izvirni znanstveni članek UDK 27-784:930.85(497.4Piran) prejeto: 2008-09-10 PIRANSKA BRATOVŠČINA SV. REŠNJEGA TELESA IN NJENA UMETNOSTNA NAROČILA V BENETKAH: MATTEO PONZONI Vesna KAMIN Univerza na Primorskem, Znanstvenoraziskovalno središče Koper, SI-6000 Koper, Garibaldijeva 1 e-mail: vesna.kamin@zrs.upr.si IZVLEČEK V članku avtorica predstavlja nova arhivska odkritja iz bratovščinske knjige sv. Rešnjega telesa, ki jo hrani župnijski arhiv sv. Jurija v Piranu. Gre za naročilo za izdelavo bratovščinske bandere, ki jo je med letoma 1628 in 1629 poslikal beneški slikar Matteo Ponzoni (Benetke, 1583-?, 1663/1675). Celoten postopek naročanja bandere članov bratovščine sv. Rešnjega telesa razkrije marsikateri zanimiv in doslej neznan podatek o imenih članov bratovščine, ki so očitno imeli tesne stike z Benetkami in tamkajšnjimi umetniki. Ključne besede: Bratovščina sv. Rešnjega telesa v Piranu, Matteo Ponzoni THE CONFRATERNITY OF SANTISSIMO SACRAMENTO AND THEIR ART ORDERS IN VENICE: MATTEO PONZONI ABSTRACT This article presents new archival findings from the book of the Confraternity of Santissimo Sacramento, kept by the parish archive of the Church of St George in Piran. It focuses on the order for the creation of the Confraternity's banner, painted between years 1628 and 1629 by the Venetian painter Matteo Ponzoni (Venice, 1583-?, 1663/1675). The entire process of the Confraternity placing the order for their banner uncovers numerous interesting and so far unknown information on the Confraternity members' names, who clearly had contacts with Venice and its artists. Key words: The Confraternity of Santissimo Sacramento in Piran, Matteo Ponzoni V župnijskem arhivu sv. Jurija v Piranu je mogoče najti veliko podatkov o delovanju piranskih cerkvenih bratovščinah od 17. stoletja dalje. Med drugim v tem fondu najdemo pravilnike, spiske članov in bilance poslovanja bratovščin, ki so delovale v sklopu te takrat kapiteljske cerkve in imele v njej tudi svoje oltarje. V tem članku bo podrobneje predstavljena Bratovščina sv. Rešnjega telesa (Santissimo Sacramento) in naročilo za njeno bratovščinsko bandero. Bratovščine ali "scuole" so na območju Serenissime doživljale razcvet od 12. stoletja dalje. Ko je Istra prišla pod oblast Beneške republike, zasledimo zapise o tovrstnih združenjih tudi na naših tleh. V srednjem veku so ustanavljali bratovščine predvsem v mestih, kjer so se skupine obrtnikov združevale pod zaščito svojega patro-na - zavetnika, saj so posameznikom nudile možnost vključevanja v cehe. Delovanje bratovščin so določali statuti, v katerih so bile zelo natančno določene dolžnosti posameznih članov, kako naj skrbijo za skupno blaginjo in krščansko skupnost; člani so morali skrbeti tudi za ostarele, bolne in pomoči potrebne (BONIN, 2001, 362, 364, 377-378). Ugled in finančna moč bratovščin sta bili odvisni predvsem od števila uglednih in premožnih plemičev ter meščanov, ki so bili vanje vključeni. Po pisanju koprskega podestata in kapitana Lorenza Donata iz leta 1675 je bilo na primer v Kopru v tistem času 20 bratovščin, v celotni koprski škofiji 100 in v beneški Istri 512. V drugi polovici 18. stoletja je takratni koprski podestat in kapitan Paulo Condulmier naštel 603 bratovščin. Na