Odnosi med Ijudmi v prometu
V pestrem in razgibanem svetu prometa se z ve-liko naglico vrstijo različne situacije. Nastajajo in spreminjajo se. kjer in kakor se Ijudje in vozila vklju-čujejo v promet: na pločnikih, ob cestah, na prehodih čez ceste in železnice, na križiščih na podvozih, v predorih, na ulicah, postajah, v potniškihcestnih vozi-iih, na vlaku, v naseljih in zunaj njih. Vsak pešec, voznik ali potnik mora v prometu spoštovati zakonita določila, ki opozarjajo, pojasnjujejo, prepovedujejo, dovoljujejo, omejujejo, skratka — odločajo o redu zaradi varnosti in zaščite Ijudi.
Toda sama zakonita določila bodo za odnose med Ijudmi, kakršni bi morali biti v prometnem življenju, vedno pomanjkljiva. Nikoli ne bodo mogla vsebovati vseb moralno vzgojnih in moralno izobrazbenih norm, ki so za zdrave odnose med udeleženci y prometu nepogrešljive. To vrzel morata zapolniti le vzgojenost in kulturnost, ki se kažeta v lepem ve-denju in pravi srčni kulturi posameznikov. v medse-bojnem spoštovanju, v razumevanju medsebojnih potreb, v medsebojni pomoči.
V čem je lahko ta medsebojna pomoč? Pešec jo najlepše pokaže na ta način, da dosledno in povsod izpolnjuje prometne predpise, tako pri hoji po cesti kakor pri prehodih čeznjo. Pogosto vidimo, kako pešci izsiljujejo prednost pred vozili na prehodih za pešce, ki niso označeni s semaforji, pa tudi drugod. Prednost izsiljujejo, ker menijo, da imajo vselej prednost pred vozili in da so samo vozniki dolžni pa-ziti na pešce na prehodih. V gostem prometu pogo-sto opažamo; kako pešci prehajajo drug za drugim v gosjem redu po takem prehodu in s tem zadržuje-jo kolone voziL Tako ravnanje je posebno neodgo-vorno v težavnih voznih razmerah, pri slabi vidljivo-sti, na spolzkem cestišču, in govori o popolnem po-manjkanju prometne vzgojenosti in kuiture.
Kulturni voznik osebnega avtomobila se na primer ne bo jezil na voznika vprežnega vozila, če se mu ta ne bo mogel pravočasno umakniti. Rad bo tudi prt-skočil na pomoč svojemu tovarišu, če se mu je pripe-tila prometna nezgoda ali se mu je pokvarilo vozilo; ne bo ga pustil samega v nesreči na cesti.
Obojestransko spoštovanje in razumevanje sta še posebej pomembna med pešci in vozniki motornih vozil. Pešci se vse premalo zavedajo, kako težka in neprijetna je včasifi pot, na katero mora voznik iz tega ali onega razloga. Zlasti težka in odgovorna je služba voznikov avtobusov, tovornjakov, gasilskih avtomobilov in drugih vozil. Pokticni vozniki omeoje-nih motornih vozil preživijo ves svoj delovni čas na cestah, dneve in noči za krmili svojih vozil, venomer morajo paziti na pot pred seboj, v nenehni skrbi za varnost potnikov ali tovora, kar jim je pač zaupano. Nikoli ne vedo, kaj jih čaka. Lahko se utrga skala na cestnem useku in zgrmi pod kolesa, lahko jim vožnjo prepreči živina ali divjad ali kakšna podobna ne-nadna ovira. In ko na cilju potniki izstopijo, oziroma ko razloži tovor, mora šofer po napornem delir še očistiti vozilo, pregledati motor, poskrbeti za gorivo, preizkusiti kolesa, luči, zavore in podobno, da ga na povratku ne preseneti kakšna okvara. Pogostokrat se zgodi, da mora šofer ponoči, v mrazu ali neurju iz vozila in zamenjati kolo ali popraviti kako zamotano okvaro.Kdo ve, kolikokrat mora voznik avtobusa, ki odpelje iz Ljubljane zvečer in prispe v Split naslednje jutro, prehiteti, izogniti se, zaustaviti, parkirati! Ob s^pčanjih ga vrh tega vso noč slepijo luči nasproti pfihajajočih avtomobilov. Kdo bi mogel našteti vse neprijetnosti in težave poklicnih voznikov!
Zato so pešci dolžnl spoštovati njihovo odgovor-no, družbeno koristno delo, ki ga opravljajo na cesti. Maj jlm ne povzročajo dodatnih skrbi in nevšečnosti z nepremišljenimi prehodi, z neumestnimi igrami ob cesti in podobnim.
Svet za preventivo in vzgojo v cestnem prometu