DUHOVNI PASTIR Izhaja vsak me3ec. — Velja 4 gld. na leto. letnik IV. V Ljubljani, aprila 1887. 4. zvezek. Šesta postna ali cvetna nedelja. Napačna pokora. — Vlil. Povrnitev v greh. Glej, ozdravljen si; nikar vež ne greši, da se ti kaj hujšega ne zgodi. Jan. 5, 14. Ko bi o judovskem ljudstvu nič druzega ne vedeli kakor to, kar nam današnji evangelij pripoveduje, kako bi se morali čuditi tej °gnjeviti gorečnosti, s katero Jezusa spremljajo in slavijo. Kako plesnita srca morajo imeti ti ljudje, bi rekli, kateri celo svoja oblačila Razgrinjajo po cesti in zelene veje pokladajo, da bi nebeški kralj kakor lepo preprogo dalje jahal, in mu tako navdušeno slavo kličejo! °da ker vemo, kako so se hitro radostni slavoklici: Rosana . . . spremenili v strašne zahteve: križaj ga, lmžaj ga! moramo le milobi tako neznačajno in omahljivo druhal. Ca ta žalostna zgodba se ni samo enkrat vršila, marveč po-Gavlja se vsako velikonoč. Grešniki, tudi veliki grešniki, gredo k spovedi, p °&stijo svoje srce, in potlej pri sv. obhajilu molijo in častijo Jezusa. a kakor je bilo pri judih v nedeljo še hosana! v petek pa že križaj 9a! ravno tako delajo tudi spokorniki sedanjih dni: pri mnogih še en ali celo dan ne mine, in že se zopet v poprejšnji greh povrnejo. Lahko sprevidite, da tukaj ne govorim o navideznih spokornikih, katerih sem do zdaj govoril ter rekel, da spoved nevredno in nejavno opravijo, kor ne spolnijo vseh reči prav, katere so za pokoro ne°gibno potrebne; govoriti mi je danes, zadnjo postno nedeljo, še o °n'h vnemarnih in mlačnih spokornikih, ki so sicer kolikortoliko prav ^Pravih in zadobili odvezo, pa se kmali zopet v stare grehe povrnejo, ©ndar tudi pri teh pokora ni zanesljiva in ne moremo je biti veseli. 'J b če se kaj tacega večkrat primeri, bodo kmali te vrste spokorniki tudi onim nesrečnim prišteti, ki po nevrednem sv. zakrament sprejemajo in si dušo z božjimi ropi obtežujejo ter slednjič ob vseli svojih večkratnih spovedih — nepoboljšani — v pekel pridejo. Kolikor ne-varniši je tak dušni stan, toliko potrebnejše se mi zdi, o njem vas svariti. Povrnitev v poprejšnje grehe bo toraj predmet mojemu zadnjemu postnemu govoru. Kako nedopovedljivo velika nesreča je to, če se kdo po zadob-ljeni odvezi zopet v prejšnje svoje grehe povrne, lahko sprevidimo, če te-le reči nekoliko natančneje premislimo: 1. Znano vam je, da naj večje hudo na svetu, naj večja škoda, največja nesreča je greh, zlasti smrtni greh. Vse drugo, kar se na svetu imenuje škoda ali nesreča, se tej nesreči ne more primerjati. Kajti vse druge nesreče nas bodo ob smrti gotovo zapustile, greh pa s svojimi grozovitimi nasledki nas ne bode zapustil, ako ga mi ne zapustimo o pravem času. Ce je kdo vse svoje življenje bolan, pa je nedolžen, je stokrat srečniši memo zdravega grešnika; če kdo vse svoje življenje ostane v revščini in uboštvu, pa nedolžno živi, je stokrat srečniši memo bogatina, ki je v hudobije zakopan; če je kdo vse svoje življenje zaničevan, med vsemi zadnji, pa je nedolžen, je stokrat srečniši kakor najveljavniši in najslavniši mogočnež, če z Bogom ni spravljen! — O ko bi mi zlobnost greha tako poznali, kakor jo poznajo angelji, bi pač lahko razvideli, da vse hudo, kar nas more na svetu zadeti, ni tako veliko kakor en sami greh, kakor celo en sami mali greh. Ce je pa že en sami greh največje gorje na svetu, kaj hočem pa reči o onih milovanja vrednih nesrečnikih, ki greh ponavljajo, tako da nazadnje že skoraj ne morejo prešteti, koliko ga imajo! Saj znate šteti: če je že en sami greh nepopisljivo gorje, bode deset, bode sto grehov — deseterno, stoterno gorje! — Pa hudobija ponavljanih grehov se ne sme šteti samo po številu, kakor druge svetne reči, marveč pomniti moramo, da vsako razžaljenje je že po svoji natori tako, da se pri vsakem ponavljanji povekša, da je v drugič samo na sebi že večji, v tretjič še večje itd. Saj tudi ti prvikrat ra*-žalniku še nekakšno lahko odpustiš, drugič že težje; če te pa večkrat žali, postane tvojemu srcu tako zopern, da praviš: „temu strupu ne morem več odpustiti!" Zdaj pa preceni, če moreš, zlobnost večkratne povrnitve v p°' prejšnje grehe. 2. Pomislimo dalje, kolika nehvaležnost je že en sami greh! °g trojedini obsipa človeka z dobrotami in milostmi, človek pa ga •fiesto zahvale žali, ga žali ravno z dobrotami, ker jih v greh obrača. nebeški Oče mu je dodelil prekrasnih telesnih in dušnih darov. In kaj stori nehvaležnež! ? Oujte! Ko bi bil slep, bi se bil obvaroval stoternih grehov, ki jih zdaj dela, ker ima bistre oči! Ko bi bil gluh, • ne bil kriv stoternih hudobij, v katere ga zdaj zapeljuje poslušanje bobnih pogovorov, ker ima zdravo uho; ko bi bil mutast, bi imel isočkrat manj grehov, ki jih zdaj dela s hudobnim govorjenjem, ker je zdravega jezika; ko bi bil tumpec ali norec, bi pred Bogom ne fifiel zadolženja, zdaj pa že prešteti ne more grehov, ki jih je storil z grešnimi mislimi in željami, zato ker ima bister um in rahločuteče Sfee itd. Kolika nehvaležnost je toraj en sami greh zoper predobrot-Jlrega Stvarnika! Kako nehvaležen je grešnik do Jezusa Kristusa! Nebeško veličastvo je Sin božji zapustil in človeško siromaštvo na-se vzel, tri in r>deset let se je trudil in trpel in slednjič na križu v nedopovedljivih °lečinah umrl in do slednje kaplje svojo kri prelil; — in vse to neskončno zasluženje je nam daroval. Zdaj pa gre nehvaležni grešnik ln to predrago ceno našega odrešenja z nogami tepta; pa ne le to, •fiarveč, kakor naravnost pravi sv. apostelj, grešnik Jezusa na novo križa! Toraj kolikorkrat smrtni greh stori grešnik, tolikokrat Se takorekoč ponavlja judovska hudoba velikega petka, vsaj kolikor je grešniku ležeče. O kolika nehvaležnost! Enake nehvaležnosti se pa tudi kriv stori proti sv. Duhu. Bog v- Duh je pri sv. krstu tako nepopisljivo lepo ozališal človeško dušo, se angelji v nebesih čudijo tej lepoti in se veselo va-njo ozirajo; °g sam se dopadljivo ozira na njo, kakor na svojega ljubljenega r°ka, kateremu je pripravljen dati nebeško kraljestvo v last. Pa pesnik, nesrečni grešnik gre in vso to nepopisljivo lepoto omadeževa, n'ei in jo spremeni v peklensko gnusobo, da se angelj milo žalujoč r°^ obrne od njega, da ga tudi Bog mora zapustiti. O kolika ne-Va*ežnost do sv. Duha! , Edaj si pa mislite grešnika, ki ni le enkrat, ampak sto in sto-Se tako nehvaležen svojemu trojedinemu Bogu! Ali tudi nehvaležnost je ne šteje samo po številu, ampak ima že po natori to lastnost, da tor °m črna in ostudna, kolikor večkrat se ponavlja. Ali si morete a) večjo nesrečo misliti, kakor je večkratno ponavljanje greha! g '"*• Vrhunec hudobije in nehvaležnosti pa pokaže nesrečni grešnik m’ da po z a d obl j eni odvezi zopet v poprejšnji greh pade. Odpuščanje enega samega greha je tako velika dobrota, da bi se pač moral spokornik noč in dan na kolenih s povzdignenimi rokami zahvaljevati Bogu, ter angelje in svetnike na pomoč klicati, naj mu pomagajo hvaliti ga. Odpuščanje grehov v zakramentu sv. pokore je takorekoč novo stvarjenje; tudi nebeški Oče govori (kakor oče zgubljenega sina) po odvezi: „Ta moj sin je bil mrtev, ta moja hči je bila mrtva, zdaj pa zopet živi". Odpuščenje grehov pri sv. spovedi je takorekoč novo odrešenje, — kaplje najsvetejše krvi iz Jezusovega Srca so tisti nebeški studenec, v katerem je grešna duša zopet oprana. Odpuščanje grehov pri sv. spovedi je novo posvečenje; sv. Duh posveti v krvi Jagnjeta oprano dušo s posvečujočo milostjo, da zopet postane prekrasen tempelj Božji. Tako poveličan, tako posvečen gre spokornik iz cerkve, angelji ga veselo spremljajo ... Noč in dan bi moral Boga zahvaljevati za toliko dobroto, za novo stvarjenje, novo odrešenje in posvečenje, za neizmerno srečo, da je peklu odšel, da zopet sme nebes pričakovati; pa nesrečnež grč in ta neprecenljivi nebeški dar drzno proč vrže in zopet se vzdigne zoper svojega neskončno ljubeznjivega dobrotnika, zoper svojega Stvarnika, Rešnika in Posvečevalca! — Ce veste še za kakšno bolj črno nehvaležnost, pa mi jo povejte!! 4. Nepopisljivo velika je toraj nesreča, po zadobljeni odvezi zopet v poprejšnje grehe se povračati, že sama ob sebi; a še večja se nam bo zdela ta nesreča, če pogledamo na njene žalostne na* s 1 e d k e. a) Prvi silno žalosten nasledek, ki sem ga že v začetku memo-grede omenil, je opravičena skrb, da je bila tudi spoved slaba ali neveljavna. Kajti če se grešnik po opravljeni spovedi nič ne p°' boljša, marveč enako slabo ali pa še slabše živi, je to pač žalostno znamenje, da mu je manjkalo pravega kesanja in da njegovi sklep' niso bili trdni. — Sv. pismo in cerkveni učeniki nas zagotavljajo, da le ona pokora je prava in zanesljiva, katera prinese poboljšanje, we poboljšanje za nekaj ur ali nekaj dni, ampak stanovitno poboljšanje-Sv. apostelj Pavel piše: Žalost, katera je po Bogu, obrodi stanovitno pokoro k zveličanju. (II. Kor. 7, 10.) — Prav v enakem P°' meriu piše tudi sv. Avguštin: To je prava pokora, če se človek tako poboljša, da sc ne povrne zopet nazaj in da svoje grehe tako občo.' Ijttje, da jih več ne stori. — Enako sv. Gregorij Veliki: Pokoro delati se pravi, storjene grehe obžalovati in ne več ponavljati. In tako živo svari sv. Krizostom: Kdor sc po odpuščenem, grehu precej V,,‘t pregreši in zaceljeno rano spet odpre, stori sc nevrednega tioi',,Ha °dpuščenja, in ledor sc po prejeti milosti zopet omadeževa, ne zasluži Več očiščen biti. Dvojno tolažbo imam sicer pri tein tako ostrem nauku; to, da zadeva tolikanj malih grehov — pri teh zadostuje le zmanjševati j'h ■— ampak le smrtne grehe, in pa to, da je onega spoved dobra, kateri je ob spovedi iz srca obžaloval in res imel trdno voljo, greh zapustiti, pa je potlej vsled človeške slabosti ali zbog prevelikih skušnjav še seintertje se spodtaknil: toda silno dvomljive, skoraj gotovo nevredne so spovedi onih grešnikov, ki se precej ali vsaj kmali po sPovedi zopet povrnejo v svoje prejšnje grehe, pa ne le enkrat, ampak 'očkrat, iz navade, če je kdo toraj med vami, ki je več let v preresnem znanji živel, čeravno je redno spoved opravljal, naj se boji, ^a njegove spovedi so bile prazne in nevredne; če je kdo po spovedi goljufal, sovražil itd. kakor poprej, naj ve, da njegove spovedi so bile |e slepilo, ne pa prava zveličanska pokora. Kdor ima resnično kesanje *n zares trdni sklep, ta ne more kaj tacega počenjati. Taki spokorni so prav podobni onemu čudnemu sinu, ki je v črni obleki britko Se jokaje in solze prelivaje včeraj spremljal svojo mater k pogrebu, danes pa že ves vesel in razbrzdan na balu pleše! Ravno tako ravnjo tudi mnogi grešniki: danes obžalujejo greh, jutri ga z veselim faem že zopet ponavljajo; danes obetajo z jezikom večno zvestobo; -Mri že skoro ne vedo, kaj so včeraj obljubili. Prav taki so kakor 1 oncij Pilat, ki je slovesno pred vsem ljudstvom rekel, da je Jezus nedolžen, pa ga je precej na to v smrt obsodil. b) Pa recimo, da je spoved tacih, ki se kmali potlej zopet preučijo, dobra in veljavna, je vendar dušni stan tacih povračljivih grešnikov silno žalosten in nevaren. To je čisto naravno, da ljubezen ^mbolj ponehuje, čem večkrat se razžaljenje ponavlja. Toraj je tudi risto naravno, da Bog tacega človeka, ki ga po zadobljenem odpu-^enji zopet in zopet žali, ne more v svoji ljubezni ohraniti ter mu tedalje bolj odteguje svoje milosti. Kaj pa bode brez milosti božje Počel ubogi grešnik, ki si ravno z večkratnim ponavljanjem greha j_udi svoje natorne dobre moči in lastnosti tako zelo slabi in pridi? vsakim grehom se človeško srce hujša, hude strasti se vzbujajo in kujejo, volja postaja čedalje bolj omahljiva in slaba, — grešnik *le ponavlja le poprejšnjih grehov, marveč polagoma zabrede še v , rugo nove in hujše. Kakor se telesna bolezen, če se precej v začetku °renito ne zdravi, čedalje bolj shujšujo in širi, da ud za udom začne °*ehati ter je slednjič vse telo v smrtnih bolečinah: tako in še s "J80 silo se širi dušna bolezen — smrtni greh, če se mu precej v začetku krepko v bran ne postaviš, ter slednjič ostrupi vse dušne moči — spomin, um, domišljijo, voljo, čutila, polasti se ušes in oči in jezika in vseh udov — vse, vse mora grehu služiti, nesrečni grešnik postane ves prestrašno — orodje greha! Tak od Boga zapuščeni in vsej spridenosti udani človek se svoji strasti popolnem prepusti ter — da govorim z besedami sv. pisma (Preg. 7, 22 id.) — hrž gre za njo kakor vol, ki se v mesnico pelje in kakor prešerno jagnje, in