GLASNIK
SLOVENSKEGA ETNOGRAFSKEGA DRUŠTVA
LETO VIII.	LJUBLJANA, 1967	ŠT. 2.
LJUDSKA PESEM IN UMETNA POEZIJA
V predgovoru Golieve izdaje ljudskih pesmi, kije izšla lani pri Mladinski knjigi, je urednik Fr .Albreht zapisal misel, ki se mi zdi značilna za stališče dela našega razumništva do ljudske pesmi.Takole pravi: "Pod Prešernovim peresom je dobilo ljudsko besedilo višjo estetsko in umetniško vrednost. Šele tako se je pokazala slovenska ljudska pesem v vsej svoji nepopačeni lepoti."
To naj bi pomenilo, da ljudska pesem, kakršna živi v ljudstvu, ne more zadovoljiti estetskega čuta našega izobraženca, da je popačena in bi jo bilo treba šele očistiti navlake, ki se je nabrala na njej .Marsikdo si nemara misli, da so ljudske pesmi kot nepopolni osnutki, ki jim šele umetnikova roka dđ pravo podobo. Zdi se, da je pri nas še zelo ukoreninjeno mnenje, da je med ljudsko pesmijo in umetno poezijo pravi prepad: na eni strani nebogljeno, neuko jecljanje preprostega človeka, ki ne zna prav povedati svoje misli, na drugi strani pa blesteča poezija šolanega pesnika .Vse do najnovejše Zgodovine slovenskega slovstva je bila ljudska pesem hkrati s pripovedništvom komaj omenjena v pregledih naše besedne umetnosti.Kidrič jo recimo v svoji Zgodovini odpravi z nekaj stavki, iz katerih je čutiti prepričanje, da se prava besedna umetnost začne šele z zavestnim umetniškim ustvarjanjem v pisani besedi. Da, če bi bili imeli Slovenci trubadurje, ki bi svoje pesmi zapisali ali če bi se mogli ponašati s srednjeveškimi rokopisi epskih pesmi, potem bi ljudska poezija nemara še imela veljavo. Iz ust starih ženic pa res ni mogoče pričakovati kaj posebnega. Tako si misli marsikdo, ko prebira včasih zelo šepave zapise pripovednih pesmi. Na drugi strani pa mu dan na dan zvenijo v ušesih sto in stokrat prepete ljubezenske pesmi, ki jih v ritmu valčka in polke natepavajo razni ansambli.Saj ob tem res ne moreš biti še navdušen za ljudsko pesem!
Ljudska poezija ni predhodnica umetne in njena vloga ni končana v trenutku, ko postane narod pismen, izobražen, ko nastopijo v njem šolani pesniki. Ljudska poezija je posebna zvrst besedne umetnosti, ki ima svoje zakonitosti nastanka, razvoja in razkroja ter ima svojo posebno vrednost.Nikakor ni manj pomembna, manj vredna od umetne, le drugačna je.
Za razliko od umetne poezije je ljudska poezija vedno združena s petjem in tudi najstarejših pripovednih pesmi pri nas niso recitirali ampak vedno le peli.Ker smo ljudje različni, se tudi ljudski pevci - v skladu s svojim temperamentom, vzgojo, okusom - ne navdušujejo za vse pesmi enako.Enim so bolj pri srcu pripovedne, drugim poskočnice, tretjim ljubezenske, četrtim zdravičke itd. Zato ne moremo pričakovati, da bi vsakdo znal vse in potem se kajpak primeri, da pojo nekatere le posamezniki.Iz tega pa ne smemo sklepati, da npr. pripovedna pesem pri nas ni bila skupinska pesem. Saj jih še danes pojo večglasno, če se zberejo pevci, ki znajo vse besedilo in napev. Medtem ko je npr. guslarska pesem izrazito solistična in nujno potrebuje poslušalstvo - guslar poje dolge epske pesmi drugim, ne sebi - je slovenska pripovedna pesem enako kot vse druge skupinska: pevci pojejo sebi v veselje, ne toliko da bi jih drugi poslušali, čeprav kajpak tudi to ni brez pomena (fantovsko petje na vasi!).
