SLOVENSKE KULTURNE A K C I D g Leto VI-6 VOCERO DE LA CULTU.RA ES LOVEN A 30.3.1959 OB PETI OBLETNICI Redni spored kulturnih večerov smo začenjali v aprilu. Letos smo začetek odložili in že napovedali p-rvo prireditev iza soboto 2. maja 1959. Letošnjo sezono hočemo namreč odpreti s posebno prireditvijo, ki naj bi bila podobna tisti dne 12. aprila 1954., ko fino prvič javno nastopili. V mesecu februarju (tretjo soboto v februarju 1954.) je pred petimi leti bila ustanovljena Slovenska kulturna akcija. Njen prvi nastop je bil napovedan kot umetniški večer. Ob jubileju petletnice napovedujemo sedaj prireditev v sličnem obsegru. In k tej prireditvi danes vabimo! Skušali si bomo priklicati v spomin najprej 'dneve in obnoviti zavest navdušenja, ki nas je takrat zajemala. Ali je bilo res samo navdušenje? Težko bi mogli vztrajati p,ri tej oznaki. V vsem je bilo vse več in da je bilo res, so najbolj zgovorni! dokazi sadovi, na katere moremo pokazati. Niso to besede pretiravanja: knjižne police po naših domovih govore o delu naših književnikov; z umetnostnih razstav je odšlo mnogo slovenskih umetnin v naše domove, vrsta gledaliških in glasbenih prireditev je nakazala, kam igre razvoj sveta, ki nas obdaja, in kam moramo korakati pri skrbi za kulturno rast slovenstva. In resnično smo sodelovali pri rasti slovenske kulture! Poleg knjig, publikacij in bibliofilskih izdaj smo odprli možnost za sodelovanje tistih, ki so pri opremi potrdili sloves naših likovnih lustvahjalcev; glasbene prireditve in gledališke predstave so pokazale višino in omogočile izvajanje izvirnih novih del. IPoudarek sodobnosti in iSkibi za sodobno idejno problematiko se odraža v reviji Medidobje in v zbornikih in kritika — ne samo naša, ampak tudi tuja — priznava kvaliteto! Ponekod so mnenja celo superlativna. V domovini vedo za naše delo in se ga vesele! Vsak pisatelj in umetnostni ustvarjalec je od časa do časa besed priznanja potreben; v zamejstvu je verjetno to edino njegovo plačilo. Bilo bi neiskreno, ako bi trdili, da nam besede priznanja ali zahvale niso šle do srca. Ko pregledujemo te dni zapisnike sej, vrsto sestankov in posvetov, ko pregledujemo vrste sodelavcev in, požrtvovalnost elanov v odsekih, ki so včasih tudi mesece in mesece pripravljali kulturne večere, moramo priznati, da se je pri tem pokazalo še nekaj, kar presega sile in moči, ki so jih posamezniki imogli nuditi: pokazala se je vera v izpolnitev poslanstva, ki smo ga na kulturnem polju dolžni opraviti. Globoki vrelci idealizma grade 'dokaze, kot da so neizčrpni. V petih letih se je okoli Slovenske kulturne akcije zvarila skupina kulturnih delavcev po vseh kontenentih in v Argentini. Ustvarila je sadove, mimo katerih slovenska kulturna zgodovina ne bo mogla brez besed priznanja in pravične sodbe. Na prireditev 2. maja vabimo člane, prijatelje, naročnike in vse, ki se z nami srečni zavedajo važnosti kulturnega delovanja. Hočemo jim izreči zahvalo1 za pomoč in oporo, ki so nam jo v petih letih nudili. Obenem, pa naj bi bila to lepa manifestacija poguma in vedrega pogleda v bodočnost! . . Prestavimo se v praznih sanjah v tiste čase, ki jih nikdar ni bilo in ki jih morda nikdar ne bode: naše pesmarice pišejo narečje naših bratov, v šolah ni slovenščine, ampak namesto nje se ouje mila južna beseda; in mislimo si Prešernovo prikazen, ki iz groba vstanši