podlagi prihodka je bil bratovščinam odmerjen davek, ki so ga morale letno poravnati (Bonin, 2001, 374-375). Pomembna prelomnica je bil prihod Francozov v Koper, saj so v letih 1805 in 1806 ukinili večino bratovščin, razen bratovščin sv. Zakramenta in krščanske ljubezni. Samo v Piranu so podr-žavili 21 bratovščin (Bonin, 2001, 374-375). Pri preučevanju piranske bratovščine sv. Rešnjega telesa se lahko opremo na primerjavo s sorodnimi bratovščinami v Benetkah. V prvih letih 16. stoletja so začeli po vseh župnijskih cerkvah v Benetkah ustanavljati bratovščine sv. Rešnjega telesa (scuole de Santissimo Sacramento) ali kot so jih tudi imenovali Venerabile (Gastone, 2004, 21).1 Bratovščino sv. Rešnjega telesa so v Benetkah ustanovili člani consiglia di Dieci 2. junija 1295 in je bila dostopna tako moškim kot ženskam. Bogati meščani, ki so se vpisali v bratovščine zaradi lastne vdanosti, so pripadali posebni kategoriji znotraj bratovščine, imenovane "nobiliorum". Plačevali so višje prispevke kot drugi, vendar niso imeli svojega glasu pri odločitvah kapitlja in niso mogli biti izvoljeni za funkcije znotraj bratovščine. (Gastone, 2004, 20-21). SI. 1: Bratovščinska knjiga Ss. Sacramento, 1620-1718, p. 27, verso. Župnijski arhiv sv. Jurija, Piran (foto: V. Kamin). Fig. 1: Libro della confraternita II Ss. Sacramento, 1620-1718, p. 27, verso. Archivio parrocchiale di S. Giorgio, Pirano (foto: V. Kamin). 1 Zgolj v župniji sv. Marka (Parrocchia di San Marco) ni bilo bratovščine sv. Rešnjega telesa, v drugih 70 župnijah pa naj bi obstajala vsaj po ena bratovščina sv. Rešnjega telesa. Temeljna literatura za bratovščine v Benetkah: Gastone, 2004; Pullan, 1971; 1982a; 1982b; 1990; Sbriziolo, 1968; 1970; Mackenney, 1982. Bratovščino sv. Rešnjega telesa v Piranu lahko primerjamo tudi s sorodno bratovščino v Kopru, ki je omenjena že leta 1517, vendar jo je leta 1550 koprski škof Tomaso Stella ukinil in leta 1558 ustanovil novo. Ko je koprsko škofijo med 4. in 22. februarjem 1580 kot vizitator obiskal veronski škof Agostino Valier, je v mestu naštel 20 bratovščin, med njimi tudi bratovščino sv. Rešnjega telesa. Pri tem je preverjal, če bratovščine delujejo v skladu s pravili, statutom ter popisal njihovo premoženje (Lavrič, 1986, 195-196; Bonin, 2001, 366-371).2 Koprski škof Paolo Naldini omenja med drugim tudi koprsko bratovščino sv. Rešnjega telesa z naslednjimi besedami: "Bratovščina najsvetejšega Zakramenta bi bila med vsemi bratovščinami prva po blišču svojega oratorija, če je okoli 1550 zaradi njene peklenske prevare z lažnimi obredi, ki se jih je zlohotno oprijela, Tomaž Stella ne bi bil prepovedal in razpustil. Nova, ki jo je kasneje 1558 ustanovil isti škof, se nikoli ni izneverila svojim načelom in se v svoji iskreni in neskončni milosti vsak dan udeležuje opravil božanskega zakramenta, med obhajanjem slovesnih praznikov pa običajno s sveto mašo olepša tudi svojo dvorano, ki je obenem njen posvečen oratorij" (Naldini, 2001, 180).3 Isti avtor opisuje tudi piransko bratovščino z naslednjimi besedami: "Prva [bratovščina] ima ime po Najsvetejšem, njeni pripadniki nosijo rdečo kuto, oblačilo, vredno Gospoda, ki je s svojo krvjo obarval sveta oblačila teh svojih častilcev; ta bratovščina ima svoj