Poštnina za krahevino Jugoslavijo v gotovini plačana. BOGOSLOVNI VESTNIK \ ; IZDAM BOGOSLOVNA AKADEMIJA LETO XI ZVEZEK I LJUBLJANA 1931 KAZALO. (INDEX.) Razprave (Dissertationes): Turk, Breve Pavla V Tomažu Hrenu z dne 27. nov. 1609 . (Breve Pauli PP. V ad episcopum Labacensem Thomam Hren datum V. Kal. Dec. MDCVIIII) .............................1 Odar, Kazen za sokrivce po cerkvenem pravu (De poenis pro correis iuxta codicem iuris canonici).................33 Praktični del (Pars practica): < Religioznost apostola Pavla. — J. Ujčič....................... 61 Odloki sv. stolice: 1. Molitev za odpustek, ki se dobi »toties quoties« pri obisku cerkve. — 2, Prekinjen noviciat. — 3. Če diakon deli sv. obhajilo. —4. O sprejemu pozakonjenih v semenišče. — 5. Sv. penitenciarija. in verniki vzhodne Cerkve. — 6. Popolni odpustek za oficij opravljen pred najsv. zakramentom. — F. U...........................................70 Slovstvo (Literatura): a) Pregledi: Georgija Skolarija zbranih spisov III. zvezek (F. K. Lukman) .......................................................72 b) Ocene in poročila : G o d i š n i k na Sofijskija Universitet. VI (1928/29) (F. K. Lukman) 82 — Murko, Die Bedeutung der Reformation und Gegenreformation für das geistige Leben der Südslaven (J. Turk) 83 — Roberti, De delictis et poenis I (V. Močnik) 85 — Kniewald, Pastirsko bogoslovlje I (F. Ušeničnik) 89. Razno (Miscellanea): ( Teološko in religiozno gibanje v Nemčiji (J. F.) 93 — Književne beležke (Lkn.) 96. BREVE PAVLA V. TOMAŽU HRENU Z DNE 27. NOV. 1909. (Breve Pauli papae V. ad episcopum Labacensem Thomam Hren datum V. Kal. Decembris MDCVIIII.) Ob tristoletnici smrti Tomaža Hrena. Dr. Josip Turk — Ljubljana. II. Del : Dokumenti. V tem delu prinašam dokumente, ki jih citiram v razpravi. Ponatisnjeni so bolj kot priloge, ki naj potrjujejo vsebinsko pravilno izvajanje razprave, kakor pa kot samostojna formalna izdaja. Tu objavljena Stobejeva pisma je izdal jezuit Lombardi l. 1749 po rokopisu, ki mu ga je dal na razpolago Sigismund pl. Gallenberg. Žal, da Lombardijeve izdaje ne morem revidirati na podlagi rokopisnega gradiva, ki bi ga bilo treba šele iskali in naknadno pregledati z novimi stroški in žrtvami. Za originale tu objavljenih Stobejevih pisem je treba vpoštevali v prvi vrsti borgežanslci arhiv. Koristna bi bila tudi ugotovitev, ali in kje so se ohranili originali vseh papeških brevov, ki jih priobčujem iz originalnih registrov. Najdišča in značaj rokopisov sem pri vsakem dokumentu naznačil v regestu. Kakor je razvidno že iz dokumentov in iz njim pripadajočih regestov, sem nekatere objavil celotno, druge pa stvari primerno le deloma. O obdelavi objavljenih tekstov je treba pomniti sledeče: Tekst pod št. 1. je nespremenjen povzet po Loserthovi izdaji. Za ponazoritev razmerja originalov (—0) do prepisov konceptov, oziroma originalov, ki jih nahajamo v fase. 157, 39 kapiteljskega arhiva v Ljubljani (=F), oziroma v Hrenovem škofovskem zapisniku Vol. II. Primi Protocolli Pontificalium (=P) v škofijskem arhivu v Ljubljani, sem rabil znake O, F, P. Kjer sem skušal tekst emendirati, sem to na dotičnem mestu izrečno pripomnil, ne da bi posebej omenil poprave očitnih napak. Radi pomanjkanja koničastih oklepajev v tiskarni sem za lastne vstavke v tekstu rabil oglate oklepaje in sem vanje postavil vstavke v kurzivnem tisku. Pravopis velikih, oziroma malih črk sem skušal čim bolj poenostaviti, z interpunkcijami pa čitanje teksta olajšati; pripomnim, da sem „wu na primernih mestih nadomestil z „v“, „C“ v Calend. pa s „K“. Okrajšane besede sem večinoma izpisal. Točke ( . . ) v Stobejevih pismih so povzete iz Lombardijeve izdaje, sicer pa značijo, da se stavek še nadaljuje. Zaradi pregleda sem tekste razdelil na odstavke. Bogoslovni Vestnik. 1 Št. 1. 1598, 12. avgusta. Ferrara. Nuncij Hieronim Porzia poroča avstrijski nadvojvodinji Mariji o ovirah proti potrditvi Tomaža Hrena za ljubljanskega škofa. Kopija. Štajerski deželni arhiv, Oberndorf. Loserth, Akten und Korrespondenzen zur Geschichte der Gegenreformation in Innerösterreich. I. št. 427 v Fontes rerum Austriacarum 11. zv. 58 str. 290. Aus Ferrara den 12. Augusti a. 1598. Was das bisstumb Laybach anbelangt, ist zwar nicht ohne, wie ich selbs bekennen mues, dass ein sonder notturfft wtre, damit das arme stifft, so alberaith ein iahr verledigt, seinen hirten und Vorsteher hat. Ich für mein person hab den herrn Khrön alzeit für ein frombe person und meinen gueten freundt gehalten, wolte ihme auch so gern das und ein mehrers vergunnen, als E. F. D1 ich war-haftig versichern kan, dass von E. F. Dl und dero geliebten sohns wegen ich alhie das meinig treulich geleistet, damit er Khrön auf die erlangte praesentation zu bischoven bestattet kündte werden. Dass es aber bishero nit geschehen, kan ich nit dafür und solle E. F. über die ihme, herrn Khrön, fürgeworffne difficulteten von meines gewissens wegen ich nicht verhalten, weil I. B. Hl mich zu der mir anvertrauten Nunciatur allergn. furgenomben und verordnet, dass ich mich allzeit beflissen, dieselb also zu führen und zu verrichten, wie einem ehrliebenden gottsfürchtigen mann zustehet und ich es gegen gott und I. Hl zu verantworten wisset, dahin schliessent alles, das so mir ambtswegen furkomben, ich dasselb alles nit allein in der eng und geheimb gehalten, sondern auch alles vergessen, diss hab ich nit allein mit aufrichtung der process, so mir von Laybach zu formirn auferlegt worden, observirt, sondern bey beaydigung und examinierung der zeugen ist mein auditor und mein notarius oder schreyber, welche beede beaydigt und I. Hl geschworn, gewesen: was nun die zeugen wegen des Khrön und des stiffts Laybach ausgesagt, das ist alles treulich vermerkt, der process auch verbetschiert, I. Hl zuegeschickt worden, und mag mit der Wahrheit schreiben, dass ich mich nit zu erindern wais, was darinnen stehe, als wass ich von dem herrn Cardinal Paravicino, der den process referieren solt, vernomben, dass darinen wider den Khrön solche oppo-sitiones stehen, darumben er schwerlich confirmirt kan werden. Uber diss alles aber kann E. F. Dl ich auch nit verhalten, dass der herr patriarch von Aglern hochgedachten herrn cardinaln Paravicino, mir und ändern gesagt, er habe in seiner gehaltnen Crayne-rischen Visitation befunden, gemelter Khrön sey offt und vili maln in frauenklöstern zu Michelstätten und Münkhendorff gewesen, mit den nunnen geessen und tanzt und ein mehrere kundtschafft, als sich gebürt, gehabt, habe darumben wider ihne der gebüer nach procediert, und für excommunicierten erkhlärt, und unangesehen er Št. 1. Glej v razpravi št. 39, 40, 43, 44. solliche ungebuer dem vorigen herrn bischoff von Laybach angezaigt, und ihme gwalt, ihme, Khrön, von der excommunication zu ab-sollvieren, geben, so wäre er doch nie absolviert worden, dass ich bey also geschaffnen dingen nit weis, ob er, Khrön, die confirmation erlangen würdet khönnen oder nicht, was ich aber von E. F. Dt wegen darundter helffen khan, wiewoll es schwärlich sein wierdet, will ich an mir nichts erwinden lassen, dass übrig alles befilch ich gott dem allmechtigen, der weyss, daß ich in sachen sonsten nichts für äugen gehabt alss sein göttliche ehr, und die wolfahrt derselben khirchen. Es ist neulicher zeit in der Cardinal consistono wegen des bisstumbs Triest ein zweyffel entstanden, woher nem-blichen dass hochlöbliche hauss von Österreich denselben bischoff macht einzusetzen und zu presentieren, aus aigner fundation oder aus uberlüfferten rechten, welliches ich theyls bey villen cardinaln defendiert, wurdt aber dennoch nit unratsambt sein, sollichem zu guottem gewissens, gerechtigkeit, und reputations erhaltung nachsuchen zu lassen. Ich vermein gleichwoll, es werde solliches privi-legiuni vom babst Pio dem ändern diess namens herkomben sein, dan derselb ein bischoff zu Triest gewest, welliches herr canzler aus dem archivio, so dergleichen sachen beschreibt, zu erfahrn. Undterdessen solt durchaus kein praeiudicium erfolgen. Na hrbtu lega pisma je Hren lastnoročno pripisal, da je to pismo D. Hieronymi comitis de Portia Veneti tempore suae electionis Epis-copatum Labacensem ambientis (una cum D. Ursino Berthis episcopo Tergestino) sed interim a Summo Pontifice Clemente VIII. ad Episcopatum Adriae promoti. Idem D. Nuntius fuit meus conse-crator assistentibus sibi R>»is Martino Seccoviensi et Georgio Laven-tino episcopis, 12. Sept. 1599. Št. 2. 1606, 4. novembra. Rim. Pavel V. priporoča avstrijskemu nadvojvodih Ferdinandu novega nuncija Salvaga. Vatikanski tajni arhiv: Arm. 45, t. 2, fol. 114»—115* ; originalni register. V tem zvezku je še 22 brevoo, s katerimi priporoča Pavel V. Salvaga različnim osebnostim. Exigebat ratio aequitatis, ut potestatem aliquando faceremus venerabili fratri episcopo Addensi recipiendi se ad suas oviculas post tam longos labores in munere Apostolici Nuncii hactenus cum pietatis atque prudentiae laude susceptos. Cum autem cuperemus ei sufficere aliquem, qui huius Sedis negocia pro officii dignitate atque gravitate gerere posset et nobilitati Tuae aeque ac Adriensis epi-scopus extitit gratus acceptusque foret, elegimus ex praelatis Nostris domesticis et assistentibus venerabilem fratrem episcopum Lunen-sarzanensem, virum pium, prudentem probatisque moribus atque Št. 2. Glej v razpravi èt. 20. doctrina et in rebus gerendis dexteritate atque industria singulari et qui ex primaria Genuensium nobilitate, ex Silvagorum videlicet familia ortus, propensione naturali, qua fere Genuenses omnes in-clytae Austriacae domui addicti sunt, nobilitatis Tuae apprime studiosus est. Hunc igitur Nostrum et huius Sanctae Sedis Nuncium Apostolicum modo mittimus ad Te . . . Št. 3. 1607, oktober. Hrenov lastnoročni zapisek o vizitaciji nuncija Salvaga. V Hrenovem koledarju za l. 1607. Kapiteljski arhiv v Ljubljani: fase. 96, 5. Ob robu celega meseca oktobra stoji pripisek: Nuntius Apostolicus fuit Labaci et visitavit nomine Pauli Papae V. Potem sledi na zapisniški strani: Reverendus Nuntius Apostolicus et visitator dominus Joannes Baptista Salvagus, episcopus Lunae et Sarzanae, 14. Sept. Graecio discessit. Misimus ei Oberburgo equos 15 usque Slavigraetium ; insumpsimus ad 100 fl. Occurrimus ei in finibus dioecesis Nostrae. Nota bene. 1. Noluit rogantibus Nobis exhibere potestatem sive litteras commissionis suae papalis; dicebat se non teneri; reverendo Patri Christophoro Mayer, cancellano, ostenditl. Ob robu: Lib. 1. decretai, de offic. et potestate jud. deleg. c. Si quando clerici1. Nota bene. Non habet nec minimum sacerdotem deponere, episcopos autem et praelatos debet tantum fraterne monere de iis, quae ad aures Papae deveneruntl. 2. Urbaria petiit Slavigraecensis parochiae sibi exhiberi. Pro-hibuimus nomine principis. 3. Monachum e Novo Claustro, multis sceleribus infamem, qui pueriliter et scurriliter se habuit erga canonicos, ad sordes colli-gendas eduxit. In mensa obiecit ad summum 2 sacerdotes hactenus in visitatione fuisse repertos caelibes. Secreta examinis revelavit. 4. In episcopum hinc inde inquisivit et violenter, sicut reverendus Philippus Morzina dixit. 5. Per eundem schaedas ad valvas ecclesiae volebat Labaci in episcopum, praepositum, decanum, canonicos, sacerdotes affigere. 6. Cathedram iussus ascendere, ut populum evocaret ad con-querendum de supradictis personis. 7. Choleram et minas ostendit erga Patrem cancellarium, etiam cum excusarem curatum in Aspa. Omnes patriarchales curatos, cooperatores, parochos, etiam archidiaconum Camnicensem Labacum ad se venire per cursum visitationis suae direxit et vocavit, ubi etiam eos ex curia episcopali expedivit. Št. 3. Glej v razpravi št. 49, 56, i Tu se opomba konča. Nota bene. Styffter Mareytschensis2 tortus in publico carcere, pecuniae ab eo acceptae ad pios applicandae usus domino decano traditae. Fassus est nequam suam nequitiam et deceptiones. Trire-mibus addiceturl. Pridie vigiliae omnium sanctorum Labaco discessit ad monasterium Carthusianorum in Freydniz, quod visitavit. Deinde in Verhnikam et inde in vigilia dieta mire discessit in pluviis in Adelspergam. Nota bene. Mansit itaque toto mense Labaci, in sumptibus episcopatus. Nihil contulerunt patriarchales, totum onus episcopatus Labacensis sustinuiti. Št. 4. 1608, 4. julija. Gornji grad. V instrukciji za prokuratorja, ki naj bi v njegovem imenu obiskal limina apostolorum, piše Hren na začetku obširnega poročila o stanju ljubljanske škofije tudi o težkočah, ki so se mu delale pri potrditvi njegovega imenovanja za ljubljanskega škofa. Kap. arh. v Lj.: fase. 57, 17; originalni koncept. Deinde Sanctitati Suae demisse significo me, dum gubernacula huius Labacensis episcopatus plane invitus et serenissimi archiducis Ferdinandi absque omni supplicatione mea nuda eius electione adactus et sanctissimo domino Clementi Vili, praesentatus suscipe-rem, illum sane tanquam aerumnarum, miseriarum, laborum et sudorum plenissimum pelagus reperisse. Quamvis de mea persona, cum ante confirmationem ab illustrissimo ac reverendissimo domino Hieronymo comite Portiae, Nuntio tune Apostolico, processus de more formaretur, a meis aemulis, qui episcopatum hunc ambiebant, varia proponebantur et primus, nisi secundus processus fieret, parum valebat, ita ut Ferariae serenissima archiducissa Maria, quando filiam suam, serenissimam reginam Margaritam in Hispanias duxit, ipsurn sanctissimum Clementem Papam VIII. singulari conficiendi huius negotii studio adierit, tarnen per gratiam Dei nihil in me, quod Deum vel populum offendere posset aut episcopo esset in-dignum, repertum fuit, nisi quod ad cumulum aliorum incommodorum hominum quorundam non probe affectis animis debitum ferme quatuor aut quinque millium florenorum, qui ad illos formandos processus expensi sunt, accesserit. Št. 5. 1609, 23. marca. Gradec. Lavantinski škof Stobej se v pismu državnemu tajniku kardinalu Borgheseju brani pred očitkom, da je nespoštljivo govoril o papežu. fìvaroii Sloboei Epistolae. Venetiis 1749, str. 296 s. '*■ O njèrn glej Gruden, 1MK XIX 112. Št. 4. Glej v razpravi št. 39, 40, 44, 61. Št. 5. Glej v razpravi št. 24. Non sum solitus interpellare magistratus et nunc invitus [strìngo] calamum. Sed stringere ipsa cogit necessitas. Audio Te mandasse Nuntio Graecensi, quod apud serenissimum principem Ferdinandum conqueri adversum me deberet tanquam de Summo Pontifice parum bene locutum, id quod ipsum iam pridem, ego vero hisce primum diebus summa diligentia perfecisse cognovi. Prima haec contra me in vita mea querela fuit. Sed quae minus me movet, quam quod a Te tanto viro sum delatus, ante-quam auditus, et de eo quidem facinore, cuius mihi non sum conscius. Duodecimus iam hic est annus, quod pro serenissimo meo principe locum teneo nec aliud ago, quam quod pro patria, pro religione proque Summi Pontificis auctoritate depugno, et nunc sinistri de ipso sermonis sim reus? Nae sinistre ille locutus est, qui hanc apud Te mihi notam affinxit, Deum vero conscientiamque meam testor me hac quidem in re omni culpa vacare falsoque delatum esse. Testes appello catholicos, quorum causam hactenus defendi, testes haereticos, quos semper oppugnavi. Hi sciunt et testabuntur, quem° unquam de christo Domini sermonem habuerim. An maius testimonium requiritur? Sed illud quoque praebebit anteactae vitae meae consideratio. Quis enim unquam ullo me vitio notavit ? Quid vero de me sanctissimus quondam Clemens Pontifex senserit, ex exscriptis atque hic conclusis ipsius ad me litteris1 constare poterit. Proferrem et maximorum cardinalium scriptas ad me in eandem rationem epistolas2, nisi vererer esse molestus. Quam igitur perfrictae frontis oportet esse nominis mei delatorem! Quem ego, qui-cumque ille sit, criminis falsi convincam nec dubito dignam aliquando obtrectatione sua mercedem esse laturum. Quod ut assequar, unam hanc abs Te gratiam peto, ne grave sit criminatoris mei nomen edere. Quid iustius ? Sic me et a falsa calumnia liberabis et aeternumb devincies. Scripsi summa animi et calami libertate, quae innocentia, quae vitae ratio, quae dignitas mea scribere cogebant, non quieturus, donec iustitiae satisfiat. Graecio 10. Kal. Aprilis 1609. n corr quam. — b Mogoče je sialo v rokopisu in aeternum, pa aeter-num veija ludi za adverb in Stobej ga rabi sicer v pismu Lovši (Stoboei Epist., sir. 230). i To je breve papeža Klemena Vlil. Stobeju z dne 4. novembra 1600 (Stoboei Epist., 96), za katerega se je Stobej zahvalil papežu 1. maja 1601 (o. c. str. 109 s). Zahvalil se je zanj istega dne tudi kardinalu Silviju Antonianu (o. c. 110 s), papeževemu tajniku latinskih brevov, katerega sedanji papež Pij XI. tako pohvalno omenja v svoji okrožnici o krščanski vzgoji mladine (glej slov. prevod „0 krščanski vzgoji mladineLjubljana 1930, str. 53 op. j). Zahvalil se je nadalje nunciju Porziju, ki mu je papežev breve dostavil (o. c. str. 91). Iz teh pisem se vidi, da je bilo razmerje med nuncijem Porzijem in Stobejem v tistem času dobro. — 2 Pisma kardinalov Oklavija Paravicinija, Silvija Antoniana in Cin-tija Aldobrandinija Stobeju glej Stoboei Epist. str. 50, 57, 145, 156. Št. 6. 1609, 28. junija. Gradèc. Stobej zahteva od kardinala Borgheseja, da mu pove, kdo ga je obrekoval in kako4 Georgii Sloboei Epislolae. Veneliis 1749, str. 300 s. Dederam ad Te litterasl adversus calumniatores, qui me locu-tionis nescio cuius vitio falso notarunt, quas redditas essse ab amicis cognovi. Quod autem hoc toto trimestri nihil ad eas responsi fuerit, facile ignosco negotiis, quibus Te etiam obrui, non tantum distrahi scio. Nec tamen propterea a prosequenda iustissima mea querela deterreor, certo .persuasus, quandoquidem in gravissimis Tuis occu-pationibus pro ea, qua es in omnes humanitate, calumniatoribus illis auditum non denegasti, quod gratiam eandem et mihi tandem praebebis, homini videlicet innocenti et de republica deque Sede Apostolica peroptime merito. Hac spe nixus ad Te recurro, iterum fores pulso orans et obsecrans, ne permittas honorem meum iam inde a primis vitae mea e annis egregiis facinoribus plurimisque pro patria proque religione sudoribus partum praedam fieri calumni-atorum libidini. Detulerunt me illi. At qui? Quo argumento? Neutrum constat. Nisi quod communis vox est episcopum .... olim Nuntium pro insita sua levitate et convitiandi consuetudine primum excitasse, postea vero eiusdem instfnctu successorem illius hanc fovisse tra-goediam, adversum quos, ubi rem totam exactius cognovero, optima armatus causa in aciem prodire cogito. Quare abs Te peto, ut mihi pro defensione mea et auctores et argumenta criminationis edere ne graveris. Si hoc impetrem, et illorum perfidiam et horum vanitatem sole clarius detegam. Graecii 4. Kal. Julii 1609. Št. 7. 1609, 23. oktobra. Gradec. Stobej sporoča kardinalu Iiorgheseju, da je zvedel, kdo ga je obrekoval, in opisuje značaj obrekovalcev. Georgii Stoboei Epistolae. Venetiis 174i), str. 310 s. Quod multo iam tempore vehementer avebam intelligere, qui nimirum Romae fuissent nominis mei delatores, id nuper a viro principali cognovi, qui nescit fallere. Cito dicam: alter fuit .... episcopus, Nuntius olim Grae-censis, alter ipsius in eadem Nuntiatura successor, ita ut nihil aberraverit a vero, de quo nuper scripseram, vulgi rumor. At qui viri! Quorum ego causa, si necesse fuisset, nullum non subiissem Št. 6. Glej v razpravi št. 24. 1 23. marca 1609, glej med dokumenti št. 5. Št. 7. Glej v razpravi št. 24. periculum; vicissim apud ipsos quaesiissem in omni mea necessitate refugium. Et tarnen ille me ad Te, iste ad serenissimum meum principem sinistrae de Summo Pontifice Iocutionis detulisse per-hibetur. Quae autem locutio illa fuerit, hactenus me clam est. Sed qualis, qualis sit, uterque falsum detulit. Nam si episcopus . . . . ilio me vitio notaverat, cur non monuit nec corripuit? Utrumque bonum certe virum decebat. Quod si neutrum facere voluit, qua fronte iam inde ab initio ad ultimum usque Nuntiaturae suae tempus quotidie fere dulces mecum capiebat cibosl et nunc in praediis, nunc in villis meis ilio nullus erat frequentior? Qua demum con-scientia, cum Romam hinc discedere vellet, me domi meae vale-dicendi causa convenit, mea in rempublicam merita commemoravit eorumque se apud Sedem Apostolicam fidelem fore praeconem recepit? Iam si haec culpa est, culpa non minori tenetur dominus Nuntius, qui telam, quam ille exorsus fuerat, studiose pertexuit. Nam et ipse eodem piane tempore, quo saepius tum in aedibus, tum in hortis meis discubuit caeterisque humanitatis et liberalitatis officiis, quibus Nuntios Apostolicos prosequi et honorare consue-veram, auctus a me fuit, apud serenissimum meum principem hanc mihi instruxit calumniam. Nec illum relevat excusatio, quod in hoc negotio nihil sua sponte, sed imperata dumtaxat fecerit. Siquidem imperata huiuscemodi nonnisi ea lege feruntur, si res delata veritate nitatur. Et hanc Tuam -fuisse mentem vel inde constare poterat, quod nec persequi nec damnare volebas innocen-tem. At falsa fuit delatio, quod superioribus etiam ostendi litteris2 et dominus Nuntius nisi volens ignorare non potuit. Sunt haec non obscura innocentiae meae testimonia. Unde igitur delatio? Ex animo, ut levissime dicam, non. satis benevolo. Et animus hic unde? Forsitan ex prospero rerum mearUm successu nonnihil pullulavit invidiae, id quod eo verisimilius videtur, quo uterque mea minus adaequavit merita. Quamquam episcopus ............ quamdiu Graecii fuit, semper apud omnes ob levitatis et detractionis vitium minus commode audiit. Sed haec et caetera Tibi iudicanda relinquo, cui fausta precor omnia meque subiicio. Graecii 10. Kal. Novembris 1609. Št. 8. 1609,27. novembra.ßim. Papež Pavel V. opominja ljubljanskega škofa Tomaža Hrena k vestnejšemu spolnjevanju škofovskih dolžnosti. Kap. arh. v Lj.: fase. 10, 7; original. Vatikanski tajni arhiv: Arm. 45, t. 5, fot. 80r pod naslovom Venerabili fratri episcopo Lubhcensi ; originalni register. 1 Ps 54, 15 : qui simul mecum dulces capiebas cibos. — 2 23. marca in 28. junija 1609, glej med dokumenti št. 5 in 6. Št, 8. Glej v razpravi št. 73, 77, Paulus Papa V. Venerabilis frater, saluterà et apostolicam benedictionem. Posuit Nos Dominus in hac eminenti Apostolicae Sedis specula, ut undique prospicientes ovicularum, quas praetiosissimi sanguinis sui effusione ab aeterna damnatione redemit, curam diligentem haberemus. Ideo, venerabilis frater, pastores, qui Nobiscum vocati sunt ad dominici gregis custodiam, iugiter, ubi opus sit, monemus et hor-tamur, ut memores sint suscepti ministerii et crebro recogitent ex-quirendas esse ex eorum manibus animas, fidei illorum commissas ; episcopos esse salem a Domino praeparatum medendis peccatorum ulceribus, quibus ovile Christi infestatur; lumen ad oves dirigendas * in viam salutis. Graviter igitur peccat, quisquis pastoralem curam suscipit et has considerationes negligit. Haec autem fraternitati Tuae scribimus, quia, cum Tu gregem habeas valde expositum luporuml incursionibus, maiori quoque diligentia atque sollicitudine vigiles necesse est. In primis autem studere debes, ut exemplo religiosae atque sacerdotalis vitae Tuae coeteri excitentur inflammenturque zelo divini amoris et aeternae beatitudinis. Nos certe vehementer desideramus haec audire de Te graviterque dolemus, quod nonnulli aliter loquantur. Itaque Deum oramus, ut auxilio suae sanctae gratiae Tibi semper assistat Teque etiam atque etiam hortamur ad munus Tuum recte ac sancte peragendum et fraternitati Tuae benedictionem Nostram apostolicam peramanter impartimur. Datum Romae apud Sanctum Petrum sub annulo piscatoris V. Kal. Decembris MDCVIIII., pontificalus Nostri anno quinto. Petrus Stroza. Št. 9. 1610, 20. februarja. Neisse. Stobej piše llorgheseju, da se za dokaz svoje nedolžnosti ne zadovoljuje s kanoničnim očiščenjem, temveč hoče, da se njegova obrekovalca kaznujeta. Georgii Sloboei Epistolae. Venetiis 1749, str. 321. Recepi tandém ad binas3 meas, sed ingratum Tuum responsum, in quo praeter benignam clausulam nihil est, quod probem, adeo mixta sunt felle crebrisque spinarum aculeis omnia. Cum enim mox ab initio litterarum sic scribis : Grata vero etiam fuit repetita purgatio, quae apud insontes non contractae noxae testimonium esse sollet, apud sontes vero a contrada culpa 1 Mt 7, 15: Attendite a falsis prophetis, qui... intrinsecus autem sunt lupi rapaces. Št. 9. Glej v razpravi št. 25. 2 Pismi z dne 23. marca in 28. junija 1609, glej med dokum. št. 5 in 6. syncerae poenitudinis index ; deinde cum ait : Utrumque satis animo, qui nescit ulcisci, qui seit omnia condonare — quis non videt his me verbis perstringi reumque constitui? Ego vero nullius mihi criminis conscius sum nec quidquam omni vitae tempore gessi poenitudine dignum, id quod iam docui ternis2 ad Te litteris, ut pigeat repetere. Quamobrem nec unquam ultionem timui nec condonationem petii. Illud dumtaxat iure meo postulavi, ut iniqui mei criminatores iudicio sisterentur, quorum nomina ex ore principis mei accepta nuperrimae meae litterae3 prodiderunt, et r unc nihil aliud desidero, quam ut iustae meae petitioni sit locus ; neque donec id fiat, de-ponam animo curas. Nimium enim crudelis esset stomachi deglutire et devorare tantam nominis infamiam. Iam quartum hoc utor scribendi genere et Tuas aures defatigo, non tarnen offensam metuo, quin adhuc spe viva fruor, quod tandem et mihi debitas praebebis aures, quas olim meis criminatoribus ad-versum me presbyterum et episcopum contra apostolicam doctrinam'* nimium benignas et faciles concessisti. Nissae 10. Kal. Martii 1610. Št. 10. 1610, 24. marca. Gornji grad. Hren odgovarja Pavlu V■ glede na breve z dne 27. novembra 1609 in opisuje položaj ljubljanske škofije. Kap. arh. v Lj.: fase. 157, 39 fol. 34r—35v; prepis. Ihs. Sanctissime ac beatissime in Christo Pater et Domine, Domine Ordinarie immediate, optime, clementissime ! Post debita beatorum pedum oscula vitam a Domino nostro Christo et vietoriae palmam de universis Sanctae Matris Ecclesiae hostibus et gloriam (post plurima faelicium annorum curricula) in caelestibus sempiternam et quidquid praeterea potest peccatoris hominis oratio. Accepi nuper breve a Sanctitate Vestra per manus illustrissimi domini Nuntii Apostolici ex aula archiducali Graetio transmissum ea humilitate et reverentia, qua par fuit : flexis genibus in obser-vantia et osculo debiti obsequii et magna spiritus aedificatione legens ac relegens doctrinam apostolicam monitaque paterna in loco et virtute Dei excelsi mihi praescripta in benedictionibus. 2 Pisma z dne 23. marca, 28. junija in 23. oktobra 1609, glej med dokum. št. 5, 6 in 7. — 3 Pismo z dne 23. oktobra 1609, glej med dokum. št. 7. — 4 1 Tim 4, 7 : Ineptas autem et aniles fabulas devita ; prim. 2 Tim 2, 16, Št. 10. Glej v razpravi št. 79. Prepis, ki mu je Hren lastnoročno pripisal regest : Ad breve Pauli V. apostolieum humilis re-sponsio ac status Ecclesiae Labacensis deseriptio 24. Martii 1610. Vere sanctus et pius sermo et ornili prorsus acceptione dignus', quo Sanctitas Vestra paterne (quae est eius dignatio et benignitas) me instruit, sollicite erigit et armat fortiter adversus luporum in-gruentium insultus pro ovium mihi commissarum salute fideli pastu et vigili excubatione in verbo et exemplo vitae sacerdotalis, unde Christi aedificatio2 consurgat. Pro qua sanctissima instructione et apostolicae benedictionis gratia summa summas item, quas parvitas mea mente concipere potest, Sanctitati Vestrae ago (ut egi agamque, dum hoc fuerit corpusculum) gratias in vera cordis obedientia et profunda vilitatis meae subiectione, ita quod verbum et mandatum hoc, quod sanctis-simus Christi in terris vicarius, pater, dominus et Ordinarius meus immediatus praecepit mihi hodie, erit fixum in corde meo, ut narrem illud filiis in domo mea, ambulans in itinere, dormiens atque con-surgens et erit mihi in signum ligatum in manu-* mea et movebitur inter oculos meos inscribamque in limine et ostiis domus mei cordis : ut sit lucerna mihi, lex Jwcis et via vitae ac disciplinae4, adeo ut iaciam fidenter sagilam salutis sub manu Elisaci contra latrunculos Syriae$, ad decertandum alacrius et penitus avertendum virus omne et incursum luporum, gregem et ovile Dei, a Sancta Sede hac Apostolica meae concreditum infirmitati, iterato infestantium. Quod autem nonnulli sunt, qui loquuntur aliter in piissimis Sanctitatis Vestrae auribus, non in hoc adeo, quasi culpae (quod absit) obnoxius, quam quod pius ille et paternus turbetur animus, abysso curarum alias et sollicitudine omnium ecclesiarum6 praegravatus, ipse etiam vehementer doleo. Sed novit Deus, ante cuius conspectum sto, et ipsa testis mihi conscientia in id me studium potissimum incubuisse (ex quo dignata est bonitas eius vocare me miserum et inutilem ad huius episco-patus regimen aerumnosissimum, variis tunc luporum et haereticorum pieni agminibus et circumvallati) inde usque in praesens huic meo angelicis quoque formidando humeris officio passim quam maxime satisfacere pro modulo meo secundum mensuram donalionis ChnstP super omnia benedicti. 1 1 Tim 1, 15: Fidelis sermo et omni acceptione dignus. — 2 Eph 4, 12: in aedificationem corporis Christi. — 3 Exod 13, 9: Et erit quasi signum in manu tua, et quasi monumentum ante oculos tuos et ut lex Domini semper sit in ore tuo. — 4 Prov 6, 23 : Quia mandatum lucerna est et lex lux, et via vitae increpatio disciplinae. — 5 4 Reg 13, 15: Et ait illi Eliseus : Affer arcum et sagittas ; v. 16: Dixit ad regem Israel: Pone manum tuam super arcum. Et cum posuisset ille manum suam, superposuit Eliseus manus suas manibus regis . . v. 17 : Et ait Eliseus: Sagitta salutis Domini, et sagitta salutis contra Syriam . . v. 21 : viderunt latrunculos ... — 62 Cor 11, 28 : sollicitudo omnium Ecclesiarum. — 7 Eph 4, 7 : Unicuique autem nostrum data est gratia secundum mensuram donationis Christi. Et si reiecti ante decennium lupi ex to 'a dioecesi mea, si Labacum civitas cum aliis ecclesiis universis ab hoc fermento re-purgatum, ita ut non supersint tot in eo haeretici, quot antea, cum episcopatum susciperem, fere essent catholici, continuatis deinceps per me collegasque meos archiducales commissarios per universum ducatum Carniolae, partim in comitatu Cilleae, inferiori quoque Styria ad Dravum usque fluvium reformationis laboribus, curis, anxietatibus, aerumnis, agonibus et vitae periculis, ut pro fructu ac messe copiosa omnipotenti Deo, qui fecit virtutem% in manu parvulorumV, et serenissimo archiduci Ferdinando, cuius pro sua in Deum pietate et zelo in religionem catholicam foventissimo nun-quam defuit auxilium, gratias merito agere debeam perpetuas, verumtamen non aliud ex inde (ut mundus solet) in terris retuli praemium, quam acerbissima pernullorum odia, calumniam, persecu-tiones, infamiam, detractiones et vitae insidias, de quibus tamen me eripuit et gratia sua consolatur Dominus10. Neque enim melior sum (tanquam insipiens dicoH) Patribus sanctis, qui gloriosissime pro vinea Domini Dei Sabbaoth decertantes longe maiora arduaque magis sustinuerunt pericula. Deo autem bene propitio et gressus meos dirigente non audiet Sanctitas Vestra unquam de servo suo indignissimo et inutili Thoma merito id eius fieri aut dici : quasi in praeceps aut reprobum abeat sensum12, unde in numero com-putetur filioram Belialls. Sed potius (gratia Dei et beatae Mariae Virginis patrocinio ac Sanctitatis Vestrae apostolica hac benedic-tione cor meum dilatantibus) adnitar totis viribus, ut nec ad dex-teram vel sinistram a praescripta sanctae exhortationis formula vacillent aut deflectant pedes mei. Et si dignatur Sanctitas Vestra fructum aliquem Sui huius Labacensis gregis (Deo duce et authore) recens conversi ac reformati benignis auribus usurpare, haec pro consolatione Sua paterna (nullis meis meritis, sed solius Dei bonitate) spatio decennalis mei pastoratus exculta oculis humiliter subiicio. A lupis repurgata et tranquilla sunt omnia. Synagogas lutheranas tres in variis ducatus Carniolae locis per nobiles provintiae (quorum pervicatia ut maior sic usque huc indomita saevit et manet) pro ministerio a seductoribus exercito aedificatas urgente serenissimi principis Ferdinandi zelo praebitisque mihi subsidiis pulvere subverti disiecique tormentario ; quartam ad B. Virginem in Bellen prope Obernburgum, residentiam episcopalem, quintam ad S. Leonhardum in Weyssenfels ac finibus Carniolae Carinthiam versus, sextam in ierrifodinis Cruppae etiam S, Leonardi 8 Judith 14, 6 : videns virtutem, quam fecit Deus ... — 9 Ps 63, 8 : Sagittae parvulorum factae sunt plagae eorum. — 10 2 Tim 3, 11 : quales persecutiones sustinui, et ex omnibus eripuit me Dominus. — 11 2 Cor 11, 23: ut minus sapiens dico. — 12 Rom 1, 28: tradidit illos Deus in reprobum sensum. — 18 Deut 13, 13: Egressi sunt filii Belial de medio tui —. confessoris et septimam Labaci ad S. Elisabetham in hospitali civico, lutheranae pestis sedes cum crucis vexillo et processione so-lemni receptas partim consecravi, partim reconciliavi, prout opus erat, frustra tumentibus atque ira frendentibus in me haereticis. Libros haereticos e diversis provintiae oppidis ad plaustra complurima diligentissime congestos in foro et loco, ubi iustitia sontes plectit, Vulcano tradidi. In Petrinia, reliquiarum Croatiae propugnaculo, ex quo Hassan Bassa et Rustan Beius illius aedificatores perierunt et a christianis capta est, ecclesiam sub titulo S. Laurentii martyris, cuius festo in nostrorum venit potestatem (missis magistris et sacerdote linguarum perito ex Collegio meo Mariano, nuper in hac Obernburg et antiqua episcopali residentia anno 1605 pro clericorum huius dioecesis seminario erecto, ad usum et consolationem militum praesidianorum) ex propriis fundavi. Novem praeterea hinc inde collapsas ecclesias restauravi et cum aliis septemdecim consecravi, quinque solemniter reconciliatis, pluribus adhuc ad consecrandum (quae nunc a fideli populo aedi-ficantur ac reficiuntur) passim residuis. Coemeteria 5 et altaria consecrata 42, campanae ultra 120 novae, erectae cruces in viis publicis 12, parochiae novae sumptibus serenissimi archiducis Ferdinandi constitutae duae, totidem nobilibus haereticis extortae pul-sis lupis praedicantibus. Beneficia complura cum decimis aliisque bonis ecclesiasticis restituta. Porro cathedrali ecclesia Labaci cum suis sacellis, oratoriis et filialibus et plerisque canonicorum et parochorum aedibus pulchre innovatis, seminarum quoque dioece-sanum pro octo scholaribus perpetuum institui et fundavi. Denique sanctissimi chrismatis sacramento (nunquam intermissis ordinationibus) subinde per dioecesim administrato signatorum nu-merus ascendit supra millia quadraginta. Et haec sane Ecclesiae Labacensis (quae est mutatio dexlerae Excelsiu) pro nunc est et apparet facies. Quae deinceps Domino cooperante in hoc agro Labacensi gesta, sata collectaque fuerint, ad pedes Sanctitatis Vestrae pari humilitate et obedientia brevi referam. Quod relìquum est, procidens rursum ad beatos pedes osculis Sanctitati Vestrae vitam, victoriam, tranquilla et pacata omnia indignis licet, assiduis tarnen precibus apprecatus eidem ac Sanctae huic Sedi me, agones meos et hunc cum clero populoque Labacen-sem episcopatum aerumnosissimum humillime iterum atque iterum commendans sanctam, paternam et apostolicam Suam benedictionem supplex reposco. Datae Obernburgi ex solito episcopalis residentiae loco 24. Mar-tii 1610. 14 Ps 76, 11: haec mutatio dexterae Excelsi. Št. 11. 1610, 24. marca. Gornji grad. Hren prosi Pavla V. za pospešitev kanonizacije bi. Ignacija Loyola. Vat. lajni arh.: Vescovi, vol. 19, fol. 69—70; original, škofijski arhiv v L j : Vol. 11 Primi Protocolli Pontificalium, str. 279—283; Hrenov laslnoroini prepis koncepta, po katerem je izdal tekst Valvasor VIII 708—710. Kap. arh. v Lj.: fase. 157, 39, fol. 36v—38r; prepis koncepta, ki ga je Hren pregledal. Na originalu so v Rimu zapisali: Ad card. Lanfranco. Ihs." Sanctissime ac Beatissime Christi in terris Vicarie, Principis Apostolorum Successor, Pastor Sanctae Romanae universalis Eccle-siae et episcopatus Labacensis Ordinarie immediate, optime, maxime'', clementissime0! Post debita beatorum pedum oscula vitam et gloriam, triumphos ac trophaea vietoriarum de universis crucis Christi et Ecclesiaed hostibus et quidquid praeterea in profunda animi subiectione et obedientia filiali inutilis valet hominis peccatoris oratio. Non effugit, Beatissime Pater, notitiam eorum, quotquot ad-spirant capere6 salutis haereditatem, qualiter eiusdem salutis no-strae Au'hor tanta gratiarum et collata ineffabilis divinae potestatis suae plenitudine sacrosanctam hanc, cui gloriose praesidet, Sedem Apostolicam in terris fundaverit, ut ad eam tanquam salutis por-tumf, fontem salienlis aquae in vitam aéternam1, recurrere habeant, qui sitiunt animarum tanto prelio redemptarum lucra, coelestia ex-quirunt et expetunt nominis Dei in hominibus sanctificationem, hoc est, Ecclesiae et fidei sacrosanctae exaltationem et» propagationem ampliorem. Atque inde solum censurae sanctae'* solidumque iudi-cium et discretio meritorum inter omnes, qui supremo Regi famu-lantur ac vere l. hristum colunt, promanati et petenda est. Sane fidelis vox et omni acceptione digna.2 iam'£ pridem audita est in terra nostra3 Sanctitatem Vestram sancta advertisse consilia beati Patris Ignatii Lojolae, inclytae Societatis Nominis Jesu fundatoris primi, religiosam sanctamque conversationem, vir-tutes et( spiritum gratiae, quem redolebat, Sua et sacrosanctae huius Sedis aestimatione ac iudicio (ut in Ecclesia Dei populus recens exemplum'" imitationis acciperet) celebrem reddere, ipsum tamen opus canonizationis ad tempus differre. Hos itaque cogitatus a Patre luminumi inspiratos, si quo modo maturius in effectum Št. 11. Glej v razpravi èt. 34, 83. « Ihs om P — b maxime otfi F — c clementissime Otti P — d sanctae add P — e capere adspirant PF — ''et add PF —■ n ac P — h sacrae censurae PF — 1 dimanat PF — k non O F — l ac P — m exemplum recens P F, I Jo 4, 14: fons aquae salientis ... — 21 Tim 1, 15: Fidelis sermo et omni acceptione dignus. — 3 Gant 2, 12: vox turturis audita est in terra nostra. — 4 Jac 1, 17: Omne datum optimum . . . descendens a Patre luminum. exeant, cuncti, qui Deum in sanctis suis admirabilemn5 timent ac diligunt, uti semper in votis habuerunt ac tenent, sic laetissima illa nuntia non nisi cum summa spiritus exultationc exceperunt. Et non immerito inter alios ego minimusà quoque" et una mecum totus iste episcopatus Labacensis, cuius praefatus sanctae recordationis Pater Ignatius pro sua in omnes charitate (qua? omnibus omnia fadus est, ut omnesi Christo lucrifaceret) alumnos complures Romae olim instituit et episcopatui huic postea ipse et viro sancto vicem« eiusque sodalibus (cum primordia collegiorum inter haereticos et variosr persecutores his in partibus iacerent) episcopi quoque impensius erant addicti, prout litterae8 Ignatianae ad praedecessorem meum episcopum* Urbanum, regis Ferdinandi tune Viennae ecclesiasten et* confessarium, pridie Nonas Martii“ 1554 propria beati viri manu scriptae^ (quae pro aeterna memoria*, thesauro et*/ reliquiis hic diligentissime2 asservantur0) huius bene-volentiae, studii ac charitatis mutuae signaft clarius evincunt. Accedit, quod ipse a cunabulis in scholis et disciplina Socie-tatis eiusdem inde usque continuo0 educatus ab uberibus institu-tionis eius sanctae acd religiosae, quidquid sum (si tamen aliquid sum : tanquam insipiens dico9), habeo eidemque iure optimo ac pia gratitudine acceptum referoe. Sed et a collegio Labacensi (quae est singularis Dei bonitas zV providentia) in expurgatione# lutheranae haeresis zizaniorum et animarum a fide catholica aberrantium (id quod vel/l maxime in luporum exterminatione reluxit) continua ac quotidiana reductione*, prout etiam tenerae iuventutis inter tam densas antea errorum etfc ignorantiae tenebras fidei* informatione utique copiosissime fructu-osa mirifice adiuvor. Video praeterea spiritum illum pietatis ad dandam scienliam salutis10 et'" reparationem multorum, beato Patri Ignatio coelitus” datum, iam in Carniolae nostrae ducatu atque provinciis istis Deo authore cum zelo ardentissimo reviviscere multumque propagari, adeo ut fides catholica et avita maiorum pietas paulo ante" iacen-tesP (ne dicam propemodum extinctae) non resuscitari tantum, sed aliis quoque terris acg principatibus in exemplum ac terrorem’' glo- ------------------- I » mirabilem F — o quoque minimus ego P F — P quo P — '/in vicem viro sancto P F — r variosque P — s episcopum om P — t ac P — « anno add P F — e conscriptae P — x memoria aeterna P F— ì) [ac P F — * asservantur diligentissime P — a reservantur F — b signum P — c pie continuo P; continuo pie F — d et F — e totum add P — f ac P F — a expugnatione F — ll vel om F — » quotidiana reductione ac propemodum continua P; reductione continua et quotidiana F — fc ac F — l fideli P F — m ac P — « coelitus beato Patri Ignatio P F — 0 antea P — P collapsae P F — 5, ut vix eum in carne vixisse, sed longum potius constet duxisse martyrium ; sed et harum provin-tiarum, meam meique episcopalus omniumque bonorum erga virum hunc sanctum (cuius špiritu et doctrina imbuti sumus) amorem gra-tamque devotionem et si quae his sunt similia etc. benigna aca paterna consideratione pensare atque inde toties sancte ac vene-rabiliter nominatum beatum Patrem Ignatium Lojolam ad maiorem Dei omnipotentis honorem et gloriam ac Sanctae Matris Ecclesiae in filiis Suae Sanctitatis utique exultantis exaltationem, ad inclytae Societatis Nominis Jesu et familiae huius Ignatianae (adiectis,< in fundatoris patrisque sui canonizatione gloriae stimulis) magnum decus etc virtutis incitamentum signumque in bonum16, ad omnium denique haereticorum, persecutorum et catholicae religionis hostium vel poenitentiam vel confusionem sancta apostolica Suad authoritate canonizare atque illud ipsum opus sanctum, utpote divina praede-stinatione solis Sanctitatis Vestraee manibus pie reservatum con- summandumque, maturare dignetur. Et firmabuntur plantationes tenerae gressusque parvulorum ad fructus ampliores ; congaudebunt angeli, praemia autem Summus animarum Pastor'1, qui est corona sanctorum omnium et merces magna nimistà, Dominus Noster Jesus Christus, per huius sancti Patris^ merita et» intercessionem reddet Sancitati Vestrae in retributione iustorum. Amen, amen ; fiat, fiat. Amen. Datae Oberburgift in antiqua et* solita* episcopali residentia in protesto beatae Mariae Virginis Annuntiatae*, 24m. Marlii” 1610. Sanctitatis ac Beatitudinis Vestrae inutilis quidem et indignus, humillimus tamen et obedientissimus filius ac servus i Thomas, episcopus Labacensis0. s iuxtaque P — < externarum P — « gentium externarum P. — v et P F — » et F — )J quod P F — * se f — « et F — b eidem add P — c ac F — <* Sua Otri F — <’ Vestrae Sanctitat s F — f Ignatii add P — a ac P F — h Obernburgi F — * antiqua et om P F — & Mariana add P — I in protesto ... Annuntiatae om P F — m 17 P F — « anno add F — 0 Sanctitatis Vestrae inutilis quidem et indignus, obedientissimus tamen filius ac servus Thomas, episcopus Labacensis, manu sua P; Vestrae Sanctitatis humillimus capellanus et servus in Christo Thomas, etc. F. 15 Gal 6, 14: mihi mundus crucifixus est et ego mundo. — 16 Ps 85, 17: Fac mecum signum in bonum. — 17 1 Petr 2, 25: conversi estis nunc ad Pastorem . . . animarum vestrarum. — 18 Gen 15, 1 : ego . . . sum . . , merces tua magna nimis. Bogoslovni Vestnik 2 Št. 12. 