GEOGRAFSKI OBZORNIK G O Z D N A MEJA V POREČJIH M A R T U L J K A IN BELEGA P O T O K A Vi lma Vrtačnik Merčun UDK: 911.2:581.5(234.323.6) COBISS: 1.04 IZVLEČEK Gozdna meja v porečjih Martuljka in Belega potoka Zakaj sega v gorah sklenjeni gozd le do določene nadmorske višine? Zakaj uspevajo višje le še posa- mezna drevesa in ruševje ali pa je gozdna meja ta- ko zelo ostra, da nad njo drevesnega rastlinstva sploh ni več? Avtorica prispevka ugotavlja različne tipe gozdne meje glede na vzroke za neuspevanje goz- da v porečjih Martuljka in Belega potoka, to je v vi- sokogorskem območju na severnem obrobju Julijskih Alp. ABSTRACT A tree-line in the river basin of Martuljek and Beli potok Why a joint forest goes up only to the certain height above sea level? Why higher only trees and dwarf pine grow or a tree-line is so rigorous that there is no vegetation of the forests any more? The author states different types of tree-line with regard to the reasons for the abortive growth of forest in the river basin of Martuljek and Beli potok in the mountain- ous region in the northern rim of Julian Alps. AVTORICA Vilma Vrtačnik Merčun Naziv: prof. geografije in sociologije Naslov: Osnovna šola Rodica, Kettejeva 13, 1230 Domžale, Slovenija Faks: +386(0)61 719530 Telefon: +386 (0)61 719530 E-pošta: vilma.vrtacnik-mercun@ guest. arnes.si Porečje Martuljka je z grebeni omejena gor- ska pokrajina z značilnima krnicama Pod Sr- cem in Za Akom ter z gozdnimi pobočji med njima in Zgornjo Savsko dolino, oziroma na kratko - Dolino. Na vzhodu meji na porečje Be- lega potoka, ki priteka v Dolino izpod Kukove špice (slika 1). V bližini gozdne meje se rastlinstvo zelo hi- tro spreminja. Gozd s sklenjenimi drevesnimi krošnjami prehaja v redkejši gozd, kjer je v vrzelih prostor še za eno drevo. Glede na to, ali gre za mejo sklenjenega ali razredčenega gozda, govorimo o zgornji gozdni meji in o zgornji meji razredčenega gozda. Nad njo opažamo le še posamezne drevesne skupine, višje pa posamezna drevesa, najpogosteje macesne. Ti rastejo v pasu sklenjenega in nes- klenjenega ruševja. Zadnja drevesa na preho- du v negozdni visokogorski svet pa tvorijo zgornjo drevesno mejo. V porečjih Martuljka in Belega potoka ugo- tavljamo zgornjo gozdno mejo najvišje na Si- Ijevem robu, to je na 1 7 0 0 m nadmorske višine. Zgornja meja razredčenega gozda je v območju Macesnja v dolini Belega potoka, in sicer na 1 8 5 0 m, zgornja drevesna meja pa je na Vrtaškem Slemenu in v Krničnikih na Slika 1. Nad dolino Belega potoka kraljuje Kukova špica (2427m). Iz Doline se proti vrhovom širi gozd, prekinjen le v primeru skalnih strmin. Z višino se vse bolj redči in prehaja v pas ruševja z macesni (foto: Vilma Vrtačnik Merčun). 13 GEOGRAFSKI OBZORNIK 1920 m nadmorske višine. Na posameznih skal- nih pomolih Vrtaškega Slemena raste v višinah okrog 2000 m sklenjeno ruševje, najvišje, na Kukovi špici, pa na 2120 m uspevajo posamez- ni grmi ruševja (4). Zaradi slabših rastiščnih razmer imajo dre- vesa ob gozdni meji upočasnjeno rast, krošnje pa so zaradi pogostega vetra in teže snega močno preoblikovane. Drevesa postajajo ved- no bolj podobna grmom, a imajo za razliko od njih izrazito izoblikovana debla, na kate- rih se veje ne razraščajo že pri tleh, temveč še- le v določeni višini. V zreli dobi ta drevesa prerastejo najvišje grmovje, torej dosežejo najmanj 4 do 5 m višine. (1). Nad gozdno mejo je tako imenovani boj- ni pas, kjer se drevesa in grmi neprestano bo- jujejo za prevlado in zaradi izjemno slabih rastiščnih razmer tudi za obstoj. Imajo varoval- no vlogo in so pomembni za ohranjanje prsti in rastlinske odeje nižje na pobočju. Vzrokov za