Glasnik SED 52|1,2,3,4 2012 7 Nekrolog Marija Stanonik* * Red. prof. ddr. Marija Stanonik, doktorica literarnih znanosti in teologije, mag. etnologije, znanstvena svétnica, Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU. 1000 Ljubljana, Novi trg 2, E-naslov: stanonik@zrc-sazu.si Prof. dr. Bogdan Dolenc je na začetku občutene pogrebne maše dejal: »Danes so ne le v Tolminu, temveč tudi v podružnični cer- kvi sv. Brikcija v Četeni Ravni zapeli zvonovi v slovo mojemu stricu«, ki se je v rojstno vas pod Starim Vrhom nad Poljansko dolino rad vračal, saj so ga na rojstni domačiji vedno ljubeznivo sprejeli. Zato sta bili pesmi Pojdem v Rute in Kje so tiste stezice za zadnje slovo nadvse pravšnji. Janez Dolenc je prijokal na svet 5. septembra 1926 kot drugi v družini z devetimi otroki na doma- čiji pri Tavčarju (od koder izvira rod pisatelja Ivana Tavčarja). »Uka žeja« je fantiča že po treh letih ljudske šole v domačih Ja- vorjah »speljala« zdoma, najprej v Gorenjo vas in nato na gim- nazijo v Kranj. Že kot 14-letni dijak je med poletnimi počitnica- mi leta 1940 zapisal osem povedk. Z drugo svetovno vojno so Nemci kranjsko gimnazijo spremenili v nemško učiteljišče in s seboj pripeljali nemške dijake. Janez Dolenc je ta čas ostal dve leti doma in pomagal kmetovati. »Sosedova mati Ana Zupanc je bila živ leksikon za stare pesmi, povedke in šege.« Obiskoval jo je in pridno zapisoval, npr. o lanu in izdelavi platna. Da bi se izo- gnil mobilizaciji v nemško vojsko, v kateri je padel njegov sta- rejši brat Tonček, je jeseni leta 1944 odšel v gimnazijo v Celo- vec. Tam sta ga zaradi sodelovanja proti okupatorju 17. januarja 1945 dva gestapovca s psom odpeljala v ječo. Sredi marca so ga s transportom odpeljali v Dachau. K sreči so ga že 29. aprila 1945 osvobodili ameriški vojaki. 8. junija 1945 je bil spet doma, toda zaradi hudega vnetja rebrne mrene tako oslabel, da šolanja ni mogel takoj nadaljevati. Dobro leto je ob skrbni mamini negi prebil doma in ta čas izkoristil za sistematično zbiranje etnolo- škega in folklornega gradiva v domači fari, kar je dokumentiral 1 Članek je bil objavljen v dnevniku Delo 54(96), 25. april 2012: 18 (op. ur.). do dne natančno. Njegovo gradivo o šegah sta s pridom uporabi- la Vinko Möderndorfer (Prazniki, 1948) in Niko Kuret (Praznič- no leto Slovencev I–IV, 1965–1970). Povedke iz tistega časa so prišle na dan v knjigi Kres na Grebljici (Glasovi 22, 2000). Sel- ški dolini na drugi strani Starega Vrha se je oddolžil z objavo Pripovedk, ki jih je z Martinj Vrha (1986) zbral Martin Tušek. Jeseni 1947 je na kranjski gimnaziji naredil privatni izpit za 5. razred gimnazije; v Ljubljani se je vpisal v 6. razred gimnazije v Vegovi ulici. Zbrano slovstveno folkloro je prepisoval na čisto. V antikvariatu Dolžan je opazil kompletno Štrekljevo zbirko, 16 v modro platno vezanih knjig. Skoraj od ust si je pritrgal denar, da je postal lastnik te zbirke. Jeseni 1950 se je Janez Dolenc vpi- sal na ljubljansko univerzo. Poleg slovenščine mu ni bilo mogo- če vpisati še etnologije, zato si je poiskal vso ustrezno literaturo in jo študiral sam. V tretjem semestru je pripravil nalogo Pripo- vedno blago severnega poljanskega narečja in zanjo leta 1952 dobil študentsko Prešernovo nagrado. Že poleti se je vključil v ekipo Borisa Orla, ki je tisto leto s sodelavci iz Slovenskega etnografskega muzeja raziskoval območje Šentjerneja na Do- lenjskem. Leta 1956 je diplomiral na Oddelku za slovanske jezi- ke in književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani z nalogo o tako rekoč rojaku Antonu Žaklju-Rodoljubu Ledinskem. Zato je Janezu Dolencu pripadla čast, da je bil slavnostni govornik, ko smo pred leti ob velikem razumevanju župnika, njunega rojaka Lojzeta Oblaka z Bukovega Vrha, »Prešernu v sutani« v Velikem Trnu nad Krškim na vzhodni steni tamkajšnje cerkve odkrili spo- minsko ploščo. Po končanem študiju sta si Janeza Dolenca za sodelavca obetala Ivan Grafenauer in Milko Matičetov na Inšti- tutu za slovensko narodopisje SAZU v Ljubljani. Kdo ve, zakaj predsedstvo SAZU v osebi gosposkega Josipa Vidmarja ni bilo za to. Jeseni leta 1957 je Janez Dolenc postal profesor slovenšči- IN MEMORIAM JANEZ DOLENC (1926–2012) 1 Fotograma iz filma Janez Dolenc. Kamera in montaža Miha Peče, urejanje Naško Križnar, 92 min 45 sek, Tolmin, 29. 6. 