>:Er steupt aber eynen iglichen son den er aufnvmpt.« Iz nejasnega je vstajalo bogovcu videnje in je videl, da visi nad mračno vodo. In je zdaj iz mračnega zrcala vzplavalo bledo, mrtvo lice utopljenke. Šum nevidnih kril je udaril kakor glas vetrov v gozdovih bogovcu na uho in je razumel besedo: »Jašem, jašem, jašem.« Mrtvo lice na valeh se je spačilo v strahoten smeh, oči so se odprle, zvabile mrzlo v mlamol. Bogovec je občutil, da tone. Streslo ga je. Slika je ugasnila. Spregledal je. Ob spominih je bil zdrknil na tla. Lojenka je dogorevala. Bogovcu je vzrastla molitev na ustnice. Legel je in se odel. V motne sanje mu je rastlo drugo videnje in je bilo belo telo na razpelu otročnic in je svetilo daleč. In pod križem je klečala žena in je roke stegovala navzgor. Na sklonjeno glavo pa je kapljalo s križa, od rok, od nog in še od srčne strani. Takrat je žena glavo dvignila. Bogovec je videl, ljubil, blagoslovil: »Judita, Judita, Judita!« VIGIUJE. ANTON VODNIK. Tako tesno mi je med dušami, ki jih ne vidim, sestra. Med nami nikdar se ne sklenejo v svetlem molku roke sanj. In je pesem kakor romar, ki na okna trka, da bi stopil v luč . . . in je kakor plaha roka, ki odgrinja zastor tih, da bi našla tvoj smehljaj, o sestra. Na mojem čelu tvoja roka: — smrt je bela kakor maj . . . * Oh, kako te vidim, sestra! Nežnosti presvetlo bol trpim, nato se sklonem in ihtim . . . Jaz sem najmanjši izmed bratov, sestra. Bleda kakor od molka in sanj si se iz dalje nasmehnila: Dragi, zvoni . . . Bolest je svetel mesec vrh noči. # Moja slutnja je v tempelj molitve šla, da bi te našla. Ne vidiš me, sestra? Šel s teboj sem kot bolest v sanje. Njih soj je daljina, kjer si klečala kakor da jokaš, zamaknjenka sinja! Kot tvoja stopinja je daljna in lepa moja bol: ne smem s teboj, o sestra? # Tvoj glas je bil trepet zvonov, o sestra: — Kot med sinjimi meglicami med angeli sem šla . . . Iz njih je lilo vame trepetanje in nisem vedela: tako boli ali molitev ali kesanje . . . Tako svetlo in bridko. Hiteč sem ob tebi za svoje blestenje zbala — ah, dragi, ne! — ni name senca pala od tvojih rok . . . Ali me vidiš? Zakaj ihtiš? Skozi angelov daljine sem kot zvezdo iz sinjine tvojo bol nosila . . . in ti jokaš, ker blestiš? — Tvoj glas je bil trepet zvonov, o sestra, 74 ljubljena sestra! dospel do vode, zabredel in potegnil nesrečno telo na breg. »Nenavidni te poja,« je spregovoril ob njem bogovec, »da noriš za telesi, ki jih je vzel hudič.« »Leugest, Meister, leugest,« je jokal Erazem in spraševal v mrtvo lice: »Zakaj, Juta, zakaj?« »Nič ne vidi,« je mislil sočutno in pomilo-vaje bogovec; toplo, kot še nikoli se mu je vnelo za norsko mlado kri in je rekel: »Če si jo ljubil, stražo ji streži. Hotela je, da ji skopi ješ grob.« Odvedel je mladega nazaj v kočo k mrtvemu logarju. Šele iz mrtve je imel norski mladec svojo srečo: smel je spati pod Jutino streho do zadnje noči, smel jo je nesti na svojih rokah . . . * # # Skozi žamete od Kokre v polje pred Dvorom sta bredla dva trudna človeka. Mladega je metal v sneg težki meč, starega je zanašala knjiga, katero je bil vzel iz Jutinega doma. Ženica, ki je ob poti varila močno pijačo, ju je videla in čakala, da potrkata. In sta potrkala in sedela ob ognju in bila kakor pijana iz zelišč. Rekel je stari: »Hudič jase . . .« Rekel je mladi: »Le to bi rad umel, čemu je govorila o Gregorju . . .