govori učitelju, kte-ri ravno razlaga Gunduii-ča; z navadno bridko šibo svojega ostrega uma: Ali niste nikdar imeli Trubarja, nikdar Dalmatina, nikdar Vodnika, nikdar Kopitarja Valvazorja, Japlja, Cojza, in Metelka? In konru' sem jaz prepeval svoje pesmi? Komu isam razkrival sladko lepoto Vašega takrat še sušnega ali vendar milega jezika, Zavoljo vas sem izgubil srečo in vesolje na zemlji, zavoljo vas sem šel prezgodaj v 'gTOib; kakor mati nosi dete, pod srcem’, tako sem jaz nekdaj Vas nosil. Pokazal sem Vam pravo pot v deželo duhov, ustvaril sem Vam novo ali vendar domačo besedo, pa samo zato, da ste pozabili mojega truda in imena. Spoštoval sem Gun-duliča žie na zemlji, na onem svetu pa sva res prijatelja; ali tudi on odmajava z glavo, gledajoč vaše početje. Svoje ime, svoje narečje ste zatrli, komu v korist.” FRAN LEVSTIK Berilo o slovenski književnosti. Slušatelji Umetniške šole Slov. kult. akcije prirede za petletnico SKA razstavo v prostorih Umetniške šole na Alvarado 50, Ramos Mejla. Razstava se bo pričela v soboto 18. aprila t. 1. ob 19. h. in bo odprta tudi še vso nedeljo 9. aprila. Razstavljajo: I. Bukovec, A. Kržišnik, A. Makek, Fr. Papež, D. Žušteršič, J. Vombergar in M. Žirovnik. SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA Prva prireditev Slovenske kulturne akcije v soboto dne 2. maja 1959 je posvečena peti obletnici. Večer bo v izvedbi glasbenega in gledališkega odseka z izvajanjem izvirnih slovenskih del. # Podroben spored bomo objavili v prihodnji številki “Glasa”. MEDDOBJE, IV - štev. 3 je dotiskano in ga bomo razposlali v prihodnjem tednu Dotiskana je tudi knjiga Avr. Avguštin . Fr. Ks. Lukman KNJIGA O VERI, UPANJU IN LJUBEZNI in jo bomo. začeli razpošiljati v teh dneh. odmevi “Svobodna Slovenija” (štv. 12, z dne 19.111. 1959) prinaša kritiko pesniške zbirke K. VI. Truhlarja “Nova zdmlja”, ki jo je napisal S-Srebrnič. Med drugim pravi: “Kot svoje 30. izdanje nam Slovenska kulturna akcija v Buenos Airesu poklanja dvajset ličnih pesmi K. VI. Truhlarja. Ovitak, ki se mi zdi že nekak uvod v pesmi — na pepel-nem dnu med ravnimi temnejšimi pasovi temno rdeč napis, je izdelal France papež. Knjiga ima naslov “Nova zemlja” —- to ni zemlja strasti in krvi, upanje in razsulo, to je knjiga u-branosti in harmonije, ni zemlja viharja in prevrata, v božji biti je zasidrana, iz nje raste, v njej ima svoj obstoj in pomen. Pesmi so pisane v prostem ritmu, misel sr poišče obliko, da bi zunanji okvir ne motil ubranosti, so strani brez številk in kazalo je le seznam naslovov. Napačno bi bilo misliti, da nam te pesmi približa že bežen pogled nanje, treba jih je brati počasi in preudarno, potem se nam dotaknejo duše in sledimo pesnika na njegovi poti, ki dviga stvari vedno više v metafizični svet in najde v tem novo harmonijo stvari — novo zemljo. Te vrstice naj bodo le majhna osvetlitev zbirke. V prvi pesmi je pesnikovo srce še čakajoče — vendar se ubira na novi metafizični odnos do stvari. . . Knjiga bo všeč vsem, ki si jo duhovno prisvojijo.” Iz Venezuele piše L. I. med drugim: “Sporočiti hočem samo to, da sem zadnjo pošiljko, knjigi Moj svet in moj dan in Ljubljanski triptih, v redu prejel in z užitkom in veseljem prebral, predelal, itd. Ne vem, česa naj bi bil bolj vesel, ali privlačne plemenite vsebine, ali plemenite zunanje opreme. Na prvi pogled se vidi, da