483 Pesnik Branko Hofman I. Na hribu, v nezavedni svetlobi otroštva, lovii pasjeglavce, Turkom seka glave, devetkrat ubije kačo klopotačo, se ozre, vidi skoz murvovo listje lase morske deklice, za plevelom in travo gorečo mavrico iz žuželk in ožgane gline, srebrne pletice zataknjene v sonce, mati iz lune v naročju vleče rdeče nitke, pregrizne volno, raztegne rokav, vijoličast sij njenih ustnic ga kliče, pojdiva, pravi, oče nestrpno že čaka, njen glas je krhek, topel kot zemlja, tesnoba in blaženost ga dušita, vse je drugače, do nespoznavnosti tuje, ne ve, kaj se dogaja z njim, v pravljični deželi Nebesed hlipa, zgubljen od sreče, nad brezglavim čudežem, II. Čez noč muževno spreminjanje. Vsakdanje stvari stopajo vanj. V različnih ravneh ga naseljujejo. In svet se premika v nova razmerja: 484 Branko Hofman Enaka svetloba na očetovih rokah in kruhu. Umite podnice, prazničen dan in nasmeh. Pogreb in dež in otožnost pod istim dežnikom. Na zemljo prikovana senca drevesa in ptiča. Udarec po vodi stemni nebo in obraz. Stotero odsevov ga bega in ponižuje, ko se znajde v čudni verigi dopolnjevanja. Do muke skrivnostno in vznemirljivo. Iz kroga otrok se rešuje v osamljenosti. Kriči od tesnobe. Čuti, da mora iz sebe. V krčih se dolgo trga iz njega Beseda. V sli spočetja jo gleda kot boljši del sebe. Kot skrivnost, ki ga postavlja v središče sveta. III. Svet je beseda in on v njenem risu Vsebeseda. Kričanje gluhonemih ga vznemirja. Na krhkih hoduljah vetra beži v gozdove. V vsakem drevesu odkrije dvojnika. Mora se dotakniti, da verjame očem. Z mladim vinom, ki ga toči iz sebe, praznujejo. Pojoč se opotekajo v plitvino senc in mahu. Tišina jih uglasi na glasovno lestvico kamna. Ko obnemorejo, se trn razklene v cvet. Nanj sede metulj in ugaša v novo svetlobo. Svet okrog njega se polni s slutnjami. Rešuje skrivnost, ki je on, in leti med oblake. V višinah, kjer ptice in zvezde umirajo, najde na zadnjem bregu Rimske ceste star pergament z abecedo vesolja. Z mravljinčjo kislino napiše ob robu z velikimi črkami dolgo poemo z eno samo besedo: JAZ. IV. Prvi sneg zasuje ptice pod listjem. Mraz naostri kristalno odmevnost: Svet se navpično seli z neba pod korenine. Težki oblaki še njega upognejo k zemlji. Gluha nenaseljenost mu zarije ostroge v srce. Pod sajastim velbom sveta prižge svečo. Vidi se gol, bolj ranljiv od mahu in volkov. Teče čez planoto vetra za nekimi stopinjami. Pesnik Dva zidova, prvi na tej, drugi na oni strani sončne poti, ga vabita k omizju jeklenih vitezov. Nezaupljivost ga obvaruje. Gre svojo pot. Znajde se ob mrzlem ognjišču, pod lučmi netopirjev. Čuti, da je med svojimi in jim prižge ogenj. Sam izgoreva v besedi kot les ali trava. Oni pa gledajo skozenj in ga ne slišijo. Gluhota ga zadene kot strela, zaje se vanj in počasi zori iz razočaranja v srd. V. Gleda, kako se z njegovim pepelom osat redi. Vroč katran ga zaliva. Tuli po volčje. Molk, iz grenke sline spočet, gnezdi v ustih. Kličejo ga močvirske race in štorklje. Mrtve ribe na plaži so visoko nad njim. Z drugih obzorij gledajo bolečino. Blaga tišina kleše kamenje in znamenja vanj. Utrne se želja: biti drevo, zeleni jezik vetru. Tok ga zlati, odnaša proti sredini reke. Ženska na drugem bregu odlaga nakit: drobcen korak, oči kot velika žalost. Tisti, ki jih zapuščajo, jo kličejo nazaj. Nič je ne zadrži. V podobi bršljana prihaja. S strgano popkovino mu prekrije brazgotine. Svoj utrip naravna po njegovi sončni uri. Vzmeti se sprožijo, dvanajstkrat odbije. Embrio časa neopazno drsi iz teme v Tibesedo. VI. Leže v veter in srce kipi od čarnega kvasa. Mesec ima rdeč kolobar. Pripravlja se k dežju. Zdavnaj odložen spomin odpira se v mavrico. Ženska se išče v njegovih očeh. Sprašuje po sebi. Gre mu za pravšnjo besedo, da vanjo odtisne podobo. Vsaka se zdi mu polna tujih sledov in plitvim. Svet govorice zaudarja po trhli izrabljenosti. On, ki skoz pesem živi, ne najde ničesar za čutenje. Molk ga pribija na križ. Zavrže varljivost besed. Zdaj je na vrhuncu moči in na višku uklenjenosti: Z nožem v grlu, galjot brez verige na ladji, ki tone. Groza ga vleče skoz kužni plankton na sidrišče. 485 486 Branko Hofman Ribe s konkavnimi očmi nastavljajo ogledala: Pesnik, ki dvomi v besede, umira v neizpovednost. Vendar še nekaj utripa, kar je močnejše od njega: Glas, ki se pne v poimenovanje golih stvari. Tu se začenja spet nekaj med igro in samoprevaro.