Katolški cerkveni lisi.
.V. 99,
V četertik 3. mal. serpana.

stoletna obletnica na Ponkvi.
Ha din ho. preca*tila mati.
Ti farna cerkev Ponkov»ka! 8 častjo in slavo se obdati
Si vredna, opravičena; Ker svoj stoletni god obhajaš
Ko hiša božja, sveti kraj, Z veseljem serca vsih napajaš Otrok hvaležnih vekomaj.
Zvonovi tvoji dans pojejo
Od mira v sercih mili glas. Pozdrav, povabljenje nesejo
l)o farmanov čez vas in vas. In, glej, mladenči in device Iii starček s staro materjo 8e sem čez polja iu gorice Svetišu tvojimu bližajo.
Ze čaka truma želj ognjena,
Zvonovi serčniši zvone. Zdaj padi fara na kolena.
Tvoj Sin Anton, tvoj Oče gre. Obdan z duhovni se približa.
Prinaša mir prihod .Njegov, Daje ovčicam v znamnji križa Svoj apostoUki blagoslov.
Lej . velki mašnik gre v svetišč
Poniža se pred .lezusam ; Ovčicam, ktere sam obiše.
On prosi mir pred .lagnjetam, ('slišan, vernih čudi zbrani Deliti hoče v Bogu mir; Jim osem svetili dni oznani Ovčicam ljubljeni pastir.
Poglej pred Jezusam Marijo!
In svetiga Martina (ud ! Glej, angelci pred njim klečijo.
Podperajo Antonov trud. In v grešnikih sc sveto želje
l iicmajo do sere miru; Nebesa obhajajo veselje . Objeti najdeu ga siuu
Veseli se perserčna fara!
Zdaj vsa za Jezusa živiš; lladuj se, cerkev, mati stara!
V otrocih vedno se mladiš: Zares stoletni god obhajaš
Ko hiša božja, uveli kraj, ln z miram serca res napajaš Otrok hvaležnih vekomaj.
Potočnik
Veseli dnevi na Ponkvl.
Veselje, kakoršniga sc nikdar, je letašjne bin-kosti Ponkevska fara imela, z njo pa ludi mnogo vernih i« stranskih, celo daljnih krajev, sploh kmeč-kiga pa tudi gosposkiga stanu. Vidili smo vernih na Ponkvi od Koroške in Hrovaške meje, celo i/, od unkraj Ura ve in Save.
V čem jc pa obstalo to veselje? Premilnstljivi l.avantinski skof, prečastiti gospod Anton Martin Slomšek so namenili /a binkošti apostolsko obiska-nje tej fari, v kteri je njih zibelka tekla, In so hotli ob enim stoletno obletnico farne cerkve obhajati. Farmani od veselja, de jih njih rojak ko vikši Pastir obišejo, niso samosvoje lepe prostrane ccrkve čedno okrasili, altarje premalati, prezlatiti dali iu nekaj novih svetih podob omislili, temuč še če-tiri nove zvonove iz slovite zvonarnice gospod Sa-masata pripravili, ki skupej 3H centov in Bo funtov vagajo, kterih veči sam HO centov 40 funtov ima. Ta u znan nje možem modrost, drugi ženam pobožno*!, tretji m 1 a u e n č e m ponižnost,
četerti d c k 1 e t a m čistost. Tako sc namreč zvo-novani vlili napisi glasijo.
Z a to veliko gorečnost v povikšanje časti Božje in za to velik«, ljubezen, ki jo je poštena fara svojimu vikšimu Pastirju s tem razodel«, so pa tudi nasprot knezoškuf tej fari podelili, kar so najbolj-šiga vedili in znali, hskerbeli so ji na lastne stroške katoliški mision.
Ko so v petek pred binkosti srečno iz Salc-burga od posvečen ja prečastitiga nadškofa žl. Tar-nocita na Ponkvo došli, iu v saboto verle zvonove blagoslovili, sc jc v nedeljo popoldne ob štirih sv. mision začel. Misionarji so bili naprošeni iz Se-kovske škofije: vodja svetiga opravila so bili visoke časti vredni gospod' Marko (i laser, fajmošter pri sv. Petru pod Marburgam, ravno tisti, ki so s svojima pobožnima knjigama od serca Jezusa in Marije že toliko katoliških sere razveselili. Ker se misionarji zavolj pastirske službe nt* svojih lastnih fa-
* | Za to slove*uo»t jc zb.zii nadučitcl France >\»»Pek iz Šcnt-Jurja pod Rifnikam primerno pesem
rah niso mogli cel leden pri misionu muditi, sojini tudi trije duhovni iz Lavantinskc škofije vsak z dvema pridgama v pnoioč pristopili.