tega ne izdajajo ljudje, ki jim je knjiga trgovsko blago, kakor je drugim trgovsko blago vse. kar je na trgu. . . Knjiga jim je duhovna dobrina, ki jo ljubijo. Tega je človek pri taki lepi zunanji opremi vesel: ljubezen do knjige, ki se bere s platnic.” kronika —, Senat Katoliške univerze v Buenos Airesu je imenoval dr. Milana Komarja za rednega profesorja na filozofski fakulteti. - Čestitamo. — Akademski slikar Božidar Kramolc je razstavil v marcu kolekcijo 15 oljnatih slik pri Picture Loan Society, v Torontu. Razstavljena olja so povečini pokrajine in študije sončnic. — Slovensko umetnost je zadela velika izgaba. V Ljubljani je umrl akademski slikar France Pavlovec. Bil je izredno močna osebnost in je ves živel za slikarstvo. Savsko polje nad Ljubljano je v njem dobilo svojega pesnika in .po-veličevalca. Ni se priključil nobeni struji: in je poleg G. A. Kosa najsilnejša slikarska osebnost po dobi slovenskih impresionistov. Umrl je v času, ko bi mogla njegova izrazna sila doseči najvišjo stopnjo. obrazi in obzorja DUHOVNIK, JEZUIT, PROFESOR, PESNIK “...Človek se sprašuje, ali ni svetost vajčistejša oblika poezije.” Avguštin ima prav: tudi jaz si nič ne želim nazaj v nebogljenost in jecavost mladih let. Le za navdušenji in odkritji j mi je včasih žal. Kakšen čudež, ko je brat poleti prinesel domov še sveže Gradnikove “Večne studence”! Zdaj so taka odkritja vedno bolj redka. “Večni studenci” res ne rastejo na vsaki veji, a pravi vzrok je vendarle v meni: “Zdaj so moje oči ■zrele,” bi rekel Truhlar; niso več tako preproste, srce je bolj zahtevno, pamet'je bolj previdna. A ko sem se oni večer zbit; vrnil domov in me je iz kupa pošte pozdravila “Nova zemlja”, me je spet prevzelo tisto svečano občutje, da sem ko za obred zagrnil okno, pospravil mizo in približal luč. Bil sem srečen. Ekspresionizem je proti površinski čutnosti impresionizma poudaril ustvarjalno silo domišljije, kraljestvo duha proti kraljestvu stroja; v ospredje je postavil človeka in njegova temeljna vprašanja, posebno po strahotah prve svetovne vojne. Nam je dal najmočnejšo — če ne pi-vo religiozno liriko in je močno vplival na vse kulturno življenje med obema vojnama. Truhlar je začel pisati pred kakimi petindvajsetimi leti, ko j>' izišla Kocbekova “Zemlja”. Ko je po dvajsetih letih spet prijel za pero, ni zatajil svojega rodu in svoje .mladosti, le da je sedaj sad, kar je bilo tedaj cvet: mnogi so utihnili, Anton Vodnik se ponavlja do omlednosti, samo Udovič in Truhlar sta imela dovolj moči, da sta kopala za zlato žilo naprej; prvi je dosegel dobršno izrazno moč, a njegov svet je še preveč meglen, včasih skoraj papirnato odmišljen. Truhlar je morda izrazno skromnejši a je zato bolj enovit in dokončen. Ekspresionizem je v njem dosegel cilj: “težki motni karmin” je bil krik, vprašaj, protest, zdaj pa je mir, sijaj, blaženo sožitje. Ostanki ekspresionističnih prispodob, ki jih zasledimo v “Novi Zemlji”, imajo torej čisto drugačen pomen in veliko več stvarne podlage: tudi jaz sem videl tiste žganordeče, žolte ploskve brega, ognjenožolto, težk'> oblo sonca nad velemestom, vrt dehtečih oranž; pa me vseeno motijo (“rjavovijoličasti poti”, “sivomodri pasovi”, “kobaltno-sinji dnevi”). Besede se hitro starajo, kmalu izgubijo blesk n1 zvočnost in pojo počeno. Truhlar je na osebni ravni našel ravnotežje; vsaka stv8r | je na svojem mestu, vsa razmerja so jasna in pravilna: stvat in Bog, tvar in dah, minljivost in večnost, narava in milost-Veliko ljudi živi v takem vedrem svetu, ki pa je kljub družabnim! učinkom osebna zadeva. Za nas je trenutno najvažnejše, da ie j pesnik našel za svoje notranje ravnotežje v sodobni pesniškj govorici docela enakovredno posodo: znamenje, da so elementi nove velike krščanske sinteze že v zraku. Meddobje traja že v svet in se poraja nova oblika civilizacije, so se že uresničili. M'" chel de SainUPierre, avtor “Aristokratov”, mi je zadnjič po p1'6' davanju dejal: “Veste, zelo mi ugaja vožnja s športnim avtom- L. ___________________________________________________^ — Umrl je vodilni avstrijski pisatelj Josef Frid. Perkonig, star 69 let. Njegov oče je bil Slovenec, mati pa Nemka, vendar so bili tudi njeni predniki Slovenci. Perkonig je bil zelo plodovit" pisatelj in je že kmalu po plebiscitu zavzel do Slovencev zelo -pozitivno stališče. Znal Ije slovensko in je pre- vedel več slovenskih del, zlasti j je navdušil za Cankarja. Glasij0; koroških Slovencev “Kronika” pokojniku posvetilo lep nekroloh in podčrtalo njegove zasluge tud1 : za slovensko slovstvo. — Dr. Vinko Zwitter je v Celovs1’ izdal knjigo “Kaj naj vemo o nl0> Posebno na ovinkih: Za vsako vijugo nova pokrajina. Tak je naš cas: kmalu bomo spet gradili katedrale, lepše in večje kot v XIII. stoletju. Drugačne seveda; morda le duhovne; a prave katedrale : od zemlje do neba!” Zato se mi zdi, da ni le anagrafska zanimivost, če je Truhlar duhovnik, jezuit, profesor bogoslovja na Gregorijani v Rimu *n je obenem z “Novo zemljo” izdal v latinščini “Strukturo duhovnega življenja”. “Nova zemlja” je napoved novega ravnotežja, po katerem vse človeštvo zavestno ali nezavestno teži. Truhlarjev slog odlikuje za vse zdrave sodobne umetnike 1'Oačilna stroga, skoraj asketska natančnost izraza; nič ni slu-čajnega, primitivnega, vse je pretehtano in prevejano; navidezna preprostost zahteva veliko več truda, tehnike in okusa kot Ustaljene klasične oblike, ker je pač čisto posebna, enkratna govorica. jP.ri Truhlarju ima svoj delež brez dvoma tudi njegovo Vsakdanje znanstveno delo, ki predpostavlja točno in jedrnato '2ražanje. Nov dokaz, da znanost umetnosti ne nasprotuje, kakor -Oio se včasih učili, ker je tudi pesnik komo sapims tudi kadar Pesnik: znanost ubije le, kar je bilo preslabotno, de bi živelo; 2rianost odkriva posebne vrednote in more zbuditi v umetniku estetski odmev. Umetnost namreč ni “alogični trenutek duha”. Uekak polsen blodne podzavesti, ampak veselje, ki prevzame duhu, ko se zave lepote'in jo spozna. — Znanstveni navedek iz ■hkvinea v pesmi “Prostorje je težko”, ni zgolj slučaj ali razkazovanje. Truhlarjeva pesem je mir, ubranost, vedrina, zrelost, kajti hjagovo notranje ravnotežje ne počiva na kakšni drugotni last-Uesti bitja, ampak v bivanju; njegov mir ni trenutni mir pred viharji, ne mir pokopališča, njegovo ravnotežje ni vodoravnost ':i uPla brez duše, ampak dinamično ravnotežje bivanja v Bivanju (marksisti naj mi oprostijo veliko začetnico!