Posamezna šfevfUca sfimc 30 ffiarftv. 'JtaBanMsses številk« S© vfsunicv. — u_ , KoroSka «Bos «. — Tdefott it 220, ilKa. mm v 'f- Neodvisen političen list ra slovensko ljudstvo« Maribor, dne 22. septembra 1919. Letnik Al. [Izza kulis. Četrtkovi „Slovenski Narod“ je prinesel obši -ren uvodnik pod naslovom „Za kulisami.“ V čudovitem logičnem neredu je nanizanih v njem nebroj tr -ditev, katerih skoraj sleherna izziva odgovor. Na splošna natolcevanja radi belgrajske krize se ne izplača več odgovarjati, ker je zadeva že dovolj pojasnjena in „Narod“ v dotičnem članku samo še premleva stare fraze. Bismarck je menda rekel, da če kdo suknjo napačno zapne, ne preostane drugega, kakor da vse gumbe zopet odpne in potem zapne iz nova . Naša parlamentarna zmešnjava se je pričela s prvim trenotkom krize, z onim trenotkom, ko je Davidovič prevzel novo vlado, ne da bi se bil prepričal, če ima zadostno večino. Prvi gumb je bil napačno zapet in. odpeti moramo zopet vse, ter se vrniti do onega tre-notka, ko smo naredili napako. Sestaviti se mora vlar «da, ki bo imela zadostno večino, to se pravi, kateri bodo pristopile vsaj vse večje stranke. Ako ni mogoče dobiti mnogo skupnih točk, naj se sestavi skupno ministrstvo z malim programom, toda biti mora parlamentarno ministrstvo. Vsako govoričenje o vojaški diktaturi, uradniškem m^istrštvu itd. j<* neunmost, ki nas kompromitira na zunaj in seje zmodenoni. na znotraj. V članku „Za kulisami“ se je dotaknil „Naro -dov“ člankar pa tudi neke zadeve, o kateri hočemo z vso mogočo previdnostjo, a tudi potrebno jasno -stjo izpregovoriti nekaj besed, marveč o razmerju med Trumbičem inPašičem — jugoslovanskim in srbsko vlado — ned vojno, Ö tej zadevi, ki je bila zelo mučna in nam je pri našem prevratnem delovanju zelo veliko škodo -▼ala, bi bilo bolje, da bi se zaenkrat še ne pisalo , ker samo škoduje konsolidiranju države. S tem predmetom, ki sedaj spada v preteklost, naj se peča bo -doči zgodovinopisec, ko bo mogoče objaviti vse podatke izza kulis in bodo stopile osebe, ki so prizadete, z javnega pozorišča. Popolnoma neumestno je pa, da se ta zadeva hoče sedaj izrabiti v strankarske na -mene. A ker se je že zgodilo, naj dodamo tudi mi slo- LISTEK. #.v.vsüi«>äj — Iz zasužnjene Primorske« Ona drobna plast uljudnosti in gentlementstva, ki so ga pokazali Italijani ob njihovem prihodu v naše slovensko Primorje, se vedno bolj lušči in mesto nje prihaja na površje prava, naravna barva, barva surovega nasilja in zasužnjevanja. Cim bolj se Lahi utrjujejo v prepričanju, da jim bo slavna pariška mirovna konferenca priznala gospodarstvo nad našo zemljo, tem oholejši in nasilnejši postajajo. S to laško samozavestjo pa raste na drugi strani obup našega ubogega ljudstva, ki izgublja polagoma vero v o-ne zlate sanje osvobojenja, ki jih je sanjalo še do včeraj. Le majhno število je onih, ki še vedno verujejo v rešitev ter se ne morejo in ne morejo odpovedati poslednjim nadam, ki se jih oklepajo kakor potapljajoči rešilne vrvice. Njihove oči se obračajo proti severu, tja proti mejam, ki jin tako neizprosno ločijo od njihovih bratov, ki uživajo zlato svobodo, ne da bi jo znali ceniti. O, ko bi bili naši ljudje tostran de -markacijske črte taki Jugoslovani, kot so oni tam doli, potem bi ne bilo toliko brezpotrebnega in toliko neumestnega zabavljanja in prerekovanja, kakor ga opažamo v svobodnem ozemlju žalibog dan na dan . Je pač resničen oni stari pregovor, ki pravi, da 'zna svobodo ceniti le oni, ki jo je izgubil. Se leto dni ni, kar smo vrgli s sebe nemške suženjske verige, pa smo že pozabili nanje. Prehitro smo se preobjedli naše svobode in preseda nam celo „srbska hegemonija.