2005 Glasnik SED 52|1,2,3,4 2012 8 Nekrolog Marija Stanonik ne na učiteljišču in pozneje gimnaziji v Tolminu. Svojega talenta ni zakopal. Njegova doslednost v zastavljeno smer se vidi iz te- ga, da je za strokovni izpit leta 1961 napisal obsežno razpravo Pouk ljudskega slovstva na učiteljišču. Pedagoška zaposlitev mu res ni dopuščala zgolj raziskovalnega dela, je pa v tridesetih letih (1957–1987) privzgojil spoštljivo naklonjenost do slovenske etnološke in posebej slovstvene folklorne dediščine številnim rodovom učiteljev in učiteljic, dijakov in dijakinj na tolminskem učiteljišču in nato gimnaziji. S pomočjo mladega rodu je v nad petdeset skrbno urejenih mapah nabral najrazličnejše etnološko in folklorno gradivo. Zato je lahko malo za šalo malo zares v Glasniku Slovenskega etnološkega društva leta 1989 pisal o »In- štitutu Janeza Dolenca v Tolminu«. Iz tega gradiva so izšle To l- minske pravljice (Ljubljana 1989) in v knjigi Zlati Bogatin (Gla- sovi 4, Ljubljana 1992) izbrane povedke s Tolminskega. Kot višji predavatelj je v desetletju 1979–1989 v enoti ljubljanske Pedagoške akademije v Novi Gorici poučeval metodiko sloven- skega jezika in mladinsko književnost. Slavista, urednika, delo- ma etnologa in slovstvenega folklorista Janeza Dolenca Primorci in zlasti Tolminci štejejo za svojega, čeprav Polonca Kavčič, ki je napisala o njem diplomsko nalogo, ugotavlja, da je skušal na vseh področjih raziskovanja obdržati ravnovesje med rodno Po- ljansko dolino in Tolminsko, ki mu je dajala kruh in toplo dru- žinsko zavetje. Kot slavist se je posvečal zlasti primorskim av- torjem. Napisal je dve poljudni književni monografiji: o Simonu Gregorčiču (1989) in Francetu Bevku (1990), strokovne članke o folklornih sestavinah v delih Franceta Bevka, Joža Lovrenčiča in Ivana Preglja. Zato ni naključje, da mu je urednik Zbranih del slovenskih pesnikov in pisateljev zaupal urejanje njegovih zbra- nih del. S članki o kulturnih dogodkih na Tolminskem se je ogla- šal že prej in se izkazal kot urednik Tolminskih zbornikov. Po upokojitvi je skušal uresničiti prvotno zamišljeno strokovno po- slanstvo, saj je v slovstveni folkloristiki in etnologiji našel ustvarjalno torišče svojega življenja in svoje izsledke objavljal v strokovnih (Jezik in slovstvo, Loški razgledi, Primorska sreča- nja, Slovstvena folkloristika, Traditiones) in nekaterih poljudnih publikacijah. Njegova bibliografija obsega nad tristo strokovnih člankov in razprav, od katerih jih je z etnološko in folkloristično tematiko ena tretjina in vsebujejo etnološke téme iz Poljanske doline (paša, košnja in druga kmečka opravila, koparjenje), Tol- minskega (šege in vraže na Tolminskih Ravnah, božične navade in novoletne šege in verovanje, bala, kresovanje, materialna kul- tura v vasi Volče) in Goriškega (koline, božično-novoletni čok itn.), literarjenje (Pustotnik, Lojze Hafner, Julka Fortuna, Anica Gartner), folkloristične članke z gradivom in komentarje. Poleg tega ne gre prezreti Dolenčevega prispevka k raziskovanju tol- minskega punta. Posebno pomembno je, da je v arhivu na Duna- ju odkril koncept poročila cesarju Karlu z imeni 11 voditeljev tolminskega punta in načinu njihove usmrtitve 23. 4. 1714. Do- lenčeva bibliografija vsebuje tudi lastno leposlovno ustvarjanje s planinsko, puntarsko, z vojno in s potresno tematiko. V Loških razgledih je Dolenc sistematično objavljal študije o življenju in delu rojaka, prvega profesorja slovanske filologije na Univerzi v Gradcu, Gregorja Kreka, ki se je poglobljeno ukvarjal z vpraša- nji slovstvene folklore in slovanske mitologije in med drugim izdelal prva navodila za znanstveno izdajo »slovenskih narodnih pesmi«. Dolenc je dal Slavističnemu društvu Slovenije in Inšti- tutu za slovensko narodopisje pri ZRC SAZU pobudo za simpo- zij o njem in z lastno finančno udeležbo omogočil, da so temu zaslužnemu Slovencu postavili spomenik v njegovem domačem kraju in na tleh njegove domačije. Za pedagoško in ustvarjalno delo je bil Janez Dolenc deležen več priznanj, ob upokojitvi leta 1989 je postal častni član Slavističnega društva Slovenije, leta 2005 so mu za njegovo strokovno delo na področju slovstvene folkloristike podelili Štrekljevo nagrado in leta 2011 Murkovo nagrado za življenjsko delo na področju etnologije. Redko komu je dano tako lepo zaokrožiti svoje življenje, saj je pomenljivo, da se mu je ob ljubeči skrbi domačih življenje izteklo tik pred veli- konočnim tridnevjem, kar je poudaril tudi tolminski župnik Da- mijan Bajec. Lipa pa bo zelenela tudi po zaslugi vsega tistega, kar je storil za slovenski narod Janez Dolenc. To je simbolično sporočilo dežja, ki je ob pogrebu obilno namakal izsušeno ze- mljo.