142
Iz državnega zbora. 
Govor poslanca gospoda Kluna
v zbornici poslancev 23. aprila za slovenske srednje šole.
Ker vem, kako treba hiteti z obravnavo državnega proračuna in ne zavleči je s predolgim govorjenjem, bi se ne bil oglasil, ako bi resolucija o slovenskem jeziku ne bila tako hudo napadena od leve strani. Tako se mi pa zdi, da mi je dolžnost potegniti se za narod slovenski , ki se vendar enkrat nadeja ozira na materni jezik svoj.
Kdor verjame besedam govornikov na levi strani (Duhaču in Foreggerju), bo mislil, da se nam v tej zadevi ni kar nič pritoževati in zahtevati nikakoršnih sprememb. Saj sta ta gospoda si štela v dolžnost, zaklicati nam, da se slovenski jezik zadosti goji in da je kot učni jezik v šole uže zdaj vpeljan, a da, ker je na prenizki stopinji , večega ozira še vreden ni itd. V eni prejšnjih sej je uže nek poslanec s Češkega nam isto očital ter pravil, da se ne le pri sodnijah in druzih uradih občuje z ljudmi v njihovem maternem jeziku, marveč da je tudi učencem dana prilika, vzdigniti se do viših šol, ne da bi bili do tje učili se kaj v kakem drugem, kakor v svojem maternem jeziku.
Jaz ne vem, kje so gospodje one strani tako čudno podučili se o tem; po svojih lastnih skušnjah gotovo ne, ker bi ne mogli trditi reči, ki so pri nas ravno narobe. Poldrug milijon Slovencev nima ne ene same srednje Šole, na kateri bi bil slovenski jezik zares vpeljan kot učni jezik in   kjer bi se toliko oziralo na-nj>
kolikor je potrebno, da se učenec more dobro izobraziti v  svojem maternem jeziku.
Pač nahajamo v proračunski predlogi pri gimnazijah v Ljubljani, Novemmestu in v Kranji pridjano opombo ,,nemško-slovenska", in komur prave razmere niso znane, ta bi po tem prav lahko mislil, da imamo vsaj na Kranjskem nemško-siovenske, to je, utrakvi-stične (dvojnega jezika) šole. Ker toraj oni pristavek na videz pobija mojo nasprotno trditev, bom za potr-jenje svojih besedi navedel važno pričo prejšnjega na-učaega ministra samega (Stremajera). — V seji proračunskega odseka 11. februarija 1880. je gosp. dr. 6treni ayer na razloge dr. Vošnjakove, hotee braniti se očitanja , da je biia Kranjska gimnazija opuščena le z mržnje do slovenskega naroda, odgovoril: „Kranjska gimnazija je bila nemška, toraj razpade natolcevanje predgovornika v nič/' Kdaj tedaj je minister povedal resnico: ali takrat, ko je v predlogi, sestavljeni pod njegovim vodstvom, to gimnazijo imenoval „nemško-stovensko", ali pa takrat, ko je rekel, da je nemška? Jaz mislim pač? da le zadnji pot, in to je tudi resnica. Huje ko z „natolcevanjem" poslanca celjsko brežkih kmetiških občin, ki se vendar naslanja na to, kar vlada v svojih predlogah sama pravi, huje ko po „narodnih hujskajočih listih" — kakor se je dopadlo takrat reči gospodu ministru — se zapeljuje po mojih mislih ljudstvo s tem , če kdo zdaj tako , zdaj drugače govori in ravn&, kakor mu tisti hip za dosego cilja bolje kaže.
Se manj je jugoslovanskim dijakom, dokončavšim srednje šole, m >goee, do dobrega izobraziti se na kakem slovanskem vseučilišči. Jaz bi se te reči še dotaknil ne bil, ker ne spada sem, če bi govornik ravno pred mano ne bil toliko govuril o vseučiliščih, imamo pač jugoslovansko vseučilišče v Zagrebu, ki pač ni tako slabo, kakor je govornik pred mano pravil, in je Dalmatincem, Istrijanom in Slovencem prav fpriležno. Al po dualizmu smo prišli tako daleč, da je za nas Slovence vseučilišče zagrebško toliko, kakor da bi ga ne bilo, ker Hrvatska uže tako rekoč velja za unanjo tujo zemljo in tam prestani izpiti in pridobljeni diplomi v Čislajtaniji nimajo veljave.