“ Takim in enakim žalostnim junakom naše svobodne domovine stavim za zgled suženjstvo naših za -Tednih, a tako nesrečnih Primorcev, ki ga jim nala- j venski javnosti nekaj pojasnil. „Narod“ je zapisal: „Pašič je preprečil leta 1918 priznanje avstro-ogrskih Jugoslovanov kot prijateljev antante; njegovi emisa-rji so uničili jugoslovanske legije- v Rusiji; njegova vlada je več kot eno celo leto sabotirala formiranje jugoslovanskih dobrovoljnih jedinic (v Franciji, Ameriki, Rusiji); odklanjala je naziv jugoslovanski ali srbsko-hrvatsko-slovenski, ki bi Ipil privabil vse jugoslovanske vojne vjetnike in druge emigrante v naše legije v borce za zjedinjeno Jugoslavijo.“ Sedaj je brezplodno ugibati, kaj bivsebilo, ako bi bilo drugače, gledati moramo samo, kakšen položaj je bil takrat. Popolnoma neumestno je sedaj delati ali vsaj predstavljati razdvoj med Pašičem in Trumbi -čem, ker imata oba gospoda tako važno nalogo, da mora njuna popolna harmonija biti pred celim svetom očitna. Prepričani smo tudi, da sta obadva najboljša Jugoslovana in zelo odlična državnika. Da je bilo pa med njima tekom vojne razlika mnenj in taktičnega postopanja, je znano celemu svetu in je tudi čisto lahko razumljivo. Oba državnika sta izšla iz različnih točk, imela sta Čisto različno preteklost in vsled tega tudi različno naziranje. Brez dvoma je pa Pašič bolje poznal zunanji svet in antantarske gospode, kakor frumbič. ki si je morda v prvem času predstavljal vse veliko preveč rožno. Saj so si tudi naši politiki predstavljali — v soglasju s splošnim našim javnim mnenjem — antantarje in njihovo bratovščino veliko bolj fidel. Antanta pride v Ljubljano % veliko slovesnostjo, pripelje takoj živeža in oblek, mi gremo v družbi deklet v narodnih nošah na cesto pozdravit Wilsona in Clemenceau-ja, potegnemo državne meje po naši želji, antanta nam posodi takoj na naš pošten obraz nekaj vagonov suhega zlata, pa ne bo treba ne davkov, ne žandarjev, lahko se bomo takoj začeli kregati med sabo o republiki in monarhiji, centralizmu in federalizmu. Morda si je tudi Trumbič v začetku svojega delovanja predstavil svet, če že ne tako pravljično, pa vendar nekoliko bolj idealno, kakor je v resnici. Bilo je preporno vprašanje radi jugoslovanskega odbora. Pravijo, da je ga okrutna italijanska okupacija; suženjstvo, ki je brezprimerno večje, nego je bilo ono v stari Avstriji in bi se dalo primerjati komaj še z nekdanjim mad -žarskim. Pa tudi našim Nemcem, ki po nepotrebnem vzdihujejo, da so zatirani, bi priporočal, naj si ogledajo, kako ravnajo njihovi laški bratci z našim slovenskim primorskim ljudstvom. Kako ga za vsako malenkostno besedo vklepajo v verige ter vlačijo po zaporih, kako ga gonijo v internacijo v smrdljive sicilijanske luknje; potem bodo spoznali, da so oni v Jugoslaviji napram našim ljudem na Primorskem v — nebesih! \ Kraji, ki so veljali za najčistejše slovensko o -zemlje, izglodajo že danes po nekaj mesecih okupacije, kakor mešani. Dočim ni bilo poprej n. pr. ▼ Vi -pavi niti enega Italijana, slišiš danes po tem našem trgu že polovico laščine. Takoj po zasedbi so pričeli romati v naše kraje lačni laški delavci in trgovoi, polni svetega prepričanja, da bo ta novo osvojeni del Italije njih blaženi eldorado, kjer se jim bo cedil le sam med in mleko. Toda mnogi, ki so prišli, so tudi že odšli, polni jedkega razočaranja, večina pa jih še vstraja ter skuša s pomočjo vojaških oblasti izpodriniti naše avtohtono prebivalstvo, kar se jim tuintam tudi res