Poštnina plačana v gotovini.
Izhaja vsak petek.
Leto VIII. Št. 38.
LOVE
Uredništvo: Ljubljana, Tyrševa cesta št. 17
Naročnina četrtletno 15 din za pol leta 30 din za vse leto 60 din Posamezne številke 1.50 din
V	zamejstvo celoletna naročnina 90 din
Ljubljana, 22. septembra 1939.
mn
Uprav n ištvo: Ljubljana, Tyrševa cesta št. 17 Poštnočekovni račun:
Ljubljana št. 16.176 Rokopisov ne vračamo Oglasi po tarifu
Tiska Zadružna tiskarna (M. Blejec) v Ljubljani
Izseljeniški svet
2‘). julija tega leta se je v dvorani Zbornice za trgovino, obrt in industrijo v Ljubljani vršilo izredno zasedanje »Izseljenske zbornice«, tki se ga je udeležilo tudi precej izseljencev. Ob zaključku debate je bil med drugim tudi postavljen predlog za ustanovitev »Izseljenskega sveta«.
Izseljensko vprašanje je gotovo naša boleča rana, ki se vedno bolj in bolj odipira. in ki vedno bolj zahteva zadovoljive in pozitivne rešitve.
Kakor v mnogih drugih ozirih, tako tudi; v vprašanju izseljenskega vprašanja vlada pri nas Precejšnja zmeda in nejasnost. Kot nekako prekletstvo se vleče skozi vsa ta splošno narodna vprašanja boj za prevladovanje te ali one popolnoma politične stranke ali skupine. Tako smo modi isto ugotoviti ob vprašanju naše narodne obrambe in narodno obrambnega dela, kjer imamo kopico narodno obrambnih društev, ki so danes Ol'ganiziruou skoraj zgolj na osnovi političnih J'azlik in nasprotovanj. Mnogo hujše je še v ne-oziru v vprašanju izseljenstva, kjer si je Vso skrb za izseljence naravnost prisvojila ena Samo svetovno nazorska iin politična skupinai. Nočem s tem moliti dobre volje nekaterih, ki. se v njenem okrilju trudijo za naše izseljence, hočem le poudariti, da je pri na's v vseh vprašan jih, ki so vsemu narodu skupna, na prve mmestu boj za popolnoma politično prevladovanje te ali one skupine.
Popolnoma razumljivo je, da se tudi delo ne ntore razmahniti tako in v tolikem obsegu, kakor bi bilo to potrebno ob takšnih razmerah in bojih. Priznati moramo, da se je v zadnjem času delo nekoliko razmahnilo, vendar ga spremljajo cesto strankarsko politični prizvoki, ki delu niso prav nič v korist, marveč bolj v škodo. Omenim samo časopis za izseljence in obenem izseljenski problem »Izseljenski vestnik« (ki je v svoji dvojni številki 8-9 krenil na čisto nova pota!), ki je prav pogosto bil v prvi. vrsti in v prvem pogledu propagandni časopis za neko določeno politično skupnost. Mislimo si pač lahko, kako takšno delo odmeva zunaj mecl našimi ljudmi, ki bi jim morali nuditi vsega v obilni meri, nikoli jih pa siliti s poltičnimi »litanijami«, ki so jh kmalu nato še preklicevali.
Zato se mi zdii misel »Izseljenskega sveta« zelo posrečena iin pozitiven pojav v prizadevanju v tej smeri. Prepričan sem, da je g. Rozman, ki je stavil ta predlog, ob njem mislil na foirum, kjer bi vsi slovenski ljudje in sloji mogli pomagati in sodelovati pri reševanju izšel jenskega vprašanja. To bi bil gotovo velik (skoruj popoln) preobrat v naši slovenski izseljenski politiki, ki bi s takšnim »Izseljenskim svetom« zajela, vse slovenske ljudi in naprave, ki se za to vprašanje zanimajo »n ki so poklicane, da pri njegovem reševanju sodelujejo. S tem bi postavili delo za naše izseljence na široko, resnično narodno osnovo in bi lahko zelo širok krog slovenskih, ki sicer po svojem svetovnem ali političnem nazoru ne pripadajo v Usti krog, ki si je doslej lastil delo okoli izseljenskega problema, naravnost navezali na usodo in življenje naših ljudi v »Sloveniji št. II.«, ki sega Preko vseli kontinentov. Obenem bi lahko s takšnim skupnostnim delom, ki bi zavrglo vse svetovnonazorske ali morda celo politične koristi, ttinogo uredili med našimi izseljenci tamkaj, kjer ^ tudi oni med seboj prav v teh ozirih že po tej ali drugi zaslugi razbiti. Tudi med njimi je koncentracija še večja nujnost, če hočemo, da bodo tvorili resnično močno in proti tujim narodnostnim vplivom odporno telo.
Morda bo res po vsem tem, kar je med nami riovenci, ki so nas razbili nekateri, ki so imeli od tega svoje koristi, na nešteto skupin in skupinic, nekoliko težko priti do takšnega skupnostnega da. Mislim, da bo nujno potrebno, da bo nekdo.
ki je dtosedaj že pomagal, odnosno delal pri »Izseljenski zbornici«, pa ima med slovenskimi ljudmi vplivno besedo, naravost pozval vse slovenske ljudi v takšen »Izseljenski svet«. To bi bila po dolgem času zopet velika in pomembna poteza v slovenski skupnosti. Zdi se mi. da je prav v vprašanju izseljenskega, problema nujno potrebna; Prav za prav imamo Slovenci dvoje velikih vprašanj, ki sta vsemu narodu skupni, in prav zato morajo pri njunem reševanju pomagati tudi vsi slovenski' ljudje. To sta narodno obrambno in izseljensko vprašanje. Obe sta silno obsežni in sc raztezata, na vsa področja in polja. Često segata tudi drug v drugega in sta. tako tudi v organski zvezi. In prav zato želimo predvsem mladi slovenski ljudje, ki smo prišli do spoznanja, dn je za reševanje takšnih velikih slovenskih vprašanj neizprosna nujnost, da vsi Slovenci podredimo temu našemu narodnemu vprašanju, od katerega zavisi
vsa naša narodna rast in bit, vise svetono nazorske in politične razlike, koristi; in tudi spletke, da pridemo do takšnega skupnostnega dela, ki bo popravilo samo vise krivice in izravnalo počasi vse ostrine, ki so med nami. Čas, ki se s filmsko naglico pred nami odvija in prav nam Slovanom pripoveduje tako težke ne porazne resnice, nas mora vendar spametovati! Ako se stari sedaj, ko jo še čas, ne morete med seboj pobotati in sc nekje sestati resnično kot ljudje, potem se ne dotikajte več s svojimi omadeževanimi rokami tako bolečih in obenem tako važnih vprašanj, kakor sta' prav izseljensko in narodno obrambno, in dajte, da bo mlajši rod prevzel to delo v svoje roke. Prepričan sem, da ga bo izvršil vsaj dvakrat bolje kakor ste ga vršili doslej.
Pozdravljamo torej misel »Izseljenskega sveta«, če bi naj bilo mogoče z njim postaviti izseljensko vprašanje na bolj široko osnovo, ga izročiti vsem slovenskem ljudem in jih povezati tako z usodo in življenjem naši h slovenskih izseljencev po vsem svetu.	mkv
Izidor Koštrun:
Pred novim koledarjem
(Nadaljevanje.)
Ponedeljek, 19. Vil. 1937. — »Ponedeljsk.i Slovenec« po na tisku j e pariški »Temps« pod naslovom »Italijanski tisk hvali delo Stojadinovičeve vlade« in naglasa z mastnim tiskom gospodarski napredek, ki ga je pod Stojadi no vicem Jugoslavija dosegla«; ti članki da dokazujejo, da' se gospodarska pogaja,naj med obema državama, kakor tudi politična pogajanja glede Albanije zelo ugodno razvijajo.
