JANKO LEBAN:
Mladi begunec.
adivoj jc bil uboga sirota v dvanajstem lctu svoje starosti. Unirla sta mu bila oče in inati, in izročen je bil v izreju zidarju Strugoviču. Ta je popolnomu opravičeval svoje ime, zakaj bil je jako strog in oduren im:ž. Radivoj mu je pomagal pri delu. Pri-našal mu je kamenje, razno urodje in sploli, kar ic potreboval njegov mojster. Deček je moral pri moi-stru Strog<,viču trdo delati, a za fantovo vzgojo jc mojstcr skrbel toliko kakor nič! Žalibog ie iniel mož slabo navado, da je časih pregloboko poglcdal v kozarec. Če ie zvečer prihajal vinjen domov, potem jc ubogemu Radivoju liuda iircdla. Za vsako lllitlonkdst jp nrpfPDnl npsrp.rnpffii ntrnkn t:iko, <Wi ie bil ves črn in je ubožček prejokal mnngo noč ...
Nekega dne sc Radivnj navsezgndaj prebudi. ko se ie komai dclal dan. Tedai se spoimii. da jc sinoči pozahil kladivo na zidališču. »Ali,« vzdihne deček, »kako se mi bo pač godilo, če to zapazi mojster! Pretepe me do krvavega!«
Dečka se je lotil velik strah, ki mu ni da! več zaspati. Sieer bi hil lahko premislil, da to še ni tako vefiko zlo, ie ie iwzabil kladivo. 1'ogrešek, izvirajoč iz male pozabljivosti, bi bil že lahko kako popravil. Toda fantu je strah vzel vso razsodnost. Že prej je večkvat nameraval ubežati, ker je imel pod Strogovičevo streho res hnde čase. Toda vselei si je niisiil: kaj pa, če me mojster zopet lijame, kakor ujame ptičar iz kletke odletelega ptiča? Še buje bi pe!a palica! — Zdaj pa Radivoi niti tega pomisleka ni uvaževal. Bil ie ves iz sebe. in beg je bil — sklenjen! V postclji ni inogel kar nič več strpeti. Odinoli forej kratko iutranjo molitvico. potem potihoma vstane, da bi ga nihče ne slišal, se napravi in neopažen pobegne! Kolikor so ga nesle noge, ie tekel preko travnikov, polja in njiv . . .
Kako srečnega se je čutil. ko ni videl več hiše svojega mučitelia! Seveda jc prišel kmalu tudi v kraje, ki jih ni še nikoli videl. Večkrat iil vedel, kam bi se obrnil. Obstal je in premišljal, kaj naj stori. A v
•  .                             —    148   -                   .          , .
'¦'"^"L^                  -                                                     ~<^   -^Ja^-
tem so se nakupičili na nebu črni oblaki, in zabesnel ie hud vihar. Moral si je Radivoj pritiskati klobuk na glavo, da mu ga ni vzela sapa. Ljuto se je viliar znganjal vani, da se ie Ie iztežka držal pokonci. Kmalu nato se je pa začelo bliskati in grmeti, in ulila se je velika ploha. Mali beguncc se ie ves zbegan oziral po kaki hiši, kjer bi lahko vedril. Pa nikjer ni mogel zapaziti kake koče. Na srečo je kmalu prišel v velik gozd. Tam se jc hote! v goščavi nckoliko ubraniti dežju. Sevcda veliko mu to ni pomasjalo. Dež je lil nanj izmed vej toko silno, da ie bil Radivoj ktnalu podoben obliti kokoši, Ubožec! Moker je bil do kože in mraz ga je sprelctaval. Ze se ie jel kesati, da je pobegnil. »Pa bi bil raiši ostal dotna!« je bridko vzdihnil. »Kaj naj narediin? Ali naj se vrnem domov?« Tedaj se spomni svojega jezavega rednika in hudih udareev, ki jih gotovo dobr, če se prikažc domov. Odločno torej sklene: »Naj se mi godi karkoli hoče, iaz ostanem tu. Ljubi Bog se me bo usmilil, rcdnik pa nikoli!«
Radivoj je ostal še nekaj časa v svojem obupnem položaju. Na-posled je nevihta poneliala, vreme se ie zvedrilo, 111 knialu je postalo vse mirno in tilio. PoizkuSal ie sedaj dobiti cesto ali pot iz gozda. Toda, tako iščoč. ie zašel še bolj. Tekal je po cele ure naprej in naprej, tešeč si lakoto z borovnicami. ki iih je bilo v gozdu dosti. Polagoma se je zvečerilo, a še ni bilo nobene liiše na vidiku. Radivoj je bil tako utrujen, da ni mogel dalje. Nettaleč cd gozdne poti ie legel pod lirast. Prcden je Pa zaspal, jc pabožno sklenil rokc tcr milo zaprusil Ijubega Bogn. naj mu pošlje angela ali dobrega človeka, ki bo poskrbel zanj. Od utru-jenosti je kmalu mirno zaspal.