Petje je tisto, kar daje ljudski pesmi življenje in jo ohranja. Resda si pevci včasih besedila zapisujejo, prepisujejo jih drug od drugega; ta ali oni jih nabere debele zvezke. Pojo pa vselej napamet. S petjem se ljudska pesem širi od pevca do pevca, iz kraja v kraj, iz pokrajine v pokrajino. Le redko kateri pevec zna besedilo narekovati, pa čeprav pesem dobro pozna. Melodija mu je v oporo, da se spomni besedila in brez nje se mu zatakne že po nekaj kiticah ali verzih, redno pa se poruši ritem.Zato je med zapisi, ki niso bili narejeni po petju, toliko slabih, ritmično šepavih.
Kadar ustvarja šolani pesnik, zajema iz svojega čustvovanja in mišljenja ter skuša najti temu ustrezen jezikovni izraz. Pri ljudski pesmi pa je drugače. Izrazna sredstva so dana kakor kamenčki, iz katerih se sestavlja mozaik in od sestavljalca je odvisno kakšna bo podoba. Ljudski pesnik ne išče posebnih, svojemu čustvovanju ustreznih izraznih odtenkov, ampak pove svojo misel tako, kakor je to navadno v njegovem okolju. Ljudski pesnik je sicer nadpovprečno nadarjen posameznik, je pa hkrati član občestva, v katerem živi, zato tudi misli, čustvuje in se izraža tako kot to občestvo, ki ima svoje značilnosti glede na pokrajino, kjer prebiva in etnično skupino, ki ji pripada. Zato najdemo v ljudski pesmi ustaljene rečenic^ prispodobe, ponavljanja, pridevke itd. To ni znamenje primitivizma ampak neke značilne tradicionalnosti, ki je pomagala ohranjevati ljudsko pesem skozi stoletja. Vsa ta izrazna sredstva občutimo kot jezikovni slog ljudske pesmi in to ji daje tudi poseben čar.
V ljudski pesmi je izražanje zelo stvarno, ne izgublja se v razmišljanju ampak pove s prispodobo, dogodek prikaže v skopih besedah brez odvečnih razlag. Ljudska pesem učinkuje plastično kakor slika velikih ploskev in močnihbarv, nikoli ni dolgovezna, raje drastična in če je lirično ubrana, nisolzavovodena.Vzemimo za primer ljubezensko z Murskega polja, Vrazov zapis (Štrekelj št. 1193):
Stoji mi, stdji pdlje, polje šfroko, na polji pa mi zraslo drevce zčleno.
Na drevci pa mi zraslo lepo jabelko, od zunaj je rudečo, znotraj zčleno.
Tak lih je moja ljuba, ljuba cartana, od zunaj je rudeča, znotraj žalostna.
Na sredi mojga sfca stojita mlina dva, nič drugega ne delata, ljubezen meleta.
Drobna sličica, dve prispodobi pa je vse povedano. Ali ni to zares čista lirika brez nepotrebne solzavosti?
Kadar pa skuša ljudski pesnik posnemati umetne pesmi, nastane navadno nekaj dolgoveznega in gostobesednega, kar čutimo, da je nepristno. Enako se le redko posreči šolanemu pesniku ujeti pravi ton ljudske izraznosti. Še bolj je tvegano, če skuša besedilo ljudske pesmi popravljati, ga ugladiti, izboljšati obliko ali vsebino. Kadar ima namen pesmi objaviti kot izvirno gradivo, je täko popravljanje celo nedopustno. Ljudski pesmi se je treba bližati s spoštovanjem in
rahločutnostjo kot vsaki umetnini.Nikomur ne bo prišlo na misel, da bi se recimo spotikal nad primitivnostjo ljudske plastike, nad okornostjo slik na panjskih končnicah; vzel bo ta likovni spomenik tak kakršen je, ga morebiti v celoti odklonil, nikoli pa ne popravljal. Pri pesmih pa se vedno najdejo ljudje, ki jo gledajo nekam zviška, kot nekaj, kar je umetnostno manjvredno in potrebno popravila, da bi našlo milost pred prestolom visoke literature.
