lì o m a II K oí lai: I'r i/, i: _; i y J Roman Kostal Roman Koštal, prof. soc. ped., Pedagoška fakulteta v Ljubljani, Kardeljeva pl. 16,1000 Ljubljana. V mesecu maju 1999 je izšla knjiga z naslovom Varo- vanje duševnega zdravja otrok^ in mladostnikov. V slo- venskem prostoru smo tako dobili še enega od dragoce- nih prispevkov, ki je nastal z namenom varovanja vseh dejavnosti, ki izboljšujejo kakovost življenja otrok in mla- dostnikov kot tudi spodbujajo njihov psihosocialni razvoj. Delo izraža prizadevanja, da bi postala skrb za zdravje in prihodnost naših otrok del nacionalne razvojne strategije in ponos slovenske družbe v prihodnosti. Knjiga, ki je interdisciplinarno zasnovana in je delo več avtorjev, je nastala na pobudo prim. Anice Mikuš Kos, dr. med., obravnava pa nekatere teoretične in praktične vi- dike varovanja duševnega zdravja otrok in mladostnikov, ki so v tem trenutku družbenega razvoja še posebno pereči. ''Prispevek predstavlja precej razširjeno oceno knjige, kije bila objavljena v Razgledih, 15. 9.1999., s. 18-19. 'Nekateri avtorji uporabljajo besedi otrok in mladostnik ločeno, drugi pa uporabljajo le besedo otrok, pri čemer imajo v mislih starostno obdobje med O-18 let. Socialna p e d a o g i k a , 2 O () O vol. 4, šl. 1, sir. 83-100 Izvirno strokovno delo je plod dolgoletnega znanstvenega in sto- kovnega dela več avtorjev, ki si za izboljševanje zdravja naših otrok in mladostnikov prizadevajo v naslednjih institucijah: v Rolaborativnem centru svetovne zdravstvene organizacije za duševno zdravje otrok in mladostnikov pri Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in star- še, na Medicinski, Pedagoški, Filozofski fakulteti, ter na Inštitutu za varovanje zdravja. Prav tako so pomembni prispevki sociologov, zdrav- nikov, psihologov, pedagogov, učiteljev ter svetovalnih in mentalnohi- gienskih delavcev, ki izvajajo inovativne programe varovanja dušev- nega zdravja otrok in mladostnikov v zdravstvu, šolstvu, socialnem varstvu, zaposlovanju in nevladnem sektorju. Uredniško delo je opra- vila mag. Erna Kraševec -Ravnik, dipl. soc. Knjigo sestavlja devet delov, ki so kljub vsebinski različnosti med seboj povezani, se prepletajo in dopolnjujejo. Prvi del knjige obravnava teoretične misli o nastanku in ohranja- nju psihosocialnih in psihiatričnih motenj v otroštvu. Znotraj ome- njenega tematskega sklopa nas avtorica, dr. Anica Ros Mikuš, seznani z razlagalnimi modeli psihosocialnih in psihiatričnih motenj v otrošt- vu. Pri tem poudarja, da smo presegh enosmerne, enostavne vzročno- posledične razlagalne modele, ki so sleherne otrokove težave pojmo- vali kot posledico neugodnega družinskega okolja ali travmatskega doživetja. Ob tem so rezultati številnih raziskav pokazali, da zgolj z eno spremenljivko z neugodnim predznakom v otrokovem življenju ne moremo razložiti motenj v njegovem življenju, saj večina otrok z enako spremenljivko ne izkazuje motenj. Tako novejše raziskave in teorije o nastanku in vzdrževanju psihosocialnih motenj uporabljajo kompleksne multivariantne modele, ki govorijo o tem, da sta otrokov odziv in njegovo sedanje vedenje odvisna od številnih ogrožujočih in varovalnih dejavnikov v preteklosti in sedanjosti ter od interaktivnih procesov, ki jih povezujejo. V skladu s tem nam avtorica najprej pred- stavi peto os mednarodne klasifikacije, ki sicer pregledno naniza ogro- žujoče dejavnike psihosocialnega razvoja, kaj malo oziroma ničesar pa ne pove o interakcijski naravi med otrokom in omenjenimi dejav- niki. Modelu sledi predstavitev celostnega ali holističnega razlagal- nega modela in pomeni vrednotenje duševnega zdravja in psihosoci- alnih motenj v celotnem kontekstu in soigri bioloških, psiholoških in socialnih dejavnikov. Ekosocialni pristop gradi na teoriji sistemov, od katerih je odvisen celotni otrokov razvoj. Otrokov življenski sistem tvori več podsistemov (otrok sam, njegova družina, soseska, šola, pro- _/f o m a II K 0 š lai: I' r i ka z k ri j i с_ ^J' stočasne dejavnosti, stroliovne službe, idr), znotraj katerih delujejo še številni manjši, a za to nemara nič manj pomembni sistemi. Interak- cijsko pojmovanje psihosocialnega razvoja in nastanka psihosocial- nih motenj predpostavlja, da je celotno razvojno dogajanje odvisno od vseh udeležencev - od otroka, z njegovimi vrojenimi, konstituci- onalnimi ali pridobljenimi lastnostmi odzivanja, sposobnostmi in dru- gimi lastnostmi, ter na drugi strani od zanj pomembnih oseb v njego- vem okolju. Model, kot pove že ime, posebno poudarja dejavno vlogo otroka v odnosih in dogajanjih. Znotraj omenjene paradigme avtorica izpostavlja temperamentalne razlike pri otrocih kot možno vozlišče psihosocialnih motenj, pomembne pa so tudi individualne razhke v razvoju, kot tudi razlike v družinskem okolju, stvarnih življenjskih okoliščinah in preteklih izkušnjah. Pri obravnavanju otrokovega od- zivanja je seveda pomembna tudi stopnja skladnosti med otrokovimi lastnostmi in lastnostmi otrokovega okolja. Naslednji koncept, ki ga predstavlja Mikuševa, je koncept dejavni- kov tveganja in varovalnih dejavnikov. R prvoomenjenim štejemo vse tiste lastnosti, spremenljivke ali naključne dogodke, ki v življenju po- sameznika povečajo statistično verjetnost, da bo v primerjavi z