Glasilo Zveze sindikatov Slovenije Izumiteljska sla Če smemo sklepati po sorazmerno skopi vesti v Delu o tiskovni konferenci za tuje in domače novinarje pri zveznem sekretarju za delo, 2ekateteVZ Azem°ni Vllasijem na čelu. Njemu in broces gospodarskim voditeljem so priredili S*r°kovn jtova Mitroviči, za katerega vsa resna a Javnost trdi, daje politično montiran in ni vreden resne strokovne presoje. Akt abolicije bi bil elegantna poteza jugoslovanskega državnega vodstva, ki pa kaj takšnega zaradi razmerja moči v predsedstvu SFRJ ni sposobno narediti. In za to, kar se dogaja danes na Kosovu, iščejo srbski politiki in kosovski partijski šef Rahman Morina spodbujevalce med tistimi politiki (predvsem iz Slovenije), ki so si javno drznili predlagati abolicijo, kar bi bil lahko tudi akt sprave v tej južni srbski pokrajini. Samo to vodi naprej, vse drugo pa je korak v neke stare čase, ki s civilizacijskimi dosežki nimajo kaj opraviti. V minulem tednu so se kosovska mesta hudo vznemirila. Demonstracije so bile tudi na Hrvaškem in Slovenskem. Srbska javna občila spet in spet razglašajo, daje vse to podpora albanski iredenta in kontrarevoluciji na Kosovu. Svoje so povedali tudi starotrški rudarji, ki sose za nekaj časa zaprli v rudnik, a sojih potlej s silo spravili iz njega. Kaj jih je čakalo potlej? Vsi so dobili delovne knjižice, poleg tega pa jih bodo še kazensko preganjali. Se več družin na Kosovu bo lačnih, še več nezadovoljnih... Miloševičeva politika v Srbiji, ki seje v resnici ustoličila po mitingih v minulem poldrugem letu, se očitno lahko obdrži le z represalijami, anatemami in izključitvami. Njeni rezultati se kažejo v naravnost dramatičnih gospodarskih razmerah, v vse večji socialni bedi in nenazadnje tudi v samoizolaciji največje republike, kije v sporu z vsemi, razen s Črno goro. Že to dejstvo je neverjetno zgovorno. Marjan Horvat Abdič in (jugoslovanski) čas Če kaj, potem imajo analitiki sojenja Fikretu Abdiču nedvomno prav, ko trdijo, da bo to sojenje zagotovo podlaga za oceno časa, v katerem živimo. Saj res, kakšen je ta čas? Predvsem nam razkriva samo srčiko sistema samoupravnega socializma, ki mu je v obdobju po obračunu z liberalizmom uspelo s svojo ideologijo perforirati sleherno njegovo celico, življenje v celoti. Z drugimi besedami to pomeni, da so bile organizacije združenega dela strukturirane politično in ne ekonomsko. In ker je tako, Fikreta Abdiča tudi niso mogli eksemplarično (ob)soditi drugače, kot da so mu naprtili kontrarevolucionarno spodkopavanje SFRJ. In bržčas se ima Fikret za svojo »napoleonsko vrnitev« v Veliko Kladušo zahvaliti prav svojevrstnemu paradosku, ki se nam kaže v tem, da so ga spustili iz zapora prav zaradi Okoliščin, ki so nastale s popolnim razkrojem prav tistega sistema, ki mu je svoj čas omogočil graditev gigantskega Agrokomerca. Abdič pravzaprav ni storil nič drugega, kot samo to, da je kot prvi borec za našo stvar v Cazinski krajini prav lucidno izkoristil vse »prednosti« obstoječega sistema. Po logiki stvari bi torej moral za svoje »veliko delo« požeti samo velika odlikovanja in zahvale. In jih tudi je, dokler monolitni sistem ni začel razpadati na osem monolitnih podsistemov, ki so se na nacionalni osnovi začeli gristi med seboj za svoj »zgodovinsko edino mogoč in pravi« položaj v Jugoslaviji. Ne gre pozabiti, da je zaradi Agrokomerca padel Hamdija Pozderac, jugoslovanski (titovsko) opredeljen član predsedstva SFRJ in predsednik ustavne komisije, ki je kot takšen objektivno stal v napoto uresničenju zahtev po močni in enotni Srbiji. Ko se torej posamezni razčlenjevalci »afere stoletja« sprašujejo »kaj se je pravzaprav zgodilo, na katerih relacijah in v katerih krogih, da so Abdiča naenkrat in po dolgem času razglasili za nenevarnega«, bi si prav lahko odgovorili, da je bil Abdič zgolj drobiž za poravnavo velikih (znotraj) jugoslovanskih računov, v kateri je glavni cilj že dosežen. Kolikor je pri tem še vedno vprašanje »vloge politične žrtve«, v katero je prepričan sam Abdič in še kdo pa je gotovo res, da »oče Velike Kla-duše« svojega razsutega Agrokomerca nikoli več ne bo (če bo seveda imel to priložnost) postavljal na noge s tistimi menagerskimi prijemi, ki so ga tudi pripeljali do njegovega padca. Ivo Kuljaj Kuhinje za reveže rušijo Jugoslavijo ____________ V jugoslovanskem zavodu za statistiko so izračunali, da so bile povprečne plače, izplačane za avgust, v vsej državi za 42 odstotkov realno (ne nominalno) večje od plač za delo v lanskem avgustu. Najbolj so jih povečali Vojvodinci, in sicer za 58,3 odstotka, najmanj pa na Kosovu, le za 24 odstotkov. Slovenci smo imeli v tej primerjavi realno za 40,8 odstotka večje avgustovske plače. To pomeni, da so rasle plače za omenjeno število odstotnih točk hitreje kot življenjski stroški. Podatki za vse letošnje leto so nekaj manj »zveneči«: jugoslovansko povprečje realne rasti plač za osem mesecev je 18,4 odstotka, slovensko za 17,4, kosovsko za 5,4 odstotka. Če plače primerjamo s cenami v tistem mesecu, v katerem so bile izplačane in ne (kot dela zvezni zavod za statistiko) s cenami v mesecu, katerega so bile izplačane, dobimo čisto drugačno sli- ko. Rast realnih slovenskih plač se v taki primerjavi, ki je primernejša, saj moramo s plačo za avgust živeti v septembru, znižala na 7,1 odstotka za primerjavo med letošnjim in lanskim avgustom ter na 1,3-odstotno realno rast v vseh osmih mesecih. Ilija Popit v Delu na podatke o hitrejši rasti osebnih dohodkov v zadnjih mesecih pripominja, da je to pogost pojav v letih, ko so na vrsti kongresi družbenopolitičnih organizacij in ko se pripravljajo volitve. Mi pa bi k podatkom o realni rasti osebnih dohodkov dodali vprašanje: kdo, za vraga, potem širi novice o vse.večjem številu socialno ogroženih ljudi, o potrebi po gradnji novih kuhinj za reveže v Jugoslaviji. Ali ne bi bilo treba take nedobronamerneže prijeti in jih obtožiti spodkopavanja demokratične ureditve Jugoslavije, vzbujanja nezadovoljstva in širjenja nemira med ljudmi? R. B. Časi za časnike že dolgo niso prijazni. Cene storitev, papirja in stroški nasploh vrtoglavo naraščajo. Drugače ne gre, kot da spet podražimo Delavsko enotnost. Če pa se ozrete malce naokrog, boste videli, da poskušamo biti še zmeraj najcenejši. Prepričani smo, da boste z razumevanjem sprejeli našo odločitev' Uredništvo Sindikalna lista - vprašanja in odaovori Vprašanje: Ali lahko zaradi podražitve bencina uveljavimo novo vrednost kilometrine pred objavo v sindikalni listi? Odgovor: To je stvar samoupravnih odločitev. Če ste se dogovorili za uveljavljanje sindikalne liste, lahko po podražitvi bencina neposredno uveljavite novo vrednost kilometrine. Vprašanje: Ali so delavci, ki na podlagi zdravniškega spričevala uveljavljajo pravico do dietne prehrane, upravičeni do enakega regresa za prehrano kot drugi delavci? Odgovor: Da. Za delavce, ki jim ni mogoče zagotoviti toplega obroka (dietna prehrana), velja enak mesečni znesek (lahko se mesečni znesek preračuna na dnevni znesek) in se izplača v obliki vrednostnih bonov ali v gotovini. Na videz majhna, vendar pomembna stvar Solidarnostnih akcij sindikatov Slovenije za pomoč prizadetim po katastrofalnih neurjih je bilo več. Zbiranje sredstev oziroma šolskih potrebščin za šole in učence iz občin Ptuj, Laško, Slovenska Bistrica in Šentjur gre h kraju. Interesne skupnosti za slovenske založbe so se pozivu republiškega sveta odzvale. Šolske potrebščine že prihajajo na dvanajst najbolj potrebnih šol. Skupaj s podruž- Za odpravo političnih sodnih procesov in za uveljavitev pravne države Državljani SR Slovenije smo v izjavi »Proti uvedbi izrednega stanja, za mir in sožitje na Kosovu«, ki jo je podpisalo več kot milijon ljudi, izrazili svojo trdno odločenost in nepopustljivo voljo, da se bomo uprli vsiljevanju logike izrednih razmer v državi in uvedbi izrednega stanja na Kosovu, da podpiramo zagotavljanje in spoštovanje temeljnih človekovih, državljanskih in nacionalnih pravic in svoboščin v vseh delih SRFJ. Zavzeli smo se za uveljavitev dejanske enakopravnosti vseh narodov in narodnosti, za spremembo Jugoslavije v sodobno pravno državo, v kateri obstoječih političnih in drugih razlik ne bo več mogoče kriminilizirati in drugače mislečih ljudi preganjati na montiranih političnih sodnih procesih. Kljub temu je bilo uvedeno izredno stanje s tako imenovanimi posebnimi ukrepi in vsemi znanimi tragičnimi posledicami. V nasprotju s pozivi demokratične javnosti in sklepi skupščine SFRJ, da se čimprej zagotovijo vsi temeljni pogoji za preklic ukrepov izrednega stanja na Kosovu in za uveljavitev ustavnega reda po demokratični poti, se uporaba represije stopnjuje in svoj vrh dosega v montiranem političnem procesu proti Azemu Vllasiju in soobtožencem. Vse to v sedanjih družbenih napetostih in mednacionalnih spopadanjih brezumno zaostruje obstoječe napetosti in konfrontacije ne samo na Kosovu, ampak v vsej državi. Podpisniki te izjave ostro obsojamo nadaljevanje brezumne represivne politike, ki pelje jugoslovansko državo in družbo v še hujše spopade, v vse večjo materialno in moralno bedo, v mednarodno izolacijo ter povzroča nevrno destabilizacijo združujoče se Evrope. Ta politika ni naša politika. Podpisniki te Izjave: - pozivamo vse pristojne državne organe, naj zagotovijo spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, pravnost države in demokratične odnose med ljudmi, narodi in družbenimi skupinami; - pozivamo demokratično javnost, naj se z vsemi možnimi legitimnimi sredstvi upre sedanjemu procesu v Titovi Mitroviči, ki odločilno vpliva na prihodnost Jugoslavije; - pozivamo Predsedstvo SFRJ in pristojne državne organe, naj ustavijo kazenski postopek proti Azemu Vllasiju in soobtoženim; - pozivamo skupščino SFRJ, naj z zakonom amnestira vse, ki so bili obsojeni ali pa so v postopku za nenasilna politična dejanja; - pozivamo skupščino SFRJ, naj po hitrem postopku odpravi 114. in 139. člen KZJ, kakor tudi vse druge člene kazenskega zakona, ki omogočajo, producirajo ah zakrivajo politično kriminalizacijo in sodno preganjanje legi- ti.mnp.ga npnasilnpga cLolovarvja. in cvobotlnoga mioljonja. državljanov. Pozivamo vse predstavnike SR SLovenije v organih Socialistične federativne republike Jugoslavije, naj z vsem svojim delovanjem uveljavljajo demokratična načela in zahteve iz te izjave. v Ljubljani, 2. novembra 1989 Podpisniki Izjave so: Odbor za zaščito človekovih pravic na Kosovu, Debatni klub 89, Delovna skupina za mirovna gibanja, Društvo slovenskih pisateljev, Helsinška federacija za človekove pravice Ljubljana, Zagreb, Humanitas, Maribor, Meščanska zelena stranka, Odbor za varstvo človekovih pravic, Pododbor za varstvo človekovih pravic, Logatec, Sekcija za kulturo miru in nenasilje, Slovenska demokratična zveza, Socialdemokratska zveza Slovenije, Slovenska kmečka zveza, Socialistična zveza delovnega ljudstva Slovenije, Zeleni Slovenije, Zveza inženirjev in tehnikov Slovenije, zveza komunistov Slovenije, Zveza sindikatov Slovenije, Zveza slovenske kmečke mladine, Zveza socialistične mladine Slovenije in Zveza združenj borcev NOV Slovenije Navodila za zahtevek po beneficirani delovni dobi Skupščina skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Sloveniji 25.10.1989 sprejela sklep, da se delavkam in delavcem, ki opravljajo dela tkanja in predenja, šteje zavarovalna doba s povečanjem tako, da se 12 mesecev dejanskega dela šteje za 14 mesecev zavarovanja. Za uveljavitev tega sklepa mora biti vložen zahtevek posamezne delovne organizacije, v kateri se ta dela opravljajo, in sicer na naslov: SKUPNOST POKOJNINSKEGA IN INVALIDSKEGA ZAVAROVANJA V SR SLOVENIJI Strokovna služba Skupina za proučevanje zavarovanja Moše Pijadejeva 41 61000 LJUBLJANA Zahtevku je potrebno priložiti: -opis del in nalog za navedena dela; - fotokopijo sodne registracije DO (tozda); - pravilnik o varstvu pri delu; - poimenski seznam delavcev, ki delajo ali so delali na navedenih delih od 16. 5. 1945 dalje oziroma začetka del; - sklep DS, da so zagotovljena sredstva za plačilo posebnega prispevka. Prispevek bodo, skladno z določili sklepa, plačevali za 5 let nazaj od dneva uveljavitve sklepa, to je od 1. 11. 1984 dalje. Stopnja prispevka znaša 3,50% od bruto osebnega dohodka delavca in se plačuje iz dohodka delovne organizacije. Plačilo prispevka za nazaj se, po določilu 250. čl. statuta SPIZ uskladi na leto pred letom, ko komisija zapisniško ugotavlja dejansko stanje v delovni organizaciji. Navedeno dokumentacijo potrebuje komisija po določilih 165. čl. statuta Skupnosti PIZ, ki neposredno v ozdih ugotavlja upravičenost vloženega zahtevka. Vsak ozd bo neposredno obveščen o delu komisije in o datumu zapisniškega ugotavljanja teh beneficiranih del v njem. SPIZ ničnimi jih je še precej več. Od 1,4 milijarde dinarjev, kolikor so načrtovali, to le za najnujnejše potrebe, bodo do konca meseca prav gotovo zbrali. Doslej je največ, in to 700 milijonov, prispevala Izobraževalna skupnost Slovenije. Štipendijski sklad pri skupnosti za zaposlovanje pa je nakazal 100 milijonov dinaijev. Založbe so svojo udeležbo pri pomoči potrdile, koliko pa bo katera dala, je odvisno od možnosti in potreb-Te pa zdaj usklajujejo. Končna vrednost prispevkov v denarju in šolskih potrebščinah bo znana konec meseca, prav tako tudi natančen seznam, kdo je to pomoč dobil. Lepo je, da še ni čisto pozabljena solidarnost v nesreči. Bilo bi pa tudi zelo koristno, ko bi pogledali tudi malo zunaj občin. Tudi brez neurij so še šole in učenci, ki po opremljenosti niso enakopravni z večino drugih. Pa ne po svoji krivdi. Pomislimo tudi nanje. Andrej Agnič Okrepile sindikat novinarjev Med modne novosti našega izrazoslovja se je uvrstila še ena - KOLEKTIVNA POGODBA. Je že prav, da kar naenkrat toliko govorimo o njej. Ni pa prav, da po stari navadi zgolj govorimo in se ne zavemo, za kako življenjsko pomembno stvar gre. Vse kolektivne pogodbe bi morale biti podpisane najkasneje do 31. 3. 1989. Zakon res na kratko opredeljuje, kdo in na kakšen način naj bi jih podpisal. Ob tem Pa ostaja odprtih ali vsaj nedorečenih toliko stvari, da se jih v takšnem prispevku sploh ne kaže lotevati. Velja le opozoriti, da gre zares. Da se je treba dela lotiti takoj-Pred seboj imam začasno kolektivno pogodbo ene naši mešanih firm. Za 15 tipkanih strani gre-Sindikat novinarjev, ustanovljen pri Kraško-obalnem svetu ZSS v Kopru, se zdaj ubada s kolektivno pogodbo italijanskih novinarjev. To pa je že pravcata knjig3 z več kot 130 stranmi. Že kaže, kako površno smo se stvari lotih mi in kako se je moramo lotiti. Naj zato o vržem pregovor o kovačevi kobili in povabim vse sindikalne delavce v novinarskih vrstah - pozabite na osnovne organizacije, začnite ustanavljati novi; narski poklicni sindikat. NajboiJ smotrno, že zaradi neusmiljenega časa, se je pridruževati Novinarskemu sindikatu v Kopru in ga tako okrepiti, razširiti v slovenskega. . Tega so se ta teden zavedli tucu člani skupine za ustanovitev novinarske organizacije ZOA v Ljubljani. Pri sondiranju želja, pripravi zamisli in zbiranju int®; resov se je kljub ambiciozni ideJ1 o elitni profesionalni novinarski organizaciji vendarle izluščil osnovni interes - klasična sindikalna funkcija, bitka za kolektivno pogodbo. Tako je ZOA v ustanavljanju sama sebe vključila v Novinarski sindikat v Kopru. Ne n^ pamet. Študentje FSPN so z anketo ugotovili, do česa je novina .jem predvsem: -fi Kolektivna pogodba, pravna j strokovna služba novinarskih si dikatov, socialna in siceršnja va nost novinarjev... Skratka, pl3 in zaščita sindikalnih interesov- Res so pred durmi Gorjup0 dnevi, kjer se bosta predstav ZOA in Novinarski sindikat, ^ mu pripravlja predstavitev in P^ sebno tiskovno konferenco vU „ ZSMS na svojem kongresu. To P ni vzrok za čakanje. Kogar 23 ma novinarski sindikat, se lah^ , zdaj obrne na več nas _ _____________ ... aslovf - predsednik sindikata je Veli slav Japelj s Primorskih gradiva in pristopne izjave lan tLl dobite na Kraško obalnem sX„jj-ZSS v Kopru, v Ljubljani pa ko pokličete tudi Dejana Ver na ZSMS. Ciril B&e ZAKAJ SENE STRINJAM Z BROVETOM Kar počneva uredništvo tega časopisa in jaz kot dopisovalec, se po enih jugoslovanskih merilih imenuje napad na JLA, na pridobitve revolucije, ustavno ureditev, ugled države itd. - vse seveda s separatističnih in protirevolucionarnih stališč. Po drugih jugoslovanskih merilih pa je to početje izraz demokratičnosti ali vsaj demokratičnih teženj, uveljavljajočega se načela o pravici do svobodnega izražanja prepričanja in mnenj (se pravi načela, ki ni le ustavna pretveza!) - ali v splošnem: je izraz težnje in uveljavljanja tistega, čemur pravimo civilna družba in pravna država. Slednje je po mojem mnenju zadosten razlog za tveganje, ki ga prinaša razmišljanje in