delež v kapiteljski cerkvi" (Naldini, 2001, 233).4 Med največjimi stroški, ki jih najdemo navedene v bratovščinski knjigi, so bili stroški za nakup voska in olja za razsvetljavo. Vendar pa se med vrsticami "skriva" tudi marsikatera notica o umetnostno pomembnih naročilih, kot so bili novi oltarji in krašenje cerkve z novimi slikami, nenazadnje pa tudi naročilo bratovščinske ban-dere. Zgleden primer postopka naročanja je naročilo bratovščinske bandere pri slikarju Matteu Ponzoniju, ki je znan tudi kot Matej Pončun (Benetke, 1583-", 1663/ 1675).5 Hrvaško verzijo njegovega imena namreč najde- @ TiV—f^TsP SI. 2: Bratovščinska knjiga Ss. Sacramento, 1620-1718, p. 27, verso. Župnijski arhiv sv. Jurija, Piran (foto: V. Kamin). Fig. 2: Libro della confraternita II Ss. Sacramento, 1620-1718, p. 27, verso. Archivio parrocchiale di S. Giorgio, Pirano (foto: V. Kamin). 2 V istem času našteje 6 bratovščin v Izoli in 20 v Piranu. 3 Iz originala: "Anteriore ad ogni altra nel lustro deli' Oratorio sarebbe la Confraterna del Augustissimo Sacramento se intorno al mille cinque cento cinquanta per inganno diabolico, di falsi riti sinistramente inbeuuta, non sifosse poi da Tomaso Stella suppressa, ed estinta. La moderna pero, che nel susseguente cinquantotto dallo stesso Prelato, s' institui, come non mai degenere da se medesima, consincera, ed indefelsa pieta assiste alle qoutidiane funttioni del divinissimo Sacramento; cosS riccorrendo di questo la solenne Festivita suole condecorare colla Santa Messa la propria Sala, che e il suo divoto Oratorio" (Naldini, 1700, 247-248). 4 Iz originala: "S'intitola la prima dell'Augustissimo Sacramento con Cappa Rossa, degna liurea di quel Signore, che grondante di Sangue imporporo de' suoi Candidazi le sacre Stole; erisiede nella Collegiata copiosissima de'Confratelli" (Naldini, 1700, 320). 5 V arhivskih podatkih ga omenjajo kot Mattea, Mattia ali Matheusa Ponzonija, Ponzoneja, Ponzuna ali Ponzonusa. Za Ponzonija glej npr: Prijatelj, 1970; Palluchini, 1980; Horvat, Matejčic, Prijatelj, 1982; Moretti, 1986; Tomic, 1997; 2002. mo zapisano v pesmi Jerolima Kavanjina, ki umetnika imenuje "Pončun pengač glasoviti". Do pred kratkim so Ponzonija šteli za Dalmatinca. Šele ko je Lino Moretti objavil podatek o slikarjevem krstu 9. novembra 1583 v župniji S. Moise (Mathio et Simon fiol di missier Claudio Bolzon et madonna Agnesina Negro iugali), se je izkazalo, da gre za beneškega slikarja. Kot njegova učitelja najpogosteje omenjajo dva slikarja, Palma mlajši in Santa Peranda. Prvega omenja kot Ponzonijevega učitelja Marco Boschini v svojem pismu kardinalu Leopoldu de' Medici iz leta 1675, medtem ko Carlo Ridolfi v svojem delu Le Meraviglie dell'arte iz leta 1648 navaja Santo Perando kot morebitnega učitelja. Kot je opazil in zapisal že Kruno Prijatelj, se v Ponzonijevih delih vsekakor prepletata tako vpliv Palme mlajšega kot Pe-rande. Ponzonijevo ime je zabeleženo tudi med člani beneškega slikarskega ceha (Fraglia dei Pittori) med letoma 1613 in 1633. V Dalmaciji ga zasledimo šele okoli leta 1635. Tam je eno prvih naročil dobil v Ši-beniku, kjer se je v arhivu frančiškanskega samostana ohranil podatek o plačilu leta 1638 (Signor Mattio Ponzoni di Spalato) za dve oltarni