Agencija. Avala, razglaša uradno obvestilo o prepovedi procesij in zborovanj v Relgradu, »Samouprava« pa, raizlaga vzroke za izključitev dr. Janjiča in Sazareviča iz poslanskega kluba, JRZ.
Torek, 20. VIL 1937. — V uvodniku naznanja »Jutro«, kako veliko žrtev so napravili Srbii s pristankom na krfsko deklaracijo, ki ima dva dela: v prvem se razlgašajo pravice »jugosloven-skega naroda«, drugi pa postavlja načela demokracije. V podlistku »Iz beležk o Krfu« opozarja dr. Bogumil Vošnjaik, da je uprav on zahteval nasproti Stojanu Protiču, da je treba sprejeti v ustavo naziv »juigosloven«, nakar ga je P roti č opozoril, da Bolgari ne vstopajo v državo. Ali to mu ni dovolj, v posebnem članku pristavlja še podatek, da je zahteval, da mora biti »država unitarna, toda ne centrlaistična in ne uniformna«. (Ta stavek lahko ponovimo dvakrat tudi tako-le: Država mora biti centralistična, toda me unitarna in ne uniformna — alti — Država mora biti uniformna, toda ne centralistična in ne unitarna; vselej ho pomen isti.)
Zaradi interpelacije dr. Kramerja na dir. Sto-jadinoviča se loti »Slovenec« v domačih odmevih dr. Kramerja pod napisom »Laži in klevete gospoda ministra dr. Kramerja«. (Ali bo mogel dr. Kramer spraviti v »Slovenca« kak popravek, še ni znano, ni pa verjetno.)
V	Zagrebu se vršijo praznovanja dr. Mačkovega rojstnega dneva. Z ozirom na izredno prijaznost oblasti otra.nje uprave nasproti Hrvatom ne smejo slovenski dnevniki o tem ničesar poročati.
Sreda, 21. VIL 1937. — Pod beležko »Primite tatu« omenja »Jutro«, kako se je spravil »Slovenec« nad dr. Kramerja,, v beležki »Pomen zagrebških svečanosti« pa se zadovoljuje z izvlečkom iz »Ilrvatskega dnevnika«.
»Samouprava« razgraja zaradi dogodkov v Belgradu ob ustavitvi cerkvene procesije, »Slovenec« pa priporoča oblastem, naj sprejmejo vsaj omiljeni načrt centralizacije cestnih fondov, kajti Hrvati so celo proti temu kompromisu.
Petek, 23. Vil. 1937. — »Slovenec« nadaljuje
serijo »Laži in klevet gospoda ministra dr. Krainerja« v »domačih odmevih« in napade »jutro« zaradi njegovih sestavkov o kriški deklaraciji. — »Narodna skupščina« sprejme po poročilu dr. Stojadiinoviča; konkordat s 167 proti 129 glasovom. Ta izid glasovanja napoti dr. Stojadiinoviča, da se v klubu JRZ zahvali z naslednjimi besedami!: »Poudariti moram, da vam ta sklep ni bil lahak. Hrabro, junaško in dostojanstveno (ta beseda se v slovenskem tisku JRZ dostikrat ponavlja) ste vzdržali vse te in razne napade. Čestitam vam! S (ako velikimi značaji, ki so zdaj zbrani v tem klubu (namreč v klubu poslancev JRZ, izvoljenih na seznamu Bogoljuba Jevtiča), je naša stranka pokazala, da je dorasla velikim nalogam in da llrko vodi državno politiko. (Burno pritrjevanje.)«
Sobota, 24. VII. 1937. — »Slovenec« objavlja obširno v debelem tisku govor dr. Stojadinoviča po sprejetju konkordata tako, da se vidi, da zakonski načrt o tem še ne bo takoj predložen senatu; glasovanje je dr. Stojadinoviču dokaz, da bode JRZ zmagala tudi v vseh drugih vprašanjih, ki so še predi njo. — Na. drugem mestu, t. j. med »domačimi odmevi« nadaljuje serijo »Laži in klevet gospoda ministra dr. Kramerja« in prinaša članek »Tri leta Avstrije pod vodstvom dr. Schuschnigga«, ki ni povsem zadovoljen s tem režimom.
Nedelja, 25. Vil. 1937. — »Slovenčev« uvodnik ima napis »Po sprejetju konkordata« in sledeče podčrtane misli: Sprejem konkordata je: 1. zmaga jugoslovenskega nacionalizma, 2. zmaga, jugo-slovenske državne misli, nad plemenskim separatizmom in hegemonizmom, 3. velika politična zmaga JRZ, 4. najstrahotnejši poraz JNS, kar jih je dosedaj ta stranka doživela.
Torek, 27. VIL 1937. — »Slovenec« objavlja uvodnik »JNS brez krinke« in ponatdskuje članek »Samouprave« o grdem obnašanju Bogoljuba Jevtiča, ki je bil ves ta čas žalostna figura. —
Četrtek, 29. VIL 1957. — »Slovenec« ponavlja serijo »Laži in klevet gospoda ministra dr. Kramerja«; en stavek njegove polemike pa izjemoma ni, čitljiv.
Sobota, 31. VIL 1937. — V uvodniku »Pravici je zadoščeno« se bavi »Slovenec« s sodnim epilogom prihovske afere.
(Nadaljevanje prihodnjič.)
Pridobivajte nove naročnike!
Poljski
Strahovit, mimo vsega nagli polom Poljske sloji danes v ospredju zanimanja, govoric, obravnav. Da bi bilo ob sedainjih razmerah na bojiščih prej alli slej do njega prišlo-, o tem skoraj ni moglo biti dvoma. J udi Poljaki sami so računali z njim. sami so si dlajali vendar rok vsaj kakih pet do šost mesecev. Pa tudi kdor je slutil, da je la račun nekoliko preoptimističen, na to le ni mislil, da bo tako hiter in tako- popoln obenem: v dobrih dveh tednih je ni mu ozemlju poljske države nobene poljske vlade več, dejansko je že skoraj vsa zasedena, le tu pa tam se še hranijo posamezne vojske, posamezna krdela z obupno hrabrostjo. Ne rečemo, da brez pomena. Hrabrost v boju za domovino ima zmeraj pomen im zmeraj vrednost — če ne zasedanji čas pa za: prihodnost. Alli v tej vojni sami ne bo več odločila.
Vsak človek se spričo tega strahovitega poloma po pravici vprašuje, kalko je moglo priti do njega. In odgovor na to vprašanje, in sicer precej izčrpen odgovor, je mogoče že danes najti.
Omenili smo ze zadnjič ©nega izmed vzrokov: lanski polom svobodne češko-slovaške republike. Ob tem polomu so Poljaki zelo odločilno sodelovali, tako odločilno, da bi brez njik do njega gotovo ne billo prišlo. Menda nam ni treba razlagati, zakaj. 36 izvrstno pripravljenih, izurjenih in oboroženih češlko-slovaškiih divizij je s tem prenehalo biti. Poljaki pa so* dobili >00 km čez mejo z Nemčijo.
In vsak, ki ni bil s slepoto udarjen, kakor so bili poljski voditelji, je spoznal tisti hip, če je samo pogledal na zemljevid: Pomor jamsko in Gdansk pri h a jalta 'Sedaj na vristo.
Poljaki v svojem samoveličju tega niso ne videli ne slutili. Dokler ni potrkalai Nemčija s prstom na okno.
loda, kakor rečeno, premoč je premoč, in zoper dejstva sama; ni sredstev. Vendar pa je razloček, kalko se človek odzivlje nanje.
lu se pa že danes lahko ugotovi vprav neverjetna nepripravljenost za vojno. Niso imeli nobenih novodobnih utrdb,	utrdb	iz betona,	ki	edino
morejo vzdržati pred	težko	artilerijo,	in	sicer
uspešno vzdržati. Celo sedanja nemško-poljska vojna sama, dokazuje io: obmejni utrdibi v Gdi-njiin na Westerplatti sta zdržali skoraj ravno (oliko časa, kakor mesta na vzhodni poljski narodni meji, do katerih so morali Nemci premagati velike daljave in	ovire.	Veliko se	je	govorilo o neki skrajšani	obrambni črti v	notranji
1 oljski, ob kateri se bo ustavil nemški pohod. A ni bilo dejansko nobene notranje obrambne črte. in zato se tudi nemški pohod ni ustavil.