pisanje v naslednjih vrsticah. Tveganje je zvezano z odzivanjem predstavnikov JLA, ki pa je v določeni meri predvidljivo, dasiravno togo in po mojem tudi manipulativno. Zvezano pa je to tveganje s povsem iracionalnim, drznil bi si zapisati - paranoidnim odzivanjem določenih »civilnih« okolij Jugoslavije, predvsem v veliki Srbiji s Črno goro. Mogoče za koga pretiravam z izrazi iracionalno in paranoidno, a nemara zadošča, če spomnim, kako je pisala »Politika« o Jožetu Smoletu in izjavah njegove srbske kolegice v zvezi z obiskom vlaka bratstva in enotnosti. Naj mimogrede povemf da me je begalo najstniško navdušenje nad prisrčnostjo sprejema bratske ekspedicije v srbskih krajih. Sedaj sem dokončno prepričan, da sta zaradi političnih in novinarskih barabij bratstvo in enotnost dokončno pokopana in da besedičenja o tem ni moč šteti za drugo kot za laž ali škodljivo in pogubno naivnost. Vendar nisem hotel pisati o tem. Nameravam nekoliko komentirati neko misel iz beograjske televizijske kontaktne oddaje z visokimi oficirji JLA. Stane Brovet, visoki mornariški častnik slovenskega rodu (res je, da ga nekateri sonarodnjaki zaradi tega ostro sodijo, a to Pl prav; on naj bo predvsem oficir JLA, Vendar naj bo razsoden oficir!), je tedaj med drugim povedal tudi naslednje (reproduci-ram po spominu, kakor sem prebral v časopisu Delo v rubriki »Rekli so«): Strankarski Pluralizem bi, ob vseh drugih škodljivih Posledicah, moralno in politično destabili- ziral tudi JLA, ki bi se morala nujno preleviti v poklicno vojsko, služiti različnim strankam. To pa ni sprejemljivo; jugoslovanski ljudski armadi, njenemu značaju in statusu, daje bistveno obeležje dejstvo, da jo je ustvarila partija in da je ljudska in revolucionarna sila. Iz teh dejstev črpa svojo moč, iz njih je izveden družbeni status JLA in v njih korenini tudi enakopravnost pripadnikov JLA kot državljanov SFRJ. Kje začeti svoj ugovor? Nesmiselno se mi zdi armadi prilizovati se z izjavo, daje ona doslej, gledano v celoti, med vsemi zveznimi ustanovami ohranila največ zdrave pameti in »občutka za pravo mero«. Razmeroma razsodno obnašanje armade (bolje njenega vrha) pa je lahko tudi varljivo - čeprav je tudi ta trditev lahko »napad na JLA«. Problem bom torej interpretiral tako, kakor ga razumem. Naša vojska je, zgodovinsko vzeto, torej po izvoru oziroma nastanku v resnici ljudska. Tudi zato se mi zdi površna Brovetova trditev, da je našo armado ustvarila partija. Vloge partije v oblikovanju novojugoslovanske vojske ne zanikam; končno jo poznajo vsi državljani, ne le vojaki in mi, zgodovinarji. Vendar pa je nesmiselno reči, da je partija ustvarila JLA, pri tem pa niti omeniti poglavitnega dejavnika nove vojske - ljudstva. Brovet je s tem ljudstvo spremenil v amorfno surovino, iz katere je partija izdelovala vojščake. Ne, to ni le nesmiselno. Žaljivo in potvorjeno je! . Tudi takšno razmišljanje enega najodgovornejših častnikov partije, daje kmalu po osvobodilni vojni, ki je to vojsko zares »ustvarila«, le-ta ostala ljudska le še po nazivu. Dejansko je postala tisto, kar je armada po svoji družbenozgodovinski »provenienci«: sredstvo represivne oblasti državnega aparata. Ker si je partija potem, ko se je odločila za izvedbo socialistične revolucije, prilastila celoten državni mehanizem z njegovimi represivnimi instrumenti na prvem mestu (to z namenom, da zavaruje pridobitve revolucije, zlasti pa zato - tako deluje stvar v praksi!, da zavaruje svojo oblast), se je torej polastila tudi armade. Sedaj se je obrestovala tista hvalevredna lastnost komunistov v času osvobodilne vojne, da so bili povsod med prvimi in najboljšimi. Tudi v armadi! Lahko bi postavih trditev, da je partija osvojila armado »po liniji partijskega članstva«. Razumljivo je, da je to lahko dobro za družbo in armado, če (dokler) so komunisti zares med najbolj predanimi vojščaki za mir, svobodo, enakopravnost, napredek... V tem je ravno protislovje. Zaradi takšnih odlik komunistov partija osvoji oblast - in se nato začne kvariti. Sedaj postane enačaj (oficir = član partije) neugoden tako za armado kot za družbo. To kljub temu, da lahko dopustimo tudi domnevo, da poklicni vojščaki spadajo med najboljše komuniste... Nedvomno je naša vojska zaradi svojega izvora, junaštva, skupnega prispevka protifašističnemu boju, pozneje pa kot branik pred nevarnostjo podreditve države z vzhoda (informhiro!), pa tudi zaradi njene vloge pri uresničevanju solidarnosti (nezgode, pomoč nerazvitim krajem v delu,.. .)v očeh javnosti uživala velik ugled in spoštovanje. Mehanično enačenje osvobodilnega boja z revolucijo, ki je posledica ideološkopoli-tičnega in propagandnega ustvarjanja oblasti partije, pa tudi načrtnega poveličevanja maršala Tita, je vojsko postopno povzdignilo v domnevno revolucionarno pridobitev. Titova legenda kot vrhovnega poveljnika in pa huronsko propagiranje vsega, kar naj bi bilo revolucionarno, je pripomoglo k temu, da seje armada »izvzela« nadzoru in učinkovitemu vplivu »civilnih« institucij družbe (ustava, parlament, vlada,...). Tu je torej treba povsem razločno povedati dvoje: vojska ni nobena pridobitev-še najmanj revolucionarna - že zato, ker seje povzpela nad oblast »revolucionarnih« množic; vojska je nujno zlo! Vojska, ki gradi (po Brovetu - pa tudi dejansko!) svojo trdnost na pripadnosti (predanosti) partiji, za katero se je nesporno pokazalo, da je vladala nedemokratično in tudi silno neučinkovito, je zelo malo ljudska (kar poudarja Brovet), lahko pa je zelo jugoslovanska, kar pa pogosto in praviloma pomeni: unitaristična in centralistična. Je sicer federalistična in avnojska, kakor tudi njen vrh stalno zatrjuje. Toda: avnojski federalizem razume tako, da izvirno pristojnost (tako imenovano kompetenco kompetenc) priznava federaciji, in le tisto, česar federacija ne pogreša preveč, prepusti svojim federalnim udom. Temeljito moramo premisliti, kaj je tisto zanesljivo ljudsko v armadi, kije garant takšne federacije, kije svojim udom (brez katerih pa nje - federacije - ni!) pripravljena dajati le nekakšno miloščino ... Če se torej ne strinjam z Brovetovim razmišljanjem, se ne strinjam tudi zato, ker hoče z značajem in statusom armade žugati zagovornikom strankarskega pluralizma. Brovet pri tem izhaja iz prejšnjega, domala legendarnega pojmovanja armade, ki se je opiralo na Titovo ime, na revolucijo, na nenehne zunanje grožnje itd. kar ve je armado »osvobodilo« javnega nadzora (recimo zahteve po redukcijah ob uvajanju SLO, zahteve po dejanskem vpogledu v porabo za obrambni kompleks,...) - in upa, da -se temu vendarle javnost ne bo upala nasprotovati. Glasno in jasno izražam prepričanje, daje »ideal« (vojska in policija sta pač potrebni, a ne ideal!) takšna ureditev, ko armada in policija ravnata izključno po zakonu in ne po ideoloških načelih in pogledih (ki so primerno sredstvo za manipulacije), da torej odgovarjata v skladu s tem in da se tudi njunim pripadnikom zagotovijo vse normalne pravice (ravno tako kot jaz se lahko včlanijo, v stranko, odidejo na volišče - zaradi mene tudi v Trst na kavo!) Samo - in še enkrat samo po zakonu naj ravnata vojska in policija v družbi - in družba z njima. Tedaj pluralizem vojski ne bo škodoval - samo koristil ji bo. Tako kot vsem državljanom. Prav to pa hočemo. Martin Ivanič Po ZSMS, ZKS in ZSS se prenavlja tudi SZDL Razdvajanje SIAMSKIH DVOJČKOV V dneh, ko bo časopis potov; 0 bralcev, bo kongres ZSMS, n; aterem bodo verjetno sprejet volucioname odločitve o polo Ju in sestavi dosedanje mladin ?Ke organizacije v prihodnje. T, bila tudi naslednica SKOJ adinske komunistične organi Wleu Razmišljanja v mladinskil Zer' mec* njihovimi simpati n hSo različna in nihče se ne up: 2„P?.^edati, kaj se bo na kongresi je Zi j' Skušnje iz Krškega, kje ^jadinska organizacija na zad kato konSresu začela odpirati ne v*, .do takrat nedotakljiv: tsanJa, kažejo, da lahko tudi i: PrpZr°?a pričakujemo številn: gosi„necenia *n nove šoke za ju bi n?Zansko javnost. Mogoče p: ši Dn??Xecii lahko dali tisti starej UraPolhrki, ki. so se, kot smo ne Školf.,° lzvedeli, ponujali Jožeti ’ nai jih uvrsti na njihovi kandidatne liste za skupščinske volitve, vendar jih zdaj o tem ne morejo javno spraševati. Zveza komunistov je po tiskovni konferenci pripravila tudi sejo centralnega komiteja, na kateri je bil kljub pomislekom nekaterih sprejet osnutek novega programskega dokumenta. Skladno s pričakovanji je bilo največ razprave prav o vprašanjih, na katerih sta temeljila ideologija in položaj zveze komunistov. Vinko Hafner je menil, da ZK ne sme naprej, ne da bi povedala, da je delavski razred njena socialna baza in ne da bi napisala v program skrb za delavske interese. Sergej Kraigher je povedal, da bi bilo zanj v programu sprejemljivo, če bi le ostali pri samoupravljanju kot temeljni družbeni ureditvi. Zveza komunistov, ki želi še naprej ostati na levici oziroma postati stranka levo, k socializmu usmerjenih ljudi, bo seveda v času do kongresa razčistila ta in druga sedanja sporna vprašanja. Mnenja nekaterih posameznikov verjetno ne bodo dobila večinske podpore. Razmišljanja o možnosti, da bi se sedanja zveza komunistov po zgledu Madžarske, razbila na socialistično in komunistično stranko, zdaj nimajo prave podlage. Glavno vprašanje prenove ZK pa seveda zadeva njeno sposobnost in hotenje po oblasti. Tu pa bo do zdaj samo rdeča stranka zadela ob nerazpo-loženje ljudi, ki jo obdolžujejo za vse današnje slabosti in ki se oblikuje ob vplivu alternative, ki v bistvu- zahteva javno obravnavo-vseh konkretnih napak v času boja za oblast in pri njenem uveljavljanju. O sindikalni prenovi pišemo iz tedna v teden. Ugotavljamo, da teče prepočasi in da članstvo s tem ni zadovoljno. Vse bolj opažamo tudi različne valovne dolžine, na katerih se sindikalni aktivisti pogovaijajo o spreminjanju organizacije, ki je z,ustavo že dobila avtonomni položaj. Pogostejše in resnejše so tudi javne kritike prenovitvenih listin in ponavljajoči se pozivi na ustanovitev drugih resnično neodvisnih sindikatov. Problem sindikalne prenove je seveda tudi dediščina preteklosti. Sindikat je bil namreč pri oblasti oziroma njeno peto kolo in pogosto ni imel pravega razumevanja za tegobe in zahteve članstva. Sindikat, ki se zdaj razglaša za neodvisnega (tak je tudi njegov ustavni položaj), seveda še ni dovolj jasno povedal, od koga noče biti več odvisen. Za Tončija Kuzmanoviča, ki je v sobotni prilogi Dela (28. oktobra) pisal o tem, pa je, če ga prav razumemo, problem partijnost samega sindikata, pri čemer je verjetno mislil tako na nekatere njegove programske cilje (npr. samoupravljanje) kot tudi na glavnino profesionalnega kadra, ki ga tvorijo člani ZK, ki verjetno mislijo tako kot Hafner ali Kraigher. V ta sklop spadajo tudi najbolj razgre- te razprave in sprenevedanja o tem, ali sindikat ne bo več politična, temveč le stanovska organizacija. V tem lahko vidimo tudi znamenja strahu sindikalistov, da ne bi zmogli politike v korist članstva tudi zaradi pretrgane povezave z zvezo komunistov. Sedanji uradni sindikati pa verjetno potrebujejo tudi drugačno konkurenco, kot jo predstavljajo ponudbe funkcionarjev še slabo postavljene socialdemokratske zveze in neodvisni sindikati s Ptuja, Filozofske fakultete ali kod-drugod. Zdi se, da bo poleg dokončanja programa neodvisnih sindikatov, izjavne razprave prihaja kar dosti koristnih predlogov, treba doseči neke vrste identifikacijo članstva z organizacijo in tako tudi odpraviti neutemeljene očitke o formalnem vpisovanju v sindikat in s tem tudi zahteve po dokazovanju legitimnosti organizacije in njenih vodstev. Ta teden se je s sejo Predsedstva RK SZDL začela tudi razprava o novem programu SZDL oziroma socialistične zveze, kot se bo organizacija verjetno preimenovala. Socialistična zveza delovnega ljudstva, ki do zdaj ni bila zveza ljudi, temveč krovna orga-Nadaljevanje na naslednji strani Prekipelo je v Novi Gorici ZA ŠEST MILIJONOV PRENIZKO NADOMESTILO OD Maratonska seja skupščine Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki je bila 25. oktobra letos, je imela takšen dnevni red, da je zbujal pozornost vsakega delavca in upokojenca. Na njej so tehtali, kakšni bodo osebni dohodki in pokojnine. Sadovi teh štiriin-polurnih pogajanj so zdaj že znani. Takšna seja zahteva od sodelujočih ne le razumevanje obravnavanih stvari, ampak tudi fizično vzdržljivost. Vzdržljivi morajo biti zlasti tisti, ki se dosledno zavzemajo za rešitev vprašanj, ki so pod točko »razno« uvrščena na konec takšnih maratonskih sej. Tokrat so bili to člani Društva invalidov občine Nova Gorica, ki so uspeli z odločno in dobro organizirano akcijo, pri kateri jih je podprl tudi občinski svet Zveze sindikatov Nova Gorica, uvrstiti na že pred mesecem dni določen dnevni red te seje tudi svoje zahteve. Društvu invalidov Nova Gorica je prekipelo zaradi nadomestil osebnega dohodka delovnim invalidom III. kategorije. To so tisti delovni invalidi, ki so bili s svojega dela premeščeni na drugo delo, ko je invalidska komisija Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja ugotovila, da zaradi posledic poškodbe ali bolezni ne morejo več opravljati istega dela kot prej, vendar še niso upravičeni do invalidske upokojitve. Vsi vemo, da nam od bru- to osebnih dohodkov odtrgajo lep odstotek tudi za invalidsko zavarovanje, zato da se zavarujemo proti posledicam invalidnosti. Zakon pravi, da gre takemu invalidu pravica do drugega dela, ki ga s svojo preostalo delovno zmožnostjo lahko opravlja z normalnim trendom in uspehom. Če pa pri tem zasluži manj kot na svojem prejšnjem delu, je upravičen do razlike v obliki nadomestila osebnega dohodka. Vse lepo in prav. Težave nastanejo, ko hočemo pravično odmeriti to nadomestilo. V povojnem času smo v Sloveniji izmenjali že najmanj pet formul za izračun tega nadomestila in vedno se je našel kdo, ki je dokazal, da je po krivici prikrajšan. Formula, ki jo v Sloveniji uporabljamo od 1. 1. 1984, odkar velja novi zakon, je bila snovana še v času, ko nismo niti sanjali o takšni inflaciji, kot jo doživljamo danes. Pripravljena je bila z najboljšimi nameni in pokazalo se je, da je 75 odstotkov delovnih invalidov z njo zadovoljnih. Kajti 50 odstotkov invalidov, po analizi, ki je bila pripravljena marca 1989, dobi ravno prav visoko nadomestilo, 25 odstotkov invalidov dobi previsoko nadomestilo (ti se ne pritožujejo - pritožujejo pa se njihovi sodelavci), 25 odstotkov delovnih invalidov III. kategorije pa dobiva prenizko nadomestilo. Gre za to, da invalidi gledajo na to, kolikšen osebni dohodek dobivajo njihovi sodelavci na bolje plačanem delu, ki so ga sami opravljali pred nastankom invalidnosti in koliko znaša njihov osebni dohodek z nadomestilom vred. In prav v tem grmu tiči zajec. V preteklih letih smo v Sloveniji prevrednotili večino del in nalog. To pa pomeni, da so danes nekatera dela bolje, druga pa slabše vrednotena, kot so bila v času, ko so današnji invalidi še opravljali ta dela. Formula za izračun nadomestil pa teh prevrednotenj ne upošteva! Drugi zajec, ki tiči v grmu, pa je način medletne valorizacije nado- mestil. Ko se nam še ni sanjalo, kaj je to superinflacija, smo mislili, da bo dovolj, če se na začetku leta določi poštena akontacija nadomestila, na koncu leta pa opravi poračun. Potem je inflacija rasla in Skupnost od leta 1986 delovnim organizacijam pri refundi-ranju že priznava, da se nadomestila med letom valorizirajo štirikrat. Decembra bodo sprejete spremembe statuta skupnosti, ki bodo določale že mesečno refundacijo. Tudi to zahtevajo novogoriški invalidi. Zajcev v grmu pa je seveda še več. Treba bo spremeniti 47. člen rapubliškega zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki ne dovoljuje, da se pri odmeri nadomestil upoštevajo prevrednotenja prejšnjega dela. Menda bo o tem nekaj sprememb tudi v zveznem zakonu. Republiški izvršni svet obljublja spremembe republiškega zakona najkasneje do marca 1990. Vprašanje je tudi, kaj lahko za delovne invalide naredijo delovne organizacije. Računovodje, ki so tisti, ki odmerjajo nadomestila in ki se za vse težave tako radi izgovaijajo na »tiste v SPIZ«, pri tem prav gotovo nimajo povsem čiste vesti. Seveda ne povsod. Ponekod že dolgo vsak mesec nadomestila valorizirajo in pač počakajo in refundirajo prehitro izplačani denar od skupnosti vsake tri mesece. Drugod valorizirajo akontacije nadomestil na tri mesece. Zato smo se na pobudo novogoriških invalidov na sestanku v skupnosti domenili, da bomo sklicali delovno skupino, v kateri bodo predstavniki vseh zainteresiranih za pripravo delovnega besedila potrebnih sprememb predpisov. V njej bomo tudi predstavniki republiškega sveta Zveze sindikatov Slovenije, ki slovensko skupščino, ki sprejema zakone, že od leta 1986 brezuspešno opozarjamo na odmero