posreči. To velja v prvi vrsti za trgovce in obrtnike, drugače pa je seveda z delavci. Italijanska vlada popravlja ceste, mostove itd. in v ta namen je poklicala iz „regna“ svoje brezposelne ter jih postavila pri svojih javnih delih za paznike, strojnike, u-radnike itd. Za navadna dela, za kamenje tolči itd., pa so seveda sprejeli domačine, seveda tudi od teh le one njim prijazne. Na vodilna uradna mesta, kakor tudi na mesta šolskih nadzornikov, so postavili svoje ljudi, ali pa zanesljive renegate, in uradniki ter učitelji, ki so bili poprej voditelji, so danes le uborni hlapci laških priseljencev, predani na milost in nemilost njihovim šikanam. Uradni jezik je laščina; kdor Trumbič želel, da bi bil jugoslovanski odbor priznan od antante kot jugoslovanska narodna vlada, kakor je bil priznan tudi češki ali poljski narodni odbor. Toda med češkim in našim odborom je bila velika razlika. Češki je lahko povdaril, da predstavlja v resnici cel češki narod. Pokazal je lahko na solidarnost celotnega češkega naroda v stremljenju za na -rodnimi ideali. Naš jugoslovanski odbor pa te avtoritete žalibog ni imel. Sestavljali so ga večinoma sami Dalmatinci, z malimi izjemami v jugoslovanski javnosti popolnoma neznane osebe. Slovenci v njem v začetku niso imeli pravzaprav nobenega zastopnika. Na to je pristopil dr. Niko Zupanič, naš rojak, ki pa živi trajno v Beogradu, daleč proč od domovine. Ko je prišel dr. Gregorin, še tudi niso bile naše pokrajine primerno zastopane. Prišel je dr. .Vošnjak, ki je delal z veliko požrtvovalnostjo, toda moral je v Ameriko. Podobno, kot s Slovenci, je bilo tudi z raznimi drugimi pokrajinami. Jugoslovanski odbor torej vsled svoje sestave, še bolj pa vsled žalostnih razmer, ki so vladale takrat med Slovani avstro-ogrske monar -hije, nikakor ni mogel imeti potrebne avtoritete in u-gleda, da bi bil napram antanti uspešno zastopal Jugoslovane. Ako bi bila antanta priznala jugoslovanski odbor za jugoslovansko narodno vlado, kakor jo češki, bi imeli Jugoslovani dve vladi: srbsko mini- strstvo in jugoslovanski odbor, med obema bi se bila razvila rivaliteta, s tem bi pri antanti odrezali le ša slabše, kakor smo. Aka je bil torej Pašič proti temu* da se jugoslovanski odbor proglasi za jugoslovansko narodno vlado, je to bilo pač le v korist jugoslov'äfb* ski stvari in je naše stališče ojačilo. Daljepravite, da je bil Pašič pro* ti jugoslovanskim legijam. Poglavje o legijah potrebuje še mnogo pojasnila in bilo bi žele * ti, da bi legijonarji pričeli priobčevati svoje spomine* Najbližja fronta nam je bila laška in tukaj je bilo rar di odpora Italijanov nemogoče ustanavljati naše legi* je. Naši junaki bi se bili morali boriti v italijanskih! vrstah in pod italijansko komando. Italijani bi jih bili pošiljali na najnevarnejša mesta, kjer bi se bili morali tolči zoper lastne rojake, potem bi pa Italijani to vzeli na svoj račun in rekli: „Prebivalstvo neod - ga ne ume, je nezmožen in če se ga kratkomalo na odslovi, se ga pa vsaj zapostavlja, šikanira in zbada, češ, kaj ne bo še šel tja, kamor spada. Tako se godi sinovom našega naroda na zemlji svojih tisočletnih pradedov. Narodno delovanje je* vsaj za enkrat, spodaj popolnoma nemogoče; to naj si zapomnijo posebno oni, ki so proti izseljevanju in ki poživljajo naše begunce, naj se vrnejo nazaj do -mov. Italijan je šef, Slovenec njegov hlapec in kakor: hitro bi ta zinil le eno samo besedico, je odslovljen, njegova eksistenca ubita, on sam pa v nevarnosti, da ga odvedejo v zapor. Da, gospodje,ki sedite tukaj na varnem ter se prekljate med seboj, vam je