« Stari je osupnil in se zamislil. Potem je rekel hripavo: »Stal sem ob ribniku za Brdom. Že takrat sem videl, kako je vzšla iz voda. Namenjeno ji je bilo.« In kakor iz navade v pismo, je razgrnil v knjigo, strmel, bral na glas in rekel: »Saj sem rekel, da ji je bilo namenjeno. Glej, iz knjige je verjela.« »Kaj je njena knjiga?« je planil živo mladi. Stari je rekel kratko: »Kal vin.« # # # Snedčeva Agata je vsa zadrgetala od sreče. Zagledala je nenadno Erazma. Ko je stopila bliže, je videla, da je bil upadel in celo osivel. Zajokala je, spraševala. Da ni bil v Gradci? Da sta z bogovcem pozabila na gojenca novih menihov? Kod je hodil? Stražo je stregel. Čemu sprašuje. Ali je Gertrudin grob obžaloval? Ni odgovoril in je tožila: > Objokuj ga. Njene vrvice nosi, kolikor hočeš, a še mene imej vsaj malo rad, vsaj malo rad!« Zopet je molčal. Ona je solze obrisala in rekla trpko: »Saj že vem, kaj bom storila.« Pokazala je v zvonove farne cerkve svetega Koci-jana in šepetala: »Tja gor bom zlezla in skočila dol. Ko bom v grobu, me boš morda rajši imel.« »Ne kliči duhovin,« je rekel mladec resno. »Ali jih je več?« se je začudila. »Dve ste,« je odvrnil, »in druga je bridke jša!« > Gertruda?« »Juta.« »Juta?« je trpela deklica iz nove nenavid-nosti. »Juta,« je govoril mladenič; »če pa boš v knjigi kraljev brala, boš našla še drugo ime. Tamara, ji boš rekla.« »Tamara?« je majala deklica z glavo. »Nič ne veš, papežnica,« je rekel pomilovalno. »Uči me!« je zagorela deklica. »Tvoja vera, moja vera . . .« Silna moč je ljubezen. Še glas vesti, pre-vpije, še klic zveličanja . .. VIGILIJE. ANTON VODNIK. Tako svetlo je v meni od Tvoje besede. Kot ona — ni tiha nobena zvezda. Prav nad njeno dušo se sklonim, da ne preslišim, odkod je prišla, da je sanja in tako lepe, žalostne oči ima, da ob njej poklekne angel srca in prečudno skrivnost pozna, da so daljine in je še druga bridkost nad bridkostjo krvi. Od Tvoje besede, o Čista -v srcu me luč boli. 138 O; tako natanko sem vedel, da prideš. Bolj plaho kot veter se v meni je zganil Tvoj glas. Kako mi je dobro, kako mi je dobro, da vem: rože zato ras to, da jih vidim . . . Jo j, kaj je naenkrat senca šla čez nebo Tvoje duše? V dlani, ki se nad cvet je sklonila, se je bolest zganila. # Trpiš? Tvoj molk me duši in noč in žalost na moje roke deži. . . Jaz sem bolan in ne vem, kje rože rasto . . . Ali rože cveto iz Tvojega srca? Nad mojo trudnostjo koprena nežnosti je vzšla: in sem dete, ki ihti in sladko misli, da sije v žalost Tvojega srca .. . # Za Teboj je šla moja žalost, bleda od mučenja kakor od zvezd, ki tonejo . .. Iskala Te je po Tvojih stopinjah, ki so v moji duši, Sinja. In Te je našla pod daljno kupolo neba: kako so Tvoje roke strahoma zakrivale lesket srca . . . # Odprl sem okno, da me je rdeče obsenčil večer. 0, ali vidiš? Kot strašno svetla sanja pred večerno zarjo je klečal skrivnostno sklonjen angel Oznanjenja. Molčala sva z rokami na duši. V srcu se gnetla je milost ihtenja. Še vedno, kadar me v duši zapeče to videnje davno — beračem in ženam smehljam se ko brat. DAN. JOŽE POGAČNIK. Vsak dan ¦— je kakor simbolno drevo: V noč korenine vsesa in mladike blesteče čez zarjo požene, od hipa do hipa močneje, močneje. Potem pod nebo svojo krono košato razpne in raste, raste, o — veje razširja in v luč zacvete od tal do vrha. Luč — o dneva