ZGODOVINSKI V ČASOPIS HISTORICAL REVIEW ZČ, Ljubljana, 49, 1995, številka 2, strani 157-336 in V-VIII ZGODOVINSKI ČASOPIS STORICAL RLVI UDC UDK 949.712(05) ISSN 0350-5774 GLASILO Z V E Z E Z G O D O V I N S K I H D R U Š T E V SLOVENIJE Uredniški odbor: dr. Bogo Grafenauer dr. Vasilij Melik (glavni in odgovorni urednik) Janez Stergar (namestnik glavnega urednika) Nataša Stergar (tehnični urednik) dr. Miro Stiplovšek dr. Peter Štih Za znanstveno vsebino prispevkov so odgovorni avtorji. Ponatis člankov in slik je mogoč samo z dovo­ ljenjem uredništva in navedbo vira. Redakcija tega zvezka je bila zaključena 31. 5.1995. Izdajateljski svet: dr. Milica Kacin-Wohinz, Zdravko Klanjšček, dr. Jože Koropec, Samo Kristen, dr. Vasilij Melik, dr. Darja Mihelič, dr. Janko Pleterski, Janez Stergar, Prvenka Turk Prevodi: Niko Hudelja in Sergij Vilfan (nemščina), Lidija Berden in Janez Stanonik (angleščina) Zunanja oprema: Neta Zwitter Sedež uredništva in uprave: Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani, SI-1000 Ljubljana, Aškerčeva 2/1, tel.: (061) 17-69-210 Letna naročnina: Tekoči račun: Sofinancirajo: Tisk: Naklada: za nečlane in ustanove 3900 SIT, za društvene člane 2700 SIT, za društvene člane- upokojence 2000 SIT, za društvene člane-študente 1350 SIT (vse za leto 1995) Cena tega zvezka v prosti prodaji je 1080 SIT Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 50101-678-49040 Ministrstvo za znanost in tehnologijo Republike Slovenije Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije Ministrstvo za šolstvo in šport Republike Slovenije Znanstveni inštitut Filozofske fakultete v Ljubljani Znanstveno-raziskovalni center SAZU Tiskarna Slovenija, Ljubljana, julij 1995 2000 izvodov Po mnenju Ministrstva za kulturo Republike Slovenije št. 415- 348/92 mb. z dne 24. 4. 1992 šteje Zgodo­ vinski časopis za proizvod, od katerega se plačuje 5-odstotni prometni davek. Z G O D O V I N S K I ČASOPIS - LETNIK 49, LETO 1995, ŠTEVILKA 2 K A Z A L O - CONTENTS RAZPRAVE - STUDIES Jadran F e r l u g a , Bizantinsko podeželje v »Spominih in nasvetih« tesalskega veleposestnika XI. stoletja 159-174 Byzantine countryside in "Memories and Advices" of a Thessalian Big Landowner of the Xlth Century Sergij V i l f a n , Struktura stanov, deželne finance in reformacija 175—181 Estates Structure, Province Finances and Reformation Janez S t a n o n i k , Andrej Bernard Smolnikar 183—191 Andreas Bernardus Smolnikar Janez C v i r n , Spodnještajerski ustavoverci v šestdesetih in sedemdesetih letih 19. stoletja . . . 193—230 Constitution Followers in Lower Styria in the Sixties and Seventies of the 19th Century Marjeta Ke r š i č - S v e t e 1, Češko-slovenski stiki med svetovnima vojnama (1. del) 231—258 Czech-Slovenian Relations Between the World Wars (Part 1) Zdenko Če p i e , Slovenske politične stranke o agrarni reformi med svetovnima vojnama . . . 259—280 Standpoints Referring to Agrarian Reform in the Slovene Politics Between the World Wars ZAPISI - NOTES Rozina S v e n t , Vladimir Vauhnik — vojak in obveščevalec 281—287 Vladimir Vauhnik — A Soldier and a Spy JUBILEJI - ANNIVERSARIES Jože Mlinaric - šestdesetletnik (Stane G r a n d a ) 289—290 Jože Mlinaric — Sexagenarian Miroslav Stiplovšek - šestdesetletnik (Dušan N e č a k ) 291-294 Miroslav Stiplovšek — Sexagenarian Bibliografija prof. dr. Miroslava Stiplovška (Nataša S t e r g a r ) 294-301 Bibliography of Prof. Dr. Miroslav Stiplovšek IN MEMORIAM Akademik prof. dr. Branislav Durdev (Ignacij V o j e ) 302—303 Academician Prof. Branislav Durdev, Ph.D. Prof. dr. Josip Lučić (Ignacij V o j e ) 304-306 Ivan Očak (Avgust L e š n i k ) 306 POLEMIKA - POLEMIC Bobneča grandioznost diskvalifikacij in nič odgovorov (za zdaj?) (Dragan M a t i c ) 307—308 Rumbling Grandiosity of Disqualifications and No Answers (for the Time Being?) Pojasnilo bralcem Zgodovinskega časopisa (Stane G r a n d a ) 308 Explanation to the Readers of Historical Review KONGRESI, SIMPOZIJI, DRUŠTVENO ŽIVLJENJE - CONGRESSES, SYMPOSIA, SOCIETY EVENTS Stoletje gospodarskih sprememb v Sloveniji in prelomnice 1918-1945-1991 (Stane G r a n d a ) . . 309-311 Century of Economic Changes in Slovenia and Turning Points 1918-1941-1991 OCENE IN POROČILA - REVIEWS AND REPORTS Georges Jean, Pisava: Spomin človeštva (Anja D u l a r ) 313-314 Dušan Kos, Pismo, pisava, pisar (France M. D o li n a r ) 314-315 Jože Mlinaric, Stiska opatija 1136-1784 (France M . D o l i n a r ) 315-317 .a »3s si '•£ud :fg Steindorff, Memoria in Altrußland (France M. D o l i n a r ) 317-318 Matjaž Ambrožič, Zvonarstvo na Slovenskem (Anton O ž i n g e r ) 318—320 To in ono o meščanstvu v provinci (Andrej P a n č u r ) 321-323 Bogumil Vošnjak, Dnevnik iz prve svetovne vojne (Vasilij M e l i k ) 323—324 Petra Svoljšak, Soška fronta. Vasja Klavora, Koraki skozi meglo. Soška fronta — Kobarid — Tolmin 1915-1917 (Davorin V u g a ) 324-326 Nadja Pahor Verri, Oltre il filo. Storia del campo di internamento di Gonars 1941-1943 (Boris M . G o m b a č ) 326-327 Lojze Ude, Moje mnenje o položaju. Članki in pisma 1941 — 1944 (Damijan G u š t i n ) . . . . 328-330 Bojan Godeša, Kdor ni z nami, je proti nam (Jože P r i n č i č ) 330—332 Aleš Gabrič, Socialistična kulturna revolucija (Jože P r i n č i č ) 332—333 Zbornik soboškega muzeja, 3 (Martin S t e i n e r ) 333-335 OBVESTILA - INFORMATIONS Obvestilo o simpoziju »Slovenija v letu 1945« 335 Information About Symposium "Slovenia in the Year 1945" IZVLEČKI - ABSTRACTS Izvlečki razprav in člankov v Zgodovinskem časopisu 49, 1995, 1 in 2 V-VIII Abstracts from Papers and Articles in Historical Review 49, 1995, 1 and 2 Z G O D O V I N S K I Č A S O P I S 49 • 1995 2 • 159-174 159 J a d r a n F e r l u g a BIZANTINSKO PODEŽELJE V »SPOMINIH IN NASVETIH« TESALSKEGA VELEPOSESTNIKA XI. STOLETJA Predavanje na oddelku za zgodovino Filo­ zofske fakultete v Ljubljani 22. maja 1992 Uvod Bizantinsko cesarstvo je v XI. stoletju preživelo globoko krizo tako na družbeni kot na politični, etnični in vojaški ravni. To je bila doba, ki je v sebi nosila tako staro in umirajoče, kot tudi tisto, kar se je porajalo novega in obetajočega, karakterizirano s težkimi boji in ogromnimi napori za obrambo države. Ko je leta 1025 umrl cesar Vasilij II., je bilo videti, da je cesarstvo doseglo vrhunec poli­ tične in vojaške moči: meje so bile na Vzhodu in Zahodu razširjene in ojačane, vojska je varovala skoraj nepretrgani mir, fevdalne centrifugalne sile so bile premagane in so mirovale. Kriza se je začela pod nasledniki Vasilija II. in na videz tako trdna, močna in solidna stavba je kmalu pokazala, kako slabi in šibki so bili njeni družbeni in gospodarski temelji. Navedel bi klasično mnenje Ostrogorskega: »Propadanje kmečkih in vojaških posestev se nadaljuje s povečano hitrostjo, obrambna moč bizantinske države pojema, davčni dohodki se krčijo, davčna in socialna sestava cesarstva se bistveno spremeni. Zmaga fevdalnega plemstva je popolna in zdaj je bilo samo vprašanje, katera skupina višjega stanu bo prevagala: civilna ali vojaška aristrokracija. Zgodovina naslednjih desetletij, ki je na prvi pogled samo skupek dvornih spletk, je rezultat srditih bojev tekmujočih strank - civilnega plemstva in pokrajinske vojaške aristokracije. Spočetka je vojaško plemstvo samo po sebi močnejše, toda oslabljeno od bojev iz časa Vasilija II. je potisnjeno v ozadje in glavno besedo dobi uradniška aristo­ kracija. Njena premoč da glavno obeležje obdobju, ki se zdaj začenja. Dvorne spletke in intrige so morda najbolj očitna, toda samo zunanja poteza te dobe. Najvažnejše njene mani­ festacije pa so kulturni razcvet prestolnice na eni ter propadanje vojaške moči cesarstva na drugi strani«.1 Množične vstaje nezadovoljnega prebivalstva in podjarmljenih narodov, upori na mejah in v provincah in vstaje generalov so vzporeden pojav te razburkane dobe; to je samo še poglobilo krizo in je za usodo bizantinske države bilo dosti bolj pomembno od dvorskih spletk, na katere je dolgo starejše zgodovinopisje postavljalo poudarek. Razmere so se poslabšale za časa vlade cesarja Romana III. Argira (1028—1034), ko so vpeljani novi in daljnosežni gospodarski ukrepi: pod pritiskom veleposestnikov je odpravljen alilengion — &kXx]Xéffoov, davčna doklada za zanemarjeno kmečko zemljo, ki jo je bil Vasilij II. naprtil veleposestnikom,2 eden temeljev srednjebizantinskega davčnega sistema. To je bila zelo velika pridobitev za veleposestnike, ki je pomembno pospešila prehod malih posestnikov, svobodnih kmetov in vojakov v parike, to je v podložne kmete na posestvih plemstva in samostanov. Ta ukrep je s svoje strani poglobil krizo in vlada vplivnega evnuha Ivana Orfantrofa, ki je v svojih rokah imel celotno vodstvo cesarstva, je z uvajanjem nena­ vadnih in visokih davkov in dajatev nadalje poslabšala obstoječe napete in težke razmere. Ukrepi močno centralizirane vlade evnuha Orfanotrofa so zadeli tudi interese plemstva, predvsem vojaškega, imeli pa so katastrofalne posledice za male posestnike in podložne kmete. S časom se je kriza poglobila. K temu je prispevalo mnogo novega: med drugim so povečane imunitetne pravice veleposestnikov, razširjena je navada dajanja davkov v zakup, nomisma je postopoma izgubljala na vednosti. Gospodarsko propadanje je imelo za posledico, da je vojaška moč cesarstva oslabela, da se je število vojaških posestev v znatni meri zmanjšalo; vojaško službo stratiotov, poznano ' G. Ostrogorski, Zgodovina Bizanca, Ljubljana 1961 (= Ostrogorski, Zgodovina), 309. 2 Ostrogorski, Zgodovina, 310 in op. 4; J. Ferluga, Bizantinska družba in država, Ljubljana 1990 ( = Ferluga, Biz. družba), 51, 57, 66. 160 J. FERLUGA: BIZANTINSKO PODEŽELJE XI. STOLETJA pod imenom stratta — атратвих, je postopoma nadomestila dajatev v denarju (kar pa je bil starejši pojav), ker so za povečano število najemnikov bila potrebna vedno večja denarna sredstva, medtem ko je tematska provincijska vojska starega tipa slabela in se izgubljala.3 Na mejah so razmere bile vedno težje in nove nevarnosti so grozile od krize oslabeli državi. Na Vzhodu so se namesto Arabcev pojavili Turki-Seldžuki, v Italiji so napredovali Normani; Balkanu so grozili Rusi, Pečenegi, Ogri in Uzi in za njimi so že nastopali Kumani. Tudi tako imenovani »vazali» so se upirali, med njimi na primer Duklja ali Zeta, ki se je znebila bizan­ tinskega jarma v prvi polovici stoletja. V notranjosti države so vstaje generalov še bolj zaostrile razmere ter se je začela doba bojev za oblast v državi, ki je trajala skoraj nepre­ nehoma do osmega desetletja stoletja.4 Sredi stoletja so se pojavili novi gospodarski problemi, predvsem finančni: poslabšala se je kakovost zlatnika. Bizantinska nomizma, ki je do XI. stoletja bila stabilna denarna enota na tedanjem svetovnem tržišču, je začela vedno bolj izgubljati vrednost in je proti koncu 70-ih let bila močno razvrednotena. Čistost bizantinskega zlatnika se je spustila od 23 karatov iz prvih desetletij stoletja na 9 za vlade cesarja Nikiforja Votanijata (1078—1081); klasičen bizantinski zlatnik je bil namreč sestavljen iz 38% zlata, 55% srebra in 8% bakra.5 Vojaška moč je, kot rečeno, vedno bolj propadala: na začetku druge polovice stoletja ni skoraj več obstojala bizantinska vojska; stara tematska armada je izginila in polke so sestavljali tujci. Zraven Kapadokijcev, Bolgarov in Makedoncev so bili Varjagi, Rusi, Arabci, Franki, Nemci, Alani, Abasgi, Pečenegi, Uzi, Kumani, tudi Turki in drugi. Čete niso bile vedno zanesljive, z lahkoto so prestopale na drugo stran, k sovražniku; za večjo mezdo bi podprle proticesarja ali uporniškega vodjo. Bizantinska vlada je najela cele vojaške kontin­ gente, med katerimi so trije Normani odigrali večjo vlogo: Hervé, Crispin in Roussel de Bailleul. Ta kratek pregled nekaterih važnejših aspektov notranjega razvoja Bizantinskega cesarstva predstavlja splošen okvir za boljše razumevanje spominov in nasvetov Kekavmena iz Tesalije. Kekavmen, njegova biografija in spis Kekavmen spada med najzanimivejše in prav gotovo najoriginalnejše bizantinske pisce. Njegovo delo je poznano na podlagi samo enega edinega rokopisa, ki ga je ruski bizantolog V.G. Vasilevskij odkril v moskovski Sinodalni biblioteki in objavil v izvlečku leta 1881, skupaj z V. Jernstedtom pa v celoti leta 1896.6 Ker je rokopis sestavljen iz dveh delov, sta se takoj postavili dve vprašanji. Prvo: je avtor prvega dela, namreč Strategikona, tudi avtor drugega dela, namreč Svarilnega govora za cesarja. Drugo vprašanje izvira iz prvega: kdo je avtor odnosno kdo sta avtorja, če gre za dve deli in ne za samo eno. O tem se razpravlja v zgodo­ vinopisju že več kot stoletje, namreč od leta 1881, ko je Vasilevskij prvič objavil izvlečke iz rokopisa, opremljene z obširnim in zanimivim komentarjem. Danes se zdi, da ni več dvomov, in na podlagi idej, mnenj in misli, iznešenih v obeh delih, mislimo, da je deli napisal en sam avtor.7 Izdajatelji so delu dali naslov Cecaumeni Strategicon et incerti scriptoris De officiis regiis Hbellus; Vasilevskij ga je, izhajajoč iz vsebine teksta, imenoval Sovefy i rasskazy vizantijskago 1 P. Lemerle, Esquisse pour une historié agraire de Byzance, Rev. Histor. 220 (1958), 43-70. 4 J. Ferluga, Aufstände im byzantinischen Reich zwischen den Jahren 1025 und 1081. Versuch einer Typologie. Rivista di studi bizantini e slavi V (1983). 137-165. 5 C. Morrisson, La dévaluation de la monnaie byzantine au Xle siècle. Essai d'interprétation, Traveaux et mémoires 6 (1978), 6. 6 Izvlečki: V. Vasil'evskij, Sovety i rasskazy vizantijskogo bojarina XI v., Žurnal Ministerstva Narodnogo Prosvešćenija 215 (jun 1881), 242-299; 216 (jul 1881), 102-117; (avgust 1881), 316-357. Prva celotna izdaja: Cecaumeni strategicon et incerti scriptoris De officiis regiis libellus. edd. B. Wassiliewsky - v. Jernstedt. St. Petersbourg 1896 (ponatis Amsterdam 1965) (= Strat.); citati v tekstu so po tej izdaji, ker je laže dostopna od: Sovety i rasskazy Kekavmena. Sočinenie vizantijskogo polkovodca XI veka. Podgotovka teksta, vvedenie, perevod i kommentarij G. G. Litavrina, Moskva 1972 (= Litavrin, Kekavmen). Prevodi: Vademecum des byzan­ tinischen Aristokraten. Das sogenannte Strategikon des Kekaumenos. übersetzt, eingeleitet und erklärt von H. —G. Beck, Graz—Wien —Köln 1956 (= Beck, Vademecum); Vizantijski izvori za istoriju naroda Jugoslavije, III, Beograd 1966 (= VIINJ, III), s.v. Kekavmen, 189-217 (J. Ferluga). ZGODOVINSKI ČASOPIS 49 1995-2 161 bojarina XI veka. Kasneje so Gióny,8 Beck in Lemerle9 opominjali, da naslov Strategicon ne odgovarja popolnoma vsebini in da verjetno sam avtor ne bi bil dal takšnega naslova svojemu spisu. Naslov namreč ustreza samo enemu delu vsebine, resda važnemu, v katerem se avtor obrača strategom. Prav tako ni točno, da se avtor obrača samo na sinova, ker spominja tudi stratege, sodnike in druge. Vprašanje naslova ne bi smelo zmanjšati važnosti in pomembnosti vira. Beck imenuje spis Vademecum des byzantinischen Aristrokraten, Lemerle pa Conseils et Récits in tako se je v bistvu vrnil na naslov, ki ga je pred 100 leti dal Vasilevskij. Prvi in drugi del vsebujeta razen vojaških nasvetov in opisov dogodkov ne malo pre­ mišljevanj o vsakdanjem življenju v XI. stoletju na podeželju, ki je drugače nepoznano iz drugih virov. Skoraj vsi bizantinski pisatelji gledajo na dogodke v državi iz prestolnice, iz Carigrada, ter jih iz te perspektive opisujejo in zelo redko obračajo pozornost na provinco. Delo je napisal človek, ki je bil s celotnim svojim bitjem vezan za ožjo domovino; pisal je na temelju izkušenj, ki jih je osebno doživel v notranjosti in na mejah države ali na podlagi družinskih dokumentov in pripovedovanj drugih. Čeprav je napisano v pogosto robatem stilu in jeziku, kakor so ga govorili na podeželju, ali pa prav zaradi tega, je to delo redka izjema v bizantinski literaturi ter posebne vrednosti in pomembnosti. Delo se odlikuje tudi zato, ker avtor opisuje dogodke, ki jih je sam doživel, prizore vsakdanjega življenja, katerega je bil sam deležen. Večkrat uporablja originalno dokumentacijo. Ne zanimajo ga prazni govori. Nasprotno, zapisal je: opisal sem, kar sem storil in pretrpel, videl in se naučil.10 Sestavil sem zate, piše na drugem mestu, stvari, ki niso v drugem »Strategikonu« ali v drugi knjigi, in to sem napisal na osnovi svojih osebnih premišljevanj in resnične izkušnje. " Primere je vzel delno iz družinskega arhiva, predvsem pa iz dobe, v kateri je živel, namreč od vlade Vasilija II. do konca šestega desetletja XI. stoletja. Pogosto se sklicuje na osebno izkušnjo in začenja odstavek z jaz sem torej videl ali pa z besedami še mnogo bi bilo treba reči o tej stvari ali pa spoznal sem mnogo oseb, jaz sovražim te stvari in nikoli nisem hotel.n O družini Kekavmena je malo poznano: praded našega avtorja je bil patrikij Sembat Kichnatzi, ki ga omenja napis v gruzinskem mestu Ergek, severo-zahodno od današnjega Erzeruma. Zanimivo je, da sembat pomeni v gruzinskem jeziku ogorel, kar popolnoma ustreza grškemu kekaumenos. Patrikij Sembat Kichatzi je bil v stikih z bizantinsko vlado in spada v generacijo, rojeno v začetku X. stoletja. Grigor, Kekavmenov ded, je bil najprej toparch, to se pravi oblastni gospodar gruzinske oblasti Taik; od 80-ih let X. stoletja se omenja kot strateg, torej namestnik bizantinske province Helade s sedežem v Larisi; na začetku XI. stoletja je bil zopet v Egreku, morebiti kot poglavar pokrajine, postavljen od Vasilija II. po osvojitvi novih teritorijev na Vzhodu. Kekavmenov oče, drugače popolnoma nepoznan, je živel delno v Carigradu, delno na svojem posestvu in je bil leta 1067 še živ. O samem avtorju, Kekavmenu, izvemo samo, kolikor piše o sebi v svojem delu: leta 1040 se je udeležil bojev na Balkanu proti Petru Odeljanu, leta 1042 je bil prisoten v Carigradu, ko je bil odstavljen in oslepljen cesar Mihael V. Kalafat; imel je upravne funkcije v Heladi, morda je bil tam namestnik.13 Bil je prav gotovo pripadnik vojaške fevdalne provincijske aristokracije, ki se je tedaj borila za oblast v državi s civilnim plemstvom.14 Kekavmenova družina je bila v sorodstvu z Nikolici, eno od največjih in najpomemb­ nejših tesalskih družin iz Larise. Kekavmen jih pogosto omenja v svojem spisu, a pri vsem * M. Gyóni, L'oeuvre de Kekaumenos, source de l'histoire roumaine. Revue d'histoire comparée 23 (1954), 101-102. ' Beck, Vademecum, 16-17; P. Lemerle, Prolégomènes à une édition critique et commentée des «Conseils et Récits» de Kekaumenos, Bruxelles 1960 (= Lemerle, Prolégomènes), 18-19. "' Strat., 76/6-7. " Strat., 19/23-26. 12 Strat., 4/12-13; 7/5 in 20-21; 52/7; 53/25; 63/24; 94/18-19; 99/1-2; potem 56/28; 37/29-30; 46/22-23; 60/18-20; 61/23-24. Cfr. J. Ferluga, Kekavmen i njegovi izvori. Zbornik Filozofskog fakulteta. Spomenica Viktora Novaka, knj. VII/1, Beograd 1963, 185-196. " Lemerle, Prolégomènes, 20-24; VIINJ, III, 189-190. 14 Za moje gledanje na to cfr. VIINJ, III, 190; tako tudi G. G. Litavrin, Byl li Kekavmen, avtor »Stra- tegikona«, feodalom? Vizantijskie očerki, Moskva 1961, 217-240, medtem ko Lemerle. Prolégomènes, 80, smatra da opisi ustanov, ki jih je dal Kekavmen, niso karakteristični za fevdalno ureditev, pač pa za sistem, v katerem je vse odvisno od cesarja. 162 J.FERLUGA: BIZANTINSKO PODEŽELJE XI. STOLETJA obilju podatkov so odnosi med obema družinama še vedno nejasni. O Nikolicinih vemo sledeče: Nikolica I. je bil za časa cesarja Romana II. (959-963) duks Helade in domestik Ekskubitov Helade, leta 976 je bil postavljen na čelo Vlahov v Heladi. Njegov sin Nikolica II., verjetno od leta 983 namestnik Helade, je, po dolgem obleganju, predal leta 985 Lariso Samuelu. Nikolica III. Delfinas je bil protospatar, stopil je proti svoji volji na čelo vstaje v Tesaliji leta 1066, bil pregnan v Amasijo, mesto v Mali Aziji, in se odtod leta 1068 vrnil v Lariso.15 Zgodovinski podatki V poštev so vzeti opisi tistih zgodovinskih dogodkov, kjer pisatelj poroča nekaj novega in nepoznanega iz drugih virov ali pa so pomembni za zgodovino družine Kekavmena in njega samega.16 1. Praded po očetovi liniji našega avtorja, toparh armenskega mesta Dvin, je uspel zavzeti z zvijačo bizantinsko trdnjavo v Veliki Armeniji, ki ji je načeloval grški strateg. Zgodba, ki je drugače nepoznana, se je zgodila v tretji četrtini X. stoletja. 2. Ded Kekavmena je bil poveljnik Larise v Tesaliji in se je več let uspešno branil napadov tirana Samuela. Ko ga je cesar Vasilij II. odpoklical in na njegovo mesto postavil drugega, manj sposobnega komandanta, se je zaradi lakote mesto predalo Samuelu. To se je dogajalo leta 985 ali 986 in Kekavmenov ded je bil torej strateg v Larisi od leta 976 do 985. Podatke je avtor verjetno črpal v družinskem arhivu, kjer je našel dedovo pismo cesarju in morda njegov odgovor. 3. Nikolico, s katerim je bil Kekavmen v sorodstvu, je cesar Roman II. (959-963) imenoval za duksa in poveljnika Ekskubitov Helade. Ko pa je bil na to mesto postavljen neki zapadnjak po imenu Peter, je Nikolica postal komandant Vlahov Helade. Tudi to je vzeto iz družinskih dokumentov, namreč iz pisma cesarja Nikolici. Tu mu cesar naznanja, da je prišel k njemu tujec visokega rodu, Peter, in da ga ni, ker je pač tujec, postavil za stratega, da ne bi ponižal Grkov; imenoval ga je samo za domestika Ekskubitov. Tako je bil previden cesar nasproti tujcem, poudarja avtor, čeprav je bil še zelo mlad. 4. Dimitrije Polemarch, ded avtorja po materi je, ko je bil poglavar nekje v centralni Grčiji, osvojil sosednjo močno trdnjavo Servijo, ki jo je čuval bizantinski strateg Magirin. Postavil mu je zasedo, ujel je njega in njegove pomočnika, ko so prišli v podnožje trdnjave, da bi se kopali, in trdnjava je morala pasti. Do padca Servije je prišlo pred koncem X. stoletja; tedaj je bil ded avtorja na strani Samuela, je po bizantinski zmagi 1018/19 prestopil na zmagovito stran in cesar Vasilij II. mu je dodelil častni naslov patrikija in položaj mistika." 5. V teku vojne Vasilija II. proti Samuelu je bizantinska vojska brezuspešno oblegala Moreio, trdnjavo med Plovdivom in Sofijo. Dogodek, drugače nepoznan, je verjetno iz leta 986. 6. Na ta način je porfirorodni gospod cesar Vasilij II. ujel 14.000 Bolgarov v okraju Zagorje, v času ko je nad njimi vlada izvrsten vojskovodja Samuel. Avtor obravnava bitko pod Belasico, poznano tudi kot bitko v Klidionu (29. julija 1014), kjer je po Skilici padlo 15.000 Samuelovih vojakov.18 Nepričakovan je atribut отратпутвтатос (= izvrsten vojsko­ vodja za Samuela), superlativ od атрахпЈчсос. 7. Senaherim, kralj Vaspurkana, države na Kavkazu, je odstopil svojo deželo Vasiliju II., za to pa je dobil samo častni naslov magistra.19 Po Skilici20 naj bi bil leta 1016 postal patrikij in strateg Kapadokije in dobil velika posestva. Armenski viri potrjujejo opis Skilice. 15 Lemerle, Prolégomènes, 41-56; VIINJ III, 192-193. 16 Lemerle, Prolégomènes, 56-75; VIINJ III, 194-217. 17 Patrikij je titula, vpeljana od Konstantina Velikega; od Justinijana I. so jo imeli vsi illustres; patrikiji so sestavljali najvišji sloj senatorjev; omenja se zadnjič v XII st. Mistik je funkcija iz časa Vasilija I. (867-886); imele so jo osebe, ki so uživale zaupanje cesarja, niso pa bili nikoli osebni tajniki cesarja; mistik je bil na čelu urada - sekreton - kjer so izdajali razsodbe; po poklici je bil pravnik in kot tak je tudi napredoval v službi (cfr. N. Oikonomidès, Les listes de préséance byzantines des IXe et Xe siècles, Paris 1972 [= Oikonomidès, Listes], 294-295 in 324. 18 Ioannis Scylitzae Synopsis historiarum, ree. Io. Thurn, Berolini et Novi Eboraci 1973 (=Skylitzes), 348/ 25-349/39. 19 Magister, nekdanji magister officiorum, najvišji civilni uradnik poznorimske dobe, ki je izgubil največji ZGODOVINSKI ČASOPIS 49 • 1995 • 2 163 8. Apezalrah, arabski filarh, je prišel za vlade cesarja Romana III. Argira (1028—1034) na obisk v Carigrad in je bil lepo sprejet na dvoru ter se vrnil domov; ko je drugič obiskal bizantinsko prestolnico, so ga zadržali in so mu šele po dveh letih dovolili, da se vrne v svojo deželo. Sledi avtorjev komentar: Kdor hodi po hoduljah, pade kot žrtev svoje umetnosti. Zaključek je: če hočeš obiskati cesarja in se pokloniti njegovemu veličastvu, razen tega obiskati svete cerkve in občudovati ceremonial v cesarski palači in red v mestu, stori to samo enkrat, ker boš drugače sluga in ne prijatelj. 9. Dobronja, arhont in toparh v mestih Zadar in Salona v Dalmaciji, je bil trikrat v Cari­ gradu, da se pokloni cesarju: prvič ga je Roman III. Argir (1028-1034) lepo sprejel, mu dal darila in izkazal čast ter ga poslal domov; drugič ga je cesar zopet dobrohotno sprejel, ampak bolj skromno kot prvič ter se je lahko vrnil v svojo deželo; za vlade Mihaela IV. Paflagonca (1034-1041) so Dobronjo ob tretjem obisku dvoru zaprli in njegovo pokrajino zasedli. Ujeli so tudi njegovo ženo in sina in ju oba vrgli v carigrajsko glavno ječo, kjer sta Dobronja in njegova žena umrla za časa cesarja Konstantina IX. Monomaha (1042-1054), medtem ko je sin, od vseh prezrt, komaj uspel zbežati. Zgodba ustreza v bistvu dogodkom v Dalmaciji, poznanim iz drugih virov, čeprav se nekatere podrobnosti ne morejo pojasniti.21 10. Harald Hardradi, kasnejši norveški kralj, je za vlade Mihaela IV. Paflagonca (1034-1041) prišel v Bizanc z »družino« 500 vojakov. Cesar ga je poslal najprej na Sicilijo proti Arabcem, potem pa na Balkan, kjer se je skupaj z Kekavmenom boril proti Petru Odeljanu. Za vojne zasluge je dobil tituli maglavita in spatarokandidata.22 Konstantin,IX. Monomah (1042-1054) mu ni dovolil vrnitve v domovino, pa je Harald na skrivaj zbežal in na Norveškem vladal kot kralj. Harald je prišel v Bizanc po letu 1030 in tu ostal do leta 1046; bil je kralj najprej s stricem Magnusom, od leta 1047 je vladal sam do smrti (1066). Kekav- menovi podatki o Haraldu pred prihodom v Bizanc in po vrnitvi na Norveško niso točni, kar je tudi razumljivo; opis njegove dejavnosti v službi bizantinskih cesarjev pa je podan s točnostjo in verodostojnostjo, ki odlikujeta celo Kekavmenovo delo. Kekavmen konča zgodbo o Haraldu z opazko: On (namreč Harald) se sploh ni jezil, da je postal samo maglavit in spataronadidat, nasprotno, tudi kot kralj je ohranil Grkom zvestobo in ljubezen, kar je tudi zgodovinsko točno. 