lahko oznanjati evangelij vstrajanja; toda če imate res toliko dobre volje in poguma: stopite doli v naše tužno Primorje, stopite doli in prepričan sem, da boste kmalu drugače mislili in sodili, kot mislite in sodite tu na varnem. Oni uradniki in učitelji, ki še vstrajajo, irr ki jih vi tako visoko cenite, oni so povečini že pro -dali svoje narodno prepričanje za borno skodelico laškega riža in makaronov. Oni pa, ki beže izpod krempljev grabežljivega laškega kragulja, oni so ljudje, ki raje zapuste zemljo, ki jih je rodila, nego da bi zapustili prepričanje, ki jim ga je vcepila draga slovenska mati. Nikomur ni lahko zapustiti domačijo, a najtežje jo je zapustiti Primorcu, posebno še v teh današnjih razmerah. Vprašajte kogarkoli hočete in povedal vam bo, kako mu je krvavelo srce, ko se jo poslavljal od vasi, kjer je živel njegov rod od pamti-veka, kako ga je sina objela mati. kako ga je objel oče, ter se ločil od njega z besedami: „Ko se vrneš kedaj zopet v rodno vas, .nas ne boš našel več; počivali bomo pod hladno rušo, kajti tega suženjstva na bomo zmogli več dolgo. Blagor ti, ki greš v svobodna domovino naših bratov, o, ko bi mogli tudi mi za te* boi, toda, kam naj gremo mi starci?“ — Ali hočete ž& več tragike, še več bolečine ? rešenih krajev beži pod naše zastave!“ V Italiji naj bi se bila iz vojnih vjetnikov ustanovila jugoslovanska legija, ki bi šla v Makedonijo k srbski armadi. .Tega pa Italijani niso pustili. Na. Ruskem bi vsaka samostojna jugoslovanska legija bila potegnjena v vrtinec boljševiškega gibanja, kjeivbi se raztepla.! Bilo je torej bolj razumno ustanavljati jugoslovanske legije kot del srbske armade. Legijonaško gibanje se torej ni razbilo po Pašičevi krivdi, deloma so temu krivi Italijani, glavno pa popolna duševna nepripravljenost našega ljudstva za tako podjetje. General Hadžič, sedanji vojni minister, je bil v Rusiji organiza -tor jugoslovanskih legij in naši mladeniči, ki so pod njim služili, govore o njem z navdušenjem in spoštovanjem. Gospod je, kakor Trumbič, izven strank, torej ni Pašičev strankar. On bi vedel povedati, zakaj na Ruskem ni Šlo z jugoslovanskimi legijami. Na vsak način Pašič tukaj nima krivde. Naša pozicija v Evropi bi bila brez dvoma veliko močnejša, ako bi imeli takrat jugoslovanski odbor, zakaterim bi stali vsi avstroogrski- Jugoslovani in m o -g n e legije. Vsled laškega sosedstva bi tudi v tem slučaju ne bili dosegli vsega, odrezali bi slabeje kot Cehi, vendar pa veliko bolje nego sedaj. Ne mečimo krivde, da se ni to zgodilo, iz same strankarske zavisti na Pašiča, ki je gledal dalje in mislil bolj dosledno, kot mi vsi. kar nas je bilo vklenjenih v avstrijski jarem. Ce se hočemo prepirati, najdemo lahko drugih predmetov dovolj, a ne vlačimo na dan stvari, ki spadajo v sodbo zgodovine, ne pa volilnih shodov in ne napadajmo mož, ki nam morajo biti radi njihovega sedanjega stališča nedotakljivi. Guspodaraka pigodbä kraljevine SHS m Hvstrije- Dne 1. septembra 1919 se je sklenila med Jugoslavijo in Avstrijo gospodarska pogodba, ki je sama-nasebi dogodek prvovrstne važnosti. Pogodba je va-. žna v prvi vrsti za trgovce, zanimala Ijo pa tudi še druge, vse, ki se pečajo z gospodarskimi vprašanji. Ta pogodba 'pomeni pričetek rednih trgovskih odno -gajev med SHS in Avstrijo. Obe državi sta v gospodarskem oziru močno navezani druga na drugo in se lakorekoč med sabo izpopolnjujeta. Kar nima ena, tb prideluje druga in obratno. Sedaj-se nahajala obe -v približno enakem položaju z ozirom na denar. Krona je v obeh državah približno enako veliko, oziroma e-, nako