1610, 1. maja. Rim. V papeževem imenu odgovarja kardinal Borghese Hrenu na pismo z dne 24. marca 1610. Kap. arh. v Lj.: fuse. 157, 39 fol.38v; prepis. Škofijski arhiv v Lj.: Vol. 11 Primi Protocolli Pontificalium, str. 284—285; Hrenov lastnoročni prepis. Izd. Valvasor VIII 710. Perillustris et reverendissime Domine. Singularis felicitatis loco duxi ad Vestrae dominationis literas respondere nono Kalendas Aprilis ad Sanctissimum datas, non modo, quod meorum Vestrae dominationi deferendorum officiorum occasionem dari viderem, verum etiam quod Vestrae mihi literae et argumentum laetitiae et pietatis fuerint monimentum". Adderem Suae Sanctitatis de Vestrae dominationis pastorali cura0 praeconia, si haec Vestra modestia longius trabi sineret et ni vigil episcopalis sedulitas nullis indiga laudibus, ut excitetur, id omnino prohiberet. Id unum superest, ut Deum exorem, quo dominationi Vestrae ita valetudinem conservet etc vires addat, ut quoad vixerit talia semper referat de Ecclesiae hostibus trophaea. Romae, Kalendis Maiid 1610. Perillustris et reverendissimae dominationis Vestrae addictis-simus Scipio Cardinalis Burghesius. Št. 13. 1610, 1. maja. Rim. Kardinal državni tajnik Borghese se v papeževem imenu zahvaljuje Hrenu za pismo, v katérem je prosil za kanonizacijo bi. Ignacija Loyola. Kap. arh. v Lj.: fase. 157, 39 fol. 38» ; prepis. Škofijski arh. v Lj : Vol. II. Primi Protocolli Pontificalium, str. 284; Hrenov lastnoroini prepis. Izd. Valvasor VIII 710. Perillustri et reverendissimo Domino, Domino episcopo Labacensi. Perillustris et reverendissime Domine. Non magis pia, quam aequa illa dominationis Vestrae postulalo visa est, qua Suum" in beatum Ignatium Lojolam religiosum affectum significavi eiusque procul dubio habebitur ratio, cum sibi Sanctus Dominus Noster aeque suffragantem sententiam habeat at-que pietatem patrocinantem. Ego porro, qui Suae Sanctitatis iussu ad dominationem Vestram haecb scribi curavi, ne fructus tanti sim operis0 expers, Vestrorum me quoque votorum adiungam comitem atque huiusce negotii curatorem ea piane animi propensione, qua Št. 12, Glej v razpravi št. 89. « monumentimi F — à curae F — c ut F — d Maiis F Št. 13. Glej v razpravi št. 89. n Suam F — & haec om P — c operiš sim P. semper grati aliquid facere dominationi Vestrae peroptavi. Quam Deus Ecclesiae Suae servet incolumem. Romae, Kalendis Maiid 1610. Perillustris et reverendissimae dominationis Vestrae addictissimus Scipio Cardinalis Burghesius. Št. 14. 1610, 7. maja. Rim. Jezuitski general Klavdij Aquaviva se zahvaljuje Hrenu za naklonjenost, sporoča, da je oddal Hrenovo pismo papežu z dne 24. marca 1610, in upa, da bo (Hren) dobil zelo milostljiv odgovor. Arhiv jezuitskega generalato: Austr. 2 1 392; originalni register. Kap. arh. v hj.: fase. 157, 39 fot. 38v — 39r ; prepis. Illustrissimo et reverendissimo Domino, Domino Thomae, episcopo Labacensi, in Christo observandissimo. Reverendissime et illustrissime Domine, in Christo observan-dissime. Plurimam debeo gratiam reverendissimae dominationi Vestrae pro egregio affectu, quem gerere pergit erga nos et nostram reli-gionem, cuius luculentissimum testimonium praeter alia literae ad nos ultimo datae fuerunt; quae proinde mihi pignus erunt et occasio ad gratam voluntatem habendam semper et praestandam, prout occasio dabitur nobis a reverendissima dominatione Vestra. Pro literis item datis ad Sanctum Dominum Nostrum, ut cano-nizatio beati Patris Ignatii acceleretur, gratias ago maximas reverendissimae dominationi Vestrae et speramus omnes non ita longam moram interpositam iri ac successus fore ex animi sententia et communi consolatione. Pietas vero egregia reverendissimae dominationis Vestrae non carebit in hac parte merito suo. Alterae literae, quas dominatio Vestra adiunxerat, reddi iussae sunt et fortassis iam responsum est vel brevi fiet pro negotiorum exigentia. Neque dubium est, quin persona et totus episcopatus reverendissimae dominationis Vestrae sit futurus Suae Sanctitati commendatissimus. In quorum gratiam et obsequium, si quid nos posse videbimur, nutum expectabimus et interim precor omnem cumulum verae felicitatis reverendissimae dominationi Vestrae. Romae, 7. Maii 1610. Reverendissimae ac illustrissimae dominationis Vestrae inutilis“ in Christo servus Claudius Aquaviva. d Maiis F. Št. 14, Glej v razpravi št. 87. F vsebuje prepis, ki ga je Hren revidiral in mu pripisal besedè: Rescriptum P. Generalis e Societate Jesu ad litteras nostras ad S. D. N. et ipsum datas. a Kopist je zapisal inutilissimus, in Christo pa izpustil. Hren je popravil tako, da je simus prečrtal in vstavil izpuščeni besedi. Št. 15. 1610, 4. septembra. Rim. Jezuitski general Aquaviva piše avstrijskemu provincijalu Janezu Argentiju, kako naj jezuiti postopajo s Hrenom, o katerem so prispele v Rim neugodne vesti glede njegovega življenja in pastirskega delovanja. Arhiv jezuitskega generalato: Auslr. 2 I 213; originalni register. In reverendissimo episcopo Labacensi aliqua desidera« circa bonam curam pastoralem et studium aedificationis huc perlatum est et optaretur, ut per aliquem de nostris prudenter et captata bona occasione moneretur, si modo luto id fieri et cum spe boni successus Reverentiae Vestrae existimarent, alioquin satius esset omnino absti-nere et expectare tempus opportunum vel permittere negotium Domino Deo. Si autem spes bona affulgeret, nihil significandum erit, quasi ullum indicium perveniat ex hac Urbe, sed ut res in vestris partibus notata, prout vel fama vel notitia rerum haberetur. Atque in tali casu Reverentia Vestra considerare debebit, quinam ei officio prudenter et quiete praestando cum suavitate et efficacitate necessaria maxime idoneus iudicaretur. Alioquin, ut dixi, commendandum Domino Deo negotium, qui suo tempore divina sua providentia providebit. Expedit autem non habere cum eo familiarem coniunctionem, ne videamur dissimulando connivere, tametsi debita obsequia et reverentia praestanda semper erunt. Quod reliquum est, precibus et sacris sacrificiis me commendo. Romae, 4. Sept. 1610. Št. 16. 1610, 6. oktobra. Rim. Pavel V. predstavim priporoča nadvojvodu Ferdinandu novega nuncija de Ponteja. Vat. tajni arh. Arm. 45, t. 0, fol.64ri>; originalni resister. V istem zvezku je še 19 brevov, s katerimi priporoča Pavel V. de Ponteja različnim osebnostim. Suffecimus venerabili fratri Joanni Baptistae, episcopo Lunen-sarzanensi in munere Apostolici Nuncii, quod laudabiliter apud nobi-litatem Tuam gessit, venerabilem fratrem Petrum Antonium, episco-pum Troianum, praelatum Nostrum domesticum, qui modo cum benedictione Nostra ad Te venit. Ob spectatam Nobis virtutem, pietatem ac prudentiama illius confidimus, ipsum egregie officio suo satisfacturum ac nobilitati Tuae, quod maxime desideramus, fore gratissimum. Est autem vir ut sacerdotalibus virtutibus praeditus, religione, doctrina, zelo divini honoris, ita moribus, quales ingenuos decent, ornatus, humanitate, modestia, integritate et in rebus agendis dexteritate atque iudicio non vulgari. Educatus quippe domi nobi- Št. 15. Glej v razpravi it. 102. Št. 16. Glej v razpravi št. 20. a v registru sloji prudentiae ; možno, da je izpadel kak nadaljnji substantiv. liter a patre marcinone Murconis in pueritia et pie religioseque postea eruditus in adolescentia apud religiosos probosque Dei servos cle-ricos reguläres theatinos, quorum pium vitae institutum non solum professus, sed inter eximios etiam concionatores illius ordinis est habitus. Quibus de causis illuni Ecclesiae Troianae libenter praefe-cimus et postmodum legationem hanc ei demandavimus. Št. 17. 1610, 12. novembra. Rim. Pavel V. pošilja graškega nuncija Saivaga za nuncija k cesarju Rudolfu 11. Vat. tajni arh.: Arm. 45, t. 6, fol. 83v — 84? ; originalni register. V istem zvezku je še 29 brevov, ki priporočajo Salvaga. Mittimus ad maiestatem Tuam venerabilem fratrem Joannem Baptistam, episcopum Lunensarzanensem, ut Nostrum et huius Sanctae Sedis Nuncium Apostolicum agat. Cum enim venerabilis frater Antonius, archiepiscopus Capuanus, reverti deberet ad Nos cuperemusque ei succesorem dare, qui aeque, ac ille fecit, et Nobis et maiestati Tuae satisfaceret, experti episcopi Lunensarzanensis prudentiam atque dexteritatem in eodem munere Apostolici Nuncii, quod summa cum laude nuper gessit per Styriam, Carinthiam et Carniolam, existima-vimus eius praesentiam maiestati Tuae fore gratam et operam atque industriam illius communibus rebus tractandis valde oportunam. Est quidem vir ut pietatis zelo, ita animi moderatione atque consilio praeditus, quemadmodum experimento comperies, et maiestatem Tuam naturali propensione observat et colit, utpote qui ex primaria nobilitate civitatis Genuensis ortus augustam Austriacam familiam peculiari observantia atque studio prosequitur. Št. 18. 1610, 13. novembra. Gradec. Med drugimi točkami zahteva Ilren od nuncija Salvaga, naj pred svojim odhodom iz Gradca napravi vendar že konec grdemu obrekovanju o njem in o njegovi sestri. Kap. arh. v Lj.: fase. 57, 18; originalni koncept. Infamatio pessima episcopi Labacensis et eius šotoriš germanae ac filiae spiritualis per conversionem ad fidem catholicam, quae dudum per dominum comitem Portiae Hieronymum, episcopum Adriae Nuntiumque Apostolicum, dieti episcopi Labacensis persecutorem, hostem et infamatorem acerrimum ac perpetuum, originem duxit et usque ad aures serenissimorum ipsamque Urbem Romam et ad Sanctum Dominum Nostrum (una moliente comite Ambrosio Turriano, dicti comitis Portiae socio cognato) transvecta est et finem needum sortita est, ne ad tertii Nuntii Apostolici propagetur audientiam, Št. 17. Glej v razpravi št. 20. Št. 18. Glej v razpravi št. 39 op. 70, št. 40, 43, 45, 54, 104, 114. sed aliquando iniquitas oppilei os suum1 neve succumbat innocens aut episcopale ministerium vituperetur et in fabulam, derisum aut improperium malignantium ultra exeat, petitur infamatorum sub visitatione apostolica descriptorum revelatio, ut confutari possint aut probent infamiam vel, quod iustissimum est, fiat tandem aliquando innocentis absolutio et scripta infamiam hanc gravissimam continentia Vulcano consecrentur, quod ipsum promisit quidem, sed male praestitit comes Portiae. Ob robu: Vigilia omnium Sanctorum anni 1605. in conclavi reverendi Patris Villerii. Št. 19. 1613, 13. avgusta. Gornji grad. V pismu graškemu nunciju de Ponteju se Hren brani proti obrekovalnim očitkom krivoverstva, preziranja cerkvenih kanonov in zanemarjanja dolžnosti obiska li-minum apostolorum. Vat. tajni arh.: Nunz. di Vienna, vol. 137, akt 14; original. Ihs. Illustrissime ac reverendissime in Christo Praesul et Domine, Domine Pater et Patrone colendissime. Gratiam et gloriam eiusdem Domini Nostri Jesu Christi et Virginis Matris ad stellatum regaleque solium assumptae perennem de coelis benedictionem et quidquid praeterea valet peccatoris oratio pro salute et meorum commendatione obsequiorum. Fide dignorum relatione percepì apud illustrissima!» et reveren-dissimam dominaiionem Vestram aemulorum ac calumniatorum meorum livore iterum me graviter esse denigratumj quae res (licet infra episcopi dignitatem sit calumniis malignorum hominum commoveri) eatenus meum pulsavit animum, ne forte praebitis eisdem auribus longius serpat, innocentia concutiatur et fructus boni in Ecclesia Dei per episcopum faciendi pia fraudentur expectatione. Quo nomine illustrissimam et reverendissimam dominationem Vestram rogo humi-liter, vitio aut impatientiae ne vertat, quod hisce apologeticis lite-rulis innocentiae candor ac animi conscientia necessario obvertit. Et primum quidem haereticae pravitatis, sacrorum postea canonum contemptus timorisque servilis, quod limina divorum apostolorum visere ex debito obligationis meae reformidem, incusant isti. Quibus ad haec paucis pro nunc, solide tarnen respondeo ac Deum omnipotentem cordis ac renum scrutatorem1 , ipsam coelorum Reginam, Dominam et Patronam meam optimam, maximam, glorio-sissimam Virginem Mariam, angelos et sanctos Dei ac ipsam consci-entiam meam testor me ab infantia et prima educatione post sus-ceptum sacratissimum baptismum fuisse, esse ac fore semper catholicum, 1 Ps 106, 42: et omnis iniquitas oppilabit os suum. Št. 19. Glej v razpravi ài. 33, 114. 1 Ps 7, 10 : scrutans corda et renes Deus. nullam aliam nec sola quidem cogitatione admisisse nec admissurum unquam religionem praeter illam solum, quam Sancta Romana Ecclesia tradit ad salutem necessariam; adeo ut ex intimo corde rogem Deum totius misericordiae Patrem2 , ut omnia mihi clementer dimittat peccata ullo unquam tempore a me perpetrata, solius haeresis nefarium scelus non dimittat, amen. Nec potuit malevolorum perversitas maiori me afficere iniuria fateor, quam haeresis labe aspergere. Illam enim semper detestatus sum: fugi, persequebar, extirpavi et ad extremum usque spiritum omnes contra eam vires intendam. Seit haec provintia Car-niolae, sciunt omnes boni, seit ipsa Romana Curia, cuius in hac re inclytum habeo testimonium3 . Quapropter horum calumniatorum fidem facile sol ipse vel aura pariter dispellet. Sacros canones, prout iuramento professus sum aliquoties, sic teneo et, quantum Deo auxiliante humana valebit fragilitas, inviola-biliter tenebo. Quod si autem (quod absit) circa illos praeoccupatus fuero delieto aliquo, ecce illustrissima et reverendissima dominatio Vestra tanquam Pater et loco Sancti Domini Nostri, Ordinarii mei immediati, cum facultate Legati de latere Nuncius corripiat me in špiritu lenitatis4 Suae apostolicae. Tales autem calumnias in me, quas exhorreo, ad aures, nisi me prius audito, ne admittat, oro. Non timui denique, sed optavi Romam ad Sanctae Matris Ecclesiae plenissimae consolationis ubera aliquando venire et sacris locis reve-renter infixis osculis devotionem meam explere. Hoc ipsum Deo duce, ubi commode fieri poterit et tempus constitutum appropiaverit, adhuc indubitanter faciam, praesertim in sacra Lauretana Aede, cui voto obstrictus teneor. Hinc enim secundum Deum et vivo et militiamo ingressus sum clericalem, a latitudine viae saecularis abstractus. Et haec sunt, quae inter ipsa beatissimae Virginis Assumptae (multis millibus peregrinorum huc ex variis locis, terris ac provinciis devotionis causa accedentibus, quibus me pontificaliter subservire et sacrum chrismatis sacramentum infecto licet morbis ac febribus corpore ministrare oportet) solemnia pro innocentiae meae defensione ad illustrissimam ac reverendissimam dominationem Vestram interim perscribere coactus fui; paratus ubilibet ea fortius factis potius at-que operibus, quam verbis in solidum tueri, eandem obnixius reprecans patienter paterneque audiat atque ita esse credat. Cui me meumque hunc episcopatum aerumnosissimum contra insultus malignantium in omni reverentia, obedientia et humilitate penitius commendo. Ex Oberburgensi residentia, 13. Augusti 1613. 2 2 Cor 1, 3: Benedictus Deus . . . Pater misericordiarum et Deus totius consolationis. — 3 To je breve Klemena Vili, z dne 11. maja 1602 (Vat. tajni arhiv: Arm. 44, t. 46 fol. po novem štetju 127*1—129r). Ta pohvala je bila Hrenu prav tako v tolažbo, kot Stobeju breve z dne 4. nov. 1600 ; gl. dok. št. 5 op. 1. — 4 Gal 6, 1 : Fratres, et si praeoccupatus fuerit homo in aliquo delicto, vos, qui spirituales estis, huiusmodi instruite in špiritu lenitatis ... — 5 2 Tim 2, 4: Nemo militans Deo implicat se negotiis saecularibus . . . Illustrissimae ac reverendissimae dominationis Vestrae humilis cliens ac servus in Christo Thomas, episcopus Labacensis, manu sua. Št. 20. 1613, 16. oktobra. Rim. Pavel V. priporoča nadvojvodu Ferdinandu novega nuncija Paravicinija. Vat. tajni arh.: Arm. 45, t. 9, fot. 44r , originalni register. Successorem decrevimus venerabili fratri Petro Antonio episcopo Troiano1 , in munere Nuncii Nostri Apostolici, quem multis de causis nobilitati Tuae fore gratissimum omnino confidimus. Is est venera-bilis frater Erasmus, episcopus Alexandrinus, a quo Nostras has literas accipies, praelatus genere, virtute, probitate adeo Nobis pro-batus, ut ei curam illius Ecclesiae committendam censuerimus et ipse munus illud ita hactenus gessit, ut ad hoc novum illi deman-dandum Nos excitaverit firma spe fore. ut Nobis et nobilitati Tuae apprime satisfaciat. Educatus enim a dilecto filio Nostro laudatae memoriae Octavio cardinali Paravicino, patruo suo, dignitatem Apo-stolicae Sedis religiose ac prudenter tueri, inclytam Vestram fami-liam studio et observantia prosequi facile didicisse“ potuit, sicut a Nobis in mandatis praecipue accepit. . . . Št. 21. 