sliki. Ridolfi je že leta 1648 ponovno omenjal Ponzonija kot slikarja, ki živi v Benetkah, kjer ima svojo slikarsko delavnico, iz katere naj bi izšli tudi vidnejši slikarji Antonio Zanchi, Pietro Negri, Andrea Celesti itd. (Prijatelj, 1970, 10-13; Tomic, 2002, 67-72, 83-84; Favaro, 1975, 150; Moretti, 1986, 224; Procacci, 1965, 100). Člani bratovščine so na pobudo predsedujočega Paula Furigona pri Ponzoniju naročili bratovščinsko bandero oziroma penel. Iz bratovščinske knjige, ki navaja prihodke in odhodke (Libro contabile) med letoma 1620 in 1718, izvemo, da so 3. marca 1628 al Sig. Matio Ponzon Pitor in Venetia naročili, da poslika ban-dero in mu zanjo že izplačali predujem v višini 62 lir.6 Istega dne so naročili še preostala dela v zvezi z SI. 3: Bratovščinska knjiga Ss. Sacramento, 1620-1718, p. 27, verso. Župnijski arhiv sv. Jurija, Piran (foto: V. Kamin). Fig. 3: Libro della confraternita II Ss. Sacramento, 1620-1718, p. 27, verso. Archivio parrocchiale di S. Giorgio, Pirano (foto: V. Kamin). 6 ZAJ, p. 26, recto: "Adi detto [3 Marzo 1628] per tanti datti al Sig. Matio Ponzon Pitor in Venetia ducati dieci di lire 6 soldi 4 datti questi per capara della Pitura del Penelo inviate (?) con D. Antonio Tisana e Andrea Visintin miei coleghi in (lacordo?) del detto in Venetia.........L. 62". bratovščinskim praporom, od izdelave res do barve in pozlate.7 Pri tem zasledimo tudi podatek o najemu barke izključno za potrebe tega posamičnega naročila. Tako beremo, da je Paulo Furigon skupaj s prijatelji, člani bratovščine, najel barko za prevoz do Benetk pri Lorenzu in plačal 16 lir in 16 soldov.8 Nekaj dni kasneje so zabeležili ponovna plačila za izdelavo bandere. Tako tudi izvemo, da so 6. marca 1628 Matteu Ponzoniju izplačali dodatnih 62 lir, 14. maja pa še preostanek 279 lir. Znesek je bil izplačan v njegovi hiši v Benetkah, kamor so prišli zaključit dogovor Paulo Furigon in dva člana bratovščine, Antonio Tizana in Andrea Visintin.9 Prav tako so zabeležili tudi druga plačila izdelovalcu res Pietru Maderniju10 in pozlatarju Giuseppu Strazzaroliju.11 Končna plačila so zavedli 11. maja istega leta (ZAJ, p. 35, recto). Tako izvemo, da je Matteo Ponzoni dobil še preostalih 279 lir, izdelovalec res Pietro Maderni 144 lir in pozlatar Giuseppe Strazzaroli 223 lir in 4 solde.12 Druga plačila, ki se nanašajo na izdelavo bandere, so manjša plačila za barvo in izdelavo tulca za prevoz penela (ZAJ, p. 35, recto). Zadnjo pot v Benetke zaradi penela in drugih zadev so zabeležili člani bratovščine 21. maja 1629. Podatek je zapisal član bratovščine po imenu Apollonio, ki je skupaj s Paulom Furigonom najel barko pri Antoniu Gregu za pot v Benetke. Poleg opravka v zvezi z ban-dero sta pot v Benetke izkoristila tudi za menjavo starih sveč (barattar cerre vecchie) in druge opravke.13 7 ZAJ, p. 26, recto: "Adi detto [3 Marzo 1628] per tanti datti al Sig...... Indorador Lire sesantadoi per capara della Indoradura del Penelo come apar in questo Val..........L.. 62". "Adi detto [3 Marzo 1628] per tanti contadi al Sig.r Lire 44......per capara delle franze come apar [a carte] 28.........L. 44". "Adi detto [3 Marzo 1628] spesi in cenda cremesin lire 49 soldi 10 brazi n. II per far il detto Penelo come apar [a carte] 28......... L.. 49:10". 