malo vredna. Trgovina z drugimi državami je ravno radi slabega denarja silno težavna, skoraj nemogoča, torej si moramo izmenjavati blago s sosedno državo, kjer ne izgubimo pri izmenjavanju valute. Trgovina se bo vršila takorekoč brez izplačevanja v denarju, samo z izmenjavanjem vlaga. V Avstriji obstoji takozvani „Warenverkehrsbureau“ — v naši državi pa „Centralna uprava za trgovački promet sa inostranstvom“ v Beogradu, ki ima svoje podružnice v Ljubljani, Zagrebu in Zadru. Kdor hoče n. pr. iz Avstrije dobiti blago, gre k podružnici v Ljubljani, založi tam dogovorjeno ceno in dobi izkaznico za dotično blago, s katero lahko potem brez vsega drugega izvozi iz Avstrije. Obratno tudi trgovec na Dunaju, ki hoče kaj izvažati iz Jugoslavije. On gre k svojemu Warenverkehrsbureau, položi ceno in dobi dovoljenje. Urad pelje potem račun v kronah in obračuna z drugo državo, a samo razlika se nazadnje plača v tuji valuti. Jugoslovani so takoj dali na podlagi te kupčije 500 vagonov žita, za kar je morala založiti Avstrija 50 milijonov v tuji valuti. Pogodba, ki je bila sklenjena z Avstrijo dne 22. marca 1919 (takozvana kompenzacijska, pogodba) preneha, naredi se bilanca, in izplača saldo v nemških markah. Po 10. septembru se ni sprejelo več nobeno vplačevanje na račun te pogodbe in samo ono blago se sme še izvoziti, ki je bilo že pred tem dnem plačano. Od tega dne veljajo samo določbe nove pogodbe. Samo za dvoje vrste blago prevzame Avstrija natančno dogovorjene obveznosti: za s o 1 in v ži- ga 1 i c e, katero bo dajala po dogovorjeni ceni in v dogovorjenem Času. Vse drugo je prepuščeno prostemu dogovoru. Pogodba obsega 64 predmetov, katere bodemo dobavali iz Avstrije. Najvažnejše mesto zavzemajo železni izdelki, ki predstavljajo postojanko 105,200.000 K. Sem spadajo stroji, poljedelski stroji, orodja, sestavine mostov, kolesa, šivalni stroji, kuhihjska oprava, vijaki, štedilniki, železne peči in podobno. Elek -trotehnična obrt je zastopana s 14% milijoni, kemična obrt 15 milijonov, avtomobili in vagoni 59 milijonov, papir 47 milijonov, hišna oprava 10 milijonov. Vse, kar bomo dobili na podlagi te pogodbe od Avstrije , znaša 350 milijonov. Ta svota se pa lahko še znatno poveča. Jugoslavija bo dala Avstriji: 1950 vagonov moke. 2800 vagonov rži, žita ali ječmena, 2400 vagonov turšice lanske letine, 8000 vagonov krompirja, 6000 glav pitanih svinj (ne 6000 vagonov, kakor so poročali nemški listi), 5000 ovac, 1000 glav klavne živine, 25 vagonov kuretine, 20 vagonov svinjskeAtiasti. 25 vagonov prekajenega mesa. 35 vagonov jaje. Poleg tega da vlada od slučaja do slučaja izvozno dovolje- nje za namizno olje, ovčji sir, volno, kože, vosek itd. Vse to blago se odda po določenih cenah, katere določa vlada SHS z ozirom na domači in tuji trg. Po- Ileg tega ima Avstrija pravico do prostega nakupa blaga, kakor: svinec, cink, mangansko rudo, živo srebro, antimon, 1'erromangan, silicij, konopljo, strojarske izvlečke, vsakovrstni dragi les, lesno oglje in lesno smolo, bukova debla, aceten, metilalkohol itd. I Živil sme dobiti Avstrija samo v določeni meri, dane I zmanjka za porabo domačega prebivalstva, drugo go-I ri navedeno blago lahko nakupi v poljubni meri. Vsi trgovci, ki so za to upravičeni, njihovi u -s službenci in obrtniki, lahko potujejo po vseh krajih države brez vsakega drugega potnega lista ali dovoljenja za vstop. Zadostuje samo priporočilo „Centrale“ za obe državi. Trgovina se bo pa lahko raztegnila tudi še na drugo blago, ki ni izrecno navedeno v pogodbi. To je blago, ki za preživljanje in življenje ni neobhodno