SVOBODNA SLOVENIJA AÑO XXXVIII (32) Štev. (No.) 24 ESLO VENIA LIBRE BUENOS AIRES 21. Janija 1979 Mihajlo Mihajlov PREVEČ MARKSIZMOV In naša bodočnost? Nedavno smo v dobri reviji svobodnih Slovencev „Naša luč“ brali ta-le stavek: „Verjetno ni bil slovenski narod na morebitne usodne dogodke v prihodnosti še nikoli tako nepripravljen kot danes.“ Morda je trditev preveč črnogleda, vendar nas mora misel, da se bo kaj velikega za naš narod zgodilo preje, kakor morda pričakujemo, navdati s skrbjo in vprašati se moramo, če smo res storili vse, da nas dogodki ne presenetijo. Koga? Najprej naš narod doma, ki je kakim petim odstotkom komunistov klonil tako, da nima več volje do odpora, kakor npr. Poljaki. Komunizem mu je sicer do dna osovražen, a skuša v danih razmerah izkoristiti vse možnosti, da se dokoplje do čim udobnejšega položaja, ki mu zagotovi čim več materialnega blagostanja doma, če ne pa v tujini. Poznavalec razmer v naši domovini nam ve povedati, da tam marksizem ni več predmet razgovorov. Vanj nihče ne verjame, razen onih, ki se z njim okoriščajo. Pa tudi za pro-timarksistične ideje ni zanimanja. Tako pri nas doma izumirajo stari bori-telji za in proti marksizmu, nihče jih pa ne domešča. Posledica tega je popolno politično mrtvilo. Narod godrnjaje uboga ukaze vladajočih in čaka, kdaj se bo pritisk ublažil. Da bi bila možna kaka resnična sprememba, nihče ne upa verjeti. Vse se boji Rusov, ker takrat bi bilo „blagostanja“ konec. Skrbi bodočnost tudi vladajoče. Vidijo in čutijo trhlost svoje doktrine in njenih družabnih in gospodarskih posledic. Nimajo ljudi za voditeljska mesta. Stremuhov je dovolj, a osebnosti, ki bi v ljudstvu zbudile zaupanje, ni. Ko bo doigral Tito, ves svet pričakuje, da se bo pričela brezobzirna borba med raznimi skupinami, ki si laste nasledstvo in med številnimi zapleti ja ji vseh vrst: vojaških, narodnostnih, kulturnih, • predvsem pa gospodarskih, saj je javna tajnost, da se cela vrsta rdečih velepodjetij le na umeten način drži pri življenju. Versko življenje katastrofalno peša. Po dolgem času so nedavno merodajni ljudje v Ljubljani le enkrat glasno povedali, kaj slovenski katoličani hočejo in česar jim vlada kljub vsem ustavnim določitvam ne da. Pa jim teh stvari niso pustili natisniti in so jim menda zagrozili, z zaporom. Ali bodo kljub takim grožnjam še upali povedati, katerih krivic katoličani ne morejo molče prenašati ? Ali so slovenski katoličani še zmožni reči: ne, kadar gre za osnovne pravice vere in cerkve, ali pa so že tako omehčani, da kar prikimajo sumljivim prerokom, od gospodov z vijoličnimi gumbi pa do skromnih leme-natarjev, ki vdano trdijo, da je Cerkev v Sloveniji, potem, ko se je rešila „klerikalizma“, zmožna, da se v svobodi razvija in napreduje, kljub nekaterim težavicam. Ti bolni optimisti pa ne marajo videti, da je katoliška Cerkev v enem rodu postala že neznatna in brezpravna manjšina v narodu, ki ga marksizem sicer ni pridobil zase, pač pa zma-terializiral in pahnil v brezverstvo in brutalnost. Ne levica, ne desnica pa nima nikogar, katerega bi se narod oklenil v dneh preskušnje. Tako se utegne zgoditi, da se bo narod, nepripravljen v trenutnem navdušenju, odločil za nekaj, kar bo spet pomenilo novo generacijo suženjstva ali zastoja v razvoju. Slovenci, ki živimo v svobodnem svetu, gledamo morda bolj kot oni doma na te razmere z veliko skrbjo. Zavedamo se, da mi nismo tisti, ki bodo odločali. Kot del naroda pa imamo pravico in dolžnost da svetujemo in opozarjamo na stvari, ki jih lahko jasneje vidimo, kot oni doma in jih lahko zapišemo ali povemo. Bolestni optimizem bi pa bil, če bi si kdo v zdomstvu lastil pravico, da on vodi po svoje narod, ki je desetletja trpel doma. Ni naloga zdomskih ljudi voditi, ampak svetovati, pomagati onim tam doma. Domovina veliko pričakuje od nas, ki smo na svobodi. Nas včasih previsoko ceni, včasih pa misli, da smo zaostali, ker ne gremo s časom naprej. Na- Izredno težavna je diskusija o marksizmu med ljudmi, ki so zrasli na zahodu in onimi iz vzhoda. Zapadnjaki vzamejo marksizem kot enega izmed mnogih sistemov in teorij filozofske miselnosti. Kot tak vzbuja enako zanimanje kot, na primer, psihoanaliza, fenomenologija ali pa strukturalizem. Marksizem pa pomeni nekaj povsem različnega nam, ki smo rasli v komunističnih državah. Od mladih nog, v ljudski šoli, gimnaziji, na univerzah, po časopisih, radiu in televiziji in vsako uro dneva ali noči so nam vbi-jali v glavo doktrino, da je marksizem edina znanstvena, resnična in prava filozofija in da je vsaka kritika marksizma nemoralna in mračnjaška. Posledica tega je, da moremo le na zapadu najti ljudi, ki se resno zanimajo za marksizem. Nasprotno pa na vzhodu večina ljudi čuti popolen, včasih celo neupravičen in čustven odpor proti vsemu, kar je v zvezi z marksizmom. Vladajoča manjšina smatra marksizem za sredstvo pragmatične manipulacije, ki jo drži na oblasti. Položaj je isti v vseh komunističnih državah, ne glede na to, katero verzijo komunizma uporabljajo. Tako je torej prvi in poglavitni razkol sodobnega marksizma prav med marksizmom v komunističnih in marksizmom v demokratičnih državah. Razdor je tolikšen, da je možno govoriti o marksizmih (v množini) in ne le o marksizmu. Najprej bom opisal marksizem v komunističnih državah. Govorimo o treh verzijah, točneje o treh različnih tipih uradnega državnega marksizma. Pravtako te verzije ne prenesejo nikakršnih sprememb. Vsi tisti, ki propagirajo katerikoli drug tip marksizma, so vrženi v ječo prav tako, kot če bi zagovarjali kako pro-timarksistično ideologijo. Kako bi kratko označili slovenski trenutek v prvi polovici leta 1979? Tvegano in težko je označiti sedanji slovenski trenutek, ker je tako zapleten. Morda bi ga izrazili z dvema besedama: brezglavost in oto- Ali bi lahko našteli nekaj vzrokov za takšno občutje? Glavni vzroki so trije: družbeni, narodnostni in gospodarski. Najprej so torej družbeni vzroki. Na kaj pri tem mislite? Komunistični režim je vsak dan bolj negotov. Titova navzočnost, za katerega nihče prav ne ve, koliko je še oblastveno učinkovit, vedno bolj hitfmi normalno delovanje političnega stroja. Njegovo navzočnost poleg vsega tako napihujejo, da se celó komunisti sami zgražajo nad poveličevanjem „nezmotljivega