Nasledki kažejo, tla so bili Poljaki prav tako slabo pripravljeni za obrambo zoper letala in zoper oklopne vozove. Saj se je improvizirana španska ljudska vojska komaj kaj slabše borila zoper nje. (3, da nismo pozabili, eno vrsto vojske so tudi Poljaki gojili z veliko vnemo: konjenico! Menda zaradi nekega občutkarskega izročila: v poljskih zgodovinskih romanih, ki mimogrede povedano niso vselej čista zgodovinska resnica, so zmeraj zmagovali okomjeni poljski šlahčiči nad pehotno drhaljo. S konjenico torej zoper letala in oklopn jake! Klavrni uspeh takega diiletantov-skega vojskovanja vidimo. Ne verjamemo siccr vsem »prisilnim« fotografičnim posnetkom, kakor so jih zlasti v teh dneh časniki im obzorniki polmi, ali ko smo te dni gledali v nemeškem časopisu sliko, kako so poljski konjeniki na begu pred oklopnjaki pustili za seboj vse taborišče, z vozovi im konji vred, se nam je vsa stvar zdela le hudo verjetna.
| a samo tvarno, tudi umsko in nravno so šli
o	Ijaki v ta boj popolnoma nepripravljeni V svoji romantični zamaknjenosti v poljsko zgodovino niso poznali nobene meje, in Lloyd George jih smeši v svojih spominih, da so pri mirovnih pogajanjih hoteli imeti za Poljsko vse kraje, ki so kdaj v zgodovini pripadali Pol jski. Pa še čez ne samo Kijev in vso Ukrajino bi bili hoteli imeti, ampak celo Odeso! Prav nič niso pomislili, da bi se takšno zgodovinsko »pravo« utegnilo obrniti kedaj tudi zoper nje same in da bi na primer la-niko Kusi ravno s stališča zgodovinskega prava z večjo pravico zahtevali zase Varšavo kakor Poljaki Kijev! Toda na mirovnih posvetih so bili Poljakom naklonjeni, in četudi niso dobili vsega, kar bi bili hoteli imeti, dobili so le precej. Dobra tretjina prebivalstva Poljske so Nepoljaki, po-Hajveč Ukrajinci, Belorusi., ki jih je blizu dveh milijonov. Pa če bi bili Poljaki potem, ko so dobili deželi, ki jim z narodnega stališča niso šle. vsaj poskušali, pridobiti tujerodne svoje državljane s pravičnostjo, strpnostjo in svobodo. Toda ne. Zatirali so jih kjer in kadar so jih mogli, Ukrajincem so požigali cerkve, jemali šole. če pa so ti nastopili zoper take krivice, so pošiljali nadnje kazenske odprave, ki so jih pretepale, mučile, zapirale, celo pobijale. Ukrajinec in Belorus, ki ni hotel zatajiti svojega naroda, ni mogel po-stati navzlic vsej izobrazbi iiii spolnjenim pogojem rezervni častnik v poljski vojski, in Poljaki
polom
niso čutili, da se tak človek ne bo nikoli bojeval za državo, razen prisiljen, niso razumeli, da ga naravnost zavest človeškega dostojanstva sili, da postane tisto, kar oznamenjujejo kazenski zakoniki za veleizdajo. Krivičnost pač šc ni nikoli vzgajala zvestih državljanov.
Večino beloruskih in ukrajinskih pokrajin je danes zasedla ruska vojska. Poljska politika nasproti manjšinam jim je zelo olajšala propagandno delo. Nasproti političnemu zatiranju jim obeta priznanje materinščine, nasproti gospodarskim zatiralcem, zlasti poljskim veleposestnikom, jim obljublja pravico do zemlje. In pomen poljstva v teh deželah bo zbrisan čez noč.
Poudarili smo že: dokončna usoda Poljske se ne bo odločila na pol jskih bojiščih, ampak na zahodnih, prav kakor se je odločila usoda Srbije, Romunije, Belgije v zadnji vojni. In prav tako ne more biti dvoma, da bo poljski narod spet kedaj vstal, sicer ne v imperialistični Poljski, ampak v narodno enotni, demokratični državi. Kajti eno smemo šteti za gotovo, če se ne zgodi čudež: nova Poljska ne bo nikoli več dobila nazaj belo-
Kdor koli se bavi s sociologijo slovenskega naroda, je mogel letos na kraju julija doživeti v Ljubljani zanimiv pojav za svoj študij. Imeli smo kongres in na njem sta se srečali dve plasti (glavni; od teh le ena, številnejša, z zgodovinsko tradicijo) našega naroda: kmet in meščan ali kmečka miška je prišla na obisk k mestni (pripominjam takoj, 'tla se je lani ob taboru na Petrovo dogajalo prav isto, kar hočem povedati, če ne še bolj oprijemljivi obliki).
Kako smo sprejeli v mestu ono drugo plast naroda? Te svoje očete, matere, brate, sestre in stare starši? Ta edino pravi slovenski narod (saj slovenskega meščanstva doslej skoraj nismo imeli!) Kako smo se obnašali mi novi slovenski meščani, ki smo le še izrodek zdravega kmečkega naroda, do tistih, s katerimi smo si vsi v sorodu vsaj — v drugem kolenu. Da, ne samo Ljubljana, vse tako imenovano slovensko meščanstvo (plemstva samo po rojstvu, hvala Bogu, nimamo!) je v sorodstvu s kmečko zibelko. Mirno zapišem: kar je bilo doslej slovenske kulture, se je vsa rodila v kmečki hiši. In to nam jo lahko samo v ponos!
Da smo svoje krvne sorodnike, ki jim je enkrat v letu dovoljena znižana voznina, sicer so tako vedno edini, ki plačujejo celo, da smo te sorodnike, ki so jedli in spali po stopniščih cerkva (zanimivo, kje se naš preprosti človek čuti varnega; nočnin v hotelih je bilo v juliju po statistiki manj kot v deževne mjuniju!), pozdravili s »fižolarji« in jim nagajali, namesto da bi jim šli dobrohotno na roko, kaže vso našo plitko purgarsko miselnost, kratko pamet in nadutost. Komaj sm namreč sami slekli kmečko obleko, že smo pozabili vse dobro, lepo in pošteno, dobili pa smo zafrkljiv jezik in masten trebuh.
Tako kot takrat še nikoli nisem videl jasne podobe: na eni strani skromnost, poštenost, dobrota in dolžnost dela, na drugi pa nadutost, pretkanost, zloba, prizadevanje za udobjem, čim manjšem delu in tem bolj rafiniranem užitku. Zato moramo vedeti, da je tudi danes še slovenski kmet tisti garač, ki nam daje zdravo dušno in telesno hrano!
Mi. ki ure in ure brezplodno pohajamo po ulicah ali žvečimo pero ali presedimo v kavarnah in krčmah, ki. ki se talko radi ponašamo, da smo na višku olike in omike, si upamo kritizirati človeka, ki ima 18 urni (ne 8 urni!) delavnik in spi 6 ur. ki trpi na grudi z motiko v žuljavi roki. ki pozna res samo me-deljski oddih (zahteva, zakaj bi moral imeti meščan več razvedrila, je čudna in povsem umetno narejena predpravica socialnega razreda!), od teh ljudi torej zahtevamo, da znajo eestnopolioiijske predpise in da znajo sploh gladko nastopati in se izogibati (vljudnost uslužbencev na železnici in redarjev v tujih, na primer nemških krajih je za nas bajka!).
