Književna poročila
In z drhtečo roko, tako blažena je bila, mu je napolnila z grškim vinom zlat kelih, ki ga je bil prinesel tolsti kurski vla* dika, ter ga pomolila svojemu prijatelju; kleče mu je ponudila kupico, ona, ki so ji knezi sveta poljubljali brezpetnik, in sicer z večjo vnemo nego papežu. On pa jo je molče motril, s tako žejnim in željnim pogledom, da je kar trepetala od slasti in strasti: «Prav imaš, malej, kaj bi govoril... zdaj pa k večerji!»
(Iz francoščine preložil A. Debeljak.)
KNJIŽEVNA POROČILA
Edmond Rostand: Cvrano de Bergerac. Heroična komedija v petih dejanjih. Poslovenil Oton Župančič. V Ljubljani, 1923. Založila Ig. pl. Kleinmavr in Fed. Bamberg. Str. 196.
Francoska drama v verzih, ki jo je sredi devetnajstega veka romantično poživel Victor Hugo, je dosegla koncem imenovanega stoletja po dobri in slabi strani svoj višek v oblikovno blestečih in duhovitih igrah Edmonda Rostanda (1868. do 1918.), katerih svetovnim uspehom je poleg jezikovnih krasot in gleda* liške spretnosti v ne majhni meri kumovala zlasti prenasičenost pretiranega naturalističnega črnogledja. Francoz ljubi vnanjo našopirjenost, sijaj, duhovito besedno igračkanje in namigavanje, ima skratka «le gout du panache«, ki z njim (perjanka!) še ob smrtni uri ironično krasnoslovi duhovito burkasti Cvrano. Rostand je znal v dramo v verzih, ki je na sploh že od romantikov sem nekak kompromis med čisto poezijo in melodramom, odtehtati obojega prav (Les Romanesques, La Princesse Lointaine), pa pisati blesteče verze (Le Chantecler, La Samaritaine), satirično*drzno zajemati iz zgodovine in jo v krajevni in časovni barvi dosti točno projecirati, pa tudi prenarejati (L'Aiglon, Cvrano), nizati odrske efekte in poživljati dialoge s sijajnimi domislicami in besednimi lepotili.
Cvrano de Bergerac, junak naše heroične komedije, je zgodovinska literarna osebnost. Bil je eden najbolj fantastičnih, lokavih, brezobzirnih in temperamentnih pisateljev sedemnajstega veka (1619. do 1655.) in je z drugimi prevratnimi pisači tiste dobe pripravljal prihod in zmago komedijografu Moliereu. Napisal je šibko tragedijo La mort d'Agrippine in dokaj posrečeno in zabeljeno burko Le pedant joue, iz katere si je Moliere prisvojil cel prizor (prim. prevod str. 191., 192.!). Najbolj pa je zaslovel v svojem času po dveh razposajenih in zelo navdušeno pisanih fantastičnih potopisih, Vovage a la Lune (glej prevod str. 79. in 120. do 126.) in Histoire comique des etats et empires du Soleil.
Rostandov Cvrano (1897) je iz skromnih historičnih podatkov v genij alen, zgoščen tip poveličan zastopnik francoske duhovitosti, neustrašenosti, nesebičnosti, dovtipnosti, plemenitosti, bistroglednosti, čuvstvenosti itd. Njegov značaj je v komediji izdelan do vseh potankosti in vse osebe, ki nastopajo v igri, so ponajveč le kažipot v njegovo notranjost in žarki v razumevanje njego* vega bistva, ki je presežnik in konglomerat galskega narodnega bistva. Cvrano je «poet, sabljač, glasbenik, učenjak», ki neusmiljeno povserod vtika iznajdljivi nos in na vse strani sika z zbadljivim, dovtipnim jezikom,
378
Književna poročila
«na svetohlince, kimavce zabavlja,
na usteže, šušmarje — na ves svet!»                        (178.)
Poet, ki je ponosen na stan in poslanstvo, nepodkupljiv, samosvoj.
«Mar naj se po zaščitniku ozrem, ¦                 in kot bršljan, ki se ob deblu dviže
in se mu laska ter mu skorjo liže,
z zvijačo, ne z močjo, se kvišku vzpnem?»                   (78.)
Sam gre svojo pot, brez pomoči petičnikov in precioz, ki so tistikrat dosti odločevale v slovstvu, vselej pripravljen  «za ,da< in ,ne*  sukati meč in stih». Pa tudi za slavo med bohemi se ne poteguje:
«Ne, hvala! Naj založnika plačujem,
da bo izdal mi verze? Hvala lepa!
Naj po bezniških zborih papežujem,
naj vinski brat o moji slavi sklepa?«                           (78.)
Življenje  ga  je  naučilo
«zaničevati slavo in fortuno
in misliti, kako bi vzplul na luno!»
Kljub temu, da nekateri Francozi (glej: Lalou, Litterature francaise con* temporaine, 1922) vidijo v Rostandovem Cvranu samo avtorjevega dvojnika in v njegovi drami le življenske slike pisatelja druge vrste (tragedie du rate), ki stremi po geniju, je poet de Bergerac po izvestni strani zdrav primer vztrajnega, uvidevnega in samozavestnega duhovnega delavca, ki pogumno raste sam iz sebe:
« Veseli cvetja se, plodov, še trav —
če si na svojem vrtu jih nabral...
in če se tudi nisi vzpel kot hrast,
dokoder je — sam si pognal se v rast!»
Odločno bi zanikal, da je Rostand — morda podzavedno — v svojem junaku iskal tolažbe za lastno nemoč ali v komično žaloigro uklenil neizpolnjene nade lastnega hotenja. Je sicer v Cvranu sploh in v njegovih besedah dosti kretnje in poze, pa izzvene mestoma jako spodbudno in značajno.