in najdražjega gosta“. Bili so primeri, ko je TV med običajnim večernim televizijskim dnevnikom ves čas prikazovala samo pohode Titove kolone avtov. Sekretar slovenske partije Šetinc se je nato v Telexu opravičeval, češ da takšnega prenosa komunisti niso naročili. Ljudje se sprašujejo, kdo se skriva za tem kultom in zakaj. Gotovo botruje negotovosti režima tudi strah pred Rusi? Brez dvoma. Zdi se, da so Sovjeti ša veljava bi bila res zelo visoka, če bi bili med seboj vsi edini v vseh bistvenih postavkah našega slovenskega življenja. Pa žal nismo. Gre včasih le za osebna nasprotja, ali pa za pikice in vejice v našem programu, ko gremo v boj na življenje in smrt. Da nas rojaki tam doma dostikrat ne razumejo več, je tudi razumljivo. Nas imajo za starokopitne in trmaste. Nočemo priznati, da se tam razmere spreminjajo. Držimo se brez oklevanja načel, ki so nas jih naučili tisti, ki smo jim lahko verjeli: papežem in njihovim enciklikam in govorom, ki svojega mnenja o komunizmu do danes Prvi tip marksizma, ki je dogmatičen in stalinističen, se karakterizira po teoretičnem upravičevanju popolne centralne kontrole med vsemi življenjskimi pojavi, po kultu osebnosti in po nenehnem preganjanju vseh domnevanih nasprotnikov vsevedne partije. Do pred nedavnim je Kitajska bila primer tega tipa marksizma. Vendar se je kitajski komunizem po smrti Mao-Tse-Tunga do neke mere liberaliziral. Moremo ga primerjati z obdobjem liberalizacije v Sovjetski zvezi, poznanim kot NEP (Nova ekonomska politika), ki je sledilo letom fanatičnega „vojnega komunizma“, sličnega kitajski „kulturni revoluciji“. Po kratkem obdobju liberalizacije in vrenja v Kitajski moremo pričakovati utrditve diktature in razvoj priviligiranega in pragmatičnega „novega partijskega razreda“. Čisti primer takega marksizma moremo danes najti samo še v Albaniji in Severni Koreji. Drugi in najbolj razširjen tip državnega marksizma je tisti, ki je danes vzpostavljen v Sovjetski zvezi. Teorija tega tipa marksizma še nadalje zagotavlja monopol stranke nad vsemi življenjskimi sferami, ki še obstajajo, vendar je nekako bolj elastičen in pragmatičen. še vedno se razpravlja o „uničenju kapitalizma“, a se istočasno tudi govori o odjugi in koeksistenci. Stalinizem je bil oficielno zavržen, a vsemo-gonča tajna policija je ostala še ista in v trenutku je možno, da se družba povrne v najtemnejše dneve velikih čistk in koncentracijskih taborišč. Obstoj take aparature ge ideološko razlaga s potrebo zaščititi takozvano diktaturo proletariata. Ta tip marksizma je pre-dominanten v Sovjetski zvezi in v nje- namenili Bolgariji vlogo nekakšnega Vietnama na Balkanu. Slišati je, da je prišlo na bolgarski meji do majhnih prask; sam slovenski minister za notranje zadeve Zemljarič je nedavno v Delu priznal, da Bolgari rožljajo z orožjem. Poleg vsega se čuti, da ni več Kardelja. Tito je ostal sam, saj nima v neposredni bližini nikogar, na kogar bi se lahko tako tesno naslonil, kot se je lahko nanj. Kaj pa zamisel kolektivnega vodstva? Vanjo nihče prav ne verjame, saj zgodovina dovolj zgovorno dokazuje, da doslej še nobeno „kolektivno vodstvo“ ni bilo sposobno dalj časa voditi kakšne družbe. Vedno -je prihajalo do notranjih trenj in nesporazumov, dokler se ni pojavil kak voditelj, ki je imel dovolj ugleda, in prevzel vodstvo države. Da bi bila prav Jugoslavija lahko v tem izjema, nihče ne verjame. Lahko bi torej skrčili negotovost režima v vprašanje: Kaj bo po Titu? Točno. Nihče prav ne ve, kakšen jutri nas čaka. Dokler živi Tito, je družba na zunaj in na znotraj vsaj navidez trdna. Kaj bo po njegovi smrti? Velika uganka. Strah pred Rusi je v Sloveniji velik, upanje na demokratizacijo in sproščanje tudi skromno navzo- niso nič spremenili, še vedno žalujemo za tisoči svojih bratov, krivično poklanih in pred javnostjo obrekovani, še vedno hočemo biti klicarji svobode za slovenski narod, kateremu želimo pravice samoodločanja za bodoče veke. Še hočemo biti kristjani kot nekdaj. Ali res ni mogoče, da bi vsakoletne junijske komemoracije naših protikomunističnih žrtev bile povod, da bi se v bistvenih točkah naših narodnih zahtev vsi do zadnjega zedinili in dali s tem verjetno odločilen poudarek k boju našega naroda, ki ga bo moral bojevati v bodočnosti morda prav kmalu? J. A. nih satelitskih evropskih državah. Tretji tip marksizma je takozvani sistem samoupravljanja, ki danes obstaja v Jugoslaviji. Ta tip je najbližji marksizmu zapadnega kova, čeprav ga ne moremo imenovati evropski marksizem. Celo tukaj lahko vidimo, da je ta verzija marksizma zgolj instrument, po katerem partija lahko obdrži svoj monopol oblasti nad političnimi, filozofskimi, duhovnimi, informacijskimi in organizacijskimi življenjskimi sferami. Imenoval bi vse tri zgoraj opisane tipe marksizma kot instrumentalni komunizem. Brez smisla je v resni polemični diskusiji poskušati jih analizirati na filozofskem nivoju. Tisti, ki bi to poizkusil, ne razume, da je v komunističnih državah marksizem samo orožje sile in ne filozofska vrsta. Potemtakem lahko rečemo, da marksizem obstaja samo na zahodu. Prvič, je' takozvani „evrokomuni-zem“, ki se predstavlja, če že ne kot prevara ali taktična poteza, pa kot razvoj v smeri demokratičnega socializma, socialne demokracije in končno marksističnega revizionizma t. j. negacije „diktature proletariata“ in priznanje političnega pluralizma. Italijanska in španska komunistična stranka sta najbolj čist primer te smeri in Roger Ga-rody je eden izmed njenih vodilnih ideologov. Drugič, vse vrste zapadnega marksizma lahko najdemo predvsem v intelektualnih krogih. Njegovi najvidnejši zastopniki so Herbert M. Marcuse, Louis Althusser, Ernst Bloch. Ti ljudje pogosto nehote odkrijejo korenine marksizma. V svojem delu „Načelo u-panja“ E. Bloch precej točno nakaže, če. čeprav je med ljudmi precejšnje nezadovoljstvo s komunističnim režimom, se vendar to nezadovoljstvo ne izraža v kakšnem dejanskem, organiziranem, nasprotnem načrtu. Politične opozicije, ki bi imela jasne predstave, ki bi si postavljala določene cilje za dan X, ko se bo verjetno ponovno odločala u-soda slovenskega naroda, ni. Verjetno ni bil slovenski narod na morebitne u-sodne dogodke v prihodnosti še nikoli tako nepripravljen kot danes. Drugi vzrok današnjega