-: vse kar je, je v Bogu življenje. Bog pa je tudi estetski dej, v notranjem raz-hei jo Trojice (Bog vidi sebe v Besedi, njuna ljubezen je Duh, v "/^uvetnosti nedeljivega bistva) in v svojem življenju nd extrn “3g spoznava stvari in jih s tem ustvarja). Odtod tudi posebni ritem in kompozicija, ki sta tako nav-Pšila komponista Geržiniča: večni ritem morja in vetra v puščali Je to, ritem potujočih oblakov in utripajoče žfle, — ritem 2lvljenja v življenju (ritem, ki teče ko zlata nit skozi vse Bacno-Ve skladbe in jim daje religiozno Vrednost). Papeževa oprema je lepa, a morda preveč statična: izraža emenito ubranost “Nove zemlje”, ne pa njene silne dinamike, 1 je enako bistvena. Ne bom ponavljal, kar je že Geržinič na teh straneh lepo Povedal. Upam, da se bodo oglasili še drugi. Vsa kritika sicer ne ■ tehta enega samega dobrega verza, a marsikaterega dobrega ^erza bi brez kritike ne bilo. — Francoska založba N RF izdaja zbirko Plejrade, v kateri izhajajo dela svetovnih in francoskih klasikov v naravnost Luksuznem tisku in opremi. Pod uredništvom pisatelja Ray-monda Queynauja je izšla v isti zbirki Enoy-clopedie Universelle in dve knjigi sta posvečeni Zgodovini svetovne literature. Posamezna pogdavja so pisali znani strokovnjaki za literarno1 zgodovino, mnogo prispevkov pa nosi imena, ki so verjetno psevdonimi. Tako je prispeval spis o slovenski književnosti avtor, ki ima poljsko ime in v skromnem pregledu je polno netočnosti. O slovenski književnosti citira podatke srbskih in hrvatskih avtorjev. Prešeren je Prešern in mlado katoliško generacijo okoli Dom in sveta v letih okrog 1920 zna karakterizirati na ta način, da pove da je njen glavni predstavnik pesnik “Josip” Gradnik. Posamezne literature imajo svoja poglavja in imamo tako preglede slovenske, hrvatske in srbske literature. Zelo značilno pa je, da nastopa tudi “jugoslovanska književnost”, ki pa ne zajema vseh jugoslovanskih narodov, ampak se je rodila, ko je jugoslovansko ozemlje (ozemlje kraljevine Jugoslavije) zajela komunistična revolucija. Z nastopom komunistične borbe v letu 1941 oz. 1|942 ise je, začela nova doba in takrat se je tudi rodila jugoslovanska književnost. Avtor —neznano ime v literarni zgodovini— začenja pohod te nove književnosti v Sloveniji in daje, na prvo mesto pesnika Draga Kajuha-Destovnika in za njim Mateja Bora-Pavšiča in tudi ostale pesnike in pisatelje v Jugoslaviji karakterizira in navaja v toliko, kolikor so se vključili v komunistično revolucijo (na pr. Vladimir Nazor). Nova jugoslovanska književnost je poslej pod vplivom življenja partije in zaobrne smer in snov no 1. 1948, ko je partija prelomila s kominfonmom, itd. Avtor priznava, da so pripadniki te književnosti srkali sokove pri sovjetskih avtorjih, zlasti jim je bil vir vsega pesnik Majakovski, dočim so :sle vplivom Jesenjina izogibali. Ves razvoj te jugoslovanske književnosti se poslej baje razvija na vzajemnosti, ki raste iz sodelovanja ,med partijo in umetnostnimi ustvar jaki. — Skupna jugoslovanska literatura se je torej začela s komunistično revolucijo, ki je zajela ves teritorij. Danes pa partija že vlada teritorij tako, kakor da bi bilo vse ozemlje prežeto z istim duhovnim, zgodovinskim in idejnim konceptoim, le skupnega enotnega jezika še nima. — Zanimivo je dejstvo, da se širijo glasovi o tem, kako je umrl pesnik Ka~ juh-Destovnik. Doslej je veljalo, da je padel v boju z okupatorji, po novejših podatkih pa so na razpolago dokazi, da je padel, ker ga je partija sklenila likvidirati, ko je začel obsojati nekatere njene sklepe. RAFKO VODEB (Louvain) S j|nem gospodarstvu”. Knjiga ob-| ^