11. Mihael IV. Paflagonec (1034-1041) je bil nizkega rodu, a je imel velike vrline. Nekateri butci trdijo, da je bil iz plemenite družine, jaz pa pravim, da so vsi ljudje otroci enega človeka, namreč Adama, kralji prav tako kot visoka gospoda in berači. Ivan Orfa- notrof, cesarjev brat, ki je bil vsemogoč na dvoru, je dovolil svojim sorodnikom, da se obogatijo na nedovoljen način. Čeprav ni cesar, odličen in ugleden človek, o tem nič vedel, je nezadovoljstvo naroda proti njemu raslo in vsi so želeli zatrti njegov rod. To se je kmalu tudi zgodilo. Cesar je umrl v miru in nasledil ga je njegov nečak, Mihael V. Kalafat (1041-1042). Proti njemu se je dvignilo celo mesto pod pretvezo, da je svojo teto, cesarico Zoo, ženo Mihaela IV., poslal v izgnanstvo. Tako sta bila v enem samem dnevu cesar in njegov rod zatrta. Namesto njega je postal cesar Konstantin IX. Monomah (1042-1054), ki je bizan­ tinsko cesarstvo uničil in opustošil. To je zanimivo pričevanje osebe, ki je bila navzoča pri vstaji v Carigradu 20. aprila 1042, ko so Mihaela IV. strmoglavili s prestola in oslepili. Kekavmen je naklonjen Mihaelu IV., ne pa Konstantinu IX. Njegove ocene se razlikujejo od domnev drugih piscev te dobe, pred vsem od onih Psela, slovitega filozofa, zgodovinarja in državnika te dobe. Kekavmen prikazuje izgnanstvo cesarice Zoe kot navadno pretvezo za vstajo proti Mihaelu IV., medtem ko je treba prave vzroke iskati v Orfanotrofovi neizprosni fiskalni politiki in njegovih brezobzirnih metodah upravljanja. Kekavmen izkoristi priliko, da del pristojnosti v VIII st.; od VIII-IX st. obstojata dva magistra, ki sta svetnika cesarja; časten naslov od IX st., obstoja do XII st. (cfr. Oikonomidès, Listes, 294). 2(1 Skylitzes, 354/94-355/4. 21 J. Ferluga, Vizantiska uprava u Dalmaciji, Beograd 1975 (= Ferluga, Dalmacija), 95-115. 22 Maglaviti so bili cesarska straža, ki je dobila ime po цауХаркз* namreč debeli palici, oboroženi so bili tudi z meči ali z dvoreznimi sekirami; omenjajo se prvič proti koncu VIII st. in izginjajo na koncu XII; v začetku je to bila služba, proti koncu pa časten naslov, titula. Spatarokandidat je bila titula, sestavljena od spatharos ( = ki nosi meč) in kandidat, oba izraza za cesarsko stražo; omenja se prvič v IX st., izgubi se v XI (cfr. Oikono­ midès, Listes, 328 in 297). 164 j.FERLUGA: BIZANTINSKO PODEŽELJE XI. STOLETJA cesarju svetuje, naj budno nadzira delovanje svojega prvega človeka, torej predsednika vlade, in previdno pretehta nasvete okolice. 12. Vasilij Pediates, katepan, bizantinski namestnik Sicilije, si je vzel nekaj dni počitka in se predal igranju tako imenovane table, neke vrste dame. Cesarja so o tem obvestili ter mu je pisal: Kakor je zvedelo moje cesarstvo - f\ ßaotXstauou - srečno igraš table. Temu sledi komentar Kekavmena, da se niso več spominjali njegovih številnih zaslug, ampak samo še te brezpomembne malenkosti. Anekdota spada v čas bizantinske ekspedicije proti Arabcem na Siciliji, kmalu po letu 1040, ki je opisana tudi v kroniki Skilice.23 Po kroniki sta vrhovni komandant, admiral Štefan, in prepositos2* Vasilij Pediates izgubila vse, kar je bil vojsko­ vodja Georgij Maniakes osvojil, ter je Vasilij zbežal v Južno Italijo; ni pa zabeleženo, da je bil Vasilij Pediates katepan Sicilije. 13. Odeljan, toparh Bolgarov, je osvojil primorsko mesto Demetrijado v Heladi in postavil za komandanta garnizona starega in izkušenega vojaka Ljutovoja iz Devola (v bolgarskem jeziku se strateg imenuje čelnik - xÇsXviicoç).25 Ta je bil lahkomiseln in ni skrbel za obrambo mesta, pa so o tem prebivalci obvestili duksa, namestnika Soluna, ki je poslal ladje in vojake. Ko so prišli blizu mesta, so prebivalci zajeli Ljutovoja in njegove vojake in jih predali Bizantincem. Zavzetje Demetrijade ni poznano iz drugih virov, a se je verjetno zgodilo leta 1040 po bitki pri Tebi v Ftiotidi.26 14. Alusijan je prišel z veliko vojsko pred Solun in je začel takoj napadati mesto, ne da bi pred tem uredil svoj tabor in odpočil čete. Ko so prebivalci mesta to opazili, so jih napadli in težko porazili. Mnoge so ubili, druge ujeli, Alusijan pa je odvrgel oklep ter pobegnil. Alusijan je bil sin makedonskega cesarja Ivana Vladislava (1015—1018) in je bil po veliki bizantinski zmagi iz leta 1018/19 postavljen za stratega v Teodosiopolisu na vzhodni meji cesarstva (danes Erzerum v Turčiji). Leta 1040 se je pridružil Petru Odeljanu, ki ga je poslal proti Solunu. Po Skilici27 je Alusijan imel pod seboj 40.000 vojakov. Obleganje je trajalo šest dni, napad Soluncev je na belem konju vodil sveti Dimitrij, patron mesta. Skilica torej potrjuje napad Alusijana na Solun, a je Kekavmenov opis, kot vedno, realen in resničen, ker ne vključuje izmišljenega posredovanje svetnika, tipičnega za zgodovino številnih obleganj Soluna. 15. Ko se je cesar Mihael IV. (1034-1041) vojskoval proti Bolgarom, je osvojil Triadico (današnja Sofija) in napadel trdnjavo Bojan. Branilci so, prepričani v svojo hrabrost, zapustili trdnjavo in napadli Bizantince, a so premagani zbežali v mesto; skupaj z njimi pa je vstopil v mesto tudi sovražnik in ga osvojil. Dogodek ni poznan iz drugih virov in tako zvemo za še eno podrobnost o pohodu Mihaela IV. proti Petru Odeljanu, tokrat v predelih današnje Bolgarije. 16. Mihael, katepan Drača, je napadel Dukljo, kjer je vladal Štefan Vojislav, z vojsko, ki je štela več kot 40.000 vojakov, oplenil notranjost, ko pa se je vračal, so bile soteske, skozi katere je vstopil, zasedene in bil je ujet. Morda je imel drugo pot, da se varno umakne, ampak iz nepremišljenosti, bolje rečeno iz neizkušenosti, je bil ujet. Mislim da je tu opisan drugi bizantinski pohod proti Duklji in ga postavljam v leto 1042. 17. Katakalon Klazomenites, strateg Dubrovnika, je poskušal zajeti na zvijačen način toparha Duklje ter se mu je ponudil kot krstni boter za novorojenega sina. Dogovorila sta se, da se najdeta na morski obali v sredini med strategovo temo in toparhovo deželo. Katakalon je pripravil ladje, svojim ljudem ukazal, da ob danem znaku napadejo Vojislava, ga zvežejo in vržejo v ladjo. Isti načrt je imel toparh. Ko sta se našla na dogovorjenem mestu, je Vojislav prehitel bizantinskega stratega, ga ujel in zvezanih rok in nog odpeljal v Ston. In z istimi zankami in mrežami, s katerimi je hotel ujeti, sporoča Kekavmen, je bil sam ujet, na sramoto 23 Skylitzes, 406/96-99 in 407/50. 24 Preposit, najprej preapositus sacri cubiculi (= predstojnik svete [cesarske] spalnice), ki ima analogen razvojni proces kot magister; v IX-X st. obstojata dva s finančnimi, upravnimi in obrednimi funkcijami; časten naslov, ki se izgubi proti koncu XI st. (cfr. Oikonomidès, Listes, 300). 25 Čelnik odgovarja, po Kekavmenu, bizantinskemu strategu kot poveljniku mesta in njegove okolice. Izraz obstoja tudi danes med Vlahi v smislu poglavarja vlaške skupnosti (cfr. VIINJ, III, 206 in op. 40). 26 Skylitzes, 411/54-56). 27 Skylitzes, 412/88-414/26. ZGODOVINSKI ČASOPIS 49 • 1995 • 2 165 Romejev. Bilo je to nekje po letu 1042, ko je Štefan Vojislav končno zavrgel bizantinsko suverenost. Drugi viri ne poznajo te zgodbe. 18. Pet saracenskih ladij je pred kratkim pristalo blizu Dimitrijade. Gusarji so nastopili kot trgovci, ki prodajajo svoj plen, ujetnike in blago. Nevednost in lahkomiselnost prebi­ valcev, a tudi pohlep nekega mogočnika, ki je gusarjem dovolil trgovati takoj pod mestnimi zidovi, so gusarjem omogočili, da z zvijačo in brez boja osvojijo mesto. Opis je poln podrob­ nosti, ki jih je Kekavmen lahko zvedel samo od osebe, ki je bila prisotna pri dogodku. Bližje datiranje je nemogoče, ker drugi viri tega ne omenjajo, a prislov pred kratkim dopušča sklep, da se je to dogajalo okoli srede XI. stoletja. 19. Za vlade Konstantina IX. Monomaha je Serblias po ukazu cesarja odšel v Iberijo in Mezopotamijo, da pobere davke in uvede nove, kakšnih ljudje še niso doživeli. On je v tem uspel, ker je bil izredno strog, ljudje pa so s celimi družinami prebežali v Perzijo. Nato je perzijski cesar napadel Bizanc s celo svojo vojsko in to je prineslo veliko zla in nesreče. Zgodovinar Mihael Atalijat poroča, da je bila v Iberiji armada sestavljena iz domačih vojakov, ki so od države dobili zemljo, za katero niso plačali davkov, da je Konstantin IX. to ukinil ter da so nato vojaki dezertirali.28 Oba pisca se torej dopolnjujeta. Podatki Skilice in Zonare, kronista iz prve polovice XII. stoletja, so krajši in manj precizni kot Kekavmenovi, saj je njegova družina izvirala iz Iberije. 20. O napadih Pečenegov Kekavmen piše na treh mestih. a) Pečenegi so prišli v Bizanc in vsi vedo, koliko so storili, kar je vredno usmiljenja in solz. Pečenegi, turško pleme, so od XI. stoletja napadali Bizanc. Ker jih ni mogla več zaustaviti, jim je cesarska vlada odkazala zemljo za naselitev. Kmalu pa so zopet začeli ropati in pustošiti bizantinske pokrajine in je vlada morala uporabiti proti njim orožje. Tu je verjetno opisan pečeneški prehod zamrznjene Donave leta 1048. b) Ko so Pečenegi ponovno napadli Bizanc, je Konstantin IX. poslal proti njim vojsko pod rektorjem29 Konstantinom. Ta jih je napadel, ne da bi pred tem postavil tabor in odpočil čete in cesarska vojska je bila popolnoma poražena. Opisana je bitka pri Diampolicu iz leta 1049, v kateri je bila bizantinska vojska pod poveljstvom Konstantina Arianita, ki je imel naslov magister.30 c) Konstantin IX. je poslal meniha Vasilija, pronoitisa Bolgarije, skupaj z akoluthosom Mihaelom31 proti Pečenegom. Ko sta se jim približala, sta iz neizkušenosti odlagala iz dneva v dan, bojni spopad. Ko je zmanjkalo hrane za vojake in živali, so prestrašeni od pogleda na rjovečega sovražnika, vsi brez boja na lastno roko pobegnili in tako je iz nevednosti vojska razpadla. To se je verjetno zgodilo leta 1053 v soteski Zygos, ki je bila meja med Makedonijo in donavskimi predali.32 21. Tiras, bogat in plemenit, je gospodoval v mestu Bisiniano v Kalabriji. Robert Gviskard je poskusil zavzeti mesto na silo. Ko mu to ni uspelo, je z zvijačo ujel Tirasa. To se je dogajalo leta 1053 ali 1054, ko je Robert Gviskard bil še vodja razbojniške čete v Kalabriji in pohlepen na denar. To mu je tudi uspelo s Tirasom, od katerega je dobil veliko odkupnino. O tem poročajo tudi zahodni viri.33 22. Mesto Otranto v Južni Italiji, ki so ga čuvali Rusi in Varjagi pod poveljstvom domačina Malapetzesa, so zasedli Franki, namreč Normani. Uspeli so mesto osvojiti, ker je njihov grof obljubil nečakinji Malapetzesa, ki je imela hišo tik zidin, ženitev. Premamljena z obljubami je pustila njegove vojake k sebi in ti so napravili veliko luknjo v zidovih, skozi katero so številne normanske čete stopile v mesto. Ko je videla, kaj je storila, je pobegnila; 28 Michaelis Attaliotae historia, ree. I. Bekker, Bonn 1853, (= Atalijat), 44. 29 Rektor, neodrejena služba, bolj nominalna kot stvarna, ki pa je prinašala velik zaslužek; obstojala je od VII-VIII st. večkrat skupno z častnim naslovom magister; obstoja do konca XI st. (ctr. Oikonomidès, Listes, 308). 3(1 Skylitzes, 467/81 sqq. 31 Pronoitis Vasilij je bil verjetno upravnik cesarskih posesti v temi Bolgariji, a je imel tudi vojaški položaj. Akoluthos je bil naslov poveljnika varjaške cesarske garde (cfr. Beck, Vademecum, 157, opp. 39 in 40). 32 Atalijat, 37 sqq. 33 Gaufredus Malaterra, De rebus gestis Rogerii Calabriae et Siciliae comitis et Roberti Guiscardi ducis fratris eius, RIS2, 5/1, Bologna 1925-28, 17-18. 166 J. FERLUGA: BIZANTINSKO PODEŽELJE XI. STOLETJA pobegnil je tudi Malapetzes sam z ladjo in je v sovražnikovih rokah pustil ženo in otroke. Težko je datirati dogodek, ker je v XI. stoletju zgodovina Otranta zelo burna. Verjetno je bil grof, ki ga Kekavmen ne imenuje, Gotfrid Tarentski ter bi se padec Otranta zgodil okoli leta 1064. 23. Nikolica iz Larise je večkrat poskusil obvestiti cesarja Konstantina X. Duko (1059-1067), da se v Heladi pripravlja vstaja. Ne vedoč kaj storiti, ali ujeti vodje ali se upreti, se je odločil čakati in na skrivaj opazovati delovanje upornikov. Ti so sklenili, da ne morejo izvesti vstaje brez Nikolice, ker je ta imel svojo vojsko in trdnjavo in so ga v deželi vsi poslušali. Nikolica je končno pristal, da se postavi na čelo vstaje, katere so se udeležili Grki, Vlahi in Bolgari, to se pravi, Sloveni Tesalije. Ko so vodje prišli k Nikolici, jim je rekel: To ni dobro. Ker, prvič, žalimo Boga in si ga delamo za sovražnika, potem cesarja, ki lahko krene proti nam z veliko vojsko in nas uniči. Razen tega, sedaj je že junij, in kako bomo opravili žetev, ko nastane nered? In ko je rekel Vlahom: Kje so sedaj vaše črede in žene? so odgovorili: V planinah Bolgarije. Ker je pri njih navada, da so črede in družine od meseca aprila do meseca septembra na visokih planinah in hladnih mestih. In jih bodo morda (je rekel) tam oropali oni, ki so očitno na strani cesarja. Nikolica se je ponovno obrnil na cesarja ter ga zaprosil, da odpravi povečanje davkov če želi, da se vstaja umiri. Cesar je na to pristal, a ko je prišel odgovor, so ga vodje odbili. Nato je Nikolica dal ujeti vodje Vlahov in Larišanov. Drugi so se ustrašili in popustili, on pa je vodje odpeljal in jih predal katepanu Bolgarije. Po tem je Nikolica z izbranimi Vlahi in Larišani prebil štiri mesece svobodno v Carigradu. Končno pa so ga poslali v izgnanstvo v Amasijo, v temi Armeniakonu, od koder se je vrnil domov šele, ko je zavladal Roman IV. Diogen (1068-1071). Opis vstaje leta 1066 v Tesaliji je zanimiv iz več razlogov: etničen sestav pokrajine je mešan, vidni so elementi fevdalnega ustroja, specifični za bizantinsko družbo, fiskalizem bizantinske vlade je bil največkrat kriv za vstaje. Prvič je opisana pri Vlahih vsakoletna gonja živine iz ravnice na planine ali nasprotno, odvisno od letnega časa. Vstaja je opisana na osnovi domače dokumen­ tacije in Kekavmen citira celo dobesedno večje dele iz pisem Nikolice. Toparhi in akriti Velik del opisov se tiče dogodkov na mejah cesarstva. Tamkajšnje razmere Kekavmen dobro pozna, saj je tam dolgo služboval. Vzdolž državnih mej, na zunanji strani, se razpro­ stira pas večjih ali manjših pokrajin pod vladarjem ali knezom, ki mu pravijo toparh - тотохрхпс , 3 4 Toparh je poglavar pokrajine, ki leži v bližnjem sosedstvu bizantinske države. Ni popolnoma neodvisen, ker mora spoštovati in ljubiti cesarja in vse njegove prijatelje.35 Kekavmen uporablja izraz toparh tudi v drugem smislu, namreč za pokrajinskega poglavarja, ki se je oddvojil od cesarstva, a od cesarja dobiva še vedno titule in službe in celo obiskuje Carigrad in dvor (glej Zgodovinske podatke št. 9). V enem primeru rabi izraz filarh (glej Zgodovinske podatke št. 8), verjetno, ker gre za arabskega poglavarja, v bistvu pa je to isto. Gre torej v vseh slučajih za odvisnost toparha od cesarja, ni pa lahko natančno določiti njeno vsebino. Govoriti o fevdalnih odnosih predpostavlja razlago termina, kar nosi v sebi nevarnost, da mislimo samo na oblike, tipične za zahodno Evropo. Tu ne moremo razpravljati o problemu bizantinskega fevdalizma; o tem sem govoril pred dvema letoma.36 Ker pa anali­ ziramo delo Kekavmena, bi podčrtal, da so mesta v njegovem spisu, ki govorijo o osebni podrejenosti, na osnovi katerih kaže, da gre za fevdalno odvisnost.37 Da se vrnemo na odnose toparha do cesarja. Morda bi izraz vazalni odnosi ali vazalna odvisnost, recimo v širšem ali figurativnem smislu odvisne, podložne osebe ali države dal približno sliko odnosov. Njihov opis bo to potrdil ali negiral. 14 Za pojmovanje meja v Bizancu cfr. J. Ferluga, I confini dell'Impero romano d'Oriente; nozione e realità. Popoli e spazio romano tra diritto e profezia, Napoli 1986, 365-400. 35 Strat., 77/14-15. 16 J. Ferluga, Bizantinska družba in država, Ljubljana 1990 (= Ferluga, Biz. družba), 58-59. 37 Strat., 3/14: če služiš cesarju...; ib., 5/9: če služiš arhontu (namreč visokemu gospodu, velepo­ sestniku) ...; ib., 68/7-9: on ima namreč svoje ljudi in »družino« in trdnjava in dežela ga poslušajo ... ZGODOVINSKI ČASOPIS 44 • îws • г 167 Toparh je v diplomatskih odnosih s cesarjem, ker pošilja na dvor v Carigrad odposlance - amoicptaaptoi; vezan je nekako na cesarstvo, ker se smatra, da lahko odpade - алоотт^си TCOUOUCDV; smatrajo ga za sovražnika, ker teži k osvajanju bizantinskih ozemelj. Zaradi tega Kekavmen svetuje akritu, strategu na meji, kako naj se obnaša in kaj mora ukrepati. Pred vsem mora biti v svoji temi pravičen in zmeren v zahtevah, da ne bi prišlo do vstaje; do sosednjega toparha naj bo previden in naj mu ne zaupa, mora pa z njim obdržati mir in normalne odnose; prav posebno naj skrbi za trdnjave, da ga ne bi toparhovi ljudje presenetili in jih osvojili (glej Zgodovinske podatke št. 1,4 in 13). Na kratko mu svetuje: Akrit, čuvaj trdnjave in tebi poverjeno deželo in ne zaupaj sosednim toparhom, tudi če vseskozi zagotavljajo, da so tvoji prijatelji.™ Nasproti tem pripombam akritu odnosno strategu na mejah države stoji, skoraj nepričakovano, cela vrsta nasvetov toparhu, kako naj obdrži neodvisnost svoje dežele.40 Morda lahko to pojasnimo z dejstvom, da je bil, kmalu po sredi X. stoletja, avtorjev ded toparh v Armeniji, v mestu Dvin (glej Zgodovinske podatke št. 1), kakor tudi, da je proti koncu istega stoletja bil njegov ded po materi poglavar ne­ odvisne pokrajine v centralni Grčiji (glej Zgodovinske podatke št. 4). Če ima toparh in gospodar - тогохрхтк K 0 " sCooauxcmfc, v svoji deželi trdnjave in vasi, naj se nikakor ne da zapeljati bogastvom, častem ali največjim obljubam, da bi svojo deželo odstopil cesarju in zato dobil denar in posestva, naj na vsak način obdrži svojo deželo, tudi če je majhna in neznatna, ker je boljše biti neodvisen prijatelj kot pokoren sluga; naj cesarju ne laže in naj ne poskuša od njega dobiti koristi ali poklone; kot primere navaja obiska dalmatinskega toparha Dobronje in arabskega filarha Apezalraha v Carigradu (glej Zgodovinske podtke št. 8 in 9); če dežela leži ob morju, naj toparh odpre luke in pusti, da tam počivajo ladje, ki so prišle bodisi prostovoljno zaradi trgovine ali prisiljene od nevihte, naj bo ljubezniv s sosedi in tujci in naj vsem dopusti, da se zasidrajo v luki - toda, in sedaj sledi večna opomba Kekavmena, zaupati jim ne smeš; če mu akrit pošlje darila, naj jih sprejme in naj mu vrne od svojih, kar ima, naj pa ne pozabi, da je bilo to storjeno s posebnim namenom; če ne bo previden, bo akrit napadel trdnjavo ali njegovo pokrajino, zato se toparh mora varovat/ bolj prijateljev kot sovražnikov.41 Kekavmenov prispevek zgodovini Bizanca ni velik po količini, po kakovosti pa je zelo pomemben, ne samo ker osvetljuje razvoj cesarstva z novimi podatki, ki jih drugi viri ne omenjajo, ampak tudi, ker daje skoraj vedno boljšo verzijo od poročil poznanih od drugod. To velja, deloma, tudi za njegove druge opise: na primer o cesarskem dvoru in centralni vladi, o življenju v provinci, o administraciji, o družini, sploh o notranji situaciji v državi. Podoba, ki jo podaja, ni sistematična, saj ni imel namena prikazati vseh številnih strani notranjega razvoja. Čeprav necelotna in nepopolna, celo tu in tam netočna, je podoba situacije v Bizancu od sredine do osmega desetletja XI. stoletja enkratna in verna.42 Cesar, dvor, centralna uprava V tako močno centralizirani državi kot je bila bizantinska, so vladar, njegova okolica, dvor in seveda sama prestolnica Carigrad bili, če ne odločilnega, vsekakor pa ogromnega pomena. Kekavmen, ki obravnava odnos do cesarja v prvih desetih oddelkih, se v bistvu omejuje na nasvete bodisi prvemu človeku cesarju - TtpdSxoç Sv8pco7toç TOÖ ßaaiAs'wc namreč »prvemu ministru«, »premieru« bodisi neki drugi osebi na visokem položaju na dvoru odnosno v centralni upravi.43 Svetujem: naj se varuje obrekovalcev in nevoščljivcev, sam pa naj uporabi oblast, ki mu je dana, mirno in blagosrčno; če kdo hujska proti njemu, naj govori z njim na samem in naj na tiho uredi odnose; če posreduje za prijatelja, naj to stori pametno 3 8 Strat., 78/28; 24/27; 26/29. 3 9 Strat., 26/10-12. 4,1 Strat., 76/16-80/6. 41 Strat., 76/21-22; 77/16-18; 79/3-12; 80/5-6. 42 Lemerle, Prolégomènes, 78. 43 Strat., 3/16 sqq. ampak primerjaj z Strat., 35/3-4, kjer je Tiras zelo bogat in plemenitega rodu in prvi človek dežele; torej Kekavmen rabi isti izraz tudi za poglavarja mesta in manjše pokrajine. 168 J. FERLUGA: BIZANTINSKO PODEŽELJE XI. STOLETJA in spretno, redko javno in nikakor ne sme sestaviti carske listine44 iz naklonjenosti do prija­ telja ali zaradi darov; ko napeljejo v družbi pogovor na cesarja ali cesarico, tedaj umolkni popolnoma in se umakni (glej Zgodovinske podatke št. 6); če mu je cesar dal celo oblast naj ne bo prevzeten in ne prezira cesarja, ker nekateri so na tem položaju postali brezbrižni in domišljavi in so propadli; naj odklanja povabila na pojedine (aovndaux); tam je namreč mnogo blebetanja in klepetanja. Posebnega pomena je oddelek, ki govori o nalogah prvega človeka ali prvega ministra in ga tu podajam v celoti: Posebno skrbno zasleduj dogodke v mestu (namreč v Carigradu), da ti ne bi kaj ušlo! Povsod in vedno imej svoje zaupnike pri vseh združenjih in cehih (xh стиатђЈдата); kakor hitro se kaj pripeti, moraš biti o dogodku obveščen. Prav tako ti ne sme ostati prikrito nič, kar bi se utegnilo zgoditi v obmejnih predelih ali v provincah v notranjosti dežele. Ne čakaj, da se odposlanec (sel) naspi ali odpočije; sprašuj ga na samem. Med odposlanci so ljudje, ki po naravi niso posebno zgovorni, ki pa bi morali sporočiti zelo pomembne zadeve, pa nimajo poguma, da bi to storili.45 Zadnji del Kekavmenove knjižice, pravzaprav poseben del, ki nosi naslov: Svarilen govor za cesarja - Лоуос VOUÖTITSTIICOCJ npôç ßamXea, je napisan iz druge perspektive. Kekavmen sam to na začetku poudarja: Od časa do časa, nekateri pravijo, da cesar ni podrejen zakonu, ampak da je sam zakon; to isto trdim tudi jaz. Vse kar naredi in da kot zakon je dobro narejeno in temu se pokorimo. Če pa reče: popij strup ali skoči v morje in ga preplavaj, tega ne boš storil. Iz tega sledi, da je cesar človek, ki je podrejen božjim zakonom. Zato torej pišemo ta-le spis (урафгЈ) za naše bodoče pobožne in Kristusa ljubeče cesarje. Nemogoče je tu ponoviti Svarilen govor v celoti, omejil se bom na najvažnejše. Bog je postavil cesarja na prestol in ga napravil takorekoč za Boga na zemlji, da dela in stori kar hoče in zato morajo biti njegovi postopki in dela polni modrosti in resnice in pravica naj bo v njegovem srcu. Cesar mora biti vzdržen in previden do onih, ki pridejo z lažnimi pritožbami in mora vsako zadevo dati natančno preiskati; njegova dobrodelnost naj bo razumna in naj velja onim, ki jo zaslužijo; prav posebno mora skrbeti za vojake; tujcem naj ne da visokih titul ali važnih komandnih položajev - tu se sklicuje na primere Petra (glej Zgodovinske podatke št. 3), Senaherima (glej Zgodovinske podatke št. 1) in Haralda Hardradija (glej Zgodovinske podatke št. 10). Ne ukrepa naj na škodo Carigrada in dežel, ki so mu podložne, tudi ne proti vojski; ampak naj bo vsem oče in mu bodo iskreno služili; kajti, kakor piše avtor dobesedno, nimaš opravka z neumnimi ampak s pametnimi ljudmi, ki razmišljajo in vedo ali so dobili dobro ali hudo; ljudem, ki so mu podrejeni (OÎKSIOI ÄvöpwTtoi тоб кратоис аои), 4 6 naj ukaže, da nikomur ne delajo krivice in da ne ščitijo hudobnih ljudi in sovražnikov resnice, ampak pomagajo onim, ki so pretrpeli krivico in so se nanje obrnili; cesar je namreč vzorec (толос) in zgled (илоураицос) za vse in vsi gledajo vanj in posnemajo njegovo obnašanje (no\ue(a).47 Cesar naj ne dovoli nikomur, da se mu prilizuje, marveč naj si izbere prijatelje med tistimi, ki ga karajo. Končno avtor očita cesarju, da sedi v Carigradu kot v zaporu, in mu svetuje, naj obišče svoje dežele na Vzhodu in Zahodu, naj spozna zmogljivost vsake province in stanje njenih trdnjav, naj vzpostavi red in pravice, tako ne bo prišlo do vstaj in neredov in bo vladal mir. Dvorjani, ki so leni, mu to odsvetujejo in pravijo, da bo v njegovi odsotnosti kdo drug zasedel prestol; to je smešno, meni avtor, ker bo cesarjev zastopnik, če je sposoben in energičen, buden in bo ukrenil potrebno. Cesarji in augusti Rimljanov (аитократорес KCCÌ аиуоиатси TWV Tcaumcuv), ne samo tisti, ki so vladali v Rimu, tudi tisti v Bizancu (v Carigradu), so vedno tako mislili in postopali, tako na primer Konstantin Veliki in njegov sin Konstans, Julijan, Jovijan in Teodosij; zdaj so se mudili na Zahodu, zdaj na Cesarske listine = ovyîXXiov ßamXiiciv fj nmÄKiov. Cesarski sigilion (Hrisobulon sigilion) je listina, s katero so podeljeni manjši privilegiji;-cesar ni podpisoval sigilion. postavil je samo tako imenovan menologem, namreč mesec in indikt; pitakion odgovarja prostagmi, namreč upravnemu ukrepu, na katerega je cesar prav tako dajal samo menologem. 45 Strat., 5/1-8. Beck, Vademecum, 26 je izraz prevedel z »Gilden und Zünfte« in prav tako tudi Litavrin, 125, z »cehi«. Gre za tehnični termin za cehe v prestolnici; zanje je glavni vir Knjiga eparha, v kateri je opisano za prefekta Carigrada veliko število mestnih cehov (cfr. Ostrogorski, Zgodovina 142- 144- Litavrin 337-338; Ferluga, Biz. družba, 59-60). 46 Strat., 98/21. 47 Strat.. 99/29-31. ZGODOVINSKI ČASOPIS 49 • 1995 2 169 Vzhodu, vsekakor le kratek čas v Bizancu. Tedaj je vladal mir v ogromnemu cesarstvu, odkar pa je velika lenoba prišla med ljudi, ali bolje rečeno, se kot epidemija razširila, se romejskemu cesarstvu ni pripetilo nič dobrega,4* rezimira na koncu avtor svoje misli, nasvete in svarila kakor tudi sam spis. Provincialna uprava Kekavmen pozna dva izraza za deželo, provinco: tema -веџа. in eparhija - ênapxsia.49 Eparhija je starejši izraz iz poznorimske dobe, ki pa je bil v bizantinski provincialni termino- logiji v rabi v splošnem pomenu za deželo, pokrajino, provinco. Tema je ožji, tehnični izraz za vojaško administrativno okrožje, ki je nastalo v VII.