148
Dr. Mihael  Opeka: Spomini na Jožefa  Cimpermana.
Jožefu Cimpermanu.
Ob tebi večkrat sera sedel, (Želim  pokoja duši tvoji.) Resnobnih lic na stol priklenjen Sedel si ti na desni  moji. O časi,  ki so  bili,  dnevi, Ki so  minuli vekomaj! O govorica,   ki je  slula Med nama živo nekedaj, O  bela miza javorjeva, Za tebe ječa,  zame raj, O  vse,  kar nate me   spominja, Vse v  mojem srcu se zrcali, Vse me raduje, sladko  žali . . .
Ob tebi sem sedel ljubeč,
In govorila sva o petju lepem
Zvenečem na slovenskih tleh,
O glasih rodnega jezika,
O  rajnih velikih možeh,
In  črtala sva domovini
Bodočnosti  obzorje jasno
In  bičala sva svetojezna Sovražnike domu opasne. Ni sebe nisva pozabila, In vzdihoval sem jaz — ne ti — O  sreči,  ki mi je svetila, O  srcu,  ki za njo   medli, Mladenič jaz — ti mož izkušen, Ki  bridko  te je trlo  zvanje, Ki si življenje že odslavljal, Ko jaz še nisem stopil vanje.
Prijatelj  moj, učitelj  moj, Jaz še te v srcu nosim zvesto. Zamišljen v lepe one čase, Samevam in ugibljem  cesto: Na zemlji jaz, pod zemljo ti Počivaš  v hladni  zdaj  odeji. Kdo  naji srečo je dosegel? Bog daj,  da bil bi ti  srečneji, Ti,  ki si v črno jamo legel.
Anton Medved.
Spomini na Jožefa Cimpermana.
(Spisal dr. Mihael  Opeka.)
INe morem si misliti, da ga ni več ob veliki orehovi mizi v prijazni sobici ljubljanskega predmestja, da ga ni več pesnika-trpina in trpina-moža, a moža-vzornika! Toda brezčutne črke so neizprosno govorile tožno resnico: da je dne 5. vel. travna 1. 1893. ob 8. zvečer izdihnil svojo blago dušo pesnik in pisatelj slovenski, Jožef Cimperman. — ,Spomine' sem naslovil te vrste; in v resnici hočem, da podam le nekaj spominskih črtic o Cimpermanu, kakor so mi utisnjene v dušo izza skoro dveletnega osebnega občevanja ž njim.1) Ako pripomorem ž njimi vsaj nekoliko do tega, da izreka s spoštovanjem Gimpermanovo ime sleharni zavedni Slovenec ¦— dovolj mi je plačila.
I. Prvi sestanek.
Oblačen in mrzeč je dan bil v zimi. (Cimp. Kristali, ig.)
Meseca listopada leta 1889. je bilo, da sem prvič potrkal na Cimpermanova vrata. Kakšna Čustva so me prešinjala tedaj, razume   oni, ki
J) O življenju in delovanju Cimpermanovem glej zlasti: ,Jožef Cimperman. O petin dvajsetletnici književnega delovanja njegovega' spisal A. Funte k. (Ljublj. Zv. 1. 1890. št. 9—11).
mu je tudi kdaj v mladosti, kakor meni, že ob samem imenu pesnik mogočen ogenj netil prsi, da mu j.e mogočneje utripalo srce, in urneje krožila kri po žilah. Slučaj je bil, ki me je privel takrat do Gimpermanovega oskromnega doma, a jaz sem mu bil hvaležen in mu bom vse življenje. — Z vrat pesnikove sobe so me pozdravili pomembni KastelČevi stiki:
Zvestim  prijatlom  same se  odpirajo  hišice  duri, Volkom,  lisicam povem:  trkali  boste zastonj!
V stanici se je pa odzval krepak, moški glas mojemu trkanju. Vstopim, predstavim se, govoreč neokretno o že daljČasni želji, da se upo-znam s pesnikom, o časti in sreči, ki me je doletela to trenutje, ko se mi je izpolnila srčna želja, itd. Pesnik se je nasmehljal in mi prijazno velel sesti. Morda mu je bil tudi ob tem mojem posetu, kdo ve kolikič že, zopet na misli bridko-šaljivi sonet, v katerem primerja sam sebe medvedu in levu, ki ga hodi za kratek čas gledat zvedavo ljudstvo:
Ljudje v železnem kurniku  medveda In gledat hodijo,  poslušat leva, Kako  rohni zverina kralj  in   —   zeva, Renčeč kožuhar pleše, lega,  seda.