V	resnici, nismo se pokazali fine, da bi z razumevanjem sprejeli njihovo nerodnost, ne, pokazali smo se bolj grobe kot mi mislimo o njih. tla so. Osebno sem doživel več grobih scen (poudarjam. da članek ni prazno udrihanje vsevprek, za vse imam na razpolago stvarne podatke!). Žal, moram zapisati’, da so ljudje, nenaklonjeni kongresu in ljudstvu sploh, na zeleznicah in na ulici, kakor v gostinskih obratih, trgovinah in časopisju stresli vso grobost nad ubogimi ljudmi. Tem ljudem naš človek ni bil dobrodošel gost niti v povečanem prometu niti kot konzument, pa čeprav so ta čas pošle vse zaostale, sicer neporabne zaloge... Aleksandrovski puhloglavi »fičfiriči« pa: so ogledovali le kroje, spodnje in zadnje okončine teh zgaranih, izsušenih bitij — kakšna kultura src!!
Tudi meščani iz tabora, kongresu in človeku
•	*
■	•
:	Nogavice,	rokavice, vsakovrstno damsko in	:
■	■
■	■
:	moško perilo, žepni robci, brisače,	ščetke,	■
:	krojaške	in šiviljske potrebščine	kupite
•	•
j	najugodneje pri	■
Itedinc,
\	:
:	ob vodi, blizu Prešernovega spomenika	:
ruskih in ukrajinskih dežel. Z narodnega stališča ji sploh ne gredo. S svojim nasiljem in strahovanjem. s svojo krivičnostjo pa so zgubili tudi vsako nravno pravico do njih.
od grude (to!) prav tako nenaklonjeni, so komaj čakali-, da so v splošni gneči ob najmanjšem dotiku lahko izzivalno nahrulili skromnega kmeta, ki je bil nato še bolj ves preplašen. Resnično. Ljubljana za enkrat še ostane samo dolga vas za velik promet smo- pač še zelo malomeščanski, predvsem v dušah. Naša' jalova purgarija ima najrajši miren »čič«, ob katerem žuli svoj cviček.
Prišle so našo matere, a vse jih je klicalo le v zafrkljivem, žaljivem tonu: »No, mam c a, lc stopite...!« Ob tem pa moram pribiti, da našega naroda brez teh »mame« ni in ni! (Poudarjam slovenskega, ker ljudi — oportunistov imamo v naši mili domovini dovolj!) Če se ob tem dalje spomnim na razvajene meščanke, ki zahtevajo zase naslov gospe ali milosti ve, mnoge med njimi, ki niti mater niso, se mi razliva žolč. V demokratičnem smislu sploh no priznavam razlik v naslovih žena, ki so matere. Vse so enake! Kaj pa je lepšega od naslova mati (ne pa »mamca« v posmeh 1 j ivem!) ?
»Saj niste n a k me! ih!« je nahrulil cl*»belu liar, ki je imel vse premalo prostora na tramvaju, neko mater. Kakšni pojmi! Kako si tisti gospod purgar predstavlja »kmete«? Dai se tam vse sme. kajne? Ni čudno, če tolikokrat beremo o strašnem vandalizmu meščanov na 'deželi: da poman-<| rajo naj lepši travnik, sklestijo nezrelo sadje z vejevjem vred, ponesnazijo svete kraje> z roko in besedo itd.. Ali je morda 1o novi »nazaj k naravi«? Ali je to sploh vredno poslednjega civiliziranca?
»Na kmetih« je bilo torej za tistega gospoda (prav dobro sem si vtisnil njegov obraz v spomin) nekaj takega kot centralna Afrika. Počakajte trenutek, gospod, ki ste tako^ užalili slovensko mater in zemljo, saj je še komaj borili dvajset let, kar ste hodili z malho na one »kmete« k svojii pozabljeni žlahti po »fižolček«, po krompirček. majčkeno masti itd. (Kot vedno vzoren državljan ste bili seveda doma na zapečku in ste stražili mestno zidovje, fronto pa ste prepustili  kmetavzarjem!). Poglejte: »fižolček« in »fižolarji«, vmes pa komaj dvejset let! Vaši otroci tega zgodovinskega dejstva najbrž ne vedo- (kje bi jim vi kaj takega priznali!), vi sami; pa ste že pozabili. Veste, takrat so bile vse trgovine in celo denar odveč, ker ni bilo »fižolčka« ... Bog ne daj, da bi morali tudi vaši otroci to doživeti!
In ti naši otroci iz viteških vrst so se posmehovali revnemu ljudlstvu in mu nagajali — Bog, ne udari jih za ta greh (prihodnjič pa bo treba uvesti posebne obrambne oddelke, ki bodo delali red, kadar ni oblasit pri rokah!).
Zdi se torej, da se tista splošno znana meščanska miselnost izpred vojne, tki se je v vojnem času (zgodovina učiteljica človeštva!) znatno popravila, danes obnavlja in to celo spričo čudnih dogodkov. Bog ne daj, praviim, da bi morala sestradana mestna miška zope (hoditi na obisk k oni »na kmete« . . .
Po vsem tem sem proti vsem takim prireditvam in srečanju plasti v mestih toliko časa, da bo naša malomeščanska miselnost ozdravljena od vseh naštetih napak in da bodo zaloge zaostalega blag same šle v nič...
Vsak zaveden Slovenec naj bo naročnik »Slovenije"!
Basen o dveh miškah
Vzroki poloma carske Rusije
Zdaj, ko se ni treba v Rusiji, pa tudi izven nje, ozirati na »vzvišene interese vzvišene vladarske rodovine Romanovih«, ki po krvi prav za prav niso bili Romanovi in Rusi, ampak potomci nemških vitezov llolstein-Gottorpov, torej neslovani. zdaj odkrivajo zgodovinski raziskovalci dvoje: prvič, kako je bila nesposobna ta rodovina, drugič, kako je s to svojo nesposobnostjo in omejenostjo spravila Rusijo v brezprimerno vojaško in gospodarsko katastrofo. Kažejo nam pa tudi, kakšna nesreča je za narod lahko dinastija, ki je zgubila stik z ljudstvom, ki v samozaverovanosti ne vidi, drugega ko sebe, ki ne da, da bi imelo ljudstvo in njegovi zastopniki besedo in moč. ko gre za njegove najbolj bitne koristi.
V našem listu smo že nekoč omenili vojne spojene Lloyda Georgea, vodilnega angleškega državnika v svetovni vojni. Njegovi spomini, prav kakor tudi spomini Churchilla. Masaryka, Clemenceauja, so kakor učna knjiga, ki naj pokaže, kako ne smejo biti vojeni narodi. Po vrsti, kakor je bilu moč vladarjev velika, so podlegle države. Najprej Rusija, kjer je bil car neomejen despot.
njo Avstrija, ki je mislila, da je najbolje zanjo, če požene domov še tisto skromno ljudsko zastopstvo, ki ga je imela, da bo menda tako najlaže zmagala. In nazadnje Nemčija, ki je sicer do zadnjega dajala ljudskim poslancem v državnem zboru besedo, ki je bila pa tudi res zmeraj manj tehtna, v enakem razmerju, kakor je rasla nvoč generalov in se slabšal položaj na bojiščih.
George nadaljuje s svojimi spomini na vojno, in prav danes, ko se vse oborožuje, ko še nikoli, je vredino, da prisluhnemo njegovim besedam.
V tretjem zvezku teh svojih spominov priobčuje Lloyd George nekaj važnih podrobnosti, ki razkrivajo vzroke ruskega poloma v svetovni vojni. Nesreča Rusov je bila, da jo je vladal slabič, še večja nesreča, da je bil ta slabič prepričan, ua je sposoben ne samo vladati 180 milijonov ljudi neomejeno, ampak da je sposoben tudi voditi jih, ko je njegova država prišla v največjo stisko, ki jo je prizadela od časa tatarskega gospostva.
