955
Pesmi
KMET V MESTU
Med te sive hiše prideš, med te sive hiše zaideš, če iščeš pravico ali če si hudo bolan.
Med temi sivimi hišami je nekje doma hudič, med temi sivimi hišami ne veš več, kdo si, ne veš več, od kod si in si v množici tisočih sam.
Nikar ne poskušaj iskati pravice, nikar ne bodi hudo bolan!
Tone Kuntner
956
Tone Kuntner
ZDAJ BI TI    Zdaj bi ti vse priznal VSE PRIZNAL    kakor otrok:
da sem lagal, ko sem ti pravil, da mi ni nič hudo v teh daljnih krajih in da sem tu našel, kakor ti praviš, srečo in mir.
Zdaj bi ti tudi priznal,
da sem velikokrat
mislil nate,
ko me je bilo strah,
kakor zdaj,
črne teme
¦        T    A-
in psov m ljudi v tej črni temi.
TEBI    Tebi ne bo treba živeti NE BO TREBA    tako umazanega življenja, si mislila,
ti boš velik gospod v mestu
in mi boš enkrat ponosno razkazal ta veliki svet.
Ampak
ta svet
je umazan,
mama,
bolj kakor naša svinjska kuhinja
in bolj kakor voz v blatu
in bolj kakor v hlevu
najbolj umazani kot.
957
Pesmi
TVOJ SIN     I
Tvoj sin je v mestu gospod.
Ne maže si rok s to zemljo prekleto
in se mu zanjo ne trga srce,
kot da ni tvoj sin.
Ne orje spomladi,
ne vlači hlodov,
ne vozi gnoja v hrib
in ne upogne hrbta pod vsakim bičem.
Kot da se nikdar v sebi ne zlomi, kot da vse o tem svetu ve, vzravnano po cesti gre.
II
Tvoj sin je v mestu gospod. Vzravnano po cesti gre in sreča prijatelja pisatelja in sreča prvo damo gledališča in sreča tovariša s predsedstva in se pozdravi z njimi tvoj sin.
In je povabljen na kavo
in gre na razstavo slik
in na koncert
in v kino
in večerja v klubu
in pije v baru do svita —
in gre proti domu, ko grejo drugi na šiht.
Gre proti domu v zgodnjem jutru, v lepem jutru ko svinja pijan.
Tone Kuntner
III
Tvoj sin je v mestu gospod.
Tvoj sin stanuje v visoki hiši,
visoko nad ulico
med inženirji
in doktorji
in politiki,
kjer skoraj ne srečaš navadnega človeka
in tudi ne psa brez rodovnika,
kjer živi pes manj pasje življenje
kot kmet,
kjer se ljudje pred svetom zaklenejo med lepe, pisane stene — zaverovani v svoje glave, nagnjeni nad svoje mize.
Saj se privadiš, pravi tvoj sin,
na gosposki bonton,
na beton in železo,
le včasih, pravi, ga zmoti spomin
na Finkštovo grabo
in na Špindlerjevega Polteka.
JABLANA    Tu prav tako trdno stojim v zemlji V PARKU    kakor med stotimi jablanami in rastem iz zemlje in srkam sokove iz zemlje.
Tu prav tako zjutraj sonce posije in sedajo name ptice in pojejo v zgodnjem jutru in gnezdijo v zgodnji pomladi.
Tu prav tako dozorim v jeseni in imam sončne in sladke sadove, le da me nihče ne poišče v jeseni in me nihče ne obere v jeseni.
Tu se le mimogrede kdo ustavi in se začudi: smešno, smešno, jablana v parku, sredi žlahtnih grmov in sredi lepih rož.
958