Včasih pa se zgodi, da šolanega umetnika zamika ljudska pesem kot gradivo za lastno ustvarjanje, ugaja mu motiv in bi ga rad povedal po svoje, tako kot ga on doživlja. Mogoče mu variante, ki jih pozna, ne ustrezajo popolnoma, ker so recimo samo okrnjeni ostanki ali pa je vsaka zase nepopolna in šele skupaj dajo celoto. Kakšno naj bo v tem primeru naše stališče, stališče folklorista, ki navsezadnje le čuti, da mora do neke mere braniti ljudsko pesem pred popačenjem? Nedvomno ima vsak umetnik pravico uporabiti ljudsko pesem kot gradivo za svoje delo in da si sme dovoliti ustrezne spremembe, rekonstrukcije ipd., samo naj potem prizna otroka za svojega: Prešernova Lepa Vida je njegova, ne pa ljudska; le-ta je bila samo predloga zanjo. Kako täko preoblikovanje uspe, je seveda drugo vprašanje. Prav gotovo lahko pričakujemo neuspeh takrat, kadar bi se kdo oprl samo na nekaj zapisov, ne da bi se poglobil v zakonitosti ljudskega ustvarjanja, ne da bi neposredno prisluhnil ljudski pesmi tam, kjer še živi, ne da bi jo resnično doživel. S popravljanjem in dodajanjem samo iz svojega, bi lahko vnesel v ljudsko pesem nekaj tujega, neorganskega in nastalo delo bi ne bilo niti ljudska niti umetnostna stvaritev.Za zgled je lahko odlomek Golieve prepesnitve pesmi Smrtin mlinar pa ljudska varianta iz Poljanske doline (Štrekelj št. 362):
Prepeval mlinar je bogati krog mlina kakor druge krati, kar pride čez zeleni vrt in stopi predenj grenka Smrt.
Zdaj on odstopi za korak, popade žokalnik težak in belo ženo pri kotanji na vso moč trešči po lobanji.
Ne strmoglavi Smrt, stoji, vanj z votlimi strmi očmi:
"V bolezni trpi grozoviti, mož nepošteni in srditi!
Ko celo leto dan in noč
me zval boš, pridem na pomoč."
Stoji, stoji tam malen nov, po malnu hodi malnar mlad, sprelepo žvižga in pojč, še lepše piska na pero.
V mlin pa pride grenka smrt.
Mlinar popade žokovnik, napel je ven to grenko smrt.
Smrt pa j nazaj pokukala in mlinarju zažugala:
"O čakaj, čakaj, malnar ti, ti boš pa ležal let in dan, da boš še prosil smrti sam!"
Razlika je očitna in vsak lahko sam presodi, kaj je boljše, sočnejše in umetniško učinkovitejše. Poseganje v tujo stvaritev je hudo občutljiva zadeva in še tako velikim pesnikom kot je bil Prešeren, se ne posreči vedno.
Ljudska in umetna poezija sta pač vsaka zase vrednota in ju ne moremo meriti z enakimi merili, čeprav marsikdaj vplivata druga na drugo. Ljudska pesem morda res ne zna obseči vseh strun, ki lahko zvenijo v srcu posameznega človeka, zato pa zadeva tiste, ki so vsem razumljive. Če občudujemo prefinjenost umetne poezije, priznajmo, da je tudi ljudska po svoje žlahtna in lepa, le človeško srce mora biti dovolj rahločutno, preprosto in skromno, da jo more doživeti in doumeti.
Zmaga Kumer
GRANDOV SEMENJ
V Čepovanu na Goriškem ima mesec avgust34 dni. Tedaj praznujejo Čepovanci svoj poseben praznik "Grandov semenj".
Na predvečer "34. avgusta", t. j. v noči od 2. na 3 . september, poberejo fantje - pa tudi starejši možje - po vasi vse mogoče predmete, ki jih najdejo okrog hiš, ter jih znesejo na sredo vasi. Drugo jutro je videti na Grandovem semnju vse mogoče reči. Vaščani jih prihajajo iskat in odnašajo nazaj domov. Tu je najrazličnejše o-rodje, tako vile, grablje, lopate, ročni vozički, lestve, klopi, cvetlice v loncih, perilo, razna vedra in čebri, koši in sploh vse, kar ni bilo prejšnjo noč dobro spravljeno in varno zaprto. Geld vrata snamejo s tečajev, če niso bila zaklenjena. Pred leti je bilo nekoč na semnju leseno stranišče, ki se ni dovolj trdno držalo hiše!
Ko prihajajo ljudje zjutraj iskat vsak svojo lastnino, imajo obilo zabave in smeha; nekateri se pa tudi hud<5 jeze in take vzamejo sejmarji posebno na muho za naslednje leto. Tistemu, ki se najbolj jezi, jo skušajo drugič najbolj zagosti, da se polagoma odvadi jeze.
