MESTO LJUBLJANA
PRIREDI
V POČAŠČENJE SPOMINA SVOJEGA ČASTNEGA MEŠČANA
DR. ANTONA KOROŠCA
ŽALNI KONCERT:
VERDI:
REQUIEM
SODELUJEJO:
ZLATA GJUNGJENAC (sopran), FRANJA GOLOB (alt), JOŽE GOSTIČ (tenor), JULIJ BETETTO (bas), PEVSKI ZBOR GLASBENE MATICE LJUBLJANSKE LJUBLJANSKA FILHARMONIJA
DIRIGENT: MIRKO POLIČ
V PONEDELJEK 3. FEBRUARJA 1941	;	,	.v.janaI)
VELIKA DVORANA HOTELA UNION ZAČETEK OB 20. URI
Čisli dohodek je namenjen ljubljanskim revežem za zimsko pomoč
Requiem je slovesna črna maša, napisana za soli, zbor in orkester. Zložil jo je G. Verdi, ko je bil po Aidi (1871) na vrhuncu svoje slave, leta 1874., in se je prvič javno izvajala na obletnico smrti slavnega pesnika Manzonija pod osebnim vodstvom skladateljevim.
Deli črne maše:
I. Requiem in Kyrie, zbor in štirje solisti.
II. Dies irae, soli in zbor:
1. Dies irae, zbor.
2. Tuba mirum, zbor.
3. Mors stupebit, bas-solo.
4. Liber scriptus, alt-solo in zbor »Dies irae«.
5. Quid sum miser, trospev solistov (sopran, alt, tenor).
6. Rex tremendae maiestatis, zbor in soli.
7. Recordare, Jesu pie, dvospev solistinj (sopran in alt).
8. Ingemisco, tenor-solo.
9. Confutatis maledictis, bas-solo, nato zopet zbor »Dies irae«.
10. Lacrimosa, soli in zbor.
III. Ofertorij: Domine Jesu, kvartet solistov.
IV. Sanctus, dvotemska fuga za dva zbora.
V. Agnus Dei, sopran in alt-solo, zbor.
VI. Lux aeterna, trospev solistov (alt, tenor, bas).
VII. Libera me, sopran-solo in zbor:
1. Recitativ, sopran-solo in zbor.
2. Arioso, sopran-solo.
3. Dies irae, zbor.
4. Requiem aeternam, solistinja in zbor a capella.
5. Fuga, zbor in sopran-solo.
I.	Requiem in Kyrie
Resen, teman je začetek. Glavni motiv v a-molu začenja v preprostih plemenitih harmonijah na čelih, zatem v godalih in zbor pritajeno moli:
Requiem aeternam dona eis, Gospod, daj jim večni pokoj! Domine!
Posebno prisrčna je prošnja »dona eis«, ki jo pojo soprani v izrazitih sinkopah in sekvencah. Pri besedah:
Et lux perpetua luceat eis!	In večna luč naj jim sveti!
se spremeni žalost v veselje, jasni a-dur zadoni s tolažilnim motivom. Nežno petje violin označuje vzlet misli v večni raj. Vmes poje zbor ihte v pretrganih glasovih »et lux perpetua«, a kmalu nato v krepkem a capella stavku:
Te decet hymnus, Deus, in	Hvalna pesem se ti spodobi, o
Sion et tibi reddetur votum in	Bog, na Sionu naj ti spolnju-
Jerusalem.	jejo	obljube.
Takoj za tem preide zopet v prosečo milino in soprani začno brez spremi jev an ja:
„	,	Tebi, ki uslišiš vsako molitev.
Exaudi orationem meam, ad te	Krivda vsega človeštva pride
omnis caro veniet.	pred te
Zopet se povrne prvotni motiv v a-molu s prehodom v a-dur in zbor šepeta je recitira:
Requiem aeternam dona eis,	Gospod, daj jim večni pokoj
Domine, et lux perpetua lu-	in večna luč naj jim sveti!
ceat eis!
Nato začne iskreni, vznešeni spev solistov, katerim sledi zbor: Kyrie, eleison!	Gospod,	usmili	se!