Da se pouče o vrednosti svojega ruskega zaveznika in da obenem vidijo, kje in kakšna pomoč ie potrebna zlasti ruski vojski v tehničnem pogledu, so poslale Anglija. Francija in Italija v ^Usijo odposlanstvo izbranih mož. To odposlanko jo prispelo v Petrograd 29. januarja 1917 in •Se^ 25. februarja, spet vrnilo. Vrnilo torej komaj tri tedne pred rusko revolucijo, kajti 15. marca se je moral car Nikolaj II. odpovedati prestolu. Ta kratki rok med bivanjem poslanstva v Petrogradu in izbruhom revolucije postane posebno važen, 6e primerjamo delo ruske vlade in carjeve suniodopadljive izjave z dejstvom, da so morali pikati revolucionarni plameni že na vseh straneh 'z podminirane ruske zemlje. Kajti največji carisi ne bo trdil, da more zajeti prevrat cel narod v treh tednih, ne da bi mu pripravil tla tisti, ki vlada. Revolucije, ne nastajajo čez noč in zlasti ne nastajajo, če ni ljudstvo že popolnoma zgubilo vere v tistega, ki vlada.
Iz Georgejevih »Spominov« priobčujemo odstavek, ki govori o n a stroju dela ruskega razumništva tik pred polomom. Poudariti je treba, da to razumništvo ni bilo prav nič prevratno — bili so to zgolj poslanci dume in uradni funkcionarji. Tem bolj so tehtne njihove obtožbe:
Kdorkoli še verjame... da je 'bila Rusija potolčena v času bližnje zmage, naj bere sledeče zaupno poročilo o razgovoru med lordom Mahlerjem in dvema skrajno zmernima voditeljema ruske dume. Razgovor se je vršil takoj po Milnerjevem prilhodu 11. februarja.
Čelnalkov je kot moskovski župan in pa zaradi tega, ker je odločno in spretno vršil svoje dolžnosti med vojno, ena najbolj znanih oseb današnje Rusije, knez Lvov pa je dobil splošno glas najboljšega ruskega organizatorja zaradi dela, ki ga je opravljal kot Predsednik Vseruske zemstvene zveze.
Razgovor je hil z obeli strani zaupen in zelo odkrit. Bistveno na njem je bilo prizadevanje Obeh od-učnih Rusov, razložiti lordu Mrlmerju, da sedanje razmere nikakor ne morejo več trajati. Izjavila sta, oa so neprilike že tako narasle, da že nekatere pokrajine niso več daleč od lakote, čeprav na deželi še ni pravega pomanjkanja živ.il in je tudi kuriva še dovolj Doslej je vlada vsaj, četudi z večnimi zamudami, dajala sredstva, ki so omogočala zemstvom in mestnim zvezam, da so izvedle dela, ki so bila med yojno neprecenljive vrednosti za rusko vojsko. Videti Je pa, da zadrži potrebna sredstva v slepem priza-evanju, razrušiti vsaktero organizacijo, ki bi uteg-«ula imeti v sebi klice liberalnega političnega priza-evanja. lo bi bil pa za rusko vojsko dobesedno smrten udarec, in ta okoliščina utegne še rešiti delo _vez, toda ze sedaj zadevajo ob vse mogoče težave in zavire prav toliko še, da se naravnost ne branijo Plačati denar.
Drug primer za popolno pomanjkanje sposobnosti
mo“ .?UC‘n,\ kliČejo 8,0 tisoče iz vseh ogočih vaznih poklicev v vojaško službo, ljudi, ki
aj nu primer nagomiljeni brez orožja po tisočih
v Moskvi, v vojaškem pogledu popolnoma brez ko-/isti za vojskovanje, medtem iko morajo v istem času zaradi pomanjkanja delavcev v Moskvi sami v zvezi s pomanjkanjem kuriva in drugega zapirati tovarne; rn še tam, kjer tovarne delajo, ni delavcev, da bi dovažali in odvažali material k železnicam in nazaj. Sedemnajst milijonov jih je bilo brez razločka poklicanih pod zastave, več kakor polovica jih ni oboroženih in mora pohajkovati brez dela.
Še pred nekaj meseci bi bila ena sama carjeva beseda ljudstvu, iz katere bi bilo sledilo, da je spoznal položaj in da hoče pomagati, vse to spremenila in zedinila Rusijo v navdušenem naporu, vojskovati se dalje z vso odločnostjo, ki jo ima ljudstvo. Ne gre toliko za to, da je nepriljubljen, ampak da je postal car za ruski narod brez vsakega pomena. Značilno je v tem oziiru, kar se zdaj često dogaja, da zapuščajo kmetje cerkev, kadar se opravljajo molitve za carja.
Če se kaj ne zgodi, da se odpravijo te razmere, se boji knez Lvov, da ne bo nobena stvar več mogla ovreti grozeče revolucije. Od dne do dne postaja položaj težji, od dne do dne raste nered, ki se mora odpraviti, in zato je treba učinkovitega zdravila. Knez Lvov je resno upal, da bi bilo mogoče obrniti stvari na boljše, kar bi vsaj zadoščalo, da se brez revolucije zagotovi za čas vojne irazmeroina dostojna vlada; toda od dne do dne pada njegovo upanje, in čeprav ni povedal, je naredil vtisk, da misli, da je navzočnost zveznega odposlanstva morebiti zadnja prilika, odpreti carju oči, preden ne'bo prepozno. Glede korakov, ki bi jih moralo napraviti odposlanstvo v tem pogledu, je bil edini določni predlog kneza Lvova, naj bi zvezne države dovoljevale dobave nadalje zgolj poti pogojem, da jih vsaj deloma uporabljajo organizacije, do katerih imajo zvezne države zaupanje, kakor na primer zveze, ki jim predseduje on oziroma Čelna-kov.. .«
Podobno so apelirali liberalni voditelji dume na francosko odposlanstvo. Nekaj pretresljivega je v njihovem prosečem klicu Doumergue-u in njegovim tovarišem, naj takoj vse store, da se reši njihova dežela pred grozečim razpadom. Odlični ruski pravnik Miljukov in veliki dumski govornik Maklakov sta protestirala strastno proti opominu, naj potrpe:
Ko sta samo slišala besedo »potrpljenje«; sta vzkliknila: »Dovolj smo imeli potrpljenja!... Naše potrpljenje je popolnoma pri kraju! Sicer pa če kmalu ne delamo, nas ne bodo več množice poslušale!«
Maklakov nas je na to spomnil Mirabeaujevih besed: »Varuj se, zulitevati časa! Nesreča ne dovoljuje rokov!«*
* navajamo po Paleologueovih »Spominih poslanika«.
Odposlanci pa so se menda obotavljali, da bi pritiskali na carja, kolikor je šlo za notranjo upravo države, katere neomejeni vladar je bil. Sir George Buchanan je govoril precej prostodušno z njim. Njegovo odkritost je poplačal car z odgovorom, katerega aroganca bo vedno eden najboljših primerov za oholost, ki prihaja pred padcem.
George navaja nato iz Buchananovih spominov dotični razgovor:
Buchanan: »Vaše veličanstvo ima, če smem to reči, samo eno zanesljivo pot pred seboj, namreč podreti ograje, ki vas ločijo od ljudstva, in si spet pridobiti njegovo zaupanje.«
Car: »Ali mislite, da moram jaz spet pridobiti zaupanje svojega ljudstva ali da mora ljudstvo spet pridobiti moje zaupanje?« ...
Pravilno sodi George:
Črvi, ki so razri vali drobovje stare v!ladavine in razjedali njeno moč, so nastali iz njene lastne gnilobe.