nadomestil osebnih dohodkov invalidom III. kategorije. Po ustavnih dopolnilih, ki so bila sprejeta septembra 1989, bo sindikatom lažje. Odslej bo namreč sindikat v slovenski skupščini lahko neposredno sprožil postopek za spremembo zakona, kot je pokojninsko-inva-lidski. Doslej smo namreč morali o potrebnosti sprememb prepričevati republiški izvršni svet. V tej delovni skupnosti pa bi moral biti tudi predstavnik Službe družbenega knjigovodstva. To, da ponekod vse leto ne valorizirajo nadomestil, je treba preganjati. Nekateri mislijo, da bi bilo dovolj, če bi, na primer, predsedniki osnovnih organizacij sindikata v delovnih organizacijah v zvezi s tem trkali na zavest računovodij. Drugi pa mislimo, da to ni stvar svobodne volje teh računovdij, ampak pravica invalidov, ki se mora brez razprav uresničiti. Lučka Bohm V ponedeljek, 30. oktobra je bil v Novi Gorici posvet predsednikov osnovnih organizacij zveze sindikatov novogoriške občine. O prenovi slovenskih sindikatov in o programu je udeležencem najprej govoril predsednik RS ZSS Miha Ravnik. Član predsedstva RS ZSS Jože Stegne jih je seznanil z nekaterimi najpomembnejšimi določili zveznega zakona o delovnih razmerjih, Marjan Horvat, odgovorni urednik Delavske enotnosti pa o programski usmeritvi časnika v prenovitvenih prizadevanjih ZS Slovenije. Nadaljevanje s prejšnje strani nizacija nad vsemi družbenopolitičnimi in tudi družbenimi organizacijami in društvi, bo, kot vse kaže, postala le ena od strank s svojim individualnim m mogoče tudi kolektivnim članstvom. O tej prelevitvi organizacije ni treba izgubljati veliko besed. Trenutno je osrednje vprašanje program, ki mora biti privlačen za ljudi, ki naj bi se včlanili v socialistično stranko. Pri tem je seveda precej zadrege, ki izvira iz povezanosti ZK z njenim siamskim dvojčkom. Zato je program preveč podoben programu in ni skoraj nobene razlike med socialistično usmeritvijo ZK (ki je po nekih variantah tudi hotela prevzeti takšno ime) in cilji programa socialistične stranke, ki bi naj nadaljevala poslanstvo sedanje SZDL. Zadrega je precejšnja in na prvi pogled se lahko pridružimo tistim, ki menijo, daje v stvarnosti, zlasti pa v volilnem boju leta 1990 prostor le za eno levo (sredinsko) stranko. Tako lahko razmišljamo tudi zato, ker dosedanja SZDL ni praktično nič naredila, da bi preštela svoje članstvo, pri čemer pa je ZK bistveno na boljšem, saj jo je v času od kongresa zapustila le petina član- stva, ne vemo pa, kolikšen del članstva ne plačuje več članarine in se tudi sicer ne udeležuje sestankov, oboje pa je osrednja statutarna obveznost članstva. V osrčju SZDL so tudi zgodovinske in sentimentalne težnje, da bi bila stranka nekaj več oziroma to, kar je sedaj, to je zveza zvez. Na seji predsedstva RK SZDL je bilo pravilno ugotovljeno, da takšna možnost ni odvisna od tega, kaj SZDL želi postati, temveč od tega, kako bodo ravnali dosedanji frontni deli ter nove organizacije in združenja. Ugotovili so, da so se dosedanji frontni deli že zdaj skušali otresti kape nad glavo in tudi politike niso več usklajevali v frontni SZDL. ZSMS se je vedla kot docela samostojni politični dejavnik, sindikati so večkrat javno povedali, da vprašanj, ki zadevajo delavstvo, ne bodo nikjer usklajevali, dopuščali pa so možnost, da drugi politični dejavniki sprejemajo tudi sindikalno politiko oziroma njene dele. Zveza komunistov, kije prostovoljno opustila dosedanjo vodilno vlogo v SZDL pa zdaj ponuja možnost projektnega in akcijskega sodelovanja, seveda le na podlagi programa in ciljev, ne pa na podlagi obveznega združeva- nja in povezovanja. Primer nepriznavanja krovne vloge SZDL so dogajanja ob sklicevanju okrogle mize, na kateri naj se bi organizacije iz dosedanjega ustavnega boka dogovorile z novimi in alternativnimi o volilnem sistemu in o zakonu o strankah. Pobuda zanjo, ki jo je dal Jože Smole, predsednik frontne organizacije, se je izjalovila, ker širokosrčni Jože zanjo ni imel predhodnega soglasja ZKS, ZSS, ZZB NOV. Za naše bralce verjetno ni treba ugibati, katere družbene organizacije in društva si še naprej, tudi zaradi financiranja, želijo SZDL kot krovno organizacijo. Za vse prave organizacije in stranke je seveda dosedanja frontna vloga SZDL nesprejemljiva. Možne pa so povezave in tudi bolj ali manj trdne koalicije. Za sindikat je, po mnenju Rajka Lesjaka, še posebej vprašljiva stara ideja o SZDL kot parlamentu v senci, kot edini pravi kontroli oblasti. Nesprejemljiva je tudi vsaka organizacijska ali celo politična zahteva po kolektivnem članstvu sindikata v SZDL, saj bi v tem primeru ponovno izgubil avtonomnost, ki jo je dobil z ustavnimi spremembami. Franček Kavčič Branko Pintar, predsednik medobčinskega sveta ZSS Ljubljana-okolica VRZEL UTEGNEJO ZAPOLNITI DRUGI »V (pre)obsežnem programu Neodvisnih sindikatov Slovenije je preveč nepotrebnega balasta in premalo odgovorov na nekatera pereča vprašanja današnjega in jutrišnjega dne,« so menili predsedniki občinskih svetov ljubljanske regije na zadnjem sestanku pri predsedniku medobčinskega sveta Branku Pintarju, na katerem so se med komentiranjem zadnje seje RS ZSS pravzaprav dogovarjali o obsežnih akcijah, ki jih čakajo v naslednjih štirinajstih dneh. »Zavedati se namreč moramo, da smo imeli v sindikatih doslej že veliko dobrih programov, pa nobenega nismo uresničili v celoti. In da se zgodovina ne bi ponavljala, bi morali v najnovejšega zapisati predvsem tako uresničljive zahteve, ki bi mobilizirale naše članstvo.« Nekaterih danosti - ekonomskih svoboščin, denimo - ne bi kazalo tako poudarjati, ker so z družbenim konsenzom že dosežene. V programu pa se po njihovem mnenju ne bi smeli kar tako odreči vplivu sindikata na investicijsko politiko, kajti če do nje ne bo imel aktivnega odnosa, se bo trend zmanjševanja delovnih mest še naprej nadaljeval. »Kaj pove podatek, da je bila v naši regiji do nedavnega zaposlitveno pozitivna le ribniška občina? Da nismo sposobni zaposlovati niti naravnega prirastka!« so opozorili. Ko so nadaljevali o reprodukciji delovne sile, so se strinjali, da bi se moral sindikat zavzemati za polno zaposlitev, z ustreznimi mehanizmi (prerazporejanje, preusposabljanje) pa bi moral pravočasno poskrbeti za delavce v tistih proizvodnih dejavnostih, ki za družbo ne bodo več potrebne. Pri tem so omenili rudnik kaolina v Črni pri Kamniku, ki ga bodo zaprli. »Iz programa bi moralo biti razvidno, da bo sindikat odziven in da bo skupaj z delavci takoj iskal ustrezne rešitve,« je povedal Branko Pintar in misel podkrepil s svojim priljubljenim pregovorom: »Če hočeš bika ukrotiti, ga moraš zgrabiti za roge, sicer te bo pomendral.« O bodoči organiziranosti sindikata Branko Pintar v ljubljanski regiji razmišljajo že od razširjene seje RS ZSS naprej, pri čemer soglašajo, naj bo sindikat navzoč povsod tam, kjer se sprejemajo odločitve, pomembne za delavce. Po njihovem mnenju so dokumenti obšli p°' trebo po zasledovanju regionalnega razvoja, čeprav je prav regija tista, v kateri je največ tokov in ki se potem zlivajo v neko celoto. »Smiselno bi bilo, da bi regijo sestavljale vse tiste občine, ki so usmerjene v kako gospodarsko središče. V našem primeru v Ljubljano,« razmišlja Branko Pintar in hkrati doda, da se iz Kamnika, Domžal, Vrhnike, Grosuplja in drugih občin vsak dan vozi na delo v Ljubljano že skoraj 30.000 ljudi. Tako pridemo do vprašanja: medobčinski sveti da ali ne. V programskih osnovah Neodvisnih sindikatov Slov®; nije namreč niso niti prepovedani nm ustoličeni. »Nekateri mislijo, da bi bij0 prav, če bi medobčinski sveti ostali; Dejstvo je namreč, da se bodo nekater interesi našega članstva odražali tub v nekem določenem prostoru, zato J vprašanje, kdo jih bo uresničeval i kje,« nadaljuje Pintar. »Zato menirm da bi morali kar najhitreje priti do el mentov družbene organiziranosti v c loti. Bojim se namreč, da bo kdo dru zasedel prostor, ki ga bomo mi zap stih.« p.jC Delovna skupina Kraško-obalnega sveta ZSS (II.) ANALIZA NEKATERIH KATEGORIJ IZ PROGRAMA NSS Politični pluralizem in sindikati Iz besedila, kljub uvodni opredelitvi do sindikalnega pluralizma in političnega pluralizma v sindikatih, ni razvidna naša opredelitev do načela konkurenčnosti kot temeljnega družbenega načela. Prepričani smo, da mora obstoječi uradni sindikat prevzeti velik del odgovornosti, da se bo tudi pri sindikalnem delu čimbolj uveljavljal pluralizem, tudi in predvsem na račun svojega položaja. Zato mora v programu Zveze sindikatov Slovenije zavestno in organizirano pripraviti obračun s sindikalnim monizmom in tako s svojim monopolnim položajem. Le tako bo mogoče v sindikalnem gibanju v Sloveniji ohraniti nujno stopnjo enotnosti v različnem. V tem smislu nosi obstoječa ZSS zgodovinsko odgovornost. Zato je izjemno kratkovidno prezreti zametke pluralizma v sindikatih pri nas, ali jih celo ocenjevati kot nekaj kaotičnega, nekvalificiranega ter prehodnega. Program gradi v celoti na enem samem (našem) sindikatu in narobe računa na to, da notranja demokratizacija že pomeni tudi odpravljanje sindikalnega monizma ter uvajanje pluralizma. Program bi v tem okviru moral določiti na eni strani sindikalno organizacijo kot politično pluraliziran in interesno zgrajen organizem, ki tako tudi deluje, na drugi strani Pa bi moral definirati položaj take organizacije kot sestavnega dela pluralističnega političnega sistema. Prijem, s kakršnim se Neodvisni sindikati Slovenije v programu lotevajo pluraliz-rna, potrjuje tezo o samoomejevanju na eni strani, na drugi strani pa kaže na strah pred konkurenčnim bojem za lastne opcije in je izraz neemancipirane zavesti o tem, kakšna širina reforme je potrebna. Razlog več za skepso, ali je brez emancipirane zavesti sPloh mogoče kaj premakniti. Kratkoročno in srednjeročno je treba računati z razcvetom sindikalnega organiziranja kot odzivom na 40-letni sindikalni monizem in z dejstvom, da bo potrebno določeno obdobje, v katerem se bo ta proces stabiliziral. Strukturirani sindikalni politični prostor pa je funkcionalen za vsako sindikalno organizacijo, saj morajo biti aktivnosti v konkurenčnem konfliktu, če nočejo Poraščati v manipuliranje z ljudmi. Notranja demokracija , Program vsebuje neprikrito težnjo, da bi dosedanji uradni sindikati postali nekakšna »krovna organizacija«, pod katero bi našle svoje mesto najrazličnejše pojavne obli-|Se sindikalnega organiziranja in delovanja. :la ambicija je sama po sebi konstruktivna ln z vidika krepitve sindikalnih potencialov zasluži pozornost. vendar je malo verjetno, da bi do take ^ndikalne sinteze lahko prišli tako, da bi se edanji uradni sindikati proglasili za krov-0 organizacijo. Najmanj, kar je potrebno Poštevati, je vprašanje, ali bodo nove obli-e sindikalnega organiziranja pristajale na as dežnik, pri čemer upoštevamo, da je nogo lažje ustanoviti novo organizacijo, pa prenoviti obstoječo, okostenelo sin-ia* i n° zSradbo. Program ne računa na de-dske gospodarske in socialne razmere in 1 Xse Pogostejše spontane procese v de-lie S r m tkanju, ki bodo, če se bodo nada-vih/a ■ nu-ino pripeljali do oblikovanja no-tež ®lndikalnih vodstev skozi vse pogoste eiiiu6 P.° avtonomnih sindikalnih organiza-bou ’ ■ 2 obstoječo ZSS (vsaj za zdaj) ne 6 ° Pripravljene vnaprej sklepati koalicij, usi razvojni procesi, ki so že v Evropi, , Poročajo, da funkcijo socialnega regu-cij bla prevzemajo profesionalne organiza-ša n S *em Pa se težišče iz sindikatov prena-strnlf P°^iicna združenja, ki poleg ozkih, od n <^1ib Prevzemajo tudi dolžnosti, ki so tUc^ ekc*aj spadale k sindikatom. Program ske J?3 i-a Proces ne računa, saj organizacij-nje n vr 6 Postavlja tudi na ustanavlja-temkv ,lcnib sindikatov kot na enega od ^.eljnih kamnov. v novPIk^ramu se gesl° >>z demokracijo jem <.° kak°vost« konča s starim repertoar-ta« amooznačevanja: »enotnost sindika-Pdaria8311!?8^1105^” »neodvisnost«, pozavni j ^.b^^anca od organiziranja po dr-skozi r,l j l’ Poudarja se regulacija v sistem deva d °u or v Parlament. Program predvi Valnem3 odločitve, sprejete v tekmo s SoJ,m\ strpnem soglasjem. tekmo-ustvarjalnem ozračju ^UzijaUn3t' V vseb Primerih na soglasje je Namesto računanja na soglasje in namesto »skupno poenotene politike, ki nas obvezuje«, je potrebno, če hoče program ostati dosleden uvodni deklaraciji o pluralizmu v sindikatih, eksplicitno opredeliti pravico manjšine, da ohrani svoje stališče in da skladno z njim tudi deluje. Kot skrajno možnost mora program predvidevati tudi popolnoma normalno pravico do razcepa in oblikovanja nove, drugačne sindikalne organizacije. »Skupno poenotena politika, ki obvezuje«, pa mora biti opredeljena vnaprej in to na najpomembnejših sindikalnih področjih. Temeljiti mora na programskih dokumentih in ne na sprotnem opredeljevanju posameznih sindikalnih organov. Programski dokumenti in na tej podlagi definirana politika, ki obvezuje, tako postanejo glavna prvina pri odločitvi za včlanjevanje delavca v takšen ali drugačen sindikat, (ne) učinkovitost take ali drugačne politike pa pri odločitvi za izstop iz takega sindikata. Svetovni nazor Program trdi, da želimo postati stanovska organizacija s svojim pogledom na svet, kar se lahko razume, tudi kot s svojo svetovnonazorsko opredelitvijo. Pogled na svet (svetovni nazor) mora biti za sindikalno organizacijo nepomemben, saj gre za zadevo, ki je stvar posameznika. Namesto »lastnega pogleda na svet«, mora program oblikovati svoje poglede na razvoj, se opredeliti - kot interesno-politična organizacija - do vprašanj tehnološkega posodabljanja in problemov, kijih prinašata poindustrijska in informacijska družba, do izkoriščanja delovnih potencialov in njihove alokacije, do razvojnih strategij, do varovanja okolja, določiti torej širšo družbeno vlogo glede novih opcij in idej ter družbenoekonomskih in političnih dejavnikov razvoja pri nas. Sindikati v sistemu oblasti Opredelitve: »Ustvarjalna opozicija«, »samostojno nastopanje v parlamentu«, »sprejemanje zavezništva in koalicij z drugimi«, »nastop na volitvah z lastnim programom in svojimi kandidati«, si med seboj direktno nasprotujejo: - kako bomo ustvarjalna opozicija, če bi na volitvah zmagali? - ne želimo biti strankarska organizacija, z nastopom na volitvah in s sklepanjem koalicij z drugimi pa se uvajajo najpomembnejše prvine strankarskega delovanja, - kako bomo uresničevali sindikalno vlogo, če bomo z volilno zmago, ali sklenjeno koalicijo morali biti (so) oblikovalci gospodarske politike na oblastnih funkcijah? - kako ne bomo dovolili, da nam drugi določajo kako in kaj naj delamo, če računamo na koalicije, v katerih se morajo partnerji odrekati delu svoje identitete? Program organizacije, ki se hoče imeno-vazi »Neodvisni sindikati«, bi moral poudarjati takšno usmeritev, ki bi sindikat oziroma njegovo zakonitost, utemeljevala predvsem na razredno socialnih temeljih. Namesto tega pa program popolnoma jasno in nedvoumno opira sindikalno organizacijo na tako imenovani »delegirani« ali »prenešeni« avtoriteti in legitimnosti, utemeljeni na zakonskih določbah, nastopu na volitvah, na podlagi institucionalnih povezav z drugimi subjekti v političnem sistemu. Program ne temelji na taki vlogi sindikata, ki bi izhajala iz izvirne avtoritete in legitimnosti, izpeljane iz sposobnosti politične mobilizacije na razredno socialni osnovi, ki bi jo morali državni, poslovodni in politični organi v vsakem trenutku respektirati. To bi morala biti glavna strateška usmeritev, kar pomeni emancipiranje sindikalne organizacije od centrov politične moči in oblasti, njeno deregulacijo in s tem odpravo njenega formalno reprezentativnega polo- OPAZ&/AL sm ms - ŽE celo mo siv j/te m temi me$w / ZcdhAtfi žaja. Le tako lahko sindikat postane izraz samoemancipacijskih procesov na področju dela, ki so vedno bolj izraziti. Program bi moral na tej ravni, kot edino možnost povezovanja v koalicije, opredeliti koalicije z drugimi sindikalnimi organizacijami. Oblike in metode dela, taktika, strategija Ena od osnovnih ambicij programa bi morala biti v iskanju odgovora na temeljno strateško vprašanje današnjega časa, ki bo prav gotovo aktualno tudi v daljšem časovnem obdobju: Kakšna bosta strategija in taktika sindikata pri obvladovanju posledic, ki jih je povzročilo dolgoletno drsenje v današnjo krizo in to ob dejstvu, da bodo morali delavci ceno plačati takoj, rezultati pa bodo - če bodo - daleč v prihodnosti. Program ne odgovarja na sicer težko dilemo, ali bo sindikat sodeloval pri ohranjanju (nujnega!) socialnega miru v času, ko bodo delavce odpuščali, ko bo socialno ogroženih kategorij vse več, ko bo zaupanje v institucije sistema problematično, ko bodo socialne stiske ljudi tako velike, da bo konec vsesplošne apatije. Poleg poudarjene neodvisnosti sindikalne organizacije (kar je sicer nesporna kategorija, ki pa