Christe, eleison!	Kristus,	usmili	se!
Kyrie, eleison!	Gospod,	usmili	se!
Sijajni so zaporedni vstopi solistov, krasno je	spremljevanje v
orkestru. Ko se združijo vsi štirje solisti, se začuje mogočen vzklik zbora in orkestra:
Kyrie, eleison!
Nadaljnji vzkliki solistov so goreče prošnje, zbor pa prinaša v širokem spevu molitev ljudstva. Zaporedni vstopi zbora in solistov se stopnjujejo do naravnost dramatičnega viška pri besedi »eleison«. Nato se zopet vse pomiri in violine neso zaupno prošnjo v neskončne višave.
II.	Dies irae
Najmogočnejši in najveličastnejši del vsega Requiema in v vsej literaturi mu težko najdemo para.
1. Dies irae.
Dies irae, dies illa	Strašen dan bo dan plačila,
Salvet saeclum in favilla.	zemlja v prali se ibo zdrobila:
Teste David cum Sibylla.	priča David in Šibila.
Quantufi tremor est futurus,	Kolik strah bo vstal v naravi,
Quaindo Iudex est venturus,	ko sodnilk v mogočni slavi
Guncta stricte discussurus.	na odgovor vse postaji!
Vse gre križem v orkestru in zboru. Vsa sredstva so uporabljena, da nam slikajo strah in skesanost, pred nami se razvija slika sodnega dne, ko se bo zemlja v prah zdrobila in ko bo vstal človek k poslednji sodbi. Akordi so odtrgani v vsem orkestru. Hitri teki navzgor, zopet zviška navzdol, kakor strele na nebu. Vmes pa se čuje grom. Zbor ječi, izgovarja v pretrganih besedah besedilo, glasba prehaja iz največje razburjenosti v obup, iz obupa v skesano trepetanje. Čujejo se trobente in pozavne, ki naznanjajo prihod sodnika.
2.	Tuba mirum.
Groza je prekinjena, štiri trobente v orkestru, katerim odgovarjajo iz daljave druge štiri, pomenijo angele, ki trobijo na vse štiri strani neba, da se je sodba začela. S skrajno močjo izzveni orkestralni stavek trobil in v fortissimu izvaja zbor:
Tuba mirum spargems san um	Tromba silno bo zapela,
Per sepulcra regkxnum	do vseh mrtvih zadonela,
Coget onmes ante thron um.	jim pred isodni «tod velela.
Začenja zborov bas kot mogočne pozavne, v orkestru pa padajo kontrabasi, fagoti in čeli kakor v trepetu navzdol. Ob mo-
gočnem donenju trobent in pozavn zapoje isti motiv ves zbor. Vse sili v višavo in v najvišjem a-dur akordu se združi vse v najmogočnejši učinek.
3. Mors stupebit.
Hkrati se je odprlo nebo in prikazal se je božji sodnik. Orkester in zbor mahoma prenehata, le nekako drhtenje teles je še ostalo. Vse čaka v strahu in trepetu, kaj bo. To tišino nam slikajo pretrgane besede basovskega solista in pretrgani motivi v orkestru, ki se v strahu pred božjim veličastvom vi jo v globočine:
Mons stu,pebit et natura,	V grozi smrt se bo 'čudila,
Cum resurget creatura,	ko bo stvar se spet zbudila,
Judicanrti responsura.	da pred sodbo bo stopila.
4. Liber scriptus.
Sledi alt-solo na besede:
Liber scriptus proferetur,	Knjiga k sodbi prinesena
In quo totum contine+ur,	hrani dela razvrščena,
Unde imundus iudicetur.	dobra kakor zadolžena.
Iudex engo cum sedebit,	Damo isvetu bo spoznanje,
Quidquid latet, apparebit,	in za vsako zlo dejanje
Nil inultum remanebit.	Bog prisodi maščevanje.