neumnež ne ve, da ga v železje vleče, dokler mu pušica jeter ne presune, ravno tako, kakor če tiča v zadrgo teče in ne ve, da jej gre za življenje! Glejte, tako daleč polagoma zabrede grešnik, kateri se po spovedi ne poboljša, marveč lahkomišljeno poprejšnje grehe ponavlja, — pogrezne se v dušno slepoto, otrpnenost, trdovratnost! Greh mu postane navada, takorekoč druga natora! In če tak nesrečnež še k spovedi gre, vendar ni pravi spokornik; njegove spovedi so bile znabiti začetkoma še dobre, a zdaj so že zdavno slabe, ker se nič več ne more povspeti do pravega kesanja, do istinito trdnega sklepa. Oe pa ubožec celo misli, da ga bode taka pokora brez poboljšanja v nebesa pri' peljala, se silno moti. Sv. apostelj Pavel vsakemu takemu nepoboljšljivemu grešniku zagrmi na uho pretresljive besede: Bratje, nikar se ne motite, Bog se ne pusti zasmehovati! (Gal. 6, 7.) Ob koncu zadnje postne pridige naj izrečem še dvojno besedo — resni opomin dvojnim spokornikom! Vi vsi, predragi poslušalci, ste grešniki — pa ste tudi vsi (z malo izjemo) spokorniki. Pa ločiti sem vas moral v letošnjih postnih pridigah v dve vrsti: v prave in v lažnjive ali navidezno spokornike. Obrnem se najprej do vas, blage duše, ki dobro in odkritosrčno pokoro opravljate; o bodite Jezusu iz globočine svojega srca hvaležni, da nam je zakrament sv. pokore postavil in pokažite še dalje svojo 'hvaležnost s tem, da ga boste kakor do zdaj tudi odsihdob vselej vredno in lepo pripravljeni sprejemali; če je moč, še bolj si prizadevajte, kakor do zdaj, za skrbno izpraševanje vesti, za trdne in odločne sklepe, bodite popolnem odkritosrčni pri spovedi, po moči popravljajte z grehom storjeno škodo — in kažite vsem ljudem najbolj zanesljivo znamenje prave pokore — poboljša nje! — Vas pa, milovanja vredne duše, ki edinega zdravila do zdaj niste hotele vselej prav rabiti, — prosim za petero sv. ran Jezusovih, nikar Boga še dalje ne skušajte, Bog se ne pusti zasmehovati! Tudi za vas je veliki petek na gori Kalvariji sv. rešnja Kri tekla, tudi za vas ima še mili Jezus razpete svoje roke in vas želi objeti; dokler je še življenje v vas, je še rešitev zmiraj mogoča, to bi bila vaša dosedanja zmota še tako velika. Kaj vam je storiti, se d& prav v kratkem povedati: Odpovejte se svojemu grešnemu življenju in povrnite se na pravo pot ter ob enem popravite svoje slabe sPovedi z dolgo ali vesoljno spovedjo, popravite škodo in krivieo, spra-vite se z razžalniki, varujte se grešnih priložnosti in v prihodnje pošteno živite. Oe boste tako s Kristusom umrli (grehu), boste tudi s Kristusom veselo obhajali vstajenje in ob koncu svojega življenja tudi vnebohod, kajti ne le nedolžnim, ampak tudi spokornikom so nebesa odprta, — toda pravim, odkritosrčnim, ne pa navideznim, sleparskim spokornikom! Amen. Veliki petek. Ljubezen Križanega do nas in naša do njega. V tem je Bog pokazal svojo ljubezen, da je Kristus za nas grešnike umrl. Rim. 5, 8. Odkar solnce na nebu sije, ni ga še bilo bolj žalostnega dneva, bolj strašnega, kakor je ta, čegar spomin danes obhajamo. Tega dne Se je vršil dogodek, kakoršnega ni videl svet poprej in ga ne bo videl pozneje celo do konca svetA Stvarnika, včlovečenega Boga, so Križale njegove stvari! Najsvetejšega obsodili so kakor grešnika in hudodelca v sramotno smrt. Ta dan je umrl začetnik življenja: zato •1° solnce otemnelo, zaradi tolike hudobije je zemlja trepetala. — Prav Zato tudi verni kristijani spomin tega dogodka v največi žalosti obhajamo. V črni, žalovalni obleki pristopi danes duhoven-svečenik u°spodov tja pred altar, kjer se (v celem letu) edino danes ne daruje sv- daritev. Zapuščen, brez vsega lepotičja stoji tu altar, ni videti luči lle cvetlic, ni slišati milega zvonenja, vse kaže resen, žalosten dan! Pa kakor včasih izza temnega oblaka jasna zvezdica zasveti in Se 'jubeznjivo in tolažilno ozira doli na svetnega popotnika; tako tudi huuašnjo žalost prešinja svetla zvezda; jasen žarek nam odganja oblak žalovanja in ta je: ljubezen našega Zveličarja, ki nam jo je ^ho lepo kazal s svojim trpljenjem in smrtjo na križu! Obrnimo hanes svoj pogled proti tej svetli zvezdi, premišljujmo Jezusa križa-Ile8a; u£i)i se bomo: 1. kako zelo n as j e J e z u s 1 j ubil, 2. kak o imamo mi ljubiti zato. I. Ni mi namen danes, vam obširno razlagati in opisovati pre-strašnih bolečin, ki jih je Jezus pretrpel na križu. Saj vam so znane, kolikor jih more človeški um razumeti, kolikor jih more človeški jezik dopovedati. Saj ste že sami tolikrat premišljevali, kako je naš Zveličar na križu občutil po duši in na telesu vse, kar se le na svetu more bolečina imenovati ali britkost ali žalost; saj ste že sami tolikrat premišljali, kako „od temena do pete" ni bilo nič zdravega na njem, marveč vse vse v prestrašnih bolečinah — v bolečinah z ostrim trnjem ovita glava, v bolečinah z velikimi žeblji prebite roke in noge, v bolečinah vse njegovo ranjeno in raztepeno telo, v bolečinah zlasti njegovo v smrtnih stiskah pojemajoče presveto Srce — in vse to tri dolge ure v tužni temi! Saj ste že tolikrat sami premišljali, kako grozovite so bile še le dušne britkosti Zveličarjeve, kako je bil zapuščen od vsili ljudi, — zapuščen od nehvaležnih grešnikov sedanjih, preteklih in prihodnjih časov, zapuščen od svojih ljubih prijateljev, kateri mu niso mogli pomagati, zapuščen celo od svojega preljubega Očeta nebeškega, — zapuščen brez vse zemeljske in nebeške tolažbe cele tri grozovite ure! — Pa kakor sem rekel, ni moj namen vam danes vse to obširno opisovati — premišljujte pa tem skrbniše zlasti danes vi sami! — ampak le to sem si zlasti namenil vam pojasniti, da vse, kar je Jezus Kristus za nas pretrpel, je vse pretrpel iz gole ljubezni do nas. Vprašam vas toraj: zakaj visi Jezus na križi v nepopisljivih bolečinah, kaj ga je pribilo na križ in ga povikšalo, da medli med zemljo in nebom tri dolge, tako bolestne ure? Ali je morebiti trpel kot hudodelec, razbojnik, ki pride na morišče zarad svojih lastnih grehov? Ah ne, Jezus je bil čist, svet, bolj kakor vsak drugi na svetu. Kakor obledi danica pred solncem, enako izgine tudi čistost in svetost tudi najpobožnejših ljudi in najviših angeljev pred čistostjo in svetostjo božjega Sina. Toraj Kristus ni trpel za-se, kakor da bi bil vreden tudi najmanjše kazni, najmanjšega trpljenja; ne, ampak vse, kar je trpel, trpel je po nedolžnem. Pa morebiti so ga k temu prisilili, ga šiloma križali ali umorili ? Oh ne, kajti on je vsemogočen, kakor je tolikokrat pokazal. Ena sama beseda, en sam dihljej njegovih ust bi bil lahko na krat umoril vse njegove mučitelje in rabelje. Pa tega ni storil; no prisiljen, ampak popolnoma prostovoljno, rad o volj n o je šel v smrt! Bil je darovan, ker je sam hotel. (Izaija 53, 7.) Nijcden mi ne vzame življenja, ampak Haz sam ga dam; lcer moč imam, svoje življenje dati in ga spet vzeti. (Jan. 10, 18.) Pa kaj gaje vendar nagnilo k tolikemu trpljenju? Morebiti se je hotel ljudem hvaležnega skazati za to, kar so mu Mi dobrega storili? Ne! — Naj bi mu bili tudi ljudje od začetka še tako natanko in zvesto služili, naj bi mu tudi bili zvesti ostali do konca: to bi ga pač ne bilo moglo nagniti k takemu trpljenju in taki smrti. Ali mislite mari, da ima Bog kako korist od tega, če ga ljudje Zyesto ubogajo? ali ima kako škodo, ako ga nočejo poslušati? Nikedar! 0° je neskončno veličasten in srečen in blažen, in te sreče mu ne 111 ore nijeden povečati ali zmanjšati. O kaki hvaležnosti toraj pri Bogu more biti govorjenja. (Ako Bog čednost plačuje, greh pa kaznuje, Je to zahtevanje neskončne pravičnosti, sam pa zarad tega ni ne sreč-Mši ne nesrečuiši.) Pa mislimo si celo to, da bi Bog mogel hvaležen biti: ali najde pri ljudeh kaj vzroka za „hvaležnost“! Ah, ravno Narobe. Ljudje Bogu že od začetka niso zvesti bili — in sprevidel Je to; vedel je tudi, da mu v prihodnje ne bodo pokorni. — Ko Je Zveličar v začetku svojega trpljenja v vrtu Getzemani nazaj po-gledal v prejšnje čase in okoli sebe čez ves takratni svet: kaj je videl? Videl je, da je skoro ves človeški rod globoko pogreznen v Nevero in ostudno malikovanje, tako stašno zagreben in zakopan v Pvegrehe in hudobije, da so ti brezštevilni grehi le maščevanja klicali °d pravičnega Boga. In ko je obrnil svoje oči v prihodnje čase: kaj Je moral tu gledati? — Premislimo le današnje čase, ljubi kristijani! ni še pol ljudi v temi neverstva in zmote, malikovanja in ostudnih fvegreh? In še med onimi, ki so krščeni in se kristijani imenujejo, koliko je takih, ki so zavrgli vero živega Boga in njegovega Sina, ^er zaničujejo, preklinjajo, preganjajo njega in družbo vernikov? In Pri tistih, ki so verni ostali: kako pogosto se preklinja pri njih b°žje ime? Kedo zamore prešteti vse kletvine, preklinjevanja, rotenja, rive ali nepotrebne prisege, ki dan na dan kličejo božje kazni iz nebes? Ali ne vidimo, da so lakomnost, pijančevanje, nečistost in Ninoge druge krivice tako razširjene med kristijani, da še pri nevernih ne more veliko hujše biti? — In še pri dobrih kristijani!) °hko mlačnosti, sebičnosti, malomarnosti, nepotrpežljivosti! Koliko ’ * je, da zares ljubijo s pravo ljubeznijo svojega Stvarnika in Reši-_Ja, in mu z vernim, zvestim srcem služijo? Že to malo, kar mi jNdifno, je tako žalostno, da ni mogoče zadosti objokovati in obžalovati; aJ Je Še le moralo biti tisto, kar je vsevedni in vsevidni Sin božji gledal p0 vseh krajih sveta in v vseh časih? In kaj je moralo vsled egft Presveto Srce njegovo občutiti? Saj to je bilo poglavitno, kar mu je krvavi pot napravljalo! (Ali je mar njegovo premilo oko kje kaj videlo, kar bi bilo res hvaležnost zaslužilo, če smem tako se izraziti ?) Kaj toraj vendar je moralo Kristusa nagniti, da je sprejel voljno križ — težki križ na svoje rame in na njem toliko trpeti? Ljubezen, neskončno velika božja ljubezen, ga je k temu pripravila. Videl je, da je bil ves človeški rod v veliki revščini; videl je, kako so ljudje z grehom izgubili nebeško zveličanje, in se bližali proti večnemu pogubljenju. Iz usmiljenja, iz ljubezni do nas je sprejel toraj težko trpljenje, da bi nas rešil večne nesreče. In da bi nam spet nebesa zaslužil, sprejel je naše grehe na-se; vzel jih takorekoč za svoje in za nje zadostil božji pravici. Zaslužili smo bili, da bi nas bil Bog zapustil in od sebe pahnil, pa Jezus je hotel na križu rajše zapuščen biti, da bi le nas rešil. Njegovo nedolžno telo je bilo trpinčeno, njegova presveta duša neizmerno užaljena — tako je on prestal peklenske kazni11, nas pa vsega tega rešil! Čuditi se taki ljubezni, moliti jo moremo; prav razumeti nikedar! Pripovedujejo o nekem neverskem cesarju, da se je po nasvetu zdravnikov v človeški krvi umival, zato da bi se rešil neke hude bolezni. Mislite zdaj, da bi bil zvest podložni temu cesarju ponudil svoje življenje, zato da bi s tem cesarja rešil. Ali bi to ne bile velika ljubezen do cesarja! — Enako je Kristus ljubil našo dušo, ki je božja podoba; omil in opral jo je s svojo krvjo. — Mislite si še to: Nek cesar bi slišal, da ima prav hudo bolezen najmanjši njegovih podložnih, ki ga je že velikokrat bil hudo razžalil in bil zato k smrti obsojen. Cesar bi vedel, da more rešiti ga, če svoje življenje zanj dd, in bi cesar res daroval svoje življenje za takega zaničljivega podložnega: ali bi to ne bila neizrekljiva ljubezen! Pa koj porečete, saj to ni mogoče; takega cesarja ni na svetu, pač bi bil nespameten, če bi kaj takega počel! In vendar, preljubi kristijan! kar se ljudem nemogoče, skoraj bi rekel — nespametno zdi, to je storil Sin božji! Mi vsi smo le njegovi revni podložni, njegove stvari; vrhu tega ga še tolikokrat in tako hudo žalimo, grob na greh kopičimo, kar je v njegovih očeh neskončno grdo in ostudno, pač smo toraj zaslužili, da bi nas Najsvetejši v svoji pravičnosti uničil, kakor se pohodi črv v prahu, da bi nas pahnil v dno pekla. Toda on neskončno vzvišeni, veličastni Bog je nas revne stvari, nas ostudne grešnike tako zelo ljubil, da je v našo rešitev revno človeško naturo na-se sprejel, 33 let v težavah, bolečinah in trudu in delu preživel in slednjič po strašnih bolečinah svoje življenje za nas podal. Ali s* moremo misliti še večjo ljubezen? Ah ne, nikedo ne more toliko ljubiti; nikedo ne toliko trpeti. Pae po pravici govori prerok v imenu Kristusovem: O vi vsi, ki tu mimo greste, poglejte: ali je bolečina moji jednaka. (Jerem. žal. 1, 12.) Le ljubezen, neskončno nežna, vzvišena