na- ključno izbranim parom iz splošne populacije, razvil psihiatrično ali psihosocialno motnjo. V smislu varovanja je tako predvsem pomemb- no spoznanje, da odstranjevanje slehernega dejavnika tveganja iz otro- kovega življenja zmanjšuje verjetnost nastanka in vzdrževanja mot- nje. Varovalni dejavniki in procesi spreminjajo v ugodno smer odgo- vor na ogrožujoče dejavnike in procese oziroma na dejavnike tvega- nja. Prav tako pa je pomembno neenoznačno pojmovanje in obravna- vanje dejavnikov, saj ima lahko posamična lastnost ali okoliščina v nekih okohščinah varovalno vlogo, v drugih pa ogrožujočo. Avtorica zaključi predstavljanje teoretičnih konceptov nastanka in vzdrževanja psihosocialnih in psihiatričnih motenj v otroštvu s kon- ceptom razvojne psihopatologije, kjer z razvojno razsežnostjo poudarja spreminjanje klinične slike v razhčnih razvojnih obdobjih. Poleg tega poudarja, da so za varovanje duševnega zdravja otrok pomembna spo- znanja o tem, da imajo enaka dogajanja različne vplive na otroka v razhčnih razvojnih nalogah. Mikuševa nam je s tem predstavila kompleksen in interakcijski po- gled na vzdrževanje duševnega zdravja ter na nastanek psihosocial- nih motenj, iz česar sledi nujnost multidisciplinarnega pristopa, um- skega dela in medsektorskega povezovanja. Socialna pedagogika, 2000 vol. 4, šl. 1, sir. 83-100 Poleg povedanega pa se mi zdi smotrno omeniti, da so v evi^op- skem merilu, kot tudi že na slovenskem področju, vse bolj v rabi pri- stopi obravnavanja otrokovega/mladostnikovega položaja, kjer otrok čim bolj dejavno sodeluje pri predstavljanju življenjske zgodbe in last- nega (trenutnega) položaja. V mislih imam hermenevtične pristope, ki poleg ostalih instrumentov za odkrivanje otrokovega psihosocial- nega stanja, doprinašajo prav s tem, da zelo upoštevajo otrokovo last- no videnje in doživljanje samega sebe (prim. Mesec 1998, Dekleva 1998, Rapuš Pavel 1999). Drugi del knjige nas seznani z revščino, izključevanjem in psiho- socialnim razvojem otrok ter predstavlja zdravstveno najbolj ogrože- ne skupine otrok in mladostnikov v Sloveniji. Dr. Anica Ros Mikuš nas seznani s pojmom revščine, katere objektivni pokazatelji so sicer pred- vsem dohodek, dosežena izobrazba, delovni status, meterialni stan- dard, bivalne razmere, zdravje in način preživljanja prostega časa, čeprav pojem vse bolj zajema predvsem potiskanje na rob ali izklju- čevanje posameznikov ali skupin iz družbenih dogajanj. Avtorica raz- mišlja, da se v industrijski družbi vrednost človeka meri z zaposlitvijo in delom, ki ga opravlja, zato je nezposlenost ena glavnih oblik margi- nalizacije in izgube socialne vloge. Brezperspektivnost, odvisnost od socialnih podpor in dobrodelnosti, prispeva k t.i. pojavu priučene ne- moči. Njene glavne sestavine so občutek nemoči, ujetosti in vdanost v usodo. Če se ob tem spomnimo ugotovitev Uletove (1998), ko razmiš- lja o doživljanju brezishodnosti slovenske mladine, verjetno lahko po- tegnemo vzporednice. Mikuževa opozarja, da je strelovod za družin- ske stiske lahko prav otrok kot najšibkejši člen družinskega sistema, zaradi česar lahko pride do neugodnega odnosa odraslih do otroka. V revnih slojih je pri odraslih več psihiatričnih in psihosocialnih mo- tenj, ob tem pa so ljudje, ki živijo v revščini in prikrajšanosti, dostikrat nesposobni poiskati in uporabiti socialno podporo ali pomoč. Iz rev- ščine izhajajo tudi številni dejavniki tveganja, ki so različne narave (npr. ekološki dejavniki, zdravstveni, psihosocialne obremenitve, brez- poselnost, vzgojne in izobraževalne spodbude, ipd.) in se med seboj prepletajo. Vpliv revščine se kaže tudi v šolskem okolju (kakovost po- trebščin, kakovost obleke, ne/udeleženost otroka v dejavnostih, ki jih je treba plačevati, posledični odraz na učno motivacijskem področju), vpliva pa seveda tudi na družinska stališča do izobraževanja, ki se prenašajo na otroka. Otrokov položaj v šoli pa znatno vpliva na njego- vo samopodobo. _l' o in u a K I) š lai: P r i k a z k n j i д'- c_ ^ J Kot na posebno razsežnost revščine opozarja Mikuševa na izrab- ljanje otroškega dela, poseben problem pa je tudi ulično nastopanje otrok in pa beračenje. V smislu zmanjševanja oziroma preprečevanja psihosocialnih in izobreževalnih posledic revščine se avtorica skhcuje predvsem na čr- panje iz pozitivnih otrokovih izkušenj (uspešnost v šoli, vsaj pri enem predmetu, dober(i) odnos(i) v šoli. Tukaj pridejo na vrsto predvsem pedagoški delavci oziroma njihova sposobnost empatije, da znajo ome- njene vire v otroku sploh prepoznati, jih otroku predstaviti, ter ga nauči- ti, da jih bo znal videti, doživeti ter vzdrževati tudi sam. Tako se mi zdi zelo umesten drugi vidik, ki ga navaja avtorica v smislu preventive - namreč, ugotavljanje in uporabljanje virov (po)moči za ljudi, ko se znajdejo v stiski tako v sebi kot tudi v širših in ožjih socialnih okolišči- nah. Ena izmed varovalk je tudi razvijanje starševskih zmogljivosti, pri čemer imajo lahko pomembno vlogo mediji, predvsem televizija. Re- zultati številnih raziskav sicer opozarjajo, da je za nevtraliziranje učin- kov revščine na otroka nadvse pomembna sposobnost matere za ob- vladovanje življenjskih težav, čeprav bi ob tem popolnoma umestno lahko dodali tudi vlogo