Postava  zahteva,   in   to  se tudi popolno samo ob sebi razume, da bi morali učitelji in profesorji po srednjih šolah na Slovenskem poleg nemščine tudi slovenščine zmožni biti.    Ali kakor je   prejšnji   naučni minister   znal   izraz  „nemško-slovenski"  tako   pristriči, da ni ostalo nič ko  „nemško" ,   tako   se  tudi  s to postavno določbo   ni   prav natanko  ravnalo  in nastavljali so se po naših „nemško-slovenskih" šolah učitelji, ki slovenščine niso ne le dosti zmožni, marveč je prav nič ne znajo. (Klici: čujte!) In taki nemški profesorji ne pod-učujejo le po viših, marveč tudi po nižih razredih naših srednjih šol, v katerih velika večina učencev v nemškem jeziku   še   ni tako  trdna,   da bi mogla dobro razumeti učitelja,   kateri jim svoje tvarine ne more umneje razložiti v njenem maternem jeziku.    Da se imajo zavoljo tega ne le otroci boriti z največimi težavami, ampak da to silno škoduje tudi učnemu predmetu, tega mi ne bo treba še posebno povdarjati.    Prav tako je med vodji (direktorji) srednjih šol po Slovenskem komaj par takih, ki s 8tanši svojih šolskih učencev morejo govoriti brez tolmača.   (Klici: čujte! čujte!) In vendar veste, gospoda, kako zelo potrebno je za šolski napredek otrok to,  da se stariši morejo pogovarjati in sporazumeti z vodji šol. Pač nam ne manjka izvrstnih domačih učiteljev, al ti so se morali prej omenjenim nemškim profesorjem umakniti nekaj ,,iz službenih ozirov*,   večkrat  pa tudi le zavoljo družbinskih zadev,   da  tast  more imeti svojega zeta blizo sebe.    Da se je prej omenjenim domačim zastavila pot nazaj v domovino, so večkrat — če
143
se ne motim, okoli petnajstkrat — ravno najvažnejša mesta, mesta šolskih vodij, oddali brez vsega, po postavi zapovedanega razpisa. So se pač bali priti v neprijetno zadrego, da bi bili morali zaslužne domače profesorje vendar-le v poštev jemati in nazadnje morda celo dati jim prošena mesta; kje pa bi bila ostala potem precartana nemška kultura? In bi tako ravnanje ne bilo morda utegnilo pri nekaterih izbuditi suma, da se Slovencem na roke gre, kar bi bilo po mislih nekaterih ljudi se ve da strašanska krivica!
Prav tako, kakor z oddajanjem voditeljskih in učiteljskih služeb, je z nastavljanjem šolskih nadzornikov. Za časa Hohenwartovega ministerstva^so na Kranjskem pač postavili šolskega nadzornika (Šolarja), ki je bil res kos svojemu poslu; njemu je bilo izročeno skupno nadzorstvo humanističnih in realističnih predmetov. Pa kmalu po odstopu Hohenwartovega mini-sterstva se je začel mu čas trpljenja. Z izgovorom, da ni ugodno za napredovanje vednosti, če le en nadzornik nadzira vse predmete , so mu odvzeli nadzorstvo realističnih predmetov in izročili to nadzorniku v Gradcu, ki ni hodil le nadzirat, ampak tudi k sejam deželnega šolskega sveta v Ljubljano skrbet za povzdigo ,,nemške kulture"v Predlanskim pa je bil ljubljanski šolski nadzornik (Šolar) premeščen v Dalmacijo, čeravno on sam tega ni prosil niti želel. Ne bom ravno trdil, da se je to zgodilo zato , ker je slovenskega rodu, vendar se je pa vsakemu tako zdelo. In zdaj nimamo nobenega svojega šolskega nadzornika več , marveč izročili so nadzorstvo naših srednjih šol nadzornikoma ob skrajnih mejah naših, v Trstu in Gradcu; teh ima pa zdaj vsak oba predmeta, humanističnega in realističnega, kar prej ni smelo biti! Res, lepa ilustracija skrajšanja dela in državne varčnosti! Vrhu tega nobeden izmed nju ni zmožen slovenščine. Kako pri tem moreta nadzorovati napredek na nemško slovenskih srednjih šolah, posebno še v slovenščini, to je zastavica, katero bodo tudi gospodje one strani zelo težko uganili.