zaradi pretiranega ponavljanja zveni kot floskula) mora program nedvomno in jasno izhajati iz dejstva, da so sindikati sestavni del družbenega organizma in nujno v soodvisnosti z državo ter politično ter poslovodno oblastjo. V tem okviru pa sklicevanje na neodvisnost ne predstavlja konstruktivnega prijema, pač pa mora program uveljaviti sindikate predvsem kot enakopravne subjekte v družbenem organizmu, z avtoriteto, ki je izvirna in ne pre-nešena. Le sindikati s svojo avtoriteto lahko razvijejo lastno strategijo, lastne opcije in ideje ter se pojavljajo kot enakopraven subjekt v primerjavi z drugimi. Delavski razred Tu je program terminološko nedosleden. Uporablja kategorije: vsi zaposleni, delovna sila, svobodni proizvajalci, delavci. Pri svojem delu se v sindikatih opiramo zlasti na pojmovanje delavca oz. delavskega razreda, ki je značilno za obdobje na prelomu 19. in 20. stoletja. Vso težo svoje pozornosti namenjamo predvsem klasičnemu industrijskemu delavcu (kar se kaže tudi v izjemah glede zastopanosti predstavnikov nekaterih od teh panog v predsedstvu RS ZSS). Ti delavci seveda še vedno predstavljajo izredno pomemben del, ki je v današnjih razmerah za sindikalno delo odločilnega pomena. Gledano srednje in dolgoročno pa klasični delavski razred izginja oziroma dobiva popolnoma drugačne značilnosti, med katerimi je najpomembnejša ta, da ne »prodaja« več svoje pretežno fizične delovne sile za kakršno koli, tudi minimalno ceno (plačo, ki bo predmet borbe za ustrezno kolektivno pogodbo), ampak čedalje bolj svoje znanje, ki je strogo individualna kategorija. Motivacijska skala pri teh kategorijah, od katerih sta odločilno odvisna vsesplošen razvoj in napredek, pa ni skrčena zgolj na enostavne, gmotne potrebe. Tu logika najnižjega ali zajamčenega osebnega dohodka odpove. Tudi v tej smeri so za to potrebni znotraj sindikata čimvečji premiki in drugačna gledanja, kar je potrebno v programu nedvoumno opredeliti. Kategorijo delavca je potrebno redefinirati v smeri pretežno umskega, visokoizobraženega delavca, specialista, ki svoje individualno znanje daje na voljo družbi le, če je motiviran. To se mora odražati tudi v programskih opredelitvah do organizacijske sheme. Zakaj ne bi program predstavljal (dolgoročnejšega) izziva za pomemben intelektualni in teoretični napor, rezultat katerega bi bila sindikalna definacija delavca, delavskega razreda, delavske organizacije, ki bi bila uporabna za današnji čas in za 21. stoletje? Sindikati in intelektualci V sindikatih prevladuje tradicionalni an-tiintelektualizem, ki ima sicer svoje zgodovinske korenine in kar je po eni strani možno pripisati tudi preživelim nazorom o delavcu in delavskem razredu kot razredu rokodelcev. Nadaljevanje prihodnjič 7 DNI V SINDIKATIH Ljubljana, 3. novembra 1989 V Topolšici je bilo jugoslovansko posvetovanje Kultura — sodobnost — sindikat KULTURA MORA BITI PRIMERNO POUDARJENA V SINDIKALNIH KONGRESNIH LISTINAH Sindikati so v svojih listinah nenehno poudarjali skrb za kulturno rast delavcev in se zavzemali za to, da v samoupravnih aktih opredelimo kulturo kot enakopravno sestavino gospodarjenja. Zapisali so tudi, da morajo delavci postati prevladujoča sila v kulturnem življenju ter množični oblikovalci kulturne politike. V resnici pa niso bili tako uspešni. Bremena, ki so sijih nalagali, so bila pretežka, včasih bi celo rekli, da se je pojavljal kar trmast odpor do uresničevanja sindikalnih stališč. Tem vprašanjem je bilo med drugim namenjeno dvodnevno jugoslovansko posvetovanje Kultura - sodobnost - sindikat, ki ga je skupaj s komisijami republiških in pokrajinskih zvez sindikatov pripravila komisija predsedstva sveta Zveze sindikatov Jugoslavije za izobraževanje, znanost in kulturo. Na posvetovanju je sodelovalo okrog 60 predstavnikov sindikalnih organizacij iz delovnih organizacij, strokovnih kulturnih organizacij in političnih organov. Namen posvetovanja, kakršna pripravljajo približno enkrat na ganizacijah na voljo druge možnosti, do neke mere upravičeni, pa je grenek občutek v ustih ob razkošju časa, ki je bil namenjen splošnejšemu govoričenju, kar razumljiv. Sicer pa je bil slovenski delež na posvetovanju viden in ustvarjalen. Mnogi udeleženci so Slovencem »zavidali« predsednika republiških sindikatov s takšnim razumevanjem za kulturo. Uvodne besede predsednika RS ZSS Mihe Ravnika so resnično strnjeno in jasno opredelili -najpomembnejše naloge in poglede sindikatov na kulturo kot po- mer kakovostne kulture dela, ki omogoča tudi bolj ambiciozne in specializirane oblike kulturne dejavnosti zaposlenih. Seznam vprašanj, ki so jih obravnavali na posvetovanju, je izredno širok in pester. Slišali smo tako o splošnih kulturnih vprašanjih, kot o nujnosti prenove kulture v skladu s siceršnjim reformiranjem družbe. Govor je bil o zmanjševanju števila natisnjenih knjig, prenehanju nabavljanja knjig za knjižnice, pa o repertoarni politiki radia, televizije in gledališč. Govorili so o gostovanju naših ustvarjalcev v tujini, pa o potrebnosti določitve kulturnega minimuma za našega delavca. Ob uresničevanju delavsko razrednih interesov v kulturi so govorili tudi o napaki, ki smo jo naredili z odpravo samoupravnih interesnih skupnosti za kulturo. In tako naprej. Posvetovanje se je končalo ta- Slika: Bojan Mugerle leto, je bil dokaj ambiciozen. Prireditelji so zapisali, da bi moralo posvetovanje objektivno in kritično razčleniti razmere v kulturi, zlasti z vidika vloge združenega dela pri tem, služiti izmenjavi izkušenj, mnenj in idej ter oblikovanju usmeritev za nadaljnji kulturni razvoj. Zdi se pa, da je posvetovanje v Topolšici, ob sicer brezhibni organizaciji in gostitelj-stvu prizadevnih kulturnih delavcev in predstavnikov vodstva Gorenja iz Titovega Velenja, ponudilo samo osnove za takšno početje in takšne ambicije. Pismena sporočila, ki so jih pripravili udeleženci posvetovanja - nekatera so udeleženci dobili, druga spet ne - ki sojih na posvetovanju v celoti ponovno prebrali, so zajemala tako široko pahljačo problemov, od globoko teoretičnih, prek agitpropovsko delavsko razrednih, do povsem banalno praktičnih, da nobene teme ni bilo mogoče do konca in podrobno obdfelati. Tudi poskusi replik na posamezne razprave niso bili s posebnim odobravanjem sprejeti, saj jih očitno zadnje dolgotrajne seje zveznih partijskih organov v očeh nekaterih tako sprofa-nirala. da jih jemljejo za nekaj grdega. Tako so bili še na naj slabšem tisti organizatorji in animatorji kulture v delovnih organizacijah - upravičeno so opozarjali, da so po krivici v manjšini - ki so na posvetovanju hoteli zvedeti čim' več uporabnega za svojo vsakodnevno dejavnost. Čeprav so bili odgovori organizatorjev, da so za osnovno usposabljanje za kulturno dejavnost v delovnih or- Organizatorji iz Gorenje so svoje goste temeljito seznanili s svojim kulturnim delom, Gorenjem in značilnostmi Titovega Velenja. Pejali so jih na ogled razstave Gabrijela Stupice v prostorih Gorenja, na ogled stalnih muzejskih zbirk v velenjskem gradu in po mestu. Gostje so si ogledali tudi proizvodnjo v tovarni malih gospodinjskih strojev v Nazarjih. Na posvetovanju je sodelovala tudi vrsta organizatorjev kulture iz Gorenja. membno človekovo pravico in na kulturno dejavnost. Tudi delež v razpravi, pa naj je šlo za izhodišča za sindikalno dejavnost na področju kulture, za obravnavo novih tem, ki se odpirajo na kulturnem področju z vidika sindikatov (na primer ekologija), pa do praktičnih izkušenj pri kulturnem delovanju v delovnih organizacij, je bil opazen in tehten. Močan vtis je pustil tudi prispevek udeležencev iz Gorenja. Članica poslovodnega odbora sozda Gorenje Antonija Zatler je predstavila poslovno filozofijo Gorenja. katere temelj je zadovoljstvo človeka. Čeprav so nekateri menili, da je takšna podjetniška kultura preveč enostranska in le sredstvo za večje izkoriščanje delavcev, pa je celovito kulturno razpoloženje, ki preveva vse življenje in delo v Gorenju, prav gotovo pri- ko. kot bi se pravzaprav moralo začeti. Zaradi pomanjkanja časa je delovna skupina za sklepe oziroma eden od njenih članov le skicirala tematiko, ki bi jo sklepi posvetovanja morali vsebovati. Zal pa je zmanjkalo časa za razde-lavo teh zamisli. In če po tej plati posvetovanje ni bilo uspešno, pa je vendar upravičilo svoj namen. Pripravljalci kongresnih gradiv bodo imeli vendar bogato gradivo, ki jim bo pomagalo pri opredelitvi vloge sindikatov na področju kulture. O tem, da klasična tema »sindikat in kultura« mora dobiti prostor v kongresnih listinah, so si bili udeleženci pač enotni in odločni. Pri umevanju, kaj to konkretno pomeni, pa so bile precejšnje razlike in te so ostale. Eni mislijo, da v sindikate spada le kultura dela, drugi, da mora biti sindikat operativni izvajalec vrste akcij na področju kulture v podjetju. Eni se zavedajo, da bo kulturni aktivizem med delavci še zmeraj nehvaležno in nepriznano delo, nenehno »oranje in rahljanje« prav pri tleh, drugi spet pa vidijo prihodnost v sintezi kulture in umetnosti v vsem jugoslovanskem prostoru. Nasprotja med prezahtevnimi apetiti sindikatov na področju kulture in realnostjo prakse je morda še najbolje presekal znani znanstvenik, ki se poglobljeno ukvarja z vprašanji kulture v delovnih organizacijah. Dejal je, da bomo za kulturo naredili več, če bodo vsa mesta takšna kot Titovo Velenje, kot pa, če se bomo kot amaterji prizadevali pojavljati v vrhunski kulturi. Igor Žitnik Iz uvodnih besed Mihe Ravnika na jugoslovanskem posvetovanju »Kultura — sodobnost — sindikat« Ostre se moramo upreti mnenju, da je kultura le sredstvo za boljše delo ___________________________________________________ • Prenova političnega in gospodarskega sistema pa postavlja v nov položaj tudi delavca - člana sindikata. Naša prenova mora zato biti v celoti usmerjena v vsestransko varstvo delavca oziroma v varovanje vseh pravic, ki izhajajo iz njegovega dela. Delavec in član sindikata še posebej naj vidi v našem sindikatu zagovornika občega razvoja - toda samo kot garanta njegove osebne socialne varnosti ter humanosti dela in življenja. • Kulturo (zlasti v odnosu do sindikata in prihodnosti) razumem . predvsem v tem sklopu - kot temeljne človekove pravice, kot spoštovanje različnosti, kot sožitje kultur narodov in narodnosti, kot tvorno sodelovanje, dobre medčloveške odnose in strpnost dialoga. Kulturo razumem kot znanje, ustvarjalnost, zaupanje, solidarnost in tovarištvo. Kulturo razumem tudi kot naš neizprosen boj proti umazani tehnologiji, za načrtovanje okolju prijaznejšega poseganja v naravo in za sanacijo obstoječih onesnaževalcev. • To pa seveda ne pomeni, da v Zvezi sindikatov Slovenije ne razumemo kulture tudi kot neposredne dejavnosti na enem od delov kulture, to je v umetnosti. Ko gre za animacijo, posredovanje in organizacijo kulturnih dogodkov in dejavnosti, bomo ostali zvesti dragocenim izročilom in predvsem željam in potrebam članov sindikata. Menimo, da so te dejavnosti v večini primerov nenadomestljive pri oblikovanju celovite človekove osebnosti, pri utrjevanju občutka pripadnosti delovnemu okolju in kot splošni identifikacijski socialni element. • V slovenskih delovnih organizacijah oziroma v sindikalnih organizacijah znotraj njih deluje 297 kulturnoumetniških društev in skupin. 874 rednih likovnih razstavišč z 2729 razstavami v letu 1988, 127 muzejskih zbirk in 995 knjižnic. Vse to organizira in vodi 1484 organizatorjev kulture - toda med njimi je le 25 poklicnih. • Treba je zato poudariti, da obstoječe kulturne dejavnosti v slovenskih podjetjih z novo podobo neodvisnega sindikata Slovenije ne bodo v ničemer ogrožene. O Naše razmišljanje in večja organizirana skrb-pa morata biti namenjena širšim vidikom kulture. Čas. ki ga živimo, zahteva namreč od nas. da se bolj kot kdajkoli zavzeto ukvarjamo z gospodarjenjem oziroma s takšno organiziranostjo družbe in takšno delitvijo družbenega boga-• stva, ki bi čimprej zagotovila večjo blaginjo. e. Na hitro se zdi. da je v sedanjih razmerah skrb za kulturo v družbi sploh, in seveda tudi v sindikatu, nekaj, kar mora počakati na boljše m materialno ugodnejše čase. Če trdimo, da so ustvarjalnost, znanje in kultura pomembni razvojni dejavniki, je takšno razmišljanje slab politični pragmatizem in kratkovidnost najslabše vrste. Posledice so lahko dolgoročne in težko obvladljive. © Prav tako ni mogoče pristajati na mnenja, kijih v zadnjem času tudi srečujemo, da potrebujemo kulturno ustvarjalnost samo kot dodatni, sproščujoč motivacijski dejavnik za boljše in učinkovitejše delo. Degradacija kulture na sredstvo za boljše delo (in večje izkoriščanje) je doktrina, ki se ji je moral odpovedati celo najbolj razviti del Zahoda. Sindikati se bomo takšnim gledanjem ostro uprli. • Naše merilo so človek in njegova duhovna in gmotna blaginja. To ni demagoška fraza, saj so naše zahteve stvarne: ekonomska cena dela: poštene plače; enakopravne možposti za izobraževanje, delo in stanovanje; 36-urni delavnik; humano, zdravo in varno življenje; kulturni, humani in spoštljivi odnosi med ljudmi in narodi itd. Vsega tega ne sme ogroziti brezobzirno delovanje trga. • Sporočilo, ki ga dajem v premislek je: ne uničimo vsega starega, da bi lahko začeli povsem znova, oziroma: ohranimo vse dobro, ga negujmo, razvijajmo in dograjujmo z novim. m To novo pa je lahko le celostno, kulturno, človeka vredno življenje. Delo pa je dobršen del življenja. Humano in produktivno pa bo to delo samo, če bo zdravo, varno in dobro plačano, če bo potekalo v ozračju dobrih medčloveških odnosov, če bo motiviralo ustvarjalnost, če bo upoštevalo znanje in inovativnost, če bo krepilo občutek pripadnosti proizvodni skupini in podjetju-, če se bo dogajalo v kulturni hierarhiji vodenja in odločanja, če bo razumelo vrednote skupnega dela in dialoga. če bo potekalo v ozračju dobrih medčloveških odnosov, če bo motiviralo ustvarjalnost, če bo upoštevalo znanje in inovativnost, če bo krepilo občutek pripadnosti proizvodni skupini in podjetju, če se bo dogajalo v kulturni hierarhiji vodenja in odločanja, če bo razumelo vrednote skupnega dela in dialoga, če bo upoštevalo pravila kulturnega vedenja. če se bo odvijalo v estetsko urejenem okolju in s pomočjo kulturnih komunikacij znotraj in navzven; skratka: če se bo delavec počutil pri delu dobro, če bo cenjen njegov delavni prispevek - oziroma, kakor smo zapisali v programu, po zdravi ljudski pameti: če se bo pri delu počutil kakor doma! ' 0 Vse to in samo vse to skupaj lahko tvori kakovostno kulturno delo. Celostna kulturna podoba podjetja je mozaik mnogih sestavin, ki se na koncu kažejo v zadovoljnem delavcu, tržno uspešnem proizvodu, ugledu podjetja in družbi blaginje. 0 Takšna družba zato omogoča solidarnost in vzajemnost, organizirano varstvo okolja, kulturo bivanjskega prostora in stanovanja, pozitiven odnos do družbenega premoženja in javnega bogastva, vesten odrios do kulturne dediščine in tradicij in kakovostno preživljanje prostega časa. 0 Za takšno kulturo se bo zavzemal sindikat na vseh ravneh odločanja in z vsemi načini organiziranega vplivanja. To je področje, na katerem se bo pojavljal kot partner poslovodstvu, nosilcem kapitala ih ustanovam sistema. Še več, menimo, da bi takšna podjetniška kultura (v svetu znana pod pojmom korporacijska kultura) morala biti sestavina slehernega kolikor toliko ambicioznega razvojnega načrta podjetja, kar seveda pomeni, da bi njen izvedbeni nosilec moralo biti vodstvo podjetja v tesnem sodelovanju z delavci in sindikatom. 0 Takšno celovito obravnavanje podjetniške kulture utegne biti celo naša alternativna prednost v procesih vključevanja v razviti svet; pripomogla bi lahko k zmanjševanju zaostajanja za razvitimi, hkrati pa bi ohranjala humanističen in s tem tudi socialističen značaj naše družbe■ 0 Na retoričen izziv: kultura, sodobnost, sindikat, ki v svojih tezah pričakuje tudi odgovor in opredelitev, je mogoč samo odgovor: da-Pravzaprav trikrat da: za kulturo, za sodobnost in za sindikat; toda: & prenovljen, neodvisen sindikat, za bogatejšo sodobnost in prihodnost ih za celovito kulturno življenje. Kako gospodarimo ... 3 ,„,wl„ ■«. Delavska enotnost 7 Izziv iz Gorenja in za Gorenje SODOBNA ZAHODNA SKANDINAVSKA KORPORACIJA Finančna in kadrovska utrditev, hitrejši razvoj, večje naložbe, novi izdelki in trgi so omogočili Gorenju, da je zadnja leta utrdilo mesto med najpomembnejšimi slovenskimi in jugoslovanskimi Poslovnimi sistemi ter si povečalo ugled v svetu. Proizvodnja v 18 Gorenjevih tovarnah po Jugoslaviji se veča iz leta v leto, prav tako tudi storilnost in prodaja na tehnološko najzahtevnejše tuje trge. Zadnja leta, na primer, namenjajo Za posodabljanje tehnologij, ki zagotavljajo povsem varčne in za okolje neškodljive izdelke približno 30 milijonov dolarjev. Žal pa razvojnim, proizvodnim, izvoznim in naložbenim dosežkom ne sledijo tudi takšni poslovni uspehi. kot jih dosegajo podobne tovarne v razvitem zahodnem svetu. »V Gorenju smo že več let ugotavljali, da tako zasnovani in organizirani, kot smo bili doslej, nimamo možnosti za trajno in uspešno vključevanje v mednarodno delitev dela. Naši poslovni rezultati s° slabši, kot so pri sorodnih firmah v svetu,« je poudaril magister Herman Rigelnik, predsed-nik poslovodnega odbora Gorenja ob predstavitvi preobrazbe-nih zasnov tega poslovnega sistema. »Zato smo že pred letom za-?.