«Jaz hranim v notranjosti svoj nakit.
Kot   gizdalini  nisem  nafrfuljen,
čimbolj preprost, tembolj sem negovan.»                     (33.)
Da bi imeli mi več takih Cvranov!
Telesno je de Bergerac spaka. Ogromen nos mu pači obraz, zato v ljubezni nikjer in tudi pri preciozni lepotici Roksani v lastni podobi nima sreče. Pa je vseeno                         «ponosen na to pritiklino,
zakaj  dolg nos nam kaže blag značaj,
pogum,  duha in vsakršno  vrlino ...»
Toda Cvranova duhovitost in čuvstvenost, podčrtana s telesno lepoto mladega kadeta Kristijana, ki priznalno izpove  o sebi:
«Jaz za pomenek nisem duhovit...
Današnji  jezik  mi je  prezavit,
vsak nov izraz takoj  me razoroži...,»
hitro zavoju je Roksano in tvori nekak preciozni zgled idealne moške popolnosti. Ob tej komični vnanji izpopolnitvi ljubezensko nesebičnega Cvrana se dejanje komedije razgibava in razplete v pseudoheroično smrt junaka de Bergeraca, ki si še v poslednjih trenutkih dovtipno sestavi lastni grobni epitaf:
379
Književna poročila
«Filozof, naravoslovec,
glasbenik, rimač, sabljač,
zrakoplovec,
norčav, šegav zabavi j ač,
ljubimec — a ne zase lovec —
Tukaj počiva Hercule Savinien
de Cyrano de Bergerac,
ki ga prekosil ni noben
in vendar zadnji siromak.« O blestečem Župančičevem prevodu bi bilo treba napisati daljšo štu* dijo. Slovenitve jezikovno tako prešerno kultivirane in s tolikerimi dovtipi, besednimi igrami in izraznimi potankostmi poživljene in povišane umetnine pri nas pač nihče drugi ni zmožen. Slovenski Cvrano na premnogih mestih skoro ni prevod, ampak poetovo genijalno preludiranje na dana miselna temata, so* ustvarjanje v oblikah in izrazih, sodoživljanje v čuvstvih in duhovnih razgibih. Župančič — Cvranov brat v besedi, duhovitosti, dovtipnosti in čuvstvenosti — nam je dal prevod, ki ni suženj in se ne plazi boječe za ponosnim gospodarjem, ampak hodi z njim vštric s samozavestnim korakom ravnopravnega soseda. Mož, ki gleda tujo mojstrovino z bdečimi očmi lastne tvoriteljnosti, poet, ki v svo* bodno pa ne ohlapno domačo obleko ogrinja duhovnega otroka tujca*sopoeta. Odtod v prevodu mnogo krepkih mest, kjer se Župančič malo oddalji od origi* nala, kjer le ob najglobljem uživanju prve umetnine ustvarja oblikovno za nas potencirano drugo umetnino, kjer se njegova tvorna slovenščina raz* mahne v smel polet, zdaj vzporedno s tujim jezikom gredoč, zdaj spet izvirnik besedno nadkriljujoč, a le malokdaj pod razvojno linijo originala se potapljajoč. Razporediti bi mogel s francoskim tekstom mnogo odstavkov, ki bi veličali Zupančičevo duhovito tvornost, opozarjam pa le na važnejša in vidnejša mesta, tako na Cvranovo samozavestno kramljanje o lastnem nosu (str. 31. do 33.), na njegovo dvobojno balado ((str. 36.), na Ragueneaujev verzificiran kuhinjski recept (str. 60.), na pesem gaskonjskih kadetov (str. 74.), na že omenjeno Cvranovo premišljevanje o podkupni umetnosti (str. 78.), na Bergeracovo truba* dur jen je pod Roksaninim oknom (str. 110.), na vžigajočo domorodno poslanico (str. 138.) in končno na sklepni Cvranov monolog. Virtuoznejše, tvornejše in omamnejše pri nas še nihče ni umel nizati besed, izbirati rim in sodoživljati umetnin. Da bi v tem sijajnem prevodu že kmalu Cvrana videli na slovenskem odru!                                                                                          Dr. Pavel Karlin.
Melik Anton: Jugoslavija. Zemljepisni pregled. II. del, 1. in 2. snopič. (Pota in cilji. Zbirka poljudnoznanstvenih spisov, 11. do 14. zvezek.) Ljubljana 1923. (Tiskovna zadruga), 523 + IV strani z 1 kartico. 8°.
Po daljšem premoru od 1. 1921. je izšel lani v dveh posameznih snopičih tudi II. del Melikove Jugoslavije. Kakor nam je v I. delu podan splošen pregled reljefa in klime, flore in favne, prebivalstva in gospodarstva vsega jugoslovanskega ozemlja, tudi izven mej naše nacijonalne države, tako so v tem delu nanizani po* drobnejši opisi in podatki posameznih zgodovinskih pokrajin. V prvem snopiču so opisane: Slovenija, Istra, Hrvatska*Slavonija, Dalmacija in Bosna*Hercegovina, v drugem pa Črna gora, Vojvodina, Severna in Južna Srbija in Južna Makedo* nija. Reči moram, da sem se nameril tam v Srbiji na interesente, ki so težko čakali, da bo delo gotovo, tolika je bila potreba po njem. Vsled tega je tudi prof. Melik storil prav, ko se je odločil, kakor poudarja sam v P. S., «napisati v kratkem času nekaj provizornega«. Sledeče pozitivnokritične opazke naj veljajo njegovemu nadaljnjemu obdelavanju zbranega gradiva.
380