Ta resni samospev nas spominja na upodobljeno pravičnost, ki kaže s prstom na zakone našega življenja. Stroga je melodija in značilen je izraz strahu pred knjigo, v kateri so zapisana vsa naša dobra in slaba dela. Trdost oznanila: »Quidquid latet, apparebit« se označuje z marcato izvedenimi harmonijami trobent, pozavn in rogov. Pretresljiv pa je spev altistinje pri besedah: »Nil inultum remanebit«. Vmes poje zbor svoj »Dies irae«. Mogočna je končna melodija recitativično prednašana, dočim zbor ponavlja besede »Dies irae«, dokler se ne povzpne z vso silovitostjo do prvotnega »Dies irae«, v katerem zopet pretresljivo slika strah pred poslednjo sodbo.
5.	Quid sum miser.
Alt, tenor in sopran izražajo milo prosečega preplašenega vernika, ki boječe vprašuje, kdo mu bo pomagal na sodni dan.
Quid suni miser tune dicturus, Quem patronum rogaturus, Cum vix iustus sit securuis?
Kam se čem takrat dejaiti, kje zavetnika iskati, dobrim komaj bo obstati!
Značilno je to, da zapusti proti koncu soliste celo orkester, kar pomeni, da bo človek osamljen na sodni dan.
6.	Rex tremendae mniestatis.
Silna prošnja vesoljnega človeštva zbranega pred božjim prestolom:
Rex itremeindae maiestatis, Qui salvandos salvas gratis, Salva me, fons pietatis.
Kralj neskončne visokosti, ki rešuješ iz blagosti, reši me. vir vse svetosti.
Basi mogočno zavpijejo v višini pri besedi »Rex«, slikajoč božje veličastvo, a takoj padejo trepetajoč v nižino in pianissimo. Troglasni tenorji za tem drhteč ponavljajo iste besede, kakor da je ljudstvo popadalo pred božjim veličastvom na tla, se nato dvignilo na kolena ter s povzdignjenimi rokami prosilo milosti. Besede »Salva me« se v čudovito krasnem stopnjevanju ponavljajo naj-prvo od posameznih solistov, katerim se potem pridruži zbor v mogočnem polnozvočju. Ves narod, zbran pred božjim prestolom, prosi božje milosti. Vse kliče: »Salva me!«
?. Recorclare.
Dvospev dveh solistinj. Radi prisrčnosti in plemenitega izraza spada ta dvospev med najlepše dele vse skladbe. Ženska glasova tekmujeta med seboj v prisrčni prošnji:
Recordare, Jesu pie,
Quod sum causa tuae viae, Ne me perdas iilla die! Quaerens me sedieti laisisus, Redemisti crucem passus, Tantuis laibor non sit cassus! Iuste iudex ultionis,
Don um fac remissionis Ainte diem rationis!
Spomni se, o Jezus mili, da so zame le umorili, prosim, tisti dan se usmili.
Da si iiz lj'ubezni same utrujen vzel svoj križ na rame, naj ne bo zgubljeno zame. Maščevalec vse krivice, čuj skesane moje klice, kadar pride dan pravice.
8.	Ingemisco.
Vernik (tenor-solo), ki si je svest svoje krivde, prosi Boga usmiljenja, rešitve, da ne bo gorel v večnem ognju, temveč dobil prostor na desnici, med pravičniki.
Ingemisco tamquam reus, Culpa rubet vuitus me us: Supplicanti parce, Deus!
Qui Mariam absol visti et latronem exaudisti,
Mihi quoque spem dedisti. Preces meae non sunt dignae, Sed tu bonus fac benigne,
Ne perenni cremer igne.
Initer oves locum praesta Et ab haedis me sequestra, Statuens in parte dextra.
Da grešil sam. se sramujem, krivdo svojo obžalujem, »Prizanesi Bog!« zdihujem. Duše si iskal zgubljene, reševal si spokorjene, reši, prosim, tudi mene. Nisem vreden odpuščanja, varuj pa me pogubljenja, milostno, Gospod življenja. Varuj grešnih me levice ter mi mesto daj desinice, kjer boš svoje zbral ovčice.
Veličasten je konec tega dela, ki nam hoče naslikati vse krasote nebeškega raja.