®li pripravljati projekt za teme-mto vsebinsko in organizacijsko Prenovo naše sestavljene organi-*atije. Poimenovali smo ga pro-Internacionalizacije Gorenja, Čeprav se zavedamo, da smo s tem poudarili predvsem zdaj za Uas najvažnejšo razsežnost preobrazbe!« torej želi približati iz razvitega sveta, z Zahodne Evrope, Gorenje se konkurentom zlasti tistim i: sicer na osnovi ugotovitev in usmeritev projekta Internacionalizacije Gorenja. V Gorenju so se torej odločili, da bodo potrebno temeljito vsebinsko in organizacijsko preobrazbo tega poslovnega sistema, pri čemer je temeljni cilj oblikovati Gorenje kot sodobno zahodno - skandinavsko korporacijo, opravili skupaj s svetovalno organizacijo KPMG Lisberg - CJ Management v tako imenovanem programu 10 korakov«. Do junija 1990 bodo opravili prva dva koraka, to je strateški pregled trenutnih razmer in strateška prihodnost za sedanja poslovna področja Gorenja. Sredi prihodnjega leta bodo planske skupine, ki jih sestavljajo najodgovornejši poslovodni delavci, predstavile in žago valjale izdelana strokovna poročila. Jeseni pa bodo sledili naslednji štirje koraki (oblikovanje korporacijske poslovne strategije, odločitve o pozicijah poslovodstva v organizacijski strukturi in spreminjanje organizacije). Računajo, da bodo ti odločni vsebinski koraki projekta internacionalizacije Gorenja zaradi temeljitih priprav, s čimer bodo ustvarjene osnove za uspešno izvedbo, opravljeni v dveh do treh mesecih. Pri preostalih štirih korakih pa se bodo aktivnosti selile s strateške na operativno raven z izdelavo, potrditvijo in izvajanjem operativnih in s tem tudi strateških planov, sproti pa bodo preverjali njihovo uresničevanje. Poslovno dejavnost so v okviru projekta Internacionalizacije Gorenja razdelili na 14 planskih področij. Vsako pokriva posebna planska skupina, sestavljena iz 6 do 7 najodgovornješih poslo- m, ?r,ranj°ga evropskega trga jo rja V pri čemer se zavedali u«.tezi ključ za uspeh v sprostiti); v v af)alnih potencialov, skri-vveiivJ,Udeh' Pri tem jima bosta hic) - °.?P°ro dve Gorenjevi stal-UsmeH®1‘nova temeljna vrednota, ^edncrJ1- k človeku in človeka Hote _ 1J1 Zlvtienju ter druge vred-ljenja prernemba kot način živ- V G°renh?djmJlh' Pri tem 50 se Pfej urpJj{. °dločili, da bodo naj- Pkalskimi1 Xpraš.anja v zvezi s ka-Za oblikn °d.nosi’ saJ potrebujejo £i)e znatrv?nje\SC!dot)ne korpora-tele v Uriic časa. Zato bodo VsebinskAg fazi 0Pravili vse tiste bahajo na nS?remembe, ki se na-n° .strateeurg?mziranost’ Poslov-____ 8 i° ln poslovodenje, in "X, vodnih delavcev, vsaka skupina pa ima tudi svojega konsultanta iz danske svetovalne organizacije KPMG Lisberg-CJ Management. Planske skupine, ki se sestajajo vsake tri tedne, obravnavajo najpomembnejša vprašanja oziroma probleme posameznega planskega področja. Vsak član skupine pa je oziroma še bo pridobil za sprejete naloge 5 do 6 sodelavcev. Tako bo v spreminjanje Gorenja neposredno vključenih okoli 600 najodgovornejših poslovodnih in strokovnih delavcev tega poslovnega sistema. In kakšne rezultate naj bi dal projekt Internacionalizacije Gorenja? Usmeritve za divizionaliza-cijo Gorenja, korporacijsko strategijo v matriki industrije - trgi, razvoj korporacijske sposobnosti za spremembe, ki zajemajo stil vodenja, politiko organizacijske strukturiranosti, pomen ljudi in njihovo vlogo ter informacijski si- stem za spremljanje, nadalje oblikovanje strategij za strateške poslovne enote in izvedbo procesa strateškega planiranja in korporacijske poslovne strategije. V Gorenju pričakujejo, da bodo v letu oziroma dveh zbrali mnogo več znanja o trgih, izdelkih, organizaciji in upravljanju, tako da bodo začutili potrebo, da svojo korporacijsko strategijo prenovijo skladno s spremembami v zunanjem poslovnem okolju, lokal- stavljala proizvodna in skupna podjetja, ki bodo med seboj povezana prek trajnih kapitalskih povezav. Znotraj proizvodnih podjetij bodo oblikovali skupne organizacijske enote za gospodarjenja oziroma profitne centre. Sicer pa bo imelo vsako podjetje pri sebi vse tiste funkcije oziroma vpliv nad skupnimi funkcijami, ki bistveno vplivajo na njegov poslovni uspeh, in to ne glede na to, kdo bo te funkcije opravljal. Posamez- ne poslovne funkcije na ravni korporacije bi skupno opravljala Gorenje Commerce in Gorenje Servis, pri čemer pa že računajo na njuno vsebinsko in organizacijsko preoblikovanje skladno z razvojno politiko in strategijo korporacije. Kot skupno podjetje naj bi v prihodnje deloval Družbeni standard. Za opravljanje finančnih dejavnosti bi korporacija Gorenje ustanovila tudi skupno finančno podjetje, katerega osnova bi bila sedanja Gorenje Interna banka; podjetje naj bi opravljalo naloge razvojne banke Gorenje. Med organizacijskim preoblikovanjem bodo poskušali ugotoviti, katere dejavnosti bi morebiti še kazalo ustanoviti kot samostojna podjetja z družbenim in mešanim ali zasebnim kapitalom. »Seveda pa postavitev kapitalskih povezav ne pomeni, da izri-njamo delo in s tem vlogo delavca, saj bosta samoupravljanje in sindikalna dejavnost ostali tudi vnaprej,« poudarjajo v Gorenju. Želijo ustvariti razmere, v katerih bosta osebna bilanca zaposlenih in podjetniška bilanca docela usklajeni, kjer se bodo delavci poistovetili s cilji podjetja in kjer bo tudi podjetje predvsem v službi delavcev. Gorenje želi s projektom Internacionalizacija Gorenja priti v razviti svet in v njem obstati. Vendar ne pod kakršnimi koli pogoji in v kakršnih koli razmerah. Želijo postati dejavni in enakopravni partner v razvitem svetu. Te želje in ambicije pa, kot poudarjajo, niso pretirane! M. K. Ko so v Gorenju razpravljali o prepotrebni vsebinski in organizacijski preobrazbi tega poslovodnega sistema, so spoznali, da morajo k sodelovanju povabiti eno od uglednih tujih svetovalnih organizacij. Za sodobno podjetniško preobrazbo pri nas namreč še ni ustreznih znanj, posebej pa tudi praktičnih izkušenj, pa naj gre za strokovnjake v Gorenju ali pa za svetovalne institucije oziroma univerze. To pa seveda ne pomeni, da pri nas ni znanja. Tako v Gorenju kot v naši družbi nasploh je bilo kakovostnega znanja iz različnih področij, poudarjajo v Gorenju, vendar pa ga je treba animirati in motivirati za hoteno preobrazbo ter usposobiti za praktično aplikacijo. Pri vsebinski in organizacijski preobrazbi Gorenja bo sodelovala danska svetovalna organizacija KPNG Lisberg - CJ Management, ki je vključena v mednarodno organizacijo KPMG in ki združuje svetovno mrežo 5.000 svetovalcev za vodenje podjetij in specializiranih svetovalcev, ki pokrivajo vsa področja svetovanja za poslovodstva. KPMG Lisberg — CJ Management ima dolgoletno tradicijo pri obravnavi glavnih strateških sprememb v skandinavskih podjetjih. Podobne izkušnje imajo tudi podružnice KPMG v Veliki Britaniji in na Nizozemskem. In zakaj so se v Gorenju odločili med ponudbami več svetovalnih organizacij prav za KPMG Lisberg — CJ Management? K sodelovanju pri projektu Internacionalizacije Gorenje so povabili svetovalno organizacijo iz skandinavskega prostora, v katerem je, vsaj po njihovi presoji, razvita za Slovenijo oziroma Jugoslavijo najprimernejša miselnost. Izhaja iz potrebe po vpetosti v mednarodne gospodarske tokove, majhnih nacionalnih trgov in tradicionalne socialdemokratske miselnosti, ki je izjemno razvila delavsko participacijo ter družbeni standard v razmerah proste konkurence na trgu. no in globalno. Predstavniki danske svetovalne organizacije KPMG Lisberg - C J Management ob tem zatrjujejo, da bodo v Gorenju, po opravljenem tako imenovanem »programu desetih korakov,« sposobni to nalogo opraviti sami! »Najodgovornejši poslovodni in strokovni delavci se zavedamo izjemno velike odgovornosti naloge. Gre za enega strokovno in poslovno pri nas najzahtevnejših projektov preobrazbe. To je projekt, ki pomeni velik delovni in strokovni izziv,« poudarja Herman Rigelnik. Projekt Internacionalizacije Gorenja naj bi omogočil preoblikovanje Gorenja v močno, zdravo, razvojno učinkovito, v svet odprto samoupravno gospodarsko združbo, v korporacijo, ki bo zagotovila precej višjo kakovost življenja v njej zaposlenih delavcev. V Gorenju namreč načrtujejo že v doglednem času osebne dohodke nad 1.000 zahodnonemških mark in okrog 8-odstotno akumulacijo. Zapisali smo že, da sovpada začetek uresničevanja projekta Internacionalizacije Gorenja s prilagajanjem Gorenja določilom zakona o podjetjih. Po preučitvi več možnosti so se v Gorenju odločili, da se kapitalsko povežejo na osnovi trajnih kapitalskih deležev in pri tem zadržijo visoko stopnjo avtonomije; skupna korporacija bo pristojna predvsem za razvojno - tehnične zadeve. Gorenje kot sestavljen poslovni sistem bo sprva, upoštevaje načela holdinga, deloval kot družba z omejeno odgovornostjo, dolgoročnejši cilj pa je oblikovanje Gorenja kot delniške družbe (za zdaj zanjo še ni na voljo vseh možnosti). Z vključitvijo v novo podjetniško združbo mora, kot poudarjajo v Gorenju, vsako podjetje dobiti več kot če vanjo ne bi bilo vključeno; s tem pa veliko pridobi tudi celota. Korporacijo Gorenje bodo se- PRED IZIDOM: INOVACIJSKA PRAKSA Priročnik—zbornik za organizatorje inovacijske dejavnosti Vsebina: - mag. Ivan Grebenc: POMEN INOVACIJSKE DEJAVNOSTI ZA USPEŠNOST DELOVNE ORGANIZACIJE. - Franček Ribič: INOVIRANJE V PODJETJU. - dr. Matjaž Mulej: INOVACIJA UPRAVLJANJA, POSLOVANJA IN TEHNOLOGIJE. - Janez Kovačič, Marjan Odar: EVIDENTIRANJE IN FINANCIRANJE INOVACIJ IN DRUGIH OBLIK USTVARJALNOSTI. - JanezZeleznik: OD IDEJE DO REALIZACIJE INOVACIJE. - dr. Krešo Puharič: PRAVNA UREDITEV PRAVIC INDUSTRIJSKE LASTNINE. - Friderik Javornik: NAVODILO ZA PRIJAVO IZUMA PRI ZVEZNEM ZAVODU ZA PATENTE. Prednaročila pošljite na naslov: ČZP Enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4, tel.: (061) 320-403. ----------------------------—-----------------------1 NAROČILNICA Pri ČZP Enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4, nepreklicno naročamo | ____ izvod(ov) knjige INOVACIJSKA PRAKSA, več avtorjev. Knji- go(e) pošljite na naslov:________________________ ■ ulica, poštna številka, kraj:____________ ime in priimek podpisnika, naročnika: _ Račun bomo plačali v zakonitem roku. Naročeno dne: žig: (podpis naročnika) Ali bo sindikat lahko sesul Iskro in jo tako rešil VSE PLATI ZGODBE Naša nadaljevanka o Iskri je stekla iz Avtomatike. Tam smo srečali kup apatičnih delavcev in nekaj njihovih nič bolj vedrogledih šefov. Na kratko, zmeda in razpad sistema. Slišali pa smo za Telo, ki je ta razpad pravočasno napovedala in se sklenila rešiti. To Iskrinim veljakom ni bilo všeč. Sicer so Teli zaželeli vse najboljše na novi poti, še prej pa so jo oropali do zadnjega ličnika. Ko smo ta rop opisovali na dolgo in široko, nas je vendarle poklical Brane Gruban, Iskrin šef za stike z javnostjo. Zmenili smo se, da bomo osvetlili vse plati medalje in Brane Gruban je pri tem obljubil vso pomoč. Še preden smo ga lahko prijeli za besedo, se je kot naročena ponudila najboljša možnost. Vse plati smo lahko slišali kar na ROS kovinarjev, kjer je bila Iskrina sindikalna sestava vsestranska. Albert Vodovnik je v uvodu ugotovil, da se je dosedaj vse zapletalo brez sindikata. Vodilni imajo pač tako radi različne spiske teh in onih presežkov, še najraje pod mizo. Sindikatu je preveč do vsakega delovnega mesta, da bi to še lahko dopuščal. Nanj se je navezal predsednik sindikalne konference sozda, Janez Šilc: »Avtomatika s programi in razvojem ni sledila spremembam na trgu. Ko se je zatikalo, se je denar seveda prelival iz uspešnih tozdov v slabe. To bi bilo lahko celo logično, če bi vodstvo sploh vedelo, kod in kam ter doklej. Ker ni vedelo, je enkrat moralo počiti. Potem je Iskra banka potegnila nekatere poteze tudi brez vednosti prizadetih organizacij. To je spet star problem, a ga zdaj ne moremo več tiščati, ker je bruhnilo. Stečaj v enem tozdu teče, v štirih je stekel postopek in ogroženo je velikansko število delavcev.« Andrej Cimerman iz šišenskih sindikatov je bil pSšteno hud: »Zgolj na šišenski lokaciji je ogroženih več kot 1.000 Iskrinih delavcev. Že 26. 9. je" vodstvo sozda, interne banke in Iskra Comerca obljubilo, da bodo vse »sintetizirali« in ponudili celovito sanacijo. Še do danes je ni nihče videl. Edino kar Iskrini veljaki znajo, je pripravljati tozde za stečaj. Je to »kompleksno reševanje«!? Zdaj, ko je vse zavoženo pa naj rešuje sindikat. Organe pregona je treba poklicati, to. že močno smrdi po kriminalu. Če bi se zdaj vsi upniki vsedli na dolgove, bi šlo pod vodo 37.000 delavcev...« Svojstvena skrb za delovna mesta Njegov kolega z bežigrajskih sindikatov, Andrej Satran,ni bil nič manj besen: »Problemi v Teli so bili nakazani že spomladi. Iskra je storila le to, da jih je ovirala v reorganizaciji, jih na koncu po-tunkala v kredite in delavci seveda vidijo edini izhod v štrajku — nak, za nikakršno izsiljevanje ne gre. Vse doslej so bili več kot strpni a kaj, ko so jih brez njihove krivde, vednosti celo, spravili tik pred stečaj. Iskro bi morali očistiti, a njena vodstva do zdaj niso pokazala prav nobene pripravljenost, če so sploh kaj, je to omalovažanje.« Predsednik sindikata in stavkovnega odbora Tele, Marko Na-dižar, je za naše glasilo svoje že povedal. Prav kratko torej: »Med sindikati v Iskri ni sodelovanja. Tela je že zaposlila 20 delavcev iz ogroženih drugih delov in še so se obetala delovna mesta. Samovoljen odvzem naših sredstev na račun posojil res smrdi po kriminalu. Tako uničevati še tiste zdrave, obetavne programe!?« Branko Benčik, predsednik njihovega delavskega sveta, ga je dopolnil s podatkom: »Bistvo je, da so posojila vzeli, ne da bi vsaj obvestili kogarkoli iz tozda. To so storili, ko je sodišče že odobrilo izločitev. Brez naše vednosti so nam požrli vse dobroimetje in po zakonu nam ostane le še 8 dni do stečaja!« Stečaj kot pomoč Miha Škerjanc iz AVN je povedal, da je bil njihov tozd prvi na vrsti za stečaj. V Iskri niso prelivali le sredstev, tudi programe so jemali in jih delili po dolgem in počez. Proti takšni »svobodni me- njavi« se borijo dolga leta, a je bilo vse le pihanje v veter. Zdaj so delavci po 30 in več letih dela na cesti ali pa jim to grozi. Šefi seveda ostajajo in človek bi se lahko le še zjokal. Jože Vencelj iz Tenela se je z vsemi strinjal vsaj v tem, da so Iskrino skrajno ignoranco občutili na svoji koži. Bolj so iskali rešitve in se bojevali za obstoj, bolj jih je Iskra tiščala v stečaj. Tudi ko se je zasvitalo s pomočjo novomeške banke in občine, Iskra ni zmogla druge pomoči kot vztrajanje pri stečaju. »Vodstvo Iskre in Avtomatike zmore le nekaj — kako se čim ceneje znebiti bolnikov, ceneje za svoje riti seveda. Iskra je le pobirala od svojih najbolj akumulatinih delov, jih ta ko spravila na beraško palico in zdaj bi jih rada še brcnila v jarek. Šifkovič je na seji delavskega sveta Avtomatike jasno povedal, da sozd vodstvu DO ne daje podpore - zato, da so temu vodstvu m, Janez Šilc Vasja Kreft Tone Peršak: USEDLINE (Gradivo in prispevki) III. Skrivnosti Ne vem, kako je z drugimi ljudmi, toda meni se zdi nedopustno, da tako malo vem o sebi iz tistih časov, ko sem začel postajati to, kar sem. Pravzaprav ne vem skoraj nič... Zelo malo so mi povedali, čeprav bi si bili morali misliti, da me ta čas gotovo zanima... Res pa je, da sem za ta molk o svojem otroštvu deloma kriv tudi sam. Že zelo zgodaj meje bilo nerazumljivo strah pred tem, da bi mi kdorkoli utegnil kaj povedati o mojih prvih mesecih in letih ali o človeku, ki naj bi bil moj oče... Pravzaprav še vedno ne želim vedeti, kdo naj bi to bil... Tudi mati je kmalu opazila, da me vsakršna omemba otroštva in bede, ki sva jo živela, razburja in zato skoraj nikoli nisva spregovorila o tem času; ne tedaj, ko sem, še vedno kot otrok, živel skupaj z njo in ne kasneje... Po drugi strani pa me je ta temni čas kajpak vznemirjal in vabil, le da je bil odpor pred tem, na kar bi utegnil naleteti-v njem, premočan in sem se tako na vsak poskus kogarkoli, ki mi je skušal kaj povedati, odzval z nestrpnostjo ...In tako sem kvečjemu kdaj pa kdaj ujel kak namig ali opazko, ki največkrat niti ni bila namenjena meni; premalo za to, da bi zdaj vedel, kako je bilo in kakšen sem bil. Kljub temu pa se mi zdi, da bi vsi ti ljudje morali vedeti, da bo nekoč želja po tem, da bi se vendarle spoznal kot otroka, prevladala ta čudni od-■ por... Nihče me ni fotografiral. Kot da ni nihče nikoli pomislil na to, da bi se le lahko kdaj želel z malo sramu in malo posmeha na lastni račun in seveda tudi z malo samovšečnosti občudovati; kako »srčkan« dojenček sem bil ali, kako negotovo, pa vendar strumno sem, stal, ko sem se prvič postavil na noge... Ravno to bi me še posebej zanimalo, ker je vse tako zavito v čudne meglice namigov. .. Tisto malo, kar sem slišal, ne zadošča za jasno podobo... Da me je občasno imelo v varstvu neko dekle... Da sem shodil zelo pozno in so že vsi mislili, da sem bolan, morda celo rahitičen ...Da je bilo veliko težav in zadreg z menoj, ker nekateri kmetje, h katerim je mati hodila v dnino, niso dovolili, da bi me prinašala s seboj in me je zato morala puščati doma, zaprtega in zaklenjenega v sobo, da ne bi kam zlezel. Najbrž je v takih dneh lahko kvečjemu opoldne za četrt ure skočila pogledat, kako je z menoj, me previt in nanaglo nakrmit... Rad bi se videl nekaj mesecev ali leto dni starega, zaprtega v sobi, v kateri sva z materjo živela... Bila je morda že druga ali tretja soba vmoiem živlieniu. saj sva se že na naslednji seji dali polno podporo. To jasno kaže na igrice in samozavest, da bo slovensko gospodarstvo kar naprej trpelo tega gnilega velikana.