ljubezen ga je mogla nagniti v toliko trpljenje, le ta mu je naložila težki križ na rame, le ta mu Je podala grenki kelih, in ga nagnila, da ga je do dna izpraznil. Le Jedna sama kapljica njegove presvete krvi bi nas bila lahko rešila; Pa kar je bilo dosti v odrešenje, ni bilo zadosti njegovi ljubezni. Hotel je popolnoma vse trpeti, do zadnje kapljice svojo kri preliti, da bi nam tem vidniše pokazal neskončno ljubezen in bi nas toliko lože nagnil k ljubezni do njega. Da, preljubi kristijani! to je bil namen, to volja Kristova: iz ljubezni do nas je križ zadel na-se, da bi v nas ljubezen užgal. Oj, poznajmo njegovo sv. voljo — povrnimo mu ljubezen za ljubezen! II. 1. Pač ne vem, kaj bi nas moglo še k ljubezni do Jezusa na-gniti in vneti, če ne neskončna ljubezen, katero nam on na križu skazuje. Misli si, kristijan, da bi tvoja hiša po noči naenkrat začela goreti. Ti se vzbudiš, vidiš plamen, pot zaprto, v par minutah ima tudi tebe plamen doseči. Na enkrat pa prihiti pogumen mož do tebe v plamen, mož, ki si ga že velikokrat razžalil poprej, zavije te v ®okro rjuho, nese te že pol omedlelega na prosto, — ti reši življenje, °n pa se pri tem delu ves opeče, in mora vsled tega umreti! In ti stojiš pri njegovi mrtvaški postelji! In v sredi največjih bolečin se 1 tvoj rešitelj prijazno nasmehlja in ti reče: „Jaz sem zadovoljen, da sern le tebi življenje rešil, ne maram, da mi je vsled tega umreti, Postavim te tudi sedaj za dediča vsega svojega premoženja. Vse, kar je bilo dozdaj moje, naj bode odslej tvoje!" — če bi ti tako govoril tV(jj rešitelj, povej, kako bi ti bilo takrat pri srci? Oj, kaka bolečina, aka ljubezen bi se te takrat polastila in ti očesi s solzami napolnila! |Lslil in rekel bi menda tudi ti: Oh, kako rad bi hotel trpljenje od-zeti svojemu dobrotniku in rešitelju, kako rad bi hotel sam umreti, a bi le zamogel s tem svojemu dobrotniku življenje podaljšati! Da, preljubi! nič ne more bolj nagniti k ljubezni, kakor to: če lla» kedo kaj dobrega stori iz gole čiste ljubezni, pa mora zraven veliko trpeti! Te tri reči morajo pač vzbuditi ljubezen v nas! roglejmo sedaj, ali so vse te reči združene pri Kristusu Križanem. Povzdignimo se zopet v duhu tja na Kalvarijo h križu Kristu-s°vomu, pomislimo: ali ni Kristus vsega tega storil za nas! Nočem govoriti o dobrotah, ki nam jih vsak dan deli; nočem spominjati, da se imamo le križu Kristusovemu zahvaliti za vse dobrote, ki jih sprejemamo; le to hočem posebej omeniti: Križ Kristusov nas je rešil večnega pogubljenja, nam je odprl sv. nebesa. Oj kaka dobrota in milost! Misli si: ti bi bil že umrl, bi bil v pekel obsojen in bi že trpel v peklenskem ognju, — trpinčile bi te hude bolečine, zraven pa bi te še navdajala zavest in te strašila gotovost: za-me ni več rešenja, ni več pomoči, — pogubljen sem, pogubljen za vso neskončno večnost! Misli pa dalje, da bi prišel nekedo in bi te rešil iz tega ognja. Kako veselje bi tedaj napajalo tvoje srce, kako gorečo zahvalo, kako srčno ljubezen bi skazoval svojemu rešitelju. Glej! vse to je storil Kristus za-te. Res, da še nisi bil v peklu; ali prav gotovo bi bil vanj prišel, ako bi te Kristus ne bil odrešil. S svojim trpljenjem te je pekla obvaroval; to je toliko, kakor da bi te bil iz pekla rešil. Ali še ne spoznaš velikosti dobrote, ki ti jo je skazal?! Pa še več je storil za nas! Ne samo, da nas je pekla rešil, pridobil nam je tudi zopet sv. nebesa, ki smo jih bili zapravili. Mislimo si zdravega, močnega, bogatega moža, ki je z lahko-mišljenim in nespametnim življenjem vse svoje premoženje in zdravje zapravil in sedaj reven in bolan v bolnišnici leži na slabi postelji in se tamkaj spominja dni, ko je bil še zdrav in vesel in češčen in bogat in spoštovan, kako mu je pri srcu v takih mislih? Kako bi se pač zahvalil tistemu, ki bi mu mogel in hotel spet povrniti zdravje in bogastvo! Glej, kristijan! ti si bil neskončno več izgubil: zdravje in življenje svoje duše, veličastvo in srečo nebeško. In ako bi Jezus Kristus za-te ne bil umrl, nikedar bi si sam ne bil več pridobil milosti božje in svetih nebes, večno bi bil moral objokovati svoj dolg in svojo nesrečo. Pa Kristus je za-te umrl in ti vse spet pridobil, in pred smrtjo ti je v oporoki svoji zapustil vse svoje zasluženje, vse zaklade svojih milosti, da si moreš z njimi zopet kupiti izgubljena nebesa. In še en dar nam je dodelil, ki je v resnici božji: zapustil nam je v presv. zakramentu svoje sveto telo in svojo dragoceno kri; zapustil nam je to v najslajšo tolažbo v tem pozeinskem življenji, za popotnico na našem potovanji proti večnosti v zastavo pripravljenega nam nebeškega veličastva. Zares neštevilne so dobrote Jezusove; pa vse te nam deli iz čiste in plemenite nesebične ljubezni, in kar je za nas še posebno genljivo, — on sam je moral zanje probritko trpeti, zaslužil in kupil nam jih je za drago ceno svoje presvete krvi. Ge to vse resno premišljuješ: ali mari ne bodeš čutil nič lju' bežni do Roga v svojem srcu? Ah, če te tudi to ne gane, potem Pa “imaš človeškega srca! Če se mu za toliko ljubezen hvaležnega ne izkažeš, mu ljubezni ne povrneš za ljubezen, potem pa moraš imeti srce neobčutljivo, trdo, kakor divja zver! Ne! če le imaš še človeško srce, se pač mora v tebi vzbuditi ljubezen do trpečega Zveličarja! 2. Pa kako boš pokazal to svojo ljubezen do križanega? Misli si še enkrat: ti stojiš pri smrtni postelji tistega, ki te je rešil iz pogorišča in ti vse svoje premoženje zapustil! In ti ga prašaš: kaj bi mu imel storiti v zahvalo za tolike ti podeljene dobrote. On bi ti pa dejal: „Le ene reči samo te prosim: da me v prihodnje nič ye6 ne boš žalil in zasramoval, da ne boš pozabil dobrot, ki sem ti jih skazal!“ če bi ti tvoj dobrotnik tako rekel, kaj bi mu ti na to ^govoril? Gotovo bi mu dejal: Pač bi moral biti najnehvaležnejša ‘n najostudnejša stvar, če bi hotel zopet žaliti svojega največjega dobrotnika in rešitelja, če bi hotel njega kedaj pozabiti! Glej, kristijan! ravno to terja od tebe tvoj največji dobrotnik, bvoj Rešitelj. V tem moraš toraj pokazati svojo ljubezen in hvaležnost h° njega, da ga nič več ne žališ v prihodnje, in ga ne zasramuješ, temuč si ceno njegove rešilne krvi v prid obračaš. Ozri se še enkrat z resnim in odkritosrčnim duhom tja na trpečega Zveličarja, vprašaj ga, kaj želi, kaj hoče od tebe? Glej, kako Sleda na-te s solznimi očmi tako ljubeznjivo, tako milo, kakor bi hotel reči: „Moj sin, moja hči! ti vidiš, kaj jaz vse za-te trpim! Tvoji grehi so me takega napravili, tvoja mlačnost, pozabljivost do ^°ga in božjih reči mi je provzročila, iztisnila krvavi pot, tvoje ne-liubeznjive in predrzne sodbe in obrekovanja in črnjenja so mi podpisale smrtno sodbo, tvoja nečistost je moje telo tako razmesarila, i^oja prevzetnost mi trnjevo krono na glavo posadila; tvoja nepotr-Pežljivost, tvoja jeza, tvoje preklinjevanje in prisegovanje mi je težak križ naložilo; tvoja lakomnost, nepokorščina in druge tvoje pregrehe So me na križ pribile. Ti veš, kako zelo te grohe jaz sovražim; veš, ž njimi ponavljaš hudobijo judov, ki so me trpinčili in me v Sv°jem hudobnem srcu z nova križaš, veš, da te bodo te-le pregrehe v Pekel pahnile, ako se ne poboljšaš in to vkljub temu, da sem toliko 2a-te prestal! — Ali hočeš toraj še vedno nadaljevati isto staro pregrešno življenje in še zasramovati mene s svojim hudobnim življenjem ?“ b'ako ti kliče Kristus s križa! Ali ga mari ne bodeš poslušal? Ah, nikar, da bi ga še dalje žalil! Marveč ako se spominjaš h«nes skrivnosti polnega trpljenja, oj kesaj se svojih grehov iz vsega srca in prosj g,a odpuščanja za hudobije, ki so mu tolike muke na-Pravile, Obljubi mu, da ga v prihodnje gotovo več ne boš zasramoval s smrtnimi grehi; skleni, da se boš varoval odslej posebno onih grehov, ki so ti najnevarnejši, grehov, zaradi katerih te je spovednik že pogosto opominjal in tudi pri zadnji, letošnji velikonočni spovedi. Oh, ne hodi danes iz cerkve, dokler ne ponoviš križanemu Jezusu trdnega sklepa glede prihodnjega poboljšanja! Dalje pa: premišljuj večkrat trpljenje našega Gospoda Jezusa Kristusa! To je pač najmanjše, kar se more zahtevati od tebe. In Zveličar sam to tudi res terja od tebe; saj je prav zato postavil daritev sv. maše, to prečudno skrivnost, in zapovedal svojim namestnikom — mašnikom: „To delajte v moj spomin!" Pri vsaki daritvi sv. maše se ponavlja taisto na duhovni način, kar se je godilo takrat na Kalvariji. In tako se Kristus še vedno daruje za naše grehe in nam v prid obrača sad te presv. daritve! Pri povzdigovanji pokaže ti mašnik prav isto telo, ki je bilo takrat bičano, z žeblji prebodeno, s krvijo oblito in je takrat krvavo na križi viselo. Enako se povzdiguje še vedno ista kri, ki je tam tekla iz njegovih svetih ran! — Obnašaj se toraj kristijan, pri tej daritvi enako pobožno in sveto, kakor bi stal tam na Kalvariji in gledal s svojimi očmi, kako Kristus za naše grehe trpi in umira! Udeleži se te sv. skrivnosti vselej, ko ti čas in okoliščine to pripuste; premišljuj pri njej: kaj je Kristus za nas trpel; ponavljaj vsakokrat kesanje čez svoje grebe in trden sklep, da nočeš v prihodnje nič več grešiti! Sprejemaj tudi večkrat vredno sv. rešnje Telo, tisto telo, ki je bilo križano za nas; tisto kri, ki j® bila za nas veliki petek prelita! In sploh: premišljuj rad večkrat trpljenje Gospodovo in ko memo križa ali sv. razpela greš, pozdravljaj ga vselej pobožno in izrekuj lepo molitvico: „Zahvalim te o Kriste, da si za-me umrl na križu; oh ne daj, da bi tvoja kri in tvoje trpljenje za-me izgubljeno bilo!" — Spomni se svojega Zveličarja in njegovega trpljenja vsako jutro pri jutranji molitvi. Pomisli: „Spet mi je ljubi Bog podaril en dan, da ga obrnem v svoje zveličanje". Daruj tudi ti njemu ta dan: vse misli, besede, dejanja! In vse svoje trpljenje združi s trpljenjem svojega božjega Rešitelja; trdno skleni, da hočeš ta dan tako preživeti, da kri Kristusova za-te ne bo izgubljena! I11 če te med dnevom skušnjave in hudičeve zmotnjave nadlegujejo, ozri se v duhu na sv. križ, in vzdihni: „Kako bi mogel s tem svojega Zveličarja žaliti in ga spet križati? Ne, tega nočem storiti. O križani Zveličar, usmili se me!" — Ako ti Bog kako posebno težavo ali stisko pošlje in kake daritve od tebe terja, veseli se, da si vreden tega, da moreš kaj trpeti za Jezusa in mu moreš nekoliko povrnit' njegovo neskončno ljubezen do tebe. Ako te bodo križi in nadloge težile, ako te bo malosrčnost ali nepotrpežljivost napadala, tedaj pa Vdihni: „0 moj Jezus, ti si še neizmerno hujše za-me prestal; tudi Jaz hočem to majhno trpljenje za-te prebiti, iz ljubezni do tebe hočem svoj križ nositi zato, da kedaj k tebi v nebesa pridem". Danes toraj, preljubi kristijan, ko obhajamo spomin tako presunljivo veličastnih dogodb, danes še prav posebno z ginjenim srcem Premišljuj, kaj je vse Kristus za-te prestal; preseli se danes v duhu tje na goro Kalvarijo in glej v njegovo smrtno bledo obličje, v njegovo umirajoče oko in potlej v njegovo ranjeno Srce in preštevaj, koliko Je ljubezen Jezusova za-te storila. V duhu objemi sv. križ in srčno Prosi Jezusa križanega, naj bi njegov križ v tebi vnel in vžgal ogenj 8°reče ljubezni do njega. Obljubi, da se boš odpovedal grehu, ki mu Je tako zelo zoprn, da se ga boš ogibal po vsej moči. Spominjaj se rad večkrat trpečega Zveličarja in njegove ljubezni do nas. Živi zanj, k' je umrl za-te. Ako to storiš, potem ti bo drevo križa obrodilo lju-beznjivo rožo goreče ljubezni božje in po njej ti bo obrodilo sad Učnega življenja, neminljivega veselja. Amen. Tešemir G. Velikonočna nedelja. I. Velikonočno Jagnje. Naše velikonočno Jagnje, Kristus, je darovano. I. Kor. 5, 7. Velikokrat ste slišali že imenovati Jezusa — božje Jagnje. Tako ^a je imenoval že nekdaj sveti Janez Krstnik, ter je kazal nanj in rekel: Glej! Jagnje božje, katero odjcmlje grehe sveta. Te besede P°ttavlja sv. cerkev pri vsaki sv. maši in kadarkoli deli vernikom za-ament sv. rešnjoga Telesa. Tudi sv. Janez evangelist v skrivnem bodenji Jezusa večkrat Jagnje imenuje. Sv. Pavel mu pravi „veliko-a°čno Jagnje", ter piše: Naše velikonočno Jagnje, Kristus, je sa nas arovano. Kavno tako ga kliče tudi sv. cerkev pri sv. maši na današnjo teleljo v lepi pesmi, ki jo bere pred sv. evangelijem. Judje so imeli svoje velikonočno jagnje; tudi mi kristijani ga ^ atn°; pa naše velikonočno Jagnje je vse imenitniše od judovskega. aše velikonočno Jagnje je Kristus sam. In ker ravno obhajamo 8Veto velikonoč, se spodobi, da o tem našem velikonočnem Jagnjetu kaj govorilno. Poglejmo toraj, kakšno je to Jagnje? To Jagnje je 1. nedolžno Jagnje (Agnus immaculatus. I. Petr. I.), 2. je potrpežljivo Jagnje (Agnus mansuetus. Jerem. 