1613, 13. novembra. Lavant. išlobej poda papežu kratko poročilo o svojem škofovskem delovanju in se spominja težav, ki so mu jih delali graški nunciji. Georgii Stoboei Epistolae. Venetiis 1749, ttr. 366' s. Expediturus brevi Romam quadriennalis meae dispensationis ergo procuratorem meum sane poteram huic supersedere scriptioni. Verum occasione redeuntis interim in Italiam illustrissimi Nuntii Apostolici, Troiae episcopi, cui Ecclesiae meae status aeque atque mihi est cognitus quique se benevolentia erga me sua litteras et accepturum et redditurum recepit, duxi pietium operae paucula haec actioni illi praeludere. Initio igitur quid annis illis duodecim, quibus pro serenissimo archiduce Ferdinando locum in his provinciis tenui, apud Ecclesiam meam perfecerim quantumque in universum rei catholicae profuerim, Celebris illa per id tempus coepta, etsi non absoluta religionis reformatio loquitur et proximus* meus de hac re transmissus commentarius Št. 20. Glej v razpravi št. 20. a corr didicere. i L. c. stoji v brevu avstrijski nadvojvodinji Ani Mariji: Cum enim absoluto triennio permiserimus venerabili fratri Petro Antonio, episcopo Troiano, ut ad Ecclesiam suam redire possit , , . ostendit. Quo praeterea et illud, quod mei erat officii, reverenter monui, quid adhuc in illa reformatione desideratur, ut grassans etiam-num et pene dominans in his provinciis haeresis funditus tollatur. Quae quoniam satis constare atque curae illis esse, quibus ea cura a Sanctitate Vestra demandata est, non dubito, supervacaneum arbi-tror hoc loco repetere. Illud tantum obiter attigisse, ne mihi detur crimini, quicquid adhuc est in illa reformatione vitii, hoc nonnullis malevolis tribui oportere. . inquam, et. . . episcopis, tunc Nuntiis Apostolicis. Hi namque soli mihi tunc, cum locumtenentis fungerer officio et serenissimi mei principis auctoritate fretus et ope vellem ac possem praeclare coeptum reformandae religionis negotium pulcher-rime perficere, iniquis suis calumniis, quo minus profecerim, impedimento [mihi] fuerunt. De quorum improbitate saepius tum et graviter quaestus fui apud illustrissimum cardinalem Burghesium1 , qui et mihi benigne quidem respondit. Verum gravioribus abreptus negotiis huic morbo medicinam nullam attulit. Hinc vero est, quod in agro isto dominico plurimum hucusque reperiatur lolii et passim steriles domi-nentur avenae, quae suffocant sementem Patris familias, ut non possit ad frugem excrescere. Quod quantopere mihi et mea et religionis causa doleat, malo silentio, quam verbo dicere. Sed non propterea sum in obeundo episcopali munere meo segnior, imo, ut ad propo-situm revertar, usque meis insisto vestigiis adeoque quo pluribus disti-neor obstaculis, eo magis exero vires, ut functioni meae faciam satis. Omnis autem occupatio mea triplici hac cura absolvitur, nimirum ut procul a caulis meis arceantur lupi et grex fidei meae commissus sit incolumis; ut ecclesiarum praefecti recte atque honeste muniis suis praesint et vitetur offensio et denique ut populus sedula verbi Domini praedicatione in omni virtutis ac pietatis studio confirmetur; quod praedicandi munus ego singulis diebus dominicis atque festivis an-tehac obire solitus, nunc obeo quoties valetudo non satis firma permittit. Atque haec sunt, Sanctissime, Beatissime Pater, quae breviter proxime reddendae dispensationis meae rationi praeludere volui. Quae ut a me reverentissime sunt scripta, ita numini Vestro ne sint ingrata, supplex oro et opto, cui me meamque Ecclesiam omni vene-ratione submitto. , Lavanti Idibus Novembris 1613. Št. 22. 1618, 28. maja. Gradec. Hren spominja jezuita Jerneja Villerja na bridkosti, ki so mu jih prizadevali prejšnji graški nunciji, in mu poroča zlasti o težavah, ki mu jih povzroča točasni nuncij Paravicini. Kap. arh. v Lj. : fase. ? št. 27 str. 21 ; prepis. i Glej med, dokumenti št. 5, 6, 7, 9. Št. 22, Glej v razpravi št. 28. Na čelo kopije je Hren lastno- ročno pripisal : Ad R. P. Barthol. Villerum de Nuntii Apostolici actibus praeiudicialibus. Optime recordabitur reverenda paternitas Vestra, quibus agi-tatus fuerim exercitationibus per dotninos Nuntios Apostolicos (ne vexationes aut iniurias dixerim), et de his omnibus liberavit me Dominus. Sic autem moderno domino Nuntio Apostolico servire ac compiacere studui per omnia ita, ut Deo ac conscientia testibus ne in minimo [quidem] offenderem. Sed ab aliquot mensibus videns multa nec parva quidem episcopali meo officio, ipsi fundationi, capitulo, statutis etiam iuramento et apostolico privilegio firmatis praeiudicia inferri (quae omnia et singula reverendae paternitati Vestrae, quando huc Graetiumi per Dei gratiam cum rege nostro serenissimo appulerit, ordine referam), hortatus sum ac per interpositas personas humiliter rogavi, ne faceret, sed si quae in episcopatu meo agenda sive corrigenda essent, instantiam mihi primam ne praeriperet, sed committeret potius mihi, quam aliis, cum hactenus pastorali meo muneri, visitationibus, ordinationibus, synodis cele-brandis non defuerim ulla ex parte. St. 23. 1619, 22. novembra. Rim. V papeževem imenu piše Hrenu kardinal Anton Marija Gallus, da se je graškemu nunciju prepovedalo, na nedovoljen način vmešavati se v zadeve ljubljanske škofije. Kap. arh. v Lj. : fase. ? it. 41; prepis, ki ima na hrbtu lastnoročni Hrenov regest. Illustris ac reverendissime Domine. Ad Sanctissimum Dominum Nostrum allatae sunt amplitudinis Tuae litterae, datae die 14. Octobris proxime elapsi, quas quidem eo maiori animi sensu Sanctitas Sua perlegit, quo vehementius ab amplitudine Tua incujcantur, quae per Nuncium Sanctitatis Suae Graecii commorantem in istius Ecclesiae eiusque iurium imminu-tionem factitata esse commemorat. Quocirca eadem Sanctitas Sua ad praedictum eius Nuncium litteras dari iussit, quibus ei iniungit, ut erga amplitudinem Tuam resque ad eius Ecclesiam pertinentes ita imposterum se gerat, ut omnis querelarum materia prorsus tollatur, praesertim vero, ut primarum instantiarum causas ab amplitudinis Tuae curia nullatenus evocet neve [in] istius Ecclesiae dignitates aut alios sacerdotes indebite molestiam ferat. Quod ut melius opportuniusque fieri possit, earundem litterarum amplitudinis Tuae exemplum ei transmitti voluit. Eidem vero amplitudini Tuae responderi mandavit, ut„ministerium Suum laudabiliter implere per-gat ac de Sanctitate Sua omnem paternae voluntatis significationem 1 Pismo je bilo poslano »Posonium versus«. Št. 23. Glej v razpravi št. 28. To pismo je Hren dobil v roke 17. dec. 1619, kakor priča zapisek na hrbtu: P.tae 17. Decemb. 1619. Z velikim zadoščenjem se je kardinalu zanj zahvalil 6. januarja 1620, kakor priča kopija njegovega pisma tega dne (Kap. arh. v Lj.: fase. ? št. 27 str. 43). sibi polliceatur. Ego vero amplitudini Tuae bona omnia ex animo precor. Romae, 22. Novembris 1619. Amplitudinis Tuae illustrissimae ac reverendissimae uti frater studiosus A. Mar. Cardinalis Gallus. Št. 24. 1620, 9. marca. Gradec. Hren piše med drugim ljubljanskemu kanoniku Petru Lovši o krivičnem obrekovanju, s katerim so se proti njemu borili njegovi nasprotniki. Kap. arh. v L).: fase. ? št. 27, str. 46; prepis. De insidiis vel infamatione adversariorum non est, quod sim valde sollicitus. Ex ipsis olim et haereticis illa prodiit estque in assumptione mea ad episcopatum et postea in visitatione apostolica (ipso caesare, tune principe tantum, ad meas preces urgentissimas instante apud illustrissimum dominum Joannem Baptistam Salvagum, episcopum Sarzanensem, et adnitente) sufficientissime convulsa ac confutata. Unde etiam litteras apostolicae absolutionis habeo, quas vidit caesar et mihi victoriam granosissime fuit adgratulatus; et post haec suum me esse voluit locumtenentem in excelso regimine, non Ursinum, hanc dignitatem ambitiosissime affectantem. Quare deridendi ac contemnendi sunt potius et, nisi cessaverint diffamare, perquam valide contundendi. Anile etenim est, cum desunt nocendi arma et occasiones, linguae petulantia et nequitia pugnare. Št. 25. 1621, 22. maja. Rim. Naslovni škof in sufragan krškega škofa Sixtus Carcanus piše Hrenu, da ne more opraviti v njegovem imenu obiska liminum apote sta povzeti v konstituciji Pija IX. Apostolicae Sedis 1869, št. 5. ” Wernz, o. c. 56. 33 Perniciose se decipiunt, qui existimant eos tantum homicidas esse, qui manibus hounines occidunrt et non pottius eos, per quorum consilium, frauderà et exhortationem homines extónguunftur. (c 23 Disit. 1. de poen.). za samo izvršitev,24 vendar se dobijo predpisi, ki določajo drugače.25 Drugi viri pa so zopet na splošno zahtevali za vse udeležence milejšo kazen, kot je čakala izvršilce.2“ Noben vir pa ni določal, kako je postopati z udeleženci, ki so odtegnili svoj vpliv, preden je bil delikt dovršen. Razumljivo bo tudi, da o ostalih podrobnejših vprašanjih v nejasnih virih ni najti rešitve. Kakor je znano, se je staro kanonično pravo zatekalo, kadar mu je manjkalo lastnih določb, k rimskemu pravu;“7 toda v našem vprašanju mu to ni moglo pomagati. Problem o kaznivosti udeležencev se je v rimskem pravu polagoma razvijal.28 Kanonisti pa v stari dobi na splošno niso pazili na razvoj rimskega prava ter so zato pravne tekste iz različnih dob motrili, kot bi bili iz iste, in je umljivo, da so naleteli na nasprotja. Podobno tudi germansko pravo ni imelo splošnih določil o udeležencih pri zločinu, zlasti moralnih.29 3. Obširneje kot cerkvena zakonodaja se je pečala s problemom udeleženstva teorija. Razumljivo pa je, da vsled pomanjkljivosti cerkvenopravnih virov in različnih teorij v svet- 24 cfr. Hinschius, o. c. 935. c 10 C 2 q 1 (Nikolaj I.): facientem et consentientem par poena comstringit. Za ostale zglede gl. K a t z , Grundriss des canonischen Strafrechts. Berlin 1881, 21. 25 W e r n z , o. c, 56. »idem excessus minus est in uno quam in alio puniendus«. Toda nanašajo se morda te besede na subjekt, ker poudarja papež Aleksander III. v citiranem dekretalu (c 6 X 5, 12), da se je treba ozirati tudi na »aettais, scientia, sexus, conditio delinquentis«. 29 cfr. tudi gloiso k c 6 X 5, 12 {Aleksander III. 1180); Socians lismi-cidium animo occidendi, licet non apponat manum, si tarnen ex sua causa mors secuta est, tenetur fere pari poena cum homicida. Po drugi strani pa prim. splošno 'določilo c 2 X 5, 14: Homicidium autem taim facto quam praecepto sive consilio aut defensione non est dubintm perpetrari; c 32 C 23 q 8: si liignem apposuerit, vel apponi fecerit, aut aippositoribus comsilium vel auxilium scienlter tribù e rit, exoommunicetur; cfr. tudi poučno določbo: »Si quaituor aut quinque hoonines seu etiaim pil ur es contra umum hominem rixati fuerint, et ab his vulneratus mortuus fuerit, quicunque eorum plagam ei imposuit, secundum staituta caixonum, ut homicida iiudicetur; reli qui autem, qui eum impugnabant valentes eum inlterficere, simiiliter poeniteant. Qui vero nec eum impugnabant, nec vulnerabant, nec consilio, nec auxiho cooperatores fuerunt, sed tantum adfuerunt, extra noxam fiant (c 34 C 23 q 8). Da zadnji dostavek ni pravno brezpomemben cfr. § 184 k. z. 27 cfr. določbo Lucija III. (1. 1181) vel X 5, 32. ra p err)ini, Diritto penale romano. Milano 1899, 176—211. 29 cfr. Roberti, o. c, 208. nem kriminalnem pravu tudi kanonisti niso zastopali enotne doktrine. Načelno so avktorji poudarjali, da mora biti udeleženec pri zločinu udeležen tudi formalno, zgolj materialno sodelovanje da ni kaznivo/10 Omenjena zahteva je za kazensko pravo31 zlasti še za kanonsko sama po sebi umevna. Wernz je določno našteval,3" da se mora udeleženec udeležiti zločina prištevno, po zunanje, uspešno in pozitivno, če naj zapade cerkveni kazni.33 Učil pa je po Pessinu, da udeleženstvo pri kulpoznem dejanju ni kaznivo.34 Kakor svetni kriminalisti, tako so tudi kanonisti zelo različno grupirali udeležence. Hollweck83 je na primer razlikoval med osnovo (Anstiftung), ratihibicijo, sostorilstvom (Mittäterschaft)3" in pomočjo (Beihilfe). Praktično pa je bila v njegovem sistemu ta grupacija manjšega pomena, ker pri določanju kazni ni prihajala veliko v poštev.37 Hinschius je pa razlikoval med nasnovo (Anstiftung), pomočjo (Beihilfe) in ratihabicijo.38 Wernz je vse udeležence razdelil v avktorje in sodelavce; prvi ob skupnem naklepu sodelujejo fizično (so torej sostorilci), ostali so sodelavci (delicti auctores seu principales, cooperatores accessorii).“ Lega je po Rossijevem zgledu40 razlikoval med ® Wernz, o. c. 52; Lega, o. c. 68. 31 Rossi-Hélié, o. c. II, 186. 35 Wernz, o. c. 57. Umerjena sredina med strogo klasično in strogo pozitivno smerjo je v tem naštevanju jasno poudarjena. 38 EffLcax, qui «on tantum sit apitus, ut influait im exisitenitiam delicti sed de facto illum influxum exerceat o. c. 33. O neuspešni nasnovi ne govori. Novi zakonik razpravlja o njej pri poizkusu (kan. 2212, § 3). Razlikovati :pa je seveda treba 'tudi tu deli'ktoivo d.ovršenost (consumimatio) od njegove uspešnosti (effectus) cfr. Cappello, De censuris5. Taur. Aug. 1925, 28. “Wernz, o, c. 53. 35 O. c. 70. 30 Ta nemški izraz pa ni ustaljen, tako je n. pr. Eichmanrtu (Das Strafrecht des Codex iuris Canonici. Paderborn 1920, 45) generičen pojem, ki oibsega ìiussio, mandatum, instigatio, auxilium, favor; cfr. tudi o. c. 45 nasi. 37 Kazni ferendae sententiae zadenejo namreč po njegovem mnenju vse udeležence, kazni latae sententiae pa le one, ki so v posameznem kazenskemu zakonu izrecno našteti, sicer pa nobenega (o. c. 70). 38 O. c. 932—939. 10 O. c. 56—57. Tako in lege lata. In lege ferenda bi tudi po njegovem mnenju bila boljša Legova razdelitev. 40 O. c, II. 194—195. Enako razdelitev je imel Chaveau-Hélié, o. c. 226, potem, ko je presodil (o. c. 216—226) druga mnenja. principalnimi udeleženci, to so taki, ki direktno uplivajo v zločinski naklep, in med akcesornimi, ki pomagajo, da se delikt laže in uspešneje izvrši.41 Nikakor pa ni bilo v teoriji pojasnjeno vprašanje, kako je kaznovati udeležence iz posameznih vrst. Ker cerkvenopravni viri niso poznali splošnih norm ter so pogosto ob posameznih deliktih naštevali dolgo vrsto udeležencev, so sklepali nekateri, da je to naštevanje ekskluzivno, in da sicer, za slučaj namreč, da zakonodavec ni izrečno omenil udeležencev, teh ni kaznovati.12 Drugi so razlikovali med kaznimi ferendae in latae sententiae,4* kar so zopet nekateri obsojali." Ker igrajo v cerkvenem kazenskem sistemu kazni latae sententiae veliko ulogo,. je bilo zelo važno a kontroverzno vprašanje, kako je z udeleženci ob teh kaznih. Nekaj starejših in par novejših avktorjev je učilo, da zadenejo udeležence enako kazni ferendae kot latae sententiae.45 Velika večina pa je izhajala s stališča, da je treba kazni strogo interpretirati;411 kar najstrožje pa kazni latae sententiae, da torej udeležencev, pa naj si bodo tudi glavni moralni krivci, te vrste kazni ne zadenejo, če niso v zakonu izrečno tudi zanje določene, zakaj »delictum committere in sensu rigoroso non moralem sed physicam actionem significate«.47 Samo po sebi je umevno, da so vedno izključevali tudi one, ki so bili udeleženi zgolj fizično; argumentirali so tudi v teh primerih vedno z načelom, da se morajo kazni stricte interpretirati, oziroma da se smejo aplicirati samo na dejanja, ki so v polnem 41 O. c. 69. Zelo slična je tej razdelitev v novem zakoniku. " HinschiuiS, 'o. c. 939; O' Anniib al e o. c. I. 320; Schmalz-g r u e b e r, Ius ecclesiasticum. Romae 1845, V. t. 39 n. 70. Šlo je namreč za vprašanje, ali jih zadenejo določene kazni in lege lata, ne pa sententia ferenda. Izven kontroverze je bilo vprašanje, da je treba na neki način kaznovati udeležence. 43 H o 11 w e c 'k , o. c, 71. 44 H i n s c h i u s , o. c. 935; Wernz, o. c. 60, 45 Hin s c h i u s , o. c. 935 in tam navedeni ostali a Viktorji. Enako tudi Wernz pro lege ferenda, o. c. 60. 4,1 Držal se je tega zlasti D' A n n i b a 1 e. 47 Cfr. S c hm a Iz gr ui e ib e r, o. c. V. t. 39 n. 60—70, ki je navajal poleg oista'lih tudi sledeči argument: »quia m and alt um e't consiJium prae- cedunt factum et ad ipsum perpetrandum dirigunt illiusque causa moralis sunt, non igiitur sub facto comprehendi delbent«; cfr. Thesaurus-G i r a 1 d i, De poenis ecclesiasticis. Romae 1760 p. I. c. 10.; Hollweck, o. c. 71. pomenu v zvezi z deliktom. Problem kaznovanja udeležencev skratka v doktrini ni bil pojasnjen.4“ Težkoče so delale kanonistom tudi pravne določbe o rati-habiciji.49 Klasičen vzgled za njo nam podaja c. 23 in VI 5, 11; Quum quis absque tuo mandato manus iniicit in clericum tuo nomine violentas, si hoc ratum habueris, excommunicationem latam a canone incunctanter incurris, quum ratihabitio retro-trahatur. Si vero iniectio eadem tuo nomine non sit facta: tum licet pecces ratam habendo eamdem non tamen propter hoc excommunicationis ullius vinculo innodaris, quum quis ratum habere nequeat, quod eius nomine non est gestum. Omenjalo se je tako naknadno odobrenje zločina večkrat.'0 Teorija je zahtevala različne pogoje.61 Zadele so ratihabicijo iste kazni kot izvršen zločin; samo iregularnosti, ki so jo takrat smatrali za kazen, ni zapadel oni, ki je naknadno odobril v svojem imenu storjen zločin, čeprav je nemara izvršilec postal iregularen.52 Kanonisti so čutili neskladnost med ratihabicijo in teorijo o formalnem sodelovanju pri zločinu, ker naknadna odobritev vendar ne more vplivati na že izvršeno kaznivo dejanje. Povsem nekaj drugega je seveda, kadar vključuje ratihabicija tudi udeleženost na sadovih permanentnega delikta. Pojmiti jo je mogoče le tako, da pomeni zločin svoje vrste, kise pa zanj slučajno določa kazen obenem z ono za izvršilce kaznivega dejanja in je event. tudi enako mero kazni zanjo odmeril zakonodavec.53 48 S c h m a 1 z g r u e b e r , o. c. V. t. 39 n. 71. Izmed kanonistov je bil še najbolj jasen in dosleden Wernz. " Wernz, o. c. 64. 00 Cello v Pij' IX., Apostolicae Sediš z dne 12. olkt. 1869. V 5: »Omnes linlterficiemtes... S. R. E. Cardinale».., vel raitia ha'bentes.« 51 Cfr. Schmajzgrueber, o. c. V. t. 39. n. 224, kjer so zelo natančno popisani pogoji. Delikt je moral biti izvršen v imenu drugega, biti je moral tak, ki se da poveriti; oni, komur naj bi se na ta način všteval, ga je moral v resnici »ratum habere«, »nam qui dicit doleo quod factum sit meo nomine, sed gaudeo quod sit factum, non videtur ratum halbere faotum alterius; oni, v čigar imenu se ije 'delikt izvršil, ije moral bilti habitualno pri zavesti, ni se pa zahtevalo, da bi bil dejansko. Držali so se pač načela: in maleficio ratihabitio mandato comparatur (1. 152 § 2 D, reg. i.). Qui facit per aliuim, est per inde ac sii faciat per se ipsum (Reg. iur. 72 in VI). M Reiffenstuel, Tractaitus de regnili s iuris. Romane 1843, 30. C f r. Wernz, o. c. 64; c f r. Rossi, o. c. II. 221: »La société ne pun'it pas parce qu’cun trOlive bom le délit, mais parce qu'oa la commiis.« Kakor sem že omenil, cerkvenopravni viri niso imeli določil o udeležencih, ki odtegnejo svoj vpliv, preden je delikt povsem dovršen. Med avktorji pa je bilo kljub temu utrjeno mnenje, »da je oni, ki svoje naročilo ali svét v delikt umakne efficaciter, tako namreč, da se to naročilo ali svét ne more več smatrati za moralni vzrok zločinu, prost cenzure, ker se namreč naročilo ali svét le tedaj s cenzuro kaznuje, če vpliva na delikt« ;54 postavili pa si zopet niso splošnega, ampak partikularno vprašanje. Najbolj je zanimalo kanoniste in moraliste vprašanje, če zapade cenzuri tudi udeleženec, ki je sicer sodeloval pri deliktu, a se je skesal in mu je bil greh že odpuščen, preden je delikt po zunanje dovršen. Zapleteno je postalo tc vprašanje zato, ker so cenzure cerkvene kazni z izrazito poboljševalnim namenom. Dokler ni delikt povsem dovršen (»si effectus impediatur etiam miraculose, censura etiam impedi-tur«),55 ni kazni; ko pa je delikt dovršen, pa udeleženec ni več contumax, kar je zopet neizogibni pogoj za nastop cenzure. Kajus n. pr. priskrbi Tuliji sredstvo za odpravo telesnega plodu. Sredstvo bo imelo uspeh čez tri dni. Preden Tulija abortira, se Kajus skesa, eventualno še spove, preprečiti pa seveda več ne more efekta svojega zločinskega sodelovanja. Čez tri dni je plod odpravljen in nastane vprašanje, ali je Kajus zapadel cenzuri.50 Odgovori so bili različni. Nekateri so trdili, da tudi spokorjenega udeleženca v omenjenem slučaju cenzura zadene in da je nasprotno mnenje nevzdržno.57 Njihov argument je bil Zakonodavec je dajal praktične določbe in ni imel pred očmi kazensko pravne teorije. Teorija pa je seveda ob takem kratkem izrekanju kazni naletela na težkoče. Tako je n. pr. tudi ob novem zakoniku, ki je, kakor bomo videli, določno izvedel načelo vzročnosti pri udeleženstvu, dvoumen stavek, ki ga je zapisal Eichmann: »In gewissen Fällen wird die Begünstigung genau so gestraft, wie das Delikt selbst z. B. beim Duell can. 2351. In anderen Fällen bildet die Begünstigung ein delictum sui generis z. B. die Begünstigung des ex communicatus vitandus da crimine criminoso (can. 2338 § 2), o. c. 46., ker tujdi v prvem slučaju pomeni favor svojevrsten zločin, iker drugače bi bilo rveumljivo določilo, da Ije ikazensko za/branjen. M Schmalzgrueber, o. c. V. t. 39. n. 71. 05 S u a r e z, Disp. IV. de censuris sect. III, 4. izd. Berton, Suarez. Opera omnia t. XXIII, p. I, 93. 56 Zgled navaja Prüm m er, Manuale theologiae mona'Lis III.2 Fri-burgi 1923, 337. sr Starejše citira Suarez, Diisip. de censuris 44 sect. 3. n. 7 iz.d. Berton (it. XXIII, p. I, 93); Hinschius, o. c. 934. preprost. »Spokornost sama še ne odvzame uspešnosti naročilu ali svétu.« Veliko avtorjev pa je učilo nasprotno. Dokazovali so, da deluje v opisanem slučaju spokornikov svét ali naročilo inculpabiliter, da je cenzura poboljševalna kazen, ki more zadeti le trdovratnega delikventa.5* Sporno je bilo tudi vprašanje, ali mora svetovavec, ki hoče preklicati svoj svét, navesti tudi motive; ali mora naročitelj zločina opomniti tudi onega, proti kateremu je delikt naročil, če naj je njegov preklic »efficax« v pravnem pomenu.59 Ker v cerkvenopravnih virih na ta vprašanja ni bilo odgovora, so se avktorji bolj ali manj zatekali k moralni teologiji ter so zamešavali dolžnosti ex officio z onimi ex cantate in prenašali zahteve notranjega območja v zunanje pravno področje. Kratek pregled je pokazal, kako je bilo staro kanonsko pravo nesigurno v apliciranju kazni na udeležence pri deliktih. Določeno ni bilo, kdaj zapadejo kazni oni, ki pri deliktu sodelujejo in prav tako je bilo nejasno, v kakšni meri da jih je kaznovati. III. V novem zakoniku. 