Tako.smo slišali glas slave Božje, besedo večniga življenja v različnih podnarečjih, pa vselej z \ vlikim veseljem, ker je govornike eden in tisti Duh \ nauku družil in edinil.
Verstorcd svetiga opravila je bil pa naslednji:
I.	\ n e d c I j o ob .štirih pred izpostavljenim sv. Mesnim Telesani molitev k sv. Duhu za vsegamo-g.o no pomoč z blagoslovam; izročenjc podobe Križaniga iz rok domaciga fajmostra v roke mision-*kiga vod ja v znamnje pastirske oblasti za čas mi-oiMii.«. uvodna pridiga, kaj de ima misiou v sebi, in kako de se gre pri njem obnašati: razkazanje reda pri tem sv. opravilu. Govorili g. G laser.
II.	V pondelek I. juterna pridga od eil iu kom a človekov iga, govornik rast. g. opat Vodil--1 k . pridga ob desetih od skerbi za zveličanje, g«>\. stolni vikar e. g. Olorepee: ob treh poduči nje otrok v podružnici sv. O/balda oi| samih vik--igi Pastirja: v farni cerkvi pa H. pridiga od spraševanja vesti. gov.c.g. ('al'; ob petih 4. pridiga od ln.d.»bije greha. gov. č. g. I r. L i pol d, šrnt-llski kaplan.
III.	\ torek .V juterna pridiga od smerti iu «odoc. gov. g. 4' a t: spoved otrok, ob desetih njih idili.«* sv. obhajilo iu potem sv. birma: ob treh poduk /a mladinca: učili čast. g. Oje vic. leliaut iz Mani rga. 4». večerna pridiga od pregrehe pijanstva; g»... e. g. V. I i m. duhov ui pomočnik pri sv. Petru.
I\. \ sre lo 7. juterna pridiga od pekla: g' v. e. g. liasej. kaplan pr. sv. Petru; ob desetih »♦••• t o sv. obhajilo mladeneev : ob JI. nauk za /.ene .n v.to.i ; urili sami vik^i Pastir: N. večerna pridiga od li ilo/ni sovražnikov: gov. čast. g. tehant F c-re n..
\. \ c e t c r t c k t), juterna pridiga od spre-<•01 n.ji nja grelnika: gov. c. g. H a > r I; ob IDili ob< ...» obhajilo /en iu vdov : ob «leh nauk za mo/.e in vdovce, uciii častivredni gospod Dorilik. ilu-lio»n* pomornik v >en-Pclri: lil. večerna pridiga od |»o.» rnjenja krivicniga blaga: gov.c.g. Lipo I d.
\ I. V petek I I. juterna pridiga od lerplje-»ij.i Kii-tusoviga: gov. c. g. \ ojsk, lajmoster v spodili >enl - Jungerli: ob Itlih občno obhajilo mo/. ob nauk za dekleta, učili c. g. 4* laser; I J. vicirna pridiga od nioci sv. molitve; gov.c.g. H «.1 v a t. dušni pastir usmiljenih sester v Gradei.
Nil. \ saboto lit. juterna pridiga od nebes . g.»v. c. g. 4llorcpec; oh Itlh občno sv. obhajilo deklet: ob Jih kri/ev pot peljan od c. jj. J u. v .mcica. skotijskiga svelovavca in lajni ostra v Vaj.liku: II. večerna pridiga od duhovnu vojske, gov. c. g. \ od usek: blagoslovi jen je in vposiuv-Ijenjc misioiiskiga kriza s priserčnim govoram od ■»a iu i ga «kofa.
\ III. \ nedeljo sv. Trojice 15. julerna pridiga od presv. rešnjiga Telesa: gov. č. g. Ilnr-n. k. oh 14 Mi med pelo maso od česen ju Device >1 aiijc. in očitna prošnja za odpušenje raz/al jen j* prid presv. resnim Telesani. gov. c. g. Vilim; ob uvih skoiieavna pridiga od knczoškola govorjena. oznanjenje sv. odpustkov, molitve za odpustke . izroccuji podobe Križaniga domacimu laj-iiiosirii. zahvalna pesem z blagoshivam.