11, 19.) in 3. je zaklano Jagnje (Agnus occisus. 5, 12.) Ima sicer še več drugih prelepih lastnost; toda za danes bomo premišljevali le samo te tri. I. Naše velikonočno Jagnje je najpoprej vse nedolžno, vse pobožno. Pobožno je do Boga, pobožno do ljudi, pobožno samo ob sebi. 1. Pobožno je do Boga. — Sv. Bonaventura popisovaje življenje sv. Frančiška pripoveduje o neki ovčici, katera je v cerkev hodila za tem svetnikom in pri povzdigovanju padala na sprednja kolena, ravno kakor bi hotla počastiti svojega Stvarnika in zgled dajati marsikaterim vetrnim ljudem, kako naj se zadrže v božji hiši. — Ta ovčica nam je lep zgled našega velikonočnega Jagnjeta. Le poglejte Jezusa, naše velikonočno Jagnje, kako pobožen jo v molitvi. Sv. Luka (6, 12.) pove: Šel je molit na goro, in: Vso noč je prebil v molitvi. Sv. Marka piše: Na zemljo je padel, in je molil-Sv. Matevž celo govori: Padel je na svoj obraz, in je molil. Oh preljubo Jagnje božje, kako pobožno je pač bilo! — Kaj čuda, da so si prizadevali biti pobožne ovčice tudi tisti, kateri hodijo za Jagnjetom, kamorkoli grč. Sv. Jakob je poklekoval in molil tudi po stokrat na dan. Sv. Pavlo je večkrat jutrno solnce našlo še v molitvi, v kateri jo je večerno zapustilo. Sv. Alojzij je molil tako rad, da se je ogibal vseh posvetnih razveseljevanj, da bi s tem le več časa imel za molitev. Sv. Teodozij je molil še celo v spanji. In ni ga svetnika, da bi ne bil rad molil! — Naše velikonočno Jagnje pa ni le pobožno do Boga, ampak 2. je tudi pobožno do ljudi. — Jagnje ne žali nikogar, ljubi slehernega, s periščem krme se da peljati slehernemu, kamorkoli le želi; tako priprosto in nedolžno je jagnje. Še več, jagnje je tako rekoč tudi še usmiljeno do ljudi, ter jim skazuje sosebno tri dela usmiljenja: Lačne namreč nasitujo s svojim mesom, žejne napaja s svojim mlekom, nage oblači s svojo volno. In zdaj se spet ozrimo na naše velikonočno Jagnje, na Jezusa. Oh, kako priprosto, nedolžno in pobožno je to Jagnje do vseh ljudi! Nikoli nikomur ni storilo nič žalega; slehrneinu je delalo le dobro-Hodil je okrog vsem dele dobrote in ozdravljevaje. (Dej. ap. 10, 36-) Koliko ljubezen je imelo to Jagnje do umrlega prijatelja Lazarja! Kako močno je ljubilo Janeza, kateri mu je na prsih slonel pri zadnji . večerji! S koliko skrbjo hiti za zgubljeno ovco in ne miruje, dokler Je ne najde in z veseljem ne pripravi k cedi nazaj! (Mat. 18.) In slišali ste v tem velikonočnem času spet in spet njegove mile besede: Srčno sem želel jesti z vami to velikonočno jagnje. — To je moje Telo; vzamite in jejte! Celo žile si odpira, ter spusti svojo kri v kelih in nas z njo živi za večno življenje. Oh pač je to preobilna dobrota do nas revnih ljudi! . 3. Pobožno je tudi samo po sebi. — Jagnje je res nedolžno in pobožno samo po sebi, v njem ni nič hinavskega. Jagnje ®i zvito, kot kača; ne prekanjeno, kot lisica; ni požrešno, kot volk; ne nečimurno, kot pav; ne togotno, kot lev; temveč je priprosta, ponižna, krotka, nedolžna živalica. In spet obrnite svoj pogled na naše velikonočno Jagnje! Nedolžnost mu sije iz obličja, čisto je, kot novi sneg. — Le poglejte &a stati pred Herodom v belem oblačilu; celo najsrditiši sovražniki najdejo nad njim nobenega madeža. Ali pa popnite svoj pogled lje le na altar: o kako lepo snežnobelo Jagnje drži mašnik ondi v r°kah, in ga povzdiguje kviško, da ga zamorete ogledovati vsi in °bčudovati njegovo lepoto. Oh to je zares nedolžno, neomadežano Jagnje, katero samo nikdar ni storilo nobenega greha, ampak je Kosilo naše grehe na svojem telesu . . ., da tudi mi odmrjemo grehu in živimo pravično. (I. Petr. 2.) Da, tako delajo še dandanašnji vse ®kre, zares krščanske ovčice, ki se ves čas življenja ne omadeževajo nikdar z nobenim smrtnim grehom, da bodo po tem brezmadežnem z'vljenji sprejete enkrat v družbo tistih, ki spremljajo (velikonočno) aUnje, kamorkoli grč. (Raz.) II. Druga lastnost našega velikonočnega Jagnjeta je potrpež-•11 v o s t, zato ga sv. pismo imenuje: potrpežljivo Jagnje. Res je jagnje potrpežljiva in pohlevna živalica. Zakaj med tem, 0 »e vsaka druga žival postavlja v bran, kadar je razdražena, in se ^SČuje nad svojim sovražnikom, jagnje le molči in potrpi. Jagnje ne kije s kopitom, kot konj; ne suje z zobmi, kakor prešič; ne bode rogmi, kakor vol; nima krempljev, kakor mačka; ne žela, kot bu-ne močnega repa, kot lev; ne strupa, kot kača; ne rivca, kot Čela- 8 °n; vsega tega nima, in se nič ne brani. Kadar ga primejo, in mu strižejo volno, trpi potrpežljivo in molči. Kadar ga pastir žene na Vo^°> gre voljno in se ne ustavlja, če tudi ni žejno. Če je lačno, ni ®adložno, kakor marsikatera druga žival, temveč čaka potrpežljivo, da aJ dobi, ali pa se pohlevno in tiho pase na travi. In še celo, kadar ga 1 JeJ° v mesnico, molči in ne vpije in ne rujove, kakor druge živali. 198 Po pravici toraj primerja prerok Izaija Jezusa z ovco; zakaj ko je denarničar kraljice Kandace potoma bral tiste besede prerokove: Kakor ovca je peljati v mesnico; in kakor je jagnje tiho pred tem, ki ga striže, tako on ne odpre svojih ust, je vpraševal Filipa, o kom prerok to govori, in Filip mu je kazal na velikonočno Jagnje, ter na Jezusa Kristusa in mu začel oznanovati sv. evangelij. In res, ko je bil Jezus peljan pred Pilata in je Judovska množica vsa srdita terjala njegovo smrt, se Jezus nič ni zagovarjal, temveč je le molčal, tako, da se je začudil celo Pilat sam. In ko je bil nato neusmiljeno raztepen, s trnjem kronan, s križem obložen in gnan in suvan na poti na Kalvarijo, je bil spet krotko, potrpežljivo Jagnje, katero rajše volno pusti in celo kri prelije, kakor da bi odprlo svoja usta, in se spustilo v žalovanje. Oh to je zares potrpežljivo Jagnje, je velikonočno Jagnje, katero nima sebi enakega. In če hočete vedeti, kako so si prizadevali tudi drugi, hoditi za tem Jagnjetom in ga posnemati, vam izmed tisoč drugih v zgled postavim le samo sveto Nikolajo, bogaboječo devico iz Pikardije na Francoskem. Ta bogoljubna devica je v molitvi večkrat prosila Boga, naj bi dal tudi njej čutiti vse bolečine trpečega Zveličarja in njegove svete Matere. Bog jo je uslišal, ter jej poslal neznano bolezen. Telo jej je zatekalo slehrni dan, in spet splahnilo dan na dan v strašnih bolečinah. Hudi rak jej je bil razjedel že vse prsi in lezel nato gori prot obličju. Po dolgem ležanju je bilo vse razboleno in vse v ranah nje telo, kar jej je prizadevalo tem hujše bolečine, ker se je zraven tudi še rjuha prijemala ranjenega života. Memo tega je imela tudi v želodcu neznane bolečine. Tako je ležala brez vsakega druzega zdravila razun sv. rešnjega Telesa; vsak dan jej je bilo pričakovati smrti in vendar je smrt le še ni rešila trpljenja. Vse to je trpela ne le nekaj tednov, ali nekoliko mesecev, ampak celih 50 let. In kako se je zadržala bolna devica, ta blaga ovčica, v tolikem trpljenju? Nič ni rekla, nič se ni pritožila, gledala je le na velikonočno Jagnje, katero si je posnemati prizadevala. Zatoraj nikoli ni bilo slišati nobenega žalovanja iz njenih ust in nobene tožbe. In ko jo naposled smrt se oglasila, si je dala brati trpljenje velikonočnega Jagnjeta, i11 med tem branjem je sklenila svoje življenje in je šla po plačilo, katero je pripravilo velikonočno Jagnje vsim tistim, kateri hodijo za njim in ga posnemajo posebno v ozir nedolžnosti in v ozir potrpežljivosti- III. Res, tudi še zaklano je nedolžno in potrpežljivo Jagnje' Slišali ste, ljubi poslušalci! v svetem postnem času, kako je bilo i*' trgano izmed čede, od judov zvezano na rokah in nogah, pred sodbo tirano, in potem vlečeno na Kalvarsko goro, neusmiljeno mučeno, na križ pribito in povzdigneno na križu. Oh premili pogled, nad katerim nebo žaluje, ter sc zavija v ponočno tamo; in zemlja strmi ter s® stresa v sveti grozi; in se skale čudijo ter pokajo same od sebe i° grobi zavzamejo ter se odpirajo in nazaj dajejo svoje mrliče! Oh prežalostni, zraven pa tudi oveseljilni pogled: Naše velikonočno Jagnje Je zaklano, vse v ranah visi mrtvo na križu, to je milo in žalostno: Pa zaklano in darovano je za nas in naše grehe, s svojo smrtjo nas Je rešilo, s svojo krvjo nam grešni dolg odmilo; to je oveseljilno in P°lno tolažbe. — Pač smo mu zato obilno in obilno hvalo dolžni. Kakšno hvalo pa mu bomo dali mi zato? Nobene druge hvale in zahvale ne terja, razun da hodimo za njim po križevem potu vsi Potrpežljivi. Po tem potu so hodile vse zveste ovčice Jezusove, ki se z se na tla zvrne in oslepi; glas pride z nebš, rekoč: Savel, . avel, kaj me preganjaš ? Jezus sem jaz iz Nazareta. Kakor strela Zadelo to srce zmotenega grešnika in ga omečilo k spreobrnenju. J si je moral Savel misliti, Jezus iz Nazareta toraj, o katerem sem 0‘k° slišal, še živi? Tako je toraj on, križani, resnično od smrti vstal! Jn jaz b; preganjal njegove služabnike in se njegovemu evan-j=eliju ustavljal? In zdaj Savel ves trepeč in okamnjen vpraša; Gospod, hočeš, da naj storim ? In kmalo je bil iz velikega grešnika še V“či Jezusov prijatelj. Glejte, koliko moč imajo v sebi besede: ”J°zus živi!“ Jezus živi! Pomisli to, grešnik, bodi si kdor koli hočeš. Tisti živi, ki je rekel: Poderite ta tempelj (mojega telesa) in v treh dneh ga bom zopet sozidal (oživil). O, če mu je bilo mogoče to obljubo svojega vstajenja spolniti, gotovo tudi teh-le besedi ni zastonj govorih „Ako ne veruješ, boš pogubljen. — Ako ne dopolniš volje mojega Očeta, ki je v nebesih, te bom pahnil spred svojega obličja." — Gotovo, grešnik, se bo to ti primerilo, ako se iz srca ne spreobrneš. Ta Jezus živi, na katerega vstajenje je tvoje prihodnje vstajenje utrjeno. Ker je Jezus od mrtvih vstal, tudi ti ne moreš vedno v grobu ostati. Tudi ti pojdeš iz groba. In kakšen boš, ko te bodo tvoja dela v večnost spremila? Ali boš srečen ali nesrečen? Le kateri so dobro delali, bodo vstali k življenju, kateri so pa hudo delali, bodo vstali k večnemu obsojenju. Le pravični bodo pri sodbi postavljeni na Jezusovo desno stran med njegove ljube ovce, grešniki pa na njegovo levico med zavržene kozle-Jezus živi, ki mu je dana vsa oblast v nebesih in na zemlji. On j0 postavljen sodnik živih in mrtvih. On deli nebesa in pekel, on zveliča in pogublja. Pred Jezusov soduji stol boš moral kedaj, o grešnik, stopiti in od vseh svojih misel, besedi in želj dati oster odgovor. Prišel bo Jezus s svojimi augelji na svetlem oblaku, in pahnil tiste, ki niso po njegovem evangeliju živeli, v večno pogubljenje. Grešnik, ako te resnice godno premisli, bo gotovo v srcu ginjen začel nad svojimi grehi žalovati in resnično pokoro delati. Tako moč ima toraj Jezusovo vstajenje, grešne ljudi spreobrniti. II. Vstajenje Jezusovo ima tudi veliko moč, spokorjene grešnike potolažiti. Pobožnim ženam, ki so v nedeljo zelo zgodaj k grobu prišle, da bi Jezusovo telo z dišavami pomazale, angelj ni samo povedal, da je iz groba Jezus vstal, ampak tucfi ukazal iti in to veselo novice učencem in zlasti Petru oznaniti. Zakaj posebno Petru? Ali niso vsi enako ljubili Jezusa, svojega učenika, ne vsi enako nad njegovo smrtjo žalovali? Oh! Peter se je bil izmed vseh živih učencev najhuje nad Jezusom pregrešil. Z velikim zarekovanjem in rotenjem je na dvorišča velikega duhovna trikrat Jezusa zatajil, dasiravno mu je Jezus nezvestobo prej prerokoval in ga po očetovsko svaril. Komaj pa j° Peter padel, se že Jezus, ko je bil ravno iz zbornice na dvorišče pripeljan, va-nj obrne, ga pogleda in milo z očesom pokrega. božji pogled iz Jezusovih oči jo srce tega velikega grešnika tako p1'0' tresel, da se naenkrat njegovih besedi spomni: Preden bo petel^ dvakrat zapel, me boš ti trikrat zatajil, z dvorišča gre, so v zavije in britko joka. Odsihdob nima Peter ne miru, ne pokoja več. ^jegov storjeni greh se mu je zdel več kakor enega pekla vreden, *n lahko si mislimo, kako se je hudič trudil, zdaj tudi njega, kakor ^alo poprej Judeža, v obupanje in pogubljenje spraviti. Vendar pa bil Peter trdneji v zaupanji v Jezusa. Milo je jokal, in Bog, ki ^cli največega grešnika prijazno sprejme, ako svoj greh spozna in ^puščanja prosi, seje objokanega Petra usmilil; vedel je Bog namreč, ako neizrečeno veliko moč ima Jezusovo vstajenje, potolažiti srce spojnega grešnika. Zaradi tega je zapovedal angelj ženam: Povejte to etru, da se v svoji veliki britkosti umiri, potolaži, ter sam pri sebi „Toraj sem pri svojem Jezusu, dasiravno sem se nad njim ako hudo pregrešil, vendar še v blagem spominu, tako skrbi še za In*r ^ojo vesti, tako vendar še ni nehal biti moj prijatelj!