Iz let še pred prvo svetovno vojno pripovedujejo tako zanimivo dogodivščino, ki se je bila pripetila staremu Drobantu. Mož ni poznal šale in je vsako leto robantil in klel, ko je hodil po svoje reči na Grandov semenj. Večkrat je hotel sejmarjem preprečiti njihove šale in jih je čakal okrog hiše, da bi jih zalotil. Oni pa so o-prezali in potrpežljivo čakali, da se je spravil spat, potem pa so mu izmaknili karkoli in odnesli na semenj. Zato se je Drobant nekoč spravil spat kar v gnojni koš pod lopo. Dolgo je takd bedel in poslušal, če bi bilo kaj sumljivega, potem pa je lepo zaspal. Sejmarjipa šobili opazili njegovo početje in ko sb se prepričali, da trdno smrči, so previdno dvignili koš in gaz Drobantomvred odnesli na Grandov semenj. Lahko si mislimo, kakšen smeh je bil drugo jutro navsezgodaj, ko so našli Dro-banta na Grandovem semnju v gnojnem košu založenega z vso mogočo šaro, da se sam niti ni mogel rešiti iz nje.
Lani so bili odnesli komandirju ljudske milice kletko s kunci, potem pa je poizvedoval po vasi za tatovi innašel svojo kletko in kunce na Grandovem semnju. Tako je izvedel za stare čepovanske pravice, ki se ne zmenijo za pisane postave.
Kdaj in kakd je ta navada nastala, ne ve nihče zanesljivo povedati, zato je gotovo že zelo stara. Ime ima po nekdanji hiši sredi vasi. Gospodar je bil boljši kmet Granda, ki je pozneje obubožal, da mu je nazadnje ostala le majhna bajta. Zadnji potomec tega rodü je bil Grandov Janez ali kratko Grandič. Bil je nekoliko slaboumen in se je večidel lepotepalpo svetu. Za njim je izginila vsaka sled v začetku prve svetovne vojne. Menda je umrl v neki prisilni delavnici, kamor so takrat navadno pošiljali nepoboljšljive potepuhe.
Zakaj je običaj dobil ime prav po Grandu, bi bilo težko zanesljivo dognati. Lahko pa sklepamo, da je bila kdaj kaka dražba, na kateri so prodajali Grandovo ropotijo, in je bilo to ravno na 3. septembra, pa so hudomušni Čepovanci iz tega napravili svoj 34. avgust in Grandov semenj, ki ga praznujejo vsako leto, čeprav ni o Grandovi hiši in o Grandovem rčdu nobenega sledu več.
Franc Mlekuž
KOLIKO NAS JE?
Za bralce Glasnika utegne biti zanimivo, če jim povemo,kje in koliko ljudi se poklicno ukvarja z narodopisjem, Tega največkrat še mi Ljubljančani ne vemo, saj so križem po Sloveniji muzeji, ki imajo tudi etnografske zbirke, pa jih le ponekod urejajo etnografi, drugje zgodovinarji ali umetnostni zgodovinarji.
V Ljubljani je šest narodopisnih ustanov. V Institutu za slovensko narodopisje pri Slov .akademiji znanosti in umetnosti delata dva strokovnjaka, ki raziskujeta ljudske običaje, dramatiko in pripovedništvo.Na univerzi-seminar za etnologijo - sta dva predavatelja in letos je vpisanih 48 študentov. Tretjina jih študira etnologijo kot glavni predmet, ostali kot stranski. V Slovenskem etnografskem muzeju dela 9 etnografov in v Glasbeno narodopisnem institutu 6 folkloristov (za ljudsko glasbo, pesem in ples). Po enega etnografa imata še oba Zavoda za spomeniško varstvo, republiški in ljubljanski. Skupaj je v Ljubljani 21 poklicnih narodopiscev.
Zunaj Ljubljane so zaposleni etnografi pri Zavodu za spomeniško varstvo v Kranju ter po eden v muzejih v Kranju, Škofji Loki, Kamniku, Kopru, Novi Gorici, Murski Soboti in Ptuju, skupaj 8; z ljubljanskimi vred torej 29.
Etnografske zbirke pa so še v številnih muzejih, ki nimajo etnografov. To so muzeji v Novem mestu, Metliki, Brežicah, Ribnici, Kočevju, Postojni, Piranu, Tolminu, Idriji, Celju, Mariboru, Slovenj Gradcu, Tržiču in Radovljici.
