I. N. Resmau : Vihar.
393
Komu zdaj mar je krasnih teh obrazkov, Ki kmalu jih objame grozna smrt? Kako nekavalirski pa sedaj Vrte nosilci slavnih se imen ! Kako bore  se z damami za pot I Odrivajo jih v  stran,  nazaj,  na tla In preko njih hite boječi zajci, Da rešijo  nevredna si telesa. » Sramota! fej! *
Kdo briga se za to! ? Kdor pride ven, je živ,   a tu je — smrt
Laščan.
Vihar.
H
ebo je stemnelo — Vihar se drevi, Med  bliskom in strelo Grmi in bobni.
Sred morja vetrovi Moj čolnič pode, Peneči valovi Krog njega buče . . .
Le čoln mi podite — Ni mar  mi vetrov; In vode grozite — Ni strah me valov.
Utrjen sem v bojih In  vajen mornar, Saj v dnevih vseh mojih Divja le vihar . . .
I. N. Resman.
Beneška romanca.
*\L/j  Ksenija, stopite doli, Da se popeljeva na morje, Kjer  solnce zdaj  v krasoti celi Zahaja tožno v morje večno — Zefir večerni   nama lahno V obraz dehtel bo in skrivnostno Ob gondoli si šepetalo O sreči najini bo  morje. Oj  Ksenija, stopite doli, Vi duše moje solnce zlato!«
»»Enriko,  čujte, ni mi moči Ven na šumeče morje iti, Ah, ni mi moči   poslušati Pri vas zefirja tajnih glasov. Zdaj, glejte, solnce ravno sveti
V  obraz mi z zadnjim svojim   žarom, In zdi se mi, da me poljublja S  tem  zadnjim svojim   žarom. Zdaj,  glejte, ravno mi tajnostno Dehti zefir na čelo vroče In pravi bajke  mi o morju In o sirenah  morskih . . .« «
Odplul otožen je Enriko, Otožen v gondoli  bleščeči, Odplul je sam na morje večno, Zefir dehtel je v njega ljubko. A Ksenija je v tem trenotku Stopila v gondolo  zakrito, Katero vodil je Manriko, On, vzhod in zahod njene duše. Aleksandrov.