“ In kako ^ažari njegov obraz rajskega veselja in kako utriplje njegovo srce ne-°povedljive radosti, ko se prikaže Jezus tudi njemu, — njemu po-sebej! Ali ni pretolažljivo zagotovilo, da mu je vse odpustil? Pa še Ve&; očitno ga Jezus zagotovi svoje posebne ljubezni, ker ga postavi ®ad vse druge aposteljne. Ko se Jezus pri Galilejskem jezeru prikaže e ru, ki je ravno z drugimi učenci vred ribe lovil, ga opomnivši Jtlegovega trikratnega zatajenja, trikrat zapored vpraša: Ti, Simon, °nov sin, ali me ljubiš bolj, kakor ti le ? In ko mu Peter odgovori: 0spod, ti vse veš, ti veš, da te ljubim, mu da Jezus to povelje: “si moje jagnjeta, pasi moje ovce! S tem jo Jezus očitno potrdil, a o da so tudi oni slišali, da je Petru vse odpustil, da je zopet jegov ljubljenec. Resnično toraj je, da ima vstajenje Jezusovo ne-Ztlario moč, srce spokornih grešnikov razveseliti. ^ Ozrite se pa tudi še na sv. Marijo Magdaleno. Marija Magdalena ,e ue prišteva med nedolžne device; bila je nekdaj velika grešnica, 2 katere je bilo izgnanih sedmero hudih duhov: in vendar glejte ^ srečo, glejte jo sladkost, ki jo prinese prava spokornost! — Dvema “ r*nia učencema, ki tolikanj žaljujeta zarad smrti svojega nebeškega ^ 'en|ka, se prikaže še le popoldne proti večeru, a spokornici Mag-^aeni prikaže se precej zjutraj med prvimi. Kdo bi mogel pač raz-^etij koliko srečo je čutilo njeno srce, ko je bilo zdaj tudi dejansko epučano tistih preveselih besedi, ki jih je Jezus že v življenji spre-o°v°ril: j'voji ljrchi so ti oluščeni. Kar pa je sv. Magdalena skusila ** Ve**ki noči, velja še zdaj vsako veliko noč vsakemu pravemu P°korniku in vsaki pravi spokornici. kak Vam morom’ ljubi kristijani, potem lepši in boljši svet dati, or tak-le: Pred vsem skrbite za resnično spreobrnenje svojega življenja in za vredno pokoro zavolj storjenih grehov, in tudi vi bote moč Jezusovega vstajenja k svoji tolažbi in k svojemu veselju v srcu občutili. Kdor s Petrom joka, bo tudi s Petrom potolažen in oye-seljen. Lahkomišljeni posvetnjaki, ki so vsi v časno zamakneni, ki veliko za svoj trebuh, nič ali le malo za svojo neumrjočo dušo skrbe, so že velikokrat vesele velikonočne praznike doživeli in slišali pridi-govati resnico: „Kristus je od smrti vstalpa ker jim za nebesa ni resnica in se ne poboljšajo, jim ta nauk nobenega veselja in miru ne prinese. Storite toraj začetek prave pokore z zvestim preiskanjem svojih storjenih grehov. Morebiti bote našli, da niste le trikrat, ampak že stokrat Jezusa zatajili. Zatajili ste ga morebiti z besedo iz človeškega strahu. Marsikateri mladeneč se nespodobnemu govorjenju zoper vero ustaviti sramuje, ker se boji zasmehovan biti. Mnoga dekleta, ker se zameriti boje, se k pregrešnim knjigam smejajo, ki jih v srcu same zavržejo. In še pri možeh — pri možeh se dostikrat srce pogreša, med klafači ali pijanimi bratci pokazati, da jim je Jezus v časti, da po njegovem uku žive. In vendar brez take srčnosti ni nobene prave pobožnosti, nobene prave svetosti. Še večkrat pa ljudje Jezusa v dejanji zatajujejo, človek, kateri se kristijan imenuje, pa zapovedi Jezusove prelomljuje, vsemu svetu z dejanjem na glas takorekoč pravi: „Meni ni mar za Kristusa, ne pečam se za njegove nauke“. Grešno življenje nevrednega kristijana je vedno zatajevanje Jezusa Kristusa. Ali ne bote toraj svojega padca, ki ste ga kakor Peter storili, tudi kakor Peter obžalovali? Najpotrebniša reč pa je pri pravi pokori odkritosrčno kesanje-In ravno sv. Peter in sv. Magdalena sta in ostaneta do sodnjega dne najlepša izgleda srčnega kesanja; ostaneta pa tudi za vse čase ganljiva priča, koliko sreče prinese pravo kesanje. Prosite toraj tudi vi spokornih solz sv. Petra in sv. Magdalene, in gotovo boste tudi vi že tukaj deležni velikonočnega veselja in utolaženja, tamkaj pa s‘ boste pridobili bliščečo krono sv. pokore. Molite toraj: „Tebe o Zveličar, ki si kakor zmagovalec smrt* in hudiča iz groba vstal, ponižno prosimo, daj tudi nam iz groba svojih grehov vstati, vse slabe navade zapustiti, greha se kakor strupene kače varovati, in v vseh rečeh po tvojih zapovedih živeti. ako bi izmed nas spet koga zadela nesreča, da bi se smrtno pregrešil’ o zavpij iz visocih nebes, kakor Pavlu v njegovo srce: Jaz sem JegllS ™ Nazareta, katerega preganjaš, in jaz bom kedaj tvoj sodnik, da Sa precej po Petrovo objokuje. Tako nas spreobrni k sebi o Jezus! 'n ko bomo spreobrnem, nas tolaži, razveseljuj vekomaj. Amen. f Josip Rozman, dekan. 2. Važnost velikonočnega obhajila. Luk. 24, 35. Yvod: Z večim veseljem, kakor sicer, prihajam o velikonočnih Praznikih pred altar in na prižnico. Nekaj že zato, ker so ti veličastni Prazniki sami tako veseli; posebno pa zato, ker se mi v teh dneh kdi vi častitljivi zdite. Kar je izmed vas boljših in skrbnejših, ste Ze opravili velikonočno spoved in obhajilo; zaupanje imam, da dobro, kr smem verjeti, da ste danes še večinoma v milosti božji. Ker ste ®°gu ljubi, ljubi ste tudi meni, njegovemu namestniku ... Še pa so Nekateri . . . Mlačnim in zaspanim, da bi se zdramili, gorečim pa, da k se velikonočne milosti v prid obrnili, govorim: o važnosti velikonočnega obhajila. Izpeljava; Vsako obhajilo je sveto in prevažno opravilo, a Velikonočno ima še nekaj posebnega zase. 1. Oe velikonočno obhajilo vredno sprejmemo, skažemo pokorni n o svoji materi, sv. katoliški cerkvi; Jezusu, ki je na zemlji dajal najlepši zgled svete pokorščine, je gotovo to posebno všeč, ker sam Pravi, da se prav za prav njemu skazujo: Kdor vas posluša, mene Posluša . . . Pokorščina boljša kakor darovi. (I. Kr. 15, 22.) 2. Ob velikonočnem obhajilu se še posebno pokažemo in očitno sP°znamo zdrave ude sv. katoliške cerkve. Kdor o veliki noči D°če sprejeti sv. obhajilo ali ga ni vreden, ta je odločen — mrtev ud Kristusovega telesa. V življenji ni vreden dobrot sv. cerkve, po smrti ne cerkvenega pogreba . . . Tudi skušnja kaže, v koliko kvar so taki toniki navadno človeški družbi . . . 3. Ob velikonočnem obhajilu se še posebno pokaže pri skupni ®'zi Gospodovi, da smo vsi bratje in sestre med seboj. Zato je P°sebno resen opomin k bratoljubju, k miru, spravljivosti, pravič-n°s^ • . . Sv. cerkev želi, da bi vsi v domači cerkvi opravili . . . . 4. Velikonočno obhajilo takorekoč prisili k poboljšan ju. lenda ste že spazili, da zmir govorim le o velikonočnem obhajilu, er k je posebej zapovedano za ta čas; a vredno obhajilo ima za podlago dobro spoved. Dobro spoved pa le tisti opravi, ki ima resno voljo greh zapustiti, grešne vezi raztrgati... Človek pa naj presodi. ■ • (I. Kor. 11, 28.) 5. Pa ne le velikim grešnikom, marveč vsakemu naj bo velikonočno obhajilo začetek novega boljšega življenja. Vse okoliščine tega časa nas priganjajo k veči gorečnosti in stanovitnosti: poprej post in postne pobožnosti in zlasti premišljevanje prebritkega trpljenja Kristusovega, potlej genljivo praznovanje velikonočnih skrivnosti: nova sveta olja veliki četrtek, novi ogenj, nova luč, nova velikonočna sveča, nova krstna voda veliko soboto; podoba od smrti vstalega Zveličarja nam v spomin kliče sv. Pavla opomine: Kakor je Kristus vstal od mrtvih . . . (Rim. 6, 4; prim.: I. Kor. 5, 7 id.) Saj nas še zunaj cerkve narava po svojem spomladanskem prenovljenju spodbuja k novemu življenju . . . Konec: če vse to premislim, se žalost loti mojega srca, ker še niso vsi opravili te preimenitne dolžnosti, ker se bojim, da je nekateri zopet letos ne bodo, ali da bode med tolikim številom celo kak izdajalec Iškarijot . . . Kateri pa ste vestni v tej zadevi, obrnite si v prid velikonočno obhajilo — ostanite zvesti 1 Kristus, ki je vstal od mrtvih, več ne umrje. (Rim. 6, 9.) Bela nedelja. I. Svet nam pravega miru ne more dati. Prišel je Jezus, in je v sredo med nje stopil, in jim je dejal: Mir vam bodi. Jan. 20, 19. O sv. Makloviju se to-le bero: Ko je bil še mladeneč in si š° skoraj ničesar ni skusil na svetu, je slišal praviti, da je en otok, al en kos zemlje v sredi velikega morja, kjer ni nobene težave, britkost in žalosti ter da ljudje tam bivajoči so popolnoma srečni. Neskušen mladeneč to hitro veruje, in ker želi tako srečen biti, kakor prebivale tiste zemlje, se poda na morje ter išče tisto srečno deželo, čez IlC' koliko dni pride Maklovij do nekega otoka; pa kakor hitro na suhe stopi, vidi nekoliko ljudi, kateri so bili vsi bledi in suhi, kakor b> vsi ob dolgih boleznih hirali. Zdaj si misli mladeneč: Tukaj niora biti nezdravo stanovati, in ta kraj ni tista srečna zemlja, od kater6 sem praviti slišal in katero iščem. Podi se naprej, in pride do drugega otoka, kjer najde lepe, ravno zraščeno prebivalce, vsi močuc postave, pa vsi so imeli raztrgano in cunjasto obleko. Tukaj, rct' ®ladeneč sam pri sebi, je dober, zdrav zrak; pa revščina je silno Melika in tudi tukaj ni tista srečna zemlja. On gre še naprej in za-d0ne na tretji otok, kjer je bilo veliko bogastva; pa komaj med ljudi Pride, jih najde v velikem prepiru med seboj, v katerem jih je bilo Več ranjenih in veliko umorjenih. Tukaj, si misli mladeneč, je sicer obilno blaga in denarja, pa ljudje so v sovraštvu in prepiru, in tudi tubaj ni tisti srečni otok! On gre zopet naprej in popotuje celih Sedem let in išče tiste srečne zemlje, o kateri je slišal praviti, pa v onem kraji je zadel na preveliko vročino, v drugem na hud mraz, ^nkaj na potres, tam na strašno burjo; zdaj je videl slepce in zdaj šantave, povsod pa bolnike in mrtve. In ko je ta mladeneč že skoraj 'se kraje sveta prehodil, se zadnjič prepriča, da nikjer pod solncem J?1 prostora, kjer bi popolna sreča stanovala in da ta zemlja nima za človeka pravega miru in veselja; zato zapusti Maklovij svet in se P°da v samostan, da bi tam v Bogu in njegovi službi si poiskal Pravega miru, kjer ga je tudi v svetem življenji našel. Besede današnjega sv. evangelija tudi o miru govorijo in nam Pripovedujejo, da se je Gospod po svojem vstajenju učencem pri za-Prtih vratih prikazal: Ko je bil večer tistega dneva, prvega v tednu, *n so bile duri zdklenene, h j er so bili učenci zbrani zavoljo strahu Vred judi, je prišel Jezus, in je v sredo med nje stopil, in njim je tyal; Mir vam bodi! Kakor svojim prvim učencem, tako tudi nam Vsem gotovo Jezus pravi mir želi in zato poglejmo danes: V čem pravi mir človeka obstoji in kje se dobi. Beseda mir nam pomenja ravno nasprotno od vojske, in če kdo j^6: „V naši deželi je mir“, se toliko pravi, kakor: „Nas ne nad-eSujejo ne zunanji ne znotranji sovražniki, brez skrbi smo pred njimi in smemo brez strahu svoje polje obdelovati in druga dela °Pravljati.“ Če pa kdo reče: „Prebivalci te ali one hiše imajo mir seboj", se pravi to, da se tam ne sovražijo, temveč v lepi zaupnosti živijo. In dobro je za človeka, če se mu ni treba zunanjih praznikov bati, kateri bi ga v sužnost odpeljali ali usmrtili; še boljše ^ Xa njoga, če ima mir s svojimi domačimi in z njimi v lepi za-j °Pnosti živi, pa najboljše je za človeka, če ima mir sam s seboj, ' b • že je zadovoljen in miren v svojem srcu in se ne vojskuje ena zoper drugo, temuč mirno hodi po svojem odkazanem potu, prepričan, da če se ne bo dal zapeljati od pravega pota, bo •Pisel trdno jb>segei namen, zavoljo katerega je stvarjen. In kdor tak mir ima, v resnici srečen in vživa pravo veselje svojega srca, katero je čez v’oliko po besedah sv. pisma: Nobeno veselje ne presega srčnega esri/«- In kaj bi tudi človeku pomagalo k sreči, če bi imel vse bogastvo celega sveta, pa bi bil nemiren in nezadovoljen v svojem srcu, in kaj nasproti bi moglo škodovati človeku, če je tudi najrevniši berač, pa je zadovoljen in miren v svojem srcu? Nihče njemu prave sreče vzeti ne more. In ker je mir človeškega srca tolika sreča za vsakega, se moramo zdaj vprašati, kako pa se ta mir pridobi, kje se najde in kdo nam ga more dati? Slišali smo, da mladi Maklovij je celih 7 let po zemlji iskal pravega miru in ga ni našel; ali bo nam morebiti mogel svet dati prave sreče, pravi mir? Sv. Avguštin piše: Če praviš, jaz hočem mirno in srečno živeti, si ti sicer dobro želiš, pa goljufaš se, če tega na zemlji iščeš! Vemo, da tudi današnje dni si nekateri kristijani želijo toliko bogastva, kakor ga vidijo pri drugih in mislijo, da bi srečni postali, če bi se jim ta želja spolnila; drugi, ki dosti premoženja imajo, bi radi k veliki časti prišli in zdi se jim, da potem bi bili zadovoljni in veseli; in še tretji so, kateri niso ne bogastva ne časti lakomni, pa če bi si mogli dopadenje ali ljubezen tega ali onega človeka pri' dobiti, bi si potem na tem svetu ničesar več ne želeli. Vendar bogastvo še človeka srečnega ne stori, kakor nam 1° priča vsakdanja skušnja, pa je že tudi v sv. pismu (III. Kralj. 