-VIII. stoletju, ko so naselili teme, namreč vojaške odrede, po novo ustanovljenih okrožjih, in zato so se tudi ta okrožja sama začela postopoma imenovati teme.5 0 Izraz хбсхх, dežela, okraj, pokrajina je uporabljen za bizantinsko provinco, predvsem pa za dežele zunaj cesarstva, kar se jasno vidi iz opisa srečanja stratega Dubrovnika in Štefana Vojislave (glej Zgodovinske podatke št. 16). Tu je namreč rečeno, da sta se dogovorila, da se srečata na sredi med temo stratega in deželo toparha - žv uso» хоС eéuaxoç xoß ахрахпуоо m l xffç % ДОУ" 1 9 4 1 s e J e M j ! e l a oborožena vstaja. - Ocena: Ferdo Čulinović, Jugoslavija izmedju dva ra- Občinski poročevalec (Domžale) 27.7.1963 ta.-ZČ 16, 1962, str. 269-275 Ustanovitev Šlandrove brigade. - Občinski poro- Ocena: IstorijaXX. veka. -ZČ 16, 1962, str. 281-283 čevalec (Domžale) 25.9.1963 ZGODOVINSKI ČASOPIS 49 • 1995 • 2 295 "Zajeti v OF prav vse, kar čuti slovensko". Raz­ mah organizacij OF jeseni 1943 na Kamniškem - Občinski poročevalec (Domžale) 25.12.1962; 25.1., 25.3.1963 Zlato polje spomladi 1942. - Občinski poročevalec (Domžale) 24.4.1963 Ocena: Kamniški zbornik VIII-1962. - ZČ 17, 1963, str. 307-312 O stanju raziskovanja zgodovine Slovencev med vojnama. - PZDG 8, 1969, str. 199-207 Pregled razvoja NOB v Mengšu in okolici. - Mengeški zbornik 2, 1969, str. 61-64 XIV. zborovanje slovenskih zgodovinarjev. - JIČ 1969, str. 292-295 Zgodovinsko društvo za Slovenijo v letih 1962- 1968. - ЛС 1969, str. 288-291 Iz delavskega gibanja domžalskih in mengeških slamnikarjev. - Občinski poročevalec (Domžale) 27.7. 1964. Posebna številka Ob dvajsetletnici Kočevskega zbora. - Občinski po­ ročevalec (Domžale) 27.7.1964 Prvi odbori OF na Kamniškem. - Občinski poro­ čevalec (Domžale) 25.4.1964 Ocena: Istorija XX. veka. - ZČ 18, 1964, str. 304-307 Strokovne organizacije slamnlkarskega delavstva. - ZČ 19-20, 1965-66, str. 361-370 Pregled dejavnosti mladinske organizacije v dom­ žalskem okraju v letih 1943-44. - Občinski poroče­ valec (Domžale) 20.7.1966. Posebna številka Znanstveno posvetovanje o OF. - TiP 3, 1966, str. 1286 - 1292 Diskusija : O Delavski akcijski enotnosti. - PZDG 6, 1966, str. 143-145 Pregled stavkovnega gibanja na Slovenskem 1917 -1920. - Borec 18, 1967, str. 853-868 (Objavljeno tudi v: PZDG 7, 1967-1968, str. 151-170) Razvoj slamnikarske industrije. - Občinski poroče­ valec (Domžale) 27.7.1967. Posebna številka III. konferenca Komunistične partije Slovenije. - Delo 28.10.1967 III. pokrajinska partijska konferenca komunistič­ ne partije Slovenije 29. in 30. junija 1940 na Vinjah. - Občinski poročevalec (Domžale) 15.10.1967 Zgodovinske obletnice. - Občinski poročevalec (Domžale) 15.11.1967 Ocena: Zgodovinski arhiv Komunistične partije Jugo­ slavije, tom V. - Borec 18, 1967, str. 588-590 Ob osemdesetletnici proglasitve 1. maja za delav­ ski praznik. - Pionir 1968-69, št. 8., str. 10-11 Zgodovinsko društvo za Slovenijo v letih 1962 do 1966. - ZČ 22, 1968, str. 144-150 Zmaga šlandrovcev v Motniku. - TV 15 (Ljublja­ na) 3.9.1968 Ocena: Istorija XX. veka. - ZČ 22, 1968, str. 159-165 Bibliografija prof. dr. Metoda Mikuža. - ZČ 23, 1969, str. 201-209 (soavtor Olga Janša) Delavsko gibanje na domžalskem in kamniškem območju v letih 1934-1941. - Mengeški zbornik 2, 1969, str. 30-55 Dve akciji kamniških komunistov 1920. leta. - Kamniški zbornik 12, 1969, str. 7-26 Kratek oris vojaške aktivnosti dejavnosti VI. SNOUB Slavka Šlandra. - Mengeški zbornik 2, 1969, str. 196-204 Mezdni boji mengeških slamnikarjev. - Mengeški zbornik 2. 1969, str. 19-29 O objavljanju virov za zgodovino Slovencev v ok­ viru stare Jugoslavije (1918-1941). - PZDG 10, 1970, str. 303-312 O partizanskem gospodarstvu 1943/44 na dom­ žalskem območju. - Občinski poročevalec (Domžale) 15.4.1970 Pregled dosedanjega raziskovanja slovenske zgo­ dovine med dvema vojnama. - PZDG 10, 1970, str. 203-211 Prve omembe Domžal v zgodovinskih virih. - Ob­ činski poročevalec (Domžale) 15.3.1970 Mengeško - moravska četa se prebije skozi obroč. - Naša obramba 3, 1971, št. 7/8, str. 16-17 Napad šlandrovcev na Radomlje. - Občinski poro­ čevalec (Domžale) 20.7.1971. Posebna številka O razvoju ljudske oblasti v osvobojeni Moravski in Zgornji Savinjski dolini. - ZČ 25, 1971, 61-80 str. Ob dnevu republike. - Občinski poročevalec (Dom­ žale) 15.11.1971 Pomembna zmaga mengeško-moravške-čete. - Ob­ činski poročevalec (Domžale) 20.7.1971. Posebna šte­ vilka Šlandrova brigada. - Ljubljana, Maribor 1971. 808 strani Vstaja v Kamniku in okolici. - Borec 21, 1971, str. 421-425 (soavtor I. Viđali) Diskusija : Osvobodilni boj slovenskega naroda in o- kupator. - PZDG 11-12, 1971-1972, str. 68-70 Ocena: Kronika Doba. Spisal in zbral gradivo Stane Stražar. - Kronika 19, 1971, str. 55-57 Ocena: Metod Mikuž, Zgodovina slovenskega osvo­ bodilnega boja. - ZČ 25, 1971 str. 339-340 Ocena: Ob izidu "Kronike Doba". - Občinski poro­ čevalec (Domžale) 15.1.1971 Narodni heroj Mirko Jerman - 60 letnik. - TV 15 (Ljubljana) 14.12.1972 NOB kot vseljudska vojna in socialistična revolu­ cija. Ob posvetovanju jugoslovanskih raziskovalcev NOB. - Naši razgledi 10.3.1972 Ob ustanovitvi prvih slovenskih brigad. - Občinski poročevalec (Domžale) 20.7.1972. Posebna številka Uspeh zasede šlandrovcev pri Trnjavi. - Naša ob­ ramba 4, 1972, maj, str. 48-50 Znanstveno posvetovanje o NOB 26.-28. januarja 1972 v Ljubljani. - ZČ 26, 1972, str. 390-396 Ocena: Peter Vodopivec, Luka Knafelj in štipendisti njegove ustanove. - Kronika 20, 1972, str. 57-58 Ocena: Knjižnica NOV in POS. - ZČ 26, 1972, str. 180-187 Akcija, AVNOJ, Baza, Broz Josip - Tito, Heroj (narodni heroj), Narodnoosvobodilni boj (NOB) ju­ goslovanskih narodov, Narodnoosvobodilni boj slo- 296 ZGODOVINSKI ČASOPIS 49 • 1995 • 2 venskega naroda, partizan, Ribar Ivo-Lola. - V: Mladi vedež. Ljubljana 1973, 279 str. (soavtor Metod Mikuž) Krožki zgodovinarjev in zbiranje spominskega gradiva o NOB. - Glasilo DPM 1973, št. 5-6, str. 12-13 Ob petstoletnici slovenskega kmečkega uporni­ štva. - Občinski poročevalec (Domžale) 20.7.1973 Ob 30-letnici tragičnega boja na Kostanjski plani­ ni. - Občinski poročevalec (Domžale) 20.1.1973 O revolucionarnosti v obdobju 1918-1921. - V: Elementi revolucionarnosti v političnem življenju na Slovenskem. Ljubljana 1973, str. 47-65 Pregledni orisi narodnoosvobodilnega boja na ob­ močjih Slovenije. Problematika in nekaj napotil. - Ljubljana 1973. 30 strani (soavtorja T. Ferenc, M. Že- vart) Slovenske politične stranke in njihovi kmečki pro­ grami 1918-1920. - JIČ 1973, št. 3-4, str. 191-206 Šlandrova brigada 6.8.1943-27.5.1945. - V: Ob 30- letnici Šlandrove brigade. Žalec 1973, str. 2-7 Uspesi slovenačke istorlograflje NOB. - 4. jul (Be­ ograd), 11.9.1973 Vojaški zgodovinski institut 1946-1971. - ZČ 27, 1973, str. 145-147 Vpliv italijanske kapitulacije na razvoj NOB na Štajerskem. - Borec 25, 1973, str. 445-455 Intervju: Naši znanstveniki pred mikrofonom (iz odda­ je RTV Ljubljana 4.5.1972 pripravil Ciril Stani). - Naši razgledi 23.11.1973 Ocena: Slavko Kremenšek, Slovensko študentovsko gibanje 1919-1941, Ljubljana 1972. - PZDG 14, 1973, str. 327-330 (Objavljeno tudi v: Komunist/teoretična priloga 7.5.1973) Minilo je petdeset let. Razvoj kemične industrije na domžalskem območju 1924-1921, delovanje sin­ dikatov JSZ in NSZ v tovarnah Marx in Medič- Zankl ter vključitev kemičnega delavstva v NOB. - Kemilak, glasilo Heliosa (Domžale) št. 5, 6, november, december 1974 Ob zboru gorenjskih aktivistov. - TV 15, (Ljublja­ na) 19.6.1974 (Objavljeno tudi v: Občinski poročevalec (Domžale) 20.6.1975) Osvoboditev Zgornje Savinjske doline. - Naša ob­ ramba 6, 1974, št. 8-9, str. 64-68 (Objavljeno tudi v: Savinjske novice 1974, št. 8-9) Pomembni dosežki slovenskega zgodovinopisja NOB. - Borec 26, 1974, št. 2, str. 111-115 Programska in organizacijska prizadevanja slo­ venskih političnih strank za pridobitev kmečkih množic 1918-1920. - PZDG 14, 1974, str. 60-84 Razstava Zgodovina Domžal v arhivskih virih. - Kronika 22, 1974, str. 193-194 Revolucionarni sindikati na Slovenskem od Ob­ znane do spopada z Orjuno v Trbovljah. - Delavska enotnost 18.5.1974 Ocena: Jože Bajec, Slovenski časniki in časopisi 1937-1945. Ljubljana 1973. - Kronika 22, 1974, str. 60- 61 Ocena: Nov korak v zgodovinopisju NOB. Ob izidu dela dr. M. Mikuža "Pregled zgodovine narodnoosvo­ bodilne borbe v Sloveniji". - Naši razgledi 20.12.1974 Domžale - 27. julij 1941, začetek oborožene vstaje. - V: Prazniki slovenskih občin. Ljubljana 1975, str. 30- 32 Kamnik - 27. julij 1941, začetek oborožene vstaje in prvi žrtvi spopada z nemškim okupatorjem. - V: Prazniki slovenskih občin. Ljubljana 1975, str. 66-70 Kamniško okrožje v narodnoosvobodilnem boju 1941-1945. Problematika virov in literature, obsega in razdelitve okrožja ter periodizacije. - Domžale 1975. 71 strani Občinski prazniki - pomembna oblika negovanja revolucionarnih tradicij NOB. - V: Prazniki sloven­ skih občin. Ljubljana 1975, str. 12-13 Ob razstavi "Radomlje v NOB". - Kronika 23, 1975, str. 55-56 Ob štiridesetletnici velike stavke papirniškega de­ lavstva na Količevem. - V: Tri obletnice Papirnice Ko- ličevo. Ljubljana 1975, str. 9-63 Razstava ob 50-letnlci "Komunista". - Občinski poročevalec (Domžale) 3.7.1975 Razvoj neodvisnih strokovnih organizacij na Slo­ venskem 1921-1924. - V: Revolucionarno delavsko gi­ banje v Sloveniji v letih 1921-1924. Ljubljana 1975, str. 81-110 Sindikalno gibanje. - V: Preučevanje delavskega gi­ banja v Sloveniji 1918-1941. - Ljubljana 1975, str. 41- 46 Alenka Nedog (1926-1976). - ZČ 30, 1976, str. 333- 335 (Objavljeno tudi v: Alenka Nedog, Ljudskofrontno gibanje v Sloveniji od leta 1935 do 1941. Ljubljana 1979, str. 300-305) Delavsko gibanje v tovarni sanitetnega materiala na Viru 1936-1941. - Kronika 24, 1976, str. 94-105 Domicili v slovenskih občinah. Ljubljana 1976, 32 strani, (soavtorji T. Ferenc, M. Ževart, F. Debeljak et. al.) O problematiki arhivskih in drugih virov za obdo­ bje socialistične graditve na Slovenskem po osvobo­ ditvi 1945. - V: Posvetovanje o vsebinskih in metodo­ loških vprašanjih raziskovanja slovenske povojne zgo­ dovine s posebnim poudarkom na družbeni vlogi ZK. Ljubljana 1976, str. 46-60 Stavka papirničarjev na Količevem - leta 1935 najdaljša na Slovenskem. - KomunistAeoretična pri­ loga 1976, oktober-december, str. 36-41 Zbiranje spominskega gradiva o delavskem giba­ nju in NOB - pomembna oblika dejavnosti krožkov zgodovinarjev. - Mladina 28.10.1976 Značilnosti družbenopolitičnega razvoja na Slo­ venskem 1918-1941. - V: Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem 1941-1945. Ljubljana 1976, str. 7-15 Ocena: Dr. Toma Milenković, Socijalistička partija Jugoslavije (1021-1929). - Naši razgledi 30.1.1976 Ocena: Jože Krall, Partizanske tiskarne na Sloven­ skem. - Borec 28, 1976, str. 572-573 Ocena: Ob desetletnici "Knjižnice NOV in POS". Mirko Fajdiga, Zidanškova brigada. - Kronika 24, 1976, str. 59-61 Josip Broz Tito na III. konferenci KPS na Vinjah. - Občinski poročevalec (Domžale) 18.5.1977 Ob 40-letnici ljudskofrontnega shoda na Taboru nad Ihanom. - Komunist 9.5.1977 ZGODOVINSKI ČASOPIS 49-1995-2 297 Pregled dosežkov raziskovanja NOB v Sloveniji in njegove bodoče naloge. - V: Osvoboditev Slovenije 1945. Ljubljana 1977, str. 292-329 Pregled značilnosti družbenopolitičnega razvoja na Slovenskem in vloga partije v njem. - V: Zbornik ob štiridesetletnici ustanovnega kongresa KPS. Ljublja­ na 1977, str. 5-34 Raziskovanje zgodovine delavskega gibanja in partije med vojnama na Slovenskem. - ZČ 31, 1977, str. 259-275 Razvoj delavskega in ljudskofrontnega gibanja na domžalskem območju 1935-1941. - Kronika 25, 1977, str. 81-93 Stavkovno gibanje na Slovenskem po Oktobru. - Komunist/teoretična priloga, 1977 april-oktober, str. 42- 45 Vprašanja o konceptu stroke - zgodovina. - An- thropos 1977, str. 171-180 Zmagovita stavka papirničarjev na Količevem le­ ta 1935. Prelomnica v delavskem gibanju na dom­ žalskem območju. - Občinski poročevalec (Domžale) 18.5.1977 Ocena: Dr. Milan Ževart, Narodnoosvobodilni boj v Šaleški dolini. - Borec 29, 1977, str. 414-416 Ocena: Josip Broz Tito, Sabrana djela I-IV, Beograd 1977. -ZČ 31, 1977, str. 377-380 Ocena: Lado Ambrožič-Novljan, Dvanajsta brigada. - Borec 29, 1977, str. 62-63 Arhivsko gradivo in raziskovanje obdobja socia­ listične graditve. - V: Arhivsko gradivo v Sloveniji po osvoboditvi. Ljubljana 1978, str. 39-47 Gradivo za zgodovino Slovencev med vojnama v jugoslovanskih arhivih zunaj Slovenije. - Arhivi 1978, št. 1, str. 32-35 Komunistično sindikalno gibanje na Slovenskem in njegov razvoj do male obznane. - V: Sindikalno gi­ banje na Slovenskem. Ljubljana 1978, str. 5-7 Komunistično strokovno (sindikalno) gibanje na Slovenskem 1919-1924. - Delavska enotnost 11.3, 8.4.1978 Osvoboditev Zgornje Savinjske doline. - Naša ob­ ramba 1978, št. 1, str. 34-37 (Objavljeno tudi v: Naš čas 8.9.1978) Preosnovanje Šlandrove brigade na Limbarski gori. - TV 15 (Ljubljana) 28.9.1978 Titova pot skozi robijo in obdobje obnove. - Mar­ ksistični center Univerze (Maribor), 1978, str. 127-155 Vodnik po partizanskih poteh. - Ljubljana 1978, str. 181-191, 208-216 (soavtor I. Viđali) Začetki sindikalnega (strokovnega) gibanja in nje­ gov razvoj do I. svetovne vojne. - V: Sindikalno giba­ nje na Slovenskem. Ljubljana 1978, str. 3-4 Opombe. - Josip Broz Tito, Zbrana dela. 2. knjiga. Ljubljana 1978, str. 236, 257-258 Formalna vključitev Strokovne komisije v Cen­ tralni delavski sindikalni svet Jugoslavije in nasta­ nek Komunistične stranke v Sloveniji. - Komunist 14.12.1979; 1.1.1980 Izbrana literatura za obdobje med vojnama in NOB. - V: Zgodovina Slovencev. Ljubljana 1979, str. 949-950 Komunistički strukovni (sindikalni) pokret u Slo­ veniji do Obznane. - V: Tito, radnička klasa i sindikati. Beograd 1979, str. 155-172 Metod Mikuž - sedemdesetletnik. - Delo 22.12. 1979 Ob sedemdesetletnici prof. dr. Metoda Mikuža. - ZČ33, 1979, str. 609-612 O tiskanju Speransovega "Razvoja slovenskega narodnega vprašanja". - ZČ 33, 1979, str. 567-568 (Objavljeno tudi v: Edvard Kardelj - Sperans in sloven­ sko zgodovinopisje. Ljubljana 1980, str. 39-40) "Položaj delavca v diktaturi". - Večer 7.7.1979 Pomniki revolucionarnega delavskega gibanja in narodnoosvobodilnega boja v domžalski občini. - Domžale 1979, 228 strani (soavtorja I. Viđali, F. Avbelj (ur.)) Razmah delavskega gibanja na domžalskem ob­ močju v drugi polovici tridesetih let in krepitev vlo­ ge partije v njem. - V: Zbornik občine Domžale. Dom­ žale 1979, str. 131-149 Razmah strokovnega - sindikalnega gibanja na Slovenskem 1918-1922. - Ljubljana 1979. 671 strani. Ukrepi diktature za poslabšanje položaja delav­ cev. - Komunist 20.7.1979 Začetki revolucionarnega strokovnega (sindikal­ nega) gibanja na Slovenskem in njegovo združeva­ nje s komunističnim Centralnim delavskim sindikal­ nim svetom Jugoslavije do spomladi 1920. - Delav­ ska enotnost 6.10. - 8.12.1979 (v nadaljevanjih) Zbiranje spominskega gradiva o delavskem giba­ nju in NOB. - V: Po poteh Zveze komunistične mladine (SKOJ) v Sloveniji. Ljubljana 1979, str. 46-53 Almanah o železničarski stavki. - Nova proga (Ljubljana) 25.4.1980 Komunistično sindikalno gibanje na Slovenskem (1919-1924). - Komunist/teoretična priloga 11.4.1980 Neusahljivi vir revolucionarnih izročil. Ob sedem­ desetletnici Toneta Tomšiča. - Komunist 13.6.1980 Odmev MUnchenskega sporazuma v slovenskih klerikalnih in liberalnih časnikih. - V: Münhenskiot dogovor i jugoslovenskie i čehoslovačkite narodi. Skop­ je 1980, str. 415-432 Pomemben delež domžalske občine v revolucio­ narnem delavskem gibanju in narodnoosvobodil­ nem boju. - V: Vodnik po poti spominov NOB občine Domžale. Domžale 1980, str. 5-13. (Ponatis 1983) Razvijanje revolucionarnih tradicij (domicili) v slovenskih občinah. - Občan (Ljubljana) 7.2.1980 Velika moralna zmaga slovenske levice. - Delo/ Sobotna priloga 7.2.1980 Železničarji - prvo jedro revolucionarnega stro- kovnega-sindikalnega gibanja na Slovenskem. - V: Železničarska in splošna stavka aprila 1920. Ljubljana 1980, str. 37-52 Spremna beseda in opombe. - V: Alenka Nedog, Tone Tomšič. Ljubljana 1980, str. 395-408, 419-431 Ocena: Na kormilu Partije. Povodom objavljivanja prvog kola "Sabranih djela" Josipa Broza Tita. - Politika 10.3.1980 Ocena: Zanimiva in pomembna tematika. Ob izidu knjige Anke Vidovič-Miklavčič, Slovenski železničarji pod italijansko okupacijo v ljubljanski pokrajini 1941- 1943. -TV 15 (Ljubljana) 12.6.1980 298 ZGODOVINSKI ČASOPIS 49 • 1995 • 2 Dokumenta nemškega okupatorja o vstaji v kam­ niškem okrožju in o prvih akcijah Kamniškega ba­ taljona. - V: Ob 40-letnici vstaje na Kamniškem. Kam­ nik 1981, str. 38-52 Dopolnitev stalne muzejske razstave o revolucio­ narnem delavskem gibanju in NOB v kamniškem okrožju. - V: Ob 40-letnici vstaje na Kamniškem. Kamnik 1981, str. 38-52 Ob štiridesetletnici vstaje. - Občinski poročevalec (Domžale) 30.7.1981 Profesorju Metodu Mikužu v slovo. - Vestnik Uni­ verze Edvarda Kardelja 1981/82, str. 37-38 Revolucionarna izročila - domicili v slovenskih občinah. - TV 15 (Ljubljana) 15.1.1981 _ Sedemdesetletnica tovarišice Lidije Šentjurc. - ZČ 35, 1981, str. 143-145 Šlandrova brigada, Kamniški bataljon, Pokrajin­ ski komite KPS in celotni pokrajinski aktiv OF za Gorenjsko, Aktivisti OF kamniškega okrožja. - V: Revolucionarna izročila. Domicili v slovenskih občinah. Ljubljana 1981, str. 10-12, 92-96, 99-102, 191-192, 193-199, 467-468, 782 Vloga strokovnih organizacij - sindikatov v revo­ lucionarnih bojih v obdobju 1918-1921. - Objave Pe­ dagoške akademije (Maribor) 6.11.1981 Ocena: Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji. Knjigi 5 in 6. - Arhivi 1981, št. 1-2, str. 182-184 Ocena: Domicili v slovenskih občinah. - TV 15 (Lju­ bljana) 4.6.1981 Ocena: France Filipič, Poglavja iz revolucionarnega boja jugoslovanskih komunistov 1919-1939. - ZČ 35, 1981, str. 316-318 Ocena: Koristen in vsebinsko bogat priročnik. Krono­ logija naprednega delavskega gibanja na Slovenskem 1868-1980. - Borec 33,1981, str. 443-445 Ocena: Slavko Kremenšek, Slovensko študentovsko gibanje 1919-1941. - KomunistAeoretična priloga, 1981, april Ocena: O delu Bogdana Žolnirja. - VKP 15, 1981, št. 1, str. 38-45 (soavtor M. Ževart) Ocena: Stane Stražar, Moravska dolina. - Kronika 29, 1981, str. 72-74 Dr. Metod Mikuž - in memoriam. - Delo 13.4.1982 Pot slovenskega delavstva v Delavsko enotnost - Borec 34, 1982, str. 142-150 Povezanost štrajka rudara u Sloveniji i Bosni i Hercegovini krajem 1920. godine. - Članci i građa za kulturnu istoriju istočne Bosne (Tuzla) 14, 1982, str. 39- 53 Razcepljenost strokovnega-sindikahtega gibanja na Slovenskem od 1918 do 1929 in prva prizadeva­ nja partije za enotno delavsko fronto. - V: Pot slo­ venskega delavstva v Delavsko enotnost. Ljubljana 1982, str. 7-34 Sindikalno gibanje na Slovenskem v obdobju od 1868 do 1945. - Knjižnica Sindikati 1982, str. 114-120 Slovensko strokovno-sindikalno časopisje od kon­ ca 19. stoletja do Delavske enotnosti. - V: Pot sloven­ skega delavstva v Delavsko enotnost. Ljubljana 1982, str. 87-107 (soavtor M. Ivanič) Diskusija o metodologiji preučevanja mladinskega gi­ banja. - V: Napredno mladinsko gibanje na Slovenskem. Ljubljana 1982, str. 226-227 Predgovor. - V: Pot slovenskega delavstva v Delavsko enotnost. Ljubljana 1982, str. 5-6 Ocena: Bosiljka Janjatović, Politika Hrvatske seljačke stranke prema radničkoj klasi. - ZČ 36, 1982, str. 377- 378 Bojna pot Šlandrove brigade. - Ljubljana 1983. 153 strani In memoriam profesorju dr. Metodu Mikužu. - ZČ37, 1983, str. 117-120 Iz zgodovine delavskega gibanja v tovarni Indu- plati. - Konopljan (Jarše) 1983, september, str. 39-53 Komunistična partija na Slovenskem v boju za akcijsko enotnost delavstva 1934-1941. - V: Zbornik Československo a Jugoslàvie od roku 1929 do razpadu buržuaznich spolecenskych, politickych a ekonomickych systémû. Praha 1983. str. 112-130 Pomemben delež domžalske občine v revolucio­ narnem delavskem gibanju in narodnoosvobodil­ nem boju. - V: Vodnik po poti spominov NOB občine Domžale. Domžale 1983, str. 8-17 Prve rudarske stavke na Slovenskem (1883-1923). - Ljubljana 1983. 69 strani (soavtor F. Rozman) Ocena: Izvori za istoriju SKJ. - ZČ 37, 1983, str. 150- 153 Dermastia, Mihaela. - Enciklopedija Jugoslavije (Zagreb), 3 1984, str. 424 Nov udarec buržuazije po revolucionarnem sindi­ kalnem gibanju leta 1924. - Delavska enotnost 30.8. - 11.10.1984 (10 nadaljevanj) Ob 60-letnici prepovedi neodvisnih strokovnih or­ ganizacij na Slovenskem. - Delavska enotnost 30.8, 31.10.1984 Ob 40-letnici prvega posvetovanja gorenjskih ak­ tivistov OF. - Občinski poročevalec (Domžale) 11.6. 1984 Oblikovanje nove sindikalne politike KPJ. Ob 50- letnici pokrajinske konference KPJ v Goričanah in IV. državne konference KPJ v Ljubljani. - Delavska enotnost 26.12.1984, 10.1.1985 Od začetkov kemične industrije na domžalskem območju do Združene kemične industrije Helios (1924-1984). - Helios (Domžale) 1984, str. 5, 8-14 Poslabšanje položaja delavstva po uvedbi šesto- januarske diktature. - V: Zbornik Đuro Đaković - ži­ vot i djelo. Slavonski Brod 1984, str. 277-281 Razvoj in delovanje organizacij OF v kamniškem okrožju spomladi 1944. - Domžale 1984, str. 51-85 (soavtor B. Osolnik) Stavkovni boji v Ljubljani 1928-1923. - V: Zgodo­ vina Ljubljane. Ljubljana 1984, str. 333-340 Ocena: Lado Ambrožič-Novljan, Petnajsta divizija. - Dnevnik/Sobotna priloga 17.3.1984 Ocena: Tone Ferenc, Primorska pred vseljudsko vsta­ jo 1943. - Borec 3 1984, št. 2, str. 107-109 Celjski zlet Svobode leta 1935. Množična manife­ stacija delavske enotnosti in revolucionarnosti. - De­ lavska enotnost 30.5. - 11.7.1985 (7 nadaljevanj) Delavsko gibanje papirničarjev na Količevem (1927-1941). - V: Papirnica Količevo. Ljubljana 1985, str. 46-58 ZGODOVINSKI ČASOPIS 49 • 1995 299 Dolgotrajni stavkovni boj. Stavka papirnicarjev na Količevem od 17. avgusta do 14. oktobra 1935. - Delavska enotnost 15.8., 22.8.1985 Dva vzpona v razvoju revolucionarnega gibanja na Kamniškem med vojnama. - V: Kamnik 1229- 1979. Kamnik 1985, str. 128-135 Istorija Saveza komunista Jugoslavije. - Beograd 1985. 485 str. (Slovenska izdaja: Zgodovina Zveze ko­ munistov Jugoslavije. Ljubljana 1986. 416 str. (soavtor, sourednik)) Narodni heroj Franc Bukovec - Ježovnik. - Papir- ničar (Količevo) 25.5.1985 (Objavljeno tudi v: Papirni­ ca Količevo. Ljubljana 1985, str. 62-63) Po poti spominov NOB občine Domžale. - Koledar (Domžale) 1985, 12 sestavkov Stavka na Količevem. Najdaljša leta 1935 na Slo­ venskem in prelomnica v revolucionarnem gibanju na domžalskem območju. - Papimičar (Količevo) 25.5.1985 Uspešno delovanje odborov Delavske enotnosti v kamniškem okrožju v letih 1943 in 1944. - Delavska enotnost 14.2., 21.2.1985 Začetek novega obdobja v razrednem strokovnem - sindikalnem gibanju na Slovenskem 1924/25. - De­ lavska enotnost 22.11.1985 - 10.1.1986 (6 nadaljevanj) Federalizem pri jugoslovanskih narodih. - V. Jugo­ slovanski medkatedrski zbor študentov zgodovine, 6. Ljubljana 1985. 121 str. (sourednik) Ocena: Tone Ferenc, Ljudska oblast na Slovenskem 1941-1945. 2. knjiga. - ZČ 39, 1985, str. 414-416 Ocena: Stane Stražar, Čmi graben. - Kronika 33, 1985, str. 376-377 Ocena: Zdravko Klanjšček, Narodnooslobodilački rat u Sloveniji 1941-1945. - ZČ 39, 1985, str. 166-167 Dr. Metod Mikuž - in memoriam. - Jugoslovenski istorijski časopis 21, 1986, št. 1-4, str. 258-259 Ferenc, Tone. - Enciklopedija Jugoslavije (Zagreb) 3, 1986, str. 113 Iz razprave. - Borec 38, 1986, str. 217-219 Iz razprave o Zgodovini ZKJ. - Komunist 27.4. 1986 Kratek pregled strokovnega - sindikalnega giba­ nja na Slovenskem v obdobju 1868-1918. - V: Sindi­ kalno gibanje na Slovenskem. Ljubljana 1986, str. 9-15 Muzejska zbirka o partizanskih tiskarnah in tehni­ kah v kamniškem okrožju. - TV 15 (Ljubljana) 2.9. 1986 Narodnemu heroju Mirku Jermanu v slovo. - Ob­ činski poročevalec (Domžale) 20.4.1986 O pomenu in zgodovinski vlogi generala Rudolfa Maistra ob razpadu Avstroogrske in nastanku SHS. -ČZN 57, 1986, str. 190-191 Odnos delavskega gibanja v Sloveniji 1918-1941 do države in družbe. Borec 38, 1986, str. 217-219 Pregled razvoja in delovanja organizacij Delavske enotnosti med NOB. - V: Sindikalno gibanje na Slo­ venskem. Ljubljana 1986, str. 59-66 (soavtor Z. Troha) Prepoved neodvisnih strokovnih organizacij leta 1924 in začetek nove sindikalne politike KPJ v Slo­ veniji. - ZČ 40, 1986, str. 91-102 Prvomajske manifestacije na Slovenskem od revo­ lucionarnega 1917. leta do kraljeve diktature 1929. - V: Praznovanje 1. maja na Slovenskem. Ljubljana 1986, str. 26-48 Revolucionarni sindikati Jugoslavije 1919-1920. - Delavska enotnost 4.4. - 26.4.1986 (5 nadaljevanj) (soavtor B. Janjatovič) Tabor nad Ihanom. Ljudsko frontni shod 23. maja 1937 in zgodovinske znamenitosti. - Ljubljana 1986. 27 strani Zbiranje arhivskega, časopisnega, spominskega in drugega gradiva za zgodovino delavskega gibanja v delovnih organizacijah in industrijskih središčih do leta 1945. - V: Sindikalno gibanje na Slovenskem. Ljubljana 1986, str. 67-82 Diskusija: Revija Borec v družbi in prostoru. - Borec 38, 1986, str. 376-377 Ocena: Monografija o partizanskem zobozdravstvu. - Borec 38, 1986, str. 614-616 (soavtor I. Pavšič) Avbelj, Franc - Lojko. - ES 1, 1987, str. 134 Berkopec, Jože - Mišelj. - ES 1, 1987, str. 248 Bizjak, Janez. - ES 1, 1987, str. 280 Bizjak, Stane - Kosta. - ES 1, 1987, str. 280 Blejc, Matija - Matevž. - ES 1, 1987, str. 287-288 Bore, Mavricij - Šimen. - ES 1, 1987, str. 329 Brejc, Tomo - Pavle. - ES 1, 1987, str. 365-366 Bukovec, Franc - Ježovnik - ES 1, 1987, str. 405 Braslovče - NOB. - ES 1, 1987, str. 356 Konferenca Delavske enotnosti leta 1942 in začet­ ki izhajanja njenega glasila. - Delavska enotnost 23.11.1987 Ob 80-letnici sindikalnega gibanja v domžalski ob­ čini. - Delavska enotnost 11.12.1987 (Objavljeno tudi v: Občinski poročevalec (Domžale) 29.9.1987) Ob 50-letnici ljudskofrontnega shoda na Taboru nad Ihanom. - Občinski poročevalec (Domžale) 18.4. 