8 ZAJ, p. 26, recto: "Adi detto [3 Marzo 1628] per tanti contadi a Ser Lorenzo fraiacomo quondam H.v. con barcha aposta menato lo con li coleghi a Venetia che andasimo per ordenar il detto Penelo et per comprar le sudette Robbe lire dodise per zornade n. 8 a Lire 1 soldi 10......... L.. 12". "Adi detto [3 Marzo 1628] per spesi in zornade di Barcha n. 8 a Lire 12 al zorno, sono lire 4 soldi 16.........L. 4:16". 9 ZAJ, p. 27, verso: "Il Signor Matio Punzoni Indorador a Venetia dd Alla Veneranda Arci Confraternita del Sant.mo Corpo del Nostro Redentore meser )esu Cristo lire sesanta doi che sono ducati 10 di lire 6 e soldi 4, et questi ghe desimo a Venetia per capara della Pittura dell' Penelo insieme con D. Antonio Tizana et Andrea Visintin miei Coleghi quando Restasimo Dacordo dal detto a Venetia, et Restasimo......... L. 62". "Adi detto [14 Maggio 1629] per tanti gli contadi in casa sua in Venetia per resto, et saldo del contrato et credito, come appar ricever di suo pugno lire dusento settanta nove.........L. 279". 10 ZAJ, p. 27, verso: "[6 Marzo 1628] Al Signor Pietro Maderni Franzer in Venetia dd alla sudetta Arzi Confraternita lire quaranta quatro soldi 0 e questi fu datti da noi sudeti a per capara delle franze del sudeto penelo come apar in questo.........L. 44". "Adi 21 X-mbre [Dicembre] per tanti gli contai al Sig. Zuan Antonio Busini in qual dise haverli contati altretanti al sopradeto in Venetia a bon conto delle dette franze come appar in questo lire sessantadoi.........L. 62". "Adi detto [14 Maggio 1629] per tanti gli contai nella sua Bottega in Venetia per resto et integro pagamento del contratto suo credito, come appar ricever di mano propria lire cento sessantasie e soldi 15.........L. 166:15". 11 ZAJ, p. 27, verso: "[6 Marzo 1628] Sig. Iseppo che sta a San Lio Indorador a Venetia alla sudeta Arzi Confraternita ducati dieci da lire 6 soldi 4 e questi fu contati da noi sudeti per capara del Indoradura del sudeto Penelo quando Restasimo Dacordo del sudeto Sig. Zuane.........L. 62" . "Adi detto[16 Maggio 1629] per tanti contadi al sudeto in casa sua in Venetia per resto, et saldo del contratto suo credito, come appar ricever del detto di pugno proprio lire dusento vintitre soldi 4.........L. 223:4" 12 ZAJ, p. 35, recto - celoten prepis: "Adi detto [11 Maggio 1629] per tanti contadi al Sig. Matio Ponzzon Pittor in Venetia per resto, et saldo della Pittura del Penello da lui fatta ordinato l'anno precedente dal Sig. Ser Paulo Furigon, et colleghi in virtu di parte presa dalla Archiconfraternita del S. Sacramento fin l'anno 1624 16 Giugno registrato in questo [a carte] 17 lire dusento settantanove soldi 0, come appar ricever di pugno proprio del detto Ponzzon............L. 279". "Adi detto [11 Maggio 1629] per tanti contadi al Sig. Piero Maderni Franzer in Venetia per resto, et compito pagamento delle Franze da lui fatte per il detto Penello lire cento quarantauna.........L. 141". "Adi detto [16 Maggio 1629] per tanti contadi al Sig. Iseppo Strazzaroli in Venetia per resto, et saldo dell' indoradura del detto penello, come appar ricever di pugno suo proprio lire dusento vinti tre soldi 4.........L. 223:4". 