(Dalje prihodnjič.)
150
Iz državnega zbora.
Govor poslanca gospoda Kluna
v zbornici poslancev 23.  aprila za slovenske srednje šole.
(Dalje.)
Pri takih razmerah se mi prav čudne zde pritožbe nekih poslancev levice, češ, da je po deželah z mešanim prebivalstvom nemški živelj v nevarnosti, da uradnikom, oficirjem itd. ni mogoče, svojih otrok dati odgojevati v nemškem jeziku itd. A njihov strah za nemštvo je prazen. Prav po pravici je nek govornik naše strani uže omenil, da Nemci nimajo prav nobenega vzroka tožiti, da jih kdo zatira, ker še niso skusili, kaj se pravi zatiranim biti.   (Klici: Res je to!)
Vam se čudno zdi, da mi od učiteljev, ki imajo opraviti s slovenskimi otroci, zahtevamo znanje slovenskega jezika. Kaj neki bi rekli vi, če bi na kakem čisto nemškem učilišci za kateri koli predmet vam nastavili profesorja, ki bi ne znal nemški? Ali bi se vam to ne zdelo nenaravno? Bi li ne zahtevali po vsi pravici od njega znanja nemškega jezika?
No, pri nas so take nenaravne razmere. Pri nas je uže izjema, če kak profesor zna slovenski, pravilo pa, da mu tega ni treba znati.
Vi ste razkačeni, da je bilo nekaj uradnikov vaše stranke premeščenih, ali bolje rečeno, povišanih. Kak hrup bi bili vi — po vaših besedah o splošni debati sklepati — zagnali še le, če bi bil nemštvo zadel le stotinski del tega, kar so morali slovanski narodi leta in leta prestajati (klici: res je!); če bi bili pri vas profesorje in uradnike, ki ljubezni do svojega naroda in milega maternega jezika niso skrivali, uradno ali „iz službenih ozirov", kakor se pravi, prestavljali na najskrajnejše meje cesarstva, kakor se je pri nas sto- in stokrat zgodilo, čeravno se jim v službenih zadevah ni moglo nič očitati? (Klici: Čujte!)
Govornik one strani se je sklicaval na to, češ, ,,da Nemci primeroma gotovo ne plačujejo manjših davkov, ko slovansko prebivalstvo'4.
Tega ne zanikujemo tudi mi ne, da so Nemcem davki odmerjeni po isti meri, kakor Slovanom. Toda Nemci vsaj nekaj za to dobe, mi pa smo si morali ob enakem plačevanji davka do zdaj veiikrat v več rečeh sami pomagati, če smo hoteli kaj storiti za razvoj narodnosti svoje. Ko smo se oglasili za slovenske šoje, nam je takratno ministerstvo (Giskra) odgovorilo: „Ce Slovenci hočejo imeti slovenske šole, naj si jih pa sami napravijoli(    Nemci pa uže  smejo  zahtevati,   da se za
151
kopico 5 do 10 nemških otrok napravi šola na državne stroške! Ali tu ne pride človeku na misel znani pregovor: „Kmet — to je pa kaj druzega?" Jaz sem prepričan, da bi tudi nam ne bili dali onega odgovora, če bi bili zahtevali šole nemške. Saj so še cel6 za slovansko in tudi nekoliko polaščeno Dalmacijo predlagali nemško šolo! Morda bi^bili potem nam celo tako velikodušni, kakor so bili Crnovicam, in bi nam bili dali v Ljubljani še vseučilišče, če bi bili prosili nemškega. Mi vam, gospoda levice! prav s srca privoščimo vaše nemške šole, pa ravno zato se vam bo umevno zdelo, če enako pravico zahtevamo tudi za-se in tir-jamo, da se za poldrugi milijon Slovencev srednje šole vrede tako, kakor bodo za naš narod primerne. Ce pa to tirjamo za vse dežele, po katerih bivajo Slovenci, moramo to še s tem večo odločnostjo tirjati za deželo kranjsko, ker Kranjska ni dežela z mešanim prebivalstvom tako, kakor nekatere druge. Zato se moramo vpreti izreku mariborskega poslanca, ki je trdi), da je skoro po vseh srednjih šolah po Kranjskem in btajar-skem tako, kakor v Mariboru, in da mora biti s podukom po drugih šolah ravno tako, kakor zahteva on za mariborske. Saj je znano, da ravno Maribor je eno tistih mest, ki so bila zadnji čas svojemu rodu, slovenskemu narodu, najhuje odtujena in ponemčena.