občutja brez-glavosti in otopelosti v Sloveniji je narodnostne narave. Tu gre najbrž predvsem za nekakšen naval z juga v Slovenijo. O gospodarskem zapostavljanju Slovenije bomo govorili ob vprašanju gospodarstva. Tu omenimo slovensko nezadovoljstvo nad tem, da prihaja v Slovenijo vedno več ljudi z juga. Po ljubljanskih ulicah in lokalih, pa tudi po ulicah in lokalih drugih slovenskih mest je srbska in hrvaška govorica vse glasnejša. Če so pred leti prihajali v Slovenijo bolj posamezniki, ki so se prej ali slej „poslovenili“, se vključili v slovensko življenje, je sedaj vedno več skupin, ki se držijo skupaj, se zapirajo v geto, se širijo in zahtevajo šole v svojem jeziku in razne druge pravice, ne da bi se vključevali v slovensko družbo. Ni se mogoče izogniti vprašanju, ali zmore mali slovenski narod vsrkati toliko ljudi z juga. Obstaja resna nevarnost, da bo Slovenija v nekaj desetletjih, mogoče stoletjih, govorila le še hrvaško ali srbsko. Kdo je kriv za priliv z juga? Gotovo tudi Slovenci sami. Skoraj vsa „nižja“ in težja dela opravljajo le še južnjaki. Slovenec bo s težavo prijel za kramp in lopato. Ali si s tem tudi sami ne kopljemo groba? Ali nas potrošniška mrzlica, ki nas žene k „višjim“, boljše plačanim opravilom, včasih tudi v tujino, ne ugonablja, raznaroduje, razčlovečuje? Kaj pa pravijo k temu oblastniki? Pri uničevanju slovenske narodne zavesti je marljiva tudi partija. Ob Kardeljevi smrti so npr. lahko televizijski poslušalci ure in ure dolgo poslušali da je končni cilj marksizma oblast nad življenjem in vesolju, namesto Boga. V knjigi „Za Marxa“ L. Althusser s pomočjo svoje konzistentne logike jasno pokaže, da je marksizem anti-hu-manizem. Enako H. Marcuse nehote prizna v delu „Eros in civilizacija“, da so posledice marksizma na individualni, spolni in čustveni ravni uničujoče. Vsak izmed njih si domišlja, da je razvil marksizem, a ga v resnici vsi rušijo s tem, da odkrivajo njegovo bistvo. Tretjič, še morda najbolj zanimiva je neka druga, posebna zvrst sodobnega marksizma, ker se je pojavila v komunističnih državah. To je grupa, ki se je v Jugoslaviji zbirala okrog liberalno marksistične revije „Praxis“, dokler ta 1. 1975 ni bila ukinjena in so bili nekateri izmed sodelavcev odpuščeni z univerzitetnih stolic. Deloma prevzemajoč uradno jugoslovansko verzijo marksizma, samoupravljanje, so po logiki začeli kritizirati monopol stranke. Bilo je jasno, da samoupravljanje ne more koeksisti-rati s strankinim monopolom, in da eno izključuje drugo. Ko so začeli javno zagovarjati to tezo, jih je vlada napadla. Usoda jugoslovanskih liberalnih marksistov okrog Praxis jasno dokazuje, da je osebna izkušnja s totalitarnim zatiranjem spremenila njihov odnos do marksistične dogme. Pred kratkim je bilo slišati, da bo Praxis spet začela izhajati, a tokrat v Londonu. To dokazuje, da vsaka misel, vključno marksistična, emigrira iz totalitarnega v demokratični svet. Z drugimi besedami, ostvaritev marksistične ideologije v realni družbi istočasno oznanja svojo lastno propast. Ta članek jugoslovanskega disidenta Mihajlova je objavil v nedeljski izdaji 20. maja t. 1. washingtonski Baltimore Kardeljevo pripovedovanje o svojem življenju in delu in o jugoslovanski partiji v jeziku, ki ni ne slovenščina, ne hrvaščina, ne srbščina, marveč nekakšna polomljena in spakedrana srbščina iz Beograda. Na prvomajskih partijskih proslavah v Bohinjski Bistrici so govorniki govorili v srbščini, tudi Stane Dolanc in Franc Popit. Tudi drugi slovenski politiki govorijo v skupščini in v drugih organizacijah v Beogradu spa-kedrano srbohrvaščino, čeprav bi po zakonu lahko govorili slovensko. Med sedanjimi slovenskimi komunističnimi veljaki je čut za slovenski jezik popolnoma zakrnel. Pa še neko čisto drugo vprašanje, ki kaže na „skrb“ režima za slovenstvo: kako je to, da dobi prišlek iz „bratske“ republike v Sloveniji stanovanje razmeroma brž in brez posebnih težav, medtem ko mora nanj Slovenec čakati leta in leta? Tretji vzrok današnjega nemirnega trenutka v Sloveniji je gospodarstvo. Kaj bi o tem povedali? Režim se mora soočiti z vedno večjimi gospodarskimi težavami. Kardeljev delegatski sistem je v tako imenovano samoupravno družbeno in gospodarsko ureditev vnesel še večji nered. Storilnost dela je nizka, odgovornost zabrisana, nepravilnosti vse bolj pogoste, birokratizem raste. Lansko leto je tako prišlo do več stavk ali, kakor doma temu sramežljivo pravijo, „prekinitev dela“. Sistem, kakor si ga je zamislil Kardelj, kaže poleg vseh dobrih namenov neučinkovitost. Ni dneva, da ne bi dnevno časopisje in druga sredstva javnega obveščanja tožila nad skrajno neurejenimi razmerami v gospodarstvu. Poleg vseh drugih hib, ki jih kaže slovensko in jugoslovansko gospodarstvo, so najbolj očitne težave v temeljnih gospodarskih panogah: slabe ceste, slabe železnice in katastrofalno slaba telefonija. Ravno na področjih, na katerih je komunizem najostreje napadal „staro kapitalistično“ ureditev, se je pokazalo, da sam še zdaleč ni dorastel nalogam, pred katere ga postavlja sodobno gospodarstvo, nalogam, ki jih sodobni kapitalizem rešuje precej učinkoviteje kot komunizem. (Nad. na 2. str.) SEDANJI SLOVENSKI TRENUTEK Z nekaj poznavalci razmer v Sloveniji smo pripravili za naše bralce tale razgovor: Stran 2 ---A— Sedanji slovenski trenntet (Nad. iz! 1. str.) Prej ste omenili gospodarsko zapostavljanje Slovenije. Ja, zelo opazno je, da Slovenija vse dbSuteneje zaostaja za gospodarskim .¿razvpjem južnih republik. Celotno slovensko gospodarstvo je pod posrednim ali neposrednim nadzorstvom beograjske centrale, ki ovira gospodarsko pobudo Slovencev, kjer le inore. Strojni park in tovarne v Sloveniji so zastarele, najbolj moderne naprave pa kupujejo v Srbiji, tudi ■ tam, kjer jih niti upravljati ne znajo. Kaj pa položaj slovenske Cerkve v .današnji „samoupravni socialistični“ •družbi? Ne gre torej pri tem vpraša-, nju za notranje življenje slovenske Cerkve, ampak za to, kako ravna s Cerkvijo režim. \ iPri svojem ravnanju s Cerkvijo izhaja režim iz osnovne resnice komunističnega katekizma, da je treba vse vere uničiti. Ali jih skuša uničiti v rokavicah ali s preganjanjem, to je vprašanje metode, ki jo narekuje edinole uvid, na kateri način bodo vere prej •uničene. Režim v Sloveniji načrtno u-ničuje vero od zunaj in od znotraj: od zunaj s skrbnim partijskim nadzorstvom Cerkve, od znotraj z dosledno ateiza-cijo. Kaj je reči glede partijskega nadzorstva ■ Cerkve? Partija si zagotavlja neposredni u-vid v življenju Cerkve z nenehnim vključevanjem duhovnikov v špijonažno dejavnost. Tajništvo za notranje zadeve oziroma Uprava javne varnosti postavi duhovnika, ki ga zalotijo pri kakšnem resničnem ali izmišljenem prestopku '(npr. avtomobilska nesreča, vožnja v vinjenem stanju, dvomljiv odnos do žensk) pred izbiro: ali v zapor ali sodelovanje z organi za notranje zadeve. Nekateri duhovniki klonijo in se dajo ujeti v mreže, iz katerih se ni lahko rešiti. 