« Onemogočeni sindikati Angelo Korče iz Energetskih naprav je pojasnil neučinkovitost sozda in njegovega sindikata. Tako so delavci, ko poskusijo res vse drugo prej, dobesedno prisiljeni stavkati. »No, saj tudi stavke ne dosežejo tega,, da bi odgovorni res odgovarjali. Sefi samoupravno in sindikat zlorabljajo za svoje sebične interese. Raje pustijo, da se na cesti znajdejo invalidi, delavci tik pred upokojitvijo, sindikat silijo delovati le popoldne - da le obdržijo svoje položaje.« Jožica Vrabec, predsednica sindikata in stavkovnega odbora Avtomatike je potrdila, da se kopičijo gore neuresničenih sanacijskih programov. Vselej uspešni tozdi Albert Velet tisto leto po mojem rojstvu menda kar dvakrat selila. Pa še tega ne vem, od kod in kam. Za nobeno od teh hiš ne vem, kje je stala in kakšna je bila. Podrtija ali »hišica v cvetju?« Sva živela v njej sama ? Morda pa sva imela najeto samo malo sobo v kakšni kmečki hiši, kjer so se vsi zmrdovali nad smrdečimi plenicami... Mislim, da mi je mati nekoč le omenila, kako je bilo, kadar meje pustila samega in odšla v dnino. Po tleh mi je razgrnila staro odejo in me položila nanjo, da bi ne padel s postelje? Moralo je biti tako, saj si težko predstavljam, da bi premogla otroško posteljo, in da bi jo ob vseh teh selitvah vlačila s seboj po svetu... Razgrnila je po tleh staro odejo, ki je ni bilo škoda, me oblekla v cunje, ki jih ni bilo škoda, če sem drajsal z njim-mi po podu iz slabo pooblanih desk in najbrž mi je sredi te odeje nastavila tudi kos kruha ali kaj podobnega za glodanje, ko sem postal lačen. Po petih, šestih urah valjanja in plazenja po tleh, kijih ni bilo mogoče nikoli zares očistiti, po izmenjavajočih se urah igranja s kdo v.e kakšnimi igračami ter urah joka in spanja kje pod posteljo, sem moral biti res svinjsko umazan in povaljan pa še prescan in posran povrhu... Kadar so me ljudje videli takega, sem se jim preprosto moral zdeti odvraten, čeprav morda tudi usmiljenja vreden... Menda so mnogi mislili, da zaostajam v rasti in razvoju, in da bom pač vse življenje revež kot kak Jurament... Menda sem se vsem zdel smešen ... Menda tudi preprosto nisem bil navajen na to, da bi se kdorkoli ukvarjal z menoj in sem se čez noč znajdejo pred propadom, za kar pa ni krivo le vodstvo j DO. Sozd je jemal, dokler je bilo kje kaj vzeti, potem pa je obrnil hrbet. »Sprejemam, tudi vse kritike, ki letijo na našo sindikalno konferenco. Malo smo storili, toda ne zato, ker ne bi želeli. Bili smo nemočni, bolje onemogočeni.« Nace Štamcar, predsednik novomeških sindikatov, je opozoril da Iskra še kar trobi o stečaju, čeprav so v Novem mestu zgolj z lastnimi močmi in sredstvi omogočili sanacijo. Po lažnih obljubah vodstva Iskre je spet udaril Andrej Cimerman in od ROS zahteval najostrejše akcije. Šifko-vičaje okrcal Marko Nadižar, češ da se ne angažira in beži pred odgovornostjo. Edina funkcija vodenja, ki so jo zmogli šefi DO in sozda, je najemanje novih posojil-Tudi šefi Iskrine banke raj e" naščuvaj o delavce proti delavcem, sindikate proti sindikatom, da si le sami operejo roke. »Ni dovolj spraviti teh ljudi z direktorskih stolov. To, kar počno, škoda, ki jo povzročajo, zahteva hujše sankcije!« Direktorje na čelo spiskov S tem so se po vrsti strinjali naslednji razpravljale! in dodajali. celo odklanjal pestovanje 1(1 igro... Bili so hudi časi. Prva leta P° vojni, ko je ljudem po žilah -e plala volčja kri. Ljudje so se še bali drug drugega in zvečer je ie\ oi ■gal z njimi strah in se nato vso n tiščal obnje kot mrzlokrvna kača< ki se najraje greje na vroči čloVe' ški koži, vendar takoj useka, čid se zganeš... To to bili časi, ko s° ljudje spali z odprtimi očmi & stisnjenimi zobmi, kajti vsak čl°' vek ima sovražnike, sovražniki Ps so tedaj še pogosto ubijali, P°®\ gali hiše, zastrupljali živino, mef3. li crknjene pse v vodnjake svoj111 sovražnikov ali jim ponoči z dT? kom mazali vrata hiš.. Noči so Je male ljudi, v globačah in SraPfg po hostah pa so se belile vedn nove in nove sveže oglodane d veške kosti... Tisti čas je bn otroštvo za marsikoga prej za prihodnje grehe kot najsre nejši čas življenja. Ljudje m imeli časa za otroke, zlasti ne tiste najbolj nepotrebne, ne*, konske otroke in še zlasti ne v stih krajih, kjer so vsi čakali • odrešitev, kajti zmagova. v pravkar minuli vojni večini ‘ ljudi niso bili po volji... 0. Če je mati sploh kdaj spreg°v^ rila o teh časih, je vedno tožila ji je bilo težko z menoj. Obtožu j la je čas, ljudi, ki jim je služila dekla ali dninarica, držav -j Takšno otroče je gotovo vsemj-jj več. In najbrž sp mnogi Pornlh;\o, ali celo rekli: »Še najbolje bi ko bi ga bog vzel k sebi•••*., pl Vse kaže, da sem se ro^! „jo-plod ukradenih trenutkov 2 voljstva, zaznamovan z Žigoni ^ ha, lahkomiselnosti in bede■ v stih krajih to še danes pomen da direktor, ki firmo zafura, ne sme delati spiskov, kdo je odveč. Mora že biti prvi na spisku. Zato Pa zdaj tolčejo po najbolj zdravih, ker bi jim bili ti lahko najbolj nevarni. Niso govorili le iskraši. Albert Veler iz TAM, Vasja Kreft iz Litostroja, Branko Medik iz mariborske Livarne, Marjana Koren iz Gorenja, vsi so ugotavljali približno isto. Menda ne bodo zamerili, Ce jim razpravo strnem: »Predlog zakona o delovnih razmerjih je šel mimo sindikata kot ekspresni vlak. Šefi, ki za nič drugega niso sposobni, so takoj začeli mahati z njim, takrat seveda, ko je to neugodno za delavce. Zadnji čas je, da sindikat pokaže svojo avtoriteto. Svoje minimalne zahteve mora dvigniti, pri odpuščanju recimo iz 6 v 24 plač. Sploh Pa ne sme tako zlahka pristajati - Oa stečaje in odpuščanja. Največkrat gre tako in tako za stečaje, s katerimi nategneš upnike za ceno nekaj delavcev na cesti. Upniki so ogoljufani, delavci Prez službe, šefi na stolih in kar jlp najhujše - proizvodnja pada. Pako ne bo šla v stečaj le vsa Iskra ampak kar Slovenija. Pa ne le stečaji, nobena sanacija ne sme biti odobrena, preden niso zamenjana vsa vodstva. Res vsa, čeprav se začne kajpak z vrha...« Kako naj sindikat proti mafiji Albert Vodovnik, ki je sejo 10 ROS vodil, jo je moral kajpak tudi strniti. Nič kaj lahek posel. Še sam je pribil, da je bil v Tenelu, ko so poskušali delavce prepričati, naj si izglasujejo stečaj. Na srečo jim ni uspelo. Šam ve, da nekaj let od Šifkoviča ne more dobiti informacij, in zdaj sliši, da isto velja za sindikat v Iskri in njenih delih. Zato je treba sindikat okrepiti, potem pa se lotiti odnosov v vsej Iskri, preveriti njene finančne in programske tokove, zaostriti vprašanja odgovornosti vodstva tozda, Iskra Comerca in Iskra banke, najprej znotraj... Tu se mu je s sklepi zataknilo. Po dvorani je namreč završalo ob besedi »znotraj«. Slišali smo pripombe, da je znotraj preveč mafije, da bi sindikat lahko uspel. Preveč je tudi govoric, namigovanj. Povzemimo le to, kako je Rigelnik speljal Iskri programa-torje in s tem njene šefe »nategnil kot stare kante«, če ni zadaj še kaj hujšega. Lovili so se okoli tega, ali naj najprej sindikat Iskre zahteva objektivno zunanjo revizijo, pokliče SDK, UJV, inštituci- je, ki bodo preverile prelivanje sredstev in programov... Kako naj se sindikati lahko takoj znajdejo na spisku presežkov nič ne pomaga, ne bo šlo brez narekovanja: Pred krvavim bojem »ROS bo dal pobudo RS ZSS, naj se takoj spremeni sindikalna lista in se v njej okrepijo zahteve, tudi ta za 24 plač. Pritisnil bo na republiški izvršni svet in GZ, da vsi pristojni zaostrijo odgovornost za vodenje poslovanja in programe. V Iskri in vseh njenih delih morajo odgovarjati tisti, ki so povzročili polom, zdaj pa ščuvajo delavce, da bi se tako skrili. Sin- !° natančno določeno mesto Vse življenje... •j-aj je v resnici za namigi o z 1 fnnrjenosti in vseh mogočih b . n,h, s katerimi naj bi se l °tepai ? vs • m°gel priklicati iz sel aj kakšno mimobežno podob pnjo tega, kar je bilo... „ rav rad bi vedel, kakšen otrc bil? Siten ali dobrovoljei bleda spaka z napihn doh trelDuhom? Je bilo kaj / na prag hiše, kjer je ži o a", v pa ga je seveda sovra; skrhar Žena’ ki Je bila Pršiti* ne-,., za ta živi dokaz možt Ni c,,esf °ke. In skrbela je sla fKrbela /v; n--, v Ja, O« 111 UVlgl vički , .■ mu uredili drobni to ,7,, mesu. Končno si t-ti m V V -»oirr« ravnal v zaP°f če ne bo b bilo m °tr°kom. Tako hud, Kajb N nekaj pa je moralo biti s«..- ■ s.em ravno zato, odkai *lvom r>:i čiasinim c bij žp a Sem ae otrok, ko , Paniet^pn^an’ da je o tem Niti m i ]f nič vedeti in moh -Tt , miSlltl niaan, ... Potem tj yiePia v glavo mati. ZačnomanjkaTniČaSnenad In začneš si izmišljati zgodbe. Bolj ali manj verjetne... Odkar se spominjam, je bilo materino razmerje do mene močno spremenljivo. Nemalokrat sem bil isti dan deležen kipeče nežnosti in posebej izbrane šibe; take, ki najbolj boli. Tenke in gibke, vendar čvrste, ki se kar oprime kože in zareže^ vanjo včasih celo krvavo sled. Še posebej primerne so seji zdele tenke in žolte ali rdečkaste šibe s posebne vrste vrbe, ki raste ob jarkih in mlakah in jo v onih krajih imenujejo pin-tovec. Tenke, žilave veje pa jim rabijo za pletenje košar in cajn, ob tepežnem dnevu pa za spletanje korobačev. Gibka, kot je, se taka šiba kar ovije okrog telesa, skoraj tako kot bič. Če je šiba ravno prav debela, približno tako kot moški mezinec ali ženski prstanec, potem ob prav odmerjenem udarcu po goli koži ta koža gotovo zakrvavi. Skratka, izborno orodje... Kot se mi zdi, pa je mati, kadar je bila res razjarjena, še rajši uporablja rozge. Ker sem bil z rozgami tepen včasih še jeseni, sklepam, da sije mati na pomlad ob rezanju trte vedno nalašč shranila nekaj najprimernejših rozg prav v ta namen. Pravilno posušena rozga, ki ni izgubila prožnosti in še ni začela trohneti, je bila ponavadi še tanjša od vrbove šibe in zato je udarec z njo še bolj zapekel. Poleg tega ima rozga kolena in očesa, tako da je ob udarcu čutiti, kot da bi te kdo usekal z bičem, na katerem so narejeni vozli ali pa so nanj nanizane železne kroglice. Če je udarec z rozgo količkaj čvrst, na koži vedno ostanejo podplutbe, ki nato še dolgo skelijo in te spominjajo na oni ve- čer, ko si bil deležen kazni... Mati je imela tako navado, da me niti ni skušala ujeti tedaj, ko sem ušpičil, kar pač sem. Počakala je do večera. In, ko sem se že razpravil ter legel v posteljo, je nenadoma začelo padati... Padalo je vsevprek in dotlej, dokler nisem uspel skočiti s postelje in se zalesti pod njo, kjer me udarci niso več dosegli. Če pa so me še, pa vsaj niso bili več tako učinkoviti... A vse to je bilo kasneje; v časih, ki se jih že spominjam... Najbrž pa materin odnos tudi pred tem ni bil drugačen... Po drugi strani pa je res, da me je tudi po celodnevnem delavniku na njivi bila pripravljena naložiti na hrbet in me tudi po pol ure ali celo uro nositi do doma. In to tudi še tedaj, ko sem bil že pet, šest, sedem let star... Prav gotovo je bilo res, da bi mi dala piti lastno kri, če bi ne imela drugega; menda pa sije nemalokrat tudi zaželela, da bi umrl, ali da se sploh ne bi bil rodil. Večkrat meje imenovala Lucifer in gotovo je tedaj res tako mislila... Tudi zato me tako zelo zanima, kaj seje dogajalo v prvih mesecih in letih in prav zato večkrat pomislim, da mi ni nihče nič posebnega povedal zato, ker bi bilo treba govoriti tudi o tem, kako je ravnala z menoj mati in zakaj je ravnala, kakor je pač ravnala... Kasneje sem, še vedno kot otrok, večkrat razmišljal o naju ravno zato, ker je bilo to razmerje tako spremenljivo, da nisem nikdar vedel, kaj lahko pričakujem, Vsi drugi ljudje in tudi sam sem vedno mislil, da se me bo skušala čim prej bo mogoče iznebiti in me prepustiti kakšnemu kmetu kot pastirja ali hlapčiča. In vendar se to zelo dolgo ni zgodilo. Drugi dečki iz revnejših družin so morali že s sedmimi ali osmimi leti od doma na kmetije, kjer niso imeli otrok ali pa so bili, domači otroci še premajhni ah že preveliki za pastirje. Mene je to doletelo precej kasneje... Pravzaprav sem si že zelo zgodaj razložil ta njen spremenljivi odnos do mene kot posledico njene vernosti. Zanjo sem bil otrok greha in nekakšen živi opomin in spomin na to, daje grešila in prav to je bil najbrž razlog za to, da je večkrat izbruhnila v pravo sovraštvo. Po drugi strani pa je vedela, da meje ravno zato dolžna še bolj ljubiti in še bolj skrbeti zame in mi omogočiti čim lepše otroštvo... In med tema dvema skrajnostma, ki sta odražali njeno stisko, se je dogajalo vse drugo. In najbrž je bilo tako že tudi v tistem času, iz katerega se ničesar ne spominjam, kvečjemu morda nekaterih vonjev. Drugače si preprosto ne znam razložiti, zakaj so mi nekateri vonji tako odvratni, kakor mi so... Bolezni... Menda sem bil deležen prav vsega, kar lahko doleti otroka... Za to občutljivost je bilo več razlogov. Živela sva v starih bajtah ali v nezakurjenih sobah velikih kmečkih hiš, oblečen pa tudi nikdar nisem kdo ve kako toplo. Kot dojenček in tudi kasneje sem bil vedno oblečen v stare cunje, ki sojih pred menoj nosili že vsaj trije ali štirje srečnejši otroci, in ki jih je mati zastonj dobila od sosedov in gospodinj na kmetijah, kjer je delala kot dninarica. Nič ni bilo narejeno ali kupljeno zame po meri... Prve res nove dikat ne bo le preverjal spiskov presežkov, ampak ne bo pustil, da bi jih še naprej pisale »cipe, ki so zafurale kupleraj«. Sindikat bo preveril vse statute, kako je v njih opredeljena njegova vloga. Varoval bo vse svoje funkcionarje, kijih bodo v tej bitki brez dvoma dobivali po glavi. Ker se je moč oziroma nemoč sindikata v Iskri že pokazala, se bo zdaj toliko bolj zavzemal ROS s_kupaj z občinskimi sindikati. Šifkovič in Šinigoj sta pač premočna, da bi se z njima lahko pogajal zgolj sindikat v Iskri.« Menda res, sem pomislil in se spomnil izjave predsednika ljubljanskega izvršnega sveta Hrvoje Draškoviča, kako je za Šifkoviča premajhen. Zato bo še kako prav prišla obljuba Alberta Vodovnika: »ROS bo nudil vso neposredno pomoč, izkoristil bo vse politične pritiske, da bo sindikat v Iskri dovolj močan in bomo s skupnimi močmi uresničili tule sprejete naloge. Poslovodne strukture nikogar ne bodo ujčkale, to bodo boji, krvavi boji. Strukture so se doslej dogovarjale pri Šinigoju, ne da bi sindikat za to vedel. Tega ne smemo več dopustiti.« Že od vrat sem slišal zdaj res zadnjo repliko Andreja Satrana: »Vse lepo in prav. Žal pa sta sindikalno varstvo in varovanje sindikalistov tako slabo opredeljena, da bomo morali najprej profesionalci nastaviti hrbet. Je že v redu, da se začne krepiti sindikat v Iskri, a republiški in občinski sindikalni funkcionarji bomo morali dati prvi glavo pod nož. Zdaj pa res!