Ko se je ziutraj prebudil, je solnce že sijalo skozi gosto drevesno vejevje. Okolo in okolo ie plalo v prirodi veselo življenje. Ptičice so skakljale ix> drevesih ter živahno žvrgolele. Radivoju se je niiline tajalo srce. »Ah. kako zvesto skrbi dobri nehcški Oče za niale pevke! Cuva iih v gozdnem prenočišču! Gotovo tudi inene ni pozabil; roka Njcgova nie bo milpstnn vodila!« Tako je Radivoj inislil sam pri sebi. Tcdaj ie pa začtil glasove. Zaskrbelo ga je . . . »Kaj pa,« si je mislil, »če me i morda iščejo? Kaj na, če je to rnorda cče Strogovič?« —                        1
Deček je kinalu zapazil skozi veje gručo Ijudi. Bila je to pisana družba otrok iti ndraslili  Ijudi. muških in ženskih. Peli so. kriiali  in hrumeli. Prišli so do hrasla. ki je pnd njim počival naš niali begunec.      4 Radivoj so je neop-ažen umaknil nekaj stopinj nazaj v gozd, da bi lnliko      I skrivši opazoval  te Ijudi.    Ti  so skakali  kakor kozliči, uganjali  razne      1 norčije, da se jc moral Radivcj v svojem skrivališču resno prcniagovati.       | da se ni  glasno  zasmejal.   Posebno neki mladenič,  ki  so  ga nazivali Pa\rlilra. je teka] kakor opica okrog. Prekopiueval se je, se postavljal na roke ter uganjal različne burke.
Kmalu se pa skritemu Radivoju odgrne slika, ki ga je nad vse zanimala. Tujci  — bili so to glumači. vrvohodci — posedejo v travo pi>d
hrast. Zenske v travi pogrnejo rute, položijo naiije kruha in tnesa, in kmalu vsi skupaj sedejo k veseli južini. Tedaj pa vstane mož ter po-kliče nekega dečka iz družbe. Obesi mu na razprto roko veliko utež, Ua se ubogi otrok napora zvije. Za nekoliko časa obesi uiož še večje uteži dečku na roko. Ta vzdihne ter hoče zajokati. Toda — paf! Za-zveni mu zaušnica, da ugleda deeek devet solnc ter zleti daleč v travo. Tedaj pa mož pokliče drugega dečka. Ta mora kolobariti z rokami in nogami, da se zdi, kakor bi se takljalo pravo kolo pio zemlji. Kmalu na začne deček, izmučcn, tarnati in vzdihovati, da bi se kamenu smilil. Zainan zagotavlja, da ne morc vei. Njegov zapovednik in vaditelj pa robanti, da se vse kadi. Tudi druga družba zinerja dečka. Radivoju pa se krči srce. ku je priča vsega tega. »Uboga otroka!« si niisli, poti-lioraa pa reče sam sebi: »Ne, Bog mi ni poslal teh liudi, ki tako grdo ravnajo in kolnejo! Saj so še buiši od mojstra Strogovtča!« Ob teh hesedah stopi potihoma in sklonjen v dve gubi še globokeje v gozd, ilu ga kdo ne zasledi . . .
Tedaj pa zazveni otroški glas:  »Oleite, glejte: zajec, zajec!«
Vrvohodci stečejo pogledat, a nameslo zajca najdeio skritega — Radivoia! . . .
»Kdo si?« ga povpraša mož, ki je prej mučil oba dečka. Radivoj se samega strabu strese kakor šiba na vodi.
»Frišel ?em semkaj jagod brat,« zajeclia potiboma.
»Ubegel pob si!« mu (Klgovore. »Čakaj, povedemo te zm.Jtl k staršem!«
Radiviaj hoče ubežati; pa v tem liipu ga vrvohodec zgrabi za vrat. Pritira ga k drugim niožem ter smeje se pravi: »Tu sem uiel dvo-nogega zajca! Tega potepuha vzamemo s sabo!« Tedaj se približajo tudi žene. Te so bile boljše od moškib. Božkale so Radivoja, mu prijazno Kovorile ter dejale. naj se ne boji, marveč naj mirno gre z njimi. Ena žena gre pa takoi po leiw, mndro suknjo ter jo obleče dečku namesto piejšnje stare in umazane.
»No, kako ti kaj ugaia nova suknja?« povpraša dečka.
Radivoj ne more odgovoriti niti besede.
»Dajmo mu vendar kaj jesti,« zakličejo druge žene, »fantič je naj-brže lačenU
Kinalu mu donesejo niesa in kruha. Toda našemu beguncu ne diši nobena ied. Vendar začne nekaj zaupneje in srčneje govoriti z Ijudmi.