'Mnoge zdomce obiskujejo ob njihovem prihodu domov na obisk agentje Tajništva za notranje zadeve. Kje vsepovsod ima partija, boljše njen organ, policija, v Cerkvi nastavljene „svoje“ ljudi, je težko reči z gotovostjo. Znanih primerov, da je skušala tJD BA duhovnike na različne načine narediti za svoje agente, je precej. Kaj pa tako neobičajno ravnanje ljudi okrog revije Znamenje? Zakaj in čemu so se nekateri člani te skupine tako tesno povezali z režimom, na to ne ve nihče pravega odgovora. Tudi ni odgovora na vprašanje, kdo je resnični duhovni voditelj te skupine. So primeri, ko je dobila partija podatke o slovenski Cerkvi iz tega kroga. Tudi če pišejo v Znamenje vsi sodelavci z'najčistejšimi nameni, pomeni vseeno marsikakšen zapis v reviji veliko' škodo za slovenske Cerkev. Režim .doma hoče izvesti tudi popolno ateizacijo. Kje in v čem je to opaziti ? Partija Skuša izpodrezati Cerkvi korenine tudi tako, da si vedno bolj načrtno prizadeva za ateizacijo vzgoje otrok, začenši pri otroških vrtcih, -prek osnovne in srednje šole, pa vse do visokih šol in univerze. Ne štedi z napori, kako bi mladega človeka odtegnila vplivu Cerkve: ateizacijo uvaja sedaj že tudi v vrtce, uvaja celodnevno šolo, stalno poudarja v šoli, da je marksizem znastven, vera pa protiznanstve-na... Žal je treba priznati, da ima partija pri tem uspeh. Nastaja mladi rod, ki ne raste več iz trdne krščanske zakoreninjenosti staršev, rod, ki je izpostavljen nenehnemu ateističnemu pritisku šole in neslovenske okolice, ki ni krščanska. Kristjani postajamo manjšina. S tem se bo treba sprijazniti. Krščanstvu iz navade so ure štete, v prihodnosti bo vzdržalo le še krščanstvo maloštevilnih, a osebno zares prepričanih kristjanov. Trenutno ateizacija družbe nezadržno napreduje. Kaj pravijo k temu slovenski škofje? O slovenskih škofih kot o celoti ni mogoče govoriti, ker je ta celota o-krnjena: v Mariboru že eno leto čakajo na imenovanje rednega škofa, ljubljanski nadškof je že pred dvema letoma papežu ponudil odstop, ker je dopolnil 75 let. Da bi škofje ne ocenjevali sedanjega položaja slovenske Cerkve, kot dejansko je, bi si bilo težko misliti. A naj nam bo kot članom te Cerkve dovoljeno povedati, v čem vidimo nalogo slovenskih škofov danes. Najprej naj bi se škofje zavedali, da ima komunizem voljo in načrt uresničiti ateizacijo in da se je treba temu načrtno upreti. Ne moremo računati, da bo komunizem jutri propadel. Treba je izdelati dolgoročni načrt, kajti samb reševanje iz ene zadrege v drugo, improvizacija vsakdanja, to ne bo ničesar rešilo. škofje bi morali jasno povedati, kakšno mesto ima Cerkev v vsaki družbi: ne sme se izenačiti z nobenim političnim sistemom, v vsakem pa se mora bojevati za vse človekove pravice vseh članov družbe (ne le za pravico vere jn vernih). To ni poseganje v politiko, klerikalizem, marveč samo vr-šitev njihovega evangeljskega poslanstva, pričevanje vere. 'Izdelati bli bilo treba dolgoročni načrt, kako se upirati režimski vedno bolj vsiljivi in organizirani ateizaciji. Proti načrtu na dolgo roko se je možno upirati le z nasprotnim načrtom na dolgo roko. , Poleg tega bi bilo treba biti stalno navzoč pri vsem dogajanju, analizirati primere zapostavljanja vernih oziroma vsiljevanje ateizma in oblasti, stalno o-pozarjati,' da to in to ni v skladu z ustavo, s Splošno deklaracijo o človekovih pravicah, s helsinško listino. Da je popolna solidarnost, vzajemnost med škofi samimi samo po sebi umevna, o tem ne kaže izgubljati besed. Naša luč, št. 6/1979 Položaj v Nikaragvi ZDA PRIZNALE SANDINISTE Nikaragva trpi v državljanski vojni. Ta je zavzela že nezaslišen obseg. Ofenziva sandinistov je privedla vlado Anastazija Somoze do roba prepada. Preteklo nedeljo je padlo v san-dinistične roke mesto León in tam utaborjeno središče Narodne garde, t. j. nikaraške vojske. Sandinisti so se nato obrnili proti mestu Rivas, prestolnici istoimenske province, kjer naj hi bil njihov namen oklicati začasno revolucionarno vlado. Takoj bi prejeli zaslombo nekaterih sosednjih držav, v prvi vrsti Costa Ri-ke. Ta država, že dolgo časa sovražna režimu Somoza, je bila zaklonišče in •za točiš Se sandinističnih gverilcev. V zadnji ofenzivi so baje sodelovali tudi redni oddelki kostariške vojske, celo kolona njihovih tankov. (Medtem poročajo, da so sandinisti že konstituirali svojo vlado v Costa Rika v mestu San José in da je Washington priznal san-diniste.) Težko je napovedati, kakšen bo izid nikaraške krize. Nevarno je, da pride do splošne ljudske vstaje. Ljudje so že na koncu- vzdržljivosti: nenehni spopadi, ni jedil, ni vode, razširjajo se bolezni. Kdo bo zmagal na vojaškem polju? Eden ali drugi, to pot. A prej ali slej so ure dosedanjega režima štete. Edino upanje naroda je, da bi alternativa bila res remokratična. Podpis danajske pogodbe ZAHOD KAPITULIRAL? Pretekli ponedeljek, 18. t. m. sta na Dunaju Jimmy Carte in Leonid Brežnjev podpisala pogodbo o omejitvi strateškega orožja. Podpis je bil zaključek dolgoletnih pogajanj, večkrat prekinjenih in ponesrečenih, v sklopu tkim. SALT II. Kot je pogodba SALT I zamrznila število atomskega orožja (na škodo ZDA), tako sedaj podpisana predvideva za oba podpisnika enako omejitev strateškega ofenzivnega orožja. Pod to o-znako spadajo razne zemske inštalacije za odstrelitev raket, podmornice rake-tonosilke, rakete, ki jih izstrelijo letala z dosežno razdaljo več kot 600 km, itd. Celotno število tega orožja ne sme presegati 2500, in se mora v roku do Sl. decembra 1981 znižati do 2250. Kako naj se nadzira izpolnitev te pogodbe? Eni