očeta in začeli razmišljati o družinskih stilih spoprijemanja kot o eni izmed (lahko) dragocenih popotnic za življe- nje v otroštvu in tudi kasneje. V naslednjem prispevku omenjenega tematskega sklopa razmišlja mag. Erna Kraševec - Ravnik vsebinsko podobno, ponudi pa nam ne- katere statistične pokazatelje obravnavane problematike. Ob tem raz- mišlja o disfunkcionalnosti družin kot o enem izmed socialnih in eko- nomskih dejavnikov duševnega zdravja in navaja (po podatkih slo- venskih centrov za socialno delo), da v naši državi živi v disfunkci- onalnih družinah 2,1% vseh otrok in mladostnikov, starih od O -18 let. V zvezi s problematiko, ki sega tudi na področje izobraževanja, opo- zarja Ravnikova, nam ostaja 23% mladih med 15. in 19. letom, ki niso vključeni v nobenega od izobraževalnih programov, osip ene genera- cije dijakov po petih letih spremljanja pa se giblje med 14 - 17% ene generacije. Njihova prevladujoča pot je na Zavod za zaposlovanje, od koder prihaja podatek, da je med prejemniki denarnega dodatka 43, 1% mladih, starih od 18 do 26 let. Ob tem velja poudariti, da rezultati raziskav kažejo, da so psihosocialne posledice brezposelnosti za mla- de dolgoročne in prikrite in se počasi kažejo v spremenjeni samopo- dobi, v odnosu do okolja, v spremenjenih življenjskih pričakovanjih, Socialna pedagogika, 2000 vol. 4, šl. 1, sir. H } - 1 () O vrednostnih orientacijah, med katerimi je najbolj zaskrbljujoč social- no negativen odnos do dela kot obrambni mehanizem, razmišlja Rav- nikova. Ob tem se zdi, da je ponovno (kratkoročno) najbolj učinkovito pre- ventivno dejanje razvijanje poznavanja samega sebe, oz. prepoznava- nja in opiranja na lastne sposobnosti, kar je spremljano z razvijanjem profesionalnega stebra identitete in vsekakor pomeni večje možnosti v smislu pridobitve zaposlitve, s tem pa tudi preseganje praga social- nega minimuma. Tretji del knjige je namenjen sodobnim pristopom v varovanju du- ševnega zdravja otrok ter usmeritvam in priporočilom na tem področ- ju. V tem kontekstu nas dr. Mikuševa seznanja z opredelitvijo dušev- nega zdravja, ki ga vse bolj nadomeščata izraza psihosocialno zdravje in psihosocialne motnje. Izraz psihosocialno zdravje avtorica nadalje opredeljuje z merih, ki segajo na področje notranjega psihičnega sta- nja (sreča, dobro počutje, zadovoljstvo), odnosov in delovanja (dobri odnosi z ljudmi, uspeh v šoli ali drugih dejavnostih), razvoja (dosega- nje psihosocialnih razvojnih faz v enaki starosti kot večina otrok, spo- sobnost vgrajevanja vseh izkušenj v osebnostni razvoj), kot tudi spo- sobnost in zmogljivost spoprijemanja in ravnanja z običajnimi živ- ljenjskimi nalogami, težavami in obremenitvami V smislu promocije duševnega zdravja je pomembno, da gre pri le-tej predvsem za pove- zovanje razhčnih sektorjev, tako vladnega kot nevladnega, civilne druž- be in laikov ter strokovnjakov. Promocija duševnega zdravja je tako lahko usmerjena k posamezniku, skupinam v različnih življenjskih obdobjih, čeprav je filozofija in vsebina nekaterih programov, da bi morali biti usmerjeni predvsem v krepitev obvladovalnih sposobnosti otroka (empowerment), ki se lahko udejanjajo v vseh okoljih otroko- vega bivanja (dom, šola, vrstniki, zdravstvo, druge socialne mreže). Pri tem se mi zdi še posebej pomembna misel, da je pri varstvu dušev- nega zdravja še nnjbolj pomembno načrtovati programe in službe, ki so zasidrane v skupnost in nediskriminativno delajo z vsemi otroki, mladostniki in njihovimi družinami. Ob koncu Mikuševa zaključuje, da smo mentalnohigienski delavci pomemben, a majhen delež doga- janja, ki mu pravimo skrb za duševno zdravje. Le-to je tema material- ne stvarnosti, družbenih silnic in medčloveških odnosov. Kar zadeva slednje, se zdi, da je slovenska družba v obdobju, ko na eni strani prevladajo naraščajoči trendi individualistično usmerjene družbe, ven- dar se kot protiutež rojevajo tudi dejavnosti, ki pripravljajo pósame- /{ o ra a n K o š l a l : l' r i k a z k ii j i ^ e 89 znika na iskanje podpore in pomoči v ožjih in širših socialnih mrežah. Kot bi prvo rojevalo drugo?! V četrtem tematskem sklopu prispevki obravnavajo različne stro- kovne službe in njihova delovanja na področju duševnega zdravja. Dr. Mikuševa nas uvodoma seznanja z razvojem otroške psihiatri- je, za katero se zdi, da ima težnje po celostnem in fleksibilnem načinu sodelovanja z drugimi vedami, vendar je ob opisovanju sprememb v delovanju psihiatrije opaziti predvsem navajanje napredkov znotraj vede, ki je še močno medicinsko postavljena (napredki na področju genetike, farmakologije, vse večja orientiranost k biologiji, narašča- nje multiaksialnih klasifikacij, ki so v bistvi le "čekliste", na podlagi katerih lahko uvrstimo določenega otroka/mladostnika, kaj malo pa izvemo o ostalih področjih njegovega življenja, kaj šele o njegovem videnju in doživljanju lastnega položaja). Kljub navedenim izboljša- vam znotraj medicine se strokovnjaki sprašujejo, zakaj število ljudi z motnjami narašča. Del odgovora je verjetno tudi v še preveliki rezer- viranosti posameznih strok, še posebno ob vedenju, da se danes učin- kovitejše oblike pomoči nikakor več ne udejanjajo le za štirimi stena- mi ordinacije, ampak vse bolj tudi v otrokovem(ih) življenjskem (ih) okolju(ih), s sodelovanjem različnih strokovnjakov in laikov. Posledi- ca tega je tudi spremenjena terminološka raba, na katero opozarja Mikuševa, ko v določenih primerih danes bolj umestno namesto o te- rapiji govorimo o psihosocialni pomoči. Na podobne vidike opozarja tudi psihologinja Vera Slodnjak, ki ra- zen o klinični praksi razmišlja o vse bolj prodornih oblikah pomoči (izobraževanje celotne populacije, prostovoljno delo, skupnostno de- lo v lokalnih skupnostih, zagovorništvo pravic ljudi, ki se sami v dolo- čenem obdobju niso sposobni zagovarjati, skupine za samopomoč, sve- tovanja drugim strokovnjakom, izvedeništvo in ne nazadnje tudi raz- iskovanje). Pravi pomladanski vetrič je prispevek dr. med. Maje Rus Makovec, ko prikazuje povezavo med otroško psihiatrijo in psihiatrijo odraslih. Svoje pisanje razdeh na prvi in drugi nivo razmišljanja, kjer nas v drugem seznani s potrebnostjo sodelovanja med obema vejama psihi- atrije, predvsem z upoštevanjem sistemskega doživljanja in obravna- vanja družinskega dogajanja. V sklopu prvega nivoja razmišljanja opo- zori na zelo pomembno dejstvo, ko govori o potrebnosti poznavanja psihodinamike otrok za boljše razumevanje odraslih klientov, kot tudi lastne psihodinamike. Kot bi vedela, da je ta slednja vednost (pozna- Socialna pedagogika, 2000 vol. 4, šl. 1, sir. H 3 -1 O O vanje samega sebe) žal še vedno nekako tabuizirana in zapostavljena. Namigne, da je dejstvo, da nekateri specializanti in poznejši psihiatri (enako bi veljalo za ostale dušebrižnike) niso radovedni do lastnega razvoja - daljša zgodba, kateri bi ob drugi priložnosti utegnilo name- niti več prostora. O pomenu poznavanja samega sebe se žal še vedno premalo razmišlja in govori, tudi na takih mestih, kot je pričujoča knji- ga. Razpravljamo o vseh mogočih metodah in tehnikah, s katerimi obravnavamo Idiente, vehko manj pa o pomenu poznavanja lastne osebnosti, ki je pri našem delu z ljudmi ključno orodje. Zatorej, po mojem mnenju, zelo umesten prispevek dr. Makovčeve. V petem delu knjige nas dr. Alenka Šelih seznanja s pravnimi vidi- ki duševnega zdravja, predvsem s tistimi, ki zadevajo pravno varstvo otrok, katerih duševne sposobnosti so omejene in za katere pravni red zagotavlja poseben pravni režim. Kot temeljno Šelihova izpostav- lja misel, da kakršnakoli različnost (invalidnost, nižje intelektualne sposobnosti...in druge težave zaradi katerih imajo otroci lahko tudi težave v socialni integraciji) ne more biti temelj niti za diskriminacijo niti za izločitev. Gre torej za to, da družba in posamezniki v njej sprej- mejo to razhčnost, seveda na tisti stopnji in v tisti obliki, v kateri je to za ljudi s prizadetostjo mogoče. Avtorica nas seznanja tudi z novo za- konodajo v pripravi, znotraj česar predstavlja nekaj načel. Načelo o postopnosti se nanaša na integracijo otrok s posebnimi potrebami v redno osnovno šolo (novo devetletko) in naj bi pomenilo, da bomo spremembe udejanjali postopno, nakazuje pa tudi možnost integrira- nega izobraževanja vseh tistih otrok, ki lahko ob potrebni dodatni pod- pori napredujejo v rednih oblikah izobraževanja. Načelo enakih mož- nosti s hkratnim upoštevanjem drugačnosti pa je mogoče razumeti tudi kot temelj za prožno in potrebam otrok prilagojeno uporabo raz- ličnih programov. Omeniti velja še načelo vključevanja staršev in pra- vico do izbire, kje se bo otrok šolal. Z opozarjanjem na strpnost do drugačnosti avtorica zaključuje svoj prispevek in hkrati načenja vro- čo temo v času prenove našega šolstva. Šesti tematski sklop knjige je analogno s tematiko nekoliko bolj kompleksen, saj obravnava otrokove mikrosocialne sisteme - družino in šolo. Dr. Martina Tomori nas uvodoma seznani z nekaterimi temeljnimi funkcijami družine pri razvoju duševnega zdravja, ki jih uvršča v ključ- na polja, na katera družina najbolj pomembno ^фliva. To so samopo- doba in samospoštovanje, čustvena vez, gradnja pomembnih odno- _/i o m u II K o š lai: I' r i k a z k n j i g c_ SOV, socializacija, komunikacija, odnos do drugih in do sveta, spretno- sti, sposobnosti, ustvarjalnost, sposobnost opredelitve, odločanje, spre- jemanje odgovornosti in izbiranje ciljev, spoprijemanje s stresom in reševanje problemov ter gradnja vrednostnega sistema. Dr. Maja Rus Makovec razmišlja o dis/funkcijah v družini pri če- mer poudari, da funkcionalnost družine najlažje opazujemo ob urav- navanju medsebojne bližine in oddaljenosti, ter kako ob tem člani dru- žine komunicirajo, ostale poglavitne lastnosti funkcionalne družine pa so še ustrezna diferenciacija vlog med starši, ljubeč, podporen in dolg odnos med partnerjema, nižja, vendar tudi pomembna pozitivna povezava pa je tudi med pogostostjo medsebojnih spolnih odnosov partnerjev/staršev in duševnim zdravjem otrok. Vsekakor se v zvezi z določanjem dis/funkcionalnosti družin porajajo dileme, ki nas opo- zarjajo, da ni črno-belih rešitev, ter nam pomagajo, da nismo morali- zatorski do družin, ki ne živijo tako, kot bi se nam zdelo prav, zaklju- čuje Makovčeva. Klinični psihologinji Nataša Končnik Goršič in Vida Ribičič nas se- znanjata s spolno zlorabo otrok. Verjetno ni naključje, da je njun pri- spevek uvrščen v tematski sklop o družini, saj v kar 85% zlorab otrok storilca dobro