« Zgodbo sem pisal v trdem prepričanju, da sojo že dali. In v trdnem upanju, da jo bodo tokrat tudi zares izvlekli, kot se za sindikat spodobi. Ciril Brajer, slike: Sašo Bernardi hlače sem dobil šele tedaj, ko sem kot prvošolec šel k prvemu obhajilu, ki mi ni ostalo v lepem spominu zato, ker nisem imel tako lepe sveče kot drugi otroci. Imel sem dolgo, rumeno, debelo in prav nič okrašeno svečo, vsi drugi pa so imeli krajše in bele sveče, okrašene s podobicami iz srebrno in rdeče lesketajočega se stani-ola... Pa tudi s hlačami ni bilo posebnega veselja... Bile so kratke hlače in bilo meje sram v njih, ker mi je ne vem več kdo očital, da imam predebela kolena ...In, kot nalašč, najstarejša fotografija, ki jo hranim, je prav skupinska fotografija z župnikom po prvem obhajilu. In, kot nalašč, so me posedli na tla v prvo vrsto, da je kljub blagi obledelosti fotografije, razločno videti prav vse: debelo, na kratko ostriženo glavo s štrlečimi ušesi, debela kolena in dolgo, pusto in debelo svečo. Za menoj pa so v drugi vrsti stale deklice v belih oblekcah, s pentljami in venčki v nakodranih laskih in jamicami v nasmejanih ličkih... Še danes pa me obide občutek sramu ob misli, da sem kot otrok, ko sem končno le shodil, še dolgo nosil nekakšno krilce, jankico, kot so rekli v tistih vaseh. In menda sem, prizadet v svoji otroški moškosti, ker so me vsi otroci zbadali zaradi jankice, pogosto jokal, mati in drugi odrasli pa so me prepričevali, dajejankica primernejša kot hlače, ker lahko preprosto spustim drekec, kadarkoli in kjerkoli me pritisne. A, kako naj otrok zaupa in verjame odraslim ljudem? Sral pa menda res sem, kadarkoli in kjerkoli me je prijelo... Sram zaradi tiste jankice pa se je zažrl vame in me bržčas še vedno žge nekje v globini... tekočem z vsem, kar svet proizvaja.« Na vseh celinah Bržda se ima danes novomeško podjetje, ki ponuja za današnje razmere še kar dober kruh 4000 delavcem, prav takšni razvojni strategiji zahvaliti, da je danes njegov znak na vseh celinah, v 70 državah, da bo letos ustvarilo 220 milijonov prodaje, od tega kar 100 milijonov dolarjev v tujini, o čemer je prav ponosno, čeprav trdno na tleh govoril Miloš Kovačič na Otočcu. Razveseljive so tudi tele številke: 8 odstotkov Krkinega izvoza je konvertibilnega. Pokritost izvoza z uvozom je 51 milijonov dolarjev, kar je za naše razmere seveda zelo dobra zunanjetrgovinska bilanca. Letos se je prav na področju izvoza zgodilo nekaj, kar samo zase govori o zaupanju tujih partnerjev v Krko. Na začetku leta so namreč v Novem mestu načrtovali manjši izvoz od lanskega (72 milijonov dolarjev), času zaradi slabše akumulacije manj vlagala v razširjeno reprodukcijo kot prej, ko je bila znana P° svojih velikih vložkih v objekte in tehnologijo,« poudarja Slavko Plaveč. Trenutno v Krki ugodno poslujejo, kar jim govori, da so ukrepi zvezne vlade dovolj tržno naravnan-Motijo jih nekateri začasni odmik1 (na primer: nerealni devizni tečaj) i® pa slaba likvidnost domačih kup' cev. Splošna nelikvidnost slovenskega in jugoslovanskega zdravstva se jim kaže v velikih zamudah plačil če so včasih Krkini domači kupcl poravnavali svoj dolg povprečne v 32 dneh, se ta rok zdaj že približuje dvema mesecema, kar tudi Krkin0 prodajo sili v ustrezno ukrep3" nje. V Krki pozdravljajo sprostit®v cen, ki se jim dvigujejo skladno z 1°" tlačijo, a se hkrati tudi zavedajo, d3 se v zdajšnjih razmerah ne morej0 docela in povsod tržno vesti. Verjet" no se imajo kupci zdravil prav tem® dejstvu zahvaliti, da so bile lekarn® letos kolikor toliko dobro založene- Modema tehnologija in oprema Kako naprej? Pri iskanju odgovO" ra na to vprašanje, povejmo, da Krka posebej v Novem mestu in n3 Dolenjskem velja za podjetje, ki im3 velik posluh za težave drugih. Tak® je pred dnevi priskočila na pomoč Iskri Tenelu in od njega za približno 80 milijard odkupila proizvodne prostore v Bršljinu. Verjetno je prav v tem podatku iskati razlog, da se j® Tenel vsaj začasno rešil stečaj®; vendar Plaveč ob tem poudarja-»Toda to ne pomeni, da mi pomagamo sanirati Tenel, kot se govori, da smo se pri tem nakupu netržno vedli. Prav nasprotno, mi smo te prostore kupili zato, ker smo jih potrebovali. Vanje se bo namreč prešel® zeliščni program, ki ga zdaj izvaja-mo v bližnji tovarni izolacijskih vlaken. S to preselitvijo bo ta tovarn® prišla do prepotrebnih skladišč'1'77 V Krki so doslej razvili in izdelali: - 44 lastnih tehnologij za kemijsko sintezo farmacevtskih učinkovin, - 515 lastnih tehnologij za formulacijo gotovih proizvodov s področja farmacevtike, veterine in pomožnih zdravil, - 520 kompletnih analitskih dokumentacij za nove Krkine proizvode, - 379 strokovnih elaboratov iz področja predklinike za 50 novih proizvodov, - vložili patentnih prijav v Jugoslaviji 175 - vložili patentnih prijav v tujini 379 - podeljenih patentov imamo v Jugoslaviji 89 - podeljenih patentov v tujini 228 - registrirani izumi 171 - registrirane tehnične izboljšave 205 - koristni predlogi 138 - 813 bibliografskih enot, objavljenih v raznih časopisih, patentih in poročilih- prostorov. In ko smo že ravno P tem, velja povedati, da poteka pr°' vodnja izolacijskih vlaken v preur jenih proizvodnih prostorih nek°® . nje propadle tovarne stekla. Krka I tako v nekem smislu tudi podjeti j ki Novo mesto rešuje pred Pom!V~ njegove realsocialistične pretek' sti in sedanjosti. Da bo slika t®9 reševanja popolna, velja dodat' njen nakup hotela Metropol, k' 9 j namerava Krka preurediti v posle hotel za svoje potrebe in pot' novomeškega gospodarstva. Sicer pa Krka snuje svoj ______razvoj v kakovostnem širjenju obstoje® zmogljivosti (farmacevtike, veterin3; kozmetike, zelišč, izolacij in zdra liškega turizma). Krko je PotrfDMti v prihodnje predvsem posodo z najmodernejšo tehnologij0 ,g opremo. Tovarna je bila doslej 3 ^ malo obremenjena z obveznost01^, preteklega vlaganja, ker je P[^0 vsem rasla z lastnim in zelo " s sposojenim denarjem. To pa 5 j. da ne pomeni, da ne bi bila v p°° (U_ nje pripravljena tudi na vlaganj®^, jega kapitala. Vendar je v terniefie nutku za Krko to res šele stvar m ^ bodočnosti. Ne toliko zaradi nJ (0-zaradi splošnega (političnega) P žaja v Jugoslaviji, ki je prisl® j^pi-vlaganja) med petimi najbolj ^primi državami sveta. Plaveč je P' čan, da bi bili tujci pripravljen .p-gati tudi v nekatere Krkine del® j;, sti takoj, ko se bodo uredile P ,av® ne razmere v državi. Njegova ' je realna, saj temelji na imageluu^v® solidnega podjetja, ki ga Krka v tujini. j /.K' Slavko Plaveč, namestnik generalnega direktorja Krke Najboljša je vendar so med letom dobili dodatnih 25 milijonov dolarjev dodatnih naročil iz Sovjetske zveze, vendar to več kot 30 odstotno povečanje izvoza ni klirinško, temveč konvertibilno, saj gre prek Italije. Vse to nam govori, da bo letos, če se seveda ne zgodi kaj celo nepredvidljivega, Krka zelo uspešno sklenila poslovno leto. Resnici na ljubo pa je treba reči, da je to podjetje dobro poslovalo tudi vsa leta nazaj. Bile so tudi motnje, ki pa jih gre, po besedah Slavka Plavca, pripisati predvsem posledicam takšnih ali drugačnih gospodarskih politik. »Bila so nihanja, denimo, posebej za časa Mikuličeve omejevalne politike (zamrznjene cene itd.), kar pa za nas nikoli ni bilo usodno. Res pa je, da je Krka v tem naložba v znanje Pred dnevi so na Otočcu podelili že 19. Krkine nagrade. Ob tej priložnosti je generalni direktor Krke Miloš Kovačič izrazil prav optimistično upanje, da je blizu čas, ko bodo pri nas raziskovanje, znanost in pamet dovolj cenjeni in ko nam ne bo treba več zmajevati z glavo ob alarmantnih odlivih pameti v tujino. Roko na srce: če kdo, potem je prav prvi mož tega novomeškega podjetja tisti medij, ki lahko govori o teh stvareh z vso potrebno meritornostjo. Krka je namreč eden redkih kolektivov pri nas, ki je ves čas svojega obstoja posvečala kar največ skrbi prav lastnemu kadru, tehnologiji, je skratka vsa razpoložljiva sredstva vlagala v lasten razvoj. Temu primerna je tudi današnja njena podoba. Krka je stabilno podjetje, ki mu ne morejo do živega tudi največje neumnosti in zablode, ki »krasijo« naš balkanski sistem. Od kod ta otok osamelec? Po besedah Slavka Plavca, namestnika generalnega direktorja, je današnja Krka razvejano drevo v polnem soku, ki ga je zasadil in vseskozi skrbel za njegovo pravilno rast njegov oče, magister farmacije Boris Andrijanič. O tem zelo nazorno govori dejstvo, da se je ena največjih farmacevtskih tovarn v Jugoslaviji razvila iz majhnega laboratorija. To pa seje lahko zgodilo prav zaradi Andri-janičeve daljnovidnosti, ki ni nikoli varčeval, ko je bilo treba mlade ljudi pošiljati v tujino. Podobno velja za prevzemanje tudi najbolj odgovornih dolžnosti, pri čemer je v Krki ves čas vladalo zaupanje v mlade in sposobne ljudi. Zelo zgovoren podatek, ki prav po svoje govori o Krkini razvojni filozofiji, je nedvomno ta, da je imela Krka precej let pred slovensko idejo o »2000 raziskovalcih« v posameznih obdobjih več štipendistov kot pa je bilo v njej zaposlenih. Tovarna je v 19 letih za raziskovalno delo nagradila več kot 100 študentov in srednješolcev. Slavko Plaveč nam je takole orisal model Krkinega razvoja: »Ob nenehni skrbi za razvoj (v Krkinem razvojnem institutu dela danes 200 ljudi) pa smo hkrati ves čas sodelovali s svetovno znanimi Krka se je letos organizirala kot družbeno podjetje. Ob tem nam je Slavko Plaveč dejal, da je bila že prej podjetniško organizirana in to ne glede na to, da so bili domala desetletje in pol organizirani v deset tozdov in DSSS. Naš sogovornik vidi elemente podjetništva v tem, da je bil poudarek v vseh teh letih na menedžmentu in ne na samostojnosti tozdov. Poleg tega je bila »odvisnost vseh dejavnosti od skupnih dogovorov izredno velika. »Poglavitni cilj podjetniške reorganizacije je bil Krko organizirati kot skupek profitnih centrov, ki zajemajo vse funkcije od razvoja, nabave, proizvodnjo do prodaje. To pa je nekaj podobnega, kar so imeli v Krki že pred 15 leti. firmami in prek takšnega sodelovanja prišli do pravih rešitev. Naša tovarna danes proizvaja kakih 60 odstotkov tujih licenčnih preparatov, medtem ko jih je 40 odstotkov plod njene lastne pameti.. « Kaj to pomeni, se bomo kaj hitro prepričali, če za hip pokukamo na področje razvoja in raziskav zdravil. Razvojna faza novega zdravila traja od 7 do 10 let. Velike firme imajo v razvojnoraziskovalnih ustanovah zaposlenih več tisoč raziskovalcev. Firma Glaxo na primer zaposluje na področju razvoja 4000 raziskovalcev, v naslednjih petih letih bo ta številka narasla na 5500. Kolikšni stroški so pri raziskavah in razvoju zdravil pa zelo hitro lahko ugotovimo, ko zvemo, da je na primer ameriška farmacevtska industrija < P KRKk v ta namen porabila leta 1987 kar 5,4 bilijona dolarjev. Nemški Bayer je tega leta vložil v raziskave 665 milijonov dolarjev, kar je bilo tedaj več kot 22 odstotkov njegove skupne prodaje. Iz tega je lepo razvidno, da je jugoslovanska farmacevtska industrija hočeš nočeš obsojena na sodelovaje z vsemi multinacionalkami. »Naše sodelovanje z njimi je izredno ambiciozno,« poudarja Slavko Plaveč. »Zahvaljujoč temu smo na Ljubljana, 3. novembra 1989 g«—*—— n ...... n m iiim ^etod Dragonja Metod Dragonja, generalni direktor Leka: Temelj trženja —vrhunski domač izdelek Lek je eden izmed treh največjih jugoslo-Vanskih proizvajalcev zdravil in farmakoloških j^rovin. Ima okoli 2800 zaposlenih delavcev. so lani izdelali in prodali za 320 milijonov ^carskih frankov (preračunano iz v tujini za-s|uženih konvertibilnih valut, klirinških dolar-,ev ter dinarjev z domačega trga), ali povpreč-n° 150.000 frankov na delavca. Pred dnevi srno se pogovarjali z generalnim direktorjem Leka Metodom Dragonjo o podjetniškem ve-ru’ ki je zajel deželo, in njegovem vplivu na Or9aniziranost Leka. "Lek je že dolga leta, lahko trdim, da že ^eskozi, zelo integrirana firma. Notranja kopija je zelo močna in čeprav je Lek že pred v®č kakor desetimi leti dosegel velikost, ki bi neftiara bila lahko podlaga za drugačno organiziranost, je ostal notranje trden. Zato sedanji ^°raki v podjetništvo ne pomenijo za nas kake v®iike dogodivščine. V zadnjih nekaj letih smo Se namreč že sami skušali organizirati čimbolj Po merilih trga, se pravi, da je bila proizvodnja °r9anizirana po programih. Zdaj dodajamo še teočno tržno komponento, ki je temelj uspeš-n°sti, ostajamo pa slej ko prej enovito podjet-le“' je uvodoma dejal Metod Dragonja. . 0 vzrokih za dolgoletno notranjo čvrstost 6ka pa je dejal naslednje: »Hiša je stabilna iz Veh vzrokov. Prvi je močna raziskovalno razpiha dejavnost, ki je dala zelo dobre tržne J^hke doma in v svetu. Drugi je velika usmer-®n°st v izvoz, zlasti v zadnjih letih. Lani smo »Žili že polovico izdelkov, precej milijonov 6riev pa zaslužimo tudi z izvozom znanja, p /-?|,°zom smo nekako izničevali slab vpliv °loža)a farmacevtske industrije doma, ko v6as:h vlade posebnosti tovrstne proizvodnje 'Zaradi nujnosti uporabe visoke tehnologije je et)a imeti nekaj več akumulacije in tudi riziko PoS|, r °v je večji, kot v drugih dejavnostih) niso k zurnele. Poleg tega je naš glavni domači r Pec, zdravstvo, hudo obubožano (zdaj se (0 tT)ere popravljajo). S prisotnostjo na sve-iz|P nje pa nina pretek, zato velja P hiteti, predvsem pa se pamet** dogovoriti tako, da bo delo org ,ot' nov bolj učinkovito in da bo P' ki nas bo pripeljala do športne® j naroda, manj vijugasta. Andrej UlBlP Pod- streho enajsta akcija Brazde vzdržljivosti Letos 302 kaveljca in 98 korenin Na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani je bilo minulo soboto spet zelo veselo. Ne na račun vinskega ali kakega drugega sejma. To pot so se zbrali številni udeleženci vsakoletne akcije Brazde vzdržljivosti, ki jo prireja RTV Ljubljana. Ob pomoči Zavarovalnice Triglav je letošnja akcija, že enajsta zapored, spet lepo uspela. Naslova kaveljca (za moške) in korenine za ženske) si je pridobilo rekordno število prijateljev športne rekreacije. Tako so organizatorji razdelili kaveljcem 302 priznanji, koreninam pa 98, skupaj torej natanko 400. Ko so organizatorji začeli priljubljeno akcijo, to je bilo leta 1979, si je laskave naslove pridobilo 174 športnikov in športnic. Potlej je zanimapje za udeležbo naraščalo vse do let a 1984, ko je bilo na zaključni slovesnosti 365 kaveljcev in korenin. No, letos je rekord iz leta 1984 padel. To govori v prid akciji in prirediteljem, pa tudi razmišljanjem, da venci kljub najrazličnejšim pomislekom le potrebuje***0 ganizirana rekreacijska tekmovanja. $ Moški so morali za to, da so si pridobili naslov, dovolj *** jjj I preteči 21 kilometrov, preteči na smučeh 42, prekol050 ;č! 150 in preplavati dva kilometra, poleg tega pa op*'aV'tote celodnevno planinsko turo. Podoben program so imele c nince, s tem da sta bila oba teka in kolesarjenje pri*** ^ krajši. Ob dobro obloženih mizah, - jedači in pijači sore $ ativci prinesli seboj - je bilo letos na GR živahno jutranjih ur. Vsekakor so se organizatoiji spet lepo iz^jii Mislili so na vse, tudi na prijeten zabavni spored sreče*0 seveda veselo glasbo za ples in rekreacijo. Besedilo: A. U., sliki: Sašo BerP imel tri komisije, za športno vzg0 , 0 jo, športno rekreacijo in komis** I « ;b-i na; io- stil ul- :čj oj' r5' ni- tia- re- rdi liŽ- za- :j? j Z3' I .oj' j n° I tiK se- )k-i lO-1 za1 * % ll izi-; j^ a°'i JlO ga-; ■ot. i^ of ruf 0 .j* Univerzalna strankarska (protiboljševiška) vadnica O sveieniški pokončnosti in okrivljenih hrbtenituh vprašanje: Časi niso več svinčeni, je pa v.rnaših glavah zato huda zmeda. 