21. 4.) zapisano. Bil je imeniten in bogat kralj judov z imenom Ahab, kateri je imel veliko zakladov in premoženja, ali je pa bil s tem zadovoljen-On je bil nezadovoljen in jezen, in se je vrgel na svojo posteljo in je obrnil svoje lice proti steni in ni jedel kruha. In če bogateg8 kralja Ahaba vprašamo, zakaj tako silno žaljuje, da še jesti ne more. nam odgovori sv. pismo: Zato ker blizo njegovega kraljevega stanO' vanja je imel Nabot vinograd, katerega ni hotel kralju prodati, (|8 bi si bil mogel svoj kraljevi vrt razširiti, kakor je želel; in zavolj0 te peščice zemlje zdaj kralj žaljuje, čeravno so mu lepa mesta p°d' ložna in so mu odprti vsi lepi kraji kraljestva, da zamore v njm veselja in kratkega časa iskati. Resnično, kristijani, sreča, veselje >n mir človeškega srca ne obstoji v velikem bogastvu in premoženju, temuč v tem, da je človek z malim, kar ima, zadovoljen. Saj tudi pozemeljska čast človeka ne stori srečnega in mu 1,6 dil zaželenega mini. Aman je postal prvi služabnik mogočnega Per' zijanskega kralja Asvera in vsi imenitni vsega kraljestva so se ®u morali priklanjati in ga častiti kot kraljevega namestnika; pa čeravn° častilakomnega Amana vse časti, on še s tem vendar ni zadovoljen; Nekega dne pride na dom in veliko časti pijan, pripoveduje svoj1 ženi o velikosti svojega bogastva in kako ga je kralj nad vse svoj® služabnike in poglavarje povzdignil. Ali jo bil pa s to častjo ž.e z8' dovoljen? Ne! On sam je dejal: „In ko vse to imam, se mi zdl’ kakor bi ničesar ne imel." In zakaj so Amanu zdi, kakor bi nič®8® ne imel? saj je za kraljem največo čast užival! Res je to, pa bil ,1 na kraljevem dvoru neki jud Mardolioj in tisti edini sc mu no . 213 Priklanjati in ga častiti in zato je nezadovoljen, vsa čast mu nič ni, ?av°lj? enega samega, kateri se mu priklanjati noče. — Ptolomej, Egipčanski kralj, ob Nilu se sprehajaje vidi neke delavce, kateri so malo runa za kosilo pojedli in se vode napili in potem se veselo med seboj kratkočasili, in nezadovoljen s svojo častjo in s svojim premoženjem reče: „0 jaz nesrečnež, dane morem biti eden izmed teh!“ In tudi premoženje, čast, ljubezen in veselje tega sveta združeno človeka ne more osrečiti, mu pravega miru ne more dati, kar Se nam jasno nad kraljem Salomonom kaže, zakaj on je imel zlata ^ srebra kakor kamenja (III. Kor. 10, 27.): In je storil, da je v y eruzalemu bilo tako obilno srebra kakor kamenja; tudi silno veliko eust je užival, ker so ga hodili zavoljo njegove modrosti daljni kralji ln kraljice občudovat, in da si ni nobenega pozemeljskega veselja edrekel; sam o sebi piše: Ničesar, kar so moje oči poželele, jim Kisem odrekel, vse veselje vživati, in se nad tem veseliti, kar sem * pripravil. Ali je pa bil Salomon zavoljo tega srečen, zadovoljen n vesel? Ne, ampak sam potoži: Tedaj sem videl v vsem nečimrnost xn dušno nadlogo. Iz tega vidimo, da svet in vse, kar je na svetu, nam pravega miru> prave sreče dati ne more in sv. Avguštin veli: če hočeš mir Srca imeti, išči ga v boljšem, nego v tem, kar ti svet more dati in Vzeti, v Bogu samem namreč. In Bog Sin je prišel na svet, da bi f.larri pravi mir prinesel (Iz. 9, 6. 7.): Nete nam je rojeno, Sin nam ^ dan, na katerega ramah je poglavarstvo in imenuje se: čudodelnik, letovalec, Bog, Močni, Oče prihodnosti, Poglavar miru. Njegovo kra-estvo sc bo množilo in miru ne bo konca. In da je Jezus zato na Svet prišel, da bi nam dušni mir prinesel, se vidi iz besed, katere so poli pri njegovem rojstvu (Luk. 1, 14.): Čast Bogu v višavah mir ljudem na zemlji, kateri so dobre volje. Ali pa imamo tudi vsi kristijani ta dušni mir, katerega nam 6 Jezus na zemljo prinesel? O ne vsi, ponuja se nam sicer vsem >°spod sam je djal (Jan. 14. 17.): Svoj mir vam zapustim, svoj ...r Vam dam; ne kakor ga svet dd, vam ga jaz dam; ali le malo 1 j°> ki si ga pridobijo. Kako pa nam dsl Kristus svoj mir? On nam daje svoj mir, r nag uči Boga čez vse in svojega bližnjega, kakor sami sebe lju-, in ker nas tudi uči, da mora pamet in duša človekova nad y P|oin gospodovati, ali z eno besedo: Jezus nas je učil — sveto ‘ etl> in kdor njegov nauk v življenju spolnuje, tisti bo pravi mir, ■ av° veselje že na tem svetu vžival. Tiste duše, katere vedno Bogu 15 nluži 'J°i ved6, kaj se pravi dušni mir, veselje srca vživati, ali dobro 15 vest imeti, ker takim dušam pravi njih vest: Bog je moj prijatelj in jaz sem prijatelj in otrok Božji; Bog se dopade meni in jaz Bogu; kar je za mene najboljše, vse to mi Bog dati hoče; on skrbi za mene, kakor moj dobri Oče in jaz moram le za to skrbeti, da svojo vest čisto ohranim. In da v svetem življenji človeka prava sreča, resnični mir čaka, nam priča življenje toliko svetnikov, kateri so pri največem trpljenju in največi revščini veliko veselje občutili, ker jo bila čista njih vest, saj Božje kraljestvo ni jed, ne pijača, temne pravičnost, mir in veselje v sv. Duhu; zakaj kdor v tem Kristusu služi, je Bogu dopadljiv in ljudem prijeten. (Bim. 14, 17. 18.) Oe hočete toraj srečni biti, prizadevajte si ta nebeški mir pridobiti. S sv. apostolom Pavlom vam zakličem: Mir božji, kateri ves um presega, naj varuje vaša srca in vašo pamet v Kristusu Jezusu. — Karkoli je resnično, karkoli sramežljivo, karkoli pravično, karkoli sveto, karkoli ljubeznjivo, karkoli je dobrega imena, če je kaka čednost, če je kako hvalevredno obnašanje, to v mislih imejte! (Fil. 4, 7. 8.) — Ysak, kateri hoče pravi mir, resnično veselje vživati, mora tedaj, če je pred velikonočjo grehu živel pa se mu je v zakramentu sv. pokore odpovedal, zanaprej sveto živeti po opominu ravno tega aposteljna (Kol. 3, 1. id.): če ste s Kristusom vstali, iščite, kar je gori, kjef je Kristus sedeč na desnici Božji; hrepenite po tistem, kar je zgoraj, ne pa po tem, kar je na zemlji. Zakaj umrli ste (za greh in hudobni svet) in vaše življenje je skrito s Kristusom v Bogu. Kadar se bo pa prikazal Kristus, vaše življenje, takrat se boste tudi vi prikazali z njim v časti. Mrtvite toraj svoje zemeljske ude, nečistost, nesram-nost, hudo poželenje in lakomnost, katera je malikovanje . . . Zdaj pa zapustite vse: jezo, nevoljo, hudobnost, kletev, grdo govorjenj6 svojih ust. Nikar se ne lagajte eden drugemu; slecite starega človeka z njegovimi deli in oblecite novega, kateri je obnovljen v spoznanju po podobi tistega, ki ga je vstvaril. Amen. Jurij Bezenšek- 2. Zadnja večerja. (Za prvo sv. obhajilo.) Preljubi otroci! Skoraj ne vem, kako bi vas danes nagovoril; kako bi vas imenoval: tako se mi zdite srečni in častitljivi, ko tukaj na tem svetem kraju čakate prihoda nebeškega kralja Jezusa Kristusa-Menim, da primerniše vas ne morem imenovati, kakor če vam rečem- Srečni otroci! Tako veselega in srečnega dneva še niste učakali. naj se veseli in raduje danes vaše mlado srce! Bodite veseli, saj Se danes z vami veselijo angelji v nebesih; bodite veseli, saj se z vami danes raduje v nebesih viša ljuba Mati Marija, in z vami se Veselijo tudi drugi svetniki in svetnice v nebesih, zlasti oni, katerih 'me ste pri sv. krstu sprejeli; bodite veseli, saj danes se z vami veselijo vaši očetje in matere, vaši bratje in sestre, dobrotniki in Vsb kateri vas radi imajo; bodite veseli, saj se z vami danes rasejo vaši skrbni učitelji in z vami se veselim tudi jaz, vaš duhovni učenik. Vendar vas pa danes ne priganjam le k veselju, ampak razodeti vam moram tudi svoje prisrčne želje. Prva in največa želja m°jega srca je, da bi danes prav vsi vredno prejeli presv. obhajilo, ~~~ da bi ga sprejeli s tolikim pridom in s toliko koristjo, kakor so Sa nekedaj prejemali svetniki in svetnice! O da bi mogli danes tako prejeti prvo sv. obhajilo, kakor ga je nekedaj prejel sv. Alojzij, SVi Stanislav, sv. Frančišek Šaleški ter sto in sto svetih dečkov; o da bi mogli danes tako vredno sprejeti sv. obhajilo, kakor nekedaj Sv- Terezija, sv. Roza Limanska, sv. Katarina ter sto in sto svetih deklic; o da bi mogli danes tako vredno prvikrat Jezusa sprejeti kakor 8v- Neža in druge sv. device in deklice v prvih časih krščanstva, ko 8e je prvo sv. obhajilo obhajalo še v podzemeljskih votlinah — v a>akombah! Toda še dalje vas popeljem, še v starejše čase. Pojdite v duhu z menoj v tisto sveto hišo, ki je bila prva cerkev na zemlji, v tisto svetišče, kjer je stal prvi darilnik, prvi altar — v tisto sveto °hednico, kjer je bila zadnja večerja, kjer je bil Jezus Kristus r~ ®e smem tako reči — novomašnik in aposteljni so iz njegovih °člih rok sprejeli prvo sv. obhajilo. Da se vaše srce v tem V(dičastnem trenutku še bolj vname za Jezusa, hočem vam v kratkem ^Pisati zadnjo večerjo. 1- Veliki četrtek zjutraj pristopijo učenci k Jezusu in ga vprašajo: ” 0sPod, kje hočeš, da ti pripravimo velikonočno jagnje?" Jezus naroči SV' ^etru in Janezu, kam naj gresta in kje naj pripravita. — Tako-°h ob jutru letošnjega leta, ko se je jela spomlad napovedovati, .^•stopili ste tudi vi in prosili, bi-li smeli letos k prvemu sv. obhajilu ' ^ veseljem se vam je ta želja spolnila in zdaj se je začelo pri-avganje. Jezus sam je bil priča vaše pridnosti pri. učenji; videl je j e Prizadevanje in veselje, ki ste ga imeli zarad prvega sv. obhajila vaše pobožnosti, ki ste jih opravljali v ta namen. Obilno vam bodo 15* danes povrnil vaš trud. Oe je bil pa kateri v pripravljanji premalo skrben, naj danes obžaluje in zdaj-le Jezusa prosi za odpuščanje! 2. Ko se je bil večer storil in je bilo vse pripravljeno, pride Jezus z dvanajsterimi v obednico, še vsede za mizo in reče z lju-beznjivim glasom: Srčno sem želel s vami jesti velikonočno jagnje, predno trpim! Danes zjutraj, ko se je bližala osma ura, zazvonilo je v zvoniku in zbrali ste se na zvonov glas tu sem, ter se na tem sv. kraji približali altarju Gospodovemu. Poslušajte, kaj vam imam sporočiti. Poprej sem rekel, kako se z vami veselijo angelji v nebesih in Marij* se veseli in vsi svetniki in svetnice Božje in da se na zemlji z vami veselimo vsi, katerim je vaš blagor posebej pri srci; a temu moram še pristaviti preveselo vest, da tudi Jezus se veseli z vami; tudi Jezus vas veselo pričakuje. Kar je rekel aposteljnom, to tudi vam velja-Tudi vam, presrečni otroci! kliče naproti: „Srčno sem želel s temi otročiči jesti velikonočno jagnje; srčno sem želel v teh nedolžnih srcih prebivati in jih posvetiti s svojo pričujočnostjo!“ — Oh otroci, ali bo mar vaše srce mrzlo in trdo ostalo, ko kaj tacega slišite?! obudite tudi vi v srcu goreče želje po Jezusu ter kličite: „Pridi moj Jezus, pridi! željno te pričakujem. Kakor hrepeni žejni jelen po studenčnici, tako koprni moja duša po tebi, o Gospod!" 3. Še nekaj posebno genljivega se je zgodilo, predno so prejeli učenci iz rok Jezusovih sv. obhajilo. Po jedi velikonočnega jagnjeta Jezus vstane izza mize, sleče zgornjo obleko, se prepaše, vzame vod° v posodo in vsem učencem po vrsti noge umije. a) To umivanje je imelo za aposteljno in ima tudi za vas zlasti dvojen pomen. Zunanje umivanje je imelo naznaniti, kako čisti so morali biti aposteljni na duši, ko jim je bilo zavžiti presv. Telo h' Kri Jezusa Kristusa. Oh, v kakšnem strahu so bili potlej aposteljn'* ko jim je Gospod ves žalosten naznanil, da eden med njimi ni cist, kako so trepetaje poprnševali: „Gospod, ali sem mar jaz, ali sem j*z\ — S strahom božjim, preljubi otroci, so morate tudi vi bližati k m'z Gospodovi. Zaupam, da sto vsi prav dobro in vredno opravili sv. spoved’ vendar da bo še čistejša vaša duša, obudite zdaj, ko se je že pribl'/-* sveti trenutek vašega obhajila, še enkrat kesanje nad vsemi svoji01 grehi; obžalujte, iz srca obžalujte vse, male in velike! b) Z umivanjem nog je pa želel tudi Jezus v srcih aposteljn0' obuditi pravo ponižnost, ki je ena najpotrebniših čednosti za sv. hajilo. In kakor bi si no upal s samo besedo dovolj veliko ponižno obuditi v njihovih srcih, pokažo jim v dejanji zgled neslišane pon* n°sti; a potlej pa spet, kakor bi se bal, da tudi dejanja neizmerne Ponižnosti ne bodo dovelj razumeli, se vsede spet za mizo in jim z besedo razlaga, zakaj je to storil, da naj pomislijo, kdo je on, ki j*® je noge umil: Vi mi pravite Učenih, Gospod . . . Ponižnost, prav velika ponižnost je tudi vam potrebna. O pomislite, kdo je ta, ^ ga boste danes sprejeli: pomislite, da je to večni Bog od vekomaj v nebeški slavi; pomislite, da je to vaš stvarnik, stvarnik in vladar Vsega sveta, vseh stvari, živih in neživih; pomislite, da je to neskončno sveti Bog, ki ga angeljske trume trepetaje molijo in vsi izvoljeni častijo, pomislite, da je to naš neskončno pravični sodnik in po-Vračnik ... Če to vse prav premislite, ali bo vas mar treba še posebej b ponižnosti priganjati in prigovarjati? Ali ne boste tudi vi v poniž-n°sti srca pokleknili in z onim stotnikom, ki se je s svojim verno-P°nižnim veseljem toliko prikupil, klicali: „0 Gospod nisem vreden, ^a greš pod mojo streho, ampak reci le eno besedo in ozdravljena b° moja duša!