in drugi jo bodo izvajali potom tkim. „nacionalnih tehničnih sredstev“, med katere štejejo seveda vohunska letala. Strokovnjaki so edini v tem, da pogodba ne bo zaključila oborožitvene tekme niti na področju strateškega o-rožja. V glavnem pa prevladuje mnenje, da je pogodba škodljiva za Zahod, katerega moč sloni prav na strateškem orožju, kajti Sovjetska zveza ga krepko presega glede orožja in mož v konven- La hermandad de das muñones En oportunidad de la visita a nuestro país del presidente de Perú, general Francisco Morales Bermúdez, el "presidente argentino general Videla pronunció una alocución, en cuyo transcurso expresó: “Hoy, como-ayer, la historia nos encuentra juntos en el empeño de forjar un destino de grandeza común y compartido y de reverdecer los grandes valores que son la razón de ser de nuestras queridas patrias y el motivo fundamental de su encuentro en la dimensión continental. “Es u encuentro de dos naciones indisolublemente hermanadas, seguras de su futuro y dispuestas a asumir, en todos los planos, el decisivo papel nacional, americano y universal, que esta época, con su indeclinable desafío, les impone. “Se conjugan así viejas tradiciones, nombres venerados, hazañas que enor-gulecen nuestro recuerdo, y que ahora se proyectan hacia, las grandes realizaciones que hemos comenzado a concretar para el beneficio de nuestros países.” 1Z 2IVUENJA IN DOGAJANJA V ARGENT1NI Od petka 15. t. m. do nedelje 17. se je nahajal na obisku v Argentini pe-ruanski predsednik general Francisco Morales Bermudez. Med bivanjem v naši državi je imel več sestankov s člani argentinske vlade; njegova komisija strokovnjakov se je sestala z argentinskimi kolegi; priredili so razne slavnosti in svečanostne sprejeme; itd. itd. Pred odhodom sta oba predsednika podpisala skupno izjavo, kjer potrjujeta tradicionalne dobre odnose med obema vili Skupni latinskoameriški trg. Pripravili so načrte, izdelali odloke, da naj hi v dobi desetih, petnajstih let latinskoameriška gospodarska skupnost delovala brezhibno in krepko pripomogla k boljši življenjski ravni. Danes vse spi. Ni bilo volje za resno delo, ni bilo smisla za skupno blaginjo, čeprav bi v prvem trenutku morda katera izmed držav bila oškodovana v posameznih interesih. Ni bilo iznajdljivosti. Isto usodo je imel Andski državama in se zavezujeta za še popol- pakt, ki je nekaj časa izgledal najmoč- nejšo kulturno, znanstveno in gospodarsko izmenjavo. Primer tega obiska nam dopušča nekoliko razpisati se o snovi, ki je vedno zanimiva: problem latinskoameriških meddržavnih odnosov. Čeprav že dolga leta na tem predelu zemlje ni bilo dolgotrajnih krutih vojsk, kvečjemu od časa do časa manjši spopadi, vendar vlade in narodi ne znajo najti poti medsebojne povezave. Včasih iz-gleda, kot da so svetovi zase, nezmožni sodelovanja, če 'že ni med njimi neke vrste kompetence in medsebojnih nevoščljivosti. Večina latinskoameriških držav ima skupen izvor v španski kolonizaciji. Postopek neodvisnosti je bil sličen, kadar ne skupen, ali vsaj skupnega izvora. Vendar so se tudi v moderni zgodovini doslej izjalovili vsi poizkusi skupnega nastopa za dosego nekoliko boljšega življenja tukajšnjih narodov. Dejstvo je, da je življenje na tem kontinentu težko. Bolezni in nepismenost so globoko razpasene, lastne tehnologije včasih sploh ni. Državne ekonomije se naslanjajo bolj na naravne zaklade kot na industrijsko proizvodnjo. Prišel je trenutek, ko je nekoliko vzplamtela ideje edinosti in vzajemnosti. Ko se je v Evropi pokazal uspeh 'Skupnega evropskega trga, so na zasedanju v Montevideo, Urugvaj, ustano- ša mednarodna povezava na tem delu sveta, pa so jo potem razbile politične razlike in posamezni gospodarski interesi. Ostala je le pot dvosmernih povezav. Nekaj takega skušata izvesti Argentina in Urugvaj. Med Argentino in Paragvajem je tudi mnogo skupnih interesov, pa jih je tako težko ujediniti; konkreten primer nesporazumov je hidroelektrarna Yaciretá, ki se je izjalovila zaradi malenkostnih podrobnosti. S Čilom teče spor glede suverenosti nad južnimi vodami, namesto da bi, po nasvetu mnogih sektorjev in po vzoru Evrope, uvedli na tistem področju skupno izkoriščevanje naravnih zakladov. 'Sedanji obisk perujskega predsednika teži k temu. Vzpostaviti tesnejše gospodarsko sodelovanje med Argentino in Perujem. Obe državi se nahajata v težkem stanju. Argentina še vedno preživlja težko krizo, potem ko se je izmotala iz gverilske vojne. Perú se komaj rešuje iz zagat, v katere ga je zapeljal poizkus presaditve jugoslovanskega samoupravljanja na ameriška tla. A v teh problemih je mnogo skupnih točk; marsikaj si lahko drug drugemu pomagata — za skupno korist. Morda ho ta nov korak le rodil konkretne sadove, in da ne bo vse ostalo le pri besedah in protokolih. •■■«■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■H cionalnem orožju. Nekateri celo primerjajo, da 'je Dunajska pogodba za Zahod, kar je bil München za zaveznike pred drugo svetovno vojno. Gotovo pretiravajo. A zadnja leta doživljamo le preveč umikov svobodnega sveta s po-zorišč, da bi tudi sedanji podpis pogodbe 'SALT II gledali z mirno dušo. IRANSKO revolucionarno sodišče je poslalo v Mehiko posebno ekipo morilcev, ki naj bi tam izvedli smrtno obsodbo, ki je bila razglašena na glavo strmoglavljenega šaha Reza Pahlevi-ja, njegove žene in matere. Medtem so našteli še tristo usmrtitev, odkar so po zmagi revolucije prišla v modo revolucionarna sodišča. Tine Debeljak (93) Med knjigami in revijami JUGOSLOVANSKA BIBLIOGRAFIJA V ANGLEŠČINI V založbi slovenske ustanove Studia Slovenica, ki jo vodi prof. dr. J. Arnež v New Yorku oz. Washingtonu, je izšel že II. zvezek znanstvene knjige Yugoslavia a Bibliography, ki jo je sestavil Slovenec Valentin Leskošek, verjetno knjižničar kakšne svetovne knjižnice. Vsa leta skrbno zbira bibliografske podatke o tistih, ki obravnavajo slovenske, hrvaške, srbske in makedonske probleme na vs.eh mogočih področjih, ..toda izključno — v tujih jezikih, v ev-' ropskih, svetovnih jezikih, vključeno v ' ruščini, ukrajinščini,. poljščini. Tako je namenjeno v znanstvene, svrhe učenja-' kom. ker mu!: za prvo. orientacijo vse V tujih jezikih v. novejšem 'času tiska-' no npr., o slovenskih problemih, kar naj mu potem služi za