1987 Partizanske tiskarne in ciklostUne tehnike v kam­ niškem okrožju. - Domžale 1987. 47 strani Prizadevanja KPS za enotnost delavskega razre­ da v času ustanovnega kongresa KPS. - V: Izročilo Čebin. Ljubljana 1987, str. 456-461 Prva strokovna-sindikalna društva. Ob 120-letnici sindikalnega gibanja na Slovenskem. - Delavska e- notnost 18.12,28.12.1987 Spodbuda za nadaljnje načrtno znanstveno delo. - V: Izročilo Čebin. Ljubljana 1987, str. 16-17 Stavkovni boji julija 1919 na mariborskem ob­ močju. - ČZN 58, 1987, str. 168-172 Tone Ferenc - šestdesetletnik - Zgodovinski časopis 41, 1987, str. 393-398 Ustanovni kongres KPS - spodbuda boju za enot­ nost slovenskega delavstva. - Delavska enotnost 10.7. 1987 - 4.9.1987 (10 nadaljevanj) Začetki strokovnega-sindikalnega gibanja v Dom­ žalah in Mengšu leta 1907. - Razstavni katalog. Dom­ žale 1987 Diskusija: Zgodovinopisje na Slovenskem danes. - ZČ 41, 1987, str. 155-157 Ob ponatisu Zgodovinskega časopisa 5/1951. - Ovitek ponatisa ZČ 5/1951. Ljubljana, 1987 Centralni delavski sindikalni odbor Jugoslavije. - ES 2, 1988, str. 30 300 ZGODOVINSKI ČASOPIS 49 • 1995 • 2 Centralni delavski sindikalni svet Jugoslavije. - ES 2, 1988, str. 30 Cerklje na Gorenjskem. NOB. - ES 2, 1988, str. 37 Čemšeniška planina. NOB. - ES 2, 1988, str. 109 Črna pri Kamniku. NOB. - ES 2, 1988, str. 159 Črnuče. NOB. - ES 2, 1988, str. 165 Delavska enotnost. - ES 2, 1988, str. 192 Delavska enotnost (1942 -). - ES 2, 1988, str. 192- 193 Delavske strokovne (sindikalne) organizacije. - ES 2, 1988, str. 197 Delavski dom v Ljubljani. - ES 2, 1988, str. 198 Dermastia, Marjan - Urban. - ES 2, 1988, str. 237 Dermastia, Mihaela - Mara. - ES 2, 1988, str. 237 Deržič, Ivan. - ES 2, 1988, str. 238-239 Deželna vlada za Slovenijo 1919-21. - ES 2, 1988, str. 250-251 Domžale. NOB. - ES 2, 1988, str. 310-311 Dragar, Rezka. - ES 2, 1988, str. 315 Duplica. NOB. - ES 2, 1988, str. 404 Ob 45-letnici ustanovitve Šlandrove brigade. - Ob­ činski poročevalec (Domžale) 29.8.1988 Ob 120-letnicl sindikalnega gibanja na Sloven­ skem. Preoblikovanje tiskarskega društva na Kranj­ skem v razredno strokovno organizacijo. - Delavska enotnost 8.1. in 19. 2.1988 Pomemben delež Toma Brejca pri organiziranju začetkov narodnoosvobodilnega gibanja v kamni­ škem okrožju. - Idrijski razgledi 33, 1988, št. 2, str. 31- 33 Prvi boji Šlandrove brigade na Moravškem avgu­ sta 1943. - Občinski poročevalec (Domžale) 9.9.1988 Ocena: Fašisti brez krinke. Dokumenti 1941-1942. - ZČ42, 1988, str. 153-154 Delovanje Delavske enotnosti v tovarni sanitetne­ ga materiala na Viru. - TV 15 (Ljubljana) 16. 3. 1989 Enotna delavska fronta. - ES 3, 1989, str. 47-48 Ferenc, Tone. - ES 3, 1989, str. 96 Filipič, France. - ES 3, 1989, str. 105 France Filipič - sedemdesetletnik. - ZČ 43, 1989, str. 272-274 Glas delavca. - ES 3, 1989, str. 229 Glavna delavska zveza Jugoslavije. - ES 3, 1989, str. 233 Osrednji strokovni odbor za Slovenijo 1939-1940. -ZČ43, 1989, str. 571-588 Poimenovanje kamniške gimnazije In srednješol­ skega centra po Rudolfu Maistru. - V: Ob 40-letnici srednjega šolstva v Kamniku 1949-1989. Kamnik 1989, str. 21-22 (soavtor I. Zika) Prispevki za zgodovino sindikalnega gibanja na Slovenskem. Od začetkov strokovnega sindikalnega gibanja do Enotnih sindikatov Slovenije (1868- 1945). - Maribor 1989, 317 strani Rast socialdemokratskih strokovnih (sindikalnih) organizacij na Slovenskem od devetdesetih let do prve svetovne vojne. - Borec 46, 1989, str. 247-253 Strokovno-stndlkalno gibanje na Slovenskem (1918-1921). - Delavska enotnost 5.5. - 23.6.1989 (8 nadaljevanj) Značilnosti razvoja krščanskosocialnih in liberal­ nih strokovnih organizacij na Slovenskem do prve svetovne vojne. - Borec 46, 1989, str. 254-257 Ocena: Nova obogatitev zgodovinopisja NOB na Šta­ jerskem. Milan Ževart, Lackov odred. - Borec 46, 1989, str. 463-466 Janžekovič, Ivo. - ES 4, 1990, str. 269 Jerman, Mirko. - ES 4, 1990, str. 292 Jugoslovanska strokovna zveza. - ES 4, 1990, str. 341 Jugoslovenska radikalna zajednica. - ES 4, 1990, str. 349 JugoslovensM radnički savez. - ES 4, 1990, str. 350 Kališe. - ES 4, 1990, str. 374 Kamnik. Zgodovina, NOB. ES 4, 1990, str. 379, 381 (soavtor) Kamniška partizanska četa. - ES 4, 1990, str. 383 Kamniški partizanski bataljon. - ES 4, 1990, str. 383 Kamniško okrožje. - ES 4, 1990, str. 383-384 Kamnlško-savinjski partizanski odred. - ES 4, 1990, str. 385 Kamniško-zasavski partizanski odred. - ES 4, 1990, str. 385 Kamniško-zasavsko vojno področje. - ES 4, 1990, str. 386 Milica Kacin-Wohinz, šestdesetletnica. - ZČ 44, 1990, str. 461-462 Ob 80-letnicl rojstva ргоГ. dr. Metoda Miknža. - ZČ44, 1990, str. 125-126 Prve omembe Domžal v zgodovinskih virih. - Ob­ čanov priročnik. Domžale 1990, str. 77-78 Strokovno-sindikalno gibanje na Slovenskem od leta 1868 do 1. svetovne vojne. - Ljubljana 1990. 75 strani Ocena: Milica Kacin-Wohinz, Prvi antifašizem v Ev­ ropi. Primorska 1925-1990. - ZČ 44, 1990, str. 651-652 Ocena: Razprave o nacionalnem vprašanju v KPJ leta 1923. Dokumenti o oblikovanju federativnega nacional­ nega programa KPJ. - ZČ 44, 1990, str. 650-651 Bogat Ravnikarjev prispevek k ohranitvi zgodo­ vinske podobe domžalske občine. - Katalog spomin­ ske razstave Toneta Ravnikarja. Domžale 1991 Kisovec. - ES 5, 1991, str. 76 (soavtor) Kmetsko-delavska zveza. - ES 5, 1991, str. 131 Količevo. - ES 5, 1991, str. 201 (soavtor) Kostanj. - ES 5, 1991, str. 324 Ob sedemdesetletnici Delavske zbornice. - Delav­ ska enotnost 23.12.1991 Uspešna prizadevanja sindikatov in socialnodemo- kratskih predstavnikov v slovenski vladi v letih 1918 in 1919 za izboljšanje socialne zakonodaje. - Delav­ ska enotnost 29.11.1991 Ustanovitev delavske zbornice za Slovenijo in zna­ čilnosti prvega desetletja njenega delovanja. - V: Delavske zbornice, kolektivne pogodbe in soupravljanje. Ljubljana 1991. Str. 5-27 (Objavljeno tudi v: Delavska enotnost 29.11.1991) Volitve v Delavsko zbornico za Slovenijo leta 1926. - ZČ 45, 1991, str. 269-290 Kresnice. - ES 6, 1992, str. 10 (soavtor) Krtina. - ES 6, 1992, str. 56 (soavtor) Limbarska gora. - ES 6, 1992, str. 187 (soavtor) Litija. Zgodovina. - ES 6, 1992, str. 212 (soavtor) ZGODOVINSKI ČASOPIS 49 • 1995 • 2 301 Ljubljanska oblast. - ES 6, 1992, str. 258 Ljudski glas (1919-21). - ES 6, 1992, str. 292 Mariborska oblast. - ES 6, 1992, str. 409 Strokovno - sindikalno gibanje na Slovenskem 1868-1941. - Zgodovina v šoli 1992, št. 2, str. 16-22 Die christUchsozialistische Gewerkschaftsorgani- sationen in Slowenien 1918-1941. - Österreichische Osthefte (Wien) 35, 1993, str. 441-473 Marinček, Tone. - ES 7, 1993, str. 2 Medstrokovni odbor. - ES 7, 1993, str. 51-52 Mengeš. - ES 7, 1993, str. 68 Mengeško-ntoravška partizanska četa. - ES 7, 1993, str. 68 Menina. - ES 7, 1993, str. 69 Miknž, Metod. - ES 7, 1993, str. 139-140 Molek, Jakob. - ES 7, 1993, str. 210 Moravče. - ES 7, 1993, str. 216 Moravska dolina. - ES 7, 1993, str. 218 (soavtor) Motnik - ES 7, 1993, str. 227 (soavtor) Narodna strokovna zveza. - ES 7, 1993, str. 306 Narodna vlada Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani. - ES 7, 1993, str. 307-308 Narodni delavec (1908-11). - ES 7, 1993, str. 309 Narodni socijalist - ES 7, 1993, str. 316 Narodno socialna zveza. - ES 7, 1993, str. 333-334 Nedog, Alenka. - ES 7, 1993, str. 349 Neodvisni sindikati. - ES 7, 1993, str. 404 Prizadevanja za avtonomijo Slovenije v jugoslo­ vanski državi od njene ustanovitve do vidovdanske ustave 1918-1921. - Zgodovina v šoli 1993, št. 1, str. 3 Propad slamnikarske industrije in razvoj novih in­ dustrijskih panog na domžalskem območju 1918- 1941. - ZČ 47, 1993, str. 425-437 Ocena: Radićev sabor 1927-1928. - ZČ 47, 1993, str. 602-604 Delovanje samouprave ljubljanske in mariborske oblasti, edini uspeh avtonomističnih prizadevanj po vidivdanski ustavi. - Zgodovina v šoli 3, 1994 str. 11- 17 Domžale. Turistični prospekt - Domžale 1994 Nova pravda. - ES 8, 1994, str. 22 Oktroirana ustava. Ustava Kraljevine Jugoslavije 1931.-ES 8, 1994, str. 118-119 Pečar, Maks. - ES 8, 1994, str. 284 Prizadevanja za avtonomijo Slovenije od ustano­ vitve jugoslovanske države do kraljeve diktature (1918-1929). - ČZN 65, 1994, str. 77-95 Stavkovno gibanje konec leta 1918 na maribor­ skem območju in vloga strokovnih-sindikamih orga­ nizacij v boju za severno mejo. - ČZN 65, 1994, str. 317-326 Ustanovitev socialnodemokratskega tajništva leta 1905 v Trstu. Začetek novega obdobja v slovenskem strokovnem-sindikalnem gibanju. - Annales (Koper) 5, 1994, str. 227-240 Ocena: Anka Vidovič-Miklavčič, Mladina med nacio­ nalizmom in katolicizmom. - ZČ 48, 1994, str. 277-279 Ocena: France Filipič, Ob razpotjih zgodovine. - ZČ 48, 1994, str. 588-589 Spremna beseda k ponatisu Zgodovinskega časopisa 29/1975, št. 3-4. Ovitek ponatisa ZČ 3-4/1975. Ljublja­ na 1995 N a t a š a S t e r g a r GORIŠKI LETNIK - ZBORNIK G O R I Š K E G A M U Z E J A Goriški muzej (Nova Gorica) je začel leta 1974 izdajati svojo redno letno publikacijo z naslovom »Goriški letnik«. Zbornik prinaša znanstvene in poljudno-znanstvene pri­ spevke predvsem s področja arheologije, etnologije, zgodovine, zgodovine umetnosti, literarne zgodovine; prispevki so vezani prvenstveno na prostor severne Primorske ter sosednje Furlanije. Tako sodelujejo v zborniku tudi tuji pisci z obmejnih področij. »Goriški letnik« želi biti tudi revija, ki naj ustvari dialog na znanstveni ravni ob naši zahodni meji. K temu naj poleg objav znanstvenih člankov pripomorejo tudi ocene in poročila o različnih periodičnih publikacijah, ki izhajajo v deželi Furlaniji-Julijski krajini. »Goriški letnik« lahko naročite pri Goriškem muzeju, Grajska 1, SI-65001 Nova Gorica. 302 ZGODOVINSKI ČASOPIS 49 • 1995 • 2 O ČEM SMO PISALI . . . . . . pred štirimi desetletji? Maja 1561 so se napadi obnovili in eden prvih je veljal zopet Kranjski. Dne 8. maja je okoli 1800 Turkov prekoračilo Kolpo in napadlo Kostel. Verjetno je bila obramba zelo slaba, ker 15. maja je bil obnovljen poziv deželni brambi, da mora na 3. in 4. svarilni strel pohiteti na določena ji mesta in sicer iz Gorenjske v Ljub­ ljano, iz Dolenjske in Notranjske pa v Novo mesto. (Stanko Jug, Turški napadi na Kranjsko in Primorsko od prve tretjine 16. sto­ letja do bitke pri Sisku (1593), ZČ 9/1955, str. 43) . . . pred tremi desetletji? Davek od vrednosti nepremičnin, rent. kapitalov v družbah in od denarja, naloženega v zastavo ali na obresti, je bil odmerjen na 0,5% od vrednosti. Iz rent, vpisanih v napovedni knjigi iz leta 1518 (poznejši imenjski knjigi) se je vrednost računala tako, da so se te rente kapitalizirale s faktorjem 20: davek je torej znašal 10% imenjske rente. Ta davek naj bi zajel tudi cerkvene oblacije. (Sergij Vilfan, Davčni privolitvi Kranjske za leti 1523 in 1527 in popis prebi­ valstva gospostva Gradac iz teh let, ZČ 19-20/1965-1966, str. 220) . . . pred dvema desetletjema? Ko je bil avgusta 1879 imenovan grof Eduard Taaffe za ministrskega predsed­ nika in je s tem prenehala doba liberalne vladavine, je bilo pričakovati, da si bodo tudi koroški Slovenci laže priborili narodno enakopravnost. Toda sprememba vlade na Dunaju ni niti najmanj omajala dominantne vloge, ki so jo igrali liberalci na Koroškem. To svojo vlogo so znali koroški liberalci, ki jih bolj točno moremo imenovati nemški nacionalisti, z vsemi razpoložljivimi sredstvi utrjevati in izgra­ jevati. (Avguštin Malle, Koroški Slovenci v Taaffejevi dobi, ZČ 39/1975, št. 1-2, str. 139) . . . pred desetletjem? Namen reformiranega bančnega sistema v letu 1965, po ukinitivi družbenih investicijskih fondov, naj ne bi bila toliko reorganizacija bančnega sistema kot »postavitev novih odnosov v procesu družbene reprodukcije ..., kjer bodo domini­ rali interesi gospodarstva«; pač v skladu z idejnimi koncepcijami, ki jih je ponovno postavil 8. kongres ZKJ, in s cilji gospodarske reforme, uradno sicer začete julija 1965, z nekaterimi ukrepi pa dejansko že leto poprej. (Marjan Matjašič, Bančništvo na začetku gospodarske reforme 1965, ZČ 39/1985, št. 1-2, str. 81) To in še mnogo drugega zanimivega branja poiščite v starejših zvezkih Zgodo­ vinskega časopisa, ki jih vse dobite na upravi ZČ! ZGODOVINSKI ČASOPIS 49 • 1995 • 2 303 IN MEMORIAM AKADEMIK PROF. DR. BRANISLAV ĐURDEV 1908-1993 Izteklo se je življenje ene najmarkantnejših osebnosti povojnih jugoslovanskih zgodovinarjev. Akademik Branislav Durđev je odšel tiho, skoraj neopazno. Bil je entuziast, ustvarjalec, iskalec znanstvene resnice, odličen organizator in predvsem Človek. Za njim je ostalo bogato znanstveno in publicistično delo. Branislav Durđev se je rodil 4. avgusta 1908 v Sremskih Karlovcih. Zgodovino in orientalno filologijo je študiral na Filozofski fakulteti Univerze v Beogradu, kjer je tudi diplomiral leta 1934. Kot odličen poznavalec turškega jezika je bil kmalu vključen v ekipo orientalistov, ki je začela že pred drugo svetovno vojno sistematično zbirati arhivsko gradivo v turških arhivih, predvsem v cari- grajskem arhivu Predsedništva vlade. To delo je nadaljeval tudi po drugi svetovni vojni. Po njegovi zaslugi je nastala neprecenljiva in izredno bogata zbirka mikrofilmanega turškega arhivskega gradiva. Šele na podlagi tega gradiva je bilo možno prevrednotiti mnoge pojave v zgodovini južno- slovanskih narodov pod turško oblastjo. Kmalu po začetku vojne v Bosni je pri nekem napadu agresorja na Sarajevo topovska granata zadela hišo, v kateri je imel svoj sedež Orijentalni institut. Pogoreli sta dragocena biblioteka in arhiv skupaj z dragoceno zbirko mikrofilmov. Uničeno je dolgoletno in požrtvovalno delo bosenskih turkologov in še posebej Branislava Durdeva. Branislav Durdev je najplodnejši del svojega življenja preživel v Srajevu, skoraj štirideset let. Najprej je delal v orientalnem oddelku Zemaljskega muzeja v Sarajevu. Leta 1950 pa je bil eden od pobudnikov ustanovitve samostojnega Orijentalnega instituta in postal njegov prvi direktor. Na tem mestu je bil vse do leta 1965. Pod njegovim vodstvom je postal inštitut ugledna znanstvena in raziskovalna ustanova, priznana doma in po svetu. Bil je prvi urednik odmevne revije Prilozi za orijentalnu filologiju ter pobudnik izdajanja turških virov v seriji Monumenta turcica (o Orijen- talnem institutu in njegovih publikacijah sem napisal več poročil v Zgodovinskem časopisu in Naših razgledih). Veliko skrb je posvetil vzgoji mladih orientalistov, zgodovinarjev in jezikoslovcev. Po njegovi zaslugi sem bil dve leti (1954-1956) na specializaciji v Orijentalnem institutu v Sarajevu. Kot mentor me je vpeljal v probleme razvoja osmanske države ter mi pri študiju nudil vso pomoč. Hvaležen sem mu za njegovo naklonjenost. Od ustanovitve univerze v Sarajevu je za Filozofski fakulteti predaval turško obdobje v zgodovini jugoslovanskih narodov. Njegova predavanja so bila zanimiva in življenjska. Po ustano­ vitvi Akademije nauka i umjetnosti BiH je bil izbran za prvega predsednika. SAZU pa ga je imenovala za zunanjega člana. Po upokojitvi leta 1979 se je vrnil v ožjo domovino, v Novi Sad. Toda Sarajevo mu je tako priraslo k srcu, da ni mogel živeti brez tistega vzdušja, ki ga je nudilo sarajevsko okolje. Zato se je čez nekaj let ponovno vrnil med Sarajlije. Leta 1992 je doživel vojno. Sklenil je, da ostane v Sarajevu, kjer naj bi delil s someščani kruto usodo, ki jo je Sarajevu namenil napadalec. Dolgo je vztrajal na strani trpečega sarajevskega ljudstva. Težko bolnega so s pomočjo UNPROFOR-ja preselili v Novi Sad, kjer je odmaknjen od vojne vihre in zanj nerazumljenega dogajanja jugo­ slovanske krize v tihoti in osami umrl aprila 1993. Z raznovrstnimi temami je bil prisoten v znanstvenem življenju na področju orientalistike in zgodovine južnoslovanskih narodov v času turške oblasti. Na osnovi turškega arhivskega gradiva je opravil nova temeljna raziskovanja in ponudil nove, izvirne poglede na mnoga zgodovinska vprašanja osmansko-turškega obdobja. Za seboj je pustil viden pečat v razvoju jugoslovanske orientalistike in zgodovine. Odpiral je nove in nove teme in dajal spodbude za prevrednotenje nekaterih zastarelih pogledov na razvoj osmanske države in njenega sistema. Med posebno odmevne raziskave in rezultate znanstvenega dela Branislava Durđeva spadajo študije o socialnem in razrednem značaju osmanskega fevdalizma s posebnim ozirom na vprašanje lastnine, nato o položaju posameznih družbenih razredov v času procesa osmanskega osvajanja Balkana in utrditve osmanske oblasti. Proučeval je vključevanje krščanskih spahij in vlaških knezov v osmanski fevdalni sistem ter se ukvarjal z vlogo vlahov v procesu kolonizacije. Posebno pozornost je posvetil študiju vloge srbske cerkve v času Nemanjičev in v času osmanske vladavine, ko je srbska cerkev sicer obdržala značaj fevdalne organizacije, bila pa eden najpomembnejših čuvarjev kulturne in moralne kontinuitete srbskega naroda. Med najob- 304 ZGODOVINSKI ČASOPIS 49 • 1995 • 2 sežnejše in najpomembnejša dela Branislava Durđeva spadajo študije o položaju Črne gore v času osmanske oblasti, v katerih je opozoril na nesprejemljivost dotedanjih romantičnih pojmovanj v zgodovinopisju. Velik delež odpade na Branislava Durđeva pri pisanju mnogih poglavij iz turškega obdobja v II. delu Zgodovine narodov Jugoslavije (DZS, Ljubljana 1959). Velika je tudi zasluga B. Durđeva, da je bilo veliko turškega arhivskega gradiva (kanun-name, defterji) objavljeno. Veliko kritičnih izdaj virov je pripravil sam ali s sodelavci, za mnoge izdaje je bil pobudnik. Proti koncu znanstvene kariere se je začel s strastnim pristopom ukvarjati s teorijo zgodovine. Bolj ali manj uspešno pa se je spopadel s teorijo marksizma in kritično obravnaval teze mnogih post- marksistov. Bil je aktiven udeleženec na mnogih znanstvenih in strokovnih posvetih, kongresih, simpozijih in okroglih mizah s področja zgodovine tako doma kot v tujini. Znan je bil predvsem zaradi ostrih polemičnih prispevkov, zato bo ostal v spominu sodobnikov kot zanimiva pa tudi kontroverzna osebnost. Od 5. do 9. decembra 1972 je bil Branislav Durdev gost oddelka za zgodovino ljubljanske Filo­ zofske fakultete. Za študente je imel dvoje zanimivih predavanj: o položaju srbske cerkve in o nastanku črnogorskih plemen. Na članskem sestanku Zgodovinskega društva za Slovenijo pa je številne poslušalce pritegnil s svojimi pogledi na razvoj »družbenih formacij« v posameznih zgodo­ vinskih obdobjih. V Zgodovinskem časopisu je objavil le en prispevek, o nastanku brdskih, črno­ gorskih in hercegovskih plemen v Zwitterjevem zborniku (ZČ XIX-XX, 1966, str. 187-195). Zelo rad je Branislav Durđev sodeloval s slovenskimi zgodovinarji pri raznih akcijah. Skupaj z akademikoma dr. Jorjo Tadičem in dr. Bogom Grafenauerjem je sestavljal ožjo redakcijo pri pripravi II. knjige Zgodovine narodov Jugoslavije (od začetka XVI. do konca XVIII. stoletja). O ožji redakciji mi je leta 1974, ko sva v Zenici sedela pri zajtrku v hotelu (oba sva namreč sodelovala na nekem simpoziju), dal naslednjo oceno: »Gradenauer ima ogromno znanje in vidi probleme, Durđev daje ideje, Tadič ima pamet.« Le tako usklajen tim je lahko ustvaril delo, ki še dolgo ne bo preseženo. Branislav Durđev je bil primer poštenega znanstvenika, strpnega do drugače mislečih, vendar tudi kritičnega do vsega, kar ni bilo v skladu z znanstveno resnico. I g n a c i j V o j e PROF. DR. JOSIP LUČIĆ 1924-1994 Nepričakovano se je pretrgala nit življenja gosparu prof. dr. Josipu Lučiću, ko se je 3. decembra 1994 mudil v svojem dragem Dubrovniku, kjer je iskal nove pobude za svoje razisko­ valno delo. Bil je eden redkih hrvaških zgodovinarjev, ki je vse svoje življenjsko delo posvetil proučevanju dubrovniške preteklosti. Prof. dr. Josip Lučić se je rodil 1. julija 1924 v Poličniku pri Zadru, vendar je njegov rod izhajal iz Župe pri Dubrovniku. To je bilo odločilno za življenjsko pot pokojnega Jože. Starši so se pozneje ustalili v Dubrovniku, kjer je Josip obiskoval klasično gimnazijo. Zgodovino je študiral na Filozofski fakulteti v Zagrebu in kot dopolnilni študij tudi klasično filologijo. Po diplomi leta 1952 je postal asistent na katedri za srednjeveško hrvaško zgodovino. Univerzitetne kariere kljub visoki strokovni usposobljenosti ni nadaljeval, ampak je od leta 1958 do 1972 poučeval zgodovino na raznih gimnazijah v Zagrebu. Kasneje se je odločil za znanstveno kariero in postal znanstveni sodelavec, pozneje svetnik na Odjelu za hrvatsku povijest Centra za povijesne znanosti Sveučilišta u Zagrebu. Doktoriral je leta 1964 iz teme Ekonomsko društveni odnosi u dubrovačkoj Astareji. Namestitev na znanstveni instituciji mu je omogočila, da se je z vso predanostjo in z vsem srcem posvetil proučevanju davne preteklosti srednjeveškega Dubrovnika. Habilitiral se je tudi kot univerzitetni učitelj in predaval na podiplomskem študiju v Zadru in Dubrovniku. Opus Lučićevih samostojnih publikacij, razprav, člankov, ocen in izdaj virov je izredno obsežen in bogat. Razprave in članki so raztreseni po raznih revijah in zbornikih. Nekatere ZGODOVINSKI ČASOPIS 49 • 1995 • 2 305 razprave je uspel povezati v celoto in jih izdati v posebnih tematskih knjigah. Velik del pomemb­ nejših Lučićevih knjig in izdaj virov sem ob izidu predstavil v Zgodovinskem časopisu. Trajen spomenik si je Josip Lučić postavil z izdajami najstarejših ohranjenih arhivskih knjig in dokumentov Dubrovniškega arhiva. To je bilo potrebno izdajati tudi iz praktičnih razlogov, kajti te najstarejše notarske in kancelarske knjige so najslabše ohranjene, še pisane na papirju in večinoma težko čitljive. Najprej je začel v Arhivskem vjesniku objavljati v štirih nadaljevanjih posamezne dokumente (I. del, X. zvezek, 1967, str. 117-133; II. del, XIII. zvezek, 1970, str. 381-395; III. del, XV. zvezek, 1972, str. 55-68; IV. del, XVI. zvezek, 1973, str. 109-122), ki jih je odkril v raznih notarskih in kancelarskih knjigah kot priloge ali v raznih zbirkah listin. Nanašajo se na 13. stoletje in so bili doslej neznani. Prve knjige Spisov dubrovačke kancelarije (1278—1282) je leta 1951 pripravil za izdajo Gregor Čremošnik. To je bil začetek serije Monumenta historica Ragusina, ki jo je izdala JAZU. Po več kot tridesetletnem premoru je gradivo za drugo knjigo (1984) pripravil za tisk Josip Lučić (ocena v ZČ 39, 1985, str. 153-156) in s tem nadaljeval Cremošnikovo delo. V obeh knjigah so objavljene vse ohranjene notarske knjige prvega uradnega državnega notarja dubrovniške komune Tomasina de Savere iz Reggie. Za tretjo knjigo MHR (1988) je J. Lučić pripravil za objavo edino ohranjeno kancelarsko knjigo Tomasina in knjigo njegovega naslednika Aca de Titullo (ocena ZČ 43, 1989, str. 457-459). V četrti knjigi MHR (1993) je objavil zapise notarja Andrija Beneše iz obdobja 1295-1301 (ocena ZČ 48, 1994, str. 579—580, žal je izšla po njegovi smrti). Josip Lučić je bil poleg Čremošnika eden redkih razisko­ valcev dubrovniških arhivalij, ki je razreševal najtrše paleografske orehe. Bil je tudi odličen latinist. Bil je eden redkih zgodovinarjev, ki je obvladal izredno težko Beneševo pisavo in jezi­ kovni stil. Ob predstavitvi IV. knjige MHR sem zapisal: »Želeli bi, da bi Josip Lučić nadaljeval z izdajanjem notarskih spisov tudi za 14. stoletje, predvsem pa da bi vsaj dokončal z izdajanjem knjig, ki jih je pisal Andrija Beneša«. Žal je smrt pretrgala obetavne načrte. Leta 1989 je ponovno izdal latinski tekst Knjige odredaba dubrovačke carinarnice (Liber statutorum doane), vzporedno pa je objavil še hrvaški prevod (ocena ZČ 44, 1990, str. 136-138). S tem je ta pomemben vir dostopen širokemu krogu raziskovalcev dubrovniške preteklosti. V svojih študijah se je Josip Lučić osredotočil predvsem na 13. in začetek 14. stoletja, čeprav je segel tudi v kasnejša obdobja. Še pred objavo disertacije »Prošlost dubrovačke Astareje« (ocena ZČ 26, 1972, str. 164-167) je v ZČ objavil eno od poglavij »Agrarno-proizvodni odnosi u okolici Dubrovnika - do polovine XIV. stoljeća« (XXII, 1968, str. 61-96). Pri raziskavah preteklosti Astareje je pritegnil nekatere moderne zgodovinske metode. Poleg arhivskega gradiva je upošteval rezultate toponomastike, arheologije in terenskega proučevanja. Josip Lučić je sodeloval pri projektu celotnega prikaza dubrovniške zgodovine, ki pa je žal ostal le torzo. V II. delu je obdelal »Povijest Dubrovnika (od XIII. stoljeća do 1205)«, Zagreb 1972. Zadal si je tudi nalogo, da v posebni knjigi »Obrti i usluge u Dubrovniku do početka XIV. stoljeća« (Zagreb 1973; ocena ZČ 34, 1980, str. 391-402) prikaže vrste in razvoj obrti, položaj obrtnikov, obseg proizvodnje in širino njenega tržišča. Izvenmestnemu teritoriju dubrovniške komune je posvetil posebno pozornost. Številne razprave o razvoju Konavelj, Župe, Primorja, Pelješca in otokov je strnil v knjigi »Iz prošlosti dubrovačkog kraja u doba republike« (Dubrovnik 1990; ocena ZČ 46, 1992, str. 274-275). Knjiga »Dubrovačke teme« (Zagreb 1991) predstavlja prav tako izbor različnih razprav. V njih so zbrani prikazi dubrovniških političnih in kulturnih razmer od 12. do 16. stoletja in študije o položaju, vlogi in povezavi Dubrovnika z drugimi mesti v jadranskem prostoru ter na področju Sredozemlja od 7. do 14. stoletja. Koristna bo kot priročnik knjižica »Dubrovački ljetopis od osnutka do danas« (Zagreb 1988). Josip Lučić je bil eden od ustanoviteljev Društva Dubrovčana i prijatelja dubrovačkih starina u Zagrebu, ki je bilo pod njegovim vodstvom zelo aktivno in delavno. To društvo je začelo izdajati revijo Dubrovački horizonti (prikaz ZČ 45, 1991, str. 335-339; XXII. letnikov, 30 številk). Pod njegovim urednikovanjem so se Dubrovački horizonti razvili v pestro in bogato revijo, v kateri so objavljene tudi zanimive zgodovinske teme. Josip Lučić je bil na razne načine povezan s slovenskimi zgodovinarji in posebej z oddelkom za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani in z menoj osebno. Ko