1. Kodeks je v nasprotju z odpravljenim pravom postavil splošne norme o udeležencih pri deliktu in o kaznih za nje. V duhu svoje sistematike ugotavlja v kan. 2209 klasifikacijo udeležencev, izvedeno po načelu vračunljivosti, in na njeni podlagi podaja v kan. 2231 splošne predpise o kaznih za ude-leženstvo. Ker »je delikt zunanja in moralno vračunljiva kršitev zakona, kateremu je dana kanonična vsaj nedoločena kazen« (kan. 2195 § 1), je jasno, bodisi da smatramo citirane besede za definicijo v striktnem pomenu besede ali ne,1 da morajo vsi S c'h m al z g ru e b e r , o. c. VI t. 39 n. 74; lD’Annibale, In oonstitut/ioinen Apos/tolicae Sediš. Reate 1880, 7—8: »effugit censuram, «am quorum medicina sanato morbo?« Zlasti pa sv. Alfonz, cfr. Vindici a e A l p h on s i a na e. Romae 1873, 841—847 prolti Ballerini!«; isto-tam kontroverzo o Suarezovem mnenju. Cfr. tudi Cappello, De cen-suris-, Romae 1925, 32 op. 19. 00 S chmailz g r u e b e r , o. c. V. t. 39 n. 223; Reiffenstuel, Ius canonicum, IV. 12 n. 33; proti Hinschius, o. c. 953,, cfr. k temu tudi Wernz, o. c. 62. 1 »E qui l'errore fondamentale — noi crediamo — del Falco e di non pochi altri interpreti, di considerare cioè il can. 2195, § 1, come una vera udeleženci, katerim naj se delikt ušteva, delovati formalno in po zunanje pri kršitvi kazenskega zakona oziroma zapovedi. Zgolj materialno sodelovanje ne more biti kaznivo; enako cerkvenopravno tudi zgolj notranje ne. Jasno je tu razvidna razlika med delictum in peccatum. Kodeks ne govori o udeleženstvu pod posebnim naslovom kot na primer naš državni kazenski zakonik- in tudi ne samo na enem mestu, ampak na dveh, kakor sem že omenil; na prvem v oddelku »de delictis« razpravlja o vračunljivosti posameznih udeležencev in na tej podlagi v oddelku »de poenis« podaja načela o odmerjanju kazni. Med državnimi kazenskimi zakoniki motrijo nekateri pod vplivom tako zvane »Theorie der Verselbständigung der Teilnahme« udeleženstvo v ožjem smislu besede kot popolnoma samostojno krivdno obliko, v drugih pa je uzakonjeno nazi-ranje, da je narava nasnove in pomoči (kakoršnegakoli moralnega in fizičnega sodelovanja) h kaznivemu dejanju samo akce-soma, da je torej povsem zavisna od izvršilčeve krivde.3 Naš novi državni kazenski zakonik najbrž zastopa nazor, daje udeleženstvo samostojna krivdna oblika.1 Nadalje nekateri zakoniki skrbno določujejo posamezne vrste udeležencev, drugi pa zopet določajo za vse enako kazen in celo za pomoč, dano na kakor-šenkoli način po izvršenem deliktu.5 Ker je že na splošno v cerkvenem kazenskem zakoniku zelo naglašeno moralno jedro pri deliktih, po drugi strani pa močno poudarja kanonsko pravo s klasično šolo vedno tudi objektivni element pri dejanju, ki naj bo delikt, — s tem pa seveda ne trdimo, da moderna struja objektivni element ignorira —, je umevno, da se kodeks na široko bavi s posameznimi vrstami udeležencev. Na umu pa moramo imeti, da je v cerkvenem območju sodnikovo preiskovanje večkrat izključeno. e propria definizione del delitto, con genere prossimo e differenza specifica,« D'Augello, Nozione di delitto nel »Codex Iuiris Canonici« v zbiriki: D'Angelo, Saggi *®u questioni giuridiche 1. Tonino 1928, 103. Kontroverza sama je večjega pomena le pri zelo diskutiranem vprašanju o legalnem elementu pri deliktu, pri vprašanju namreč, kako je spraviti v sklad kan. 2195 § 1 in kan. 2222 § 1. 2 Nasnova in pomoč § 34. 3 Dolenc, o. c. 98; Chelodi, o. c. 16. ‘Dolenc, o. c. 99. 5 Roberti, o. c. 192. Kodeks ne podaja sicer kake doktrinarne razdelitve, ker hoče biti praktičen zakonik in ne učna knjiga o kriminalnem pravu, vendar je v 7 paragrafih citiranega kan. 2209 jasno nakazan kriterij, po katerem je mogoče izvesti diferenciacijo oseb, ki so na kakršenkoli način pri deliktu udeležene. Udeleženstvo je po novem cerkvenem kazenskem pravu možno in kaznivo pri vseh deliktih. S tem je stara kontroverza o kaznivosti udeležencev rešena. Šlo bo le zato, da se ugotovi pojem udeleženstva. Cerkveno kazensko pravo je sicer vedno zelo močno poudarjalo formalni element (»dolus oziroma culpa«)," in tudi po osnovnih načelih veljavnega zakonika mora biti dejanje, torej tudi kahršnakoli udeleženost težko vračun-ljiva, da sploh more zapasti cerkvenim kaznim (cfr. kan. 2218 § 2). Vendar pa kanonsko pravo ni nikdar tako daleč sledilo pozitivni šoli, da bi se zadovoljilo s formalnim elementom, ki bi se kakorkoli po zunanje javil, ampak je vedno terjalo s klasično šolo dejanj in sredstev, ki natura sua,7 torej objektivno in ne samo po delikventovem subjektivnem prepričanju, vodijo v izvršitev kaznivega dejanja. 2. V dve oziroma tri kategorije se dajo po kodeksu (kan. 2209) razdeliti vsi pozitivni udeleženci ter so: ali sostorilci (§§ 1—2) ali glavni (§ 3) ali stranski udeleženci (§ 4). Ostali paragrafi razpravljajo o negativnih udeležencih, o pomoči, dani po izvršenem deliktu, in o odtegnitvi vpliva. Da se tembolj osvetli pojmovanje cerkvenega zakonika o udeleženstvu, naj vzporedim v glavnih črtah tozadevno nazi-ranje našega državnega kazenskega zakonika. Novi drž. kaz. zakonik razpravlja o udeleženstvu pod naslovom »nasnova in pomoč« (§ 34). Omenja storilce, nasnovatelje in pomagače (§ 34 odst. 4). Na drugem mestu (§ 88) rabi pojem udeleženci. »Brez dvoma spadajo med udeležence vsi nasnovatelji in pomočniki, enako pa tudi vsi sostorilci pri pristni in neizogibni udeleženosti.«8 Klasifikacijo fakultativnih udeležencev izvede drž. kaz. zakonik drugače kot cerkveni. V prvem odstavku govori o nasnovi: »Kdor drugega naklepoma zavede ali nasnuje, da stori " Odpnto ostane sicer še vprašanje, ali more vrhovni cerkveni legis-laifcor kazensko sankcionirati tudi moralno lahko v ra čum:ljive prestopke zakonov. 7 Cfr. kan. 2212 § 1. ''Dolenc, o. c. 176. kaznivo dejanje, se kaznuje, kakor da bi ga bil sam storil.« Razlika med nasnovo in zavedbo ni bistvena; prva se poslužuje direktnih, druga pa indirektnih sredstev.9 Tretji odstavek govori o pomoči: »Kdor drugemu naklepoma pomore storiti kaznivo dejanje, se sme kaznovati mileje.« Pod pomočjo je razumeti psihično in fizično pomoč.10 Malomarno dane pomoči drž. zakonik ne kaznuje. Iz cerkvenega ni mogoče razbrati, kako je o tem soditi. Misliti si je teže malomarno dano moralno pomoč kakor pa fizično. Razlika med obema zakonikoma nastane pri presojanju potrebne fizične pomoči.11 V prvem paragrafu važnega kan. 2209 je govor o sostorilcih. To so namreč oni, ki so po skupnem naklepu skupno izvršili delikt. Spadajo prav za prav le v širšem pomenu med udeležence. Gasparrijeva opomba navaja za zgled kan. 2331 § 2, ki omenja zarotnike: »Conspirantes vero contra auctori-tatem Romani Pontificis eiusve Legati vel proprii Ordinari! aut contra eorum legitima mandata, itemque subditos ad ino-bedientiam erga ipsos provocantes.« Čisto umevno je, da se vsem sostorilcem zločin enako prišteva. Brez pomena je, ali bi se bil delikt brez udeležbe posameznega izvršil ali ne. Okoliščine pa seveda morejo kljub temu zvečati ali zmanjšati krivdo posameznega izmed njih. Vsi so sodelovali pri naklepu in pri izvršitvi (commune consilium + physicus concursus),12 so torej v pravem pomenu sostorilci, dasi morda z različno subjektivno krivdo.1:1 Drugi paragraf razpravlja o tem, kar naziva svetna kriminalistika delikt srečanja14 (= delictum quod natura sua com-plicem postulat). Gasparrijeva opomba navaja duelante (kan. "Dolenc, o. c. 100; cfr. consilium hortativum in cooperativum v cerkvenopravnih virih n. pr. c. 32 C 23 q 8; c 5, in VI. 5, 9. 10 D o 1 e n c , o. c. 103. 11 Nadalje omenja tretji odstavek izpodletelo nasnovo, ki se sme kaznovati mileje. V zadnjem odstavku je podana določba o nasnovi in pomoči pri kulpoznem deliktu: nasnovatelj in pomagač se smatrata za storilca. 12 To je prav isto, kar je pomenjal v starem pravu izraz socius,. societas. — Brez pomena je nagib, vsled katerega sodelujejo. 13 »Crimen a pluribus patratum imputatur singulis non universis quasi cuidam personae iuridicae.« Lega, o. C. 68. Vendar pa kljulb temu drugače, kakor pa v slučaju, ko ne bi bilo skupnega naklepa (cfr. c. 17 D 47, 8). 14 Cfr. Dolenc, o. c. 98. 2351), simoniste (kan. 2371 in 2392), zločin klerikov višjih posvečenj, ki poskušajo vstopiti v zakon (kan. 2388). Vsi citirani kanoni navajajo obe stranki, da odstranijo vsak dvom, dasi bi tega ne bilo treba, ker bi druga stranka že po kanonu 2209 § 2. zapadla kazni. Sostorilci so v teh slučajih neizogibni udeleženci, zato o udeležencih v ožjem pomenu besede tudi tu ni govora. O krivdi udeleženih strank velja kot o sostorilcih v prvem paragrafu: vsem se per se delikt enako ušteva, če okoliščine ne zvečajo ali ne zmanjšajo krivde posameznega izmed njih. Samo po sebi je umevno, da morajo biti znane obema strankama vse sestavine delikta. Če n. pr. oseba, s katero poskuša stopiti klerik višjih posvečenj v zakon, ne ve, da je za ta zločin določena ekskomunikacija latae sententiae, nje kazen ne zadene, dasi je zagrešila in foro interno peccatum in je klerik izobčen. Še tem manj seveda, če niti ne ve, da je oseba, ki stopa z njo v zakon, klerik, kateremu je zakon zabranjen. Wernz dobro pripominja, da je tu »bolj vprašanje o deliktu, ki je večim skupen, kakor pa o udeleženstvu pri deliktu in da je zato samo po sebi jasno, da nosi vsaka stranka lastno in neodvisno krivdo in postane neodvisno od druge stranke »reus poenae«, ki je zagrožena za dotični delikt«.16 Isto velja seveda * o sostorilcih, omenjenih v prvem paragrafu, dasi smatra te odlični kanonist za principalne udeležence. Razlika med obojnimi sostorilci je le v tem, da v drugem slučaju omenjeni delikt natura sua terja komplice, v prvem pa ne. 3. O pravih fakultativnih udeležencih je govor v nadaljnjem tretjem in četrtem paragrafu. Udeleženci morejo biti pri zločinu udeleženi zgolj moralno ali pa fizično. Prvi z nasvetom, prigovarjanjem, prošnjo, obljubo, grožnjo, naročilom, ukazom vplivajo psihično na izvestni subjekt, da se odloči za konkreten delikt; drugi pa fizično pomagajo kaznivo dejanje izvršiti, a z zavestjo, da gre za delikt. Vendar kodeks soudeležencev k<2 deli pod vidikom moralnega ali fizičnega udeležeristva, ampak sega globlje in išče v udeleženstvu polno ali manj polno vzročno zvezo z deliktom.18 Kriterij je v tem, ali so bili eventualni ude- “Wernz, o. c. 52. 10 Zahteva po vzročni zvezi je dobro poudarjena v Wernzovih besedah: »Delictum ita patratum ex plurium personarum concurrente actione, cum sit ofeiective unum, suibiective est multiplex, unde etiam poema non dividitur inter varia subiecta, sed unicuique applicari debet. Quia. leženci za konkreten delikt naravnost potrebni (si delictum sine eorum opera commisum non fuerit) ali le koristni (si eorum concursus facilius tantum reddit delictum, quod etiam sine eorumdem concursu commisum fuisset). Prvi se po pravici imenujejo principalni, drugi pa akcesorni udeleženci.17 Izraz prin-cipalis je vzet v kodeks, ki izrecno omenja onega, ki delikt naroči, in ga naziva auctor principalis (§ 3).18 Besede: si delictum sine eorum opera commisum non fuerit, je razumeti o faktičnem stanju. Izgovor, češ, če ne bi bil jaz sodeloval, bi pa drugi, ne pomaga, dasi je gotovo, da bi se bil delikt izvršil v vsakem slučaju, ker sicer ne bi bil nihče odgovoren, kakor dobro pripominja D Annibale.10 Kdor pa bi naročil ali nasvetoval delikt osebi, ki se je že sicer v vsem odločila, da ga stori, tak ni principalen udeleženec; quaestio facti pa nastane, ali ne preide njegovo dejanje v sostorilstvo20 ali pa je le akce-sorno udeleženstvo (facilius).21 Dolenc omenja,22 da ostane lahko samo poizkus na nesposobnem predmetu, za katerega se kaznuje storilec po drž. kaz, zakoniku mileje ali po svobodni oceni ali pa se celo oprosti vsake kazni.2“ V tem tretjem slučaju tako dejanje po cerkvenem kazenskem pravu, kakor se zdi, ni kaznivo. Ne more se namreč smatrati za udeleženstvo, ker manjka vzročne zveze z deliktom, brezuspešna nasnova v smislu kan. 2212, § 3 pa tudi ni.21 tamen gradus concursus seu influxus ad hoc ut existat delictum, potest esse diversus, ita etiam aequum est ut poena quae unicuique quidem debetur ex communi causa eiusdem delicti, pro diverso gradu influxus temperetur (o. c. 53). 17 Jasno se razvidi, da je bila sprejeta ona razdelitev udeležencev, ki jo je priporočal kard. Lega. Che lo di o. c. 15 rabi isto terminologijo, a v drugačnem pomenu. 18 V omenjenem dostavku je poudarjen formalni element v deliktu, v nasprotju z nekaterimi kriminalisti, ko Besedilo sta prevedla Bezek in RegaJly (Občni drž. za-konik, Ljubljana 1928). 27 Cfr. kanone, ki jih navaja Gasparri v opombi kan. 2231. ** Morda zato, ker so k rim inali isti kaznivost naročnikovo različno presojali. Cfr. L ait i ni, Iuris criiminalis philosophici summa lineamento. Taurini 1924, 154. 5" Jubere, ordo. 30 Naročilo se v tej maiteri/i loči od sveta po tem, da je pii prvem poudarjen interes naročnikov pri deliktu, v drugem pa ne, (Cfr. De M e e -s ter, Juriš canonici et iuris canonico civiilis comipemdium" III./II. Brugis 1928, 126.) Brez pomena je, ali naročnik pcnudi podkupnino ali ne. Vedno pa je treba pomniti, da mora biti moralna udeleženost v vzročni vezi z deliktom in ne samo njegov povod (occasio, n. pr. seandalum), Paziti je treba zlasti pri svetu; zgolj consilium doctrinale ni v taki zvezi z deliktom, da bi zapadel kazni. 31 Eichmiano, o. c. 45; Roberti,' o. c. 216. Omenjena oibteže-valna okoliščina pri ,krivdi moralnega avktorja pomenja seveda olajševalno okoliščino na izvršilčevi strani. loča, da je zloraba oblasti (cerkvene in vsake druge) obteže-valna okoliščina in kan. 2404, ki na splošno določa, da je zloraba cerkvene oblasti delikt. Zakonito dovoljenje pa seveda odvzema dejanju označbo delikta. 4. Krivda sostorilcev in principalnih udeležencev je in abstracto pri vseh enaka. Toda pri konkretnem deliktu se je treba ozirati tudi na okoliščine, kar zakonik v kan. 2209 ponovno poudarja.1" Čeprav se kaznujejo udeleženci v kanonskem pravu »nomine delicti communis«, kakor se izraža Wernz33, in je podlaga kaznivosti vzročna vez, vendar je ob zelo močno naglašenem formalnem deliktovem elementu umljivo, da se osebne in tudi stvarne okoliščine, ki niso predvidene,34 upoštevajo v dobro ali v slabo le pri onem izmed udeležencev, pri katerem se najdejo,35 dasi kodeks tega izrecno kot n. pr. naš drž. zakonik,3" ne omenja. Jasno pa je seveda samo po sebi, da se všteva vsem udeležencem okoliščina, četudi je osebna, kadar tvori ta okoliščina enega izmed sestavnih in delikt označujočih elementov.37 5. Krivdo negativnih udeležencev, o katerih so bili stari cerkvenopravni viri tako nejasni, normira paragraf 6. citiranega kan. 2209. V poštev pridejo seveda samo oni, ki so udeleženi pri kaznivem dejanju z zanemarjanjem svoje dolžnosti. Izraz ex officio v tekstu je v nasprotju s pojmom ex caritate. Kdor je udeležen pri deliktu s tem, da je zanemaril službeno dolžnost, ki mu je nalagala zabraniti konflikte, ali pa je pod tem vidikom prekršil naravni ali pozitivni zakon ali jurisdikcionalno zapoved, ta zapade med kaznive udeležence, če ga namreč ni že zadela posebej določena kazen. Zagreši pa vedno negativni udeleženec lastno kaznivo dejanje, čigar krivda je sorazmerna prekršeni dolžnosti, ki ga je vezala, da delikt prepreči.38 Če 32 § 1. nisi adiuncta alicuius culpabilitatem augeant vel minuant; § 2. nisi ex adiunctis; § 3. ceteris paribus. 85 O. c. 54; cfr. Roberti, o. c. 215. 34 C h e 1 o d i, o. c. 16. ” V § 5. av. k. z. je bila odločilna izvršilčeva kaznivost. 30 § 34 odst. 4, cfr. Dolenc, o. c. 103—104. 37 R o b e r t i, o. c. 214. 38 Tako n. pr. kan. 2368 § 2 iz rez no določa kazen za onega, ki bi opustil denunciaitijo soUioitationiis crimini«; kan. 2336 § 2 predpisuje, da je treba denuncirati klerika ali religioza, ki bi se vpisal v framasonsko ali podobno družbo; nedvomno more cerkveni legislator v smislu kan. 2222 pa je bil udeležen pri skupnem naklepu, postane s tem seveda pozitivni udeleženec, in sicer principalni ali ekcesorni, ter je negativna le forma njegovega udeleženstva pri izvršitvi delikta. 6. O pomoči izkazani po deliktu, o udeleženstvu na sadovih kaznivega dejanja, o hvaljenju in skrivanju delinkventa in o podobnem, o čemer so tako na široko razpravljali stari cerkveni pravni viri, govori jasno novi zakonik: non secumferunt delicti patrati imputabilitatem (§ 7). Morejo pa tvoriti taka dejanja nove delikte, če so dani zahtevani pogoji. Pozitivni udeleženci pa zopet postanejo njihovi avktorji, če so bili med seboj dogovorjeni pred deliktom. S to določbo je odpravil novi zakonik mnoge kontroverze in v kazenskem pravu ne-umljivo ratihabicijo.3” 7. Kakor sem omenil, viri starega cerkvenega kazenskega prava niso poznali določb o onih udeležencih, ki svoj vpliv odtegnejo, preden se delikt dovrši. Novi zakonik ima v paragrafu 5. splošnega kan. 2209 jasno določilo o tem. Kdor pravočasno odtegne svoj vpliv,40 ta ni odgovoren za delikt, četudi ga je izvršilec iz drugih lastnih razlogov izvršil. Če pa je vpliv sicer deloma odtegnil, a ne popolnoma, je njegova odgovornost zmanjšana. Načelo je dosledno izvedeno iz vrhovnega principa kavzalnosti. Na podlagi teh določil je motriti krivdo tako-zvanega agent provocateurja, to je »osebe, ki poskuša zavesti ali nasnovati drugo osebo, da le ta stori naklep kaznivega dejanja, toda noče, da pride do izvršitve, ker hoče storilca in flagranti zajeti in ga izročiti kazenskemu oblastvu.«4' Kadar tvori nasnova, to je svet ali naročilo po posebnem delu cerkvenega kazenskega zakonika, samostojen delikt, je taka oseba polno odgovorna. Sicer pa tak udeleženec ni kazniv, če je svoj vpliv pravočasno popolnoma odtegnil; če pa se mu to ni povsem posrečilo, je njegova odgovornost zmanjšana. Po drž. kaz. zakoniku taka oseba ni kazniva, če je v resnici pre- § 1 kaznovalti opustitev te domiciliaci je, 'k alt or tudi po kanonu 1935 § 2 naložene denunciacije -delinkventov, ati v kanonu 1027 naložene dolžnosti naznaniti poznane zakonske zadržke itd. 30 Podobno masiranje je vzakonjeno v drž. kaz. zakoniku, cfr. Dolenc, o. c. 103. 40 Qui suum influxum in delictum patrandum opportuna retractatione aibduxerit iplene (§ 5). “Dolenc, o. c., 102. prečila nameravani delikt; če pa se ji to ni posrečilo, je kazenskopravno odgovorna po določbi § 20, če je iz malomarnosti ravnala v zmoti glede tega, da ji bo mogoče dejanje inhibirati pred dovršitvijo.42 Moralni vpliv je popolnoma odtegnjen pri nasvetu tedaj, če svetovavec prekliče svoj nasvet s prav tako močnimi nasprotnimi motivi, pri naročilu pa s tem, da ga enostavno prekliče. Brezuspešne nasnove po sistemu cerkvenega kazenskega zakonika ni mogoče motriti kot udeleženstvo. Kodeks smatra brezuspešno nasnovo kot poizkus in jo zato kaznuje vedno mileje kot pa nasnovo pri dovršenem deliktu.43 Principalnemu moralnemu krivcu, kakor tudi ostalim udeležencem je vedno v korist, če je izvršilec odstopil od deliktove izvršitve.44 Ce se je »nasnovana« oseba že itak odločila za delikt ter jo nasnovalec le utrdi v tem sklepu, postane s tem slednji akcesorni udeleženec, kakor sem že zgoraj omenil.45 Dolozna pomoč in nasnova se kaznuje tudi ob deliktu, storjenem iz malomarnosti. Njuno vračunljivost je motriti po splošnih zgoraj podanih načelih.4“ Malomarno dane pomoči najbrže tudi kodeks ne predvideva.47. Kdor nasnuje kazensko neodgovornega človeka, tega je smatrati za pravega storilca kaznivega dejanja.48 8. Na podlagi v kan. 2209 ugotovljene vračunljivosti določa kodeks v splošnem kanonu 2231 kazen za posamezne kategorije udeležencev pri deliktu. Četudi so omenjeni v posameznih kazenskih zakonih le poedinci (izvršilci), vendar zadene, če ni drugače določeno, ista kazen tudi sostorilce, komplice u Dolenc, o. c. 102. 43 Kan. 2212 '§ 3. Brezuspešno nasnovo kaznuje državni kazenski zakonik le pri zločinstvih, in sicer mileje kot pri izvršenem dejanju (§ 34, odst. 3). “Roberti, o. c. 221; Che lodi, o. c, 16. 45 Glej zgoraj odstavek 3. '6 Drž. zakonik je strožji: »Kdor naklepoma zavede drugega, da izvrši iz malomarnosti kaznivo dejanje, ali kdor mu naklepoma pomore pri izvršitvi takega dejanja, se smatra za storilca tega dejanja.« (§ 34, odst. 5.) Nasprotno ,je učil Wernz, gli. op. v prvem 'delu. 47 R o b e r t i, o. c. 213. V drž. kaz, zakoniku ni kaznivo. Dolenc, o. c. 103. 