pozna, kar pomeni, da ta prihaja iz otroku ožjega, do- bro poznanega okolja. Spolna zloraba je dejavnik tveganja, ki močno povečuje verjetnost vedenjskih in čustvenih motenj pri otrocih, le-te pa se lahko nadaljujejo v obdobje odraslosti in se lahko preoblikujejo v osebnostne in/ali duševne motnje. Kritičen in pronicljiv prispevek socialnega pedagoga Marka Juhanta nas navaja k razmišljanju o nekaterih vidikih institucionalne vzgoje. V stilu Millerjeve uvodoma razmišlja o poti potlačevanja otrokovega vitalnega dela med družinsko dramo. Tudi ta je eden izmed kamenč- kov v mozaiku, na podlagi katerega nekateri otroci živijo del svojega življenja v različnih zavodih. Avtor razmišlja o teži odločanja za loči- tev otroka iz matične družine in se nadalje sprašuje, kaj lahko naredi za vse otroke, ne le za enega. Odgovor se mi zdi tako pisan v/za živ- ljenjski kontekst, da sem se ga odločil podati kar v celoti: organiziram dejavnosti za vse pod brezplačnimi pogoji, saj imajo tudi revni otroci možnost, vključiti se, predenj se zaprejo vase, vključim se še predenj problem prebije uradna sita in ne čakam na signal od drugih, da je nekaj narobe, podpiram nevladne organizacije in neprofitni sektor, ve- liko lahko storim z lastnim delom, kjerkoli že sem, širim ideje med ljud- mi, ki imajo otroke, med tistimi, ki jim je mar in tistimi, ki imajo vpliv g2 Socialna pedagogika, 2000 vol. 4, šl. 1, sir. S 3 - 1 O O in bi morda pomagali, povežem se lahko s podobno mislečimi, s posa- mezniki in organizacijami, široko gledam na ta svet in sem prvi, ki sprejema druge in ne vsiljuje ničesar, niti pomoči,ki tako postane "po- moč", obveščam druge, da obstaja več vrst revščine, ki se morda ne vidi takoj, z leti pa postanejo razlike nepremostljive in stojim za tistim, kar počnem. Na področju institucionalne vzgoje se obetajo nekatere spre- membe (zmanjševanje števila otrok na enem kraju, drugačni norma- tivi - en vzgojitelj na enega otroka...) v smislu normalizacije, ki pa se bo morala, poudarja Juhant, najprej in predvsem zgoditi v glavah ve- čine ljudi. Tudi v sklopu predstavitve otrokovega drugega mikrosocialnega sistema - šole, lahko prebiramo vsebinsko raznolike a povezane pri- spevke. Dr. Janez Bečaj razmišlja o značilnostih našega šolskega prostora in na podlagi podatkov nekaterih raziskav zaključuje, da pogoji za razvijanje duševnega zdravja pri nas niso najboljši, ter poudarja, da spremenjene oblike dele same po sebi še ne zagotavljajo izboljšanja samopodobe otrok in socialnega vzdušja. Močno se zdi, da naše šol- stvo kloni pod težo storilnosti, ki bo čedalje bolj prihajala do izraza. Če nisem črnogled, pač pa realen, bo v prihodnosti čedalje več otrok, ki pritiskom ne bodo kos. "Po starih merilih" bi bili potencialni kandi- dati za "obrobje", po "novih" pa prihaja v ospredje ideja integracije, morda tudi z namenom manifestacije družbe brez "obrobja". Želel bi si, da bi mi povratne informacije čez nekaj let povedale, da se krepko motim. Sledita prispevka dr. Lidije Magajna in dr. Marije Ravkler, ki obrav- navata učno neuspešnost otrok, kot enega najbolj perečih problemov sodobnega šolstva in družbe. Le-ta je lahko splošna (ne obvladanje osnovnega znanja, ki je potrebno za napredovane) aU pa se nanaša le na nekatere predmete in je lahko posledica t.i. specifičnih učnih te- žav, kjer otrok ob povprečnih ali nadpovprečnih intelektualnih zmož- nosti ne more osvajati znanj zaradi določene motnje (zamenjevanje črk, številk, težave s pozornostjo, ipd.). Le-te posledično, zaradi po- navljajoče se neuspešnosti, lahko vodijo do čustvenih stisk ali pa celo do težav v socialni integraciji. Če do tega pride, je zmotno pojmovanje dr. Kavklerjeve, da je specialni pedagog edini, ki se v času študija in- tenzivno usposablja za delo z otroki z omenjenimi težavami. Če bi bili "predalčkasti" bi rekli, da je sicer res tako, vendar da se s čustvenimi in vedenjskimi težavami, ki so posledica učne neuspešnosti otroka, _/? o m a n K o š I a I : I' r i k a z k a j i g e_ ukvarja socialni pedagog in (besedna) igra spominja na lačne zveri, ki se borijo za istega otroka. V glavah ljudi, oziroma še bolj rečeno, v njihovih srcih še premalo živi kultura timskega sodelovanja, pa četu- di sicer o njej veliko beremo. Dr. Livija Rnaflič predstavlja možnosti preprečevanja učne neuspe- šnosti pri otrocih priseljencev v začetku šolanja, pri čemer je sprem- ljanje teh otrok med enim šolskim letom pokazalo, da se je kljub te- mu, da so bili rezultati še vedno pod ravnijo jezikovnega znanja slo- venskih vrstnikov, njihovo znanje slovenskega jezika pomembno po- večalo. Tematski sklop zaokroža socialni pedagog Borut Kožuh s kritičnim razmišljanjem o slovenski družbi, katere politični predstavniki, razen v načelnih opredelitvah, niso sposobni delovati v korist splošnega druž- benega blagostanja, s tem pa tudi ne v korist razvijanja duševnega zdravja mladine. V sedmem delu nas knjiga seznanja s strokovnimi službami, pro- grami in modeli psihosocialnega zdravja. Zdravnik in psihoterapevt Vilijem Ščuka predstavlja v sklopu zdravstva petnajstletno delovanje ambulante za motnje v razvoju v Novi Gorici. To je tipično zdravstvena ustanova z multidisciplinarno povezanostjo medicinskih, psiholoških in pedagoških