UifteUica, kje je tvoje mestoT Na zborovanju nekega sreskega društva je bilo na programu zanimivo in potrebno predavanje o pomoči s strani učiteljstva pri kmetijsko-pospeševalnem delu na vasi. Predavanje naj bi razjasnilo in pokazalo učiteljstvu, kako si kmetijski referenti zamišljajo in želijo to pomoč. V tem pogledu predavanju ni bilo kaj oporekati. Toda vsebovalo je nekaj misli, s katerimi se ne morem strinjati in zagotovo %rem, da tudi večina učiteljstva ne. Priznava n. pr. upravičenost zahteve, ki jo je postavila Kmetijska zbornica, da se naj na učitcljišče sprejemajo le moški, ker ženske — kratko rečeno — ne pridejo v poštev pri kmetijskem pospeševalnem delu. Dalje pravi, da bi se naj na učiteliiščih uvedel pouk v kmetijstvu na širši osnovi in da bi naj na učiteljišča sprejemali predvsem kmečke sinove. Vse te zahteve so v zvezi z mnogimi problemi — o nekaterih je bilo že nekaj člankov v »Uč. tov.«. Danes me predvsem zanima prva zahteva, ki se ne tiče ie učiteljic, nego učiteljstva sploh. Zahteva, da naj se učiteljišča zapirajo dekletom, je krivična v prvi vrsti radi tega, ker je učiteljski poklic že po svoji naravi ženi blizu. Ni slučajno, da je učiteljski poklic med prvimi sprejel žene med svoje pripadnike. To je iz čisto psiholoških razlogov jasno in razumljivo. Tudi neizoOraženi, preprosti ženi pripade že v rodbini naloga vzgojiteljice in prav te so mnogokrat čisto nagonsko boljše matere nego polizobražene žene. Ne le v predšolski dobi, nego tudi pozneje ima mati največji vzgojni vpliv na otroka. Še bolj je torej razumljivo, da si izbere za svoj življenjski delokrog vzgojo in pouk otrok tudi žena, ki ne računa na lastno družinsko srečo, ker pač najde izpolnitev svoje naravne želje po materinstvu v duhovnem materinstvu. Delati ji oviro na te^ poti se pravi, ovirati jo pri izvrševanju njenega prirodnega poklica. Po drugi strani pa s tem dajemo otrokom enostransko vzgojo, ki jo uživajo po možu-učitelju. Dognali so že slabe posledice enostranske vzgoje pa bodisi samo po možu ali samo po ženi. Toda če imajo dečki pravico do vzgo jitelja, imajo deklice prav tako in še bolj pravico do vzgojiteljice, še bolj radi tega, ker more le vzgojiteljica, t. j. ženska razumeti težave dekliške pubertetne dobe, ki pade že v zgodnja leta ljudske šole, medtem ko nastopi pri dečkih pozneje. Ce torej po eni strani poudarjamo ženi nasproti njene naravne naloge kot matere, to pomeni kot vzgojiteljice, negovalke, vodnice, nikakor nc moremo dopustiti, da bi smatrali učiteljski poklic kot moški. In zakaj hočejo iz učiteljskega poklica izriniti ženo, oziroma ga nekako rezervirati za moža. Iz razloga, da žena-učiteljica ne more nuditi pomoč kmetijskim strokovnjakom pri njihovem delu za pospeševanje kmetijskega gospodarstva. Mislim, da kmetijski strokovnjaki napačno pojmujejo učitelievo dclo in njegove naloge med Ijudstvom. — Če vzamemo učiteljski poklic idealno in širokogrudno in se zavemo vseh nalog, ki jih je sprejel v izvrševanje bodoči učitelj, moramo seveda upoštevati tudi učiteljevo izvenšolsko delo, t. j. delo za odrasle in z odraslimi, delo za kulturno in gospodarsko povzdigo vasi, za izboljšanje socialnih prilik. Mnenja sem, da se je v vprašanju izvenšolskega dela mnogo grešilo in se še greši nasproti učiteljstvu. Ne smemo izgubiti izpred oči, da je učitcljevo mesto predvsem v šoli, to se pravi, da se se- veda zanima tudi za vse probleme vasi, ki vplivajo na šolsko delo in so kakorkoli s šolo v zvezi. Toda ne pozabimo, da je učitelj v prvi vrsti res učitelj, to je pedagog, psiholog če hočete tudi psihoterapeut, v drugi vrsti sociolog, umetnik, kmetijski in gospodarski strokovnjak in kar je še izvenšolskega zanimanja današnjega učitelja. Če učitelj torej stori v šoli svojo polno dolžnost, mu nihče nima niti pravice zameriti, če v izvertšolskem pa bodisi tudi samo organizatoričnem delu odpove. Zatorej nikakor ne bi bilo dobro, da bi učitelju predpisovali, katere vrste izvenšolskemu delu naj se posveti, oziroma celo samo kmetijskemu delovanju priznavati vso veljavo. S tem v zvezi je tudi odklanjati zahtevo po kmetijski preusmeritvi naših učiteljišč. Učiteljišče vzgaja ljudi, ki bodo šli med vse plasti našega naroda, kjer bodo naleteli na razne profeleme, ne le na gospodarske, proti katerim mora najti pravo razmerje in zanimanje, podlago za to mora dobiti na učiteljišču, da se vsaj sam v tej smeri dalje izobražuje, če mu že šola tega ne more dati v dovršenosti in izdelanosti zaradi preobširne snovi in kratkega časa. Učitelj se mora torej pripraviti na to, da bo predvsem kulturni voditelj, duhovni vodja, ne pa kmetijski strokovnjak. Zato tudi nihče ne sme in ne more zahtevati, da se mora udejstvovati predvsem v kmetijskih organizacijah. S tem, da torej odklanjamo zahtevo, naj bo učitelj glavna pomoč kmetijskim referentom, torej tudi nima več podlage prepoved sprejemanja deklet na učiteljišča. Za to so pa še močnejši razlogi. Je že tako, da človeštvo in torej tudi vaška zajednica sestoji iz dveh delov, t. j. moški in ženski del. Če vzamemo, da je učitelj dolžan zaradi svoje kulturne misije dati svoje zmožnosti tudi zunaj šolskih zidov v službo vaške skupnosti, v službo vsestranskemu napredku vasi, bo to njegovo delo kljub še taki vsestranosti obsegalo pretežno en del, t. j. recimo kmetijsko-gospodarski del ali bolj široko — moški del. Obstoja pa še drugi del, t. j. kmetijsko-gospodinjski del z vsemi problemi, ki se tičejo žene v splošnem in kmečke žene posebej. Ali mar mislite, da naša kmečka žena ni potrebna prosvete, ni potrebna kakršne koli pomoči, nasvetov, vodstva, ali pa mar mislite, da gospodinjstvo ni prav tako važen del kmetijskega gospodarstva v širšem pomenu? In ta del leži na ramah naši kmečki materi in ženi in da ta del ni manj važen, pove že pregovor — ne brez podlage, da žena podpira tri ogle pri hiši. Zatorej nikakor ne ismemo dopustiti, da bi ta prav tako važni del ostal brez voditelja oz. voditeljice, brez svetovalca in izobražene pomoči, ki ji jo more nuditi lc žena in to učiteljica. G. J.