potrebno, ki pa vseeno igra precejšnjo vlogo v narodnem gospodarstvu. V Jugoslaviji pridejo v poštev: vino in žganje, sadje, zelenjava, paprika, sadni šoki, hmelj itd., v Avstriji pa: galanterijsko blago, drobnarija, svileni izdelki, gumbi, klobuki, umetno cvetje, lepi čeveljčki, godbeni instrumenti, igrače, fotografske in kinematografske potrebščine, knjige, časopisje itd. Plačilo se vrši na isti način, kakor za poprej navedeno blago. Kupec plača pri Centrali in dobi od nje potrdilo, s katerim lahko brez vsakega drugega dovoljenja izvozi dotično blago. Ta trgovska pogodba odpira široko polje medsebojnemu prometu' in bo tudi pri nas brez dvoma od-pomogla marsikateremu občutnemu pomanjkanju. Scotus Viatur, o spora med Jugoslovani in Italijani« Slavni angleški publicist Seton Watson, ki piše pod imenom Scotus Viator in si je že od nekdaj izbral kot svoj posebni predmet narodnostne razmere v Avstriji, je priobčil v svojem uglednem tedniku „The New Europe“ (Nova Evropa) spis o jadranskem vprašanju, kjer piše: „Med Italijani in Jugoslovani mora ob Jadranskem morju biti ustanovljeno ravnotežje. Pravično je, da pripadejo Gorica, Trst in Pulj Italiji, a ravnotako je pravično, da pripadeta Reka in Dalmacija Jugoslaviji. Tekom 15 stoletij so se vedno od severa vršili napadi na Italijo, vsled tega i-ma pravico, da si zavaruje svoje meje. Želi tudi, da si zavaruje Trst in Pulj pred Veliko Srbijo, kakor se tudi sama odreka ogroženja Ljubljane 'in Reke. S tega stališča je obmejna črta dana. Od triglavskega pogorja na severu k globoko se vrezajočemu istrskemu ustju Raše na jugu. Tako bi dobiia Italija v roke važno železniško križišče Trbiž, celi tok Soče od izvira, s Tolminom, Gorico, Vipavsko dolino, Sežano in Materijo za Trstom in železniško zvezo med Trstom in Puljem. Jugoslavija bi pa dobila Ljubljano in celo Slovenijo od črte, ki gre čez Krn, dolino živega srebra v Idriji, železniško postajo Sv. Peter na Krasu, brez katere bi bila Ljubljana odrezana od morja, vshodnje pobočje Učke, ki se razteza med Opatijo in Reko. Na ta način bi si Italija zagotovila italijansko prebivalstvo bivše habsburške monarhije, ki živi v strnjeni množici, imela bi na svojem ozemlju lOkrat več Jugoslovanov, kakor pa Italijanov v Jugoslaviji. Jugoslavija bi izgubila okrog 820.000 splemenjakov (londonski dogovor jih je priznal celo 700.000), a v Jugoslaviji bi bilo samo 28.000 Italijanov, izmed njih 24.000 samo v Reki. Reka in Zader bi bila proglašena za svobodni in samopravni mesti z lastnim pravo-močjem, toda pod jugoslovansko vlado.“ Bilježimo to izvajanje za izgled, kako si pred -stavljajo zadevo tudi oni Angleži, ki so nam najbolj naklonjeni in najbolj poznajo naše razmere. Ce so kedaj Nemci ogrožali Italijo, nas nič ne briga, mi je ne ogrožamo, pač pa ogroža Italija z vsemi sredstvi naš notranji red in naše meje od vseh strani in zdaj bi se moralo govoriti o tem, kako zavarovati Jugoslavijo pred italijanskimi intrigami. Nam ne pride niti na um, da bi se odrekli nad 400.000 našim rojakom na ljubo laški požrešnosti. Samostojna Kmet. Stranka pred ljudsko sodbo« St lij v Slov. gor., dne 21. septembra Samostojna Kmetijska Stranka, ki se vsiljuje slovenskemu kmetskemu ljudstvu, je napovedala za nedeljo, 21. septembra v naši župniji dva shoda: Dopoldne v St. liju, popoldne pa pri Mnršecu v Kaniži. Na obeh shodih bi naj govoril znani Mermolja. Končni uspeh nameravanih shodov je bili velik polom za Samostojno. V St. liju na trgu pred Celcerjevo gostilno, kjer je hotel Mermolja govoriti, se je zbralo več sto obmejnih Slovencev in