strok, ki se vra- čajo k celostnemu obravnavanju človeka (združevanje telesnega, ra- zumskega in duhovnega v enem). Klinični psiholog in psihoterapevt Janez Rojšek predstavlja sku- pinsko delo v sklopu Šole za življenje, kot preventivno mentalnohigi- ensko metodo. Obravnava pomen skupine, ki nudi mladostniku pri- ložnost izkustvenega učenja s čustvenim doživljanjem. Skupina otro- ku tako omogoča dozorevati v socialnem delovanju, oblikovati vre- dnostni sistem, norme ter vrednote, samostojnost, aktivnost, obliko- vati realno osnovo za identiteto, notranjo vrednost in samospoštova- nje, izražati težnje in želje, kreativno ustvarjalno vstopati v socialni prostor ter oblikovati spolno identiteto in potrebne odnose z istim in nasprotnim spolom. Klinični psihologinji Anka Zavasnik in dr. Onja Tekavčič Grad pred- stavljata preventivni program preprečevanja samomora in samomo- rilnega vedenja pri mladostnikih, ki poteka v sklopu Kliničnega od- delka za mentalno zdravje Psihiatrične Idinike v Ljubljani že od leta 1992, projekt pa je postal tudi ena izmed tem stalnega strokovnega Socialna pedagogika, 2000 vol. 4, šl. 1, sir. K J - I O O izpopolnjevanja učiteljev. Umeščenost programa v šole je zelo po- membna, saj so učitelji in svetovalni delavci otroku tisti pomembni odrasli, s katerimi se lahko identificira, prevzema njihove vrednote in stališča, ter se od njih uči reševanja konfliktov in kriznih situacij. Izo- braževanje poteka nekako v treh tematskih sklopih, znotraj katerih se kandidati najprej seznanijo z značilnostmi depresivnega razpolože- nja in samomorilnega vedenja pri mladih. V drugem delu pridobivajo znanja o dejstvih glede samomora pri mladostnikih, ki šolskim delav- cem pomagajo sprejeti resnost problema in zmanjšati tipično reakci- jo, češ da se samomor ne dogaja v moji bližini. Tretji sklop vsebin vključuje teme s področja komunikacije, kot so posebnosti, ovire, ne- jasna sporočila, odnosi z vrstniki, starši in odraslimi. Ker uspešen izo- braževalni program ne izpopolnjuje le znanja in spretnosti, ampak naj bi vplival tudi na spremembe stališč in vedenja udeležencev, pred- stavlja praktično delo v delavnicah polovico celotnega seminarja. Dr. Simona Tancig in mag. Mojca Vogelnik nas seznanjata s sta- njem in možnostmi pomoči z umetnostno terapijo, katere se je moč učiti tudi med speciahstičnim študijem na ljubljanski Pedagoški fa- kulteti. Pri tem je vzpodbudno prav to, da se tovrstna pomoč uveljavlja na vzgojnoizobraževalnem področju, kjer se lahko uporablja tako v preventivne kot tudi kurativne namene, razmišljata avtorici. Mateja Praznik Rogovšek opisuje stanje, delovanje in vlogo patro- nažne dejavnosti, vezane na predšolsko obdobje otroka. Avtorica se kleno zaveda pomena zgodnjih psihodinamskih dogajanj, sprva pred- vsem med materjo in otrokom, med in po nosečnosti, ter vloge patro- nažne sestre pri svetovanju materam v tem pomembnem obdobju. Ponovno pa so tukaj normativi, ki omejujejo število obiskov sester na domu, s tem pa tudi dragoceno preventivno delovanje patronažnih sester. Omenjeno patronažno dejavnost opisuje tudi Irena Žajdela, ki sku- paj s Svetovalnico Fužine v Ljubljani organizira dejavnosti za mlade med 10. in 15. letom, predvsem v obliki socialnih skupinskih iger, ogle- dov ñlmov in podobnih dejavnosti, ki mladim nudijo možnosti za last- no uveljavljanje in dejavno preživljanje prostega časa. Tudi na področju šolstva poteka kar nekaj modelov in programov za varovanje psihosocialnega zdravja. "Mladost brez droge" je šolski preventivni program, ki ga pred- stavlja prof.ped. in soc. Milena Vidovič. Deluje na OŠ Rodica v Domža- _li o in a II K o š lai: /' /■ i k a z kn j i g e_ ^J" lah in poteka na treh nivojih - delo z učenci, njihovimi starši in učite- lji. Avtorica prepoznava naslednje ugotovitve in dobrobiti omenjene dejavnosti: velik del učiteljev se ne čuti strokovno usposobljen za to- vrstno delo, tako pomeni informiranje pomembni del preventivnega dela, šolska preventiva je tudi širšega družbenega pomena, zato je pomembno k delu pritegniti tudi zunanje sodelavce. Uspešne so pred- vsem tiste oblike in metode dela, ki aktivirajo učence in ki jih iz poslu- šalcev spreminjajo v dejavne udeležence. Pomembna je realna ocena stanja na šoh glede drog, kot tudi enotna strategija šole - jasen pro- gram od prvega do osmega razreda, učenci ne sprejemajo moralnih naukov, izogibati se je treba posplošitvam in širjenju stereotipov o dro- gah in o uživalcih, posebno področje pa je tudi delo in osveščanje staršev, ki so navadno obremenjeni s številnimi predsodki. O preventivnem delovanju, ki ga na področju uživanja drog izvaja- jo na srednji vrtnarski šoli v Celju, poroča tudi prof. Ivanka Federns- berg Turinek. Le-to je usmerjeno v ustvarjanje prijetnega počutja na šoh, medsebojno spoštovanje in dobro sodelovanje vseh na šoh. Z idrijskega konca predstavlja preventivni program osnovne šole psihologinja Mirjana Erjavec. Gre za program, ki z novim načinom dela vnaša izobraževanj e in učne vedenj ske vzorce v otrokov svet vre- dnot. Pri tem želijo organizirati učno okolje tako, da bi le-to vzpodbu- jalo samo po sebi. Glavne značilnosti programa so tako: primerna ure- ditev učilnice in temu primerna vzgojna sredstva, izkustveno