik G., Glavan A., Dodič, Pečnik L., Plešner vsi po 20 K. — Lu3ec 24 K. — Janežič, 15 K. — FikerM. 14 K. — Črnivec, Gajita, Šležič, Novak, Majcen M.j Pišek Škoporc, Hojker, Kosec, Tekavc, Omerzel, Slak, Bayiner, Bajec, Trost, Lenassi, Gerbajs, Kržan, Bizjak M., Cepin vsi po 10 K. — Štrozek, Kodelja Cimerman, Gole,vsi po 5 K. — Skupaj 6767 K.
Zahvala.
Zahvaljujem se tem potom vsem cenjenim darovalcem, kateri so moji družini za Čaas mojega preiskovalnega zapora darovali znatne podpore.
Gumzej Alojz, rudar.
Čitajte in razširjajte ,Rdeti Prapor'S Nabirajte za tiskovni sklad!
Izdajatelj Socijalistična delavska stranka Jugoslavije (komunistov) v Ljubljani. — Odgovorni urednik Rajko Osterc. — Tisk tiskarne Makso Hrovatin v Ljubljani.