9.	Confutatis.
Misli vernikove prošnje prehajajo sedaj na vse one, ki bodo obsojeni v večni ogenj. V strahu pred to mislijo se popne orkester harmonično navzgor in naenkrat preneha. Bas-solo se oglasi:
Confutatis maledictis, Flammis acribus addictis Voca me cum benedictiis! Oro suppjex et acclinis, Cor contritum quasi cinis, Gere curam mei finis!
Ko boš pahnil pogubljene in sprejel blagoslovljene, sprejmi k sebi tudi mene.
|V prahu k tebi, Bog zdihujem, srce strto ti darujem, konec ti priporočujem.
Samospev je v začetku recitativen, potem pa izpeljan v najlepšo kantinelo. Pri besedi »maledictis« vpade z vso silo orkester kot bi hotel ugonobiti vse grešnike. Prisrčna prošnja: »Voca me cum benedictis« je tako iskrena, da lahko trdimo, da je ta motiv najlepši, kar jih je napisal Verdi. Spremljajo godala, semtertja vpadajo lesena pihala, kakor da bi hotela podpirati prošnjo. Basist pa nadaljuje v prekrasnem širokem spevu svojo molitev.
Ko se ponavljajo besede »Confutatis maledictis«, upodablja Verdi ta grozni prizor v orkestru na zelo izrazit način. Poslušalcu se zdi, kakor da bi ob golih telesih švigali kvišku plameni, drugi
pa zopet nanje sikali. Še silnejši je vzklik »Voca me cum benedic-tis«. Solistov konec je izredno jjrisrčen. Po drzni modulaciji se vrača »Dies irae«, ki slika grozo in trepet pred sodnim dnem. Po silni nevihti se orkester umiri, oglasi se jok, ki ga izražajo I. violine. Nato nastopi končna točka II. dela:
10.	Lacrimosa.
Lacrimosa dies illa,	O, pregrozni dan jokanja,
Qua resurget ex favilla	ki iz grobnega nas spanja
Iudicandus hoano reus.	k sodbi, grešnike, prisili:
Huic ergo parce, Deus!	ti se nas, o Bog, usmili!
Splošno žalovanje slika najprvo čustveni alt-solo, ki je glavna misel celega odstavka do konca. Isto melodijo ponavlja nato bas, ko altistinja hkrati v pretrganih zlogih označuje jok. Pri besedah »Huic ergo« čujemo najlepše harmonije soprana in ženskega zbora, ki javljajo, da odpusti Bog vse grehe. Vsi štirje solisti in zbor povzamejo prvotne besede »Lacrimosa« in jih razpredejo v velikanskem polifonem stavku. Glavno melodijo imajo moški, proti-melodijo pa ženske. Ihtenje v višini izraža sopran-solo. Sledi stavek solistov brez spremljevanja, s prošnjo Jezusu, da da mrtvim večni mir in pokoj:
Pie Jesu Domine,	Ljubi Jezus, ti nam daj
Dona eis requiem! Amen.	rajski mir na vekomaj! Amen.
Stavek konča v trdni nadi na božjo milost.
III.	Domine Jesu
Ofertorij je plemenita cerkvena glasba. Eden najlepših solo-kvartetov, kar si jih moremo le misliti. Vsak glas pride v njem do polne veljave in enakovrednega sodelovanja. To je pristno petje najlepših melodij.
Domine Jesu Chrdste, rex gloriae!	Gospod Jezus Kristus, kralj veli-
Libera an i,mas omnium fidelium de-	častva, reši duše vseh vernih uror-
functorum de poenis Anfemi et de	lih kazni pekla in globokega brez-
profundo lacu! Libera eas de ore	na. Reši jih iz levjega žrela, da jih
leonis, ne absorbeat eas tartaruis, ne	ne pogoltne pekel, da ne padejo v
cadant in obscuruni, sed signifer	temo! Vodnik sveti Mihael naj jih
6anctus Michael representet eas in	privede v večno luč, ki si jo nekoč
lucern sanctam, quam oliim Abrahae promisisti et semimi eius!