sem leta 1952 začel zbirati gradivo v Dubrovniškem arhivu za disertacijo, mi je ponudil svojo sobo pri starših v Dubrovniku. Deset let sem skoraj vsako leto, po mesec ali dva, užival gostoljubje njegovih staršev. S tem so mi bili ustvarjeni odlični pogoji za delo v Dubrovniškem arhivu. Ko je nastopil službo asistenta, je začutil potrebo po stikih z oddelkom za zgodovino. Sredi petdesetih let je dal pobudo za prvi obisk zagrebških študentov zgodovine v Ljubljani. Ta njegova pobuda je naletela na ugoden odmev in poslej smo redno izmenjavali obiske študentov odsjeka za povijest in oddelka za zgodovino. Ko sem spomladi leta 1978 vodil študente na ekskurzijo po Črni gori, smo se na povratku za nekaj dni 306 ZGODOVINSKI ČASOPIS 49 • 1995 • 2 zaustavili tudi v Dubrovniku. Slučajno smo na Stradunu naleteli na Josipa Lučića, ki je bil študijsko v Dubrovniku. Bil je takoj pripravljen prevzeti strokovno vodstvo pri ogledu dubrov- niških znamenitosti. Pri razlagi je bil enkraten in nepozaben. Študentje so uživali ob njegovih ekskurzih po dubrovniški preteklosti. Za vse te redne stike, včasih le slučajna in bežna srečanja sem pokojnemu gosparu Josipu Lučiću od srca hvaležen. I g n a c i j V o j e IVAN OČAK (1920-1994) Marca 1994 smo prejeli iz Zagreba presunljivo vest, da je sredi znanstveno-raziskovalnega dela umrl hrvaški zgodovinar prof. dr. Ivan Očak, mednarodno priznani raziskovalec stalinskih čistk. Dr. Ivan Očak je bil rojen 1920. leta. Srednjo šolo je končal v Zagrebu. V času druge svetovne vojne je sodeloval v antifašističnem boju (1941-1945) jugoslovanskih partizanov. Po spletu živ­ ljenjskih okoliščin ga je pot vodila v Sovjetsko zvezo (tja je bil poslan na zdravljenje) tik pred izbruhom jugoslovansko-sovjetskega spora v času Informbiroja. V danih okoliščinah je ostal v Moskvi, se odločil za študij zgodovine in diplomiral na Zgodovinski fakulteti Univerze »Lomo- nosov«. Tu je končal tudi postdiplomski študij, odbranil doktorsko disertacijo in več kot dvajset let predaval »zgodovino Jugoslavije« na katedri za zgodovino Južnih in Zahodnih Slovanov ter se problemsko usmeril v proučevanje vpliva Oktobra na razvoj delavskega in komunističnega gibanja v Jugoslaviji med obema vojnama. Dr. Očak je — kot univerzitetni profesor — vseskozi trmasto vztrajal na stališču, da ni zgodo­ vinskega raziskovanja brez preučevanja arhivskega gradiva. V času Hruščove ere je bilo njegovi zahtevi ugodeno; dovoljeno mu je bilo delo v moskovskih arhivih, in to na gradivu, ki se je nanašalo na jugoslovansko zgodovino. To je bila prelomna točka v njegovem raziskovalnem delu, saj se je smelo osredotočil na povsem novo in neraziskano temo, ki se mu je ponudila ob pregle­ dovanju arhivskega gradiva — na proučevanje »usode« jugoslovanskih emigrantov (komunistov) v Sovjetski zvezi, ki so »izginili« v stalinskih čistkah in bili (po XX. kongresu KPSZ) v večini pri­ merov rehabilitirani. Rezultat njegovega raziskovalnega dela je obsežen opus, ki obsega prek dvesto znanstvenih del (od teh je dvajset knjig), ki so bila objavljena v Sovjetski zvezi, Bolgariji, Poljski, bivši Jugoslaviji in Hrvaški. Po vrnitvi v Zagreb v sedemdesetih letih je dr. Očak delal kot znanstveni svetnik na Zavodu za hrvatsko zgodovino pri Filozofski fakulteti Univerze v Zagrebu. Še naprej je vztrajno raziskoval svojo »življenjsko temo« in objavil vrsto del. Na tem mestu naj omenimo samo najodmevnejše: Jugoslaveni u Oktobru, Moskva-Beograd 1967; U borbi za ideje Oktobra. Jugoslavenski po­ vratnici iz Sovjetske Rusije (1918—1921), Zagreb 1976; Jugoslavenski Oktobarci. Likovi i sudbine, Zagreb 1979; Vojnik revolucije. Život i borbeni put Vladimira Čopiča, Zagreb 1980; Krleža — Partija. Miroslav Krleža u radničkom i komunističkom pokretu 1917-1941), Zagreb 1982; Braća Cvijići, Zagreb 1982; Jugoslavenski emigranti iz SAD u SSSR-u, Zagreb 1985; Gorkič. Život, rad i pogibija, Zagreb 1988; Afera Diamantstein. Prvi antikomunistički proces u Kraljestvu Srba. Hrvata i Slovenca (1919), Zagreb 1988. Zadnje objavljeno delo prof. Očaka nosi naslov »Hrvatsko-ruske veze« (Zagreb 1993); nedokončano pa ostaja žal njegovo poslednje delo o kontroverzni osebnosti jugoslovanskega komunističnega gibanja Andriji Hebrangu, kateremu je posvetil v zadnjih letih vso raziskovalno vnemo. Z dr. Ivanom Očakom smo izgubili ne samo pomembnega raziskovalca jugoslovanskega delavskega in komunističnega gibanja med obema vojnama in stalinskih čistk med jugoslovansko (komunistično) emigracijo v Sovjetski zvezi, temveč tudi odličnega poznavalca moskovskih arhivov in ne nazadnje tudi pomembnega sodelavca v novem mednarodnem projektu »Kominterna«, ki poteka pod okriljem Mednarodnega inštituta za socialno zgodovino v Amsterdamu. Med nami pa ostaja še naprej s svojimi pomembnimi izvirnimi deli, s katerimi ni samo rekonstruiral in osvetlil življenjskih usod tistih protagonistov, ki so še do nedavnega bili »zamočani« in označeni kot »izda­ jalci« v vrstah jugoslovanskega in mednarodnega komunističnega gibanja, temveč nam je pomagal tudi globje razumeti stalinske metode obračunavanja in fizičnega likvidiranja političnih nasprot­ nikov v lastnih (komunističnih) vrstah. A v g u s t L e š n i k ZGODOVINSKI ČASOPIS 49 • 1995 • 2 307 POLEMIKA BOBNEČA GRANDIOZNOST DISKVALIFIKACIJ IN NIČ ODGOVOROV (ZA ZDAJ?) Naj mi g. Granda oprosti, ker nisem uvidel, da je bilo njegovo pisanje v ZČ-u 4/93 mišljeno kot poročilo, ne pa ocena. Iskreno povedano — izgledalo ni ne prvo ne drugo, pač pa je spominjalo na jeremijade strankarskih strastnežev, ki jih je dnevno časopisje sicer polno, vendar v strokovno glasilo zgodovinarjev ne sodijo. Grandovo reakcijo na mojo polemiko bi se dalo uvrstiti v rubriko »diskvalifikacije in etiketiranja«, saj sta za njegovo pisanje tudi tokrat značilni izrazita lahkotnost izrekanja »sodb« in odsotnost utemeljitev. Sicer sem se pa ob branju njegovega pisanja v zadnjem ZČ-u spomnil lanskega zborovanja zgodovinarjev. Tam je nekoga izmed kolegov — ne vem, kako se piše — po koncu enega od refe­ ratov nekoliko zaneslo. Zahteval je mikrofon in potem, ko ga je dobil, začel predavatelja in vodstvo zmerjati s prorežimskimi zgodovinarji, trdil je, da so njihove trditve lažne, da so podkupljeni, da govorijo same neumnosti, dvomil je v njihovo moralo... Ko so ga vprašali, zakaj tako misli, ni bilo slišati nobene utemeljitve, le razburjeni mož je svoja »izvajanja« še zaostril. Enako je bilo tudi med odmorom - ljudje so ga spraševali, zakaj je izustil tako »močne« ocene, kakšni so pravzaprav njegovi argumenti, a razkačeni človek je le nepovezano in čedalje bolj ogorčeno govoril o zarotah, boljševikih, nevednosti, neznanju... Mislil sem si, da ima pač ta kolega slab dan in da je sreča, ker se z vsemi ostalimi zgodovinarji da debatirati mirno, strpno in argu­ mentirano. Vendar g. Granda s svojim primerom dokazuje, da zgoraj omenjeni izpad ni osamljen ter da so dolga leta totalitarizma in enoumnega sistema nekaterim verjetno res zapustila neizbrisne travme. V svojem odzivu se Granda ukvarja izključno z menoj osebno. Obregne se ob moje ime, potem me razglasi za nezmožnega trezne presoje, zelo se ograjuje od moje morale, ugiba o mojih političnih nazorih, začrta skrajne meje moralnih, kulturnih in strokovnih obzorij, ki jih po njegovem še zmorem doseči, pisanje, s katerim sem mu ugovarjal, postavlja v zvezo z beograjsko vrhovno komando... Vrhu vsega pa ob vseh svojih »grandioznih« ugotovitvah pri mojih interpre­ tacijah odkriva elemente paranoje! Poudari tudi, da ne vem, kaj beseda konsenz pomeni in iz polemike razbere, da ne poznam političnih strank in ustroja cerkve na Slovenskem (pri tem obža­ lujem lapsus, ki se mi je prikradel zaradi prevelikega spoštovanja do dr. Antona Bonaventure Jegliča, ki sem ga povišal iz škofa v nadškofa). Kaj g. Grandi beseda konsenz predstavlja, je nejasno, prav tako kot njegovi ostali »očitki«. O vprašanjih, ki sem mu jih zastavil, pa prav nič — to še vedno ostajajo nepredirne skrivnosti, ki jih molčeči Granda ljubosumno varuje. Potrpežljivo mu nekatera od vprašanj ponavljam — morda se bo dalo iz misteriozne Pitije v drugo spraviti kaj bolj dorečenega: — Zakaj je bila enotnost Slovencev »neverjetna« (=nenavadna, posebna?) in v čem je bila bolj »neverjetna« kot npr. enotnost Hrvatov, Bosanskih Muslimanov, Slovakov, Makedoncev, Čečenov...? — Zakaj je skrb Slovencev za svoj jezik in kulturo »neverjetna« in zakaj si Granda misli, da se tovrstna skrb lahko razloži z »željo o svobodni Sloveniji«? — Kaj g. Granda hoče povedati z izrazi kot sta »svobodna Slovenija« oz. »slovenske sanje«? Ali s tem misli neodvisno državo Slovenijo in — če je tega mnenja — kateri znameniti Slovenci so se po njegovem za to zavzemali (pri tem seveda ne šteje najnovejša doba od začetkov »slovenske pomladi«)? Predvsem pa: — Kateri so tisti »nekateri« slovenski zgodovinarji, ki Jugoslavijo »vsiljujejo kot zgodovinsko nujnost, predpogoj za nastanek svobodne in neodvisne Slovenije« in ki so s tem — po Grandovih besedah — zapustili področje zgodovinske stroke ter zašli v politiko? Če se Grandi ne zdi vredno odgovarjati meni, je pojasnila vsekakor dolžan bralcem ZČ-a. V primeru, da bodo njegov odgovor zopet same diskvalifikacije, bo s tem dokazal, da se izmika. Kljub vsemu pa verjamem, da bo g. Granda našel dovolj moči in poguma, da doreče vsaj nekatere izmed trditev, ki so se mu zapisale v ZČ-u 4/93. D r a g a n M a t i c 308 ZGODOVINSKI ČASOPIS 49 1995 • 2 POJASNILO BRALCEM ZGODOVINSKEGA ČASOPISA Jalov posel je dopisovanje s človekom, ki ne dojema niti lastnega pisanja. Žal ugotavljam, da je blatenje ljudi, s katerimi se idejno ne strinja, njegova največja (edina?) vrlina. Za strokoven pogovor v naši osrednji reviji je potrebna vsaj minimalna toleranca in približno enaka raven poznavanja materije. Zastavljena vprašanja so žalostna podoba avtorja, ki si jemlje pravico izter- jevati dolgove v imenu naše osrednje revije. Nobenega sočutja nimam do njegovih bolečin zaradi razpada SFRJ in njenega političnega sistema, izkazane prave podobe JLA — »kovačnice bratstva in enotnosti«, zmanjšane vloge »avantgarde delavskega razreda« ... Svojo prizadetost zaradi nastanka slovenske države bo moral reševati sam, ker je to njegov, ne pa moj problem. Poslednja stvar na tem svetu, ki jo mislim početi, je zagovarjanje mojih stališč do slovenske pomladi in Slovenije. Zadnji, ki so to zahtevali, so bili na orožnih vajah oficirji JLA, ki kažejo danes svojo kulturo v Bosni. Ker se je bati, da bo v nadaljevanju diskusije g. Matic zapisal, da piše o meni neumnosti »zaradi prevelikega spoštovanja« (neznanje in nerazumevanje ni lapsus!), tega pa si ne želim, niti ne potrebujem, ostajam pri že zapisani misli, da naju ločijo razdalje, ki jih je mogoče meriti le v svetlobnih letih. S t a n e G r a n d a S L O V E N S K A MATICA, SI-1000 Ljubljana, Kongresni trg 8, p p . 458, tel. : (061) 12-63-190 je jeseni 1994 med svojimi publikacijami izdala tudi tri za zgodovinarje posebej zanimive knjige, ki jih člani Zveze zgodovinskih društev Slovenije lahko kupijo po članskih cenah SM: Andrej Vovko MAL POLOŽI DAR . . . DOMU NA ALTAR »Portret slovenske narodnoobrambne šolske organizacije Družbe sv. Cirila in Metoda 1885 — 1918«, torej od ustanovitve CMD do razpada Avstro-Ogrske, je berljivo napisan pri­ kaz slovenskih prizadevanj, da bi z vztrajno in domiselno nabiranimi prostovoljnimi pri­ spevki vzdrževali slovenske šolske zavode, posebej še v narodno najbolj ogroženih obrobnih pokrajinah. Lojze Ude MOJE MNENJE O POLOŽAJU »Članki in pisma 1941-1994« (v uredništvu in s spremno besedo Borisa Mlakarja) kažejo znanega narodnega delavca kot »kritičnega spremljevalca Osvobodilne fronte«, saj si je Lojze Ude upal odkrito nasprotovati vrsti potez (partijskega) vodstva OF, sprožil je tudi akcijo za premirje med obema taboroma državljanske vojne - in ostal živ, a od petdesetih let odrinjen na rob družbe. Vladimir Ribarič POTRESI V SLOVENIJI »Ob stoti obletnici velikega ljubljanskega potresa« je podnaslov pregledno in poljudno napi­ sane knjige našega uglednega naravoslovca, ki poleg uvodnih poglavij o mitih in realnosti potresov predstavlja pomembnejše potrese v Sloveniji in njenem sosedstvu od leta 792 dalje, posebej pa prikaže tudi stoletni razvoj slovenske seizmologije. ZGODOVINSKI ČASOPIS 49 • 1995 2 309 KONGRESI, SIMPOZIJI, DRUŠTVENO ŽIVLJENJE STOLETJE GOSPODARSKIH SPREMEMB V SLOVENIJI IN PRELOMNICE 1918 - 1945 - 1991 Posvetovanje Zveze ekonomistov Slovenije in Inštituta za novejšo zgodovino, Celje, 8. marca 1995 Interdisciplinarnost je v našem zgodovinopisju že leta in leta velika potreba. Ne gre za modno muho, čeprav tudi te ne gre zanemariti, ampak za spoznanje, da bo le po tej poti mogoče napre­ dovati na področjih, za katera so zgodovinarji slabše usposobljeni, so pa nujni sestavni del celostne podobe naše preteklosti. Že pred leti je bilo v takratni Raziskovalni skupnosti Slovenije sprejeto načelo, da mora vsaka znanstvena disciplina skrbeti za proučevanje lastne zgodovine. Marsikaj je bilo narejenega, zlasti na področju medicine, veterine in tehnike. Najslabše pa je glede ekonomije, ki jo je prevladala ahistoričnost, zlasti glede starejših obdobij. V bistvu tudi ekonomija ne more brez poznavanja vsaj bližnje preteklosti, ker sicer ni analiz. Zgodovinarji slednje cenijo in jih, vsaj nekateri, tudi prebirajo, ni pa to tisto, kar od njih potrebujejo. Mnogo prerano umrli Toussaint Hočevar je bil tu velika izjema, saj se je kot ekonomist loteval temeljnih vprašanj in prelomnih trenutkov naše preteklosti. Dosedanje izkušnje interdisciplinarnega sodelovanja so zelo različne. Ni mogoče trditi, da zaprošenih za sodelovanje preteklost ne zanima, problem je v tem, ker ti pogosto sami premalo poznajo splošno zgodovino ali pa zgodovinarjem ne zaupajo. Nekoliko skrajen, ne pa edini primer, je neki pokojni cestni strokovnjak, ki nam je namesto elaborata o gradnji cest nosil »lastna« dognanja o političnih razmerah v Ilirskih provincah. Neznanje »splošne« zgodovine ali mogoče nezaupanje do zgodovinarjev je bilo malo čutiti tudi na celjskem posvetovanju. Poskus spraviti zgodovinarje in ekonomiste za isto mizo ni nov. Žarko Lazarević in Neven Borak, bila sta poglavitna organizatorja in duši prireditve, sta skušala takšno zamisel izpeljati že ob simpoziju Podjetništvo na Slovenskem, ki je bil 1994. leta.' Takrat so ekonomisti zatajili, tokrat pa so se v veliki meri posvetovanja udeležili. Zadržana sta bila le Jože Mencinger in Bogomir Kovač. Njuno odsotnost je bilo zelo čutiti in bilo bi zelo primerno, da bi napovedani zbornik prinesel vsaj njuna referata. Program celjskega posvetovanja je bil zastavljen tako vsebinsko kot organizacijsko zelo ambi­ ciozno. Na vabilu so bili napovedani naslednji referati: Jasna Fischer, Slovenska gospodarska bilanca ob vstopu v Jugoslavijo; Mojca Novak, Periferna agrarna transformacija: Primer Slovenije in centralne Srbije; Jože Mencinger, Slovenska gospodarska bilanca ob koncu druge svetovne vojne in ob razpadu Jugoslavije; France Križanič, Gospodarska uspešnost slovenskih vlad; France Kresal, Socialna politika v Sloveniji do druge svetovne vojne; Dušan Kidrič, Socialna politika v Sloveniji po drugi svetovni vojni in v lastni državi; Zarjan Fabjančič, Ekonomska vloga države v Avstro-Ogrski, Jugoslaviji po prvi in drugi svetovni vojni in v Sloveniji; Žarko Lazarević, Obrat proti jugu: Ukrepanje ob vstopanju v jugoslovanski gospodarski prostor; Jože Prinčič, Podržav­ ljenje zasebnega premoženja v Sloveniji po drugi svetovni vojni; Maruša Zagradnik, Procesi po­ državljenja premoženja v Slovenskem Primorju; Zdenko Cepič, Spreminjanje lastniške strukture v kmetijstvu po drugi svetovni vojni; Bogomir Kovač, Primerjava procesov lastninskega preobli­ kovanja podjetij: »nacionalizacije« in »nostrifikacije«, podržavljenje, združeno delo in današnji procesi; Neven Borak, Načrti za zamenjavo denarja in denarne reforme v prevratnih obdobjih; Oto Norčič, Pogledi na vlogo lastnine; Franjo Štiblar, Pogledi na ureditev bančnega sistema in Miran Mihelčič, Pogledi na upravljanje. Zaradi odsotnosti nekaterih zgoraj omenjenih referentov in dopoldanske zadržanosti Novakove je prišlo do sprememb, ki so porušile zamišljene sklope: Gospodarsko stanje ob državno političnih prelomih, Socialna politika in vloga države, Lastninske spremembe v 20. stoletju, Pogledi na preoblikovanje posameznih področij. Vskočil je tudi prvotno nenapovedani Jure Perovšek, ki je govoril o gospodarskih vprašanjih v Sloveniji neposredno po prvi svetovni vojni. To je povzročilo le nekaj težav organizatorjem, bistvu posvetovanja pa ni škodovalo. Iz zgoraj navedenih dejstev ne izhaja le že omenjena ambicioznost simpozija, ampak kaže tudi določen politični naboj, saj je vrsta referentov neposrednih kreatorjev našega 1 Podjetništvo na Slovenskem. Prispevki za novejšo zgodovino, 34, št. 1, 1994, glej tudi Eva Holz, Slovensko podjetništvo. Zgodovinski časopis 48, 1994, str. 119-120. 310 ZGODOVINSKI ČASOPIS 49 1995 ekonomskega vsakdana ali pa drugače zelo zasidrana v političnem življenju. Slednje ni nič napačnega, še več, daje določen draž in upanje na veliko odmevnost napovedanega zbornika. To še zlasti poudarjam, ker čas referentom ni dopuščal, da bi predstavil svoje delo v celoti, ampak so to storili le s povzetki ali izseki. Zato je tudi to poročilo določen torzo. Po uvodnih besedah Boraka, Fischerjeve in Lazarevića je začela prva referentka, ki je podala gospodarsko in družbeno strukturo slovenskega etničnega ozemlja 19. in začetka 20. stoletja. Opravila je nekakšno historiografsku bilanco, ki ji ni dopuščala ustavljanja ob sicer pomembnih podrobnostih, bil pa je dober prerez in primerno izhodišče za nadaljevanje. Referat Fischerjeve je bil statistično bogat, hkrati pa je pokazal, da si zgodovinarji znajo zastavljati vprašanja. Zelo pregleden in jasen je bil tudi Lazarević, ki je nakazal, kje naj bi vskočili s svojimi interpretacijami ekonomisti. Zdi se mi, da bodo, tudi zaradi njegovega ekonomskega znanja, našli v njem kvali­ tetnega sogovornika. Njihovo eventualno skupno delo bi lahko dalo zelo obetavne rezultate. Neven Borak je presenetil z dejstvom, da je svoj referat zasnoval tudi na arhivskih virih. Ti so mu omogočili zelo zanimive ugotovitve o odnosu SNOS-a do denarnih vprašanj. Ta se je teh vprašanj lotil bolj kvalificirano, kot pa je bilo to storjeno 1991. leta. Veliko več pozornosti je bilo dano zaščiti slovenskega gospodarstva. To se ob zadnjih denarnih spremembah pri nas naj ne bi zgodilo, predvsem pa so bila zanemarjena dolžniško-upniška razmerja. France Križanič je našel veliko pohvalnih besed za čas velikih županov in deželnih vlad v stari ter Kraigherjeve in Kavčičeve v novi Jugoslaviji, zelo je bil prizanesljiv do Drnovška, kritičen pa do vrste drugih socialističnih in Peter­ letove vlade. Očital jim je, da niso bile kos krizam in niso znale pospešiti gospodarske rasti. V diskusiji, ki je sledila dopoldanskemu delu posvetovanja, zadnji referent ni bil deležen le pohval. France Kresa/, katerega rezultati so v našem zgodovinopisju premalo prisotni, je opozoril na velike dosežke, ki jih je delavstvo doseglo po prvi svetovni vojni. Čeprav je 1945. nastala delavska država, ni bilo takega revolucionarnega vrenja, pa tudi delavski dosežki so bili manjši. Zanj je čas med obema svetovnima vojnama tudi v pogledu socialne politike klasično obdobje kapitalizma pri nas. Dušan Kidrič se je zadržal predvsem pri naših ustavah po II. svetovni vojni. Ugotovil je prisotnost socialne politike, ki pa ni bila nikjer posebej opredeljena. Očital ji je, da ni imela pred seboj vsega prebivalstva, ampak le delavsko. Poleg izvrstnih grafikonov nam je njegov referat še posebno ostal v spominu zaradi poziva, da je pri nas treba nujno spremeniti (uvesti?) socialno politiko. Fabjančič je izhajal zlasti iz analiz državnih proračunov in državne regulacije v gospo­ darstvu. Pohvalne besede je našel za nekdanjo Avstro-Ogrsko, za kasnejše oblastnike pa ni našel pohvalnih besed. Posebno je bil kritičen do vlad v samostojni Sloveniji. Jure Perovšek ni našel pohval tudi za Državo SHS. Ta se je gospodarskih vprašanj sicer zavedala, vendar se jih je lotevala preveč neodločno. Prinčič je bil v svojem prispevku zelo kritičen do naše nedavne preteklosti, vendar ni težil po cenenih efektih, ampak je ostal zgodovinarsko stvaren. Slednje se mi zdi potrebno posebno izpostaviti, ker želijo nekateri danes svoje politično nestrinjanje z določenimi zgodovinskimi obdobji ponazoriti z norčevanji iz njih, kar je za naše zgodovinopisje ravno tako škodljivo kot apologija. Njegova kritika je bila predvsem usmerjena zoper dušitev privatnega sektorja, nedomišljene normativne akte, nesmiselne integracije in slabo gospodarjenje z državnim premoženjem. Referat Maruške Zagradnik je bil zaradi zapletenih odnosov z Italijo najbolj aktualen. Pokazala je vso prepletenost problematike in prepričljivo zavrnila vrsto italijanskih kritik in zahtev. Obžalovati moramo, da naši politiki ne cenijo strokovnjakov, ampak se naslanjajo predvsem na ljudi dvomljive vrednosti. Njen referat bi moralo naše zunanje ministrstvo takoj odkupiti. Zdenko Cepič je opozoril na razkorak med ekonomskimi potrebami in političnimi cilji, ki so bili pri nas vselej primarni. Opozoril je na razlike med povojno agrarno politiko Jugoslavije in socialističnega bloka. Čeprav tu ni bilo slepega posnemanja, je ugotavljal, podobno kot Prinčič, da je poglavitne negativne učinke čutilo predvsem najširše prebivalstvo. Želje po deagrarizaciji naših krajev so bile le preočitne. Kaj je hotela povedati Mojca Novak, podpisanemu ni bilo najbolj jasno. Kot sociologinja je uporabila seveda metode svoje stroke. Skromen čas ji ni dopuščal, da bi prestopila nivo tez. Ofo Norčič je svoj referat zasnoval zelo na široko, zato je tudi on postal žrtev časa. Simpatični sta bili njegova primerjava Kreka in Žuna ter opozorilo na Jeraja in Tikača. Končal je z mislijo, da je lastnina sicer zelo pomembna, ključno pa je vendarle njeno upravljanje. Tudi Franjo Štiblar je moral ostati pretežno na nivoju tez, so pa bile nekatere že tudi kot take zelo provokativne. Očitno mu v gospodarstvu na nacionalni ravni zelo imponira biti prvi, kar je bila Slovenija na vrsti področij v nekdanji Jugoslaviji. Nekdo izmed navzočih ekonomistov ga je čudovito dopolnil, da je bistveneje biti doma glavni ali odločilni in da je to eno izmed bistev slovenske osamosvojitve kot tudi popotnica za Evropo. Miran Mihelčič je opozoril predvsem na pomen upravljanja, težavnost tega vprašanja in končal z nekaterimi konkretnimi mislimi o prihodnjem sodelovanju med zgodovinarji in ekonomisti. ZGODOVINSKI ČASOPIS 49 • 1995 • 2 311 Gornje poročilo je zaradi časovnih stisk referentov kot tudi dejstva, da vsi udeleženci nismo imeli na razpolago nekaterih vnaprej pripravljenih referatov, torzo. Kljub temu pa se naj bi iz njega videla prisotnost dveh pristopov k tematiki. Nekateri, zlasti na primer Lazarevič, so predvsem vabili k diskusiji, drugi, bila jih je kar večina, pa so zasledovali medsebojno informi­ ranje. Čeprav sta oba pristopa koristna, pa bi se bolj opredelili za prvega. Mogoče je takšno stališče zaradi sodelovanja med obema vedama, ki je še v povojih, preuranjeno, zdi se mi pa edino perspektivno. Medsebojno podučevanje je seveda dobrodošlo, za znanstveni napredek pa bo to predvsem sodelovanje. S t a n e G r a n d a Č~| KNJIŽNI CLNlT^R. C Г/Л«Шћ1 61001 Ljubljana, Kopitarjeva ulica 2, telefon 061/302-695 1. Bojan Godeša: KDOR NI Z NAMI, JE PROTI NAM Knjiga odgovarja na vprašanja, ki jih danes srečujemo na vsakem koraku in na vseh časopisnih straneh: Kako so se Slovenci razdelili med drugo svetovno vojno in kakšna je bila vloga ene in druge strani v osvobodilnem boju. Pozornost je seveda, kot pove že naslov, namenjena izobražencem, ki so temu boju dajali poseben pečat in legitimiteto, saj so se vse strani potegovale zanje - in nasprotno. Izobraženci različnih svetovnih nazorov so bili gibalna sila obeh taborov v času okupacije. cena: 3.801 SIT 2. Aleš Gabrio: SOCIALISTIČNA KULTURNA REVOLUCIJA Obdobje, ki ga v svoji knjigi obravnava Aleš Gabrič, je imelo daljnosežne posle­ dice. Z ukinitvijo Agitpropa se je zamajala gotovost, dotlej utemeljena na koncep­ tih in v osebnosti Borisa Zihcrla. Raziskave in analize v tej knjigi kažejo, da partija ni imela enotnega načela, kako naj obvladuje kulturno sfero. Posebej zanimiva je Gabričeva analiza razmerja med oblastjo in kulturniki, ki v nekaterih pogledih razkrije povsem neznane prvine in na podlagi skrbno zbranega arhiv­ skega gradiva v povsem novi luči prikaže sicer znane dogodke. cena: 4.30S SIT 3. Ana Kalc-Hafner, Samo Pahor, Lucijan Vovk: SLOVENCI IN ITALIJA Knjiga je timsko delo tržaških Slovencev, ki skuša na strnjen, jasen in vsakomur razumljiv način povzeti dogodke in podatke, ki pričajo, da je današnja slovenska zahodna meja rezultat kompromisa. Ta sicer ni mogel povsem zadovoljiti ne ene ne druge strani, bil pa je v danih okoliščinah najboljša možna rešitev. Vsi ti pro­ blemi že od nekdaj vplivajo na odnose med Slovenijo in njeno zahodno sosedo, še posebno težo pa dobivajo v času najnovejših evropskih povezav, zaradi česar je knjiga na moč aktualna. cena: 1.491 SIT Članom zgodovinskih in muzejskih društev Knjižni center C ob osebnem nakupu ali telefonskem naročilu na navedene cene daje 15-odstotni popust, pri obročnem odplačevanju pa 10-odstotni popust. 