Pred julerno pridigo je bila v s,-tki dan ob po|-* v. in a-»a z blagoslov ama in petjem, in vsaki vieer pred večerno pridigo litanije z blagoslov ama: ob raso nauku /a vsak slan posebej se je drugo
ljudstvo v blizno podružnico sv. Ožbalda odpeljalo, kjer se mu ;je sploh sv. roženkranc razlagal in naprej molil. To tlelo je sploh zadelo č. g. fajmostra, Prazna iz Zič. Zunej časa pridige so mnogi duhovni pridno spovedovali.
Snovedani so bili od bližne kapelice od č. g. Korla Mer k a, Hent-Jurskiga fajmostra, v veličastni procesji v cerkev peljani, in tam od samiga škofa med njih sv. mašo obhajani. Vsak je perstopil g perzgano svečo k božji tuizi. Med mašo in pred sv. obbajilani so se pobožne pesmi od sv. obhajila na koru pele, in po sv. obhajilu se je zopet molilo. Ljudstva je vsaki dan sila veliko iiavrelo; poslednje tri dni jih je bilo pri velikim sv. obhajilu vselej blizo £4)4)4), tako de so tudi drugi duhovni svojiga vik-šlga Pastirja v sv. opravilu obhajan ja podpirati mogli. Nad poUedem tavžent jih je vsih pobožno Telo Gospodovo prejelo; veliko p« jih je moglo tako domu iti, ker spovedniki vsim po* t reči niso mogli, desi jih je ravno ob delavnikih vsaki dati £41 do H4) okolj viksiga pastirja bilo, in si nobeniga počitka niso dali. Kako bi bilo tudi mogoče mas-ii i k n praznovali, ker jc tolika želva bila*, ljudstvo s sveto gorečnostjo po nebeških zakladih sv. Sa-krameutov kopernelo. in ko so sami viksi Pastir z drugimi vred vročino dneva terpeli in med tolikimi drugimi opravili tudi pridno spovedovali?
Tako je bil ta leden sicer cas mnogiga truda za ljudstvo in duhovne, pa tudi cas mnogiga velikiga. se nc okuseniga veselja. Ze med tcdnani je marsikdo, ko jo komaj po dve resnici iu nauk za svoj stan zaslišal, in po prejetji sv. Sakraiuentov se na dom povernil, ves gin jen polu nebeškiga veselja rekel, dc Iu lega veselja za nobeno blago ne zamenjal. Pa sahota iu nedelja so veselje poprejšnih dni se visoko prevladale. Ko se je v saboto od sv. raja iu nebeskiga veselja pridgovalo, so pnslusav-caiu solze radovauja v oceh igrali«. Ilralo se jim je zaupanje zvelieanja ua obrazih: vcsl po oznanjenju ojsirih resnic zdraniljeiia, po Zakramentu sv. pokore ozdravljena iu potolazena je puslušavcu rekla: Nebesa bojo po milosti lluzjj vunder le tvoje; kar le je od lloga ločilo, si pu njegovi milosti z Za-krauientam sv. pokore odpravil. In ko se je čez teden med oznauovaujem ojstrih resnic — če še toljko ljubeznjivo izgovorjenih • gostokral žalostni zdili bridke grevenge nad razzaljcnjcni Ho/.jim po celi cerkvi glasno vsdignil, seje v saboto že glas sladkiga radovauja razlegal, češ de je pri pridigi od duhovne vojske premnogi djal: ..Vaj velja kar Imče. nebesa morajo moje bili!"
Kaj se pa le od nedelje po reče m ? To je bil pravi poeivni dan v 4aospodu, dan nepreterganiga radovauja. Kaj sladkejsiga ze precej v jutru, ko nauk od presveliga Zakramenta, kteriga so večidel poslušaveov s toliko pobožnostjo prejeli, in slaj skrile mane okusili? Kaj bi se bilo pn vsem tem pobožnim sercam bolj perleglo, ko oberniti jih k rajisti. ki je za llogaiu pervo zaupanje naše - k M arii. S kakim otroškim zaupanjem so se serca zbranih k njej obračale! Prosena je bila — ona, pomoč kristjanov - - za svojo mogočno zagovarjanje pri llogu — od pridgarja s priserčno besedo, od ljudstva z glasnim zdihovanjem. Obeno oko ni ostalo suho. In ko je h koncu pobožen pridigar Jezusa v presv. resnim Telesi za odpusanje vsega raz/aljeiija vsakiga stanu posebej na kolenih prosil je vse po cerkvi glasin hrup zagnalo, in v ljubeči grivengi milost in odpušenje vpilo. Pela sc je o darovanju lepa pesem, ki sojo po celim stajarskim
dobro znani in visoko spoštovani pevic čast. gospod Potočnik za to slovesnost zložili in na Ponkvo poslali, ktera se predej bere. Lepo peta in dobro sprejeta je bila.