4H V kanonu 2230 podano načelo je splošno, dasi je govor samo o deliktih nedorasHih oseb. Za državno področje primerjaj Dolenc, o. c. 101. v deliktih srečanja in pa principalne udeležence bodisi fizične bodisi moralne, da se le pri udeležencih izpolni pogoj, da brez njihovega sodelovanja delikta ne bi bilo. Ker govori citirani kanon splošno o kazni, velja njegovo določilo tudi za kazni latae sententiae. S tem je torej končana nerešljiva kon-troverza starega cerkvenega prava o aplikaciji kazni latae sententiae. Ne samo izvršilca torej, ampak tudi vse ostale principalne krivce je podvrgel kodeks v smislu pravičnosti in v skladu z naziranji modernih kazenskih zakonikov svojim najučinkovitejšim kaznim. Dasi nedorastlih (impuberes) ne zadenejo kazni latae sententiae, vendar jim zapadejo principalni dorastli udeleženci, kadarkoli nedorastlim pomagajo pri deliktu; za katerega je zagrožena omenjena kazen. Podobno zadene ista kazen tudi njega, ki v smislu §§ 1—3 kan. 2209 sodeluje pri deliktu, ki ga izvrši oseba, ki je kazensko nevračunljiva in torej sama cenzuri ne zapade. Vračunljivost ostalih, to je akcesornih pozitivnih udeležencev pri deliktu, je po kan. 2209 § 4 zmanjšana in zato je jasno, da nje zadene manjša kazen kot pa izvršilca, izvzemŠi slučaj, da je v poedinih kaznivih dejanjih določeno kaj drugega.49 Iz načela, da je treba kazni striktno interpretirati, že sledi, da stranski pozitivni udeleženci ne bodo zapadli na splošno kaznim latae sententiae; brez vsake kazni pa vendar ne ostanejo, temveč predpisuje zakonik za nje nedoločeno kazen ferendae sententiae, o kateri določa samo to, da naj bo pravično odmerjena; vrsto in mero pa prepušča modremu preudarku cerkvenega poglavarja. Pogoj je zopet tu, da ni za nje že v zakoniku samem pozitivno določena posebna kazen, zakaj kazen latae sententiae je večkrat zagrožena zelo na široko. Gasparrijeva opomba k citiranemu kanonu navaja zglede k temu.50 Kolikšna pa naj bo kazen, ki naj zadene one, ki se kakorkoli izognejo kaznim latae sententiae, to ni določeno nikjer v celem tretjem delu 5. zakonikove knjige/’1 Zdi se to na prvi pogled nekam nerazumljivo, vendar pa vprašanje samo za cer: 48 Kan. 2218 § 1. 50 Najizrazitejši zgled je kan. 2351 §' 1, ki določa zelo natančno, kateri udeleženci pri deliktu duela zapadejo kaznim. 51 Ruspini, Uzroci, koji uraanjuju kaznenu ubrojivost i njihov utje-caj na karne (Bogoslovna smotra 1927, 273—274). kveno kazensko pravo ni tolikšnega pomena, kot bi bilo za svetno, ker namreč v njem stopnjevanje kazni ni natančno izvedeno. Ne po zunanjih učinkih in ne po notranjih kriterijih ni vedno lahko odločiti, katero kazen je imeti za težjo. Težko je n. pr. odločiti, ali so težji učinki ekskomiunikacije ali degradacije. Z nekaterih vidikov je težja prva, saj pomenja naravnost izključitev iz cerkvenega občestva, z drugih vidikov pa je hujša druga kazen. '2 Vsled spiritualnega značaja cerkvenih kazni, ki se ne da shematizirati, je torej tem lažje umljiva svoboda, ki jo pušča cerkveni zakonik cerkvenemu poglavarju pri določanju in apliciranju vindikativnih kazni. Vendar pa neko relativno gradacijo cerkvenih kazni pozna tudi kodeks. V naštevanju vindikativnih kazni za lajike tega stopnjevanja nemara res ni mogoče lahko zaznati,5:1 jasneje pa je začrtano V seriji kazni za klerike (od omejitve vršenja svetih poslov v določeni cerkvi do polne degradacije)."’4 Razbrati je tudi iz zakonika, da smatra na splošno cenzure, zlasti one latae sententiae, za težje kazni, zato določa n. pr., da na splošno ak-cesornih udeležencev ne zadene kazen latae sententiae, ki je določena za principalne, pač pa naj se kaznujejo s kaznimi ferendae sententiae. Akcesorni udeleženci so v vzročni zvezi z deliktom v smislu kan. 2195, zato jih stricto iure zadene kazen. Puniendi sunt,6!S se izraža zakonik. Ker pa sodelujejo bolj ali manj učinkovito ter so v bolj ali manj tesni zvezi s principalnimi udeleženci, ker je izraz facilius v kan. 2209 § 4 zelo relativnegai pomena, zato ni mogel zakonik na splošno določiti vrste in mere kazni za nje in zato predpisuje, da jih je kaznovati »s pravično kaznijo po modrem predstojnikovem preudarku, če ni zakon za nje določil posebne kazni«/"’’ —;---------— .j 52 Cfr. W e r n z o. c.. 74. • ' ,, “ Kan. 2291. „ . ■ . : . . - M Kan. 2298. “ Kan. 2*231. M Sèd alia iusta poena pto prudenti Superiori« arbitrio puniendi šunt, nisi lex peculiarem ipoenam in ip-sos oonsitituat. Po državnem kazenskem zakoniku se smejo (ne morajo) akcesorni udeleženci v ^smislu kanonskega prava kaznovati mileje. Omilitev kazni je normirana v § 71;"»Odl0čilno bo, kakšna oseba je pomočnik, pa tudi v koliki meri je bil s- pomočjo udeležen, zlasti, kjer je več pomočnikov šodelovalo O. c, 106. Chelodijev.o sklicevamje na kan. 2212 § 1 (v knjigi str. 106, op. 1, je omenjen § 2, a pomotoma) ni na mestu. Cfr. Cappello, o. c. 336, op. 58. 80 De poenis ipso facto incurrendis ab eo qui consilium dedit (The Irish Ecclesiasitical Reviev. Dublin 1929, 68.) 81 Oiitira jih Lehmkuhl, Theologia mora.lis II10, (11. izdaje nimam pri roki) Friburgi 1902, 622. 82 O. c. 289. 83 Nam neque propter contumaciam, quam committit co tempore, quo effectus mortis (navaja namreč za zgled homicidium) sequitur, punitur, ut-pote quae non exsistait, neque propiter eam contumaciali« que in precedente peccato continetur et moraliter (i. e. imputative) perseverat, ut pote quae legitima absolutione etiam coram Ecclesia deleta sit. At haec ad solam internam poenitentiam, quam reus forte agit sive atritionem sive oointritionem, referri vel extendi nullatenus posunit, siquidem contumacia, quae ipso peccato commisso continetur, coram Ecclesia neqüaquam dcleta est — tenetur enim delinquens saltcm in foro interno iudici omnino se sisterc, ut a peccato absolutionem recipiat; — quare prorsus dicendum est. riisi reus absolutionem receperit, contumatiam cum omnibus effectibus quoad imputationem perseverare, (o. c' 623.) distinguere debemus, učijo vendar mnogi avktorji oprti na kan. 2219 § 1, ki zahteva milo interpretiranje kazni, da se je v praksi ravnati po sentenci, ki negira kazen v takem slučaju 'r tako n. pr. Capello,“4 Claeys-Boüüart-Simenons,80 Ušeničnik.811 Nekateri, zlasti Noldin, pa stoje trdno na pozitivnem stališču.. Priznati moramo, da ozir na poboljševalno svrho pri cenzuri vzbuja resne težkoče, vendar bi se odločili radi zakonikovega besedila za pozitivno sentenco; vsaj externe valde probabili^ pa je mnenje, da obstoja dvom; ker se mudimo »in odiosis«» je praksa po načelu »in dubio favendum est reo« upravičena. 10. Še eno vprašanje bi moglo nastati v poglavju o kaznovanju udeležencev, kakor je bilo že omenjeno v uvodu. Kako je namreč kaznovati udeležence, zlasti glavne, takrat, kadar niso zmožni kazni, ki je v zakonu zagrožena? Novokreirani kardinal mora na primer, če ga ob imenovanju ni v Rimu, po konstituciji Siksta IV. Postquanm z dne 3. decembra 1586, § 19,87 ki je obsežena v kan. 234 in 2397 položiti predpisano prisego; če se brani to storiti, zagreši delikt, ki se kaznuje s tem, da »ipso facto cardinalitia dignitate privatus perpetuo maneat«, kot določa kan. 2397. Kakšna kazen naj v tem slučaju zadene onega, ki bi na primer novega kardinala pregovoril ali ga z nasvetom ali celo z naročilom pripravil do tega (spomnimo se na vplive svetne oblasti v preteklih dobah), da ne bi hotel položiti predpisane prisege. Po splošnih kanonih 2209 § 3 in 2231, bi ga zadela ista kazen kot izvršilca oziroma neizvršilca, — upornega kardinala. Ostal bi privatus cardinalitia dignitate perpetuo. Toda ali je to kaka kazen? Upanje namreč, da bi bil kdo prištet v sv. kolegij na splošno ne more biti bogve kako utemeljeno, in zato ne pomeni posebne kazni biti »oropan« tega upanja. Tak principalni udeleženec je vrhu tega lahko še lajik in ima tako zagrožena kazen zanj še tem manj pomena. V zadnjih dveh titulih pete kodeksove knjige,88 in v konstituciji Pija X. Vacante Sede apostolica z dne 25. decem- m 84 0. c. 336. 85 O. c. 776. M Pastoralno bogoslovje II., Ljubljana 1920, 514. 87 Codicis Iuris Canonici fontcs I. ed. Gasparri, Romae 1923, 293. 88 Kako je n. pr. kaznovati onega, ki bi nagovoril volilni kolegij, da bi zagrešil delikt po kan. 2391; podobne zglede podajajo kan. 2393, 2394. 2398, 2399, 2400, 2402, 2408, 2409, 2410, 2413, 2414. bra 1904, ki je prva izmed kodeksu dodejanih dokumentov, je najti še več morda manj zanimivih a neprimerno bolj praktičnih zgledov. Pri akcesornih udeležencih je stvar enostavna; kaznuje jih namreč vedno, če ni izrečno kaj drugega določeno, predstojnik po modrem preudarku. Reči pa, da zadenejo pri teh deliktih kazni samo duhovne in redovne osebe, ki te delikte zagreše in k večjemu one principalne udeležence, ki so duhovnega ali redovnega stanu, ki bi bile torej teh kazni zmožne vsaj in abstracto, ne moremo, ker ni z ničemer preklican splošni kanon 2231. Ker pa zakonik o principalnih udeležencih izrečno trdi, da jih je kaznovati enako kot izvršilce, in ker je po drugi strani analogia iuris v cerkvenem kazenskem pravu popolnoma izključena tudi in casu peiore (cfr. kan. 19; 2219 §3), bi sledil iz tega nekam paradoksen zaključek, da bi smel predstojnik kaznovati akcesome udeležence, principalni pa bi ostali brez kazni, ker jih namreč kazni, ki so za nje določene, ne morejo zadeti. Zdelo bi se, da je v kodeksu vrzel. Toda če se ozremo na poseben značaj cerkvenega kazenskega prava, ki ne terja absolutno, da bi moral biti vsak delikt kaznovan, je zadeva laže umljiva. Oziraje se na kan. 2222 § 1, ki določa, da more, če razmere to zahtevajo, kaznovati cerkveni predstojnik s primerno kaznijo tudi kršitev zakona, ki sicer ni kazensko sankcioniran, je jasno, da bi tudi v našem slučaju mogel izbrati cerkveni predstojnik — ne sodnik — učinkovitejšo kazen. PRAKTIČNI DEL. Religioznost apostola Pavla. Problemu religioznosti se človek ne more trajno umikati. Čeprav se ta ali ioni začasno ne zanima za religiozna vprašanja, vendarle pridejo trenutki, ko človek občuti, da stoji povsem obnemogel pred neko višjo, neskončno silo, in tedaj želi spoznati, v kakem odnosu je prav za prav do Najvišjega Bitja. Pojasniti ta odnos pomeni pojasniti pojem religioznosti. Kaj ije prav za prav religija ? Religija pomeni duhovno zvezo človeka z osebnim Bogom. Odnos človeka do Boga ni torej ikalko abstraktno razmerje, temveč če človek premišljuje Boga, bo doživel to, kar je izrazil v pregnantni obliki veliki bogoiskatelj, genijalni Afričan Avguštin: »Et inhor- resco et inardesco,« »Inhorresco«: svet strah me obhaja, ko mislim, kako neskončno vzvišen je Bog, kako odvisen sem od njega v vsakem trenutku svojega bivanja. — »Inardesco«: v srcu se mi vnema ljur bežen, ker sem delo njegovih rok, ustvarjen po njegovi podobi, predmet njegove ljubezni. (A. Ušeničnik, Uvod v filozofijo II, 508.) Spoznati, da je Bog najvišje in vsepopolno bitje; pripo-znati njegovo najvišjo oblast nad nami; približati se njegovemu prestolu v svetem strahu in obenem z otroškim zaupanjem — vse to skupaj tvori ono, kar imenujemo »religioznost«. Kakor imamo 'velikane na polju znanosti, umetnosti, politike, strategije, tako imamo velikane tudi na polju religioznosti. Ti velikani pa niso začeli in končali pri sebi, temveč so obogatili s svojimi zgledi in inspiracijami cele rodove ter so dali religioznemu življenju, če že ne vselej povsem novih smernic, pa prav gotovo izredno zanimive in učinkovite oblike. Religioznost sv. Avguština n. pr. je polna genijalnosti, Frančiškova pa preprosta, tako preprosta, da vidi v vseh stvareh le brate in sestre, ter jih vabi, naj hvalijo Boga. Vojaško disciplinirana je religioznost sv. Ignacija, ki se zaiveda, da disciplina vodi do zmage. Miroljubna in -socialno orientirana ije pobožnost sv. Benedikta, čigar geslo je: »Pax«. Strogo asketično je usmerjen veliki biblicist sv. Jeronim. V puščavi se med škorpijoni in divjimi živalmi bori s svojimi nagoni in obenem z nebrojem literarnih nasprotnikov po vseh delih rimskega cesarstva. V renesanški dobi pa uvaja veliki francoski grof Frančišek Šaleški askezo pod ljudomilimi oblikami v aristokratske salone, doöim stopa par stoletij pozneje njegov duhovni sin Don Bosco med proletarsko mladino, ostane po duhu mladenič, da bi mogel rešiti mladeniče. Omenil bi rad: vsak človek vzame s seboj v religiozno življenje svoje prirojene ali, recimo, naravne lastnosti. Te na turne svojine prinese človek kot nekako, »doto« v oni skrivnostni zakon, ki ga v religiji zveže z Bogom. Bog, to moram poudariti, pa spoštuje človeško svobodo in naravna svojstva, saj so njegov dar. Religija ima le naloigo, da ta svojslva povzdigne, očisti in oplemeniti. Narava je potemtakem podstava, na kateri gradi religija; je kakor divje deblo, kateremu vcepi religija plemenite mladike. Religija ne uničuje, temveč povzdiguje. Religija se prilagodi naravi človekovi v vsem, kjer je dobra; kakor se aikomodira voda obliki posode, v katero jo vlijemo. Kakor so različni ljudje po svojih naravnih lastnostih, tako različne so tudi oblike religioznosti, ki odsevajo iz njih. Pustimo solnčni žarek skozi prizmatično steklo in nudil nam bo najbolj različne sijajne barve; tako je tudi z žarkom religioznosti: izhaja od Boga, odseva pa v različnih osebah v različnih lepotah. Mioj namen je, pojasniti religioznost velikana, ki je bil premnogim vzor; velikana, čigar pisma tvorijo in bodo tvorila neusahljivi vir za vse, ki se zanimajo za religioznost; to je apostol Pavel. Brezdvoma je Pavel najbolj markantna osebnost v apostolskem kolegiju. Dočim je Kristus poklical druge apostole z zelo preprosto besedo, kakor so bili ti galilejski ribiči sami preprosti: »Venite post me,« — je moral uporabiti pri Savlu izreden sunek svo-je milosti, da je napravil iz njega Pavla. Bil je Pavel po svoji naravi velik koilerik, po svoji vzgoji strog farizejec, skrajno konservativen, ki je naravnost gorel za stare tradicije, »za izročila očetov«. V etičnem oziru je bila njegova vzgoja resna; dogmatično ipa se je nahajal v sponah ozkosrčnega farizejstva. Farizeji so priznavali osebnega Boga; bili so vsekakor monoteisti; 'toda Boga so pojmovali enostransko! Jahve (ali po stari nepravilni izgovarjavi Jehova) je v prvi vrsti Bog izvoljenega ljudstva, ki miora dati v svojem kraljestvu Judom prve sedeže. Gospodovo kraljestvo so pojmovali Judje v dvojnem zmislu: a) kot politično 'kraljestvo Izraelovo ter pon tem vidikom so pričakovali Mesija kot mogočnega restavratorja na nacionalnem polju; b) kot duhovno kraljestvo nad zvezdami, kjer vlada njih praočak Abraham, iz 'katerega so izhajali po krvi in so radi tega menili, da jim pripada tudi na 'drugem svetu poseben prostor. Sveto pismo so farizeji priznavali, toda iskali so v njem le črko, ki usužnjuje, ne pa duha, ki osvobaja. — Dosledno se je razvijalo njih praktično življenje skrajno formalistično; njih religioznost se je vršila v samih zunanjih oblikah; slična posodam, ki so na zunaj čiste, ne vsebujejo pa ničesar, ali pa celò smrad. — V n a -rodnem oziru so bili farizeji radikalni nacionalisti, ki so le škripajoč z zobmi prenašali jarem rimskega cesarstva ter vedno sanjarili o restavraciji Davidovega prestola. Socialno so se smatrali za neko aristokratsko kasto, za katero je veljalo- nače!o: »Odi profanum vulgus et arceo.. .« ; bili so pač »boljši« ljudje, ki so obenem zelo hlepeli po denarju, da bi jih lahko označili kot »plutokrate«. V 'tem ozračju je vzrastel Savel ter se navzel teh idej z vso silo svojega koleričnega temperamenta. Na svetem teritoriju Palestine pa se pojavi Kristusova cerkev. Njen ustanovitelj poudarja, da je Bog oče vseh narodov, da ga morajo vsi pozdravljati s sinovskim srcem: »Oče naš.« Dobrost človeka se ne kaže zgolj v zdnanjih dejanjih, temveč tu velja: »Blagor onim, ki so čistega srca!« Srce moramo imeti ne samo za svoje rojalce, temveč za vse, tudi za neprijatelje. Ljubiti moramo reveže ter jih smatrati za brate; usmiljeni moramo biti z grešniki. Kar se pa tiče kraljestva božjega, poudarja, da njegovo kraljestvo ni političnega značaja, temveč duhovnega. Obnovitve judovskega kraljestva ne omenja niti z besedico, temveč uči, naj le dajejo rimskemu cesarju, kar je cesarjevega. O kakih predpravicah za Jude v duhovnem kraljestvu ni govora, kajti celo cestninarji in nečistnice pojdejo v božje kraljestvo prej ko Judje. Vsaik partikularizem pred Bogom je izključen, nova religija je po svojem bistvu univerzalistična. Ta univerzalizem pa je za Savla, ki je bil vzgojen v sponah farizejskega partikularizma, nekaj nezaslišanega. Kristjani so mu disidenti, odpadniki od judovske religije. Od svojega blagega učitelja Rabija Gamaliela se je naučil mnogo lepega, prav gotovo pa ne tolerantnosti do krščanstva. Gama-liel priporoča, naj se s kristjani postopa liberalno; če je nova veira od ljudi, bo že itak razpadla, če je pa od Boga, je ne bodo Judje •premagali. Fanatični Savel pa besni! Sam Luka pravi, da »je dihtel po grožnji in moriji zoper učence Gospodove«. Da bi bilo njegovo preganjanje formalno po zakonu legitimirano (na formalnosti so mnogo držali), zahteva pooblastilna pisma za Damask; če najde tam kaj kristjanov, 'jih prepelje zvezane v Jeruzalem. Na ipoti v Damask se zgodi nepričakovani čudež, ki spremeni prevzetnega farizeja in .srditega nasprotnika krščanstva v skesanega in ponižnega služabnika Gospodovega ter v apostola poganov. Luč, svetlejša od solnca, ga obsije; in Savel zasliši od zgoraj glas, kakršnega še ni slišalo človeško uho: »Savel, Savel, kaj me preganjaš ? « Savel 'je bil vseskozi kolerična narava, silne odporne siile, toda obenem velika duša, čeprav je ta duša tavala po temi. Da bi se tema premagala, ga obsije luč nadnaravna, tako sijajna, tako bleščeča, da je .oslepelo njegovo telesno oko; ta telesna slepota je bila potrebna, da bi se njegovo duhovno oko usposobilo gledati Kristusa, ki je solnce pravičnosti in luč sveta. Pod vtisom kristofanije pade 'telesno na tla, da bi se tudi duhovno uklonil. V Kristusovih .besedah zveni veleresen očitek in obsodba tega, kar Savel počenja; obenem pa se sliši jasen podzvok usmiljenja s to junaško dušo, ki hodi po krivih potih. Savlova kolerična narava ibi se utegnila še upirati, toda Kristus že nekako v naprej prestreže ta upor, ,ko udari baš na ono struno Pavlove duše, ki bi mogla provzročiti eventualno disharmonijo: »Težko ti je udarjati proti ostnu« (Apd 26, 14). Savel je premagan. Spozna, da je to, kar je pravkar doživel, nekaj izrednega. Zave se že v prvem trenutku, da taiko more govoriti le višje bitje z mogočno avtoriteto, ki se ji ni mogoče upirati. Zato vpraša: »Kdo si, Gospod?« Z besedo »Gospod« izraža, da prizna nadzemsko moč osebnosti, ki ga kara, z vprašanjem »kdo si?« pa si želi v tem mističnem,.doživetju jasnosti. Vedeti hoče, s kom govori. Sledi oni znameniti odgovor, ki je bil za religioznost sv. Pavla tako pomenljiv: »Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš.« Teh besedi Pavel nikoli ni več pozabil; te besede so utrle novo pot Pavlovi pobožnosti in Pavlovi teologiji. Kristofanija, ki jo je doživel Pavel na potu v Damask, pomeni mejnik, ne le v njegovi religioznosti, temveč v zgodovini religioznosti sploh. Na potu v Damask je našel pravo pot do Boga, pokazal pa mu je 'to pot Kristus. Odslej se razvija religioznost sv. Pavla po programu: Po Kristusu k Bogu. Vsa Pavlova ipobožnost je osredotočena v Kristusu. Bilo pa bi zmotno misliti, da Paveil ne pozna pobožnosti do Boga Očeta. To, kar imenujejo teologi naravno religijo, namreč ono religijo, ki smo jo dolžni Bogu še preden se je pozitivno razodel, pozna Pavel prav dobro. Kot apostol poganov je moral navezati prav na ono naravno religijo, ki jo je našel pni njih, in graditi na ta naravni temelj svoljo nadnaravno religijo, katero mu je Kristus razodel. Klasičen zgled za to njegovo metodo nam nudi njegov govor na Areopagu, govor, ki je bil za Atence nekaj novega po vsebini in po obliki. Izhajajoč od napisa »neznanemu bogu« jim priznava naravno religioznost. Hvali njihovo pobožnost; obenem pa jih bodri, naj bi baš tega neznanega boga iskali, in se mu p r i b l i ž a 1 i ter se poslužuje pri tem izraza liz grške filozofije: »če bi ga morda otipali in našli,« najti ga je lahko, »ker ni daleč od vsakega izmed nas«. Bog biva, Bog nam je blizu; to ije prvi del njegovega govora. iCako blizu pa nam je Bog, pojasnjuje z motivacijo: »Zaikaj v njem živimo in se gibljemo in smo.