neuspevanje gozda nad dolo- čeno višino je več. Na mejnem območju je rast- linstvo občutljivo že za najmanjše spremembe rastnih razmer. Nazoren primer je rob hudour- Slika 2. V krnici Pod Srcem raste drobnodebelni razredčeni macesnov gozd. Večina drevesnih vrhov je zaradi prevladujočega hladnega vetriča, ki piha od ledenika pod Spikovim grabnom proti Zgornji Savski dolini, obrnjenih proti dolini (foto: Vilma Vrtačnik Merčunj. niške struge v krnici Pod Srcem (slika 3). V širo- ki hudourniški strugi je prenos preperelega kam- ninskega drobirja posebno izrazit ob nalivih. Ob premikanju ta dolbe tudi v bregove hudour- niške struge, zato je erozija prsti tu najmočnej- ša. Drevesne korenine na robu izgubljajo svojo oporo in prej ali slej se drevesa zrušijo v hu- dourniško strugo in tam propadejo. Ohranja- nje drevja in grmovja v tem območju je izredno pomembno za stabilnost prsti in kamninske pod- lage. Na višino zgornje gozdne meje najmočne- je vpliva hladnejše gorsko podnebje (vključno z ekspozicijo in vetrovi), odvisna pa je tudi od reliefa oziroma od strmin, skalnatosti, lege skladov, tektonske prepokanosti in lastnosti kamninske osnove. S tem so povezane hitrosti mehaničnega razpadanja kamnine, linearne erozije in denudacije, pa tudi prisotnost in raz- poreditev hudourniških strug, melišč in plazov. Reliefni omejitveni dejavniki lahko vplivajo tu- di na prekinitev gozda sredi gorskih gozdna- tih pobočij; ločimo zgornjo gozdno mejo na prehodu v negozdni visokogorski svet in gozd- no mejo v pasu strnjenega gozda. Prav tu je Slika 3. Rob hudourniške struge v krnici Pod Srcem je zelo občutljiv za erozijo. Macesen je izgubil svojo koreninsko oporo in se zrušil v hudourniško strugo, kjer bo propadel (foto: Vilma Vrtačnik Merčunj. 14 GEOGRAFSKI OBZORNIK gozdna meja pogosto posledica človekovih ne- primernih posegov v naravno okolje. Glede na različne dejavnike, ki omejujejo rast gozda, raz- likujemo več tipov gozdne meje. OROGRAFSKA GOZDNA MEJA Če na višino gozdne meje vpliva relief s strmi- mi skalnimi pobočji, melišči ali hudourniškimi jarki, govorimo o orografski gozdni meji. Gle- de na izoblikovanost reliefa ločimo tri podtipe orografske gozdne meje. Podtip stenske gozdne meje. V gor- skem svetu rast gozda pogosto prepreči strmo skalno pobočje. Skalne pomole in police pre- raste ruševje, višje se naselijo tudi posamez- ni macesni. Gozdna meja je v bližini strmih skalnih sten ostra. Če so take stene že blizu klimatske gozdne meje, je to hkrati zgornja gozdna meja, saj se gozd zaradi ostrega gor- skega podnebja nad skalnimi stopnjami kljub položnejšemu reliefu ne pojavi več. Gozd je pod golimi skalnimi pobočji zaradi močnega preperevanja in denudacije ter pogostih skal- nih podorov zelo izpostavljen mehanskim poš- kodbam. Slika 4. Stenski podtip gozdne meje. Na skalnih policah pod Macesnjem v dolini Belega potoka rastejo posamezni macesni in ruševje. Gozd prekinjajo strmi skalni odseki (foto: Vilma Vrtačnik Merčunj. Ponekod sredi pobočja onemogočijo gozd- no rastlinstvo strmi skalni odseki. V tem primeru gre le za krajšo prekinitev strnjenega gozda, ki se višje spet nadaljuje. Obseg mehanskih poš- kodb gozda in zasipavanja s kamninskim gra- divom je pod krajšimi prepadnimi stenami manjši. Po skalnih pomolih raste ruševje, če je dovolj prostora tudi posamezna drevesa. Podtip meliščne gozdne meje. Ob vznožju skalnih sten se zaradi stalnega tempe- raturnega preperevanja kamnin in Zemljine gra- vitacije kopiči grušč. Melišča so ponekod še »živa«, nenehno se premikajoča, drugje pa se na njih že naseljuje rastlinstvo, predvsem pio- nirsko ruševje in vrbe. Za živa, recentna me- lišča je posebno