nadaljnji študij. Ka-\kor .naslov pove. je polje, ki ga obravna-1 va; širše od .samo slovenskega, obsega Vso' Jugoslavijo, s, čemer se razširja trg odjemalcev, ker nudi širšemu krogu informacije. o širšem območju. V drugih svojih, izdajah je založba Studia 'Slovenica omejena na zgolj slovensko problematiko, tako zgodovinsko, sodobno aktualno, kulturno sploh, pa gospodarsko in celo politieno-znanstve-no. Dozdaj je izdala 12 rednih in tri izredne knjige, ki jih niso napisali sa- mo slovenski znanstveniki, temveč tudi drugi, pa obravnavajo naš slovenski problem. Tako so v tej zbirki sodelovali dozdaj dr. Arnež s svojim pregledom Slovenije v evropski politični zgo-.dovini, dr. A. Kuhar o pokristjanjenju ■Slovencev in o slovenskih srednjeveških študijah, dr. Hočevar o strukturi slovenske ekonomije, dr. Jezernik o misijonskem delovanju škofa Barage po arhivi; rimske Eropagande Pide ter tudi sam Baraga s svojim opisom Indijancev čipvejskega rodu, Večerin-Arnež album F. Goršeta (v angleščini). Sodelujeta tudi. dva tujca: T. Berker o manjšinskem vprašanju koroških Slovencev in Helga 'Harriman o Sloveniji pod na-’ cistično okupacijo. Kot posebne izdaja pa so izšle razprave dr. Arneža o Slovencih v New Yorku (v slovenščini) ' in o slovenski skupnosti v BridgepOrtu (angleško) ter Bittnerjeva monografija o F. Lauschetu za njegovo osemdesetletnico. K tem važnim znanstvenim delom se pridružuje ta jugoslovanska bibliografija, katere I. del je izšel 1. 1974, sedanji pa pred kratkim z letnico 1978 (str. 170). 'V I. delu priobčuje 'Leskovšek naslove tiska, ki se tiče jugoslovanskih političnih vprašanj, problemov vladanja in zunanjih zadev, jugoslovanskega komunizma, ekonomije in razmer med 2. svetovno vojno sploh. Ta II. del nadaljuje s tem pregledom na področjih kulture, vzgoje, umetnosti, .jezikov in književnosti. 'Predstavlja predvsem knjige, monografije, samostojne razprave in le v prav redkih primerih tudi važnih razprav od drugod. Omenja starejša dela, v kolikor aktualno posegajo v sodobno aktualno problematiko. Velika novost in prednost te bibliografije je, da navaja kolikor mogoče veliko naslovov disertacij in profesorskih tez, ki so iz jugoslovanskih problemov izšle v tisku, ali pa so v arhivih evropskih in ameriških univerz. S tem prihajajo rezultati univerzitetnih raziska-vanj tudi v pregled znanstvenikom, ki jih s pomočjo modernih razmnoževalnih sredstev in mikrofilmov lahko dobe v uporabo vfak hip. iče listamo po tej bibliografiji ju-. goslovanske problematike v tujih jezi-. kih, se' nam odkrije marsikakšen slovenski naslov, za katerega nismo vedeli. V zaglavju Kultura naletimo na imena Stele, Mati, Murko, Novak Vilko, Saria, tudi Mara Poldini-Debeljak o razmerjih med italijansko in slovensko kulturo na Primorskem 1900-1940, ali na disertacije dr. Melite Pivec-'Stele o pokristjanjevanju v vzhodnih alpskih deželah od 4. do 10. stol. (1919), ali disertacij dr. Lebarja (1975) o „o samoupravljanju socializma v Jugoslavi- ji in vera...“ Zabeležen je J. Trunk z angleškim prevodom Vebrove knjige o Bogu (1942), Vatovec z zgodovino slovenskega žurnalizma. Tudi dve disertaciji iz športa: Hartmann G. Razvoj Sokola v Jugoslaviji (nemško) in M. Lenarda: Narodne telesne vaje v Sloveniji (nemško). Zabeležen je angleški album o Goršetu, in nemško in francosko o S. Kregarju, Moletova Zgodovina južnoslovanskih umetnosti (v poljščini), Steletova Monumenta artis slovenicae, Šumijev slovenski barok (v nemščini) in Podreke o Plečniku (nemško), Kumbatovičevi eseji o teatru (v francoščini), Irene Planinškove disertacija o Cankarju-dramatiku. Slede .'Cvetkove razprave o slovenski glasbi (nemško), špendovova disertacija o orglah na 'Slovenskem (latinsko), Škulje-va o S. Premrlu (italijansko), Hro-' vatinova o glasbenih prvinah slovenskih ■narodnih spevov (češko) itd. — V jezikovnih razpravah naletimo na Miklošiča, .’Murka, Grafenauerja, Isačerika, Rada Lenčka, Maleokega, Oštirja, Ra-' movša ter na mlade doktorje večinoma ameriških in nemških univerz iz slavističnih tez (Paternost, 'Prunč, Zrinec, Verbinc...) pa tudi italijanskih (Gio-vanna Vadnalitd.). Izredno bogata je bibliografija tez iz slovenske literature, ki se je obravnavala v tujih jezikih, predvsem v disertacijah (že na avstrijskih univerzah 4- Ilešič, Lokar, Mole). Največ je disertacij z italijanskih slavističnih stolic, kjer so obravnavane te- ze predvsem o novejših literarnih osebnosti. Tako so tu disertacije o Vodniku, Levstiku, Jurčiču, Trinku, Jenku, Tavčarju... pa tudi o najnovejših modernih, največ o Cankarju (Bednarik, Cuzzelli, Miele) o Župančiču (Jevni-kar), o Murnu, Keteju, Gradniku, celo o še mlajših kakor npr. o Antonu Vodniku (dve disertaciji) o Kocbeku (dve: Pahor, Bratina), o Minattiju, o Nikolaju Grafenauerju, o 'Zlobcu, celo o partizanski pesmi (Vižintin). Omenjene so tudi disertacije v Moskvi (o Levstiku, vodju mladoslovencev) in v Kijevu o Prežihovem Vorencu. Prav v upoštevanju teh tiskov, deloma celo razprav v rokopisu po evropskih univerzah, je stopilo s to bibliografijo v javnost delo številnih novih povojnih lektoratov in stolic za slovensko književnost in jezik in s tem v evidenco svetovnih 1 znanstvenikov. Tako kakor za slovenščino, je obdelano gradivo tudi za ..vse ostale jugoslovanske narodne kulture. Iz vsega tega se vidi,' kako velikega pomena je taka bibliografija za ■ pregled, kaj vse je o nas že obelodanjenega in obravnavanega v svetovnih jezikih — v knjigah, ne v posameznih časopisnih in revijalnih zapiskih. Teh se praviloma izogiba. Studia Slovenica na ta način širi poznanje slovenske kulture v svetu in to v najvišjih znanstvenih krogih. Kakor obljublja pisec Leskovšek, bo s tem zbiranjem nadaljeval. SLOVENCI v ARGENTINI 102-LETNiCO profesorja dr. Jožeta Demšarja je počastil farni list ,šentpetrski zvon“ v Ljubljani s posebno številko, z najnovejšo profesorjevo fotografijo in z raznimi članki. V intervjuju slavljenec sam pravi v opisu svoje življenjske poti od mladosti do zadnjih let, da ni bil od posvečenja nikdar tako bolan, da bi me mogel maševati. Franc Župančič je zapisal spomin nanj kot njegov ministrant; Jože Lampič pa „Čigar življenje je legenda“. Zanimiv je zapis škofjeloškega zgodovinarja dr. P. Blaznika „Iz spominov na prof. Demšarja“. O