učenje, individualen pristop k učencem, razvijanje možnosti izbire in sposob- nosti odločanja ter samostojnosti, razvijanje samopodobe, sodelova- nje s starši, timsko delovanje in sodelovanje z okoljem. Program promocije čustvenega in duševnega zdravja poteka tudi na radovljiški osnovni šoli. Defektologinja Nada Šmit in prof. Metka Prislov ga predstavljata kot program, ki temelji na učenju veščin psi- ho-socialne kompetentnosti na temelju izkustvenega učenja. Učen- cem pomagajo, da se začno zavedati vrednosti lastnega mišljenja in čustvovanja, da prevzamejo odgovornost za svoje učenje in razvoj in da znajo sami sprejemati odločitve in vplivati na svoje življenje. Šola uresničuje program tako, da vsi učitelji razredne stopnje vnašajo raz- hčne dejavnosti v redni pouk, v 7. in 8. razredu pa so vsebine sistema- tično podane pri predmetu Etika in družba, pri urah oddelčne sku- pnosti in v okviru krožka za promocijo zdravja. Vsebinsko zanimiv pa se mi zdi tudi prispevek psihologinje Zorke Socialna pedagogika, 2000 vol. 4, sí. 1, sir. H 3 - 1 O O Renda iz Nove Gorice, id pri opisovanju dela z mladimi v skrajšanem programu opozarja, kako sprva potrebuje skoraj leto dni, da se z mla- dimi "uglasi" vsaj toliko, da je osnovno izobraževanje sploh mogoče. Zanimiva se mi zdi misel, ko pravi, da je zanjo velik uspeh, ko jo sprej- mejo ne kot avtoriteto, temveč kot človeka, ki hodi z njimi. S tem ned- vomno opozarja na določeno specifičnost populacije, ki se šola v dve- letnih srednješolskih programih in pa tudi nase, saj nedvomno, v šir- šem smislu, poleg pedagoškega opravlja tudi "terapevtsko" delo. Vpra- šanje pri tem je, koliko je to delovanje cenjeno in koliko pomoči so tovrstni pedagoški delavci deležni v smislu lastne razbremenitve gle- de na napornost narave dela, ki ga opravlja (j o)?! Rar zadeva strokovne modele, programe in službe znotraj socialnega varstva in zaposlovanja, predstavi mag. Bojan Regvar ne- katere dejavnosti Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. Gre predvsem za statistične podatke uporabnikov socialnega varstva, šte- vilo ogroženih otrok, pojav revščine, o čemer smo že govorili. Psihologinja Lenca Tomaževič Savnik razmišlja o možnostih zapo- slovanja brezposelnih mladih. V mislih ima predvsem "osipnike" - mlade z nedokončano izobrazbo, za katere izkušnje kažejo, da so ne- koliko drugačni od svojih vrstnikov in morda nekoliko odstopajo od običajnih norm. Vseeno pa mnogi od njih želijo dokončati izobraževa- nje, oziroma si pridobiti poklic in si ustvariti normalne življenjske po- goje. Tako je bil v 1. 1998 na pobudo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve uveden projekt Program izobraževanja brezposelnih oseb: izobraževanje - priložnost za nov začetek. Vse dejavnosti pro- grama so naravnane v smeri, da mladim na začetku ponovnega izo- braževanja omogočijo "pot z majhnimi koraki", saj so pri mnogih ne- ugodne izkušnje s šolo še žive, dobre učne navade pa so, če so bile sploh osvojene, skoraj že zbledele. Avtorica se zaveda kompleksnosti in specifičnosti (ponovnega) šolanja mladih brezposelnih in poudar- ja, da so obhke, ponujene s projektom, le ena izmed mnogih oblik pridobivanja novih veščin in znanj. Tematski sklop zaokroža psihologinja Danica Nevreden Valentin- čič z osebnim videnjem dela na področju duševnega zdravja otrok na centru za socialno delo. Opisuje doživljanje svojih klientov in njiho- vih družin, pri čemer se zdi, da se je v črno-belem orisu problematike avtorica tokrat bolj postavila na stran klientov?! V zadnjem delu knjige avtorji razmišljajo o prostovoljnih oblikah dela ter o nevladnih organizacijah. _/? o m u n K o š I a I : I' r i k a z k n j i g e_ Ç J Dr. Anica Ros Miliuš poudarja, da celo v najbogatejših državah le manjši del otrok s psihosocialnimi težavami poišče pomoč v mental- nohigienskih ali sorodnih službah, poleg tega pa se je pokazalo, da strokovne službe lahko nudijo le del tega, kar njihovi porabniki potre- bujejo. Tako se pokaže, da so dobrodošle tudi druge oblike pomoči, od katerih je prostovoljna pomoč lahko dodatna, komplementarna do- brina temu, kar nudijo mentalnohigienske službe. Poleg tega pa velja omeniti, da so za številne otroke, ki iz kakršnegakoli razloga niso upo- rabniki strokovnih služb, prostovoljci edini vir pomoči. Prostovoljec lahko pomaga otroku pri učenju (podrobneje nas o tem seznanja v prispevku socialna delavka Marta Vodeb Bonač), se vključuje z otro- kom v prostočasne dejavnosti, lahko pa stoji ob strani tudi staršem otrok s posebnimi potrebami ali motnjami. Sestavine psihosocialne pomoči prostovoljcev so polet, entuziazem, življenjska energija, pozi- tivna naravnanost, najbolj pomembna sestavina pomoči pa je odnos med otrokom in prostovoljcem. Tudi zaradi morebitnih neugodnih po- sledic prostovoljnega delovanja mora organizator prostovoljnih de- javnosti zavarovati vse udeležence dogajanja. To pomeni predvsem usposabljanje pred in med delom, kakor tudi ustrezno supervizijo, mentorstvo ter stalno podporo prostovoljcem. Prostovoljno delo pri- naša dobrobit ne le khentom, pač pa tudi prostovoljcem samim. Re- zultati raziskav so pokazali, da omenjena oblika delovanja povzroča naslednje učinke pri mladih prostovoljcih: osebnostno rast in