Slovenk, in sicer iz domače, špiljske, svečinske, kungoške, jareninske in jakobske župnije. Mermolja' sicer ni imel dovoljenja za zborovalni prostor ne od gospe Celcer in ne od občine, na katere svetu bi se naj vršilo zborovanje. Vendar se je od merodajnih domačinov sklenilo, da se Mermolju glede zborovalnega prostora ne bo delalo ,njkakih zaprek. Mermolja se je utaboril z jareninskim Sumenjakom v utici pred Celcerjevo gostil -no, Mermolja ni imel med zborovalci ne enega pristaša. Naši so zahtevali, najt se voli predsednik. Ko je iiotel Mermolja otvoriti zborovanje, stopi pred nje- ga kmetski mož in ga vpraša: „Kaj hočeš tukaj? K !o te je povabil? Kar zgubi se! Sentiljčani ne maramo ne tebe ne tvoje Samostojne Stranke!“ V tem tremßku je nastal med ljudstvu vihar. Klicali so Mermolju: „Mi te ne maramo poslušati.“ Položaj je postal za Mermolja skrajno kritičen. Tudi naše obmejne Slovenke so nastopile proti rušilcu sloge obmejnega ljudstva. Ko ne bi prišel v usodnem trenot-ku Mermolji na pomoč naš urednik Žebot, ki se je kot domačin mudil v St. liju, bi bik? lahko prišlo do najhujšega. Ljudstvo je bilo preveč razburjeno nad človekom, kn prinaša samo neslogo in sovraštvo med naše dobro ljudstvo na deželi. Naš urednik je komaj in komaj vzdrževal red. Prosil jei ljudstvo, naj bo mirno in naj pusti Mermolji govoriti. Dobil je odgovor:; „Pa ga sam poslušaj! Mi ga ne maramo! ; Samostojne ne maramo. Mi smo vsi za Kmečko Zvezo“. Mer-nioljev spremljevalec Sumenjak je med tem srečno u-šel iz ute v neznano smer. Ko je Mermolja videl, da ga ne eden človek ne mara; poslušati in ko so ljudje začeli klicati: „Abzug Samostojna, Abzug Mermolja!“ ; je Mermolja odšel iz ute. Na. trgu ga obkolijo rnožki ' in; ženske. Nemogoče je bilo zadrževati ljudsko nevoU jo nad človekom, ki prinaša v naše kraje nove strankarske boje in ki zbira krog, sebe ljudi, kateri so bili najhujši nemškutarji in so hoteli Slovence v teh krajih ugonobiti. Mermoljo so opljuvali in položaj je postal tako resen, da je Mermolja sam uvidel, da je najbolje, da gre. Prosil je g. 2ebota,(naj ga ščiti. Vi spremstvu našega urednika je nato Mermolja odšel iz vasi. Popoldne je nameraval Mermolja zborovati v gostilni Muršec v Kaniži, a ni ga bilo. Naše ljudstvo se jo po Mermoljevem odhodu zbralo v Slov. domu, kjer jim je naš govornik na kratko opisal razliko med našo in; nasprotno stranko. Tako sodi naše zavedno slovensko ljudstvo na meji o ljudeh, ki prikrito prinašajo v naše kmetske vrste liberalizem, sovraštvo, neslogo in zbirajo krog sebe nekdanje zagrizene nemčurske kolovodje. Politični prspled* Dne 29. sept. je bila seja ministrskega sveta , ki so jej prisostovali regent Aleksander in vsi naši delegati, ki so se Vrnili iz Pariza. Ministrska kriza bo po zatrdilih, došlih iz Beograda, rešena prihodnji teden. Kandidatom novega ministrskega predsednika se imenujejo': Pašič, Pavlovič, Trumbič in Draškovič, Op.ozioijonalno najmočnejša stranka, radikalci, zahtevajo Pašiča. Pašičevo kandidaturo bi podpiral tudi Jugoslovanski klub, potem skupina dr. Medakoviča in del Narodnega klu - ba. Demokrati pa skušajo povzdigniti na stolec ministrskega predsednika: Pavloviča ali Draškoviča ali Trumbiča. Vsi poslanci, ki so bili doma, so bili pozvani v Beograd. Na prihodnji seji Narodnega predstavništva bo poročal član delegacije iz Pariza dr. Ribar o položaju v Parizu. Vsi odposlanci, ki so se vrnili iz Pariza, zastopajo odločno mnenje, da se mora na vsak načiii sestaviti koncentracijski kabinet. Prihodnost bo dokazala, da je imel dr. Korošec edino prav, ker se je