njem piše kot svojem škofjeloškem rojaku in celo sorodniku, kot profesorju pa članu profesorskega „cunfta“ v Loki, o njem kot planincu turistu na Triglav in o svojih zvezah z njim, ko je dolgo let živel pod isto streho šentpetrskega župnišča. Dalje sta še spomina na jubilanta, ki sta ga napisala Franc Gačnik in Ivan Paulin iz Besnice. Za konec pa je še nekaj anekdot. Šentpetrska fara, ki jo vodi župnik-kanonik Miha Golob in v kateri že čez šestdeset let stanuje starosta slovenskih duhovnikov, je lepo počastila njegovo 102. obletnico življenja in tudi osemdesetletnico mašništva. Dekle, ki je ob proslavi pozdravila profesorja v imenu mladih, je izračunala, da je jubilant v osemdesetih letih duhovništva daroval 29.500 maš, kar je tudi svetovni rekord, ker ni niti en sam dan opustil Kristusovo daritev. LJUBLJANA — Prodajalčeve prodajne cene ne krijejo stroškov reje, zato v Sloveniji pada zanimanje za rejo govedi, prašičev in celo perutnine. In pri tem Slovenija še uvaža veliko prašičev iz ostalih delov države, so pa cene živine v drugih jugorepublikah višje kot v Sloveniji. LJUBLJANA — Poplave so v februarju v Sloveniji zadele 36 občin in po zadnjih podatkih pozvročile za 410 milijonov dinarjev škode. Najbolj sta bili prizadeti občini Tolmin in Idrija. Ker ni zadosti virov, iščejo nov način, kako bi pomagali popolnoma kriti nastalo škodo. LJUTOMER — Nova sirarna v Ljutomeru je začela s produkcijo topljenih sirov. Dali so ime Derby siru z dodatkom poprov, Urška se imenuje sir s kumino, Laguna pa je sir z dodatkom ribe. LJUBLJANA — Slovenska elektroindustrija predstavlja 36,8 odstotkov jugoslovanske industrijske proizvodnje, zaposluje pa 31,6 odstotkov vseh delavcev v tej panogi. Ugotavljajo, da bodo kmalu nastali problemi zaradi pre-nasičenosti trga, ker je izvoz na tuja tržišča prešibek. LJUBLJANA — Slovenske tovarne porabijo več lesa, kot ga je mogoče dobiti iz slovenskih gozdov. Domača produkcija krije le 78 odstotkov porabe. TOLMIN — Seja izvršnega sveta Skupščine občine Tolmin je dne 17. maja postala nedokončana. Seja je bila sklicana za 20. uro. Začela se je normalno, bila je sklepčna. Toda zadeva se je spremenila po šesti točki dnevnega reda. Tedaj so sejo prekinili za pol ure. Po polurnem odmoru je bilo oči-vidno, da se večina članov izvršnega sveta ni več vrnila. Sedaj ugibajo, ali je bil to „tihi protest“ ali pa „prekinitev dela“ proti dolgim sejam. Na dnevnem redu je ostalo še devet točk... DOBJE PRI POLJANAH — Ribo-slovcu Ivanu Franketu, ki se je pred 138 leti rodil v Dobju, so 20. maja odkrili na rojstni hiši spominsko ploščo. Franke je bil svetovnoznan ribiški strokovnjak, pobudnik umetnega raploda postrv:, soustanovitelj prvega ribiškega društva v Sloveniji, ki je lani praznovalo devetdesetletnico in mentor prvega „ribarskega zakona na Kranjskem“. Profesor Ivan Franke je bil poleg svojih znanstvenih raziskovanj znan tudi kot talentiran slikar. MARIBOR — V Mariboru so 27. marca zborovali borci za severno mejo, sedaj šteje zveza borcev 174 članov. Najmlajši ima 81 let. LJUBLJANA — Na skupni seji republiških zborov so razglasili, da je bil 23. maja izvoljen za predsednika predsedstva Socialistične republike Slovenije Viktor Avbelj. Avbelj je bil izvoljen zaradi izvolitve dosedanjega predsednika predsedstva Sergeja Kraigherja, za člana predsedstva Jugoslavije. Ostali člani predsedstva Slovenije so Tone Bole, Marijan Brecelj, Anica Kuhar, Stane Markič, Vida Tomšič, Josip Vidmar, potem pa še predsednik Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije France Popit in predsednik Republiške konference Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije Mitja Ribičič. MARIBOR — Mariborska Opera je po dvanajstletnem presledku spet pripravila priljubljeno Foersterjevo opero „Gorenjski slavček“. Poleg domačih solistov so nastopili gosti Lado Korošec, Samo Smerkolj, Simeon Gugulevski in mlada sopranistka iz Bratislave Dagmar Bilkova. UUBUANA — V Operi so 26. mgja gostovali solisti milanske Scale z Rossinijevo komično opero „Seviljski brivec“, med njimi tenorist Eduardo Giménez, baritonist Leo Nucci in basist Cario del Bosco, dirigiral je Antonio Guadagno. Osebne novice: Rojstvo: V družini Jožeta Šenk in ge Marjete roj. Hrovat iz Olivosa se je dne 12. junija rodil sin Maksimilijan Lovrenc, čestitamo! Krst: Dne 16. junija, je bil krščen v Villa Ballesterju Martin Štefan Klo-bovs, sin Petra in ge. Carmen roj. De Bella. Botrovala sta Ivan Klobovs in Tita De Bella. Krstil je g. Jorge Ross. čestitamo! Smrt: V Bariločah je dne 5. junija t. 1. umrla ga. Marija Schneider, žena Milana Godca. Težko prizadetemu rojaku, ki je pred nekaj tedni izgubil očeta, odkritosrčno sožalje. Prav tako njegovima sinovoma. SAN MARTIN Mladinska večerja s koncertom V soboto, 16. junija so člani in članice obeh mladinskih organizacij v San Martinu pripravili mladinsko večerjo s koncertom. Povabilu mladine so se v lepem številu odzvali njihovi starši in prijatelji, tako da je bila dvorana san-martinskega doma popolnoma zasedena. Po okusni večerji, ki so jo pripravile članice SDO same, se je začel pevski del prireditve, pri katerem so poleg slovenskega terceta, ki so ga sestavljali Rok Fink, Martin Dobovšek in Jože Rožanec, sodelovala tudi argentinska solista Matilde Perez Ber-langa in Andres Ascencio, ki sta odpela nekaj angleških in španskih pesmi. Vsa prireditev je bila lepo pripravljena, razpoloženje v dvorani je bilo prijetno. Ker se je vršila prireditev v mesecu juniju, ki je posvečen pobitim junakom, po odločbi prirediteljev ni bilo plesa. LJUBLJANA — Steklina, ki se je širila že od lani od severovzhoda, je prišla že do vrat Ljubljane. Sicer so jo, vsaj na papirju, pripravljeni pričakali. Toda ugotovili so, da okoli 20.000 ljubljanskih psov, ki sicer imajo lastnike, ni bilo cepljenih. Koliko je psov potepeneev, pa nihče ne ve, vedo le, da so in da jih seveda ni nihče cepil. Umrli so od 22. do 27. maja 1979: LJUBLJANA: Ang. Šubic, 86; Terezija Pipan, u. uč.; Dominik Trelc, poš. u.; Elizabeta Sagmeister, 85; Jože Verbov-šek, up., borec za sev. mejo, 86; Jože Ogorevc, obrtnik; Jožef Peternelj, 82, up.; Jožefa Kuštrin r. Renčelj; Marija Vasic r. Medič, up. učit., 89; Vera Setnikar r. Kos; Antonija Dolšek r. Novak; Marija Langof