Kar se pa posebno Kranjske tiče, tu ni pravega mešanega prebivalstva, kajti kakor zadnje ljudsko števil je nje kaže, je v deželi 450.000 Slovencev in ne prav 20.000 Nemcev, a ne po vsi deželi med slovenskim prebivalstvom raztresenih, ampak skupaj v svojem kočevskem okraji in na Fužinah (Weissenfels) tik ob meji koroški.
Vsi oni, ki so se prej štulili za Nemce, zdaj se zo-vejo „liberalno" stranko,   in  so  zahtevali nemških šol, so — izvzemši nekaj uradnikov tujcev, ljudje čisto slovenskega rodu, ki so se le zavoljo dobička, katerega je do zdaj  nesla nemškoliberalna  vera ,   oklepali  nemške stranke, svoje otroke v srednje šole vpisavali za Nemce in jih  celo   odvezavali  od  poduka  v  slovenščini;   njih stariši  pa morda še zdaj v kaki vasi kje s svojimi sosedi govore slovenski, ker druzega jezika nobenega ne znajo,  in ne strme malo,   kako da je njih sin kar čez noč postal German (Nemec). (Levica se smeje.)   Da nam taki „nemci" niso Nemci,   in  da nam  toraj   ne more biti prav,   če   se  njih otroci ne oproščujejo učenja slovenščine — kar bi pa ob splošnem  podučevanji   v slovenski materinščini   nikakor   mogoče   ne bilo,   to bote, gospoda, tem lajše razumeli, ker se morajo otroci stari-šev, kateri svojega slovenskega rodu ne zatajujejo, učiti obeh jezikov, potem pa, dokončavši svoje študije, se pri prošnjah za službe vendar-le nazaj porivajo za one, ki se slovenskega jezika z lenobe niso hoteli  učiti,   in se zavoljo svoje slovenske narodnosti še preganjajo.
(Dalje prihodnjič.)
158
Iz državnega zbora.
Govor poslanca gospoda Kluna
v zbornici poslancev 23. aprila za slovenske srednje šole.
(Konec.)
Pravim Nemcem pa, akoravno jih je pri nas tako malo, da še le na 23 Slovencev pride eden, se ni od Slovencev ničesar bati. Slovenec uže pa svojih večletnih skušnjah ve, kako bridko je biti brez vseh pravic po naravi in državnih postavah mu pristoječih, on ve, da kar gre enemu po pravici, je spodobno tudi drugemu. Zato je deželni zbor kranjski v svoji narodni večini, katero so nasprotniki kot „non plus ultra" nestrpljivosti in fanatizma razkričali po svetu, pri vseh postavah, ki so zahtevale kako izjemo za nemško prebivalstvo, to izjemo tudi vselej naredil; nemški Koče-varji to tudi dobro spoznajo in žive v najlepši prijaznosti s svojimi slovenskimi sosedi, zato tudi vse s Kranjskega po   svetu  zagnano vpitje  o zatiranji  Nemcev no
prihaja nikdar od pravih Nemcev samih, marveč zmiraj le od ljudi, kateri imajo kaj dobička od tega, da šču-jejo narod zoper narod, da potlej tem lajše v motni vodi ribe love. (Dobro!) In re3, če bi bili kedaj le poskusili, nemške Kočevce zatirati, bi o tem poštenem in pridnem narodiču zavoljo njegovega pičlega števila pač ne bilo nobenega sledu več.
Ni ne toraj res to, da bi mi hoteli nemščino odpraviti z naših šol. Mi vemo ceniti vrednost nemščine, zato hočemo , da se je na naših srednjih šolah uči toliko, da se je naša šolska mladež popolnoma nauči. Ce bi mladina naša po srednjih šolah ne bila uže tako preobložena z učnimi predmeti, bi za srednje šole po Kranjskem mi še celo želeli, da bi se jej dala prilika ravno tako naučiti se laškega jezika, kateri zavoljo živahnega prometa in občevanja z Lahi za naše ljudstvo skoro ni nič manj važen od nemškega.