« Naše bitje je torej v vsakem trenutku odvisno od Boga. Kakor ne more človek fizično živeti brez zraka, saj v rijem je, se giblje, živi, tako ne moire duhovno živeti brez Boga. Ko je razložil pojem osebnega Boga ter ga očistil vsake pante-iistične primesi, h kateri so se Grki nagibali radi stoičnih naukov, preide h Kristusu, ki je vedno glavni predmet njegovih pridig in pisem. Bog je Oče, po katerem biva vsako občestvo v nebesih in na zemlji, on je oče tudi Gospoda Jezusa Kristusa. Kristus je pa posredovalec med Očetom in človeškim občestvom; po Kristusu je dosežena sprava med Bogom iin ljudmi (Kol 1, 20), po Kristusu imamo pristop k Očetu in mir z Bogom (Ef 2, 18; 3, 12). Pavlu ije Kristus središče in tečaj človeštva, »Mittel- und Angelpunkt der Menschheit« (Pölzl), kar se kaže posebno v pismu Rimljanom. Zlasti je Kristus veliki duhovnik nove zaveze; kar nam spričuje grandiozno pismo Hebrejcem. Le v zvezi s Kristusom more človek priti do Boga. V čem pa je naša zveza s Kristusom? Tozadevne misli apostola Pavla so vöasiih tako visoke, da mora napeti čitatelj vso svojo pozornost, ako jim hoče slediti; še težje pa je doumeti vso njih globočino. Najprej bi rad pripomnil: sveto pismo ima običaj, da mam podaja visoke verske resnice pro captu hominum s primerami, vzetimi iz vsakdanjega življenja. Spomnite se le na krasne Gospodove parabole, ki jih slišimo v mnogih nedeljskih evangelijih. Pri vseh primerah moramo kajpada iskati »tertium compara-iionis«, ne da bi pri tem druge dele parabole preveč forsirali. Bogoslovni Vestnik. 5 Pavel kot vseskozi biblično orientirana narava ljubi tudi take primere ter nam vprav v primerah predstavlja tudi naš odnos do Kristusa. Vidno začne naš odnos do Kristusa pri svetem krstu. Krst je začetek in temelj naše zveze s Kristusom in s 'tem začetek našega nadnaravnega religioznega življenja. Pri krstu smo stopili v organiino zvezo s Kristusom. Po Pavlu smo krščemi v Kristusa Jezusa (ne v Kristusu Jezusu),, in sicer v njegovo smrt. Umirajočemu Jezusu smo bili vcepljeni in vteleseni. — V stari cerkvi so pri krstu potapljali (danes oblivamo); ko je neofit fizično potopljen v tolmun baptisterija, je obenem potopljen v valove umirajočega Kristusa. Kristjan živi v Kristusu, Kristus v kristjanu. Ta združitev je tako tesna, da more Pavel in z njim vsak kristjan reči: »Živim ne več jaz, ampak živi v meni Kristus« (Gal 2, 20). To skupno življenje kristjana in Kristusa nam še bolj slika nauk, ki bi bil za naša ušesa drzen, ako bi ga ne bilo zapisalo Pavlovo pero: pri krstu smo postali udje Kristusovega >t el e s a , iz njegovega mesa in iz njegovih kosti. Vsi smo bi!ii krščeni v eno telo in pri tem napojeni z enim Duhom. Unum corpus multi surnus, Kristus pa je glava. Smo torej Kristusovi sotelesniki; on je vir, or» je poželo nadnaravnega življenja v vseh udih, iz njega se izliva nadnaravna življenska sila v te ude. Ti udje so torej sveti, ker so Kristusovi. Po Pavlovem nauku pa se razteza svetost ne samo na dušo, temveč tudi na telo. »Ne veste li, da so vaša telesa udje Kristusovi, vaše telo tempelj sv. Duha?« To so za pogane povsem novi vidiki! Po Pavlu pristoja torej tudi telesu religiozno spoštovanje, ker so naša telesa deli Kristusovega telesa. Zloraba udov našega telesa pomeni torej zlorabo Kristusovega telesa: »Ali naj vzamem Kristusove ude in jih na- pravim za ude hotnice?« Če hočemo obnoviti družbo, je med drugim pogrebno, da zapustimo oni moderni ikult 'telesa, ki ga pridiga, zastareli materializem, in da se povzdignemo do religioznega spoštovanja človeškega telesa, kakor nam ga objavlja sv. Pavel. Mirpo trdim: vsak poskus, da saniramo tako zvano javno moralo, bo ostal nerodovitna setev, dokler se ne bo ukoreninilo Pavlovo religiozno pojmovanje o človeškem telesu. Telesni ud more izvajati svoje funkcije le tako dolgo, dokler je organično združen s telesom; telo pa je živo' dolder ga drži skupaj glava. Tako je tudi v religiji. Kakor glava drži skupaj telo, tako je tudi »caput Christus, ex quo totum corpus oompactum«, Kristus glava, iz katere se vse telo po členkih in sklepih zlaga in sestavlja v božjo rast. Samo v organični zvezi s io glavo se razvija rast telesa; človek združen s Kristusom mora začeti novo življenje, mora obleči novega človeka, ki je po Bogu ustvarjen (Ef 4, 24). Pri krstu smo oblekli Kristusa: »kateri ste v Kristusa krščeni, ste Kristusa oblekli« (Gal 3, 28). Prav primera z obleko nam izpopolnjuje analogijo organičlie zveze s Kristusom. — Iz organične zveze bi namreč mogel kdo izvajati zaključke, ki bi peljali v neko panteistično mistiko, češ: saij smo s Kristusom e n o. Gotovo smo s Kristusom eno telo, 'toda med Kristusom in vernikom je vendarle razlika: vsak ohrani svojo osebno realnost; mi smo s Kristusom združeni, smo v njega potopljeni, nikakor pa od njega absorbirani, temveč nam je ostala tudi v organični zvezi z njim naša individualnost. Obleka je gotovo tesno združena s telesom; vendarle obleka ostane obleka, telo pa telo. Organično zvezo s Kristusom Pavel poudarja mnogokrat; iz te organične zveze sledi življenje telesa, tako da raste v »božjo rast«. Ta božja rast pa nas spominja na drugo prispodobo, ki nam predstavlja zvezo kristjana s Kristusom, prispodobo, ki bi jo imenoval b i o 1 ~ci> TéXo; ^veujzaTixóv v. iav. y.aì auiviov àfocO-óv, in to je ì-óXcjsii tsu O-ssii. Človek se je po grehu oddaljil od svojega cilja, toda Bog ga je odrešil po učlovečenem sviojem Sinu. Razpravlja v presv. Trojici naglašu’cč, da trojstvo oseb ne nasprotuje monoteizmu, in o učlovečenju božjega Sina ter njegovem odrešilnem delu. V Jezusu je božje razodetje do- seglo najvišjio stopnjo in v njem je edina pot k zveličanju. Nauk, ki njegovemu nasprotuje, ne more biti od Boga, pa naj si tudi zatrjuje, •da je. Herezije in ločitve med kristjani izvirajo iiz različnega človeškega tolmačenja enega evangelija, ne pa iz različnih evangelijev. Mirno, stvarno, jasno in precizno izvajanje odlikuje ta spis, ki se končava z molitvico: »Eden in edini naš Bog v trojstvu oseb, gospod resnice, nas vse vodi k spoznanju svete resnice, ki edina je popolnost človekova in blaženost« (str. 452). Sk. lastnoročni prepis je ohranil cod. Paris 1273. — Sultanu se je ta spis zdel predolg in pretežek, zato je zahteval nekaj krajšega in jasnejšega. Gennadios mu je ustregel z veroizpovedjo, v kateri je v 11 členih povzel teologane, kristologične in antropologične resnice ter do dejal sedem razlogov za verjetnost krščanske vere (motiva credibilitatis) ; to je tako zvana Gennadijeva veroizpoved (str. 453—458), ki jo imajo mnogi za simbolično knjigo pravoslavne cerkve (prim. J. Michalcescu, Die Bekenntnisse und die wichtigsten Glaubenszeugnisse der griechisch-orientalischen Kirche, Leipzig 1904, str. 11 nsl.). Simbolična knjiga prav za prav to ni. Gennadios je svoje člene sestavil zgolj z apologetičnim namenom in se prav nikjer ne dotakne doktrinalnih razlik med pravoslavno cerkvijo in drugimi konfesijami. Mnogi so sodili, da je zadnji odstavek, obsegajoč motiva credibilitatis, poznejša pritiklina (prim. J. Michalescu op. cit. str. 16). To mnenje je zmota (glej uvod str. XXXVII—XXXIX; o arabskem prevodu primerjaj uvod str. XL nsl.). Ohranjena sta dva Skoilarijeva prepisa (cod. Paris 1294 in cod. Pantocrat. 127) -in kopija tuje roke, ki ji je Sk. pripisal svoje pripombe (athoški cod. Lauriotan. E. 84). — Cod. Paris. 1289 in cod. Pantocrat. 127 imata Sk. lastnoročni prepis dialoga o Kristusovem božanstvu, ki je bil doslej neznan (str. 458—475). Proti koncu maja 1470 sta dala dva turška visoka dostojanstvenika (paša) poklicati starega Gennadija. Po uljudnem vprašanju, kako se mu godi, se je začel razgovor med mlajšim pašo in Gennadijem, starejši se je proti koncu oglasil. »Vi kristjani,« meni mlajši paša, »pravite, da je Kristus tudi Bog, čeprav je človek in rojen iz Marije device. Podaj nam razlog in vzrok tega vašega mišljenja o Kristusu!« Gennadios odgovarja, da so razlogi silno tehtni. Vera je važna že za izpopolnitev naravnega človeškega spoznanja, brez primere važnejša pa je za spoznanje božjih reči. Nato navaja Jezusovo pričevanje o sebi, •opozarja,'oič poslušalca na popolni arabski prevod evangelija, ki je nedavno nastal v Kairi (èv -rii véa BaßuXwvt), naglaša svetost, čudeže in prerokbe Jezusove, pričevanja in čudeže apostolov, čudežno razširjanje krščanstva, pričevanje mučencev, starozakonske prerokbe, spominja na sibilske napovedi in rešuje ugovore, s katerimi se mlajši paša oglaša. Ta krene razgovor na skrivnost učlovečenja, češ, ni mogoče, da bi se človeška narava združila z božjo. Gennadios ga zavrne, da je človeku to nemogoče, ne pa neskončnemu Bogu. Starejši paša ga prime za besedo, češ, dejal si, da je Bog neskončen (x-stpsc); o neskončnosti pa govorimo pri kvantiteti, ki je accidens (Gj|j.(3e3r,*ó<;) toda Bog ni o'jjxßsßYjy:à$, Gennadios reši ta problem. Paša nadaljuje: »Pustimo razgovor o neskončnem!... Če sta se v Kristusu združili božja in človeška narava, je eno izmed treh: ali si ije spremenila božja narava v Človeško, ali človeška v božjo, ali sta se obe zlili v ■eno.« Ko Gennadios tudi to pojasni, ga vpraša starejši, kako in zakaj je bilo učlovečenje potrebno. Tudi to mu Gennadios razloži — čisto v zmislu Tomaževega nauka III q. 1. Nato pravi paša, da je zvedel o disputaciji pred sultanom, kjer da je Gennadios pojasnjeval, zakaj se odrešenje ni izvršilo po kakem svetem človeku ali angelu, ki bi se bil učlovečil, zakaj se je učlovečenje izvršilo tako pozno, zakaj ni Kristus prišel v veličastvu, zakaj ni dal lažje postave, marveč tako .težko, da jo le redki izpolnjujejo. Gennadios mu vse to potrdi in pristavi, da se je razgovarjal še o marsičem drugem, zlasti o presveti Trojici in da je vprašujoče zadovoljil. Paša pravi, naj tudi njima vse to pove, toda ne takoj, ker se že dela večer, marveč ko se vrneta. 4. Kot dodatek polemičnim spisom prinaša ta zvezek (str. 476 •do 538) Škod arije ve odgovore na 17 izmed 56 ugovorov proti zapad-nemu nauku o izhajanju sv. Duha, ki jih je Markos Eugenikos sestavil pod naslovom: SuXXofiatixà v.s.HHCbMSÌ YHHÒepCHTeTZ. VI: Boro-CJlobckM OahynreTZ. — Annuaire de l'Université de Sofia-VI. Faculté de Théologie. — VI (1928/29). — 8°. Sofia 1929.’ 220 levov. Letopis 'teološke fakultete v Sofiji za 1. 1928'29, šesti v vrsti, prinaša na okroglo 370 straneh šest razprav. Prejšnji letniki so imeli dvojno štetje strami: tekoče skoz ves zvezek in posebno za vsako razpravo. To je bilo pravilno, ker je tekoča patinaci ja družila vse razprave v knjižno celoto, kakršna hoče letopis biti. V tem letniku pa se je tekoča pagimacija opustila, in tako ije edina vez, ki spaja šest razprav v eno knjigo, — skupni ovojni list. To se ne zdi pravilno. Po vsebini ije tudi novi letnik zeilo zanimiv. Red. pnof. Štefan C a n ko v nadaljuje pioid naslovom »Polože-nieto i uredbata na najnovitč pravoslavni crkvi« (114 strani) svoje izčrpno poročilo o razvoju, ustavi in ustroi/u, o praivnem poiložaiju in stanju pravoslavnih cerkva v Estoniji, na Finskem, v Gruziji (Georgiji), Ukrajini (in Rusiji) in „na* Češko>sloivaškem. Začetek razprave je izšel v Godišniku V (1927/28) 289—328 (gl. BV X, 95). Red. prof. Nikolaj Globukovskii 'je prispeval razpravo: »Izikuplenie i Izkupitelj« (42 strani). V prejšnjih dveh letnikih je analiziral in tolmačil perikopi Hebr 1, 5—14 in 2, 1—4, v tej razpravi pa razčlenjuje in razlaga penikopo Hebr 2, 5—18 o odrešenju po trpljenju in smrti učlovečenega božjega Sina, ki se je udeležil krvi in mesa, »da bi smrtjo zrušil tistega, ki je imel oblast nad smrtjio, to je hudiča, in bi rešil nje, ki so bili s strahom pred smrtjo vse življenje podvrženi sužnosti«. Red. docent Iv. G o š e v na 99 straneh razpravlja o srednjeveškem basreiliefu iz Sozopoila ob Črnem morju, ki ga danes hrani cerkveni zgodovin sko- arheolo ški muzej v Sofiji. Leseni relief, pritrjen na večjo leseno poslikamo 'tablo iz 17. stoletja, predstavlja jezdeca sv. Junija in sv. Demetrija. Po točnem opisu tolmači G. podobi. Svetnika sta upodobljena kot zmagovita borca z (apokaliptičnim) zmajem. Upodobitev sv. Demetrija kot * dr akonop oib edite lj a « na sozopolskem reliefu je nov ikonografični tip poleg dveh že znanih, da svetnik usmrti bolgarskega kralja Gavrila Radomirja in kralja Kalo-jana. G. sklepa, da je rezbarija nastala v 10.—11. stoletju, poslikana pa je bila v 11.—12. stoletju, najkesneje v začetku 13. Izvajanja po-na/zorujejo slike v tekstu dn na 7 tablicah. Isti G oš e v nadaljuje na 35 straneh zbirko historičnih, liturgičnih, bibliografiičnih i. dr. še neobjavljenih zapiskov iz rokopisov in starih 'tiskov v cerkvenem zgodovinsko-airhpiolo&kem muzeju v Sofiji. Prva zbirka je izšla v Godišniku IV, 335—378. Red. docent Hr. Dimitrov objavlja pastoralno razpravo: »Novi zaidači na-pastirska d e','most« (19 strani), v kä'teri naglaša, da mora dmšni pastir delovati pozitivno piro£ilaktično, da obvaruje ver- nike grehov in zablod. Pastirski vpliv mora biti individualen, primeren starosti, spolu, duševnemu stanju iin zunanjemu položaju vernikov. Posebno skrb mora danes dušni pastir obračati na družine in na šolsko mladino. Red. docent D. V. D j u 1 g e r o v v razpravi »Teosofsko ofošče-stvo« (53 strani) zelo točno poroča, porabljajoč obsežno literaturo, o taijni organizaciji m protikrščanskem nauku Teosofične družbe, ki .so 'j*o 1875 ustanovili Blawatsky, Olcott in Judge 'in iji danes načeluje Anni e Besant. Novejših pavrst tega pokreta, antroposiofičnih družb, v tej razpravi ne upošteva. To je vsebina novega Godišnika, ki se svojim prednikom dostojno pridružuje. F. K. Lukmna. Dr. M. Murko, Die Bedeutung der Reformation und Gegenreformation iür das geistige Leben der Südslaven. Prag und Heidelberg 1927. 8°, 184 str. Ocena tega Murkovega dela se je v tem časopisu nekoliko zakesnila, a ga zaradi njegove velike važnosti ne smemo prezreti. Prva pogllavja tega spisa je prof. Murko' večinoma dovršil že do ,1.1916 v Gradcu. Mislil ga je izdati kot uvod h Kidričevemu spisu Die protestantische Kirchenordnung der Slovenen im XVI. Jahrr hundert, Heidelberg 1919 (Slavica I), a gradivo je med tem tako narastlo, da se je v Leipzigu odločil za publikacijo večjega spisa. Delo je nadaljeval in 1. 1919 obiskal na Bavarskem in Würtem-berškem vsem klraje, kjer so živeli jugoslovanski protestanti; o Murku je že tako znano, kako rad in kako pogosto sprejme nase iz ljubezni do svoje stroke vse žrtve studijskih potovanj. Del nabranega gradiva je objavil 1. 1925-1927 v slavističnem časopisu »Slavia« in ga nam sedaj kot ponatis v priročni obliki podaril v pričujoči knjigi. Delo je pisano nemški, ker so bila prva poglavja že prej dovršena v nemščini in ker mora snov zanimati tudi široke nemške kroge. Prav s tem je povedano, kako mora to Murkovo delo tudi nas same zanimati; kajti Murko je zunanji svet z dobo naše reformacije iin protireformacije na podlagi svojih dosedanjih raziskav tako temeljito seznanil, da bi nas tujci v poznanju naših preteklih dob nuijno osramptili, če bi z istim ali še večjim zanimanjem ne študirali Murkove knjige tudi mi. Zanimivo je, kako jim v občudovanja vredni sintezi mojstrsko in na prijeten način z univerzalnih vidikov odpira razgled na prostrano duševno življenje vseh Jugoslovanov in Slovanov sploh v toku svetovne zgodovine onih dob in v tem širokem horicontu ne prezre miti najmanjših podrobnosti, temveč jih nasprotno osvetli v naijprodirnejši vseobsegajoči luči. To so Murkove osebne znanstvene vrline, ki jih zna v širokem zunanjem svetu sijajno uporabiti. Med njimi moramo še posebno pohvalno priznavati njegovo duhovno — rekel bi metafizično — globokost, ki se ne zadovoljuje z več ali manj zunanjo zbirateljsko aknilbijo, ter njegovo simpatično mirno, stvarno in vseskozi pretehtano objektivnost. Z največjo hvaležnostjo sprejme vsak resnični doprinos k poznavanju svojega predmeta in daje kar najbolj nesebične pobude k nadaljnjemu raziskovanju. Sin'tez>o reformacije in protireformacije podaja Murko z markantnimi besedami: »Die Reformation hat durch ihre für alle Südslaven berechnete Tätigkeit zuerst ein südslavisches Programm geschaffen, die Gegenreformation und das 19. Jahrhundert haben es weiter ausgabiildet und das 20. zum großen Teile verwirklicht« (str. 132). Zato je umljivo, če Murko v 'tej siintezi navaja tudi Stroß-mayerja, dr. Kreka in dr. Korošca. Posebno pažnjo (je Murko posvetil dobi protireformacije, 'ki se je dio sedaj v primeri z reformacijo zanemarjala. Murko je ugotovil, da je protireformacija, ta važna doba v küliturnii zgodovini evropskega človeštva, zapustila globoke sledove tudi pri južnih Slovanih (str. 179). Čut za jugoslovansko in slovansko skupnost, ki so jo gojili jugoslovanski protestanti, je doba protireformacije ne le ohranila, temveč 'je slovansko skupnost ožarila v luči katolicizma imajoč pred očmi težnje ipo cerkvenem zedinjenju, ki so segale do Moskve (st. 46). Kakor pomeni reformacija višek nemških vplivov zlasti za Slovence, dasi jim ije vprav ona prinesla literaturo v domačem jeziku, tako začne s protireformacijo na vseh področjih prodirati romanski vpliv (str. 127). Proti koncu 16. in v začetku 17. stoiletlja je ibil Rim važno središče, ki je v narodnem oziru družilo katoliške Jugoslovane med seboj, s severnimi katoliškimi Slovani in z zedinjenimi Ukrajinci (str. 47); v tem oziru je važna jezuitska »Academia linguae Illyricae« v Rimu, kateri sta posvečala največjo naklonjenost in skrb papež Klemen VIII. in jezuitski general Klavdij Aqua-viva, brez dvoma eden največjih vladarskih talentov, kar jih je imela Družba Jezusova (str. 67—72). Zal, da nam akti o tej akademiji dozdaj niso znani. Za pojmovanje narodne skupnosti južnih Slovanov ije sredi 17. stoletja značilna 'tudii usoda Zavoda sv. Hieronima v Riimiu, ko se je na podlagi Pastričevih potvorb (prim. Slamič, Zavod sv. Hieronima v Rimu in Slovenci, Bogoslovni Vestnik II, 1922, 20—35) določilo, kdo ima pravico biti sprejet v ta zavod (str. 99—101). Če primerjamo literarno delo jugoslovanske reformacije s proti- * reformaoijo, je treba ugotoviti izvesten napredek (str. 59). »Den größten und bedeutungsvollsten Fortschritt verdankt der Gegenreformation die Schriftsjprache« (str. 62). »Die Gegenreformation baute also auf den Grundlagen der Reformation weiter und ging mehrfach über sie hinaus. Großartig war der Fortschritt in der Ausbildung einer gemeinsamen, für alle Balkanslaven bestimmten Schriftsprache, die tatsächlich die Einheit der Schriftsprache der Kroaten und Serben begründete« (str. 106). »Einen entschiedenen Fortschritt bedeutet auch die Zurückdrängung der glagolitischen Schrift und die Bevorzugung der lateinischen und cyrillischen. Nur in einem Punkte leistete die Gegenreformation Verkehrtes: sie verschlechterte die kirchenslavischen Bücher des römischen Ritus« (str. 106 s). Jezikovno poslabšanje cerkvenih liturgičnih knjig je rusifikacija, ki se je pri prizadevanju za zedinjenje izvršila pod osebnim vplivom zedinjenega ukrajinskega škofa Tenleakija (str. 108 s). Pristaši glagol iz ma so nadalje v 18. stoletju zavrli tisk prevoda sv. pisma v moderni srbskohrvatski ljudski jezik (str. 114). O kulturnem pomenu glagolizma v dobi protireformacije podaja Murko zopet tako lepo sintezo, da jo moramo navesti z njegovimi besedami: »So wäre das in der römisch-katholischen Kirche einzig dastehende Privilegium der slavischen Kirchensprache, das trotz Synodalbeschlüssen und päpstlichen Verboten vom zehnten bis elften Jahrhundert dank der Zähigkeit des Volkes und seiner einfachen Priester erhalten blieb und sich zu einem Gewohnheitsrecht ausbildete, zu einem Fluch geworden, wenn die Fürsprecher der armen, auf das einfache Volk beschränkten und in ihrer Zahl hinter den übrigen Kroaten weit zurück steh enden Glagoliten mit ihren Wünschen und Plänen me.hr Erfolg gehabt hätten« («tr. 113 s). Murko svari pred romantičnim navdušenjem za hrvatske glagolaše, v katerem so šili literarni zgodovinarji in filologi predaleč. Opisuje, kako je zanimanje za glagolske liturgične 'knjige propadlo in se od 19. stol. dalije znova poživilo v zmislu iztrebitve rusizmov. Na vplivno prizadevanje škofa Stroßmayerja je po dolgem času izšel rimsiki glagolski misal 1. 