r. Žabjek; Ana Rainer r. Hebenstreit; Marija Kranjec r. Lavtižar; Karel Mihelič, up. RAZNI KRAJI — Marija Mikuž r. Žigon, 91, Zadlog pri črnem vrhu; Anton šteblaj, Martinov oče, 94, Dobrepolje;- Viktorija Krašovec r. Kavalič, Pridvor pri Kopru; Jože Dovšek, 82, Domžale; Karol Gregorčič, hišni delavec, ^Jesenice; Vladimir Močnik, up., Kupljenik; Ivan Selšek, up. tes. mojster, Dolsko; Rozalija Lekše, 84, Mozirje; Maks Štrus, 55, Ivana Štrus, 50, in Antonija Hribar, 90, vsi iz Trbovelj (avtomobilska nesreča); Alojz Kos, 64, Nova vas pri Mariboru; Alojz Hruševar, 90, Raka; Frančiška Košiček r. Prostor, Gorenja vas nad šk. Loko; dr. Ana Zalokar r. Kos, Jesenice. SLOVENCI UGANDA Zdravnik dr. Bernard Špacapan je sin staršev, ki so pred leta živeli v Slovenski vasi v Argentini, odkoder so se preselili v Gorico. Sin dr. Bernard je šel po končanih študijah v Ugando kot misijonski zdravnik. Od tam je pisal pismo svojim staršem v Gorici, ki nosi datum 12. maja. Je prvo obširneje pismo o žalostnih dogodkih v deželi. Med drugim piše: Upam, da ste prejeli moje pismo in da vas je kdo po telefonu obvestil, da sem še živ. Hude dneve smo preživeli, k sreči je zdaj spet vse mirno. Preveč stvari se je zgodilo, da bi mogel vse opisati, zato vam bom raje vse kar ustno povedal. Zgleda, da nas misli italijansko zunanje ministrstvo spraviti vse domov, čimprej, pred koncem pogodb. Sicer meni prav malo manjka do konca. Mi v Karamoji smo zdaj že v novi Ugandi, zato vse novice, ki jih boste še slišali o bojih v zahodni Ugandi se nas ne tičejo. Skrbi nas za vse zdravnike in misijonarje, ki jih je tam nič koliko. Aminovi plačani vojaki iz Sudana so res vsega zmožni. Mi v Abimu smo jih sicer le bežno videli, pa je bilo dovolj. Najbrž ste bili pošteno v skrbeh. Menda je celo sam sv. oče molil za nas. Pa je pomagalo, da smo ostali živi. Najhujše je bilo v dneh okoli velike noči, ko smo spali oblečeni, pripravljeni na beg. Zadnjo pošto, ki sem jo prejel je bila oddana konec februarja, potem e je vse ustavilo. Tukaj zdaj ni pošte, ne bank, ne prevozov, ne bencina, e nafte, ne zdravil. Jutri gre kolega Sandro v Kampalo pogledat, kaj lahko tam dobimo, čakamo tudi na predstavnika italijanskega zunanjega ministrstva in Zanimiv protest Slovenije o Ni še dolgo tega, kar so rdeči oblastniki v Sloveniji proslavljali razne spominske obletnice, tako na primer ustanovitev jugoslovanske partije pred šestdesetimi leti, obletnice prihoda tovariša Valterja-Tita v partijske vrhove, štiridesetletnico ustanovitve Centralnega komiteja KPJ in tako dalje. Proslava ustanovitve partije je bila 1. maja v Bohinjski Bistrici in se je je udeležil ves partijski vrh s tovarišem Titom na čelu in vsa partijska elita iz Slovenije. Govorov s kadili tovarišu Titu v Bohinjski Bistrici seveda ni manjkalo. Stane Dolanc, tedaj še izvršni sekretar Centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije in France Popit, predsednik Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije sta seveda govorila v srbohrvaščini — morda v hrvatosrbščini, in tako tudi „uradno“ prispevala k enakopravnosti jezikov narodova in narodnosti v Jugoslaviji. V Sloveniji pa so proti taki enakopravnosti protestirali prav na svojevrsten, a vsekakor zanimiv način. V ljubljanskem dnevniku „Delo“ je 5. maja 1979 na strani 13 med malimi oglasi pod zaglavjem „Inštrukcije iščem“ izšel naslednji oglas: INŠTRUKTORJA za slovenski jezik nujno iščem. Ponudbe na naslov: Franc po SVETU OUAM-a, da nam dajo dovoljenje za odhod. Nič nismo imeli več hrane; uživali smo mleko in tukajšnje korenike; pred nekaj dnevi smo le dobili iz Ke-nie polno dobrot. Dela je v bolnišnici vse polno. V zadnjih dneh sem moral dati spet kri, tako da sem kar nekoliko „onemogel“. Marsikaj nam je uspelo realizirati od naših programov; popoln neuspeh pa smo doživeli s sekcijo krvodajalcev. Niti za sorodnike večkrat nočejo ti ljudje dati krvi. Tako ležijo skoraj vse izkaznice tiskarne Budin v predalu. Škoda! Vseeno bodo služile v bodočnosti. Kljub vsemu prizadevanju naše dveletno delo ne bo pustilo velikih sledov, ker je preveč odprtih vprašanj. • V resnici smo bili uspešni le v zdravljenju akutnih bolezni. Vsi programi za zdravstveno izboljšanje zadenejo ob nevednost do- Sicer pa sem bral v „Katoliških misijonih“, da so tudi slovenski misijonarji na Madagaskarju (vsaj eden je to rekel) mnenja, da ni lahko doseči zanimanja za vero, če imajo ljudje glavni problem v tem, da preživijo, da imajo kaj jesti ali da jih sovražnik ne spravi s sveta. Ko so ti nujni problemi rešeni, potem šele pride čas za višje ideale, ki "o lahko vera, socialno izboljšanje ipd. Zdaj nas je tukaj pet. Prav v tednu pred veliko nočjo je prišel sem zdravnik Pasquale, ki bi moral biti tukaj s Pierluigijem naslednji dve leti. Seveda je tudi on po vsem tem naveličan. Pet zdravnikov v bolnišnici, ki ne more ne naprej ne nazaj zaradi pomanjkanja vsega je res odveč. Poleg tega smo se v tistih dneh okrog velike noči spričkali z dobro polovico osebja, ker niso hoteli več delati. Mislim, da je res čas, da se vrnem domov. Stane, Bohinjska 79, Ljubljana-Mur-gle. 10-5191-In-2. Aluzija na bedno zadržanje visokih partijskih funkcionarjev slovenskega rodu na partijski svečanosti v Bohinjski Bistrici je dovolj vidna. Prosimo, popravite: V članku Nova volilna okrožja pod SLOVENCI NA KOROŠKEM je v drugi vrstici tretja beseda pravilno proti-tovska in ne protititovska, kar je pomota. Zadnja in predzadnja številka našega tednika nosita sicer pravilne datume, ne pa pravilnih zaporednih številk. Svobodna Slovenija od 7. junija je številka 22 in ne 32; ona od 14. junija pa številka 23 in ne 33. Prosimo naše brav-ce, da to upoštevajo in oprostijo. Darovali so Za tiskovni sklad 'Svobodne Slovenije je daroval dr. Peter Urbanc iz Kanade 150 dolarjev. Iskrena hvala. Uprava Svobodne Slovenije V dobrodelni sklad Zveze slov. mater in žena so darovali: ga. M. B., 10.000 pesov; ga. M. Pezdirc, 25.000 pesov; Maks Borštnik, 25000 pesov; ga. P. Dobovšek namesto cvetja ge. Ani Jur-šetovi, 10.000 pesov; ga. H. Gričar namesto cvetja Zupančevi mami 5.000 pesov; Odsek Zveze slov. mater in žena iz Ramos Mejia, 50.000 pesov. •■■«■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■aaaa«BBBBBaaaaBBaBBaBBaaaBaaaaHBBaBaBas