Naj bo dovolj naštevanja! Lepo bi bilo, če bi lahko poročali kaj več o delu naših etnografov in o etnografskih zbirkah. Zanimalo bi nas, kaj in koliko hranijo v svojih depojih (vsi imajo premalo razstavnega prostora!), kaj raziskujejo ali zbirajo, kaj vse jih še čaka na terenu. Priznati moramo, da drug o drugem vse premalo vemo, da premalo sodelujemo, da si premalo pomagamo. Glasnik na široko odpira svoje predale za poročila o delu narodopisnih ustanov in posameznikov, ki se u-badajo s to ali ono panogo narodopisja, bodisi poklicno ali kot ljubitelji. Če kje, je tu mesto, kjer lahko! izmenjamo informacije o svojih dosežkih, delu in načrtih. Morda se namerava kdo lotiti stvari, ki jo je drugi že raziskal, pa tega ne vemo. Kratko poročilce biprihra-nilo nepotrebni dvojni trud in usmerilo zanimanje na še nenačeta področja. Za Vse prispevke bo Glasnik zelo hvaležen. Če se komu zdi sitno pisati članek, pa naj napiše pismo. Po potrebi lahko odpremo nov predalček Pisma bralcev. Naša iskrena želja je, da bi postal Glasnik vsem slovenskim etnografom prijetno shajališče za prijateljski strokovni pomenek.
Ko sem jo nekoč vprašal, če ji je znana neka štorija, me je brž zavrnila: "Štor ja je pokrivalo izbičja za voz, štorija je pa zgodba. Da ne boste mislili, da sem kramp brez tapora!" -
Govorica se v mojih krajih (Cegelnica, Bršlin, Prečna) od moje mladosti ni dosti spremenila, pač pa preprosto so ljudje govorili, da jih je vsak razumel. Ne tako kot danes, ko ne veš, kaj kateri klobuštra. Drugače kot pri nas govorijo Stražani. V Straži jebilo poprej malo ljudi, potem pa so se začeli naseljevati Ribničani, ker je bil pri njih svet bolj skalnat in grunti manjši. Ribničani so pa prišli v Stražo in tudi tam začeli delati rešeta. Les so pa dobivali iz firštove hoste v Bukovju. Tudi Levstikovi so bili iz tiste strani, ampak oni niso delali rešet. -
Nevesta ne sme stopiti na cerkveni prag, ampak ga mora prestopiti, da ne bo porod težak, ker prag kosti skupaj drži. -
Majhen otrok je zmeraj žejen, Prislovica pravi: "Če nima vina, mora mati takrat še kiklo prodati. "Za zobke gre takrat. -
Sveta Neža je bila patrona Kostanjevice. Varovala jo je pred poplavo, ker tam tri vode skup pridejo. Ker pa so ji ljudje dajali premalo časti, je šla sveta Neža na Kum.-
Če boš tako ožela, da bo rjuha v devetih krajih (zvitkih) suha, se boš pred pustom omožila. (Ljudska vera) -
"Cvancgarco (=33 krajcarjev) sem, sčm! so oponašali tkalca pri delu. -
Poprej ko govori otrok, bolj je zgovoren, poznej ko o-trok govori, bolj je moder. -
Stari izrazi: zdprtek, pomčtovček (zadnji otrok); zvi-jdvnak (lesen steber, na katerem so ženske ožemale ''ruhe" na Krki); cčbrati se (cefrati se); perajzarca (ničvredna ženska); štemphlj (štor, ki ga izkopljejo potem, ko je bil že dolgo v zemlji); blagövec (češmin, bot.); Ščvonca (sušilnica); šašdr (sušilec ); flinderca (pokvarjena ženska); rddal (neroden človek, ki se ne zna "komendirat") .