Hostias et preces tibi, Domine, laudis offerimas. Tu suscipe pro animabus illis, quarum hodie me-moriam facimus! Fac eas, Domine, de morte transire ad vitam, quam olim Abrahae promisisti et semini eius!
Libera animais omnium fidolium defunctorum de poenis infermi! Fac eas de morte transire ad vitam!
obljulbil Abrahamu in njegovemu rodu.
Hvalne darove in prošnje ti prinašamo, o Gospod; ti jih sprejmi za one duše, ki se jih danes spominjamo; naj se preselijo iiz smrti v življenje, ki si ga nekoč obljubili Abrahamu in njegovemu rodu.
Reši duše vseh vernih umrlih kazni pekla! Daj, da se iž smrti preselijo v življenje.
IV.	Sanctus
Stavek se začne z veličastnimi trombami, med katerimi vzklika trikrat zbor »Sanctus«. Nato pričenja umetniško, sijajno zgrajena fuga za dva zbora. Glavni tema je štiritakten, stramski trotakten. Veličasten je značaj te fuge; zanimivo pa je instrumentalno sprem-ljevanje, zgrajeno je tako, da si predstavljamo množico ljudstva, ki vzklika zdaj od ene, zdaj od druge strani, zdaj posamezno, zdaj skupno in zopet kot odmev iz daljave:
Sanctus, sanctus, sanctus Dominus	Svet, svet, svet si ti, o Gospod,
Deus Sabaoth! Pleni eunt coeli	et	Bog vojnih čet. Polna so nebesa in
terra gloria tua! Hosamna itn excel-	zemlja	tvoje slave. Hosana na vi-
sis!	šavah!
S Sanctusom je zvezan	v iste misli	Benedictus, toda resnej-
šega izraza. Benedictus je pisan za osmeroglasen zbor im se stopnjuje do veličastnega učinka, posebno na koncu ob vzklikih »Ho-sanna in excelsis«.
Blagoslovljen, ki pride v imenu Gospodovem! Polna so nebesa in zemlja tvoje slave! Hosana ma višavah !
Benedictus, qui venit im nomine Domini! Pleni sunt coeli et terra gloria tua! Hosanina in excelsis!
V.	Agnus Dei
Velik kontrast napram »Sanctusu«. Tam prevladujeta sijaj in moč, nad »Agnus Dei« pa je razprostrta milina, sladkoba in mirnost, kar daje celemu stavku sferičen izraz. Glavno melodijo prineseta sopran in alt-solo brez vsakega spremijevanja. Ta spev je
prisrčna, preprosta molitev. Odgovarja zbor enoglasno, z enakim spremljevanjem orkestra. Drugi »Agnus Dei« je prestavljen iz dura v mol in nekoliko dramatičnejši. Tretji pa kakor sferična glasba. Samo 3 flavte spremljajo in obigravajo melodijo v nežnih kontrapunktičnih figurah. Solisti in zbor so zamaknjeni v rajsko življenje, v večni mir in pokoj.
Agnus Dei, qui tolliis pečata m um-	Jagnje božje, tki odjemi ješ grehe
di, dona eis requiem! Dona eis re-	sveta, daj jim mir iin	pokoj, daj	jim
quiiem! Dona eis	requiem aeternaim!	večini mir!
VI.	Lux aeterna
je takorekoč nadaljevanje sferične glasbe in vse je že na onem svetu poveličano. Vsi inštrumenti molče, le violine šestkrat razdeljene prinašajo sferične harmonije, med tem ko ženski solo poje:
Lux aeterna luceat eis, Domine,	Večna luč naj jim sveti, Gospod,
cum sanctifi tuis	in aetennum, quia	s tvojimi svetniki	vekomaj,	saj	si
pius es.	tako dober!