Kakor je bilo pa vse ginjeno, kedar se je en sv. apostel od svoje čede ločil in slovo jemal, tako je bilo, ko seje popoldne sv, opravilo sklepalo, in so vikši Pastir še poslednjič besedo povzeli, k stanovitnosti opominjali, pot kazali, kako de naj ravnajo, dc do konca stanovitni ostanejo, in poslednjič vene izvoljenih dobodo. Misli si dogodbo, ki je v S40. poglavju apostolskima djanja popisana, ko je sv. Pavel od Efcžanov slovo jemal, pri sklepanji Pon-kovske slovesnosti, bi rekel, se je ona zopet ponovila. Ko so čast. g. fajmošter Janez Kcše podobo Krizaniga zopet nazaj prejeli, besede velike zalivale visokiniu podarniku sv. niisiona iu pumoč-nikain v sv. opravilu, misionarjcm in drugim duliov-naiu z ginjenim glasani izgovorili, in nektere pri-serčne besede svojim srečnim 1'armanam izrekli, se je celi množici poznalo, de je s fajmnštraiu ene misli: celo zbirališč je liilo polno zahvale do Koga ino je občutilo vrednost daru. ki ga je prejelo. / glasno zahvalo so se množice od cerkve odpravljale po dokončanim sv. opravilu, pri kterim se med tolikim stevilam ljudstva ni narmanjši popaka pripetila. Nobeniga čuvaja ali pomiroviivca ni bilo viditi. pa ga tudi ni bilo treba, ker je v lepi ljubezni in nebeški vzajemnosti cel« družina zmirej sklenjena bila.
Ko hi se pae spet skorej od kakiga niisiona na Slovenskim kaj slišalo! Sveti \ inecnei Pavijan je pred <£Otl leti z misioni na Kraneoriskiin nar bolj vero oživil, z njimi pa ludi nar bolj časni hlagostan ulcrdil. Ki ne hili fajmoslri toliko ohozali, cešde hi ga marsikteri svojim oveicam naklonil. Mi-sionarji iu njih pomočniki sicer nobeniga časniga plačila ne vzamejo, le iz ljubezni <1«» Koga in ne-unierjočib dus se trudijo, pa oskcrbeli jih jc potreba za cas niisiona, kar zdaj mnogi fajmošter ne more. Kapital grofa liondi (poglej knjigo: ..11» r h. Vin-zenz von Paul. \\ien IKI5), ki ga je pred ^(K) leti za vtcmljitcv niisionov oheruil, se dan danasni v delih Lazaristov in usmiljenih sester lepe obresti za čast Kozjo in prid človeštva nosi. Ali hi ne bilo marsikje kristjana, ki hi za svoj kraj oskerb za sv. mision prevzel, in tako svoji srenji nar veči blagor, ki se mislili da. naklonil? fes de hi si s tem svoje časno premoženje narholj zaokovaril: in kaj še le za večnost zasluzil!
Niet vm napravo IJmlftkili m»I |»<i lirajnsklnit
Sploh jc znano, dc ima naša ljuba krajusku domovina malo ljudskih sol v primeri številu za šolo per-pravnih otrok, in v primeri z drugimi kronovinaini. Mursiktcru Tura še nimu šole. če ravno moramo spoznati. da visokočastitljivi duhovni po deželi so mnogo po nedeljskih, pravniških in lastnih šolah otroke brati, pisati ali šc rajtati učili, iu šc uie, brez de bi bili to dalej naznanili, v lepim spominu, dc so kaj dobriga za človeštvo storili, kar bo sud rodilo.