312 ZGODOVINSKI ČASOPIS 4У • i995 • 2 RAZPRAVE FILOZOFSKE FAKULTETE 1985 Janek Musek: Narava in determinanta zavestnega odločanja Štefan Kociančič - Dragi Štefanija: Glosarij zbornika bratov Miladinovih Nataša Golob: Dvanajstero mesecev: Povezave in ikonografija likovnih in literarnih ciklov od pozne antike do renesanse 1986 Jelka Pirkovič: Zgodovina urbanih oblik Kostanjevice na Krki Tone Pretnar — Božena Ostromecka: Slovensko-poljski slovar — poskusni snopič Slovenci v evropski reformaciji Slovenski jezik v znanosti, 1 1987 Janez Höfler: O prvih cerkvah in pražupnijah Stane Bernik: Črnomelj, urbanistični, arhitekturni in spomeniškovarstveni oris Lokev skozi čas Ivan Stopar: Karolinška arhitektura na Slovenskem Iva Mikl-Curk: Rimska lončena posoda 1988 Etnološka stičišča, 1 Gregor Kocijan: Slovenska kratka pripovedna proza 1892—1918, Bibliografija Irene Mislej: Janez Benigar 1989 Slovenski jezik v znanosti, 2 Milena Horvat: Ajdovska jama Boris Paternu: Modeli slovenske literarne kritike. (Od začetkov do 20. stoletja) 1990 Janek Musek: Simboli, kultura, ljudje Andrej Ule: Filozofija Ludwiga Wittgensteina (Od traktata do filozofskih raziskav) Krešimir Nemec: Med literarno teorijo in zgodovino (razprave in eseji) Jože Pogačnik: Starejše slovensko slovstvo Paola Korošec: Alpski Slovani - Die Alpenslawen Ivan Stopar: Vojak, potepuh in vedutist Friedrich Bernhard Werner Silesius 1991 Ivan Stopar: Joseph Leopold Wiser pi. Berg, Ljubljanski vedutist, kaligraf in miniaturist Janez Sagadin: Razprave iz pedagoške metodologije Zoran Stančič, Vincent Gaffney: Napovedovanje preteklosti - uporaba GIS v arheološki študiji otoka Hvara - GIS approaches to regional analysis: A case study of the Island of Hvar Etnološka stičišča 3 - Ethnological Contacts 3 - Zbieznosci etnologiczne 3 Dragi Štefanija: Osnovni frekvenčni slovar Nove Makedonije: Osnoven čestoten rečnik na Nova Makedonija Jože Koruza: Slovstvene študije 1992 Cvetko Butkovič: Razvoj glasbenega šolstva na Slovenskem, 1 Franc Križnar: Slovenska glasba v narodnoosvobodilnem boju Dušan Nećak: Obisk preteklosti Maks Tušak: Risanje v psihodiagnostiki 1993 Andreja Vrišer: Noša v baroku na Slovenskem Jasna Makovec-Černe: Členitev po aktualnosti in besediloslovje. Bibliografija Rozina Švent: Bibliografsko kazalo Duhovnega življenja I-LX. 1933-1992 1994 Peter Štih: Goriški grofje ter njihovi ministeriali in militi v Istri in na Kranjskem Irena Gantar Godina: Neoslavizem in Slovenci Miha Javornik: Evangelij Bulgakova Maks in Matej Tušak: Psihologija športa Paola Korošec: Kulturno vrednotenje najdb z grobišča v Köttlachu pri Gloggnitzu Milica Bergant: Nove teme pedagoške sociologije in sociologije reforme šolanja Razprave FF izdaja Znanstveni inštitut Filozofske fakultete univerze v Ljubljani, Aškerčeva 2, tel. 061/17-69-200, int. 201. Knjige lahko kupite z naročilnico ali pri prodajalcu knjig v avli fakultete in v Kulturno-informacijskem centru Križanke, Trg francoske revolucije 7, Ljubljana. ZGODOVINSKI ČASOPIS 49 • 1995 • 2 313 OCENE IN POROČILA G e o r g e s J e a n , Pisava: spomin človeštva. Ljubljana : DZS, 1994. 224 strani. (Zbirka Mejniki). Konec leta 1994 je izdala DZS prvo serijo knjig v novi zbirki »Mejniki«. Naslovi so veliko obetali, saj naj bi knjižice pokrile mnoga področja, o katerih doslej v slovenščini nismo imeli še nič napisanega. Poleg tega pa jih odlikuje za slovensko knjigo še nenavadno nizka cena. Med naslovi smo dobili tudi delo o zgodovini pisave Georgesa Jeana, plodovitega pesnika, pisatelja in publicista, ki je bil med leti 1967 in 1981 profesor lingvistike in semiologije na univerzi v Mainzu (v publikacije je napačno zapisano »Mainu«). Avtor nas pelje skozi zgodovino pisave od njenih začetkov pa do prvih tiskanih knjig. Začne s tehniko klinopisa, v kateri so napisani prvi piktogrami in ideogrami v zibelki civilizacije, v Mezopotamiji. Egipt je razvil drugačno pisavo in sicer hieroglife, tudi osnova za pisanje tu niso bile glinene tablice, temveč prevladujejo papirusni zvitki. Pove tudi, da so imeli pisarji v teh zgodnjih civilizacijah posebno mesto, dotakne se začetkov pisave na Kitajskem, ki pa je bila dokončno izoblikovana že sredi 2. tisočletja pr.n.št. Revolucijo predstavlja izum črkopisa - torej en glas en znak. Začetki tega so pri Feničanih in Aramejcih, ki so živeli na področju današnje Sirije, vendar do grške pisave, kjer so začeli poleg soglasnikov zapisovati tudi samoglasnike, ne moremo govoriti o popolni črkovni pisavi. Grki so svojo civilizacijo razširili na domala vse Sredozemlje, tako se je razširila tudi pisava. V Italiji pa se je iz nje razvila latinica. S širitvijo Rimskega imperija se je po Evropi širila tudi latinica. V srednjem veku pa je bila pisava, pisanje in prepisovanje dolga stoletja monopol prepisovalcev, večinoma menihov, ki so delovali v samostanskih skriptorijih. Rokopise so umetelno okraševali ilumina- torji. Nov trenutek nastopi z ustanovitvijo univerz, kjer študentje potrebujejo skripta - torej začno delovati cehi prepisovalcev ob teh ustanovah. Velika sprememba nastane v 15. stoletju, ko je natisnjena prva knjiga. Razvoja pisave s tem še ni konec, le širjenje tiska je hitrejše, ljudje so bolje informirani, predvsem od 17. stoletja dalje, ko nastanejo prvi časopisi. V zadnjih dveh poglavjih govori avtor o razreševalcih, ki jim je uspelo razvozlati stare pisave, nekatere - npr. etruščanska - pa še čakajo na to. Končno pa spregovori tudi o dokumentih, ki so bili napisani od najstarejših časov do danes. Obravnava pisanje raznih simbolov — črkovnih zapisov, not in kaligrafije, ki ima posebno mesto v zahodni in vzhodni civilizaciji. Zavedam se, da je težko ocenjevati delo, če ne poznaš originalnega teksta, saj za mnoge pomanj­ kljivosti, ki jih bom navedla, ne morem presoditi, ali so le prevajalski spodrsljaji (teh je kar precej) ali pa jih je zakrivil že avtor. Tem bolj bi bilo pomembno, da bi bilo takih napak čim manj, saj je knjiga pre­ natrpana s podatki do te mere, da tekst zgublja na preglednosti; brati jo od prve do zadnje strani je kar naporno. Verjetno bo svoj namen izpolnila predvsem kot priročnik - to tem bolj, ker imamo dodan izčrpen abecedni seznam pojmov, ki se v njej pojavljajo. Med nerodnimi formulacijami naj opozorim na nekatere, npr. str. 27: »prava pisava: najprej zato, ker skoraj v celoti upošteva govorjeni jezik, jezik, ki ga je bilo mogoče zopet rekonstruirati, če se je ohranil do današnjih dni kot koptščina« (?), na str. 64: »Y je bil dodan latinskemu črkopisu v 1. stol.pr.n.št.« - Y se v latinščini uporablja le kot izjema pri pisavi tujih, predvsem zemljepisnih imen - npr. Babylon. Na isti strani: »Rimljani so uporabljali velike črke na kamnu, male pa na drugih pisnih podlagah, papirusu ali voščenih tablicah« - prave male črke — semiu- niciale se začno šele v 5. stol. Očitni prevajalski spodrsljaji so pa npr. taki: str. 85 - ob sliki piše »peresnik« namesto peresnica, str. 93 »tiskalnica« namesto tiskarna, str. 175 - »1154 zgrajena v Španiji prva tovarna« namesto delavnica oz. še bolje papirni mlin. Najhujša napaka pa je nastala pri »Bibliografiji«, kjer so prevedeni tudi naslovi tujih del. Zagnan bralec, ki bo želel o obravnavani tematiki izvedeti več, bo namreč v knjižnicah zaman iskal dela kot so npr. Abelaneta »Znaki brez besed«, Hachette 1986 ali pa Chenga »Kitajska poetična pisava«, Seuil 1984 pa »Iz svinca, črnila in svetlobe«, 1982 itd. Smotrno pa bi bilo npr. ob Epu o Gilgamešu zapisati, da ga je leta 1978 v slovenščini izdala Mladinska knjiga kot 5. zv. zbirke »Sivi Kondor«, ne pa citirati založbe »Berg International«. Naj se ob koncu vprašamo, ali je bilo predloženo besedilo najustreznejše, kar so nam založniki lahko ponudili o zgodovini pisave. Žal moramo ugotoviti, da ni tako. Bolj bi si želeli dobiti ponatis knjige slo­ venskega avtorja Jara Dolarja »Spomin človeštva«, ki ga že dolgo ni na trgu. Ustreznejša, a res da skrom­ nejša po obsegu in podatkih, a mnogo bolj sistematična je knjiga »Writing«, ki jo je leta 1993 napisala Karen Brookfield, vodja izobraževalne službe v British Library. Izšla je v popularni seriji »Eyewitness guides«, ki jo že leta prevaja Pomurska založba kot »Svet okrog nas« in smo v njej dobili že serijo popu­ larnih, a visoko strokovnih del. Z angleškega področja naj naštejem še knjižico avtorja Christopherja de Hamela, ki jo je izdal Britanskih muzej »Scriber and illuminators«, o tej tematiki je sicer nedavno napisala odlično delo v slovenščini Nataša Golob »Srednjeveški rokopisi; Stavbarnice«. Med francoskimi 314 ZGODOVINSKI ČASOPIS 49 • 1995 • 2 predlogami pa bi lahko izbrali tudi delo Françoisa Dupuigreneta Desroussillesa »Regards sur le livre: art histoire technique«, Editions du Sorbier — Bibliothèque Nationale, Paris 1992. Ob koncu pa se nam zastavlja še eno vprašanje, zakaj so ovitek knjige Georgesa Jeana opremili z napisom »Arheologija«, saj so v njej obravnavana predvsem zgodovinska obdobja. Razlaga za to pa bi bila lahko le ena, ki pa verjetno ni botrovala temu napisu. Tako gledanje na knjigo, ne z vsebinskega, ampak predvsem z materialnega stališča — pisava v njej, papir, vezava, ilustracije — se v strokovni literaturi včasih poimenuje »arheologija knjige«. A n j a D u l a r D u š a n K o s , Pismo, pisava, pisar. Prispevek k zgodovini kranjskih listin do leta 1300. Ljubljana : Zgodovinski arhiv, 1995, 248 strani, 19 prilog. (Gradivo in razprave ; 14) Dovolite, da se v tem trenutku najprej spomnim spoštovanega gospoda profesorja, akademika dr. Boga Grafenauerja, ki bi bil knjige, ki jo danes predstavljamo, nedvomno zelo vesel, pa žal ni več dočakal njenega izida. Pisna bera na področju zgodovinskih pomožnih ved v slovenskem jeziku je žal še vedno zelo skromna. Zato smo še kako veseli najnovejše knjige kolega Dušana Kosa z naslovom Pismo, pisava, pisar in podnaslovom Prispevek k zgodovini kranjskih listin do leta 1300. Namen svojega dela ter omejitve, ki si jih je pri pisanju določil, je avtor podrobno predstavil v Prologu (5-6). Svoje delo je posvetil srednjeveški listini, za katero pravi, da je »izjemen vir o kulturnih razmerah v določeni družbi, poslovnih in pisnih navadah, aplikaciji običajnih in kodificiranih prav v vsak­ danjem poslovanju, značaju, mentaliteti in izobrazbi konkretnih pisarjev in avtorjev (!), organizaciji javne pismenosti, prepletanju različnih kulturnih tokov, vplivu socialne razdeljenosti vrhnjih slojev družbe na zapisovanje pravnih dejanj, različnosti takšnih dejanj nasploh, pa tudi estetskih pogledih na zapis in pisavo. Ali drugače, listina je za medievista eden najsijajnejših pisnih virov« (5). Svoje delo je Dušan Kos posvetil kranjskim srednjeveškim listinam, ker je - zopet navajam avtorja iz njegovega Prologa - »nekdanja Kranjska ena redkih dežel v vzhodnoalpskem, oziroma srednje- in zahodnoevropskem prostoru, ki nima ne analitičnih, ne sintetičnih raziskav srednjeveških listin« (5). Avtor je torej na tem področju oral ledino, kar daje njegovemu delu poseben čar in seveda izjemno vrednost. Ker se je ozemlje Kranjske v preteklosti večkrat spreminjalo, se je Dušan Kos omejil na deželo v njenih modernih novoveških mejah. Avtor v svojem delu ne obravnava vseh srednjeveških kranjskih listin. Časovno omejitev do leta 1300 utemeljuje z dejstvom, da je »po letu 1300 prišlo do prave ekplozije pismenstva«, ki ga v takšnem ana­ litičnem delu praktično ni mogoče obvladati v celoti. Ko človek podrobneje pogleda vsebinsko zasnovo Kosove knjige, z veseljem ugotovi, da ne gre zgolj za suhoparno znanstveno razpravo, ampak za delo, ki je kljub zgoraj navedenim omejitvam zasnovano kot temeljno delo s področja diplomatike. To je knjiga, po kateri bodo s pridom segli vsi, ki jih ta tematika zanima. Predvsem pa bo dobrodošel priročnik študentom zgodovine in arhivistike. Knjiga je razdeljena na pet poglavij in sicer govori prvo poglavje o značaju kranjskih privatnih listin in pravnih dejanj v luči zgodovinskih in pravnih razmer (7-14). V tem poglavju poda avtor definicijo privatnih listin, opozori na njihove posebnosti na Kranjskem, seznani nas z njihovimi medsebojnimi razlikami, s terminologijo, ki jo uporabljajo, ter s historičnim in socialnim okvirjem, v katerem so listine na Kranjskem nastajale. V nadaljevanju prvega poglavja nato podrobno analizira vsebinske oblike listin. V tem delu je polno izredno dragocenih podatkov in podrobnosti, ki osvetljujejo slovensko preteklost v srednjem veku do leta 1300. Ob teh, na videz skopih podatkih, začutimo živahen utrip verskega in cerk­ venega, socialnega in družbenega, gospodarskega in političnega življenja srednjeveškega človeka na današnjem slovenskem ozemlju. Seznanimo se s pravno odvisnostjo naših prednikov do civilnih in cerk­ venih oblastvenih struktur, z njegovo zaščito in tudi pregonom. Poglavje zaključuje avtorjeva analiza o jeziku listin in o prehodu z, v srednjem veku splošno uveljavljene latinščine, na živi - zaradi tujih oblast­ nikov tudi v naših krajih — nemški jezik. Drugo poglavje spregovori o prostoru in času, v katerem so bile kranjske listine izdane (45-70). Dušan Kos najprej podrobneje spregovori o krajih, kjer so bila izvršena tista pravna dejanja, katerih priča in spomin so ohranjene listine. Nato se ustavi ob problemu datiranja listin, ki nemalokrat predstavlja resen problem za njihovega bralca. V tej zvezi je zelo koristen »koledar praznikov«, ki ga je Kos sestavil na podlagi opisne datacije v kranjskih listinah do leta 1300. Ti dve strani Kosovega priročnika (69-70) bi si morali vsi, ki delamo z listinami, kratko malo vlepiti kot neobhoden pripomoček v Grotefendov Taschenbuch der Zeitrechnung des deutschen Mittelalters und der Neuzeit. Tretje in četrto poglavje Kosove knjige pa imata na nek način značaj učbenika. V tretjem poglavju Dušan Kos podrobneje spregovori o zunanjih značilnostih listin (71-90), spregovori nam o pisnem mate­ rialu listin, o pisavi, ki se pojavi na teh listinah in o njihovem pečatenju. Poglavje zaključi z dragocenimi podatki o noticah na hrbtni strani listine, ki med drugim pričajo tudi o sistemu arhiviranja srednjeveških listin pri nas. ZGODOVINSKI ČASOPIS 49 • 1995 • 2 315 Četrto poglavje govori o diktatu in notranjih značilnostih listin (91-184). To poglavje je najdaljše v knjigi in — poznavalci me boste popravili, če se morda motim — to poglavje lahko mirno ocenimo kot prvi sistematični tiskani učbenik diplomatike v slovenskem jeziku. Na vse podrobnosti tega dragocenega poglavja Kosove knjige v tako kratkem prikazu seveda ni mogoče opozoriti. Povem naj le, da gre za izjemen pripomoček vsem, ki se tako ali drugače poklicno bavimo s proučevanjem, urejanjem in hra­ njenjem naših srednjeveških listin. Zadnje peto poglavje je posvečeno pisarni, pisarju in notarju (185—209). Gre za poskus rekon­ strukcije uradov, v katerih so na Kranjskem listine nastajale in predvsem za poskus identifikacije posa­ meznih pisarjev in notarjev, ki so raziskovane listine tudi napisali in jih formalno oblikovali. Avtor v svojem delu sicer ugotavlja, da na Kranjskem do leta 1300 ni bilo »nobene relativno organizirane skupine oseb, pisarjev in notarjev, ki bi sestavljali in pisali listine za nekega izstavitelja v lastnem stilu« (185). Je pa na tako majhnem prostoru, kot ga v geografskem pogledu predstavlja Kranjska, zasledil presenetljivo veliko število pisarjev, ki so prišli od drugod in so po svoji službeni dolžnosti nato napisali to ali ono listino na ozemlju današnje Kranjske. To velja za pisarje oglejskih patriarhov, ki so bili duhovni gospodje slo­ venskega ozemlja vse do Drave, nekaj časa pa tudi svetni gospodje dela slovenskega ozemlja. To velja za pisarje freisinških škofov, ki so imeli svojo obsežno posest na Kranjskem s sedežem v Škofji Loki. To velja za pisarje briksenških škofov, zaradi njihove blejske posesti; za pisarje andeških grofov, ki so imeli središče svoje posesti v Kamniku, za pisarje vojvod Spanheimov, ki so bili na Kranjskem prisotni od 11. stoletja dalje, od srede 13. stoletja dalje pa so bili celo kranjski deželni gospodje; to velja za pisarje češkega kralja Otokarja II., tirolskih, goriških, ortenburških in vovbrških grofov, svibenskih gospodov in svobodnih Turjaških; to velja za pisarje samostanov, ki so s svojo posestjo ali z inkorporiranimi župnijami segli na Kranjsko (avtor imenoma navaja Vetrinj, Stično, Kostanjevico in Gornji Grad); to velja seveda tudi za kranjska mesta, med katerimi je nedvomno prednjačila Ljubljana. Knjigi je dodan seznam 357 listin, ki jih avtor podrobneje analizira v svojem delu (210—227). Navedeni so uporabljeni viri in kratice (229—231), seznam literature (231—234), sinopsis v slovenskem in angleškem jeziku (235) in 19 slikovnih prilog listin. In kaj naj rečem za konec? Morda to, da v tem delu še ni do kraja dorečena terminologija, da uporablja tuje izraze za pojme, za katere imamo lepo slovensko besedo (dieceza za škofijo), da je tu in tam kakšna tiskovna napaka (najbolj vidna je gotovo napačna letnica na naslovnici). Verjetno bi se dalo še debatirati o posameznih avtorjevih trditvah v knjigi (npr. o tisti, da so bili ženski samostani le pribe­ žališče za plemiška dekleta, ki se niso mogla poročiti). Toda to so malenkosti, o katerih pri takšni pred­ stavitvi ne kaže izgubljati besed. Rad pa bi izrazil svoje občudovanje, da je kolegi Dušanu Kosu uspelo tako nehvaležno snov tako pregledno obdelati, jo preliti v sprejemljivo knjižno obliko in nam jo posre­ dovati v razumljivi obliki in jasnem jeziku. Rad bi mu izrekel iskrene čestitke in prisrčno zahvalo za tako lepo darilo slovenskim zgodovinarjem in slovenskim arhivskim delavcem. (Predstavitev knjige v KIC-u v Ljubljani 17. maja 1995) F r a n c e M. D o l i n a r J o ž e M l i n a r i c , Stiska opatija 1136—1784. Novo mesto : Dolenjska založba, 1995. 1156 strani. Ob najnovejši knjigi univ. prof. dr. Jožeta Mlinarica o stiski opatiji mi prihajajo na misel besede sta- rozaveznega misleca, ki se v prostem prevodu glase: »Vrle može hvalijo njihova dela, ... na veke ostane njih spomin in njih slava ne ugasne.« (Sir 44, 1 — 13). Knjiga o Stični nedvomno »hvali njenega avtorja«. Vsak, ki bo odslej govoril ali pisal o Stični, bo nujno moral vzeti v roke Mlinaričevo knjigo. In v njej bo imel kaj najti. Tako ni skrbi, da bi se zabrisal spomin na avtorja, ali da bi ugasnila slava Stične, o kateri je pisal. Pred seboj imamo že drugo Mlinaričevo veliko monografijo o cistercijanskih menihih na Slovenskem. Leta 1987 je v Kostanjevici na Krki izšla njegova knjiga z naslovom Kostanjeviška opatija 1234-1786 (694 str.). Ob medsebojni primerjavi obeh knjig bi skorajda lahko rekli, da gre za drugo veliko poglavje istega dela. Knjigi se namreč med seboj dopolnjujeta in skupaj predstavljata zaokroženo celoto zgodovinske podobe življenja in dela cisterijanov na Slovenskem. Knjiga sama je razdeljena na pet delov. Spremno besedo h knjigi so napisali stiski opat p. Anton Nadrah (VIII. - I X ) , France M. Dolinar (X -XI.) in avtor sam (XII.-XIV). V prvem delu knjige spregovori avtor o nastanku, razvoju in organizaciji cistercijanskega reda (17-30). V tem delu je pravzaprav razširil in dopolnil uvodni del prvega poglavja v svoji knjigi o fisterei Kosta­ njevica (3-16). V drugem delu istega poglavja pa je v knjigi o Kostanjevici spregovoril Mlinaric še o cistercijankah (17-18). o duhovnosti in liturgiji pri cistercijanih (19-28). o dušnopastirski dejavnosti (29-40), o njihovem literarnem snovanju (41-48), o prepisovalski dejavnosti cistercijanov in njihovih knjižnicah (49-59). o arhitekturi in umetnosti (61-72). o gospodarski dejavnosti (73-80). o številu članov v cistercijanskih samostanih, o njihovem krajevnem , socialnem in narodnostnem poreklu (81-92), o izobraževanju članov cistercijanskih konventov (93-101). ter o arhivskem gradivu in njegovi hrambi v cistercijanskih samostanih in njegovi kasnejši usodi (103-109). Za boljše poznavanje celotne proble- 316 ZGODOVINSKI ČASOPIS 49 • 1995 2 matike cistercijanskega reda na splošno in seveda za pravilno vrednotenje mesta, ki ga je v tem kontekstu imela Stična, je nedvomno zelo koristno predhodno prebrati tudi to poglavje iz knjige o Kostanjevici. Drugi del knjige je posvečen zgodovinskemu orisu življenja stiske opatije od njenega rojstva leta 1136 do njene nasilne smrti leta 1784. Ta del je razdeljen na pet poglavij, ki že v svojem naslovu opozarjajo na različno dinamiko življenja in dela stiskih menihov: 1. Ustanavljanje stiškega samostana in opatije v prvem stoletju obstoja (33-80). 2. Stiski samostan v obdobju duhovnega in gospodarskega razcveta od prve polovice 13. do druge polovice 14. stoletja (81-160). 3. Stiski samostan v obdobju duhovne in gospodarske stagnacije od konca 14. do konca 15. stoletja (161-250). 4. Stiski samostan v obdobju duhovnega in gospodarskega nazadovanja in propadanja v 16. stoletju (251-456). 5. Stiski samostan v obdobju duhovne in gospodarske obnove od začetka 17. stoletja do ukinitve (457-805). Vsako poglavje (razen prvega), je nato razdeljeno na uvod, v katerem avtor razloži razmere v Cerkvi in položaj cistercijanov v njej v obravnavanem obdobju. Govori nam o značilnostih reda in njegovi širitvi ter o odnosu do okolja, v katerem je deloval. Pod naslovom Stiski samostan pa nam avtor v kronološkem redu na podlagi ohranjene dokumentacije niza življenje in delo stiskih menihov. Ta del je nedvomno do sedaj najpopolnejša kronika dogajanja na Dolenjskem ter v vseh tistih župnijah po Kranjskem in Šta­ jerskem, ki so bile inkorporirane stiškemu samostanu. Obenem je Mlinaričeva knjiga najpopolnejši prikaz vpetosti današnjega slovenskega prostora v duhovnost in gospodarstvo, kulturno ustvarjanje in versko doživljanje, socialno dejavnost in filozofsko misel obsežne družine cistercijanskega reda, ki je bila hkrati evropska in univerzalna, ki je v vsak predel tedanje Evrope prinesla krščanski univerzalizem in ga 'povezala z lokalnim partikularizmom, vse skupaj pa posrečeno združila v simbiozo časnega in večnega. To intimno povezanost med duhovnim in gospodarskim razcvetom na eni, ter duhovnim in gospodarskim pro­ padanjem na drugi strani, zaslutimo že ob naslovih k posameznim poglavjem. Ob potrpežljivem branju te skrbne in natančne analize (Mlinaric je nedvomno naš najboljši pozna­ valec primarnih virov in literature s področja monastične zgodovine), človek zasluži veličino cisterce v Stični, cisterce, ki je globoko vpeta v slovenski prostor kot naše prvo in dolgo najpomembnejše versko, cerkveno, duhovno, kulturno, gospodarsko in socialno središče. Preko opatije v Reinu pa njene vezi po »rodovni zvezi« od samega začetka sežejo v osrčje latinske Evrope in so njen sestavni del. Čim bolj se bližamo novejšemu času, tem več je gradiva in toliko obsežnejša so poglavja (prvo je npr. dolgo 80, zadnje pa kar 348 strani). Morda bi v teh dolgih tekstih bralcu nekoliko olajšali branje podnaslovi, npr. z razdelitvijo po opatih. III. del. Mlinaričeve knjige je posvečen dušnopastirski dejavnosti stiskih menihov (809-850), njihovi literarno-kulturni dejavnosti (851-872) in zgodovini reinske opatije kot matice stiškega samostana (851-872). Poglavje o dušnopastirski dejavnosti stiskih menihov nam odstira duhovno podobo slovenskega pro­ stora od visokega srednjega veka do jožefinskih reform. Pojasnjuje nam zapleteno pravno in cerkveno- pravno razmerje med duhovno in svetno oblastjo in medsebojno odvisnost posameznih dušnopastirskih postojank do redovne in škofijske oblasti. Svoj tekst je avtor čudovito ilustriral s pregledno karto stiškemu samostanu pridruženih (inkorporiranih) župnij leta 1667 (str. 842/843). Zaradi razmeroma dobro obdelane literarno-kulturne dejavnosti stiskih cistercijanov je to poglavje med najkrajšimi v knjigi (851-872), vendar nič manj izčrpno. Podrobne opombe ob robu teksta nas namreč seznanijo z bogastvom dodatne literature s tega področja. V IV. delu je Mlinaric po svoji že ustaljeni praksi zbral podatke za vrsto stiskih opatov (881-882) in orisal njihove biograme (883-889). Po abecednem redu je zbral vse razpoložljive podatke o stiskih menihih, najprej pred letom 1600 (891-907), skupaj s seznami novincev (909) in hospitantov (911). V naslednjem seznamu pa so zbrani podatki o konventualih po letu 1600 (913-944). Seznamu so prav tako dodani podatki o odpuščenih iz reda (947-948), o novincih (949) in o hospitantih (951-952). Seznam zaključuje ponatis Peregrinove ustanovne listine stiškega samostana iz leta 1136 (955-956) in objava listine privilegijev papeža Inocenca HI. za samostan Stična z dne 21. marca 1215 (957-959). Slede povzetki v slovenskem (961-971), nemškem (973-984), francoskem (985-997) in angleškem jeziku (999-1010). Avtorje dodal še seznam arhivskih virov, literature in kratic (1011-1012). Z natančnostjo in podrobnostjo kazal krajevnih (1013-1082) in osebnih imen (1083-1120) nas Jože Mlinaric že kar razvaja. Ob koncu knjige je naveden še seznam 272 črnobelih (1121-1131) in 147 barvnih fotografij (1132-1136). Podnapisi k fotografijam so v celoti prevedeni še v nemščino (1137-1155). Na strani 1156 je dodan seznam osmih preglednih kart. Knjigo je Oblikovala Maša Okršlar, fotografijo je prispeval Zvone Pelko, oprema in oblikovanje pa sta nastajali v Studio Visio-Ljubljana. Težko je seveda ob tako obsežnem in temeljitem delu podrobneje spregovoriti o vsebini Mlinaričeve knjige o Stični. Saj je ne bi mogel povzeti lepše, kot je to storil sam v svojem avtorskem povzetku. Rad pa bi vendarle poudaril to, kar je uvodoma povedano v besedi »Stiski opatiji na pot«: Nobenega dvoma ni, da bo Mlinaričeva knjiga utrdila v naši zavesti navzočnost Stične kot najpomembnejšega srednje- ZGODOVINSKI ČASOPIS 49 • 1995 • 2 317 veškega cerkvenega in verskega središča pri nas in v srednji Evropi, saj je bila Stična kraj, kjer se je slovensko kulturno življenje v zadnjih dveh stoletjih srednjega veka, bodisi po pomenu njenega skrip- torija, bodisi po samostanski umetnosti, dvignila na tedanjo evropsko raven. Na cerkvenem, verskem in gospodarskem življenju pa je Stična to vlogo v veliki meri ohranila vse do svoje nesrečne ukinitve v času Jožefa II. (XI.). Vse potrebne zahvale tistim, ki so pomagali pri nastajanju in izdaji te knjige, je zapisal že avtor sam v svoji spremni besedi (XIII.