13 ZAJ, p. 36, recto: "Io marquardo contrascrito [Apollonio] devo haver adi detto per tanti contadi al Padron Antonio Grego per nollo di Barca d'esser andato a Venetia insieme con il quondam Ser. Paulo Furigon mia collegha a tor il Penello et barattar cerre vecchie, et far altri negocij per servitio et beneficio della contrascrita Arci confraternita come nelle adietroscrite partide si pono vedere in tutto gli contai lire 10 soldi 14.........L. 10:14" SI. 4: Matteo Ponzoni: Oznanjenje (pred restavracijo); prej podružnična cerkev sv. Štefana, Piran (foto: S. A. Hoyer) (Hočevar, 2005, 119). Fig. 4: Matteo Ponzoni: /'Annunciazione (prima del restauro); presso la chiesa di S. Stefano, Pirano (foto: S. A. Hoyer) (Hočevar, 2005, 119). Matteo Ponzoni je s Piranom morebiti povezan še z eno aktivnostjo, ki jo je na tem mestu vredno omeniti. Gre za oltarno sliko Oznanjenja iz cerkve sv. Štefana v Piranu, ki jo danes hranijo v Trstu v Palazzo Santorio.14 To delo so do pred kratkim pripisovali Palmi mlajšemu. Attilio Tamaro opiše sliko: "lacopo Palma il Giovane a due opere: ... e la pala dell' altare sinistro di S. Stefano rappresentante l'Annunciazione. ..., ma la seconda [Annunciazione], che appartiene al miglior periodo dell' autore, e veramente bella e mostra squisiti dettagli e nel disegno e nella composizione e nel volto grazioso della Madonna, ispirato da quello dell'Annunziata tizianesca di S. Salvatore a Venezia" (Tamaro, 1910, 57-58). Tudi kasnejši pisci so sliko pripisovali Palmi mlajšemu oziroma njegovemu krogu (Santangelo, 1935, 159; Pava-nello, Walcher, 2001, 253). Prvi je na možnost Pon-zonija opozoril Vittorio Sgarbi leta 2002 pri pregledovanju materiala, prispelega v Italijo leta 1940. Ob razstavi in katalogu Histria. Opere d'arte restaurate: da Paolo Veneziano a Tiepolo je novo atribucijo potrdila tudi Francesca Castellani (Luparia, Savio, 2005, 162166). Castellani delo datira okoli leta 1638, leto, ko se je Matteo Ponzoni zadržal v Sibeniku, kjer je naslikal dve oltarni sliki za frančiškanski samostan (Luparia, Savio, 2005, 164). Ni pa izključeno, da bi lahko slika za piransko cerkev nastala tudi nekaj let prej, okoli 1630, torej sočasno z dokumentirano bandero za cerkev sv. Jurija, ki pa se kot kaže žal ni ohranila. Obdobje okoli leta 1630 Kruno Prijatelj imenuje za Ponzonijev slikarski vrhunec v svojem opusu; v tistem času sta nastali dve sliki, Poklon svetih treh kraljev in Oznanjenje, za cerkev S. Teonisto v Trevisu (danes v Museo Civico v Trevisu) ter 2 kompoziciji za Palazzo Mocenigo Robilant v Benetkah (Prijatelj, 1970, 32, 36-37). Predvsem deli iz Trevisa kažeta podobnost s piranskim Oznanjenjem. Raziskave o Matteu Ponzoniju v slovenskih obalnih mestih (Koper, Izola, Piran) s pričujočim člankom niso zaključene. Arhivski viri nakazujejo, da je umetnikov opus v Istri večji od doslej znanega in ga bo razkrilo nadaljnje preučevanje celotne slikarjeve produkcije ne le pri nas, temveč tudi v Dalmaciji in Benetkah. ZAHVALA Za pomoč pri pisanju članka se najlepše zahvaljujem Danieli Milotti Bertoni in mag. Igorju Weiglu z Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije Območne enote Piran, Salvatorju Zitku za tehtna opozorila in nenazadnje tudi svojemu mentorju, doc. dr. Stanku Kokoletu za mnoga opozorila pri pregledu besedila. 