Moramo reči, de kar podučeiije zadene, šola svoj dober nad prinese; pu bi ga tudi prinesla, kar izrejo zadene, uko bi i« zanemarjena domača i/.reju ne zavirala. Po vsi pravici si je cerkev šolo, kukor nje mati, perlu-iilu. de bi nad njo cula po Jezusovim rreku : Pustite majhne k meni priti, in n i k a i ji m u c
branite, ker tacih je nebeeko kraljestvo P« pravici ima vlad« za eno avojih nar imenitniših dolznoai ljudske šole napraviti, de bi ljudsko omiko oskerbela in povzdignila, v kterih šolah bi a keršanskim uaukam nepremakljivo zvestobo v mlade serca podložnikov zasadila, % drugim podučenjem p« jih ne le hudiga razuj-zdanja obvarovala, ampak tudi pridne podložne za vsaki stan naredila. Ta namen je žlahtin, potrebin, pa tudi težak za cerkev in vlado, po kterim ste dozdaj pomoči hrepenelo, in kteriga hočete zdaj z novo močjo, s po-vikšano serčnostjo, z iztrebljenjem vsih nasprotnih zaderžkov. z oživljen je m vsih manjših reči, s porablje-njem vsih pripravljenih in s poiskunjem novih perpomoč-kov to reč doneči, lies namen vse hvale in naše serčue zahvale vredin !
Po mestih iu tergih, po deželi so ze šole, pa tudi veči vasi imajo farne šole, v kterih so bistre gla\e se nar pervie začele odpirati, in ktere po vetih šolali izurjene so cerkveni uli deržavni slu/.abuiki postali: vender pa še tu in tam manjka kake vsakdanje šole za potrebo vsakdanjih •»renjskib oprav : in ravno !ake šole bi zda) radi naplavili, iu sicer s *renj»kimi potr««kt
Ako pa preudarimo sedanjo dnarne okoiišine nekterih krajev sosebno stranskih, kjer studenci prihodkov po malim teko, in dc morajo mnoge potrebe le /. denarjem opravljene biti, kterih potreb je od dne do due več; zraven lih so tudi mnoge deržavne potrebe zanje novo zidanje, tako bi bilo obupati, dc bi se mogle pri gorečnosti duhovskih iu dezel-kih oblastnikov ljudske šole vpeljati, ko bi ne imela vsaka dobra reč svojih pri-jatlov, iu nje izpeljava v božji previdnosti spo lbodljive podporne. Pisatelj tega jo sam per sebi večkrat premišljeval, kako bi se to, kar se nemogočo zdi, mogoče storilo, kako bi se sole napravile, tolikanj zaželene Zdi se mu, do jo tako izpcljuviio put najdel. de nc bi nc deržave kij obtežalo, nc tudi rev m** a kmeta p i e več tišulo, venderpak dobroto poduceuja naklonilo, iu otroke z blakli m občutenjem navdulo!
N' začetku preteč eniga stoletju jc živel v lltims-u na Francoskim korar, po imenu Janez de la Salle. kteri je svoje življenje h tiinu namenil otroke brc/, plačila učiti, kar jc tudi izpeljal. Perdružili so sc mu nekteri z njim enih misel in /.elja, eniga namena in sklepa, so sc bolj od sveta odtegnili, otroke keršanskiga nauku iu drugih potrebnih reči učili , iu učenike za šole urili. S temi se je p os vet v al, in napravil za njih življenje vodbe, po kterih so se zavezali živeti iu tri navadne evangeljske svete ubo-.iva . čistosti iu pokoršuic dei/.uti. V leti I7t2.» so sv. Ure papež v (litim (a icd šolskih bratov potcrdili. <ld tistiga času so se oni po vsim Francoskim razširili, dokler jih ni nesrečni Francoski punt 17110 na vse kraje razkropil. Tesar Napoleon je spoznal njih pridno delo. iu jih letu 18111 nazaj na Francosko poklical, od koder so se na Sardiusko, llimsko, Svajcursko in elo na Nemško razširili. .Nobeden tih bratov ni duhovin, nosijo slabo oblačilo, njih jed je pičla iu kinetišku. svoje potrebe saiui oskerbe, iu uce otroke zavoljo Jezusa, ljubezni iu Usmiljenja do otrok, ne zavoljo casuigu plucilu: žive sami zu-se tiho. in opravijo sami svoje opravke, koliki bi vse to pri enim šolskim uctiiiku zneslo' Menim, de ne veliko Koliko cene imu taksni učenik' Kakšno moč ima njegov rgled pri majhnih iu njih starših? Ali ni božja previdnost revnim ljudem s tem redam pomoči ponudila ' '
Vsakimu zdaj luc posveti, de pričujoči predlog ima ta nameu, keršunske, šolske brate kakor učiulic po nuših tu ritih šolah uasvetvali. in kar je moc perporociti, dc bi eerkev in deržava *voi dvojin namen, v*e duhovite ino« i mladine i/.buditi in uterditi s tako majhnimi potroski. dc nc bodo ne /a tlti/avo. uc /a »renjo težavni izpe-
j j a 1 a. Po tim bi tudi učiteljev za sole ne manjkalo, kakor zdaj, ker nekteri učitelji še šolo za puste, in drugih prihodkov žive/a poišejo. penzionov vdovam iu siroticam bi ne bilo treba dajati in marsiktera sitnost bi cesarskim fdužabnikam zadosti obloženim s pisanjem odletela.