“ S tako ponižnim, hrepenečim, skesanim in veselim srcem, kakor posteljni, pristopite tudi vi danes k mizi Gospodovi. 4. In kadar boste tako srečni, da bode Jezus prebival pod vašo sfreho, o takrat, takrat še prav posebno posnemajte sv. aposteljne; naJpoproj v tem, da se presrčno zahvalite Jezusu za tolike dobrote, kajti tudi o aposteljnih se bere, da so po zadnji večerji zahvalno Pesem zapeli. — Pa ne le danes, marveč ves čas svojega življenja borate ostati hvaležni; vsi dnevi, vse ure, vsi trenutki do smrti naJ bodo takorekoč nepretrgana zahvalnica, vedni „Te Deum lau-(lamus!“ Aposteljni so namreč vsi, razun enega, svetniki postali, — veliki svetniki! Le za Jezusa so živeli, le zanj goreli. Silno veliko so ^elali iu trpeli za Jezusa in njegovo sv. cerkev: ni jih mogel zadržati 110 mraz, ne vročina; ne lakot, ne žeja; ne ječa, ne mučeništvo, — raJe so življenje dali, kakor bi bili Jezusu nezvesti postali. Tako ^čni, tako junaški bodite tudi vi po prvem sv. obhajilu! Z odločnim Klepom stopite danes iz te hiše Gospodove: Raje umreti, kakor Jezusa z §rehom zgubiti! Prav posebno vam pa v izgled priporočam dva izmed aposteljnov; ,°^a dva srečna, ki sta pri zadnji večerji poleg Jezusa sedela — tako 3120 njega, eden na njegovi desnici, eden na levici! O posnemajte Ves čas nedolžnega sv. Janeza! *Da vam bo pa to mogoče, ne smete Sattl' nase zaupati, ampak le na moč Jezusovo, kakor sv. Janez, ki se ® ria Jezusa naslanjal. Ogibajte se grešne priložnosti in nevarnosti. ■ Peter je bil po prvem sv. obhajilu tudi ves vnet za Gospoda: „S taboj grem v ječo in smrt!" Pa oh, ker je preveč nase zaupal in šel v nevarnost med sovražnike Jezusove — je tako grozovito padel. — Premnogi otroci so tudi že pred vami tukaj na tem sv. kraji Jezusu obetali na dan prvega sv. obhajila: raje umreti kakor Jezusa zapustiti; a ker se v svoji prevzetnosti in predrznosti niso ogibali priložnosti in nevarnosti, so globoko padli. — Ko bi pa pri vsej skrbi se vendar le primerilo, da bi kateri izmed vas smrtni greh storil, o naj nikar ne odlaša, marveč precej naj gre k spovedi. Sv. Peter je precej vstal in potem stanoviten ostal do smrti. Da boste pa tem gotovše dobre sklepe današnjega dneva zvesto spolnovali, darujte jih Materi božji. Ni čudo, da je bil sv. Janez ves čas tako čist in nedolžen, saj je bil v družbi nebeške kraljice, najčistejše Device. Izvolite si danes tudi vi Marijo za svojo mater, kakor jo je bil Jezus sv. Janezu izročil. Ako mi toraj danes obljubite, da hočete ves čas svojega življenja svete aposteljne posnemati, zlasti sv. Janeza v nedolžnosti in sv. Petra v pokori in da se popolnem izročite v Marijino varstvo s trdnim sklopom vedno ostati zvesti Marijini sinovi in hčerke; potem vam smem tudi jaz obljubiti, da boste srečni v življenji, srečni ua zadnjo uro, srečni na veke. Amen. Druga nedelja po veliki noči. I. Jezus dobri in zvesti Pastir. Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir da življenje za svoje ovee. Jan. 10, 11. Predragi v Kristusu! kako veselo in tolažilne so za nas besedo Jezusove v današnjem sv. evangeliju, ko pravi: Jaz sem dobri pastir-Jezus toraj, Sin nebeškega Očeta, on sam pravi živi Bog je — pastir-Katera pa je njegova čeda? Kjo so njegovo ovce? O saj dobro veste-ovčice njegove smo mi vsi brez razločka, mladi in stari, odraščeni in nedolžni otroci. In kako neizrekljivo ljubi božji pastir Jezus Kristus nas svoje ovčice! Tako silno nas ljubi, da pravi: Dobri pastir da življenje za svoje ovce. In ali tega ni res storil? On je prebival v slavi nebeški; tamkaj v nebeškem kraljestvu jo imel drugo izvoljen0 čedo, svojo angelje, ki ga neizrekljivo ljubijo, ga častijo in mu večne slavo prepevajo; ali to mu ni bilo zadosti. Videl je v solzni dolin* J na zemlji, v deželi pregnanstva, v puščavi druge izgubljene ovčice, ovčice, ki so zdihovale pod prekletstvom greha, ovčice, ki bi nikdar ne mogle gledati svojega božjega pastirja, nikdar se veseliti pri njem; ~~ in odrekel se je vsej svoji lepoti in časti, zagrnil se je v podobo hlapca, prišel kakor Odrešenik na zemljo in dal življenje za svoje °vce. Križ zadene na svoje rame, ter gre pred svojo čedo, in jo vodi Za sabo v nebeško kraljestvo na srečne pašnike večnega miru in veselja. Ali Jezus ni toraj zares naš dobri pastir? O gotovo; saj so to °d njega preroki že davno poprej prerokovali. Prerok Izaija je oznanil 0 njem: Kakor pastir bo svojo čedo pasel, v svoje roke bo zbiral Kgnjeta in jih v svoje naročje vzdigoval. (Iz. 40, 11.) In prerok Eee-hijel prerokuje: Obudil jim bom edinega Pastirja, kateri jih bo pasel. (Ec. 34, 23.) Jezus Kristus je toraj res naš pastir, in mi smo njegove °včice. Poglejmo toraj danes z živo vero na tega svojega božjega Pastirja; saj ne more biti nič lepšega, nič ljubeznivšega premišljevati, kakor njega. Premišljujmo toraj: 1. njegovo ljubezen, 2. njegovo zvestobo. I. Ljubezen Jezusa Kristusa, božjega pastirja, spoznamo iz tega, kaj je vse daroval za svoje zgubljene ovčice; zakaj prerok Izaija Pravi: Mi vsi smo kakor ovce zašli, slehrni se je po svojem potu °brnil. (Iz. 53, 6.) Da bi rešil uboge, zgubljeno ovce, je dal od sebe: 1. svojo lepoto. Kristus je večna luč, nezapopadljiva lepota, °četu v časti in slavi popolnoma enak, in angeljev največe veselje, naJveča sreča je, gledati njegovo obličje. Ko je pa človek postal, za-kr>l je vso to lepoto, lesketajoče se oblačilo svoje večne slave pod Zaničljivo odejo človeškega telesa. Marija, pravi sv. evangelist, je rodila Sv°jvga prvorojenega Sina, in ga je v plenice povila in v jasli pobila. In sv. apostelj Pavel uči, da je Kristus svojim bratom, to je Judom, v vsem enak postal, ter piše Pilipljanom (2, 7.): Kristus je sam sebe v storil, je vzel nase podobo hlapca, človekom se vpodobil ln Po zunanjem najden bil kakor človek. Triintrideset let je živel na Zemljij kakor reven človek, zaničevan in preganjan. In v njegovem crPljenju, ko je trpel neizrekljive bolečine in najstrašnejšo smrt, je nJegova lepota tako otemnela, da pravi sveti prerok o njem: Nima P°dobe ne lepote; videli smo ga, pa ni bilo nič očitnega na njem, da 1 9a bili želeli, zaničevanega in najzadnjega med ljudmi. 2. Jezus Kristus, božji pastirje dal svoj e bogastvo. On i, Nje, 1 Je Kralj vseh kraljev in Gospod vseh zapovedovalcev. (I. Tim. 6,15.) g°vo je nebo in zemlja, zato je neskončno bogat. Ali od sebe je dal vso svojo bogatijo, kakor reven človek je prišel na zemljo, tako ubog in reven, da je zamogel po pravici reči: Lesice imajo svoje jame, in ptice neba svoja gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi svojo glavo položil. Ko je prišel na svet, bile so slabe plenice, v katere ga je njegova deviška mati povila, vse njegovo premoženje. Do tridesetega leta je delal in služil pri revnem tesarju v potu svojega obraza, da si je služil vsakdanji kruh. Ko je učil in hodil po svoji domači deželi, ni imel druzega, kakor kar so mu dali usmiljeni ljudje. Ko je umiral na lesu sv. Križa, še oblačila ni imel, da bi pokril svojo nagoto; sv. evangelij pripoveduje, da so vojščaki, ki so ga varovali, njegova oblačila med-se razdelili, in za njegovo suknjo vadljali. S. Jezus Kristus je dal svojo čast. On ']%podoba nevidnega Boga, prvorojeni pred vsemi stvarmi (Kol. 1, 15.); v njem jv vsa polnost božanstva telesno. (Kol. 2, 9.) Zato se v njegovem imena priklanjajo vsa kolena, teh ki so v nebesih, na zemlji, in pod zemljo, molijo ga trume nebeških duhov, njega častijo vsi zemeljski prebivalci, pred njim se tresejo peklenski duhovi. — Ko je pa prišel na zemljo, je bil prištet med hudodelce, manj, kakor razbojnik Baraba obrajtan, kakor ubijalec k smrti obsojen. Zasramovali so ga, kakor še nikdar nobenega človeka niso zasramovali. Kleli so ga, iz njega se norčevali, v obraz ga bili in mu v sveto obličje pljuvali. S težkim križem so ga obložili, na sramotni les križa nazega povzdignili, tako da piše o njem prerok Izaija (53.): Videli smo ga, zaničevanega in najzadnjega med ljudmi, moža bolečin; kakor zakrito je bilo njegovo obličje, in bil je zaničevan, zato ga nismo čislali. 4. Jezus je dal svoje telo v vse bolečine in muko. Vse življenje Zveličarja Jezusa Kristusa, kakor pravi pobožni Tomaž Kempčan, jo nepretrgano mučeništvo. Na križu pa je njegovo trpljenje do vrha prikipelo. Na prebodenih krvavih rokah visi, na prebodeno krvavo noge se opira, ves njegov život v eni rani, vsak njegov ud trpi gr°' zovitne, pekoče bolečine, katerih ne more nobena človeška pamet za-popasti, noben človeški jezik popisati; in vse je trpel naš Gospod Jezus Kristus tri cele ure. Po pravici je zamogel klicati na križu: O vi vsi, ki greste memo po poti, poglejte in pomislite, ali je kateri bolečina, kakor je moja bolečina! 5. Kristus je dal svojo kri. Ko je bil kot majhno d0*'® osmi dan obrezan, prelival je prve kaplje krvi. Ko je na Oljski g°r* molil, tekel mu je pot kakor krvave kapljo na zemljo. Ko jo bil bičam lila mu jo iz brezštevilnih ran njegova presveta kri. Ko jo bil s trnjem kronan, crljala mu jo izpod vsacega trnja kri rudoča čez čelo in oblieje 11 a zemljo. Ko je na križu visel, vreli so potoki presvete rešuje Krvi *z prebodenih rok in nog. Ko mu je vojščak srce prebodel, iztočil je zadnje kaplje iz svoje srčne rane. Po pravici pravi toraj sv. Peter: P* veste, da niste z minljivim zlatom in srebrom odkupljeni, ampak z drago krvjo Jezusa Kristusa, neomadeševanega Jagnjeta. (I. Pet. 1, 2.) 6. Kristus je dal svoje življenje. Ko je trpel najgrozo-'itnejše bolečine na duši in na telesu, ko je prelil svojo kri do zadnje kapljice, ko je bilo vse dopolnjeno, kar mu je bilo od nebeškega Očeta Naročeno; je zavpil z velikim glasom: Oče v tvoje roke izročim svojo dušo, njegove preljubezujive oči so ugasnile, s trnjem kronana glava Se je nagnila, njegova sveta duša se je ločila od svetega telesa in 11 a križu je viselo — mrzlo, mrtvo telo. On je svojo dušo od sebe dul, piše sv. evangelist Janez, ki je bil tega priča pod križem na gori Mrtvaških glav. Ali ni storil tega le iz ljubezni do svojih ovčic ? Zares, Pravi toraj ravno ta apostelj: V tem smo spoznali ljubezen Božjo, da 3e dal svoje življenje za nas. Prašam vas, predragi kristijani, ali je kedaj kateri pastir tako 'jubil svoje ovčice, kakor Kristus naš Gospod in Zveličar? Prehodi Vse dežele, preiskuj vsa stoletja, kar svet stoji, take ljubezni nikdar, 11'kjer več ne najdeš; zakaj veči ljubezni nima nobeden, kakor on, ** d d življenje za svoje prijatelje. (Jan. 15, 18.) Zatoraj Kristus po Pravici pravi od sebe: Jaz sem dobri pastir. Pa on ni dobri pastir Samo zavoljo svoje ljubezni, ampak tudi zavoljo svoje zvestobe. II. S svojo sveto krvjo je Jezus Kristus božjo neskončno pra-v'Co potolažil in zgubljene ovčice nazaj pripeljal na pravo pot proti ll0hesom. Ali to še ni dovolj. Odrešene ovčice morajo tudi po pravi P°ti hoditi, morajo vojskovati se zoper sovražnike, ki jih zapeljujejo jih hočejo pogubiti. In ravno v tem se pokaže zvestoba Jezusa Kristusa, božjega pastirja, da tako skrbno in neutrudljivo vodi svoje °včice proti nebesom. 1. Jezus Kristus jim namreč kaže pravo pot. Zapustil je Sv°j božji nauk, sv. evangelij vsemu svetu in zapovedal aposteljnom sv°jim namestnikom, naj ga oznanujejo vsem ljudstvom, vsem rodovom. lojditc po vsem svetu ... On pošilja mašnike, svoje namestnike, jim V(hhne svojega sv. Duha, jim da svojo božjo oblast, in po njih ustih S°vori svojim ovčicam. Njih besede so njegove besede, njih opomi-n°vanja so njegova opominovanja; po njih govori zdaj ljubeznivo in zdaj ojstro in resno; po njih svari pred široko cesto pogub-Jenja; po njih kaže in vabi na pravo, ozko stezo v življenje. 