14 Za omenjeni podatek se najlepše zahvaljujem dr. Sonji Ani Hoyer z Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije Območne enote Piran. Slika je bila pred kratkim razstavljena v bližnjem Trstu na razstavi Histria. Opere d'arte restaurate: da Paolo Veneziano a Tiepolo [Trieste, Civico Museo Revoltella, 23. 6. 2005-6. 1. 2006]. LA CONFRATERNITA DEL SANTISSIMO SACRAMENTO DI PIRANO E IL SUO COMMISSIONAMENTO DI OPERE D'ARTE A VENEZIA: MATTEO PONZONI Vesna KAMIN Universita del Litorale, Centro di ricerche scientifiche di Capodistria, SI-6000 Capodistria, Via Garibaldi 1 e-mail: vesna.kamin@zrs.upr.si RIASSUNTO Attraverso la commissione assegnata dalla Confraternita del Santissimo Sacramento di Pirano a Matteo Ponzoni per l'esecuzione di uno stendardo, l'autrice di questo saggio ha voluto porre l'accento su quanto vivace fosse l'attenzione prestata da questa confraternita e dai suoi membri al commissionamento di opere d'arte. Ponzoni accetto tale incarico nel periodo in cui si trovava a Venezia come membro della corporazione dei pittori, citta dove dimoro prima di trasferirsi in Dalmazia, che avrebbe raggiunto per desiderio di suo fratello Sforza Ponzoni, arcivescovo di Spalato tra il 1616 e il 1640. Anche se il suo arrivo in queste terre e databile soltanto intorno al 1635, le sue collaborazioni in Dalmazia risalgono gia a qualche anno prima, almeno al 1632 (Luparia, Savio, 2005, 164). La presenza di Ponzoni a Pirano e attestata all'inizio del 1628 dal pagamento del primo acconto corrispostogli (cfr. op. 6, op. 9) e si protrae fino all'11 maggio dell'anno seguente, come risulta dal saldo del suo onorario (cfr. op. 12). Oltre al pittore furono nel frattempo pagati anche altri artigiani; tra questi si conservano i nomi del marmista Pietro Maderni e dell'indoratore Giuseppe Strazzaroli (cfr. op. 7, op. 10, op. 11, op. 12). La loro collaborazione con la Confraternita del Corpus Domini e indice del fatto che i membri di questa comunita erano ben informati su quali fossero i principali artisti che operavano nella capitale della Repubblica di Venezia. Alcune documentate testimonianze di recente scoperta suggeriscono inoltre che non e da escludere che Matteo Ponzoni avesse dipinto, gia intorno al 1630 invece che appena nel 1638, L'Annunciazione per la chiesa di Santo Stefano, recentemente attribuitagli da Vittorio Sgarbi e Francesca Castellani nel catalogo Histria (Luparia, Savio, 2005) d'arte restaurate: da Paolo Veneziano a Tiepolo. Parole chiave: Confraternita del Santissimo Sacramento di Pirano, Matteo Ponzoni VIRI IN LITERATURA ZAJ - Župnijski arhiv sv. Jurija, Piran. Bratovščinska knjiga Ss. Sacramento, 1620-1718, p. 26 (recto), p. 27 (verso), p. 35 (recto), p. 36 (recto). Bonin, Z. (2001): Oris razvoja koprskih bratovščin v času Beneške republike, s posebnim poudarkom na bratovščini sv. Antona opata Puščavnika. Acta Histriae, 9, 2001, 2. Koper, 357-388. Favaro, E. (1975): L'Arte dei Pittori in Venezia e i suoi statuti. Firenze, Pubblicazioni della Facolta di lettere e filosofia, Universita di Padova. Gastone, V. (2004): Le scuole piccole nella Venezia dei Dogi. Note d'archivio per la storia delle confraternite veneziane. Vicenza, Colla. Luparia, M. G., Savio