Ta bo kdo rekel: 'l ega reda se v Austrii ni. Odg: Saj ga drugod pred vpeljanjem tudi ni bilo; naj se toraj vpelje, ker jc h pridu in silno potrebin. in deržavne pravice take duhovne rede dopuste.
Pa se bo reklo, de vpeljanjc keršanski!), šolskih bratov bi tudi nekaj stroškov nagnalo? Odgovor : to jc res: ali ta red živi od radovoljnih, ne persiljenih daril, ki jih zavoljo (loga dajo ljudje, kterih serca Kog gine. de sc njegovo sv. delo doverši. kako veliko dnarjev so ti bratje na Francoskim nabrali, in z njim si samostane in šole zidali, ktere no jim lc dobrodelne roke delile.
Pisatelja ni vodil zavid do ljudskih učenikov. ne posebno ceiijenje samostanov, ne nrzaupnost v voljo in moč vikšili. ne nevednost terdih okolišin nekterib krajev, ampak živa želja vsim dobro pomoč nasvetvati. kako bi k zaželenimu namenu prišli: ne glejte toraj na slabo osebo svetvavca, ampak na reč. ktera sc svetuje: preglejte jo. in ako se vam dobra zdi. sprejmite jo. in z močnim sercam jo izpeljite, kakor pravi sv. Paul: Vse poskusite, kar je dobriga. ohranite I.. O.
C'a*nij£M in vcrnljta ognja na* «sbran IBoit in Florjan!
Neprenehama sc v listih in dnevnikih bere: ,.t u je pogorelo, lam je pogorelo: toliko in toliko h i š . t o I i k o s k c d u o v j c v pepel s I o . t o I i k o d c r-z i n je »božalo!" iu nar bolj boli. de je take nesreče nar večkrat človeška nemarnost in nerodnost ali še celo prederznost kriva, ker ljudje v mraku po nadizbah, hlevih, skcdtiih i. t. d. s terskami ali pa z golo svečo svetijo, na senu iu po druzih zašarjcmli in vnetljivih krajih s pregrešno prederznostjo tabak pijejo, gospodinje živi pepel pod idrčšilije nosijo, staiši otrokam klinike per rokah pustijo, jih same v hiši ali per ognji popusajo i. t. d. — koliko sto ljudi en sam malopridin človek po taki nemarnosti vclikrat nesrečnih stori! \aj bodo tc kratke besede Slovencam v svarilo, dc bi na o gen i skerbno pazili, ter se obvarovali tolike nesreče, koliko časi gospodinja tarna . če gospodar nepotrebama polič vina pit gre. koliko gospodar vdeljuje. če tuje živi lice v škodo pride ! Koper toliko nesrečo pogoriša se pa lc malo okovari. ali pa nič: kje je pamet?
Razgled po lt€»r»aiiKkim svetu.
Poljsko, ker sc jc sveta vera na Kita^kim začela tako obilno razširjati. so sklenili tudi očetje Fran-čiškanarji na ru«ovskim Poljskim nekaj oznauovavcov zmed svojiga reda tje poslati. kteri sc bodo skoz ev-ropejsko in a/.ijansko Rusijo tje podali
Ogersko. Tudi na Ogerskim je toča žc \eliko škode Morila. kakor per nas na krajnskim. Zavarvanje pcrdelkov zoper škodo hudiga vremena se zmiram bolj potrebno skazuje.
Berolin Papežev hišnik, kavaliere Oatli. ie bil od prusovskiga kralja prav prijazno sprejet inhkialjevi mizi povabljen. Od ondod pojde v Danijo. Sved jo. Anglijo in potlej na Itusovuko. Namen njegoviga popotovanja je. razmere derzav z Kimam vravnati. kar mu dol>ro /a roko gre.