»Lep deček,« si šepctajo glumači med sabo. »Zares, tega zajčka ne pustinio tako izlahka iz pasti!«
Družba se nato pripravi na odhod, in Radivo) se je delal dobro razpoloženega, kolikor je mogel. Skakal in pel je veselo med glumači. Po večurnem potovanju si je Radivoi pridobil že popolno naklonjenost vse družbe. Zatorej so mislili, da tnu lahko dovolijo vso prostost. .Večkrat je  Radivoj šcl  v grmovje, si iskal jagod  in  jili  prinašal  tudi
—~.   15«   ¦—
glumaškim otrukum. ()b neki priliki sc zopet oddulji od družbe. Tedaj pa ugleda visoko mogočno drevo, in sreena misel inu šine v glavo. Znal je clobro plezati in, kakor bi trenrl, je bii na drevesu. Brzo pleza kakor veveriea od veje do veie, čim višje more. Ker je bilo drevo do vrha gosto poraslo % vejami in z listjem. se Radivoj laliko skrije. lako da bi ga bilo težko iztakniti. Ni dolgo trajalo, ko začnejo glumači klicati Radivoja. Prišli so celo v niegovo bližiuo, zmeriali, kleli in pretili. Oeček na se je na drevesu neopažcn tresel, kakor se trese preganjana zverjad na lovišču. Toda niso ga našli in naposled so odšli.
Pol ure je deček šc sedel na drevesu, Potem previdno stopi z niega, tisočkrat zalivali Boga za rešitev iz rok teli Ijudi ter se napoti globokeje v gozd.
Tedaj se pa poiavi v nieni huda žeja. Željno i'ščc kakega studenca ali potoka. Ni dolgo trajaln. ko res pride do potoka. Napije se ter sklene. da potuje ob potoku dalje. naj dospe žc kamorkoli. Nadeial se je, da tako vendar pride do človcških stanovanj.
In ni se motil! Potovaje še nokoliko časa ob potoku, dospe do gozdnega obronka. Potok jc tu glasneje žuhorel. Tekel ie po brdu nizdol
- *.   151   ¦*-
v dolino in v malo vas. Mali begunec i<> ureže čez lepo, gozdnato se-nožet. Kmalu nato dospc k mali liiši, pred mlin. V njem so veselo klopotala mlinska kolesa. Večerno solncc se je nekako smeliljaje oziralo skozi vejevje dreves na hišico. Velika, mogočna lipa je stala pred njo, za njo pa so štrlele mogočiie skale, kakor da bi čuvale nad tem po-sestvoin.
Radivoj se zmuzne k hiši.   Zdajci sliši petje.   Posluša . . .   Stara mamica ie pela večerno pesem. Deček se spomni pregovora, ki pravi: Rad ostani. kjer pojo, tjakaj zlih Ijudi ne bo!
Poln zaupanja stopi v hišo, pozdravi staro ženico ter začudeni ma-mici razloži svojo nsodo.
»Ubožec, ubožec!« izpregovori ženica sočutno. Če si zadovoljen s preprosto hrano. lahko ostaneš pri meni.«
»O, hvala, Uvala!« zakliče ves vesel. »Močem tudi pridno delati, da vam kaj prislužim!«
»No, prav!« odgovori žena. »Veš, jaz imam pridnega Mna, ki po-šteno zame skrbi. Zdaj je pa zunaj na polju, ki se nahaja za mlinom. Nima svojili ntrok — žena in sin sta mu umrla - a vendar iako ljubi tudi druge otroke. Vem, da ne bo imel nič proti temu, da ostaneš vedno pri nas!«
Stara ženica prinese na to Radivoju večerjo. Prav dobro mu je teknila. V tein pa r-ride ženin sin domov, in Radivoj mu je moral pra-viti vse od kraja, kako se mu je godilo. Ko je končal s svojo povestjo, mu ganjeni mož pogleda globoko v oči, inu potrka z roko po ramenu, veleč, naj v božjem imenu ostane tukaj. Kosec kruha se še zmeroin dobi tudi zanj . . .
In Radivoj je res tu dobil svojo drugo domačijo. Ce ie po pridnein delu v mlinu in na polju zvečer legal spat. tedaj se je vselej domislil. kako dobro mu je sedaj pri mlinarjevih. In tedai ie poln livaiežnosti k molitvi sklepal roke ter iz dna duše zahvalil nebeškega Očeta, ki ga ie privedel do teh dobrih Ijudi.
Ako me pa zdaj dragi čitatelj, vprašaš, kako se je nadalje godilo mlademu beguncu, ti rad povem, kar sem zvedel: Radivoj je postal priden in dober človek. V šoli svoje nove domačije se ie naučil še marsikaj. česar treba za življenje. S tem je nadomestil vse, kar je bil zamudil v preišnjih neveselih razmerah pri mojstru Strogoviču. Danes pa je Radivoj kot dozorel mož gospodar male hiše in tnlina. Dobro se mu godi. Stara mamica in nien sin sta namreč že oba utnrla. zapustivši r svoje imetje hvaležtiemu Radivoju. Če ga kdo obišče. tedaj mu pod senčnato li|x> pred hišo rad pove, kaj je nekoč vse doživel kot — mlad begunec! . . .