R. (eds.) (2005): Histria. Opere d'arte restaurate: da Paolo Veneziano a Tiepolo. Milano, Electa. Hočevar, J. (ed.) (2005): V Italiji zadržane umetnine iz Kopra, Izole, Pirana. Piran - Ljubljana, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Piran -Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije. Horvat, A., Matejčič, R., Prijatelj, K. (1982): Barok u Hrvatskoj. Zagreb, Sveučilična Naklada Liber. Lavrič, A. (1986): Vizitacijsko poročilo Agostina Valiera o koprski škofiji iz leta 1579. Ljubljana, ZRC SAZU, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta. Mackenney, R. S. (1982): Trade Guilds and Devotional Confraternities in the State and Society of Venice to 1620. Cambridge, University of Cambridge (tipkopis doktorske disertacije). Moretti, L. (1986): Nuovi documenti sul Ponzone e sul Forabosco. Arte Veneta, XL, Milano, 224. Naldini, P. (1700): Corografia Ecclesiastica o sia De-scrittione della Citta e della Diocesi di Giustinopoli det-to volgarmente Capo d'lstria. Venezia. Naldini, P. (2001): Cerkveni krajepis ali opis mesta in škofije Justinopolis ljudsko Koper (redakcija Darko Da-rovec). Knjižnica Annales Majora. Koper, Založba Annales. Palluchini, R. (1980): Per il Ponzoni e lo Zaniberti. Pri-lozi povijesti umjetnosti u Dalmaciji, 21, 1980. Split, 468-473. Pavanello, G., Walcher, M. et al. (2001): Istria. Città maggiori: Capodistria, Parenzo, Pirano. Pola: opere d'arte dal Medioevo all'Ottocento. Mariano del Friuli (GO), Edizioni della Laguna. Pullan, B. (1971): Rich and Poor in Renaissance Venice. The Social Institutions of a Catholic State to 1620. Oxford, Blackwell. Pullan, B. (1982a): La Politica Sociale della Repubblica di Venezia 1500-1620, I: Le Scuole Grandi, l'Assistenza e le Leggi sui Poveri. Roma, Il Veltro Editrice. Pullan, B. (1982b): La politica Sociale della Repubblica di Venezia 1500-1620, II: Gli Ebrei Veneziani e i Monti di Pietà. Roma, Il Veltro Editrice. Pullan, B. (1990): The Scuole Grandi of Venice: Some Further Thoughts. V: Verdon, T., Henderson, J. (eds.): Christianity and the Renaissance. Image and Religious Imagination in the Quattrocento. Syracuse - New York, Syracuse University Press, 272-301. Prijatelj, K. (1970): Matej Ponzoni - Poncun. Split, Galerija umjetnina. Procacci, L., Procacci, U. (1965): II carteggio di Marco Boschini con il cardinale Leopoldo de'Medici. Saggi e memorie di storia dell'arte, 4. Firenze, 85-114. Santangelo, A. et al. (1935): Inventario degli oggetti d'arte d'Italia, V. Provincia di Pola. Roma, La Libreria dello Stato. Sbriziolo, L. (1968): Le confraternite veneziane di devo-zione: saggio bibliografico e premesse storiografiche [dal particolare esame dello statuto della Scuola Mestri-na di San Rocco]. Roma, Herder. Sbriziolo, L. (1970): Per la storia delle confraternite veneziane. Dalle deliberazioni miste (1310-1476) del Consiglio dei Dieci. Le scuole dei battuti. Miscellanea Gilles Gerard Meersseman, 2. Padova, Editrice Ante-nore. Tamaro, A. (1910): Pirano. Trieste, Maylander. Tomic, R. (1997): Trogirska slikarska baština od 15.-20. stolječa. Zagreb, Matica hrvatska. Tomic, R. (2002): Splitska slikarska baština. Splitski slikarski krug u doba mletačke vladavine. Zagreb, Matica hrvatska.