Nato vstopi basist kakor duhovnik z besedami: »Requiem aeternam dona eis Domine!«
Žalosten je basovski spev, altovski spev pa je jasnost večne luči. 4 pozavne in 4 fagoti svirajo žalne akorde kakor ob pogrebu. Nato ponavlja tercet solistov brez spremijevanja besede »et lux perpetua«, toda jasneje in tolažilneje, kazoč na večno življenje. Zamolklo udarja veliki boben. Glasba se zjasni in pokažejo se nam silne višave blaženih. V najlepšem in najplemenitejšem izrazu pobožnosti in zaupanja v večno življenje konča ta stavek z besedami:
Requiem aetemam dona eis Do-	Gospod, daj jim večni pokoj in
mine! Et lux perpetua luceat eis	večna luč naj jim sveti s tvojimi
cum Sanctis tuis in aeternam, quia	svetniki vekomaj, saj si tako do-
pius es!	ber!
VII. Libera me, Domine
Zadnji del Requiema je bogat v iznajdljivosti in mogočni zgradbi. Sopran solo recitira na enem tonu:
Libera me, Domine, de rnorte ae-	Reši me, Gospod, večne smrti ti-
terna in die illa tremenda, quando	sti groze polni dam, ko se bosta
coeli movendi sumt eit terra.	majala nebo in zemlja.
Pri besedah »tremenda, quando coeli« se v orkestru zopet izraža strah in groza pred sodnim dnem. Isti »Libera me« moli potem ljudstvo. Solistin ja nadaljuje:
Dum veneris judicare saeculum	Ko (prideš «odit svet z ognjem,
per iignam. Tremens factus sum ego	Zatrepetal sem in bojim se, pre-
et timeo, dum discussio venerit at-	isikava pride in prihodnja jeza, ko
que Ventura ira; quando coeli mo-	se bosta majala nebo in zemlja,
vandi sunt et terra. Tremens factus	Trepetam in bojim se.
sum etgo et timeo.
Glasba postaja dramatična, sordinirana godala zamolklo ob-igravajo trepetajoči spev solistinje, ki se razvije v globoko čustveni arioso in konča v največjem piainissimu, kot bi pevki iz strahu zastajala sapa. Nato stopi zopet mogočni zborov stavek kot v začetku »Dies irae«.
Dies illa, dies kae, cailamitatis et	Tisti dan, dan jeze, stiske in be-
miseriae, dies magna et amara val-	de, veliki in silno grenki dan» ko
de, dum veneris judicare saeculum	prideš sodit svet z ognjem,
per ignem.
Sledi glavna misel Requiema iz I. dela:
Requiem aetemam dona eis, Do-	Gospod,	daj	jim	večni	pokoj	in
mine, et lux penpetua luceat eis!	veöna luč	naj jim sveti!
Plemenit a capella spev je to, deloma	trd,	deloma blažen	v
jasnem duru. Konča z akordom, čigar sopran	se	dviga	v silno
višavo visokega b.
Ko je sopran solo zopet recitiral »Libera me«, začne široko zgrajena velika fuga na besede:
Libera me, Domine, de mo rte ae-	Reši me, Gospod, večne smrti ti-
tenna in die illa tremenda, quando	sti groze	polni dan, ko	se bosta
coeli movendi s ant et terra, dum	majala nebo in zemlja. Ko prideš
veneris judicare saeculum per ig-	sodit svet	z ognjem,
nem.
Glavni tema prinaša najprvo alt, nato sopran, za njim bas in končno tenor. Prvokrat brez spremljevanja orkestra, le pri vsakokratnem sklepu udari polni orkester dva mogočna akorda.
Fuga je zgrajena po vseh pravilih kontrapunkta, njena melodija je iskrena, orkester mogočen, v izvedbi pa silno težavna. Ko se zbor in orkester ublažita, zapoje sopran solo široko melodijo nad zapletenim zborovskim stavkom. Zatem zopet fuga. Sopran solo pada polagoma v nižino in glasba prehaja pri besedah »Dum veneris« v velik strah pred poslednjim dnem. Zopet vse narašča z naj večjim naporom vseh moči v pretresljiv klic: Domine, Domine, Domine, libera, libera me de morte aeterna!
Vse se umiri in čujemo le še odmev »Libera me, libera me« v mirnem durovem akordu.
Vse delo brez odmora traja približno sto minut.
Zadružna tiskarna y Ljubljani