Res prav odveč je zato, da se gospodje leve strani tako zelo navdušujejo za nemški jezik po naših srednjih šolah in s tako silo poganjajo za to, da ne bi se spod-rinil, česar celo nihče ne namerava. Prav taki se mi zde ti gospodje , kakor tisti vitez, ki je oblekel se z oklepom, djal na glavo čelado, oborožil se z mečem in sulico, jako pogumno zajahal konja in jel mahati po zraku, boreč se — z vetrom.   (Smeh.)
Nemštvo nikakor ni v nevarnosti. Bilo je močno in cvetelo, ko v Avstriji še ni bilo nobene „ustavoverne" stranke, in bo zavoljo svoje kulturne važnosti stalo ravno tako močno, ko o ,,ustavovercih" uže davno ne bo več duha ne sluha.
Ako pa mi nemškemu jeziku privolimo pristojno mu pravično mesto na svojih srednjih šolah, vendar ne moremo dopustiti, da bo naš slovenski materni jezik v zadnjem kotu čepel, marveč moramo zahtevati, da se ga temeljito nauči vsak, ki bo imel v tej ali oni službi opraviti z našim ljudstvom.
Tudi to je pretirano, da bi skrb za nemštvo bila tudi skrb za prid države. Za blagor države se najbolje skrbi, Če se gospodarstvo ali uprava države ravna po sestavi njenih narodov. Kdor bi dandanes še trdil, da Avstrija pomeni toliko ko ,,nemštvo", pač ne ve ali ne mara vedeti, da je Avstrija sestavljena z mno-gojezičnih narodov. Država po tem, če se daje narodom njihova pravica in če tako postanejo zadovoljni — gotovo ne trpi škode, ampak njena moč se le vtrjuje. Kajti ne veliki in z železnimi verigami trdo sklenjeni, marveč zadovoljni narodi so najmočnejši stebri cesarstva , narodi pa, ki jih le s silo skup zvežejo in s silo skup drže, se tega pritiska kmalu naveličajo in če se jim pokaže kaka priložnost, se le prelahko vdajo skušnjavi, otresejo nestrpljivi jarem in si iščejo lepšega in mirnejega življenja. (Klici na levi: eujte! čujte!) Tu omenjam le zgodovinske dogodbe, ne cikam pa nikamer. Prav tako pripozoano je to, da je narod tem trdnejši steber državi, čim bolj razbistren in izobražen je. Ker se pa narodi po pedagogičnih načelih morejo izobraziti le na temelji svojega lastnega jezika, bi bilo prav res na korist državi, če bi se mu ne le v šoli in cerkvi, ampuk tudi v uradih itd. dala vsa prostost.
Teoretično in formalno , gospoda, ste po določbah temeljnih državnih postav tudi pripoznali to, al do zdaj so bile to le prasne obljube, ki se na papirji pač res lepo svetijo, ki so pa — če mi je dovoljena primera — take, kakor jedilni list, na katerem stoje zapisane najlepše, najslastnejše jedi. Kaj pa pomaga lačnemu, če mu tak list daste, Če mu pa ne prinesete na mizo tudi hlastno zaželenih jedil? Ali bo njegova lakota uže s tem pregnana? Kaj pomaga toraj, če ste sprejeli v državne temeljne postave lepe stavke o enakopravnosti narodov,  če jim  pa te v resnici nočete dati in morajo
nasi narodi še zmiraj Čakati tistega časa, ko se bodo te lepe obljube vendar enkrat spolniie?
Po priporočani resoluciji se ima dosedanja krivica in zamuda v smislu enakopravnosti slovenskega jezika vsaj enkrat popraviti. Le ta cilj ima resolucija po odseku predložena. V nji ne prosimo nobene prednosti ali kaj druzega posebnega, marveč zahtevamo le, da se uže veljavne postave, katere ste vi, gospoda, skovali, dejansko izvršujej o in da zadobi tudi naš jezik na srednjih šolah naših tisto veljavo, ki mu gre kot maternemu jeziku in kakoršno ima po nemških deželah nemški jezik.  (Velika pohvala na desni.)
-----    159   ____