potegoval za koncentracijo. Vsi časniški napadi na dr. Korošca so bili le liberalno-socijalistična podlost in zavijanje dejstev. Ravnateljstvo naše trgovske agracije v Londonu je poslalo trgovskem ministrstvu poročilo o uporabi 26 miijovov funtov šterlingov, ki jih je namenila angleška vlada jugoslovanskim, poljskim in rumunskim uvoznikom. Kredit bi se dajal našim trgovcem na podlagi garancij v obliki depozitov. Vrednost papirjev bi se odrejala po kurzu na glavnih bankah. Reka je obkoljena, toda navdušenje in zaupanje v mestu rasteta. D’Annunzijeve čete so se približale obkoljevalni črti in jo stražijo. G. Gabriele ima na razpolago 10.000 mož in živeža za 30 dni. Od vseh strani vojnega pasa prihajajo izjave brigad, ki bi bile, pripravljene prihiteti D’Annunziju na pomoč. Gabriele jih odklanja, ker ima že itak preveč vojaštva. Zavezniške ladje, ki so se nahajale v reški luki, so dobile povelje, naj odplujejo v Opatijo. Italijanske ladje so razobesile zastavo mesta Reke. Vse ladijske posadke so pod poveljstvom D’Annunzija. Italijanska vlada je poslala na Reko admirala Casanovo, da odvzame D’Annunziju brodovje in ga pošlje v Italijo, a admiral je bil aretiran. Italijansko vojaštvo na Cetinju in v Kotoru napada in izziva. V Cetinju so Italijani aretirali o-krajnega glavarja in okrožnega načelnika. V Kotoru so italijanski vojaki zabodli in razmesarili našega kapetana. V Kotoru je pognal italijanski vojak bombo med naše vojaštvo, ki pa ni eksplodirala. Madžarska vlada je izdala naredbo, po kateri mora vsakdo izročiti policiji vse kumunistične in anarhistične tiskovine. Policija bo izvedla tudi v tem oziru hišne preiskave. Bolgariji je bila izročena mirovna pogodba, .ki je osnovana na istih načelih kot nemško-avstrijska. Južna bolgarska meja je določena v mirovni pogodbi po gorovju Rodope, Bolgarska pa dobi jamstvo, da bo imela ped varstvom zveze narodov prost dohod do Egejskega morja. Meje proti Rumuniji ostanejo iste izza bukareškega miiu. Meja proti Srbiji se ispremeni tako, da pripade lok reke Strumice Srbiji. V finančnem oziru odpušča pogodba Bolgarom dolgove, ki so jih napravili v Nemčiji in katerim se je Nemčija v versailskem miru odpovedala. °frj Predsednik Wilson je imel v San Franciscu shod in govor, radi katjerega je pa bil izžvižgan Bavil se je z vprašanjem glede Santunga, in ali bi ne bilo dobro radi tega vprašanja začeti novo vojno. Tedenske novice. Uit g. Pankracij Gregorc, župnik pri Sv. Ven-Česlu je nevarno zbolel na osepnicah. Priporoča se v. molitev, ■*§ fÜU^i iÜ 4 S Abiturijent jLebič Jurij iz Nove cerkve je sprejet v kn. šk. bogoslovnico v Mariboru. Vatroslav Kosi, bivši upravitelj, je imenovan za trgovskega ekspertnega nadzornika za Prekmurje. Imenovani je bil radi svojega kremenitega slovenskega značaja pri izbruhu svetovne vojne in ves čas do konca iste kruto preganjan ter trikrat zaprt. Ma-ierijelne škode, ki se mu je poleg vsega trpljenja zgodila, se ne da preceniti. Imenovani je v gospodarski in trgovski stroki globoko in temeljilo naobražen mož. Častno o bean sivo. K ljutomerskemu šolskemu okolišu pripadajoče občine: Kamenščak, Noršinci, Presika, Pristava in S lam n ja k. so po svojih odborih • Sv. Evangelji in Dejanje apostolov je knjiga, kakor je Slovenci dozdaj še niso imeli. Obsega cele evangelje in dejanje apestolov z razlago. Oblika molitvenika lična.'Vezava prikupljiva. t ena , poštnino vred K 6’90. :: Narod« se v tiskarni sv. Cirila v Mariboru. Slovenci! Sezite po znameniti knjigi? VHatel* in založnik: Konsorcij „Straža.“ Odgovorni urednik: Vekoslav Stupan* TJ Un «ra» A