cvetovi! In ko se zvečer svetlo cvetje ospe, na vsakem se žarkovem traku, na vsaki se vejici sad potehta: zvezde kot jabolka zlata na dneva drevesu . — In dan zdaj smehljaje mine . . . Vsak dan je kakor veliko simbolno drevo . zame in zate-------- O človek, si že kaj obrodil? VERIŽICA. NARTE VELIKONJA. I. pedagoškem seminarju je sedela kopica dijakov in dijakinja Skalarjeva. Profesor Krajnik je zaključeval svoje predavanje: »Ako zapaziš pri človeku nagnjenje, ne zatiraj zmožnosti, ki so v njeni, temveč odpri duši nove vidike, nove cilje, da te še nerazvite in neodkrite sile zaposliš v dobro smer.« Profesor je za hip prenehal ter pogledal po poslušalcih. Skalarjeva je z očmi visela 139 na njem; videlo se je, da se je profesor V so bistre kakor ptičje, moje mlade roke so močne kakor tigrove--------, kljubujejo še smrti--------!« Dekle zopet pokaže s koščenim prstom na rdeče Oslavje, ki ga vsako noč užeja krik po krvi: »Zato bodi tam gori, kakor ti je ukazano — —!« Mladi gospod, ugnan od strasti: »Ti si grozna! Se ti ne smilim dvajsetletni, življenja željni fant--------11« Dekle mu rezko odbije: »Ne! Vdal si se obsodbi: Ubijaj — — In kdor ubija — ubije tudi samega sebe!« čudno ga vzburijo te besede in vzdigne se ves zoper njo: »Molči in ne pitaj me z lažmi —!« »Pravim le: kdor ubija — se ubije.« »Bodi! — Poprej pa — —« in fantova žilasta roka se ovije dekletu okoli ramen. Dekle vdihne — — in izdihne zakli- njanje--------: »Človek------------!! Kake krvi si--------?!« »Plemiške!« »Hudičeve-------------!!« Vzkriknilo je dekle iz studa in se je zgrudilo in iz globokega ponižanja je sopeče še ihtelo, medlo kakor iz zadnjih daljin: »Nečloveška kri, ali ti je ukazano, da je ženska tvoj sovražnik--------?!« Pod dvanajstim v vrsti mrtvih dreves leži mlad gospod. Tja ga je vrgla granata najnovejšega modela ...: ker prikrajšala mu je bila noge do kolen--------. Z obrazom gleda v mrtvo dekletovo telo — a z meže-čimi očmi: kakor bi se mu bil zastudil ta svet--------. In slavne oslavijske orgle strojnih pušk in ročnih granat jima godejo, mrtvemu dekletu in še polživemu plemiču, koral iz šeste simfonije popolnočnih bojev--------. VIGILIJE. ANTON VODNIK. Kako je že dolgo, dolgo noč, odkar sem ti zadnjo pesem pel, o draga. Da so rože, bi se nasmehnil kdo. Tako tesno, tako tesno je meni. Le mati in ti, o draga, držita mi svečo ob zglavju . . . Vse je v temi — a vendar kakor da je bledo jutro v vaju. Oh, kako je to čudno, kako je to čudno: nekoč sem ti pesem pel... • Nocoj si kakor koprena pred zapuščenim oknom. Nobena luč je ne bo oblila. Nobena dlan je razgrnila. Žalostna, žalostna. Kakor da tvoje ime je roža, ki je ni še nihče videl. Kako je bridka tvoja roka, draga! Vzel bi jo med svoje — in dolgo, dolgo jokal vanjo . . . Večer mi slika na okna tvojo glavo ranjeno, bridko nagnjeno nad moj zadnji dan . . . Na svojih rokah te nosim v bledi vihar zvezda, ki na pokojne dežujejo ... O, lep sem v bolečini: mesec z zvezdami iz mojih rok je vstal nad tvojo glavo ... Bela si kot muka v meni. Obliva kri me tvojega srca. Moja si kot smrt, ki se smehlja. # Tvoja glava na moji duši sloni, tvoja glava mi rano je vžgala, tvoja glava od bolečine medli, ko me ljubi.... Iz moje rane kri curlja, skozi mojo dušo rože gredo, roke so mi pale v večer neba, da sprejmejo zvezde . .. Trpim, 175 da bi nasmehnil se v tebi.