razvoj, intelektualni razvoj in šolski uspeh, socialno rast in razvoj ter preven- tivne vplive. Avtorica na koncu poudarja, da se ob prostovoljnem de- lovanju obveznosti in odgovornosti države nikakor ne smejo zmanj- ševati, pač pa lahko država s (finančnim) podpiranjem prostovoljne- ga dela z razmeroma majhnimi vlaganji znatno prispeva k dobrobiti prebivalstva. Mag. Vesna Leskošek razmišlja v svojem prispevku predvsem o vlogi nevladnih organizacij pri promociji duševnega zdravja otrok.. Ob tem loči organizacije, ki se duševnega zdravja dotikajo le delno, organizacije, ki se ukvarjajo s problemi in/ali pravicami otrok, sveto- valnice, ki se praviloma ukvarjajo s stiskami, težavami ter informira- njem. Rljub raznovrstnosti področij delovanja, ki jih posamezne orga- nizacije pokrivajo, se med seboj dopolnjujejo na poti do istega ali vsaj podobnega cilja. Pri tem se mi zdijo zgovorne zaključne misli avtori- ce, ko pravi, da se danes kakovost dela (organizacij) ne meri več le s s stopnjo dosežene izobrazbe ali z družbenim statusom posameznikov Socialna pedagogika, 2000 vol. 4, št. 1, sir. H 3 - 1 O () in institucij, temveč z odnosom do uporabnic in uporabnikov naših storitev. Ob zaključim knjige nas avtorji seznanjajo z vsebinami dogajanj Prve nacionalne konference o promociji duševnega zdravja otrok in mladostnikov, ki se je zgodila aprila 1998. Vsebinsko so prispevki zelo podobni tem, ki smo jih v pisanju že spoznali, zato se z njihovo sporo- čilnostjo na tem mestu ne bomo ponovno ukvarjali. Pač pa se mi zdi na koncu smiselno dodati nekaj sklepnih misli, ki so se mi utrnile med podajanjem vsebine knjige. Morda bi se najprej pomudili kar pri namebnosti tega prispevka. Osebno ga vidim nekako na dveh ravneh. Prva je doživljanje nemena knjige same. Le- ta se mi zdi čudovit poskus zbiranja dogajanj na področju psihosocialnega zdravja mladih v Sloveniji. Strokovnjaki smo tako dobili na enem me- stu zbrane glavne poti dogajanj na tem področju kot tudi informacije o tem, "kdo kaj dela". Seveda je del in strokovnjakov še veliko več, vendar pa je kljub temu nek pomemben temelj položen. Delo pa nima le informativne vrednosti, saj bo morda komu osveščenost o že delu- jočih dejavnostih pomenila izziv za uvajanje česa novega. Drugo dobrobit v zvezi s knjigo vidim v podajanju današnje refle- ksije vam, ki nemara niste strokovni udeleženec v delih duševnega zdravja, ste pa eden/a tistih, ki se zavedate, da je le-to del nas vseh in ne le peščice najrazličnejših dušebrižnikov, ki si s promocijo in udeja- njanjem duševnega zdravja služimo kruh. Kot smo nekje v besedilu zapisali, so poti k prispevanju duševnemu zdravju različne. Morda po- meni ta, da ste prispevek opažih in ga nemara celo prebrali, eno od pomembnih?! Med prebiranjem knjige, ki je sicer zelo kompleksno sestavljena, sem opazil tudi nekaj pomanjkljivosti. Ena od njih je po mojem mne- nju ta, da je premalo vsebin s področja dogajanja na področju psiho- socialnega zdravja v predšolskem obdobju, saj vemo, da deluje v slo- venskem prostoru že veliko vrtcev po raznih alternativnih programih (Sorosh programi, psihoanalitsko usmerjeni vrtec, valdorfski vrtec in še drugi). Naslednjo pomanjkljivost vidim pri promociji strokovnih profilov, ki delujejo na obravnavanem področju. Glede na to, da knjigo preže- ma duh interdisciplinarnosti, pretežni del prispevkov prihaja iz medi- cinskega in kliničnega področja. Ali je temu krivo pomanjkljivo pova- bilo k sodelovanju ali pa premajhna asertivnost strokovnjakov ostalih _li o m a II K 0 š l a l : l'r i k a z k ri j i g e_ ÇÇ področij? Zanimivi pa se mi zdijo tudi neliateri spodrsljaji; pedagoški profili v knjigi so nekako nespretno predstavljeni. Na polju strokovne- ga delovanja imamo namreč različne pedagoge; profesorje "čiste" pe- dagogike, andragoge, specialne pedagoge, socialne pedagoge, ki ima- jo svojevrstno znanje kot tudi področja delovanja, ne glede na soro- dnosti in povezanosti. Tako se mi zdi zanimivo, da je npr. profil social- nega pedagoga (oprostite, ker želim poskrbeti za kovačevo kobilo) v knjigi predstavljen tako neposrečeno. Tako je npr. (socialni pedagog) Borut Kožuh predstavljen le kot ravnatelj Mladinskega doma Jarše. Naglaševanje različnih pedagoških profilov v kontekstu integracije otrok s posebnimi potrebami v redne osnovne šole pa smo že obrav- navah med predstavitvijo knjige? Morda bi ob koncu poudaril le, da je znotraj strokovnih krogov pe- strost in artikuliranost različnih profilov potrebna. Delovanje na svo- jem področju in sodelovanje z drugimi je edina prava pot in knjiga, ki smo jo tokrat spoznali, vsekakor pomeni njen pomemben delež. Literatura Dekleva, B. (1998). Droge med srednješolsko mladino v Ljubljani. Ljubljana: Mestna občina Ljubljana in Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani. Mesec, B. (1998). Uvod v kvalitativno raziskovanje v socialnem de- lu. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo. Miller, A (1992 ). Drama je biti otrok. Ljubljana: Tangram. Rapuš Pavel, J. (1999). Hermenevtični pristop k socialnopedagoški diagnostiki. Socialna pedagogika, 3 (1), 47- 67. Rener, T. in Ule, M. (1998). Prosti čas mladih v Ljubljani. Razisko- valno poročilo. Ljubljana: FDV Prikaz knjige, prejet septembra 1999.