2. Kristus prebiva med njimi. Kar je nekdaj obljubil svojim učencem: Jaz sem pri vas vse dni do konca sveta, to je natanko spolnil. Zapustil nam je samega sebe v najsvetejšem Zakramentu; tukaj v tabrnakeljnu kraljuje resnično pričujoč z dušo in telesom, & božjo in človeško natoro. Res sicer ne vidimo druzega kakor podobo belega kruha, ali sveta vera nas podpira, nas tega gotovo prepriča. In da bi njegove ljubljene ovčice nikjer daleč ne imele do njega, zato prebiva v vsaki še tako revni farni cerkvi. Tam ga vsaka njegova ovčica lahko obišče, kolikorkrat hoče; najbolj revna dekla, najbolj zaničevan ubožec je z veseljem od njega sprejet, ker vsem kliče: Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi, in jaz vas bom poživil- 3. Kristus jih pase s svojim mesom in svojo krvjo. Že pri preroku Ecehijelu prerokuje: Pasel jih bom po najboljših pašah, na tolstih pašah sc bodo pasle po gorah Izraelovih. (Ec. 34, 13.) I'1 Jezus sam pravi: Moje meso je res jed, moja kri je res pijača-Misli, o človek, tisoč in tisoč let, vsi ljudje cele zemlje naj zmišljujejo milijone let, ne bodo vsi mogli kaj boljšega zmisliti, še tacega ne, kakor je nebeški pastir svojim ovčicam obljubil in dal, namreč svoje presveto, božje telo, svojo presveto, božjo kri. Ta zakrament, pravi sv. Brnard, je zakrament vseh zakramentov, ljubezen čez vse ljubezni, sladkost čez vse sladkosti; v tem zakramentu vživamo potoke mleka, reke medu in nebeške sladčice. 4. Jezus Kristus se daruje za svoje ovčice. Tisto veliko, prečudno, krvavo daritev, katero je nekdaj na gori Kalvariji opravil, še vsaki dan nekrvavo ponavlja na sto in sto altarjih. 2 vsacega altarja doli tečejo potoki milost in se razlivajo na njegove ovčice. Sveta maša je solnce vseh pobožnost, neskončno morje usnn-Ijcnja božjega, je najboljši pomoček, od Boga milost sprositi, pravi sv. Frančišek Šaleški. 5. Kristus prosi za svoje ovčice pri Očetu. Sv. Pavel piše (Rim. 8, 37.): Jezus Kristus je umrl, kateri je tudi vstal, sedi na desnici božji, on tudi prosi za nas. In sv. Janez govori: M* imamo besednika pri Očetu, Jezusa Kristusa, Pravičnega. Ali ni vsemogočna njegova prošnja za nas pri Očetu, ker Oče svojega Sina neskončno ljubi, ima nad njim svoje dopadajenje, in mu zato vsako prošnjo spolni? 6. Jezus ljubeznjivo išče in sprejema tudi zgub' ljeno ovčice. Po preroku Ecehijelu (34, 16.) pravi: Kar je zgab' Ijenega bom poiskal, kar je ranjeno obvezal, kar slabega okrepčal-Božji pastir hodi neprenehoma s svojo milostjo za zgubljenimi ovčicami) išče jih v mladosti in starosti, v zdravji in bolezni, v revnih hišicah in krasnih palačah, ob samoti in med posvetnim šumom. Ako poslušajo njegov glas in se najti dajo, jim kakor usmiljeni Samarijan svoje lastne krvi vlije v njih rane, jim vdihne novo življenje, in jih vesel nazaj nese k svoji čedi. Ob času francoske prekucije živel je v mestu Lyonu mož brez vse vere, ki za Boga in njegovo cerkev ni prav nič maral. Ta nesrečnež sreča nekdaj mašnika, ki je šel s presvetim rešnjim Telesom k bolniku. Misel, da bi se že zavoljo spodobnosti moral pred sv. rešnjim kolesom odkriti, mu je silno zoprna, nevoljen beži od ulice do ulice, ■^li čudno! duhoven gre za njim od hiše do hiše, ker pot njegova no bolnika ga je ravno tam peljala. Brezvernež že ne ve, kam bi se ojal in stopi v prvo odprto vežo, — mašnik pa za njim, zakaj v ravno usti hiši je bil umirajoči bolnik. Naenkrat je pred njim mašnik s rsv- rešnjim Telesom, okoli njega ljudje, ki so spremljali presveto rešnje kolo. Zdaj se prestraši, ker nič več ne more bežati, pa v tistem tre-* nutku ga gine milost božja. „Kako?“ pravi sam pri sebi, Jaz bežim Pved dobrim pastirjem, ki za menoj hodi? Ne, o Gospod, nič več se tl ne bom ustavljal, glej svoje srce ti v dar prinesem; trdna in nepremakljiva bo zdaj moja vera; — tebi hočem do smrti stanovitno služiti.“ Vrže se na kolena, in prve solze pokore mu utrnejo iz oči. ^ar je obljubil, je stanovitno spolnoval. Poglejte, predragi kristijani, ljube ovčice Jezusove, to je podoba ^°žjega pastirja Jezusa Kristusa. Kolika sreča za nas, da smo ovčice tacega dobrega pastirja. Bodimo tudi res njegove zveste, ubogljive °včice, nikar se od njega ne ločimo, naj nas celi svet in strašni pekel skuša in zapeljuje. O Jezus Kristus, ti najboljši pastir, potrdi nas v našem sklepu, ne pripusti, da bi zapustili tvojo čedo, pomagaj nam v nevarnostih, podpiraj nas v skušnjavah, brani nas pred sovražniki, Vo zberi nas svoje zveste ovčice okoli svojega troua, da ti bomo lla vekomaj prepevali hvalne pesmi! Amen. Ljud Škufca 2. Volkovi in najemniki. Jan. 10, 1Ž. . Vvod. V sv. postnem času, upam, se je marsikatero srce od U(*ega k dobremu, od dobrega še k boljšemu spreobrnilo, vse je u°kakšno prerojeno in prenovljeno. Ali bo pa tudi tako ostalo? Zelo se bojim, da ne. Nevarnosti je preveč. Danes vas opozorim le na dvojno: volkovi in najemniki. Izpeljava. I. Nevarni volkovi so: 1. Vsi sovražniki sv. cerkve, ki jej z besedo, s pisanjem in v dejanji nasprotujejo. Bogu in njegovi cerkvi nezvesti ljudje zabavljajo, obrekujejo in grdijo ter lažnjivo črnijo papeža, škofe in duhovne; službo božjo, cerkvene obrede, post, spoved . . • Pa tudi sicer se poslužijo vsake prilike, da s svojim umom, delom, denarjem . . . spodkopljujejo v srcih poštenih katolikov sv. vero. In če vera pade, je vse drugo zgubljeno; ali more biti drevo zdravo, če korenine gnijejo? — Toraj varujte se jih . . . Kdor se volka ne boji, ni več ovca! 2. Vsi zapeljivci. Hudobni človek ne more trpeti, da bi bili drugi dobri, zato pohujšuje, zapeljuje. Večkrat greha ne more sam storiti, treba pomočnikov, deležnikov, skrivalcev . . . Dobijo se s pohujšanjem, zapeljevanjem. — To so res volkovi, pa prihajajo radi v ovčji obleki: slepijo uboge ovčice, češ da to ali ono ni nič greh, da le dobro hočejo, da se ni bati . . . Toda skušnja kaže, koliko dobrih, nedolžnih mladenčev, deklet, otrok jim pade v nenasitljivo žrelo! 3. Vsi oni, ki ljudi od dobrega odvračajo. Tudi to je pohujšanje, če se z nasvetom, zaničevanjem, poveljem ... od dobrega odvračuje. Zena in hči hočete iti k spovedi: mož ali oče ne pusti. Mladeneč hoče iti domu, v cerkev: družba ga zadrži. Dobrotnik hoče pomagati: opravljivi jezik zabrani . . . II. Najemniki se radi nahajajo med raznimi predstojniki in zapovedniki; taki so: 1. Brezskrbni sta riši in varuhi. Kjer imajo le-ti dobro oko, poprej omenjeni volkovi ne morejo blizo: slabim knjigam, zapeljivcem so vrata zaprta; pohujšljivim poslom se da slovo ... Ali ste, ali niste najemniki? 2. Brezvestni gospodarji in mojstri. V sedanjih časih velja pravilo: „Delavec in najemnik dobi delo in plačo; za dušo naj sam skrbi". A to je prazen izgovor; Bog bo terjal oster odgovor, zlasti če sprejmejo v delo ali službo mlajše in nepopačene. Posebno vnebovpijoče je, če sami pohujšanje dajejo ali trpijo v hiši . . . 3. Predstojniki, načelniki in sploh vsi, ki imaj° oblast do drugih, pa ne storijo svoje dolžnosti. Dandanašnji so namreč mnogi taki, da jih moč vesti ne privede k dobremu marveč potrebujejo zunanjih sil, ostre kazni . . . Konec. Za koliko bi bilo boljše na svetu, ko bi teh dvojnih ne bilo, o katerih sem govoril: volkov in najemnikov! Koliko veselje bi bilo gledati ljube otročiče, ki bi, obvarovani in lepo odrejevani, rastli v angeljski nedolžnosti! Kak ponos vsake duhovnije bi bili ne-sprideni mladenči in nepopačena dekleta! Dobra mladina pa je nada srečne prihodnosti. Toraj . . . God sv. Marka. Naši zavezniki pri molitvi v nebesih in na zemlji. (Pri procesiji.) Kjer sta dva, ali kjer so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz v sredi med njimi. Mat. 18, 20. Kaj se vam zdi, o predragi poslušalci, kadar vidite ogromne Procesije na sv. Marka dan, ali križev teden hoditi po ozelenelem P°lji od cerkve do cerkve? Ali se vam ne zdi, da vidite trumo oboroženih vojakov, kateri gredo v boj! D&! meni vsaj se tako zdi, in Je tudi tako. A vojaki imajo orožje, porečete, in gredo zoper sovraž-n*ka, kateri jih hoče končati. Kje pa imajo kristijani orožje, in s kom Se vojskujejo? — Kristijanov orožje je molitev, s katero se vojskujejo zoper svoje dušne in telesne sovražnike, in glejte čudo, — celo z Bogom! Ko je očak Jakop 20 let služil pri svojem ujcu, sklene iti nazaj v deželo svojega očeta. Na potu domu ima pa čudno prikazen: Neki žž se je z njim boril do jutra; in ko je ta videl, da ga ne more Pr^nagati, se je dotaknil kite njegovega stegna, in zdajci se je po-Žila, in mu je rekel: Spusti me, zarija že vstaja. Jakop pa je odgovoril, ne pustim te, ako me ne blagosloviš ... In ga je blagoslovil na tistem kraji. (I. Moz. 32, 24 id.) Ta mož, kateri se je z Jakopom boril, je bil po mislih cerkvenih Cenikov Bog sam, kateri se je Jakopu zato premagati pustil, da ž je dal spoznati, da bo vse svoje sovražnike lahko premagal, ker Je Boga samega premagal; kita v njegovi nogi sc mu je pa vendar-le P°sušila, ko se ga je oni mož dotaknil, zato da mu je pokazal, da k* ga bil lahko premagal, ko bi bil hotel. Glejte, ta dvoboj je podoba našega življenja. Tudi mi bomo prežgali sovražnike dušne in telesne, dii, še celo Boga, če z molitvijo sveto silo Bogu delamo! V stiskah, potrebah in nadlogah se pa človek rad ozira po zvestih tovariših in pomočnikih. Vojaki gredo z 10 krat večjo pogumnostjo v ogenj, če vedo, da imajo zanesljive zaveznike in pomočnike, na katerih pomoč se zanašajo, ako bi jim trdo šlo; ravno tako tudi kristijan z neprimerno večjo vnemo in zaupanjem moli, ako ve, da ni osamljen, temuč, da so tudi drugi z njim in za njim. Zato se zbiramo v skupne procesije, ker vemo, da le v skupnosti je moč in zmaga, in to tem bolj, ker nam je po božji besedi zmaga zagotovljena, kadar nas več skupaj prosi: Zakaj, kjer sta dva, ali kjer so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz v sredi med njimi, pravi Kristus. (Mat. 18, 20.) Zato se zbiramo toraj v skupne procesije, zato iščemo pomočnikov in zaveznikov v tej duhovni vojski, — v molitvi! Kateri so pa naši pomočniki in zavezniki v molitvi? Imamo jih v nebesih in na zemlji; in o teh hočem govoriti, da jih spoznate, in da s toliko večjim zaupanjem in gorečnostjo prosite in molite! I. Bog je po svoji neskončni modrosti vse tako vredil, da eden potrebuje pomoči druzega, da smo eden na druzega navezani. Mogočni kralji na zlatih prestolih sedeči, bogatini v sredi svojih zakladov prosijo pozabljene siromake, naj se jih v molitvah spominjajo, in veseli jih, če slišijo, da kdo zanje moli in jim višje pomoči prosi. O kako veseli moramo še le mi biti, ker imamo tako imenitne pomočnike in zaveznike pri molitvi v nebesih in na zemlji! a) Med temi podporniki in priprošnjiki našimi v molitvah imenujem v prvi vrsti Jezusa Kristusa sedečega na desnici Boga Očeta. Jezus Kristus je, kateri neprenehoma za nas prosi, kakor prijatelj za svoje ljubljence, kakor dober pastir za svoje ovce, kakor porok in srednik med nami in Bogom! Kristus ni v nebesa šel kakor Bog, ker kakor Bog je in je bil vedno povsod v nebesih in na zemlji; ampak kakor Bog in človek, s človeško dušo in s človeškim telesom, kakor naš najboljši prijatelj, zagovornik, besednik, porok, srednik pri Bogu, in kakor tak tudi vedno v nebesih Očeta za nas prosi, kakor nam je to sam obljubil. (Jan. 14, 16.) Otročiči moji, piš0 sv. Janez, nikar ne grešite. Ako je pa kdo grešil (po človeški slabosti). imamo besednika pri Očetu, Jezusa Kristusa Pravičnega. (I. Jan. 2,1») — Glejte! kolika tolažba je za nas, ker vemo, da imamo vedno takega priprošnjika pri nebeškem Očetu! Ali no bomo srčno in zaupljivo prosili in molili? Ali so smemo bati, da so kedaj naše molitve, če so le skesane in resnične, zastonj? O nikakor ne! Ali se hočemo bati naše obsodbe zavoljo grehov? Tudi ne! Zakaj, kdo nas bo sodil? Jezus Kristus sam je, uči sv. Pavel, kateri nas bo sodil, kateri je ura' hvale vredno podjetje je to. Najnovejše tako prenovljeno delce je Izidor. ljudstvo, to vem, rado prebira take knjigo in gotovo ne brez koristi. Ohranimo S* pri tej dobri volji ravno s tem, da jih po svoji moči razširjamo. Cena 25 kr., P° pošti 5 kr. več. Založba „Katoliške Bukvarne11. Tisk „ Katoliške Tiskarne"- Odgovorni vrednik: Ant. Kr Žič.