—XIV.). Na tem mestu bi svojemu prijatelju Jožetu Mlinariču za njegovo izjemno delo, ki je izšlo prav za njegovo 60-letnico v mesecu marcu (13. marec 1935), rad iskreno čestital. Strokovno javnost bi rad opozoril, da je delo nedvomno zrelo za najvišje strokovno priznanje. Prijatelju Jožetu Mlinariču bi se rad javno zahvalil za njegov edinstven prispevek slovenskemu zgodovinopisja na področju nacionalne, cerkvene in še posebej monastične zgodovine, saj je knjiga o Stični za knjigami o kartuziji Pleterje (1982), o cisterci Kostanjevica (1987) in o kartuzijah Jurklošter in Žice (1991) že četrta velika monografija o meniških samostanih na Slovenskem. Vemo, da Jože Mlinaric že snuje naprej. Da kot marljiva čebela pridno in tiho zbira gradivo za svoji naslednji knjigi. S knjigo o kartuziji Bistra bo zaključil drugo veliko poglavje monastične zgodovine pri nas, namreč poglavje o zgodovini kartuzijanov na Slovenskem. Zbira pa že tudi gradivo o samostanu dominikank v Studenicah pri Poljčanah, nedvomno eni najpomembnejših ženskih redovnih ustanov pri nas. Naše zgodovinopisje ženskim samostanom praktično ne posveča nobene pozornosti. Sem in tja omeni sicer njihova imena, morda še letnico njihove ustanovitve, z njihovo navzočnostjo v slovenskem verskem, cerkvenem, kulturnem, gospodarskem in izobraževalnem življenju naših prednikov pa kot da ne ve kaj početi. Včasih slišimo naravnost omalovažujoče ocene na njihov račun, češ, da so bili ženski samostani le »pribežališča za plemiška dekleta, ki se niso mogla poročiti«. S svojo monografijo o samostanu domi­ nikank v Marenbergu (Radlje ob Dravi) pa je prof. Mlinaric dokazal, da to preprosto ni res. Da so bili ženski samostani - z drugimi nalogami seveda kot moški, vendar zato nič manj pomembno in globoko - vpeti v slovenski prostor in našo duhovno, versko, kulturno, izobraževalno in gospodarsko preteklost. Zato je naravnost nerazumljiva brezbrižnost slovenske strokovne, založniške in kultumo-politične javnosti, da za to vrsto literature nima nobenega posluha. Četrto leto že hodimo z Mlinaričevim roko­ pisom o dominikankah v Marenbergu od založnika do založnika in ga ni v Sloveniji, ki bi hotel izdati knjigo o slovenskem ženskem samostanu, z izgovorom pač, da Ministrstvo za kulturo za to delo (že tri leta) ni pripravljeno dati potrebne subvencije. Tudi to je naša strokovna stvarnost danes. Zato seveda še toliko večja zahvala Franciju Šaliju, da je knjigo o Stični uvrstil v svoj program. Obču­ dujem njegov pogum, da je v tako kvalitetni obliki izdal monumentalno delo o Stični, ki bi bila nedvomno velik zalogaj tudi za kakšno večjo založbo kot je njegova. F r a n c e M. D o l i n a r L u d w i g S t e i n d o r f f , Memoria in Altrußland. Untersuchungen zu den Formen christlicher Totensorge. Stuttgart 1994, 294 strani. (Quellen und Studien zur Geschichte des östlichen Europa ; 38) Ludwig Steindorff je svoje habilitacijsko delo na westfalski Wilhelmovi univerzi v Miinstru posvetil temi, ki je slovenskim bralcem malo znana, analizi »memoria« v stari Rusiji. Kaj so pravzaprav »memoria«? »Memoria« v ožjem pomenu besede je, po avtorjevi definiciji, liturgični spomin, ki vključuje žive in mrtve in jih povezuje v neko enotno skupnost (str. 22). »Memoria« pa lahko pomeni tudi posebno obliko ponavzočenja tistega, ki se ga posebej spominjamo, pomeni intenzivno, zavestno prizadevanje misliti na nekoga. To ponavzočenje seveda ne pomeni realne navzočnosti, prisotnosti tistega, ki ga »memoria« ponavzočuje. »Memoria« preprosto njegovo navzočnost nadomesti na neki duhovni ravni (str. 22-23). V tej, na prvi pogled nenavadni literaturi 16. in 17. stoletja na ozemlju stare Rusije je avtor poleg njene duhovne in cerkvene dimenzije zaslutil tudi dragocen vir za proučevanje ruske socialne in kulturne zgodovine ter laičnih in monastičnih oblik življenja v obravnavanem obdobju. Na svoje veliko presene­ čenje pa je ob podrobni analizi staroruskih »memoria« odkril, da so ti rokopisi istočasno tudi izredno dra­ gocen vir za historiografsku rekonstrukcijo periodizacije ruske zgodovine. Avtor v obravnavanih »memoria«, nekatere med njimi je analiziral sploh kot prvi, odkriva dogodke iz politične in splošne zgo­ dovine Rusije, od dinastičnih bojev v kijevskem obdobju, preko odklonitve cerkvene unije z Rimom pod Vasilijem II., vojne s Poljsko pod Aleksejem Mihajlovičem, dobrodelnosti in pobožnosti ruskih carjev do sekularizacijskih posegov carja Petra Velikega ob koncu 17. in v začetku 18. stoletja. Ob tej zgodovinski analizi dela ruske zgodovine ves čas izstopa tesna prepletenost svetne in cerkvene oblasti, ki se občasno dopolnjujeta, še večkrat pa si stojita nasproti v konfliktnem odnosu zaradi jasno izraženih tendenc ruskih vladarjev, da si podrede Cerkev na raven politične in državne ustanove, ki bo zvesta v službi carjevih političnih ciljev. Poleg verske in politične zgodovine so »memoria« seveda dragocen vir tudi za gospodarsko zgodo­ vino. Samostani so bili tudi v stari Rusiji nedvomno pomembna gospodarska središča. Njihovo ustanovitev 318 ZGODOVINSKI ČASOPIS 49 • 1995 • 2 so v pretežni meri omogočale dotacije (ustanove) premožnega sloja ruskega prebivalstva. Gospodarska ekspanzija samostanov, pravi avtor, je v obravnavanem obdobju razmeroma dobro proučena. Odprto pa ostaja vprašanje, kakšno finančno obremenitev so te ustanove pomenile za ustanovitelja. Kolikšen del svojega premoženja je moral ustanovitelj žrtvovati za ustanovitev nekega samostana. Kakšne posledice je imelo to zanj in za njegovo rodbino? Na vsa ta vprašanja avtor v svoji študiji seveda še ni mogel podati zadovoljivega odgovora, je pa nakazal smer, ki je pri nadaljnjih raziskavah ruske zgodovine ne smemo prezreti. »Memoria« so prav tako pomemben vir za umetnostno zgodovino. Človekovo religiozno doživljanje je skorajda neločljivo povezano z njegovo potrebo po estetskem oblikovanju bogoslužnih prostorov in bogoslužnih predmetov, ki jih človek uporablja pri svojih zunanjih oblikah pobožnosti in še posebej v nje­ govem odnosu do rajnih. Spomin na rajne je pomembno vplival na umetnikovo podoživljanje odnosa med to in onostranstvom in na nek način določal njegovo izrazno moč pri predstavitvi te realnosti v umetnosti, tako na področju arhitekture, upodabljajoče umetnosti in pismenstva. Svojo študijo je Steindórff razdelil na osem delov. V uvodnem poglavju spregovori o »Memoria« kot skupni dediščini vzhodne in zahodne Cerkve, nato časovno opredeli obdobje »Stare Rusije«, pojasni namen svoje raziskave in predstavi vire, ki jih je pri svojem delu uporabljal (9—21). V drugem poglavju razloži avtor sam pojem »Memoria«, razloži različne oblike tega pojma, kot se pojavljajo v virih in razloži povezavo med latinsko besedo »memoria« in rusko besedo pamjat' (22—35). V tretjem poglavju spre­ govori o uporabi »memoriae« v liturgičnih ciklih, ki jih povezuje z načinom življenja (so del načina ver- nikovega življenja). Ti bogoslužni cikli oblikujejo vernikovo življenje od njegovega vsakdana, preko tedenskega cikla do treh največjih krščanskih praznikov, božiča, velike noči in binkošti. Na vse tri praznike pripravlja Cerkev svoje vernike s posebnimi spokornimi obdobji (cikli), v katerih se, seveda času in prazniku primerno, spominja tudi svojih rajnih (36—84). Četrto poglavje je Steindorff posvetil človekovemu osebnemu srečanju s smrtjo. Spregovori nam o človekovem sprejemanju smrti, o skrbi za umirajoče, o krščanskih navadah pri pripravi mrliča za pokop in o uradni molitvi Cerkve zanj (85-118). Peto poglavje je posvečeno primerjavi bizantinskih »memoria« s teksti pri posameznih slovanskih narodih. V to poglavje je vključil avtor še ekskurz o skrbi za bolnike in revne (119—135). Šesto poglavje govori o pričevanjih »memorij« v kijevski in zgodnji moskovski Rusiji, opozori nas na novo ovrednotenje ljudskega izročila in na pokristjanjenje kulta prednikov v Rusiji (136-156). Najbolj obsežno pa je sedmo poglavje z naslovom Upravljanje »memorij« v 16. in 17. stoletju. To poglavje je pravzaprav jedro Steindorffove raziskave. V njem podrobneje spregovori o stanju današnjih raziskav na tem področju, nato predstavi posamezne tipe »memoria« in njihov odmev v človekovem vsak­ danjem življenju ter njihovo povezanost s testamenti, ustanovnimi listinami za posamezne samostane ali druge cerkvene ustanove. Cerkev se je svojim dobrotnikom oddolžila s seznami bratov, za katere so redovniki molili še za življenja in seveda še posebej po njihovi smrti (157—241). V zaključnem poglavju poda avtor povzetek svoje raziskave, opozori na perspektive nadaljnjega proučevanja memoria, ki so del zgodovine stare Rusije, ter na sorodnosti in razlike pri »spominu rajnih« med zahodno in vzhodno Cerkvijo. Delu sta kot prilogi dodana Seznam različnih »memorialistov« (avtorjev) v ruskih samostanih (252—254) in Pregled rokopisov liturgičnih predpisov in pomožnih bogo­ služnih knjig, ki so jih uporabljali v bogoslužju v Volokolamsku (155-156). Sledi seznam kratic, uporab­ ljenih virov in literature (257—281) ter osebno, krajevno in stvarno kazalo (282—294). Steindorffovo delo je nedvomno pomemben prispevek k proučevanju ruske zgodovine in predvsem k odkrivanju njegovih duhovnih razsežnosti, ki so oblikovale način razmišljanja in vsakdanjega ruskega človeka v obravnavanem obdobju. F r a n c e M. D o l i n a r M a t j a ž A m b r o ž i č , Zvonarstvo na Slovenskem. Ljubljana : Inštitut za zgodovino Cerkve, 1993. 221 strani. (Acta ecclesiastica Sloveniae ; 15) Raziskovalno področje teologa g. Matjaža Ambrožiča je pri nas novo; v Sloveniji se doslej s tem ni praktično še nihče ukvarjal. To se kaže že v samem naslovu, ker sta izraza »zvonarstvo« in »zvonoslovje« zelo nova, zdi se, da sta ad hoc skovana, ker ju besedni zaklad slovenskega jezika (še) ne pozna. Pri terminu »zvonar« bi pa bilo potrebno distingvirati, da se izognemo dvoumnosti: zvonar je tisti, ki zvoni, to je mežnar ali cerkovnik, kakor tudi tisti, ki zvonove uliva (Prim.: Slovar slovenskega knjižnega jezika V, Ljubljana 1991, str. 963, 965). Najbrž bi bilo za poklic vlivanja zvonov najbolj primeren izraz zvono- livar, za zvonarstvo pa nauk o zvonovih. Delo Zvonarstvo na Slovenskem je razdeljeno v 6 poglavij s prilogo: 1. Zvonovi v liturgiji Cerkve (str. 25-28), 2. Zvonoslovje na Slovenskem (str. 28-32), 3. Zvonarji in zvonarske delavnice na Slo­ venskem (32-141), 4. Odvzem zvonov v vojne namene (147-151), 5. Napisi in ikonografija (158-203), 6. Priloga (204-207). ZGODOVINSKI ČASOPIS 49 • 1995 • 2 319 O zvonovih v liturgiji Cerkve je avtor podal dokaj celovit zgodovinski in liturgični prikaz. Morda je pozabil omeniti, da je bilo posvečevanje zvonov (benedictio campanae) pontifikalni obred, da je bilo posvečevanje zvonov (benedictio campanae) pontifikalno obred, ki je bil pridržan škofom oziroma tistim prelatom brez škofovskega reda, ki so imeli pravico do »usus pontificalis«, t.j. opravljati pontifikalne obrede (Prim.: Pontificale Romanum summorum pontificum iussu editum et a Benedicto XIV. pon/tifice max/imo/ recognitum et castigatum, I, II, III, Mechliniae MDCCLV). V obširnem 3. poglavju so našteti zvonolivarji, najprej potujoči, potem pa tisti z že stalnim bivališčem in delovanjem. Zaradi bolj enotnega pristopa bi bilo najbrž dobro posloveniti njihova osebna imena iz latinščine: Jakob, Luka, Franc iz Benetk, Andrej, Mihael iz Padove itd. Tudi bi bolj ustrezalo Jurij, Matej iz Ljubljane kakor Jurij, Matej Ljubljanski (str. 63). Zelo zanimiva sta dva priimka livarjev, Gieser in Zinngieser (str. 64), ki kažeta na genezo nastajanja priimkov in na to, kako je med drugim tudi poklicna dejavnost botrovala priimkom v časovnem obdobju, ko se ti splošno uveljavljajo. Med livarnami zvonov v slovenskem zamejstvu (str. 143-146) pogrešam livarno Grassmayr v Inns- brucku ali Inomostu, kakor so nekoč po nepotrebnem slovenili to tirolsko mesto. Do začetka 1. svetovne vojne, pa tudi še v najnovejšem času (Maribor, stolnica), je iz te znovarske delavnice, v kateri že deset generacij mojstrov iste familije, od konca 16. stoletja vliva zvonove prispelo na slovensko ozemlje večje število zvonov (prim.: str. 185-186). Napisi, podobe in ornamenti na zvonovih so brez dvoma odraz časa, prostora, v katerem so nastali. Zato pri napisih na zvonovih še daleč v novi vek prevladuje latinščina, pisana v obliki gotske minuskule ali »gotice«, ki jo proti koncu 17. stoletja začne počasi izpodrivati t.i. humanistika ali italijanska pisava, ki je v bistvu istovetna z našo sodobno pisavo, gajico. Tako latinščina v novem veku počasi izgublja prevlado nad nacionalnimi jeziki v znanosti, kulturi, šolstvu itd, vendar so pozicije latinščine v Cerkvi, zlasti v bogoslužju, kakor tudi v teologiji na sploh, izredno močne vse do najnovejšega časa. Zaradi istih okoliščin je bila nemščina prisotna v slovenskem prostoru skozi ves srednji vek in vse do novejšega časa oziroma konca 1. svetovne vojne. Vsiljevanje nemščine z namenom, da se izpodriva slovenščina, je dobivalo germanizacijske in nacionalistične predznake od sredine 19. stoletja naprej. Ambrožičeva trditev, da so se »proti koncu 15. stoletja pojavili prvi napisi v nemščini in sicer v glavnem na zvonovih nemško usmerjenih zvonarjev« (str. 158) je popoln nesmisel! Zvonolivarji,so se morali vedno in povsod »obnašati tržno«, kakor danes pravimo. Zvonove so ulivali po naročilu tistih, ki si '.jili tudi plačniki, zato so morali ustreči njihovim željam in zahtevam glede napisov, da so se izognili zapletom glede plačila. Kot dokaz bi navedel že prej omenjenega in tudi pozabljenega zvonolivarja Grassmayra iz Innsbrucka, ki je leta 1898 za vseh 5 novih zvonov v Čadramu napravil lepe slovenske napise (str. 185, 186), kakor mu jih je, po vsem sodeč, predložil naročnik, župnik Jurij Bezenšek. Za zvonolivarja Grassmayra bi pač težko trdili, da je bil slovensko usmerjen! Vsebina napisov na zvonovih bi zaslužila bolj podrobno analizo. Napisi so praviloma sakralne vsebine; dobro bi bilo pri njih ugotoviti, ali gre za liturgično besedilo misala, obrednika ali neke druge bogoslužne knjige, svetopisemski citat, njegovo priredbo ali neko drugo besedilo. Zvon v Dupljah pri Kranju z napisom »Gaudeo cum gaudentibus, et fleo cum flentibus« (str. 195) je priredba bibličnega citata »gaudere cum gaudentibus, fiere cum flentibus«. zato bi bila navedba: Prim. Rim 12, 15. Pri latinskih napisih bi bilo glede na naše razmere zelo koristno in potrebno, če bi jih avtor transkri- biral in s tem do določene mere tudi razrešil okrajšave; pri razrešitvi okrajšav pa bi tudi grafično nakazal, kaj je originalno besedilo napisa in kaj je njegova razrešitev. Res je sicer, da starejši avtorji (Ignacij Orožen, Anton Gnirs, Josip Lavtižar ...) 'tega praviloma niso delali, ker pač tega niso smatrali za potrebno, kar si danes ne bi upal več trditi. Tako bi za nekaj naštetih primerov napisov predlagal na ustreznih straneh transkribcijo: Str. 159: M/agister/ Jacobus f/ecit/. Str. 164: Benedictus qui venit in nomine Domini, me f/udi/t a/nn/o D/omini/ 1609. Campana B/eatae/ Mariae Virginis in monte sancto in Herberg consecravit r/everendissimus/ ac ill/ustrissimus/ d/ominus/ Thomas ep/isco/p/us Lab/acensis/ paroh/o/ Sebast/iano/ Pelican. Str. 165: Miserere m/ei/ mis/erere/ populo tuo quem redomisti Christe + sanguine tuo ne in ternum irascaris nobis Aleluia + reverendissimus princ/eps/ ep/iscopu/s Tomas IX ep/iscop/us LAbacen/sis/ me il ieri/ c/uravit/ et consic/ravit/ Elias Sambrakh civis Lab/acensis/ fudit a/nn/o 1623. Ker gre pri tem zvonu pri cerkvi sv. Petra v Ljubljani za terenski zapis, bi bilo koristno preveriti besede: redomisti, ternum, Aleluia, consicravit in Tomas, namesto redemisti, aeternum, Alleluia consecravit in Thomas. Ali gre za posebnost latinščine tistega časa, ali pa za napako pri prepisovanju? V prvem primeru bi bilo dobro na to grafično ali v opombi opozoriti. Podobno je pri okrajšavi na str. 167 (zvon ljubljanske stolnice), S.R.E.P., kjer bi namesto »E« moral biti »I«, da dobimo: »sacri Romani imperii princeps«. Precejšnje število napak ali nejasnosti se je vrinilo v tisti del 6. poglavja, ki se tiče kronogramov. Kakor pove že sama beseda, ki izhaja iz grščine, je v besedilu izpisana letnica (o chrónos, čas; grâphein, pisati), in sicer tako, da so uporabili velike črke latinske abecede: I ali J = 1, V ali U = 5 X = 10 L = 50, C ali Č = 100, D = 500, M = 1000. 320 ZGODOVINSKI ČASOPIS 49 • 1995 • 2 Kronograme so praviloma sestavljali tako, da v njih ni bilo odvečnih črk (»I, V, X, L, C, D, M«), ki so rimska števila. Zato je bilo sestavljanje kronogramov zahtevna in kočljiva naloga, katere niso mogli prepustiti znovolivarjem. Ponekod je mogoče najti kronograme, kjer so odvečne črke, ki so rimska števila; gre torej za neregularni kronogram. V tem primeru so morali dotične črke oziroma števila pisati z manjšimi črkovnimi znamenji in nepoudarjene: n.pr. s črno barvo, če so bile črke kronograma rdeče. Tako na str. 169 tak neregularni kronogram na zvonu v Podkorenu pri Kranjski Gori, ki naj bi bil ulit leta 1763, dà letnico 3526! Občutljivost sestavljanja kronogramov se vidi tudi iz kronograma na zvonu v Čadramu, ki je bil ulit leta 1898 (str. 172). Sestavljalec ali sestavljalci so zavestno in namerno »zagrešili« pravopisno napako, ko so latinsko besedo »Michael« dali napisati »MIhaeL«. V nasprotnem primeru bi jim tisti »C« v besedi bil tako hudo odveč, da bi kronogram dal letnico 1998 namesto 1898! Kronogram na zvonu v Svečini, ki bi naj bil ulit leta 1813, dà letnico 1814. Če pa bi upoštevali 4 črke »I«, bi to primaknilo 24, kronogram pa prestavilo v leto 1838. Če so odvečne črke-številke res pisane z malo, gre za neregularni kronogram. Pri kronogramu zvona v Celju (str. 176), ki naj bi bil vlit leta 1849 in imel isti kronogram, ta dejansko dà 1948 (1000+500+300+100+35+13 = 1948). Dotični citat se glasi: »perpraVILI Me ralnl Vlsokos- postoVanl abat frančlsk ksaVer šneLder pobožni CeLanI Ino praVoVernl farni VešanI = 1849« (Marijan Marolt, Dekanija Celje 1, Maribor 1931, str. 51). Napaka je v sicer pravilnem, toda svoje­ voljnem prepisovanju priimka Schneider in manjkajoče besede »farni«. Pri zvonu v Čadramu iz leta 1898 (str. 186) bi bilo treba besedo »zaščitnik« pisati »zaščitnik«, da dobimo pravilni kronogram 1898. Pri zvonu v Komendi iz leta 1925 (str. 189) bi moralo namesto »Vsi ti petri VLItI v sVeteM...« pisati »Vsi ti petri VLItI V sVeteM...«, sicer nam manjka število 5, da dobimo pravilno kronogram 1925.. V besedilu je nekaj napak, ki jih je v glavnem povzročil tiskarski škrat: Na str. 147, op. 376 bi namesto »prednike« moralo biti predstojnike«. Na str. 139 bi morala biti lat. beseda »ano« tako napisana (anno, ano), da bi bilo jasno, da ne gre za »anus, ano«, ki pomeni nekaj čisto drugega? Na str. 166 bi moralo namesto »covoco« biti.»Convoco«. Na str. 167 bi pri zvonu na Smledniku pri prevodu lat. napisa bilo boljše pustiti besedo »magister« neprevedeno, ker dejansko pomeni akademski naslov dotičnega gospoda Gregorja Lukančiča. Na str. 169 bi namesto »Carolodê. Schiffer« verjetno moralo biti »Carolo de Schiffer«. Na str. 168 bi namesto »regante« moralo biti »regnante«. Na str. 171 bi tudi pravilna trans- kribcija besedila pripomogla k boljšemu prevodu napisa na zvonu na Polzeli. Zataknilo se je pri lat. besedi »dominium«, v genitivu »dominu«, ki pomeni zemljiško gospostvo: »Ko je bil Janez Ev. Stroj župnik, Jožefa Persche zemljiški gospod gospoščine Šenek, g. Franc Ksaver Šabac (Žabač?) odvetnik in upravitelj (gospoščine), I. Kosec in M. Kolšek Ključarja te farne cerkve, me je ulil Anton Samassa leta 1842. pod štev. 495.« Lastnica gradu in gospoščine Šenek ni bila Ivana, ampak Jožefa Persche. To se dà brez težav ugotoviti iz literature (Prim.: I. Orožen, Das Bisthum und die Diözese Lavant III..., str. 493. Carl v Schmutz, Historisch Topographisches Lexicon von Steyermark II..., Gratz... 1822, Str. 45). Iz okrajšave osebnega imena, n.pr. »I« ne smemo kar na pamet razrešiti imena, ker je možnost, kakor na kvizu, kvečjemu 20 odstotna, dotična okrajšava bi lahko pomenila tudi Judita, Julija, Justa... Tako bi tudi za raz­ rešitev osebnih imen cerkv. ključarjev na Polzeli leta 1842, I Kosca in M. Kolška bilo potrebno nekoliko listati po matičnih knjigah polzelske fare, ne pa enostavno napraviti prvega npr. za Janeza, drugega pa za Martina. Ta drugi ključar je bil Matej Kolšek (Kollscheg), ki je 18. jan. 1858 umrl na Polzeli 29, star 68 let. Slovenski prevod na 179 strani bi se pravilno glasil: »... ulit 1731 v Gradcu pri Tereziji Weyer, vdovi.« Ta Terezija Weyer (Weier) je bila žena graškega livarja Franca Antona Weyerja (str. 146). Sufiks »in« ni sestavni del priimka, ampak posebnost starejšega obdobja, ko so ženskam v skladu z zakonitostmi nemškega jezika (prim.: Lehrer, Lehrerin) pri priimkih dodajali sufiks »in«, pri nas pa analogno »ica«. Pri seznamu zvonarn v slovenskem zamejstvu na str. 143—146 bi bilo boljše navesti najprej osebno ime pred priimkom oziroma krajem bivanja dotičnega livarja: Franciscus Franchi Utinensis, Bartolo (Jernej?) Zanella, Franc Vincenc Gollner itd. Priimke moramo iz razumljvih, praktičnih razlogov postavljati na prvo mesto pri imenikih, seznamih, raznih kazalih, tukaj pa to ni potrebno; sicer pa praviloma sodi osebno ime pred priimek. Pri navedbi virov na str. 208, nikakor ne sodijo med nje Anton Gnirs, Franc Kovačič, Josip Lavtižar, Ignacij Orožen in vrsta drugih avtorjev razprav ali monografij, četudi so starejšega izvora, težko dosegljivi in pomembni. Tu bi moral reagirati mentor in avtorja na to opozoriti! Večina pomanjkljivosti je takšne narave, da bi jih bilo mogoče odstraniti s skrbnimi večkratnimi korekturami, pri tem pa pritegniti nekoga drugega, ki bo videl tudi tisto, kar avtor sam ne vidi. Pričakovati je, da bo g. Matjaž Ambrožič svoje raziskovalno delo nadaljeval in širil tako, da bi v neki prihodnji izdaji dobili popis vseh obstoječih zvonov v Sloveniji, pa tudi seznam vseh zvonov, ki so bili dokumentirani v arhivih in drugih ustanovah ter ne obstojajo več. A n t o n O ž i n g e r ZGODOVINSKI ČASOPIS 49 • 1995 • 2 321 To in ono o meščanstvu v provinci. Uredili Tatjana Badovinac in Rolanda Fugger Germadnik. Celje : Pokrajinski muzej, 1995. 80 strani. Kako so živeli, kaj so jedli, kje so se družili, kako so se obnašali, kakšno umetnost so ustvarjali, kako so izgledali in kam so potovali provincialni meščani prejšnjega stoletja? To je le nekaj vprašanj, ki se nam takoj prebudijo, če le spregovorimo besedico meščanstvo, »saj je o meščanstvu še mnogo neraziskanega, tako v svetu kot pri nas« (str. 8), čeprav na srečo tudi pri nas čedalje bolj razširjeno »meščanoslovje« prinaša vsaj nekaj odgovorov. Na zgoraj zastavljena vprašanja tako poskuša odgovoriti zbornik, ki ga je Pokrajinski muzej Celje izdal ob priložnosti odprtja razstave o celjskih meščanih od katastrofalnega požara leta 1798 do prve svetovne vojne in bo odprta vse do oktobra. Zapomnite si torej, da lahko med poletnimi izleti po Sloveniji združite prijetno s poučnim! Izdani zbornik, ki je med drugim razkošno ilu­ striran in nam tako prinaša vsaj drobce razstave, pa ne govori le o celjskih meščanih, temveč se nanaša na širše provincialno mestno okolje na Slovenskem in nam pri tem pričara očarljivo pisan kalejdoskop poučnih pripovedi o meščanstvu. Prispevki so namreč napisani v tako lahkotnem stilu, da bodo prav tako kot razstava pritegniti marsikaterega radovedneža in s tem dokazali, da zgodovina ni le duhamorna znanost, temveč tudi zabavna in prijetna pustolovščina odkrivanja vedno kaj novega. Ker pričujoči zbornik govori prav o meščanstvu v provinci, je prav, da nas najprej Vasilij Melik seznani z razmerjem med središči in provinco pri nas (str. 5-9), torej razmerjem, ki je bilo v zgodovini stalno prisotno in bo seveda živelo tudi v prihodnje, ne glede na najrazličnejša prizadevanja, ki lahko kvečjemu omilijo konfliktnost razmerja, ne morejo ga pa odpraviti. Določenega kraja pri tem seveda ne smemo avtomatično okarakterizirati za središče ali provinco, temveč takšna njegova vloga izhaja iz nje­ govega razmerja do drugih krajev. Tako je bila npr. Ljubljana v prejšnjem stoletju v primerjavi z Dunajem provinca, v primerjavi z Višnjo goro pa center. In še tako majhna središča, ali povedano drugače provinca, so imela svojo provincialno meščanstvo, ki nam ga je vromanu Ciklamen opisal Janko Kersnik in v katerem srečamo najrazličnejše uradnike, premožne obrtnike in trgovce, učitelje in pod- učitelje, okoliške graščake in nepogrešljivega advokata in zdravnika. Vsi ti raznoliki ljudje pa so tvorili meščanstvo, bodisi po premoženju ali po izobrazbi in jih je pove­ zoval družbeno določen in kulturno izoblikovan habitus v še zdaleč ne monoliten sloj. Meščanska kultura je dajala tem ljudem določeno skupno identiteto in jih s tem hkrati tudi ločevala od drugih, nemeščanskih slojev. Eden bistvenih elementov meščanske kulture pa je prav stanovanjska kultura, ki nam jo predstavi Andrej Studen (str. 10—18). S slikovitim opisom Alberta Fuchsa, avstrijskega pisatelja in esejista, tako pred nami zaživi meščanska hiša in njena oprema, ki je poleg svoje funkcionalnosti morala izražati tudi bogastvo in s tem družbeni ugled meščanske družine. Ta reprezentativna stanovanjska oprema je bila raz­ stavljena v posebnih družabnih prostorih, kjer se je razdajala pogledom obiskovalcev. Hkrati pa je me­ ščanstvo z mnogimi ločenimi sobami vseskozi težilo tudi k individualizaciji družinskega življenja, ko so se družinski člani lahko iz družine umaknili v lasten življenjski svet. Niso pa imeli le družinski člani v lastnih sobah vsak svoj varen kotiček, temveč je bila funkcija celotnega doma, da eksistira kot varno zavetje družine pred neusmiljenim konkurenčnim zunanjim svetom, v katerem se je aktiven, smotrno samostojen, racionalen in časten moški spuščal v bitko za vsakdanji kruh in se je nato po krvavih bojih vračal v domače zavetje, kjer je pasivna in emocionalna ženska igrala vlogo matere, soproge in gospodinje. Ta ločena družbena vloga spolov je začela prihajati do izraza že pri sami vzgoji, s katero so dečke in deklice pri­ pravili na njihovo bodočo vlogo na odru meščanskega sveta. Nova meščanska ideologija se je izražala tudi v novih prehranjevalnih navadah, ki nam jih predstavi Vladimir Šlibar. V nasprotju z aristokratsko prekomernostjo pri žretju neverjetnih