K.Bačer
Iz ustanov
SLOVENSKI ETNOGRAFSKI MUZEJ
- š -
IVERI
Med mojimi informatorji o nekdanjem življenju na Dolenjskem je bila nedvomno najbistrejša Marija Kukmar^ ki je umrla pri 94 letih v januarju 1965. Rodila se je v Cegelnici pri Novem mestu kot zadnji, menda nezakonski otrok. Zato je rano mladost preživela pri tujih ljudeh. Zadnjih dobrih dvajset let je prebila v Prečni in skoraj prav do konca delala na najeti zemlji in pri tujih ljudeh, da se je preživljala. Ženica je v mladosti veliko brala in je med drugim poznala tudi Zvon in Ljubljanski zvon. Njen brat je bil namreč študent novomeške gim-nazije in je po Trdinovem sporočilu bilnajboljšilatinec na šoli. Kukmanova je imela nenavadno dober spomin. Skoraj ni bilo dogodka iz zadnjih osemdesetih let, da nebi vedela o njem kaj povedati. Posebno lepa je bila njena Segava, s starimi besedami in akcenti o -barvana govorica, kakršno dandanes le še redko kje najdeš. Iz takih jezikovnih virov je črpal svoje čase tudi Janez Trdina, ko se je ustavljal med dolenjskimi ljudmi na sejmih, žegnanjih inv krčmah. V spomin tej preprosti, nenavadno bistri ženici objavljam tu nekaj drobtin, ki sem si jih zapisal zadnja leta v Prečni. Danes mi je se toliko bolj žal, da nisem mogel njene bogate govorice ujeti na magnetofonski trak.
Razstava slovenskih mask v Beogradu
V januarju letos je Slovenski etnografski muzej priredil v Etnografskem muzeju v Beogradu razstavo slovenskih ljudskih mask, ki so pri beograjskem občinstvu vzbudile veliko zanimanje .To je pokazala že otvoritev in pozneje veliko število obiskovalcev razstave .Zaradi omejenega prostora (3 razstavne dvorane) smo lahko razstavili le del naše zbirke, okrog loo primerkov, vendar tako, da so zastopani vsi glavni tipi slovenskih mask.
S to razstavo se je začelo tudi praktično sodelovanje med beograjskim in ljubljanskim etnografskim muze-iem.Beograjski je aprila gostoval v našem z razstavo 'Pokrivanje in krasitev glave v Srbiji", oktobra pa bo pripravil razstavo "Srbska ljudska umetnost" .Slovenski etnografski muzej bo jeseni gostoval v Beogradu z razstavo panjskih končnic. Začeto sodelovanje nameravata muzeja poglobiti in k njemu pritegniti še druge večje etnografske muzeje v državi. Ustanovi pa sta tudi že začeli razgovore o skupni-pripravi nekaterih drugih razstav. Nedvomno bo tako sodelovanje prineslo velike koristi javnosti, muzejem in predvsem naši stroki.
Razstava v Beogradu je pomenila uvod v letošnjo sezono potujočih razstav Slovenskega etnografskega muzeja. V Novi Gorici smo odprli potujočo razstavo "Kamnita plastika na Krasu". Razen tega nameravamo letos s šestimi tematskimi potujočimi razstavami gostovati v najmanj dvajsetih krajih Slovenije in zunaj nje.
B. Kuhar
In memoriam
Franjo Baš (1899-1967)
Iz naše srede se je za vedno poslovil mož, ki je bil v mnogih pogledih edinstvena osebnost.Čeprav je bil po študiji geograf in zgodovinar, je kot odličen muzealec obvladalvse veje muzeologije in napisal več temeljitih razprav. Bil je kmečki sin (rojen v Kamenčah pri Braslovčah), povezan z rodno grudo in te vezi so ga pripeljale v narodopisje. Njegovo obsežno znanje mu je prineslo priznanje v domovini in v zamejstvu.
Po diplomi na ljubljanski univerzi je postal srednješolski profesor v Mariboru. Njegovo pedagoško delo je bilo dragoceno zlasti na učiteljišču, kjer je vedno znova vabil svoje dijake k narodopisju. Kot arhivar je bil hkrati tajnik Zgodovinskega društva, kije imelo na skrbi Časopis za zgodovino in narodopisje .V letih pred drugo svetovno vojno je dvignil Časopis na raven znanstvene revije .Dolga leta je bil ravnatelj mariborskega muzeja in ga preoblikoval v Pokrajinski muzej .V zvezi s tem poklicem je neštetokrat prepotoval mariborsko območje. Njegove beležke so bile podlaga za številne razprave .Med drugim je opisal kobanski hram, mline na veter, štajerske preše, Prlekijo v šaljivih grbih, iz Savinjske doline pa razvoj gospodarskega poslopja.