1	asti je morala, ker je bilo trhlo sleherno vlakno njene moči, njenega vpliva in njenega ugleda. Zato je razpadlo na .kosce pod prvimi sunki vstanka. Njena roka ni imela uiti ne več moči, privzdigniti žezlo, ko je zametavala lačna petrograjska množica njene odloke.
In na drugem mestu, ko pripoveduje o umoru kleparja Rasputina, ki je bil vir modrosti za carsko rodovino:
»Stara Rusija je bil carizem. V nobeni drugi deželi na svetu ni bila skrivnostna moč in veljavnost kraljestva tako močna in očarljiva. Seveda nima kraljevska moč nikjer posebno mnogo opravka s slučajnim imetnikom prestola. V velikih razdobjih obnavlja in Poživlja, jača in podaljšuje pomemben vladair življenje tega neopredeljivega vpliva, po njegovi smrti pa prehaja ta vpliv na ničeve naslednike, ki ga prenašajo dalje. Kako malo res velikih vladarjev je videla Evropa vladati v zadnjih dveh stoletjih in koliko vsakdanjih in nesposobnih primerkov je prenašala v istem razdobju? Na Angleškem je bila kraljica Viktorija znamenita osebnost, pa vendar ni sedela trdneje na prestolu, kakor njen zanikrni in ničvredni stric Jurij IV. V ustavni monarhiji lahko omejuje ali nadzira parlament slabosti vladarja. S tem se zmanjšuje njegova osebna moč, raste pa njegova osebna varnost. Pri samovladi pa je odstavitev, ki je pomenila v Rusiji isto kot umor, edina poprava. Dokler je ostal Nikolaj 11. car vseli Rusov, so poslušali vsi Rusi njegove ukaze, naj so jih odobravali ali ne. Odobritev ni bila bistvena za veljavnost naredbe. Car je imel vse pravice kralja, vlade in zakonodaje. Zato je zavzela edina dejstvena opozicija v Rusiji obliko zarote zoper imetnika prestola, — zato vojaška zairota z namenom, odstraniti carja Nikolaja in postaviti na njegovo mesto drugega carja! Mislili so, da bodo z zameno carjev posnemali zgodovinski zgled; pa so se opotekli v zameno sestava.
Kako je bila carska rodovina udarjena s slepoto in je zaradi tega zgodovinsko neizogibno morala biti pogubljena, dokazuje tale zgodovinski dogodek.
Kostrom je rodno mesto Romanovih. Leto pred vojno, 21. februarja 1913, je poteklo tri sto let, kar so razglasili kozaki in bojarji v Moskvi Mihaela Romanova za carja, češ mlad je in neumen. So že vedeli, zakaj so hoteli takega.
Zadnji car in zadnja carica sta se napotila za tristoto obletnico svoje vladarske rodovine v Ko-stromo. Ko je njuna ladja zapuščala mesto, so ljudje v paroksističnem navdušenju skakali v vodo, plavali za ladjo in mnogo jih je utonilo.
Tedaj pa se je carica blaženo nasmehnila in rekla dvorni dami:
»Sami lahko vidite, kako so strahopetni ministri, ki plašijo carja z grožnjami o revoluciji. Dovolj je, da se pokaževa ljudstvu, in srca nam letijo nasproti.«
Prav res, če gre slepec proti prepadu in ne posluša tistih, ki ga svare, mora telebniti vanj. In če potegne pri tem s seboj nedolžne ljudi, ne smemo več govoriti o usodi, ampak o krivdi.
Opazovalec
Brez glave
Ljotičev Zbor izdaja nekakšne »biltene«, menda, v pouk svojim pripadnikom, na vsak način pa v zabavo vsem drugim, ki jim slučajno padejo v roke. V njih modruje o socialnih vprašanjih, filozofira o različnih svetovnih nazorih in socio-logični hpojavh, zraven pa seveda poroča tudi s polja svetovne politike na način, da bi najboljši pisatelji kriminalnih romanov ob njegovih fantastičnih kombinacijah bledeli od zavisti, če bi te kombinacije ne bile tako šolarsko otročje, da jim mora celo zborovski »biljten« dodati iz previdnosti takšnele pridržke: »Mi seveda nimamo nobenih mogočo« ti da ugotovimo resničnost tega glasu. Nasprotno imamo precej razlogov, da sumimo vanj«.
No, im potem začne na dolgo spet razlagati, zakaj se mu zdi ne verjelo nglas, za katerega je malo prej potrosil toliko črnila in ki je v bistvu vendar podstava, iz katere izhaja vsa1 zborovska pol itična miselnost.
Miselno in izobrazbeno raven Zbora in njegovih »biltenov« podamo morebiti najbolje, če navedemo na kratko, da razglaša povsod in z izredno vztrajnostjo »individualist ično-mater iali-stičmo Evropo« za krivca vseh nesreč. Briga Zbor in njegove »voditelje« dejstvo, da je ves nemir in ves zastoj umskega in tvarnega napredka \v sedanjem dejstvu izšel ravno iz držav in gibanj, ki so postavile mnoštvenega duha za malika in ki zdaj plešejo pred njim. In kaj mu je mar, če je logično in psihoilogično ravno malikovanje pred »raso« prav tako materialistično kakor n a žira-
fi je, da je človek nasledek in stvor gospodarskih razmer in razvoja. Pri tolikšni miselni nezadostnosti se seveda nihče ne bo čudil, če ne gre v nacionalne možgane, da je idealizem sploh psi-liologično samo mogoč v samosvoji osebnosti, svoje odgovornosti do sebe in do sočloveka se zavedajoči. Ali z drugimi besedami, da je 'idealizem mogoč samo v individualizmu. S tem seveda spet ne mislimo reči, da je vsak individualizem že na sebi idealističen, pač pa da ne more biti idealizma brez priznanja osebnosti in njene nravstveno odgovornosti. In zato je tudi »rasni« na-cionalizem, nacionalizem slepega občudovanja samega sebe zaradi' neke posebne — seveda stvarno umišljene! — krvne skupnosti zmeraj materialističen, pa če ga njegovi oznanjevalci še tako na debelo obšivajo z idealističnim trakom1, da bi premamili lahkoverne, nekritične ljudi.
Da je sporazum s Hrvati zadel jugoslovenski nacionalni Zbor posebno v živo, to je seveda sa-mc'0'bsebna zadeva. Zanimivo je kvečjemu, kakšen poplah je zbudil med preužitkar ji centralizma. Kajti samo iz popolnega brezglavnega poplaha si je mogoče razložiti iakšnole abotno trditev: »Ne more se hrvaško vprašanje rešiti s sporazumom!« Torej se more rešiti nujno samo po dosedanjih nacionalnih načinih: s centralizmom in pendirekom! Bilteni sicer tega ne povedo, a ker ni druge izbire, ostane pač samo dosedanja pot.
Seveda ima »Zbor« tudi »poročila« iz Hrvaške, »da so hrvaške množice globoko razočarane nad takim sporazumom«. Tu bi biltenu samo toliko priznali, da je res lahko naletel na marsikatere-
ga Hrvata, ki je s sporazumom nezadovoljen. Nezadovoljen pa je kvečjemu zaradi tega, ker se mu zdi, da ni z njim jugoslovenarstvo dovolj korenito likvidirano, ne pa da hi se hotel vrniti pod jarem centralizma mi nacionalizma. Sicer je pa dr. Maček sam napovedal na zboru hrvaških poslancev, da bo treba še marsikaj doseči..
Samo eno je gotovo: najbolj nezadovoljni Hrvat ne pojde nikoli rakovo pot, ki mu jo Ljo-tič kaže. Kajti z njegovim nacionalnim jugoslo-venatvom res ni mogoče rešiti hrvaškega, ne slovenskega, ne srbskega, tudi južnoslovanskega vprašanja ne.