1893. Proti nadomestitvi glagolice s cirilico sta prodrli avstro-ogrska diplomacija iz strahu pred panslavizmom in ruska diplomacija iz strahu pred katoliško propagando (str. 117). Navedli smo le nekaj važnih ugotovitev iz vsebinsko bogate Murkove knjige, ki marajo zanimati tudi teologe. Sicer je knjiga pisana v prvi vrsti za slovanske literarne zgodovinarje in filologe. V zadnjem poglavju ocenjuje dosedanjo literaturo o jugoslovanski reformaciji ter protireformaciji in opozarja na naloge bodočega znanstvenega raziskovanja. Josip Turk Roberti F., De delictis et poenis. Vol. I. — Pars I. 8°, str. 249. Romaie 1930. L. 20. Poleg zakonskega prava je za dušnega pastirja najbolj važno cerkveno kazensko pravo; saj vsebuje ta del novega kodeksa kazni latae sententiae, s katerimi ima dušni pastir pogosto opraviti v spovednici. Zato ni čuda, da govore o deliktih in kaznih 1, s., določneje o cenzurah 1. s., pastoralisti v svojih pastirnah, a čisto z dušnopastir-skega stališča, radi česar so njihove razprave o 'tem predmetu zelo kratke in tako skrčene, da človek ne doibi pravega pojma ne o deliktu in ne o kazni, toliko manj o temelju in smotrih vsega kazenskega prava. Tako z znanstvenega kakor s praktičnega dušnopastirskega stališča je potrebno, da se cerkveno kazensko pravo po naših bogoslovjih predava v posebnih kolegijih in se tvarina slušateljem sistematično poda. Pripomočkov za to res skoraj da nimamo, kar je znamenje dejstva, da se je kazensko pravo po večini bogoslovnih učilišč obravnavalo le mimogrede, oziroma se prepuščalo pastora-listom in moralistom. A -kar je učbenikov, so vsi jako kratki in po večini ne podajajo drugega kakor besedilo kodeksa. Zelo prijetno iznenadenje v tem oziru nudi — za naše razmere preobširno — delo Robertiija, profesorja na cerkvenopravni fakulteti pri sv. ApoUnariju v Rimu. Škoda samo, da ije avtor obdelal dosedaj samo še prvi in sioer najkrajši del 5. iknjige kodeksa (can. 2195—2213). Pisatellij podaja v uvodu (str. 1—53) zgodovino cerkvenega kazenskega prava z viri in slovstvom ter njeiga filozofične temelje. Še ile za tem se poloti za pravo svotjega predmeta ter govori po vrsti o deliktu splošno (str. 53—67), o pravnem elementu delikta (str. 68 do 85), o subjektivnem elemeintu delikta (str. 86—181), o objektivnem elementu delikta (str. 182—206), o stečaju (concursus) zločincev in zločinov (str.207—235) in končno' o učinkih delikta (str. 236—244). Že iz tega kratkega pregleda je možno razbrati, koliko snovi je tu nagromadene. Prof. Roberti je kot odličen ka.nonist že znan po svojih dveh zvezkih postopkovnega prava. Kakor tam se tudi v najnovejšem delu naslanja tesno na kodeks; vendar ni sledil svojemu predniku na stolici postopkovnega in kazenskega prava prof. Soleju, ki je podal kazensko pravo v obliki komentarja, marveč je uibral nekoliko svobodnejšo pot. Robertijevo podaljanje je bolj sistematično in je zato njegovo delo za znanstveni in teoretični študij mnogo boilj primerno. Občudovati moramo poznavanje kazenskopravnega slovstva in kazenskih zakonikov vseh večjih kulturnih narodov; razen latinskih del cmenjja pisatelj predvsem italijanska, potem nemška, francoska, angleška in španska. Med zakoniki navaja večkrat tudi sovjetskega. Pogrešam pa pri posameznih med kanonisti spornih vprašanjih točnejše navedbe slovstva, ki je istega mnenija z avtorjem, ofobito pa slovstva, ki zastopa nasprotno stališče, n. pr. str. 47 glede čisto notranjih aktov, str. 49 in 63 glede predmeta kriminalnega postopka, str. 98—103 glede kazenske odgovornosti moralnih oseb, str. 112 glede kazenskopravne doraslosti, str. 201 sl. glede zločinskega poskusa. Navedbo takega slovstva smatram za potrebno, da se čitatelji in osobito slušatelji, katerim je avtor namenili s v o; e delo, v prvi vrsti, nekam ne uspavajo, ampak da se jim da pobuda za 6amostojno razmišljanlje kazenskopravnih problemov. Velika prednost Robertijevega dela pred Soilejevim je tudi ta, da Roberti skoraj pred vsakim pravnim institutom poda pravnozgodovinski razvoj vprašanja, da se ozre na mnenja posameznih šol in navede vzporedna mesta iz raznih civilnih kazenskopravnih zakonikov. Menda prvi med kanonisti pa razpravlja obširno (str. 114—151) ■o duševno bolnih in njihovi kazenskopravni odgovornosti, kar mu moramo šteti v posebno čast; ne Wer-nz ne Lega ne Hollweck ne Sole niso o tem vprašanlju razpravljali tako podrobno. Posebej bi opozoril na avtorjeva izvajanja o temelju kazenskega prava, ki more biti samo pravičnost (str. 45); absolutna je samo božja pravičnost, ki je pa vzor in norma za človeško pravi'nost, o čemer je jako globokoumno pisal Linsenmann (Das eth. Problem d. Strafe v Theol. Quartalschrift 1889). Potrebno se mi zdi to poudariti, ker socialni ateizem z liberalizmom vred že dolgo skuša kazenskopravno pravičnost ločiti od vsake notr an je zveze z Bogom in božjo absolutno pravičnostjo ter jo izvajati edino le iz potreb ali koristi človeške družbe. Dosledno se smaitra kazensko pravo za nekaj popolnoma in izključno človeškega. Dalje bi opozoril na zanimiva izvajanja o absolutnem ali relativnem dostojanstvu razžaljene osebe (str. 170), o kazenskopravni povratnosti post incunsas poenas 1. s. (str. 178), o generični povratnosti (str. 179), o vprašanju, da li se more govoriti o izpadle telem zločinu, alko je zločinec storil vse, kar je bilo potrebno za uspevek, a je potem dovršenost zločina zabraniü (str. 205), o negativnem soudeležništvu (str. 219—220) ter o materialnem (realnem) in formalnem (ideallnem) stečaju (str. 230 sl.), praiv posebno na stečaj zakonov, ki ščitijo različna pravna dobra (str. 232 do 235). Po mojem mnenju je trditev, da cerkev ne more ukazovati in kaznovati ■čisto notranjih aktov, vendarle preveč absolutna; iz kodeksa (can. 2195 § 1) sledi samo, da jih cerkev dejanski ne kaznuje. Nekaj drugega pa je teoretično vprašanje, ali jih cerkev sploh more ukazovati. Sklicevati se za negativno mnenje na Innocentija III: Nobis datum est de manifesti s tantum iudicare, se mi ne zdi srečno; iz teh besed bi sledilo celo, da cerkev nima pravice obsojati in kaznovati čisto tajnih zločinov. In vendar jih cerkev kaznuje s kaznimi 1. s., ki jih odpušča v notranjem območju, ker za zunanje radi svoje tajnosti sploh ne pridejo v poštev. Cerkev ima svoje zunanje in notranje območje. Razen tega smoter cerkve ni samo bonum commune totius, ampak je ta bonum commune totius koncem koncev sredstvo za bonum singulorum, ki je večno življenje, v kaiterega dosego morejo služiti tudi čisto notranji akti kot sredstva. In če ima popolna družba oblast ukazovati vse, kar more služiti kot sredstvo v dosego smotra, ni teoretično nobene težave, da cerkev ne bi mogla ukazovati čisto notranjih aktov in dosledno jih tudi kaznovati. Drugo sporno vprašanje se tiče objektov kriminalnega postop.ka, ki so po can. 1933 delicta ipublica. Pripomnil bi le, da se can. 1933 prav nič ne sklicuje na can. 2197, kakor je to v can. 2191 § 1 (suspensio ex informata conscientia) in da je po starem pravu bila za kriminalni postopek dovolj dokazljivost zločina. V slučaju avtorjevega mnenja ne preostaje pasivnemu subjéktu tajnega zločina drugo, kakor da si ali sam poišče zadoščenje ali se odreče vsakemu zadoščenju primoran, kar je s cerkvene strani toliko kot negatio iustitiàe, ali pa zločin spravi v javnost. Povrh je težko spraviti v sklad javnost can. 1933 s can. 1935, 1938, 1943, 1946 in 2223 § 4. Nekoliko me je osupnila trditev, da so kazni, ki zadenejo moralne «sebe direktno ali indirektno, za krivce prave kazni, za nedolžne pa priva-ttones (str. 102—103). Teimiu nasproti maj navedem, da Laimimeyetr, Die jur. Pers. d. kath. Kirche (Paderborn 1929 str. 151—154) odločno poudarja kazenskopravno odgovornost moralnih oseb kot takih; predvsem pa Giillet: La ruspMisabffité delictuedle des persc/nnes manale s ressoit clairement de diverses dispositions du Code (La personalité juridique en droit eccl., Malines 1927, sitr. 258) in Falco (Introduzione allo studio, str, 138), a tudi Haring (Grundzüge [1924] str. 949, op. 3). Za svojo trditev se sklicuje prof. Roberti na can. 2276; toda iz tega can. izvajati za vse slučaje in vse kazni, da so quoad innocentes privationes in ne prave kazni, po mojem mnenju ni utemeljeno. Cerkvena kazen je po can. 2215 izključno privatio alicuius boni; interdikt je že taka privatio, a ta ima, ako zadene moralne osebe, ne samo socialne, ampak vedno tudi individualne posledice, za tiste namreč, ki so dali povod za interdikt. Nedolžnih res te čisto individualne posledice ne zadenejo po can. 2276, a socialnim posledicam so ravno tako podvrženi kakor ostali člani. Zadnje velja za vse socialne kazni, ki ne poznajo nikakih individualnih posledic-, v teh slučajih je odveč vprašanje, kaj je kazen za nedolžne, ali prava kazen ali samo čista privatio brez kazenskega značaja. Kdaj je čista privatio, kodeks prav dobro določa, n. pr. can. 1997, 2222 § 2.. Da se kaznujejo moralne osebe, nam nekaj vzgledov midi celo sv. pismo* Sicer pa se mi zdi, da proi, Roberti niti sam ni dosleden; kajti po njegovem mnenju treba smatrali n. pr. odklonitev cerkvenega pogreba za kazen z ozirom na žive (poenae relate ad vivos, str. 98). Glede kazenskopravne doraslosti je avtor mnenja, da treba vzeti za oba spola 14. leto (str. 112); dokaza za to trditev ne navaja nobenega. Edini razlog je: quia ratio distinctionis quoad poenas cessat. Kakor je to sprejemljivo, je vendar vprašanje, da li je kodeks direktno ali vsaj indirektno določil za kazenskopravno odgovornost 14. leto ali ne. Na to vprašanje moram odgovoriti; ne. Po avtorjevem pojmovanju vsak zločin directe et immediate laedit aliquod ius ex. gr. vitam, honorem, proprietatem alicuius. Ius je po kontekstu subjektiven ter je lahko singulorum vel societatis (str. 184). A dočim po drugod avtor navaja mnenja raznih kriminalistov, je to opustil pri predmetnem vprašanju o objektu zločina. Po enih je objekt zločina pravno zaščiten interes (Herz, Kessler), po drugih pravno zaščiteno dobro (Binding, Liszt, Mayer), po tretjih pravno dobro in pravni interes (Merki), po četrtih državni interes (Frank), po petih subjektivno pravo (Feuerbach, Wächter, Bemer, Loening) in po šestih celo objektivno pravo (Carrara, Geib). Zoper avtorjevo pojmovanje se po mojem mnenju po pravici poudarja, da niso vsi zločini naperjeni zoper subjektivna prava, n. pr. incestus, sodomia, bestia-litas. Kvečjemu so ti zločini in še drugi naperjeni zoper subjektivno pravo družbe, ki jih pod kaznijo prepoveduje, a to velja prav za vse zločine brez izjeme. Največ preglavic so mi dedala izvajanja o poskusu zločina; večkrat sem jih prečital in primerjal besedilo kodeksa, a se ne morem odločiti, da bi pritegnil avtorju. Gre za sporno vprašanje subjektivne in objektivne teorije poskusa oziroma za vprašanje, kateri teh dveh teorij se je kodeks priključil. Haring meni, da subjektivni; isto tako Eichmann, ki se sklicuje na Franka: Über das Strafrecht des CIC (Münchener Festgabe f. K. v. Birkmeyer). Prof. Roberti pa meni, da se je kodeks priključil objektivni teoriji in skuša to dokazati iz can. 2212 § 1, ki pravi, da morajo actus positi vel praetermissi natura sua voditi do zločina. Iz tega sklepa avtor, da je prvi pogoj za poskus, ut media adhibita sint de se apta ad consumma-tionem (str. 201). Po mojem mnenju je tu avtor zamenjal actus in media; kajpada so actus tudi media, ali vsa media niso actus: pojma nista istovetna. Če bi trebalo pod izrazom »natura sua« razumeti media de se apta ad consum-mationem, res ne vem, zakaj ne bi bil že začetek izvajanja umora oziroma zastrupljenja, ako kdo kupi strihnina, da zastrupi soseda. Tako zv ani pripravljalni akti se baš zato ne smatrajo za začetek zločina, ker »natura sua«* torej objektivno, dasi morda subjektivno, tudi če so njih objecta de se apta, ne vodijo do zločina. Po mojem mnenju hoče izraz natura sua izločiti samo pripravljalne aktelkot take; v tem me potrjuje can, 2212 § 1,. ki govori posebej de insufficientia vel ineptitudine mediorum, osobito pa § 2, ki zahteva za izpodleteli zločin 1. o m n e s actus positi vel omis«i sunt, 2. ad delicti executionem natura sua conducunt in 3. et ad delictum perficiendum sufficiunt. Če drži avtorjevo mnenje, je zadnji pogoj popolnoma odveč. In naj še dodam, da je vi vocis conatus vedno podan, tudi če sredstva niso primerna, ravno tako naklep (dolus), ki vendar zadostuje, da se tudi tak poskus kaznuje. Povrh je objektivna teorija v mnogih slučajih v nasprotju s pravnim prepričanjem in pravnim čutom naroda. (Glej Šilovič, Kazneno pravo, I [1929] str. 140 sl.) Opredelba conatus proximi et remoti (str. 198—199) se mi ne zdi dobra; ne vem, kaj si naj predstavljam pod besedami: prout partialis executio criminis fit absente (to je conatus remotus) vel praesente (to je conatus proximus) subjecto passivo. Tudi se mi ne zdi dosledno, da avtor zanika participatio ex culpa (malomarnost), a vendar dela odgovornega mandanta, predstojnika, svetovalca quoad excessum executóris (str. 212, 213, 217, 218). Popolnoma pa molči avtor o čistem komisivnem in omisivnem zločinu ter o komisivnem zločinu per omissionem. S temi pripombami ne nameravam prav nič zmanjšati vrednosti Robertijevega dela; zato tudi niso namenjene toliko mojemu nekdanjemu učitelju, ampak bravcem, da jih opozorim na najvažnejše kazenskopravne probleme in na vprašanja, 'ki so sporna in bodo menda ostala še doLgo časa sporna. Avtorju pa želimo prav iskreno, da nam čimprej podari ostala dva dela cerkvenega kazenskega prava. V. Močnik. Kniewald, dr. Dragutin, siveuč. prof., Pastirsko bogoslovlje, S v e, za k I: Dušobrižnikova ličnost i djelaitnost. 8°, XII + 408 str. Zagreb 1930. Izdala Hrvaitska Bogoslovsika akademija. Din 100.—. Univerzitetni profesor dr. Kniewald ije podarili hrvatskim duhovnikom novo, lepo knjigo, plod desetletnega, vztrajnega dela. V celoti bo Kniewaldovo Pastirsko bogoslovlje obsegalo tri zvezke. V prvem zvezku, iki je letos izšel, govori avtor o osebi in delavnosti dušnega pastirja. V drugem bo obravnaval občo im posebno liturgiko, V tretjem pa cerkveno umetnost. Za homi/letiko, pedagogiko in katehetiko so na bogoslovni fakulteti posebni nastavniki in zato je avtor te stvari izvečine izilcčil iz svoje knjige. Vsebina prvega zvezka 'je označena z naslovom: Dušobrižnikova ličnost i djelaitnost. V razdelku o osebi dušnega pastirja avtor zlasti jasno piše o važnem vprašanju mašmišikega poklica (str. 13—22). Čisto pravilno šteje med znake notranjega zvanja samo dve stvari: pravi namen in sposobnost. Oboji znak, pravi namen in sposobnost, je od Boga, je dar božje milosti. Spoznanje poklica pa je navadno rezultat daljšega psihološkega procesa. — Zanimivi in poučni so podatki iz zgodovine vzgoje in izobrazbe klerikov na Hrvatskem, v Dalmaciji in Bosni (str. 29—33). Trezno sodi avtor o delovanju duhovnikov v svetnih društvih. Duhovnik med mladimi člani ne bodi »brat« ali »tovariš«, ampak jim bodi vzgojitelj 'in učitelj (str. 74). Za zgled 'opominja v opombi na tej strani na težkože, ki so se sv tem letu predvsem zanimaj, odnos med katoliško akcijo in temi modernimi gibanji. (Prim. o tem razpravo iistega avtorja »Katholische Bewegung und Katholische Aktion« v Stimmen der Zeit 116 [1929] str. 256—266.) »Novi katolicizem« zametava kompromise, prilagojevanje na razne kulturne, gospodarske in druge razmere, hoče biti čist, radikalen iz osnov. Prz. navaja kot tipičen zgled te težnje delo Apostaitenbriefe juda-konvertita Ko«. Lewina, ki se neizprosno boni proti katolicizmu, ki bi hotel še verovati na moderne vrednote. P, Wust v delu »Die Dialektik des Geistes« pa utemeljuje misel, da svet katoliške teologije ni samo negativna norma za filozofijo o človeku, ampak ji daje pozitivno pomoč. Tudi Guardini 6e bliža radikalnemu Icatolicizmu. V pozitivni zahtevi po vrnitvi h katoliškim religioznim osnovam gotovo katoliška akcija potrjuje to gibanje. Pravtako ga potrjuje v želji po aktivnem sodelovanju v občestvu Cerkve. Dobra je tudi zahteva, da naj stopi na mesto teologije, v katero vpletajo razne šole svoje probleme, na prvo mesto teologija cerkvenega učiteljstva in šele potem pridejo filozofska razglabljanja raznih šol. V vseh teh stvareh pa je katoličanom treba odkritosrčnega duha, pripravljenega tudi za žrtve, obenem pa široke apostolske požrtvovalnosti. j, p Književne beležke. L. 1907 in 1912 'je izšel v dveh debeilih zvezkih »Kirchliches Handlexikon«, ki ga je uredil prof. Mih. Buchberger. Odlikoval se je po bogati nomenklaturi in preciznosti. Ker je naklada pošla, se je priredila nova izdaja, toda precej razširjena. Izdajatelj je zopet M. Buchberger, danes škof v Regensburgu. Delo bo obsegalo 10 zvezkov leksikalne osmerke po okroglo 1000 stolpcev. Število člankov bo naraslo na 30.000 in več, število sotrudnikov presega 300. Nova izdaja nosi naslov: »Lexikon für Theologie und Kirche« in izhaja pri Herderju v Freiburgu. Doslej sta izšla dva zvezka. Odlično delo »Jesus Christ, sa personne, son message, ses preuve s« rajnega francoskega jezuita Leoncija de Grandmaisona (gl. BV X, 335) je izšlo v okrajšani izdaji (édition abrégé), ki jo je priredil J. Huby (vel. 12°, VIII in 708 str., Paris 1930, Gabriel Beauchesne, éditeur; 48 fr.). V spomin 1500 letnice smrti sv. Avguština je izdala Görresova družba lep zbornik modrosilovniilh in bogoslovnih razprav. Uredila sta ga Martin Grabmann in Jos. Mausbach (Aurelius Augustinus. Lex. 8°, XII + 439 str. Köln, J. P. Bachem G, m. b. H.). Izmed razprav se jih nekaj bavi z Avguštinovim naukom, druge pa pojasnjujejo vpliv njegovih misli na poznejše dobe. V najnovejši čas posega F. J. von Rin tel en z razpravo: Deus bonum omnis boni. Augustinus und modernes Wertdenken (str. 203—224). J. Sauer razpravlja o severnoafriškem cerkvenem stavbarstvu v Avguštinovem času (str. 243—300) in pojasnjuje (str. IX. X) Avguštinovo sliko pod kapelo Sancta sanctorum, ki je na čelu zbornika. ' Lkn. Publikacije »Bogoslovne Akademije« v Ljubljani. L Delaš 1. knjiga: A. U š e n i č n i k , Uvod v filozofijo. Zvezek I: Spoznavno- kritični del. 8°. (XII in 504 str.) Lj. 1921. (Razprodano.) 2. knjiga: A. Ušeničnik, Uvod v filozofijo. Zv. II: Metafizični del. 1. sešitek 8°. (IV in 384 str.) Lj. 1923. 60 Din. 2. sešitek 8°. (234 str.) Lj. 1924. 60 Din. 3. knjiga: F. Grivec, Cerkveno prvenstvo in edinstvo po bizantinskem pojmovanju. 8°. (112 str.) Lj. 1921. 20 Din. °. knjiga: F. Kovačič, Doctor Angelicus sv. Tomaž AkvinskL 8°. (IV in 101 str.) Lj. 1923. 20 Din. 5. knjiga: F. Grivec, Cerkev. 8°. (IV in 320 str,) Lj. 1924. 70 Din. 6. knjiga: A. U š e n i č n ik , Ontologija. Učbenik. 8°. (60 str.) Lj. 1924. 30 Din. 7. knjiga: Sveto pismo Novega zakona. Prvi del: Evangeliji in Apo- stolska dela. Po naročilu dr. A. B. Jegliča, ljubljanskega škofa, priredili dr. Fr. J e r è , dr. Gr. P e č j a k in dr. A. S n o j. Mala 8°. (XVI in 431 str.) Lj. 1925. V platno vezana knjiga 48 Din; boljše vezave po 60, 84 in 120 Din. 8. knjiga: Acta L Conventus pro studiis orientalibus anno 1925 in urbe Ljubljana celebrati. 8°. (IV et 168 pagg.) Lj. 1925. 30 Din; vez. 45 Din, 9. knjiga: Sveto pismo Novega zakona. Drugi del: Apostolski listi in Razodetje. 8°. (XVI in 349 str.) Lj. 1929. Cene kakor pri prvem delu. 10. knjiga: F. Grivec, Vzhodne cerkve in vzhodni obredi. 8°. (50 str.) Lj. 1930. 8 Din. 11. ikniiiga: J. T uirik, Breve Pavla V. Tomažu Hrenu z dne 27. nov. 1609. 8». (107 sltr.) Lij. 1930. 25 Dim. II. Razprave: 1. F. Grivec, Pravovernost sv. Cirila in Metoda. (Razprodano.) 2. A. Snoj, Staroslovenski Matejev evangelij (De versione palaeoslavica Evangelii S. Matthaei. — Praemisso Suramario et addito Apparata criticò in lingua latina). Lj. 1922. 8°. (34 str.) 5 Din. 3. F. Grivec, BoljševiSka brezbožnost (De atheismo bolševismi). Lj. 1925. 8°. (15 str.) 3 Din. 4. F. Grivec, Ob 1100letnici sv. Cirila. Pojasnilo k apostolskemu pismu Pija XI. »Q u o d S. Cyrillum Thessalonicenseni z dne 13. februarja 1927. 8°. (16 str.) Lj. 1927. 3 Din. 5. J, Turk, Tomaž Hren. 8°. (30 str.) Lj. 1928. 5 Din. 6. F. Grivec, Mistično telo Kristusovo. Metodična in praktična vpra- šanja. 8°. (17 str.) Lj. 1928. 4 Din. 7. F. Grivec, »Rerum Orientalium«. Okrožnica papeža Pija XI. o pro- učavnju vzhodnega krščanstva. 8°. (23 str.) Lj. 1929. 4 Din. Knjige se naročajo v Prodajalni Kat. tisk. dr. (prej H. Ničman), Ljubljana, Kopitarjeva ulica 2. »Bogoslovni Vestnik« izhaja -štirikrat na leto in stane v kraljevini Jugoslaviji 50 Din, za inozemstvo 60 Din. Vsi dopisi, ki so namenjeni upravi (n. pr. reklamacije, naznanila, preselitve i. sl.), naj se pošiljajo upravi B. V., Ljubljana, Prodajalna K. T. D, (H. Ničman). Bogoslovna Akademija ima pri ljubljanski podružnici poštne hranilnice račun št. 11.903. Nota. »Bogoslovni Vestnik« quater per annum in lucem editur. Pretìum subndtatiionis extra regnum Jugoslaviae est Din 60 Directio et admi-niatratio commentami »Bogoslovni Vestnik« Lij u blij a n a , Facullté de Théologie (Yonigoslavic). Za uredništvo in izdajatelja oblasti odgovoren: prof. dr. Lukman. Za Jugoslovansko tiskarno: Karel Čeč.