Očrtal je ženitovanjske običaje v zahodnem Posavju, hkrati pa otel iz pozabe zadreške lončarje. Njegovo estetsko oko je odkrilo marsikatero dragocenost pohorskih steklarskih izdelkov. Verjetno je na njegovo vzpodbudo nastala monografija o pohorskih glažutah izpod peresa magistra Minarika, s katerim ga je vezalo prisrčno prijateljstvo. Mariborski etnografski oddelek še danes kaže mnogo baševskih potez. Pre-nekateri predmet tega oddelka je prinesel iz terenskih obhodov dobesedno na plečih in zbral veliko takih, ki jih danes ni več dobiti. Njegova zbirka je pomemben doprinos k preučevanju slovenske ljudske materialne kulture. Bil je nekaj časa predsednik Slovenskega etnografskega društva in leta 1959/6o hkrati tudi predsednik Zveze folkloristov Jugoslavije. Vodil in organiziral je kongres Zveze na Bledu leta 1959.
Franjo Baš je zaoral globoke brazde v našo etnografijo, zato ga bo ohranila v lepem spominu. Kdor ga je pobliže poznal, zna ceniti tudi njegovo plemenito osebnost .
A > Stupica
Društvene novice
-	Zadnji letošnji sestanek društva je bil5.maja 1967. Predaval je Tone Cevc o kulturno zgodovinskem pomenu pastirskih stanov na Veliki planini. Temeljita in zelo tehtna razlaga je izzvala živahno diskusijo, kar je znamenje, da je predavatelj obdelal zelo aktualno in zanimivo temo.
-	Slovenska podružnica Etnološkega društva Jugoslavije in Slovensko etnografsko društvo sta 16. maja 1967 priredila posvetovanje o temeljnih nalogah in usmeritvah slovenske etnologije .Ker je obravnavano vprašanje zelo pereče in se je ob referatih razvila pomembna diskusija, bomo o posvetovanju prihodnjič izčrpno poročali.
-	Redni letni občni zbor našega društva jebil6 .junija 1967 v Kamniku. Po poročilih tajnice, blagajničarke in nadzornega odbora je bila diskusija, v kateri smo najprej obravnavali vprašanje edinosti slovenskih etnografov. Sklenjeno je bilo, da ustanovimo posebno komisijo, ki bo pripravila pot za pravno ureditev problema, saj v praksi razprtije ni več, ampak obe organizaciji - SED in podružnica EDJ - v vsem sodelujeta. Sklenjeno je bilo tudi, naj bi za prihodnje skupno posvetovanje, ki bo jeseni letos, pripravili strokovna poročila o stanju in nalogah posameznih vej narodopisja, kajti šele potem bo mogoče misliti na pripravo nove izdaje "Narodopisja Slovencev", kar je že dolgo želja vseh etnografov. Da bi razši-. rili in izboljšali poročevalsko mrežo, bi bilo treba pritegniti mlade učitelje v podeželju. V ta namen naj bi priredili sestanek s predavatelji zgodovine, zemljepisa, slovenščine in glasbe na pedagoških akademijah in se z njimi dogovorili kako vzbuditi zanimanje za etnografsko delo pri dijakih učiteljišč in slušateljih akademij. - Po diskusiji je nadzorni odbor predlagal razrešnico upravnemu doboru. Volitve niso prinesle nobene spremembe, ker so navzoči soglasno izrekli željo, naj dosedanji odbor vodi društvo tudi v bodočem letu. Za delegata na skupščini Zveze folkloristov sta bila razen predsednika in tajnice izvoljena še dr. Kremenšek in M. Ruparjeva. Prihodnje leto naj bi bil občni zbor na Kromberku, kamor nas je že zdaj povabil tov. Zorzut.
Po občnem zboru so si udeleženci pod vodstvom dr.E.Cevca ogledali umetnostne spomenike in^ znamenitosti Kamnika, nato pa je bilo posvetovanje o temi "Turistične prireditve in folklora. Kakor o drugih letošnjih posvetovanjih bomo tudi o tem poročali več prihodnjič.
GLASNIK izdaja Slovensko etnografsko društvo v Ljubljani. - Urejuje: dr .Zmaga Kumer - Predstavnik izdajatelja in uredništva: dr .Valens Vodušek - Uprava in uredništvo:Ljubljana, Wolfova 8/n(Glasbeno narodopisni institut), tek.račun 5ol-8-164/l- Cena izvodu 1, 5 Ndin, letna naročnina 5 Ndin. - Tiska Prosvetni servis v Ljubljani.