Zasluge za sporazum
Pod tem naslovom beremo v »Edinosti« tudi tele stvarne pripombe:
Po nekih listih so se .kaj kmalu -pojavili in ponavljali prepiri, kdo vse tostran Sotle in Kolpe ima mnogo ali največ zaslug na uspehih dolgotrajnega, mučnega sporazumevanja. Med njimi so tudi taki, ki so imeli, dokler so bili med političnimi nezadovoljneži, dokler so namreč bili politični bolniki, res nekakšne, nekakšne, vendar samo začasne, samo bolj navidezne posebne željice »za dobro svojega ljubega naroda«. Ko so se pa politični nezadovoljneži dokopali do mehkih stolčkov in se tako spreobrnili v politične zado-voljneže, so na vse to, kakor tudi na svojo prejšnjo politično bolezen., radi pozabili. Za vsakršnim režimom so — enkrat eni, drugič drugi — drveli čez drn in strn, samo da so doma lahko strastno strankarili po mili volji. iKomu v korist, komu v škodo, na to bo točno odgovorila nespačena zgodovina o našem političnem življenju v prvih desetletjih po svetovni vojni.
Te stvari, pač malo častne politične spletke in kupčije, so se pri nas nekako redno ponavljale. Zdaj nam pa prav isti ljudje skušajo dopovedati, da imajo nekakšne zasluge za sporazum, ko je resnica čisto drugje in čisto drugačna. Razsoden človek ve, kako je bilo. Ne bo in ne sme tega pozabiti, da bo lahko na vse to dal pravi odgovor o pravem času!
Starodobnega političnega taktiziranja in manevriranja — povrh v tako resnih časih — smo vsi že davno siti. Hrvatje imajo vse dokaze o tem, kdo in t-kakšnimi sredstvi je preprečal in še skuša preprečiti ali vsaj zavleči izdan je tako zvanih političnih zakonov v duhu čiste demokracije; kdo je kriv, da tako dolgo nismo smeli niti misliti na te zakone, namreč na zakon o svobodi tiska in združevanja, o svobodi besede, o svobodnih in tajnih volitvah. Itd. O pravem času bodo omenjene dokatze sporočili javnosti. Mi nujno potrebujemo mož resničnega narodovega zaupanja.
Janez Kocmur:
Brez naslova
(Nadaljevanje.)
Malo pozna slovenska politična zgodovina velikih mož s pokončno hrbtenico. Dandanašnji jih skoraj ni. Tisti, ki so, oziroma so bili, so delovali le v ožjem krogu in so mogli vplivati na celoto samo posredno, kolikor niso bili bolj učitelji kot politiki, kakor na primer France Levstik, dr. J. E. Krek, dr. H. lunaai in še nekateri. Imeli nismo tudi sicer politikov širokega razgleda. Edio izjemo dela Fran pl. Šuklje, ki pa je bil oportunist velikega merila ali elastik, kakor je imenoval dr. Janko Kersnik njegov krožek, ki mu je pripadal tudi sam. Oportunizem je v osnovi drob-tinčanstvo. Drobtina je drobtina, pa. najsi je večja od mlinskega kamna in slajša, od medene potice. Drobtina nikdar ne odtehta dane protivrednosti, pa bodli ta tvarna ali kakršna koli.
Krek spada med naše največje može. Zaradi svoje pokončnosti, ki jo priznavajo tudi njegovi načel.ni nasprotniki. Pomenljivo je, da je največ kritikastrov v vrstah njegovih nekdanji,!) tovarišev. Večidel med gospodarsko dobro podkovanimi in tistimi, ki jim njegova demokratična zapuščina ni dovolj trdna podstava za plezanje navzgor. Oglašajo se ne javno in naravnost, podtikajo mu le drugačen pomen, izkrivljajoč njegov značaj. Še rajši se ogibajo besede o njem, boječ se za svojo senco v luči njegove osebnosti.
Stara stvar. Podganja ču dse oglasi navadno najprej v oportanih ocofancih. Dogodki zadnjih mesecev dokazujejo s šolsko nazornostjo, kakšen je podganji beg, ki ga Krek ni poznal. Krekov značaj predstavlja množico — ta pa je in bo ostala tudi brez sivih glodal cev.
V	vihravosti mlajših let je resda zagrešil marsikatero nerodnost, ki jo je pa izbrisal njegov poznejši razvoj. Gre skoraj izključno le za taktične napake. V ognju prvega navdušenja je spodbujal svojo ožjo četo celo k osebnim spoprijemom z nasprotnikom. Nekoč sem ga videl sam. dajočega navodila, kak zavihati rokave in prijeti. Vtisk sem imel že tedaj, da 11111 je šlo bolj za vcepljanje poguma po najkrajšem potu, ko za resničen udar. »Več gibčnosti in korajže, da vas ne bodo imeli za bojazljivce,« se je zasmejal, da je udarila v smeh vsa soba. Bojevitost- je bila pa tudi na drugi strani, da je redko zborovanje poteklo brez bunk in krvi.
Nepotrebni nasveti
V zadnji številki smo — deloma dobesedno — navajali uvodnik iz »Trgovskega lista« z dne 11. t. m. V njem se je »Trgovski list« zadel ob zahteve spomenice hrvaških gospodarskih zbornic, in jim izrečno očital, da se v njej »nepotrebno omejujejo le na banovino Hrvaško«. Izrecno je tudi ^»Trgovski list« poudaril, da bi »prišli do nemogočih razmer, če bi se krošnjarstvo prepovedalo le v eni banovini«. In podobno. Očitno smo imeli torej prav, če smo zapisali, da hoče »Trgovski list« od Hrvatov, naj se zavzemajo- za odpravo takih nevšečnosti ne samo doma, ampak tudi v drugih banovinah. Te pravice pa hrvaške gospodarske zbornice same zase nimajo, sicer bi dejansko prekoračile meje svojega področja. In pri tem je popolnoma vseeno, če gre za stvari, ki so pridržane hrvaški ali skupni zakonodaji. Le kakšno skupno zborovanje hrvaških in drugih zbornic bi imelo tako pravico. Kdor si glede tega ni na jasnem, si tudi. glede bistva avtonomije in razdelitve pristojnosti in področja ni na jasnem. In to smo hoteli ugotoviti..
»Trgovskemu listu« pa ta naša izvajanja niso všeč, zato nam dne 18. t. m. odgovarja v dolgem sestavku. Da bi na vse odgovarjali, bi bilo res škoda za čas. aZto bomo navedli, samo tisti del odgovora, ki hoče pobiti naše očitke, da daje Hrvatom nasvete, kako naj si 11 rede svoje življenje in ki se glasi:
Predvsem moramo »Sloveniji« povedati, da mi sploh nismo dajali Hrvatom prav nobenih nasvetov, kako si naj 11 rede svoje življenje doma. To si je »Slovenija« v svojem kritičnem zanosu gladko izmislila. Mi smo samo označili svoje stališče do hrvaških zahtev, ki se nikakor ne tičejo le samohrvaških zahtev, temveč v znatni meri tudi zadev, ki se tičejo vse države.
Nato našteva »Trgovski list« nekaj takih zahtev.
Naš odgovor je dan za pazljivega bralca že v zadnji številki, in če ga še Kaj potrebuje, smo mu ga dali. zgoraj. Samo opozorili bi mimogrede, da mi nismo zapisali, da je hotel »Trgovski list« predpisovati Hrvatom, kako naj še urede svoje življenje »doma«, ampak samo, kako naj si sploh urede svoje življenje, kar je lahko v določenem pomenu precejšen razloček. Če pa je »Trgovski list«, kakor sam pravi, označil svoje stališče do hrvaških zahtev, če jim je očital, da ni njii-h stališče daljnovidno, ker se omejujejo na Hrvaško, ki je njih področje, in 'kjer jih edino zanima in bri ga, kako bo urejeno življenje, potem se lahko pač po pravici reče, da jim priporoča, naj se vtikajo v stvari,, ki se njihne avtonomi je ne tičejo. Načelo avtonomije pa bi bilo- s tem neizogibno prekršeno. A to bi bilo nevarno, in povedali smo tudi, zakaj bi bilo nevarno.
