Novo izišle skladbe slovanskih komponistov: Benit Bersa, Ftinf Lieder fur eine Singstimme mit Klavierbegleitung. (Nr. 1. Meeresleuchten; Nr.2. Und als ich so lange...; Nr. 3. Ein Lied der Liebe; Nr. 4. Auf den Wallen Salamankas; Nr. 5. Die Sklavin (Robinjica), Bosnische Ballade. Wien, Ludwig Doblinger (K 3'— ntto). — Oskar Nedbal, op. 18: Romantisches Stiick fur Violončeli mit Klavierbegleitung (Hugo Kreisler) [fur Viola und Klavier (Toni Konrath)], Dunaj, Ludwig Doblinger (a K L80). — Josef Prochdzka, op. 25: Dvanact trylkovych etud. I, II. Universal Ed. — Vilčm Steinmann: Tri pisne pro vysoky a stfedni hlas s klavirem. Nakladatel J. F. Buček v Prostejove (K 2'—).
Novosti muzikalnega knjigotržtva: Emil Breslaur: Melodieiibungslehre auf Grundlage des harmonischen und rhyth-mischen Elements, 4. Auflage, Stuttgart, Verlag von Carl Grii-ninger. — Stephan Kreni: »Musikerelend«. Betrachtungen iiber trostlose und unwiirdige Zustande im Musikerberuf. Leipzig, Verlag C. F. W. Siegl (R. Linnemann) 1912. — Dr. Josef Pommer: »Die Wahrheit in Sachen des osterreichischen Volksliedunter-nehmens« (Sonderabdruck aus der Zeitschrift »Das deutsche Volkslied«), Verlag des Verfassers, Wien XIII/2. Fur den Buch-handel bei Alfred Holder, Wien 1912.
»Hudebni Revue« (Praga) priobčuje v 9. sešitku tekočega leta obširno poročilo o hrvaškem, zlasti zagrebškem glasbenem življenju iz peresa Fr. Lhotke.
Nov italijanski glasbeni list »Vita Musicale« izhaja v Milanu kot »Giornale deli' Associazione Italiana degli Amici della Musica«.
Umetnikov življenje in stremljenje.
Antonfn Dvorak in založnik Friderik Simrock. Revija »Die Musik« prinaša v 23. in 24. zvezku 10. letnika dopisovanje imenovanih oseb. Stari Brahms je opozoril naučno ministerstvo na dobre skladbe Dvofakove, da je le-ta dobil večkrat državni štipendij, in opozoril je tudi založnika Friderika Simrocka v Berlinu na skladatelja. Simrock je prevzel skoro vse skladbe Dvofakove v založbo. Iz dopisovanja je razvidno, kako se je Dvorak čutil za češkega narodnjaka. Nekoč je zahteval, naj se izdajajo njegove skladbe pod pravim Češkim imenom »Antonin« ne »Ant« Dvorak. To je Simrock odklonil. Omenjen naj bo tukaj en stavek iz pisma Simrocka: »..Vendar kaj naju briga politika; bodimo veseli, da moremo lepi umetnosti posvetiti svoje delovanje! In narodi, upajmo, kateri imajo in reprezentirajo umetnost, nikdar ne bodo zginili, akoravno so še tako mali.« — Omenjenima zvezkoma je priloženo mnogo umetniških prilog, kakor portret Dvofaka po Foersterjevem akvarelu, po fotografijah leta 1868, 1891, 1894, Dvorak na smrtni postelji, njegova rojstna hiša in poletno stanovanje, in več faksimilovanih pisem, partiturnih in drugih rokopisov.
Pele-mele.
Francozki kritik o češki glasbi. V svoji zelo zanimivi knjigi »Visions d'Autriche« (Bernard Grasset, Pariš) posvečuje Camille Mauclair tudi češki glasbi med drugim sledeča izvajanja, ki jih priobčimo v nemškem prevodu Maksa Haveka (»Der Merker«, 11/27, 1094): »Parallel mit diesem groften Musiker (scil. z Brucknerjem), der Osterreich ehrt, trug die Musik in Bohmen in weitem Mafie zur Entwicklung der Symphonie in Europa bei. Die čechische Schule war seit dem 18. Jahr-hundert interessant; aber ihren schonsten Vertreter hat sie in Friedrich Smetana gefunden . . . Man kennt von ihm in Frank-reich nur die Ouverture zur Verkauften Braut, seiner musi-kalischen Komodie, und dieses Fragment kann keine Vorstellung vom Talente und dem Genius Smetanas geben, (mi smo drugega mnenja! op. ured.), dem man die Oper Dalibor, das svmphonische Gedicht Vltava, das von heroischer Grofle und einer anders ergreifenden Musik als jene Brahmsens ist, und endlich das Nationaldrama Libussa verdankt, das er zur Glori-fikation der bohmischen Sage schrieb und welches durch die Erhabenheit seiner lyrischen Deklamation oft an die Schonheit Wagners riihrt. Anton Dvofdk, ein kraftvoller, wuchtiger Symphoniker, ist in Frankreich mehr bekannt; seine Musik nahrt sich noch unmittelbarer als jene Smetanas von volks-tiimlichen Themen und wetteifert oft an Pracht und rythmischer Feinheit mit jener der Russen. Junge moderne čechische Kompo-nisten wie Novak, Josef Suk und Foerster, setzen die Tradition Smetanas wiirdig fort, und das beriihmte Quartet Wihan (scil. Češki Godalni Kvartet) hat in Pariš grofie Triumphe gefeiert. Was man in Frankreich nicht kennt, das ist der. Reichtum des čechische Volksliedes, diese erstaunliche Fulle slovakischer und mahrischer Lieder, welche den unga-rischen Volksliedern ihre Schonheit streitig machen und wahre musikalische Juwelen sind, der Beruhmtheit des deutschen Liedes oder der spanischen Solea wiirdig.« Kakor se vidi, ta izvajanja niso prosta površnosti. Kaj je to: »češka šola osemnajstega stoletja«? Trditev, daje Dvofakova invencija bližja narodnemu elementu kakor Smetanova, je najmanje stvar okusa. Ali so nadaljevali Novak, Suk, Foerster Smetanovo tradicijo, je tudi vprašanje, na katero bi se dalo odgovoriti pač v prid Dvofaku. Tako ali tako: vsekakor je zanimivo, kako sodijo Francozi o češki glasbi.
Našim cenj. naročnikom!
Z ozirom na posebno jubilejno izdajo odpadejo topot vsi drugi članki in poročila ter skoraj vse beležke. Samo itak zakasneli referat o prednašanju Sattnerjevega oratorija pri koncertih »Glasbene Matice« v Ljubljani smo uvrstili še v ta zvezek.                                       Uredništvo „Novih Akordov".
Vsebina: Ferdo Kenda: Anton Hajdrih. Odlomek iz tajnikovega poročila pevskega društva „Hajdrih" na Proseku na slavnostnem 25 letnem društvenem občnem zboru 21. jan. 1912. — Fran Gerbič: Črtica v spomin Antona Hajdriha. Ob skladateljevi sedemdesetletnici. — Emil Adamič: Glasbena zapuščina Antona Hajdriha. — Ferdo Kenda: Pevsko društvo ^Hajdrih" na Proseku. Kratek posnetek iz društvene zgodovine. — Koncerti. — Naše skladbe. — S knjižne mize in iz glasbene mape. — Umetnikov življenje in stremljenje. — Pele-mele.
44
Tisk J. Blasnika naslednikov v Ljubljani.