Amerika. V Kili v južni Ameriki je bil 2. mal. (ravna tako hud potres, de je poglavitno mesto Valpa-rezo večidel poderto. škode je za en miljoti tolarjev.
Dunaj. Naš slavni rojak g. Dr. Knoblcher je z Dunaja vso pripravo saboj vzel, dc bo v llartumu v Afriki misionsko tiskarno napravil.
Praga. Iz Kraljevogruškiga setneniša je poslano (>7 gold. 30 kr. zu božjo hišo ss. Cirila in Metoda v karlinu.
Novo mesto. V novomeškim okrogu je letas žc trikrat lota šla. 14. t. m. zvečer po šestih jc tudi v frunčiškanarski turn trenilo. ter eniga suinostan*kiga hlapca v njegovi slanici ubilo.
Kini. Papežev poslanec pri Mnihovskim dvoru jc gosp. Sacconi imenovan, kturi jc tudi Nicejski nadškof.
I z n o t r a ii j e š v ajc e se piše v \Vahrhaftsfrcuudu : Cerkvene dragosti šent-1 rbanskiga kloštra in sveto orodje iz cerkev druzih samostanov, ktere je švojcarska vlada razderla in poropala. so bile ju dam prodane, kteri so s to božjeropno robo na Francosko šli kupčevat. Neko društvo poštenih katoličanov je zaklad od sv. l'r-bana in mnogo dražčie druzih podertih samostanov v Parizu kupilo, ki jih bo zdaj v Kim poslalo. — Dalje pravi dopisnik: Divjost, s ktero sc jc švajcarska pre-kucija zoper cerkveno posestvo in njene svete reči obnašala, naznaniti, vam povem pergodok iz zanesljiviga vira, za kteriga sim vam porok, de jc res. V turgav-skim kantonu so bili vsi samostani (kloštri) odpravljeni: ondi jc dobro četerti del ljudstvu katolišk. Vse poropane inaštic oprave, posode, z druzimi kamni, zlatarn in srebra m vdelane svetinje (sveti ostanki) so bili na očitni dražbi judam prodane. Le-ti so kar na mestu svete kosti svetnikov iz svetinj terguli ter jih v pivnici, kjer jc bila dražba, očitno na gnoj metali. Hlapec liste hiše, protestant, je bil nad tem razžaljen: rz rečmi, ktere so katoličani že dolgo letu častili, bi sc vender nc smelo tako delati.u si misli, gre na gnoj in sv. kosti pobere. Neki spoštovan mož iz Ciriha, tudi protestant, pohvali hlapca, vzame svete kosti ter jih v Kinsiedeln ponije, od koder so bile v Kim odpravljene. — To je tedaj sad puutanja in prekucij! Ako je gorje Cerkvi kadur jo sa-moderžna vlada brez usmiljenja stiska, ji jc trikrat gorje, kadar prekucuhi deržavno veslo v roke zgrabijo.
Iz Vodic 27. rožnika 1851. Dans o prazniku presvetiga Jezusovima serca smo imeli v naši farni cerkvi ob ti. nri zjutraj častitljivo božjo službo. Tabla Je-zusoviga serca jc bila s cvetljicami ozaljšana. in z lu-čicami osvetljena. Po sv. obhajilu med mašo se je mila pesem od Jcr.usoviga serca. ki so nam jo gospod I.. Jcran po zgodnji danici podarili. in za ktero so po naših prošnjah Zapoški gospod fajmošter Jakob Burja prav pripravno vi/o naredili, tako lepoglasno in priserčno pela. de smo do sulz ginjeni bili. Veliko ljudi je bilo v cerkev prišlo in več ko 60 jih je k sv. obhajilu pristopilo.
Ptaznik Jezusoviga serca ima pri nas sosebno od tistiga časa veliko veljavo, kar jc v pratki naznanjen, in kar se od bratov šin Jezusov iga sercu po svetu sliši. Mora sc tudi reči. da ta praznik poboznosti velik po-speh da.
Ljubljana. Pomnožen odbor krajnskih deželnih stanov jc 2'i. rožnika t. I. vis. čast. gosp. Ju rja Za-vašnika. kateheta in učenika katehetike v Ljubljani, za korarja per Ljubljanskim škofijskim kapi-telnu izvolil.