Pravilno razumevanje avtonomije zahteva torej, da se Hrvatje samii in njihne organizacije brigajo samo za svoje stvari. Kadar sc bodo obravnavale stvari, ki se ne tičejo njih samih, takrat bodo zahtevali tudi glede njih, če se jim kaj ne bo zdelo prav, toda le z vsemi drugimi, ki ise jih tiče. Vsako drugačno delo. bii bilo pa vtikanje v stvari, ki so izven njihnega področja in ki jih tudi dejansko ne brigajo.. Bilo bi, kratko rečeno, nerazumevanje pojma avtonomije. Vsak naj si uredi svoje stvari, najprej doma. Za skupno delo pa skupen nasvet in skupen nastop. Vse drugo so prazne marnje za; poslovno rabo.
V vsakem pogledu imajo torej Hrvatje prav in pravilno razumevajo svojo avtonomijo, če se tudi v skupnih zadevah omejujejo na svoje avtonomno področje. Že popolnoma s praktičnega stališča, kajti njihna avtonomija je taka, da si taka, da si lahko urede po svoje tudi marsikaj takega, kar je sicer skupna zadeva. Pa tud.i v drugih pogledih je taka politika dal jnovidnejša, kakor prazno besedovanje in vzdihovanje, kakor ga poslušamo že leta prav ,iz vrst naših gospodarskih krogov in ki v teh dvajsetih letih ni imelo drugega, uspeha, kakor da so se stvari obračale zmeraj na — slabše. Kajti odločno brezobzirno delo na Hrvaškem bo neizogibno imelo za nasledek, da se bodo tudi drugod začele premikati stvarii, ki se doslej niso mogle premakniti. Tako bo tudii 11ajlep1.se pokazana centralizmu njegova popolna, neplodnost; in nepotrebnost.
Če bi pa Hrvatje zmeraj čakali, kdaj se zga.-nejo tudi drugje, bi danes ne bili dosegli tistega, kar so.
Navzven, izven Hrvaške, nastopajo Hrvatje enotno, po zastopnikih svoje banovine. Stvar teli zastopnikov pa je, zlasti bana dn ministrov, da njih pr>izadeve in potrebe uveljavijo, in če jih ne morejo povsod, pat vsaj na Hrvaškem. Tako bodo imele tudi njihne zahteve vse večjo težo, kakor če bi jih deklamirala kakšna ponižna de-puitacija. Tako je tudi edino mogoče za tistega, ki avtonomijo prav razume. Kdor bi pa. zastopnikov svoje banovine iskal naravno-stnih potov in skušal mmtjtiredno uveljavljati svoje želje, ta še glede^^jtrid, in vselbine avtonomije ni' na jasnem inrfgirk ***'•>to ponavljamo in poudarjamo — hote ati^nehoite samo centralizmu utira pot.	\^s
\V<> V • \	.
A mi?
Eden 'izmed voditeljev demokratske stranke, cir. o oz a Markovič, jo baje irelketl nedavno tega na seji širšega odbora demokratske stranke: »Hrvatje so s tem sporazumom dobili minimum. Sedaj mora ta minimum postati stvarnost, a potem je treba iti dalje«.
»Hrvatski dnevnik« pripominja, da je pove-
,v • Markovič, če je res tako dejal, veliko pomično resnico. Pravi, da razume prigovore, da mi se nič sklenjenega o reorganizaciji cele državne skupnosti, da pa se bo to vprašanje rešilo tako. da se celo vprašanje postavi z dnevnega redau
Bojimo se spet, da bodo nekateri Slovenci tu-vj*. P°8*ej spričo vseh jasnih dejstev šele premi-sijeva li, ‘kaj bi bilo za nais clobro. Zgo-dovina z a-mujenih priložnosti — to je zgodovina slovenske politike!
Dva zanimiva razglasa
V	času, ko divja po Evropi zopet vojni vihar m vsaka vojskujoča se stranka na svoj način utemeljuje upravičenost svojega stališča, bo marsikoga zanimalo, kako so potrebo po oboroženem spopadu utemeljili Prusi in Avstrijci, ko so se spopadli leta 1866.
Pruski kralj je 188. junija 18866. leta izdal razglas, ki se je glasil:
»Stara ne«,trpna ljubosumnost se je zopet razvnela ^ svetlih plamenih: Pruska naj bi se oslabila, uničila in onečastila. Njej (namreč Avstriji) nasproti ne veljajo nobene pogodbe več! kamor koli pogledamo ipo Nemčiji, .smo obdani od sovražnikov, katerih bojni krik je; ponižanje Pruske. Do zadnjega trenutka sem držal odprta pota za dobrohotno poravnavo; Avstrija ni hotela.«
Isti dan pa je avstrijski cesar Frainc Tožef razglasil svojim narodom:
»N a j novejši dogodki nesporno dokazujejo, da postavlja ruska javno nasilje na mesto prava.. Tako je najbolj usodna vojna — vojna Nemcev proti Nemcem postala neizogibna! Za vso nesrečo, ki jo bo vojna prizadela posameznim družinam, pokrajinam in deželam, kličem na odgovornost pred sodni stol zgodovine dn večnega vsega mogočnega Boga tiste, kr so jo izzvali.«
Tako je bilo leta 1866....
Mali zapiski
Pravica nevtralnosti
Švicarski dnevnik »Baisler Naehrichten« brani pravico do resnične nevtralnosti nevtralnih držav. Pravi, da si nevtralni narodi ne bodo dali predpisovati zmeraj drugačnih razlag nevtralnostnega načela. Za sedanje stanje niso oni odgovorni, saj jih tudi. ni nihče vprašal za svet, ko so se ustvarjale podstave sedanje stiske. Zotem piše:
Oni torej niso odgovorni za verigo politične logike, ki veže zasedbo Avstrije z 0110 Čeho-Slovaške in z nemškim napadom na Poljsko. Ne oni, ampak zahodne velesile so izdale Zvezo narodov, ko so odpovedale v abesinskem, kitajskem in španskem primeru. Kdor je sam razdrl ta sestav mednarodne zavesti skupnosti zoper nečimerneže, ga v stiski ne more takoj spet pričarati;
Slovenski motivi pri švicarskem pesniku
Letos je izšla v založbi Gebr. H<>hn v Ziirichu zbirka liričnih pesmi Edbuairda H. Stcenkena pod naslovom »Flofifahrt, Vagabund und Hafenschen-ke. Aufgeschriebenes« (Plavba, klaitež in krčma v pristanu. Zapiskii.) Steenken je živel dalj časa tudi med slovenskimi splavarji. Tako življenje z močnimi neposrednimi doživljaji je moralo močno vplivati nainj. aZto so tudi njegove predstave ljudi in narave tako žive in neposredne. Prav takšen je tudi ritem njegovih verzov. Na primer:
Izbijte čep iz soda slovenskega!
Naj vilice se rdeče poni v majolčice!
I11 ne pozabite, ljubega Boga povabiti!
Zakonsko pravo
Pod tem naslovom je izšel poseben odti.sk štirih predavanj v ljubljanskem radiu, ki jih je imel dr. Rako Kušej. Predavanja so bila natisnjena v drugi knjigi »Pravnega svetovalca«, ki ga je izdala Umetniška propaganda. O vsebini smo že poročali. Ker je prav zakonsko pravo tisti predmet, ki povzroča preglavice ne samo neprav-nikii, bo pniročinejši posebni odtisk prišel vsakemu prav, ki se hoče poučiti o njegovem današnjem stanju in o smeri, v kateri gre naša zakonodaja in pravosodje.
Urednik in izdajatelj: Vitko K. Musek, Ljubljana.