'ekoč je sekretar rekel: »To je rdeče, to pa črno,« in je bilo rdeče fes rdeče in črno res črno, ne pa Z(k/, ko je rdeče tudi rumeno in z^eno, črno pa modro in evrop-*o. Leta smo govorili, daje dela-Vec glavna stvar, zdaj ga pa tudi Ze iz resolucij mečejo, da ne govo-l^o, kako bo, ko se bomo res šli Evropo 92, tehnološko revolucijo ‘n informacijsko družbo. Pa pu-ftimo to, moti me nekaj drugega. ^°ti me, zakaj se zdaj toliko ljudi °brača po novem vetru. A tistim, . so že pred dvajsetimi leti govo-j^i tisto, kar govorijo danes tisti, *[so se obrnili za 180 stopinj, pra-vy° ti, zadnji, »prezgodnji peteli-ni,r’ molčijo pa o tem, da so jim Zaradi istih besed porezali vrato-Ve- Le jedo naj razume vso to šla-^zstiko ?! In kdo ima zdaj pravico kikirikati: oni prvi ali ti, ki se vrti-j0 Po vetru, ali kdo drug? In kakš-na usoda zdaj čaka postarane, ^utrujene in te nove spreobr-nkne ali rumenokljune peteline? . kako nas sprašuje Tomaž V., p fesoma eni izmed srednjih šol ^Pjerjenega izobraževanja, so-t.v Po vsebini pisma, nedvomno % občudovalec Kavčičevega ob- Odgovor: Pravovernost je kategorija, ki jo poznata predvsem ortodoksna teologija in najtrša praksa militantnih cerkvenih organizacij. V strogem pomenu besede si pod pravovernostjo torej predstavljamo natančno predpisano mišljenje in vedenje človeka v zasebnem in družbenem življenju, ki ga vodi in usmerja hierarhična organizacija, katere vodstvo ima o sebi predstavo, da je a priori v posesti prav vseh resnic, da opravlja posebno poslanstvo in da je zato zmožno v vsakem trenutku presojati in razsojati, kaj je »dobro« in kaj »zlo«. Odnosi podrejenosti in nadrejenosti, hierarhično načelo, so tudi v Zvezi komunistov Jugoslavije že nekaj časa ena od bistvenih zavor za polno uveljavitev komunistične organizacije v samoupravni družbi, kije negacija hierarhične družbe. Ce je strogo hierarhično urejena organizacija, ko »igrajo« člani samo strogo določeno vlogo v njenem centralno vodenemu mehanizmu, še smiselna v neposrednem revolucionarnem spopadu, je to v sedanjih razmerah popoln anahronizem in eden od virov krize v zvezi komunistov. Strogo izveden hierarhični sistem namreč počasi popolnoma absor- bira človeško zavest, zavest pripadnika organizacije ali ustanove. Človeku se začenja kazati kot njegova edina in pomembna skrb to, kar njemu ali drugemu o človeku ali stvari poreče nadrejeni. In če ima ta nadrejeni tudi moč odločanja o osebni karieri, dohodku in drugih človekovih možnosti v svetu, postane težnja po pravovernosti, po čimbolj hrupnem in zvestem izpolnjevanju navodil od zgoraj, poglavitna človekova življenjska skrb, ki ji praktično podredi prav vse. V skrajnih primerih se človeški individuum spremeni v človeško karikaturo, v žrtev svoje funkcijske razvrstitve, izgubi svoj osebni profil in se sprevrže v navadno orodje oblastniškega aparata, pa naj gre za politično, kulturno ali cerkveno organizacijo; v razosebljeni tip, ki ima sebe za odličnega delavca in velja tudi v očeh hierarhično deformiranih voditeljev kot primerek pravoverneža. Nadvse je tragično, kadar začne tak razčlovečeni človek, čeprav izvrstno orodje, svoj položaj razumevati kot nekakšen ideal, in ga skuša vsiliti tudi vsem tistim, ki se temu tako ali drugače upirajo. Kadar pa takšen »ideal« začne celo prevladovati v politični organizaciji, potem postane hinavščina podlaga »sožitja«. Ljudje ne le da hlinijo, marveč si prizadevajo, da bi hinavščino tudi zakrinkali. Prevladovati začne pravilo, daje najbolje biti neopazen, zakaj poguba lahko doleti vsakogar, ki se odlikuje: hierarhični sistem trpi le neizrazite ljudi. Ne morem reči, da so bili ti pojavi pri nas splošni, prevladujoči in da bi bili po hierarhičnem načelu oblikovani odnosi med ljudmi edini odnosi v Zvezi komunistov. Toda težnje te vrste so bile, človeške karikature so veljale za zgled odličnih delavcev, molk - kot rezultat želje, biti čimbolj neopazen - je obstajal; tisti, ki so postavljali določena vprašanja, so bili izpostavljeni nevarnosti, da se bo porodil dvom o njihovi pravovernosti. V hierarhični organizaciji obstajajo vedno tudi svečeniki. Prav svečeništvo je v preteklosti tudi v Zvezi komunistov povzročalo pri nekaterih komunistih prizadevanja, da bi se odlikovali kot pravoverni. Svečeniki so ljudje, navadni smrtniki. Najdemo jih na vseh ravneh, višjih in nižjih; imajo različne podobe in navade. O sebi navadno mislijo, da jim gre dolžnost, da dokončno presojajo pravovernost mišljenja in vedenja povprečnega komunista ali občana; da morajo zaključevati forumske ali javne razprave z dokončnimi sodbami in ocenami, s katerimi postavijo »stvari na svoje mesto«, in tako moritorno ovrednotijo vse tisto, kar naj bi veljajo kot progresivno, socialistično in tisto, kar je nazadnjaško in protisocialistično. 0 sebi svečeniki menijo, da so (skoraj) nezmotljivi, zlasti seveda kadar govorijo ex cathedra. Mislijo, daje nji- hovo »zgodovinsko poslanstvo«, da nenehno učijo in poučujejo ter tako pojasnjujejo in odkrivajo resnico, »neukemu« pripadniku organizacije. Vztrajnost, s katero ponavljajo svoje recepte in rešitve, resnost, s katero vzdržujejo to svojo pedagoško držo, in prepričanje o svoji nezmotljivosti, je vsega občudovanja vredna. Vsaka generacija živi od svojih nalog in v svojem horizontu. Le iz njih more moralno rasti. Tudi mlademu rodu morajo naš sistem in odnosi v zvezi komunistov to docela omogočiti, saj sinovi in hčere ne morejo živeti in moralno rasti samo iz hvaležnosti do bojev, ki so jih izvojevali njihovi očetje in matere. Dialog v zvezi komunistov, dialog, ki ne bo le diskusija in izmenjava nazorov, marveč zavestno prizadevanje človeka, da se popolnoma odpre sočloveku, je najboljši način za premagovanje namišljenih in resničnih dilem ob vprašanju kontinuitete generacij v zvezi in zunaj nje. To ne pomeni, da odrekamo pravice večini, da uveljavlja svoje rešitve kot obče rešitve. Toda pota do teh občih rešitev naj bodo tlakovana s »hierarhijo« argumentov, ne pa s hierarhijo monopolov. Vir: (iz orožarne preuranjenega političnega kikirikanja (marketinga) Zdenko Roter, Kriteriji pravovernosti, str. 291-294, Izbor socioloških razprav, priročnik za gimnazije, DZS 1970 Malo za šalo, malo zares ureja ta izobraževalni kotiček vaš Janko Špiček (Zgodovinski vir za kovanje prigodnih gesel) Nagradna križanka št. 43 ZVEZDO- SL0VJE SPECIA- LIST, IZVEDENEC ORJAŠKA ŠKOLJKA, ZEVA ČASOVNI TERMIN VULKAN NA FILIPINIH, NA OTOKU MINDANAO ■ VELIKA SOBA, HALA OBMORSKA GOSPODAR. DEJAVNOST GL. MESTO GRČIJE FRANC. REVOLUCIONAR OLGA MEGLIČ TEPČEK, L0LEK MIT. KRALJ GR. POKRAJINE ELIDE GL. MESTO ALBANIJE “KRASNA 3TNA CVETICA KRAJŠE DRAMSKO DELO l&ORNJA 8S! Jesno ob£K°o ZA ZDRAVJE NUJNO POTREBNE ORGANSKE SNOVI AVAR PROSTOR ZA PEVCE V CERKVI POVRTNINA S5 AVTOR KRIŽANKE R. NOČ ČEŠKA DEN. ENOTA POLDRAG KAMEN PEVKA PRODNIK ZLI DUH V VERI ST. PERZ0V Orient VEČERNA OBLEKA ŽIVALSKE NOGICE ANTON NOVAČAN ETIOPSKI NAGOVOR: »GOSPOD« 888 PESNICA ČRNEJEVA BREZPRAVNO TUR. LJUDSTVO RUS. REVOLUCIONAR pastir ovnov su&, Sslav^ IZTOK jelen 'šiT tis, ^|0LAV^ MINERAL ZAVALE DEL KOPRA DELČEK NESNAGE TEŽA OVOJNINE SLAST DO JEDI, APETIT NESPOSOB- NOST GOVORA ŠKOTSKO KRILO PESNICA SEIDEL MERI AVSENAK NIKOLA TESLA GRADNIK ALOJZ - ROOoba “leg!! ‘ELESA OGLJIKOVODIK V NAFTI OČE Rešitev nagradne križanke pošljite do 14. novembra na naslov: DELAVSKA ENOTNOST, Dalmatinova 4, 61000 Ljubljana, s pripisom na ovojnici: NAGRADNA KRIŽANKA ŠT. 43. Nagrade so: 500.000, 300.000 in 200.000 dinarjev. Rešitev nagradne križanke št. 41 ŠALI, TIVAT, ABO, PREDJAMSKI GRAD, EMIRAT, TARA, TA, LIDIT, TABORNIK, ENEJ, DAJALNIK, OKNA, ARA, KI, LO, ONA, MAZILA, OGREVANJE, IVER, GLADIATOR, JENS, IEPER, ATALANTA, RANA, SANA, SAK Izžrebani reševalci nagradne križanke št. 41 1. Metka Tutek, Smolnik 4, 62342 Ruše, 2. Jožica Lovko, Forme 24, 64209 Žab-nica, 3. Bojan Cankar, Opekarna 7, 61420 Trbovlje Nagrade bomo poslali po pošti. Delavska enotnost List je bil ustanovljen 20. novembra 1942. Predsednik Josip Broz Tito je Delavsko enotnost 15. novembra leta 1967, ob njeni 25-letnici, odlikoval z redom zaslug za narod z zlato zvezdo • Izdaja ČZP Enotnost - delovna organizacija v ustanavljanju, 61000 Ljubljana, Dalmatinova 4, poštni predal 479 • V. d. direktorja in glavnega urednika: Franček Kavčič, telefon 313-942, 311-956 • V. d. odgovornega urednika: Marjan*Horvat, telefon ■ 313-942, 311-956 • člani uredništva: Andrej Agnič (posebne naloge, * fotografija), Sašo Bernardi (fotografija), Brane Bombač (oblikovalec), Ciril Brajer (reportaže in samoupravni odnosi), Marija Frančeškin (socialna politika in varstvo okolja), Ivo Kuljaj (ekonomska ureditev), Damjan Križnik (urednik - reportaže), Remigij Noč (urednik - drobno gospodarstvo, delavci v samostojnem osebnem delu), Boris Rugelj (komentator urednik - družbenoekonomski odnosi, delitev), Sonja Seljak (redaktorica-lektorica), Janez Sever (posebne naloge), Andrej Ulaga (turizem, rekreacija, šport in oddih), Igor Žitnik (znanost, kultura in izobraževanje), Jožica Anžel (tajnica), telefon 311-956, h. c. 310-033 • Naročnina 321-255 • Posamezna številka Delavske enotnosti 25.000 din • Rokopisov in nenaročenih fotografij ne vračamo e Poštnina plačana v gotovini • Tisk ČGP Delo, tozd Tisk časopisov in revij, Ljubljana, Titova 35 • Žiro račun: 50101-603-46834 • Časopisni svet: Albert Vodovnik (predsednik), Meta Bančič, Franc Berginc, Andrej Coklin, Silvester Drevenšek, Ivo Grilc, Vlado Haas, Ivo Janžekovič, Niko Klavžar, Rajko Lesjak, Mira Maljuna, Slavko Peklar in Nada Serajnik Z Igorjem Lovšem o končnici »odločilne partije« Z »odločilno partijo« se bo v portoroškem Avditoriju danes (petek, 3. novembra) tudi uradno začela »kongresna sezona 1989-90«. Prvo potezo bodo potegnili slovenski mladinci, ki imajo že »vsega dost’«, do poletnih počitnic pa jim bo sledilo še članstvo drugih družbenopolitičnih organizacij, ki je najbrž že sedaj enakega mnenja, a si ga še ne upa (?) tako glasno izraziti. (Evropski) čas pa beži... O tem, kako so si mladinci zamislili to »odločilno partijo« in kakšna bi utegnila biti njena končnica, smo se pogovarjali z Igorjem Lavšem z republiške konference ZSMS in članom komisije za pripravo 13. kongresa Zveze socialistične mladine Jugoslavije. Kot se spodobi, najprej nekaj iz »dosjeja« našega sogovornika: Igor Lavš je v »globlje« politične vode zajadral v osemdesetih letih v ljubljanskem Centru, kjer so ga njegovi sovrstniki najprej izbrali za predsednika konference za vzgojo in izobraževanje, v naslednjem mandatu pa izvolili že kar za podpredsednika svoje občinske organizacije. Zavoljo »glasnosti« ga je tok dogodkov 1985. leta potegnil v republiško konferenco ZSMS, kjer so mu naložili na grbo skrb nad mladinskim prostovoljnim delom. Jeseni 1986 je napredoval v organizacijskega sekretarja republiške konference, kar je bil dve leti, lansko pomlad pa so ga poslali v Beograd, kjer je ostal vse do letošnjega kolektivnega odstopa delegatov ZSMS iz konference Zveze socialistične mladine Jugoslavije. Zanimiv »potopis«, ni kaj. . Smešno - za zjokat! »Ja, marsikaj zanimivega se je zgodilo v teh nekaj letih,« pritrjuje Lavš in se navihano nasmeje: -Tudi teme, ki smo jih mladinci načenjali na svojih zadnjih dveh congresih, se z današnjimi očmi vidijo smešne. Kako naj si drugače razlagam dejstvo, da smo mladi že na novomeškem kongresu leta 1982 opozarjali na vsesplošno družbeno krizo v državi, ki so jo starejši1 potem gasili z izgovorom, češ da gre zgolj za ,krajši zastoj1 v razvoju samoupravljanja, iili to ni smešno?« Prikimamo, k^j naj bi drugega... Med Novim mestom ’82 in Krškim ’86 se je zgodilo še niz »podrobnosti«, ki so močno odmevale v naši javnosti. Tudi ta, denimo, da Janez Janša zaradi višjih sil ni mogel postati predsednik ZSMS; ali pa ta, da so podvomili v tedaj najaktualnejši dokument s predirljivim naslovom »kritična analiza političnega sistema soci-.lističnega samoupravljanja«, ker mu preprosto niso verjeli. Zavrnili so ga z zahtevo po svobodnih in neposrednih volitvah, tržnim go-podarstvom in podobnimi besedami, ki so zdaj v najnovejšem jugoslovanskem izrazoslovju. Ves ta časa seje nenehno izkazo- ramenih, ker smo se jim zdeli po-gumnejši kot vrstniki iz drugih republik in pokrajin, da ne rečem celo - predrzni,« se tistih beograjskih dni spred štirih let spominja Igor Lavš in v isti sapi dodaja, da hočejo takšno podobo ohraniti tudi dandanašnji. »Tudi pri zadnjem škandalu, ko smo razen Greganoviča in Anderliča vsi Slovenci izstopili iz zvezne konference, ni šlo za neke ,odcepitvene* težnje ali za nekakšno trmoglavost. Nasprotno: pri svojem delovanju se nikoli nismo zaustavili na Kolpi, temveč smo vedno opozarjali, da koreni razbitosti jugoslovanskega prostora tičijo pred- valo, da je bila ZSMS vsaj za korak, če že ne za dva pred dragimi. In ves ta čas smo poslušali očitke teh dragih, češ da spodkopavamo sistem,« nadaljuje Lavš in dodaja, da seje že čez leto ali dve pokazalo, da so imeli - prav. »Prav gotovo tudi zato, ker ima naša organizacija vrsto prednosti pred drugimi. Pa le ne zavoljo tega, ker pač ni obremenjena z neko preteklostjo, temveč predvsem zato, ker je lahko v njej vsak našel svoje mesto in potem list za vstop v institucije sistema. Logična posledica vsega tega je bila, da smo prvi na Slovenskem rekli, da je prihodnost te družbe v parlamentarni demokraciji in v zdravi ekonomiji - gledano z vseh vidikov, torej tudi z ekološkega - in to bo tudi tema našega portoroškega kongresa.« Korajža velja O Portorožu malce kasneje, saj se za popolnejšo podobo delovanja ZSMS med obema kongresoma kaže še za hipec ozreti nazaj, saj so od Krškega sem z nekaterimi »drastičnimi posegi« vendar (raz)burkali jugoslovansko jav-nos: odpravili so štafeto, prečrtali zloglasni 133. člen kazenskega zakonika SFRJ ..., z zahtevami po civilnem služenju vojaškega roka in postavljanju po robu procesu proti četverici Janša, Zavrl, Borštner, Tasič pa so navsezadnje vzeli na muho tudi nedotakljivo JLA. »Iz vseh teh vprašanj smo izpeljali širše družbene akcije, , A •, vzporedno z njimi pa smo načeli vsem v nezadostnih komumkaci-še vrsto spremljajočih tem,« ko- med republikami in pokraji- mentira Lavš in našteva: »Ob nami. Zato bomo morali cimprej vprašanju štafete, denimo, smo vzpostaviti taksne odnose, da bo razmišljali o drugačnem povezo- sporazumevanje začelo funkci-vanju v Jugoslaviji, ob vprašanju onirati.« . . civilnega služenja o .ljudskosti1 kako se je imel Igor Lavs armade nasploh, ob sojenju če- v Beogradu do kolektivnega od-tverici o pristojnosti vojaških so- stopa slovenskih mladincev iz dišč itd.« zvezne konference ZSMJ? »be Vprašanja štafete, denimo, ali ^ar dobro, to moram priznati. Pri civilnega služenja kadrovskega frc}1 P11 Je bilo pravzaprav tesno roka, so se z veikimi simpatijami 1® tista dva dni po .zloglasnem javnosti lotili že na zadnjem kon- zborovanju v Cankarjevem domu gresu Zveze socialistične mladine in ta-večjim mitingom v Beogra-Jugoslavije. Saj se najbrž še du’ na katerem se je zbralo mih- spomnite, da so taksisti tedaj za- Jon tiudt Toliko Jih na lastne oci stonj vozili slovensko delegacijo ae ni^°^ nisem videl na kupu,« po beograjskih labirintih! »Med kavs skrajša zgodbo, nato pa uda-vožnjami so nas celo trepljali po n P° mizi: »Moram pa priznati, da me je v Beogradu še najbolj spravljal v depresijo način .zveznega dela*. Same blokade! Nenehno si na robu nekega konflikta, ki rojeva nov konflikt, bistveno novega se pa ne zgodi - nič!« O »odločilni partiji« Marsikakšno bodo na ta račun rekli na 13. kongresu ZSMS, ki bo od danes (petek, 3. novembra) do nedelje potekal v Portorožu pod geslom »za svobodo mislečega sveta« in s katerega bo poročalo rekordnih 150 akreditiranih novinarjev. Lavš, je že v Beogradu skrbel za informiranje, jim bo skušal olajšati delo; sicer bo pa IN TAKO DALJE-Igor Lavš. (Slika: Sašo Bernardi) tudi član komisije za sklepe, ker je že v dosedanjih pripravah pomagal pri rešetanju paragrafov za novi statut ZSMS. »Kongres v Portorožu bo neka logična posledica našega delovanja v teh zadnjih letih. Med pripravami nanj je bila naša osnovna ambicija povzeti, kar smo štorih in ki je bila kronana s tem, da smo s sprejetjem amandmajev k slovenski ustavi uspeli doseči, da se je politični pluralizem institucionaliziral. To je za nas jamstvo za demokratično preobrazbo dražbe in za vse raznovrstne pozitivne težnje,« Lavš počasi zaokražuje pogovor, ki sta ga sicer za en dan prekinila dva pomembnejša sestanka in nešteto telefonskih kli- LIPE SVEDER: TERAPIJA --- ^ šoten z-S- (A/g "Zp/ZAVfL : 2 . cev. »Zato je namen našega kom gresa pravzaprav dvojen. Na eni strani gre za preoblikovanje dosedanje mladinske organizacije, ti je bila znotraj sistema v bistvu postavljena kot edina zveličavna organizacija mladih, v pluralizmu pa taka ne more več ostati. S tem se seveda ne odreka niti množičnosti niti tisti dimenziji, ki ji pravimo družbena. Nasprotno: naša organizacija bo še naprej odprta za ljudi z najrazličnejšimi pogledi in opredelitvami. Po mojem mnenju bo morala biti konkurenčna tudi znotraj sebe; zavzemati se bo morala, da bodo v njenih nedrjih lahko funkcionirala tudi različna gibanja - od mirovnikov naprej ... Drag namen kongresa pa je programska definicija organizacije, ki bo svoj pogled usmerjala predvsem k državnim volitvam. Zavzemali se bomo za to. da bomo zanimivi za kar najširši krog volilcev. Ob tem pa je treba poudariti še eno, po moje zelo pomembno zadevo: namreč, da mladi in njihove težave, predvsem pa promocije njihovih pogledov v politični prostor še naprej ostajgjo osrednje točke našega delovanja.« Spet korak pred vsemi S Portorožem so slovenski mla: dinci odprli kongresno sezono, ti bo trajala do maja. Tedaj bo m (j dragimi tudi kongres ZSMJ 1,1 Igor Lavš je kot član komisije T* pripravo 13. liongrcoo ZSMJ pravi sogovornik na temo, kakšna bo po novem videti jugoslovanska mladinska organizacija. »Ze I v uvodnih razmišljanjih smo Pa: želi lep uspeh, saj smo zmagaj1 z idejo, naj bo ta komisija dosled; no paritetno sestavljena in ki naj ; uporablja metodo soglasnega gla' sovanja, po .domače’ - konsenza-Po moje je to dober nastavek za same priprave in tudi uspešno iz' vedbo kongresa, čigar poslanstvo vidim predvsem v tem, da se določijo osnovni načini novega P°' vezovanja v jugoslovanski mla' dinski organizaciji. Ti morgjo se' veda temeljiti na doslednem sp°' štovanju razlik, omogočati pa m°' rajo tudi konstruktivno delova-nje,« zaključuje Lavš. »Pa še to. V javnosti se pojavi)3' jo razmišljanja, da smo s kolektN' nim odstopom obrnili hrbet zveZj ni mladinski organizaciji. Na*' Do tega skrajnega koraka smo s odločili samo zato, da bi sledni1 lahko vzpostavili nek sodobne) in učinkovitejši način povezoV nja v Jugoslaviji. Kongres bo P trdil, da smo imeli prav. Boste V1 Damjan Križih