značilen ozek bojni pas na robu, kjer je rastlinstvo stalno ogroženo zara- di zasipavanja (slika 5). Na meliščih, ki so že dolgo podvržena za- raščanju, je prehod v gozd počasnejši. Umir- jeno melišče prerašča gosta odeja ruševja, ki tvori ugodnejšo podlago za rast posameznih macesnov in razredčenega gozda (slika 6). Podtip hudourniške gozdne meje. Strma skalna pobočja in melišča so preprede- Slika 5. Meliščni podtip gozdne meje. Gozd v bojnem pasu pod spodnjim robom melišča pod Frdamanimi policami se zasipa z gruščem in se umika proti robu krnice Pod Srcem (foto: Vilma Vrtačnik Merčunj. 15 GEOGRAFSKI OBZORNIK Slika 6. Še en primer meliščnega podtipa gozdne meje. Melišče pod strmimi skalnimi stenami Macesnja se zarašča z ruševjem, s čimer postaja rastišče vse bolj primerno tudi za macesne (foto: Vilma Vrtačnik Merčun). na s številnimi erozijskimi žlebovi, v katerih se ob neurjih zbirajo hudourniške vode, pozimi pa po njih drsijo snežni plazovi. Rast gozda prepre- čujejo ogolela tla, razpadlo kamninsko gradivo, ki ga na debelo odlagajo hudourniške vode, in snežni plazovi. Tu se prepletajo orografski, pe- dološki, klimatološki in hidrološki dejavniki. Če so pobočja, ki so prepredena s števil- nimi erozijskimi žlebovi, v bližini klimatske gozd- ne meje, so večinoma gola, erozijsko močno razbrazdana in skoraj brez vsakega rastja. Izra- zit tak primer so Zlebnice pod Krničniki v do- lini Belega potoka. Položnejša skalna pobočja, ki jih prepreda- jo hudourniški žlebovi, so erozijsko manj raz- jedena in jih na skalnih pomolih in gredinah poraščata travna ruša in ruševje, ponekod pa se uspejo obdržati tudi posamezni macesni. Podobne razmere so tudi v pasu strnjene- ga gozda. Posledice erozije in odnašanja gradiva so zaradi prisotnosti gozda tam manj- še. Brez rastja so strmi skalni odseki ter erozij- ski jarki in žlebovi, na obrobju in na položnejših delih skalnega pobočja pa se za obstoj bori trdoživo ruševje. Meliščni hudourniki imajo nekoliko druga- č e n značaj. Kot svetlejše pasove jih opazimo Slika 7. Na vzhodnem pobočju Siljevega roba je melišče že ustaljeno, poraslo s sklenjenim ruševjem. Na položnejšem pobočju proti Rutarskemu Vršiču se do vrha grebena razrašča razredčen gozd ¡foto: Vilma Vrtačnik Merčunj. na recentnih in fosilnih meliščih. To so občasno, ob neurjih, napolnjene struge, po katerih vo- da odnaša velike količine meliščnega gruščna- tega drobirja v nižje lege. Zaradi stalnega premikanja in odnašanja gradiva se tu ne mo- re naseliti nobena vegetacija. Hudourniške struge se pogosto prestavljajo in zasipavajo, njihovi bregovi pa se spodkopavajo. Grušč pre- kriva rastlinstvo in ga mehansko uničuje. Me- liščne hudourniške struge se navadno prekinejo že v pasu strnjenega ruševja ali razredčenega gozda, še pod zgornjo gozdno mejo (slika 7). PLAZOVNA GOZDNA MEJA Plazovi s svojim razdiralnim delovanjem pov- zročajo, da se gozdno rastje konča že precej nižje kot bi se sicer. Pobočja različne nagnje- nosti, ki so porasla z ruševjem, pozimi na debe- lo prekrije sneg. Snežna odeja je tedaj zaradi nizkih temperatur zmrznjena in strma poboč- ja nudijo ugodne pogoje za plazenje snega. Gozd se tako ustavi na vznožju fosilnega me- lišča, ruševje pa sega še od 150 do 200 m viš- je po pobočju. To je možen razlog za širši pas ruševja na vzhodnem pobočju Siljevega roba. Ob ustreznih vremenskih razmerah (ne- nadne otoplitve) lahko zaradi različne sprije- 16 GEOGRAFSKI OBZORNIK tosti snega pride do katastrofalnega plazu, ki se sproži visoko nad gozdno mejo ter z vso ru- šilno močjo udari proti strnjenemu gozdu. Tja seže v obliki dolgih plaznih jezikov. To se ob- časno zgodi na strmem gozdnem pobočju Pod Špikom v Martuljku (nazadnje pred slabim desetletjem). Na plaz še danes spominjajo troh- neča debla podrtega drevja, plazni jezik pa se je že lepo zarasel z mladim bukovjem in ma- cesni. KLIMATSKA GOZDNA MEJA Podtip termične gozdne meje. Na pod- lagi klimatskih podatkov lahko izračunamo teoretično zgornjo gozdno mejo, ki je odvisna samo od podnebja. Rast gozda je še omogo- čena pri povprečni julijski temperaturi 10°C. Če kot izhodiščni podatek vzamemo povpreč- no julijsko temperaturo postaje Dovje in upo- števamo julijski gradient 0,65 °C na 100 metrov, izračunamo, da bi klimatska gozdna meja mo- rala biti na nadmorski višini 1850 m. Če pa kot izhodišče vzamemo postajo Rateče, bi bila ta meja na 1 825 m (4). Sklenjeni gozd v poreč- jih Martuljka in Belega potoka nikjer ne seže tako visoko, pač pa to višino doseže razred- čeni gozd v območju visoke uravnave Maces- nja v porečju Belega potoka. Podtip vetrovne gozdne meje. Na iz- postavljenih grebenih rast gozda odločilno omejuje veter. Učinki vetra so opazni v rasti dre- ves: višina dreves se zniža, vrhovi so polom- ljeni ali posušeni, krošnje imajo oblike zastav, drevesa pa so nagnjena. Gozd se konča ne- kaj metrov pod grebenom; na grebenu kljubu- jejo vetrovom le osamljeni viharniki in ruševje. Gorsko območje Martuljka in Belega potoka ima v okviru Julijskih Alp zavetrno lego, zato je ta tip gozdne meje opazen le na izpostav- ljenih višjih grebenih. ANTROPOGENA GOZDNA MEJA Antropogena gozdna meja v Martuljku in v do- lini Belega potoka je v pasu sklenjenega goz- da na nadmorski višini 9 0 0 do 1100 metrov. Domačini so v preteklosti krčili gozd, da bi pri- dobili senožeti in pašnike. Skoraj pol stoletja se te površine že zaraščajo, tako jih danes de- loma ali v celoti prerašča sekundarni, večino- ma smrekov gozd. Ponekod še pasejo živino: na planini Zaprete ovce, na planini Jasenje go- vedo. Nekoč obsežne senožeti Bučanovega rov- ta v Martuljku, kjer sta stali dve gospodarski poslopji, so se danes že povsem zarasle. Ra- bičeva planina v dolini Belega potoka je bila opuščena že v začetku tega stoletja in o njej ni več sledu. Zaraščajo se tudi druge manjše jase, ki so bližje dolini. Nekateri avtorji omenjajo antropogeno gozdno mejo v Julijskih Alpah tudi višje, v bli- ž ini nekdanje zgornje gozdne meje, kjer so gozd prav tako krčili za planinske pašnike. Člo- vekovi posegi v občutljiv gozd na njegovi zgornji meji obstoja so imeli katastrofalne po- sledice. Gozdna meja se je v teh območjih do danes znižala več sto metrov. Take primere naj- demo nad Fužinsko planoto, Komno, Pokljuko, na Krnskem in Kaninskem pogorju, na Spod- njih Bohinjskih gorah in drugje (2), v porečju Martuljka in Belega potoka pa zaradi strmega reliefa ob zgornji gozdni meji takih primerov ni. Rastlinstvo na strmih gorskih pobočjih ob zgornji gozdni in drevesni meji je izpostavlje- no številnim omejitvenim dejavnikom, ki ga ne- prestano ogrožajo. Kot smo videli na primeru porečij Martuljka in Belega potoka, je mogo- če ugotoviti več omejitvenih dejavnikov za rast gozda, glede na to pa ločiti štiri osnovne tipe in več podtipov gozdne meje. 1. Lovrenčak, F. 1977: Zgornja gozdna meja v Kamniških Alpah v geografski luči (v pri- merjavi s Snežnikom). Geografski zbornik 16/1. Ljubljana. 2. Lovrenčak, F. 1987: Zgornja gozdna meja v Julijskih Alpah in na visokih kraških plano- tah Slovenije. Geografski zbornik 26, 1986. Ljubljana. 3. Mihelič, T. 1998: Julijske Alpe, Severni pri- stopi. Sidarta. Ljubljana. 4. Vrtačnik Merčun, V. 1997: Zgornja gozdna meja v Martuljku in Belem potoku. Diplom- ska naloga. Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo. Ljubljana.