količin hrane, ki je s tem imela predvsem vlogo statusnega simbola, so meščani propagirali skromnost in racionalnost prehra­ njevanja kot ključa gospodarskega uspeha. Pri tem so bile seveda velike razlike pri sestavi jedilnikov bolj ali manj premožnih meščanskih družin, ki so zato tudi različno hitro sprejemale novosti, ki so sledile modernizaciji prehrane v 19. stoletju. Tako se je razširila uporaba belega pšeničnega kruha namesto kruha drugih vrst. Takrat se je tudi končalo dolgo obdobje evropskega »posta« med 16. in koncem 18. stoletja in skladno s tem se je zelo povečala uporaba mesa. Meščanski jedilnik je precej obogatil tudi krompir. Uživanje prej luksuznih artiklov kot sta bila kava in sladkor je postalo del vsakdanjika. Za obilno omam­ ljanje takratnih pivcev pa je poskrbela razširitev žganjekuhe. Vse te novosti so se seveda najprej uve­ ljavile v mestih, iz katerih pa so se nato relativno hitro razširile po podeželju. Niso pa se spremenile le prehrambene navade, temveč tudi same oblike družabnega življenja, na katerih so si velikokrat tešili lakoto in gasili žejo. Družabno življenje celjskega meščanstva v prejšnjem stoletju, kakor nam ga predstavi Janez Cvirn (str. 26—33), je bilo najprej še precej pod vplivom pre­ pletanja zasebnosti in javnosti. Pri različnih religioznih in družinskih slavjih je bila njihova verska plat tesno povezana z družbeno. Po drugi strani pa sta se na najrazličnejših slavjih še v veliki meri cehovskega meščanstva mešala delo in zabava. Med vsemi temi številnimi slavji so se ljudje med seboj še pridno obiskovali in vestno zahajali v središča kakršnekoli družabnosti, v gostilne. Skupaj s procesom moderni­ zacije pa je prišlo tudi ostrejše ločevanje med javnim in privatnim, med delom in prostim časom, zaradi česar so se pojavile nove oblike družabnosti, ki so bile izključno vezane na prosti čas. Nastala so različna nova društva, od strelskega in kmetijskega, preko glasbenega, gledališkega in Kazine, do kmalu pri­ druženega pevskega, čitalniškega, sokolskega in še mnogo katerega, katerih glavni namen je bilo prire- 322 ZGODOVINSKI ČASOPIS 49 • 1995 • 2 janje družabnih srečanj za novo meščanstvo. Obiskovanje različnih prireditev je bila za meščane družbena obveznost, zlasti še obiskovanje popularnih glasbenih koncertov in gledaliških predstav. Vsakdan pa so še zabelila izredno pomembna obiskovanja na domu, elegantna promenada in seveda srečanja v priljubljenih gostilnah in kavarnah. Vendar je bilo skupno meščansko okolje tudi pri vseh teh zabavah ločeno na nemški in slovenski svet, kar pa je po drugi strani pripomoglo k res pestremu družabnemu življenju tega provincialnega mesta. Uspešen meščan prejšnjega stoletja se seveda na družabnih prireditvah ni smel obnašati kot slon v trgovini s porcelanom, temveč je moral do potankosti obvladati pravila prefinjenega načina življenja, ki so jih takratnemu olikanemu Slovencu do potankosti razlagali tudi že v slovenščini napisani bontoni, katerih najzanimivejše in najsočnejše dele nam predstavi Rolanda Fugger Oermadnik (Pri poljubu se ne sme cmokati in sliniti, »marveč tenkoglasno vase cikniti, da se malo sliši, pa dosti čuti, str. 34-42). Ali vas mogoče zanimajo do najmanjših podrobnosti predpisani vedenjski vzorci za obisk na domu? Ali celo do centimetrov natančno določen in s tem človeka vreden korak? Ali mogoče vedno delikatni telesni stiki pri rokovanju, objemanju, poljubljanju in priljubljenem pregrešnem plesu? Pri vsem tem pa ne smemo pozabiti, da vedenje med takratnimi ljudmi nikoli ni smelo biti in tudi ni bilo univerzalno enako, temveč je bilo odvisno od družbenega položaja kontaktirajočih oseb. Zaradi porcelanaste krhkosti žensk pa je moral moški spoštovati določena pravila obnašanja, ki pa so v ženski videla predvsem njen spol in šele nato človeka, ter bi se zato zaradi njih vsaki današnji pošteni feministki morali dvigniti lasje na glavi. V naslednjem prispevku nam Igor Grdina predstavi, kako se je meščanska kultura izražala v literaturi in glasbi (str. 43-62). Kadarkoli govorimo o meščanstvu in tudi njenem odsevu v kulturi, moramo vedno imeti pred očmi, da je takrat individualizem dosegel svoj najmočnejši izraz in da moramo zato prej kot o meščanstvu govoriti o meščanih. Vendar se je sčasoma ta kvalitetna individualističnost meščanov morala vse bolj umikati pred kvantitativnim vetrom splošne in enake volilne pravice, ki je ugodno pihal v jadra množičnih strank. Meščani so zato začeli graditi svoj individualistični svet tudi s pomočjo razcvetele umet­ nosti, vse dokler ni bil stari meščanski svet nenehnega napredka dokončno pokopan v veliki grobnici prve svetovne vojne. V ta svet meščanske kulture smo prav tako spadali tudi Slovenci, čeprav smo imeli po drugi strani tudi dokaj posebnosti. Naši meščani so bili namreč še zelo podeželski, zaradi česar so svoje ideale nujno morali iskati v širnem, belem svetu, zlasti v Srednji Evropi. Vendar si kljub temu ne smemo misliti, da je bila zato naša kultura v tem obdobju vedno provincialna. Zlasti velja to za čas fin de sieda, ko je do takrat kulturno vsemogočni Dunaj »odkril« provinco in ji s tem omogočil enakopraven kulturni razcvet. Kljub temu pa naša kultura še ni postala čisto zlato. Dolgo časa jo je zlasti zaznamovalo dejstvo, da je bil slovenski meščan predvsem »rodoljub z dežele«, ki si je na vse načine prizadeval prosvetliti slo­ venskega kmeta in je bil zato nenaklonjeno nastrojen proti zgolj estetski umetnosti, ki ne služi povsem nacionalnim interesom. To se je izražalo predvsem v literaturi, za Slovence najznačilnejšem umetniškem izrazu. Slovenski literat tako nujno postane politični človek, saj ga politično življenje ne pusti ob strani. Po drugi strani pa prav takrat dobijo naši politiki ambicije tudi na literarnem področju. Poleg političnih pričkanj pa so stilni spori med našimi umetniki umetnost vsaj povzdignili v svet evropskega ustvarjalnega pluralizma in literatura je takrat dobila možnost, da izplava iz političnih voda. Nemški literati pri nas niso imeli tolikšnega pomena kot slovenski, najboljši so odšli s trebuhom za kruhom. Nasprotno pa je slo­ venska glasba dolgo časa capljala za nemško. Vendar se je s pomočjo nekaterih velikih imen, slavnih tudi v tujini, sčasoma tudi ona razvila v zares spoštovanja vredno umetniško vejo. Vendar tudi tu ni šlo povsem zlahka in marsikateri glasbenik je spoznal, da je Slovenec Slovencu volk. Zlata doba meščanstva nam je poleg umetnosti zapustila tudi portrete takratnih meščanov, ki nam pred očmi pričarajo prenekaterega junaka tega zbornika. Nastanek teh portretov seveda ne bi bil mogoč brez portretistov, ki nam jih s svojim prispevkom naslika Tatjana Badovinac (str. 63-69). Ekonomsko uspešni novi meščani so v 19. stoletju portretistom odprli nov veliki trg, na katerem pa je moral slikar predvsem upoštevati želje naročnikov. Prva polovica prejšnjega stoletja je tudi tu v znamenju biderma- jerja, poznejši čas pa je prinesel zmanjševanje pomembnosti zunanjega blišča portretiranca in tako več realizma in izpovedne moči. Avtorica nam tako s pomočjo virov, kolikor je le bilo mogoče, predstavi nekatere takratne celjske portretiste, ki v primerjavi s kranjskimi niso bili tako velika imena in so zato meščani portrete naročali tudi drugod. Zelo zgodaj, že v šestdesetih letih, je začela slikarskim portretom v Celju konkurirati fotografija, čeprav je bil neredko slikar in fotograf ista oseba. Celjski meščan je imel tako več kot dovolj možnosti, da svojim zanamcem v spomin zapusti tudi lastno podobo. Sprememb polno 19. stoletje je prineslo tudi drugačen odnos popotnikov do potovanj, ki nam ga v zadnjem prispevku predstavi Andrej Studen (str. 70-78). Če so ljudje prej v glavnem potovali zato, ker je bilo potrebno in torej obvezno, so v dobi industrializacije potovali tudi zaradi vedoželjnosti, počitka ali celo zabave. Prav tako se je spremenil tudi način potovanja. Ali, če obrnemo, med drugim so prav ta nova prevozna sredstva omogočila to miselno revolucijo. Kakšne razlike se nam le prikažejo, če primerjamo napredek, ki je peljal od pogostoma prav pustolovskih, povrhoma pa še dragih potovanj s prvimi poštnimi kočijami po slabih cestah in slabo razvitem cestnem omrežju, z razvojem cestnega prometa, še bolj pa s simbolom tistih časov, z železnico. Popolno svobodo potovanj, brez omejevanja z voznimi redi pa je neugnani popotnik doživel z avtomobilom. Kdor pa se že prej ni oziral na vozne rede, se je lahko na pot odpravil tudi peš, kot npr. Johann Gottfried Seume, ki je na začetku prejšnjega stoletja popotoval od Leipziga do Sirakuz, ter je med to svojo veliko pustolovščino obiskal tudi naše kraje, pri tem pa domov ZGODOVINSKI ČASOPIS 49 • 1995 • 2 323 ni odnesel najboljših spominov na prijazne ljudi s sončne strani Alp. Velika večina poznejših turističnih popotnikov si je izbrala lažji način potovanja, vendar so tudi oni prepotovali skoraj celo Evropo, zlasti radi pa so obiskovali antično Italijo in skrivnostni Orient. Posebno radost je nudilo tudi takratno odkritje toplega morja in mogočnih gora, ki so se ravno takrat velikodušno odprli vedno večji reki turistov. Novi popotniki so tudi precej bolj zadovoljno obiskovali našo pokrajino, posebno priljubljen je bil obisk Celja, tega bisera na Savinji in mondenih zdravilišč v okolici. Manj premožne meščanske družine prav tako niso hotele zaostajati, ter so si zato izmislile prav posebno obliko počitnic, tako imenovano poletno svežino (Sommerfrische), ki so jih brezdelno in prijetno, kakor se za počitnice spodobi, preživele na podeželju. In ob poletju, ki se je pričelo, si tudi jaz želim zaužiti nekaj njegove svežine, zatorej končujem. A n d r e j P a n č u r B o g u m i l V o š n j a k , Dnevnik iz prve svetovne vojne (za objavo pripravil Vladimir Kološa). Ljub­ ljana : Arhiv Republike Slovenije, 1994. 316 strani. Rodovina Vošnjak (Woschnagg) še danes živi v Sloveniji in Avstriji. Svoj vzpon je začela sredi 18. stoletja v Šoštanju z usnjarstvom. Njeni člani so se ukvarjali z gospodarstvom, politiko, zadružništvom, pisateljevanjem, diplomacijo in še marsičem. Josip Vošnjak (1834—1911) je bil eden voditeljev liberalnih mladoslovencev, deželni poslanec na Štajerskem in potem na Kranjskem, državni poslanec, član kranjskega deželnega odbora, pisatelj in zdravnik, pisec zanimivih Spominov, ki so izšli prvič 1905 in 1906, drugič 1982 pri Slovenski matici. Njegov brat Mihael (1837-1920) je bil tehnik, strokovnjak za železnice, predvsem pa »oče slovenskega zadružništva« v prvi dobi njegovega razvoja, štajerski deželni in državni poslanec. Njegov sin Bogumil (1882-1959) je študiral pravo, delal v pariških arhivih, napisal knjigo Ustava in uprava ilirskih dežel (1910), bil pobudnik in sourednik liberalnega znanstvenega časopisa Veda in se habilitiral na zagrebški univerzi (1912). Po potovanju v Rusijo in po prvi ruski »revoluciji« je napisal obsežno knjigo Na razsvitu (1906). Ivan Prijatelj je v svoji oceni te knjige štel Vošnjaka za tipičnega zastopnika naše mlade nastopajoče generacije, ki se korenito loči od njegove — čeprav je razlika med obema znašala samo sedem let. Ali je bila ta razlika ali občutek povsem drugačnih pogledov vzrok, da je Prijatelj Na razsvitu zelo ostro ocenil in pogrešal vse mogoče pomembne stvari. Vse skupaj se mu je zdelo, »kakor če bi na steklenico pohlevnega vipavca prilepil etiketo šampanjca« (Ljubljanski zvon 1906, str. 314, glej tudi str. 184). No, danes je Vošnjakovo knjigo iz razdalje devetdesetih let gotovo zanimivo brati. Februarja 1915 se je Bogumil Vošnjak odpeljal čez avstrijsko-italijansko mejo in začel v antantnih državah med hrvaškimi, srbskimi, slovenskimi emigranti, begunci in izseljenci ter angleškimi, francoskimi, ameriškimi in drugimi zavezniškimi politiki, znanstveniki in umetniki delo za bodočo Jugoslavijo. Bil je član Jugoslovanskega odbora in se je kot edini Slovenec udeležil razgovorov na Krfu. Ves čas vojne je pisal Vošnjak dnevnik, ki je (ne sicer v celoti) ohranjen v Arhivu Republike Slovenije. Po vojni se Vošnjaku pravzaprav nobena stvar ni posrečila. Mesta rednega profesorja na ljubljanski pravni fakulteti ni nikdar dejansko zasedel. Na listi samostojne kmetijske stranke je bil izvoljen v kon- stituanto in bil med tvorci vidovdanske ustave. Napadal je pristaše avtonomije, jih dolžil avstrijakanstva in protidržavnosti. Spomine je objavil v srbohrvaščini (U borbi za ujedinjenu narodnu državu, 1928). Živel je večinoma v Beogradu. Po drugi svetovni vojni je emigriral v Združene države, bil podpredsednik Narodnega odbora za Slovenijo, se trudil za skupno nastopanje emigracije in za informiranje ameriških krogov. Magister Vladimir Kološa, ki dela v Arhivu Republike Slovenije, je dnevnik Bogumila Vošnjaka iz časa prve svetovne vojne skrbno uredil, pripravil za tisk in izdal. Dnevnik po vrednosti in pomenu prekaša pozneje napisane spomine, že zato, ker je neposreden in iskren, ker ne glede nazaj na opravljeno delo, ki terja plačilo in šteje zasluge, ampak doživlja vse probleme in težave sedanjosti. Zato so v njem tudi dvomi in nejasnosti, lastna stališča še niso do konca izoblikovana, sodbe o sogovornikih so izliv trenutnega razpoloženja. Intenzivnost opazovanja in sklepanja je nekje večja, drugje manjša. Pričakovali bi precej več o pogajanjih na Krfu in o stališčih posameznikov. Dnevnik je oseben in političen, kakor pravi Kološa. »Kaže nam avtorjev odnos do kulture, umetnosti, zgodovine, politike, narodnostnih problemov, njegovo življensko filozofijo, utrip krajev, v katerih je prebival. Na zanimiv in neposreden način prikazuje živl­ jenje jugoslovanskih politikov in narodnih delavcev v emigraciji, njihove medsebojne odnose in odnose z drugimi.« Iz njega se kaže »avtorjeva široka splošna razgledanost, duhovitost in smisel za opis detajlov, iz katerih je sestavljeno življenje«. Publikacija obsega poleg dnevnika Vošnjakov življenjepis, njegovo bibliografijo (obema daje uporaba Vošnjakovega osebnega fonda v arhivu posebno vrednost, saj vsebujeta podatke, ki jih v Slo­ venskem biografskem leksikonu ni), opis dnevnika in njegove ureditve ter bogato kazalo oseb in krajev. Takó razreševanje okrajšav v dnevniku kot sestavljanje kazala sta bila za urednika težko delo, saj je Vošnjak poleg znanih politikov in kulturnih delavcev omenil v dnevniku ogromno število neznanih oseb, za katere je bilo težko ali celo nemogoče najti podatke. Magister Kološa se posebej zahvaljuje nekda- 324 ZGODOVINSKI ČASOPIS 49 • 1995 2 njemu lektorju angleščine na ljubljanski filozofski fakulteti dr. Alasdairu MacKinnonu, ki mu je posre­ doval iz Anglije več biografskih podatkov o omenjenih osebah. Lahko smo veseli, da je dnevnik Bogumila Vošnjaka postal dostopen javnosti. Zgodovinarjem je tako postal lahko dostopen nov vir, pa tudi vsi drugi, ki jih zanima čas prve svetovne vojne, slovensko razmišljanje in kulturno življenje tistega časa, bodo imeli na razpolago prijetno in zanimivo branje. V a s i l i j M e l i k P e t r a S v o l j š a k , Soška fronta. Ljubljana : Cankarjeva založba, 1994. 102 strani. V a s j a Kla v o r a , Koraki skozi meglo. Soška fronta - Kobarid — Tolmin 1915—1917. Klagenfurt, Ljubljana, Wien : Hermagoras Verlag - Mohorjeva založba, 1994. 335 strani. Po pravici povedano bi se morali izida sleherne domače knjige na temo vojaške zgodovine I. svetovne vojne iskreno veseliti in zato smo veseli tudi obeh zgoraj navedenih monografij, vendar naše veselje ob skrbnem prelistavanju in branju kmalu splahni. Oba avtorja sta nedvomno vložila v svoji deli izjemen napor in nedvomno veliko znanje, vendar je videti, da zastavljenega cilja nista znala prav izpeljati. Še več, odkrito se lahko vprašamo, kaj sta s takšnim načinom obdelovanja zahtevne vojaške tematike, sicer na domačih slovenskih tleh, sploh hotela doseči. Dobro je vedeti, da pisanje zvrsti militarla zahteva celega in pravega človeka, še najbolj pravšnji za takšno mukotrpno opravilo je poklicni vojak; če piše o vojaških dogodkih kdorkoli drug, se mora resno spoprijeti z vojaškimi vedami, predvsem se mora nenehno izpo­ polnjevati s prebiranjem takšnih ali drugačnih vojaških del in zgodovinski moment tu v prvi vrsti ni tako zelo pomemben. Posebna podzvrst pisanja o militaria je vednost o orožju, oborožitvi, ustroju posamičnih vojsk, o uniformah, znakih etc. Končno je za moderno komentiranje starih vojaških dogodkov več kot zaželeno imeti ali pridobiti dar razsojanja takratnih razmer na bojišču, skušati doumeti strateške in tak­ tične nagibe, ki so pripeljali do takšnih in drugačnih uspešnih ali zgrešenih operacij oziroma akcij. Končno je tu še vojaška terminologija, ki v naših novih srednjeevropskih razmerah ni nujno le samogibno ponav­ ljanje privzgojenih balkanizmov, ampak pomeni vračanje k izvirnim tradicionalnim slovenskim vojaškim vrednotam in terminom ter hkrati skuša s pomočjo standardnega domačega jezika kovati nove. Toliko za uvod, saj bo slehernemu zahtevnejšemu bralcu takoj jasno, da takšni deli, kot sta to monografiji Petre Svoljšak in Vasje Klavore, pomenita le nujno potrebno vmesno stopnjo, da se lahko slovenska vojaška historiografija požene naprej in začne enkrat loviti moderna dela tujih avtorjev. Če obe monografiji primerjamo na primer z resnično poplavo anglosaških del na tematiko I. in II. svetovne vojne, takoj opazimo, da obema avtorjema zlasti manjka tista prefinjena didaktičnost, tako značilna za mlade angleške in ameriške avtorje na polju aeronavtike, tematičnih obdelav kopenske vojske, posamičnih slavnih enot: radovedni uporabnik takšnih knjig v trenutku ugotovi vrednost in uporabnost dela in se zato tudi njegova zahtevnost do vojaške literature povečuje. Za moderni val zahodne publicistike in resnih strokovnih del iz zvrsti militaria je seveda značilna še neizmerna širina avtorjev, njihovo prav pikolovsko obravnavanje podrobnosti in naravnost umetniško doziranje količine podatkov, ki jih bralec še radevoljno sprejme, ne da bi ga tematika začenjala utrujati. Končno je pri modernih zahodnih piscih pomemben tudi odnos do nekdanjih sovražnikov: sovraštva oziroma odklanjanja praviloma ni več, zato je toliko bolj vpeto v vrstice občudovanje o takšnih ali drugačnih dosežkih nasprotne strani, tako v tehniki kot v pogumu. In nikakor ne gre pozabiti človeka, ki mu mladi rod vojaških historikov namenja vedno več pro­ stora in skuša raziskati in prikazati utrinke usod bojevnikov iz pretekle oziroma polpretekle dobe našega stoletja, če se pri našem razmišljanju omejimo prav na moderno človeško zgodovino. Od vsega povedanega je Petra Svoljšak nedvomno marsikaj hotela izpeljati in zastavila si je cilj, obdelati Soško fronto nekoliko drugače od dosedanjih piscev; pri tem je očitno imela v mislih v prvi vrsti kolikor toliko uporaben vodnik po nekdanjem bojišču na Soči, saj je njena monografija vsaj v nekaterih ozirih prava paša za oči. Zelo domiselno se je pri knjigi izkazalo tudi objavljanje starih posnetkov, in sicer v barvni tehniki, torej takšnih, kot so se bih ohranili v naš čas. Da so tonirane fotografije oziroma bikrome razglednice prava paša za oči bralcev, so pred časom znali presoditi prav pri ugledni reviji National Geographic, nakar je takšna moda po ovinkih našla pot celo do nas. Pri vodniški publikaciji Soške fronte, kljub sila obrabljenemu naslovu, prijetno padejo v oči posamični topografski podatki, do katerih se je pisateljica brez dvoma dokopala z lastnim topografskim raziskovanjem zemljišča; marsikatere druge, za večino že pozabljene ali manj znane podrobnosti, so plod avtoričinega večletnega mukotrpnega pregle­ dovanja slovenske in tuje literature o soškem bojišču. Če je torej bila knjiga zamišljena kot priročen in lahko razumljiv vodnik, se superlativi žal kmalu tako ali drugače nehajo. Predvsem je avtorica hotela le preveč stvari hkrati združiti v svojo knjigo, dejansko knjižico skromnejšega obsega in vsekakor zelo posrečenega žepnega formata (razpotegnjenost v višino), zato je logično, da je prvi svetovni spopad obdelan le v najnujnejših potezah in še tu so napake. Tudi pri vojaški terminologiji pisateljica niha od enega izraza do drugega, kakor je bila pač ekscerptirala od tega ali onega avtorja. Kljub veliki želji po izčrpnih podatkih jih je le - teh pri opisu posamičnih spomeniških ZGODOVINSKI ČASOPIS 49 • 1995 • 2 325 lokacij odločno premalo in tudi dikcija opisa stilnih sestavin spomenikov bi bila lahko določnejša. Ker seveda imamo kopico zgodovinskih podatkov na napisnih ploščah (moderna vojaška epigrafika!), zlasti kratic posamičnih vojaških enot, se resnično čudimo, zakaj avtorica takšne kratice navaja, ne da bi se jih bila potrudila dešifrirati (LIR namreč pomeni Landwehr-Infanterie - Regiment in tako dalje). Če se že navajajo in slikovno prinašajo spomeniki v težavnejših jezikih, na primer v madžarskem, bi se jih resnično kazalo potruditi dati prevesti! Avtorica pri opisu spomeniškega fundusa načelno popotuje od severa proti jugu in bežno oplazi tudi sedanji italijanski del Krasa, vendar se v globlje vzhodno hrbtišče fronte ne spušča; žal nekatere spo­ menike prinaša zgolj v sliki in kratkem besedilu pod fotografijo, izredno pomembno pokopališče 96. IR v Črničah ima sicer vrisano na zemljevidu, vendar ga v obravnavi ni. Videti je, da je monografija nastala preveč hlastno. Pogrešamo tudi poizkus gradacije oziroma valorizacije posamičnih spomenikov glede na vzporedno celoto bojišča, saj je več kot očitno, da nekateri izjemni dosežki, na primer Javor/ca, Log (Srednji) pod Mangartom in Črniče tako po pristnosti kot kvaliteti presegajo območni prostor in pomenijo spomenike evropske razsežnosti. Avtorica bi se lahko potrudila prikazati še pomembno bohinjsko frontno hrbtišče, nato globoko notranjost oziroma etapne postaje, na primer Ljubljano, da ne omenjamo vseh pomembnih lokacij lazaretov in pokopališč na Kranjskem in Štajerskem. Pozitivno je, da je avtorica našla prostor eksodusu obsoških Slovencev - civilistov. Knjižica Petre Svoljšak bi bila vsekakor koristnejša, če bi bila bolj ostro razdeljena na kratek uvodni tekst in izčrpnejšo obdelavo posamičnih spomenikov in bojnih prizorišč, nemara kar po abecednem redu. V pričujoči obliki je zadeva nepregledna in še prepotrebnega indeksa ni nikjer. Priloženi zemljevidi so bolj okrasne narave in o njihovi natančnosti ne bi izgubljali besed. Namesto premlevanja vsemogoče takšne ali drugačne literature bi bilo koristnejše, navesti kakšno desetino najuporabnejših del. zlasti tistih. ki resnično pomenijo seznanitev s posamičnimi lokacijami. Od srca upamo, da se bo avtorica lotila prihodnje knjige o soškem bojišču bolj skrbno in da nam bo postregla tudi s kakšno tehniško podrob­ nostjo. Če smo pri prvi knjigi pogrešali marsikatere podatke, jih je v solidno obsežni in bogato ilustrirani knjigi Vasje Klavore celo kar nekam preveč, vsaj za tako zamišljeno delo, ki se bolj nagiba k feljtonistiki in publicistiki kot k resnemu vojaškemu zgodovinskemu delu. Vsekakor velja takoj na začetku poudariti, da je pisatelj odličen zemljiščni poznavalec gornje- in srednjesoškega bojišča in da je temu svojemu »konjičku« namenil več kot obilo dragocenega časa. Dobro je opozoriti na njegovo prvo knjigo. Plavi križ, v katerem obdeluje bovški odsek fronte na Soči, z vrhom dogajanja v 12. soški bitki. Ker je pisatelja gnala neustavljiva želja, izvedeti kar največ o lokacijah, ki jih je bil že prej dodobra prehodil, se je logično odpravil tudi v znanstvene ustanove in konkretno v slavnem Kriegsarchiv izbrskal več kot dragocene podatke, tako tekstovne kot slikovne narave. Ob vsem tem je Klavora sproti dopolnjeval topografijo ostalin in opravil ničkoliko pogovorov z udeleženci bojev oziroma z domačini, ki so za dogajanja izvedeli od svojih staršev. Prav ta del je neprecenljive vrednosti tako v prvi kot v drugi monografiji, ki se zdaj ambiciozno nadaljuje v nekakšen drugi del obdelovanja soške fronte (da se tu že tolikokrat uporabljeni naslov navaja kot nekakšna serija, je manj moteče). Kot rečeno, tako pri prvi kot drugi monografiji o soški vojni je avtor resnično dal iz sebe vse tisto, kar je vedel in zbiral skozi desetletja, in po tej plati projektu ni kaj očitati. Še več, glede na kritike prve knjige je Klavora drugo dopolnil oziroma opremil s kar največ natančnimi izvirnimi zemljevidi in skicami, za njihovo sedanje razumevanje so pridane celo moderne specialne karte, in to v barvi. Po želji avtorja so bili nekateri zemljevidi oziroma grafični prikazi posebej narisani. Množica izvirnih fotografij je tako v prvi kot drugi knjigi izredna paša za oči in pri starih slikah je nedvomno prav, da so odtisnjene tonirano; to vsekakor ni dobro za moderne posnetke, ki bi bili prav lahko črno beli in še bralca bi manj spravljali v dilemo. Toliko o pozitivnih dosežkih knjige, ki je nedvomno zakladnica podatkov in ki bo, upajmo, zanimiva tudi za razvajenega zahodnega bralca nemške narodnosti, saj je bil Plavi križ - Das blaue Kreuz že preveden v nemščino, Koraki skozi meglo pa še bodo. Žal moramo ugotoviti, da je avtor v preveliki želji, strniti kar največ podatkov na enem samem mestu, zagrešil v bistvu podobno napako kot pri prvi knjigi: dogajanje je kljub posamičnim ostro ločenim poglavjem nepregledno, razbitost enovite prebojne operacije med 12. soško bitko je zdaj celo razpotegnjena na dva dela in dogajanje še južneje istega usodnega 24. oktobra bo nemara obdelano še v eni ali dveh drugih delih. Sicer velja za takšen način ustvarjanja licentia poetica, avtor torej že ve, vendar se mi osebno takšen način dela ne zdi posrečen. Čisto drugače bi bilo, če bi se bil avtor že prej odločil za čisto topografsko naravo knjige in tako bi nekdanje bojišče zlahka razbil na več odsekov. Čudimo se, zakaj ni obdelal tako enkratne prebojne operacije med Bovcem in Tolminom v eni sami posebni knjigi, saj ga je drzno podjetje nedvomno očaralo: tudi naslov zadnje knjige naj bi pomenil korakanje vojaških oddelkov Srednjih sil na izhodiščne pozicije, vseskozi v megli in dežju, vendar bi prav lahko pomenil tudi drzen izpad Šlezijcev iz sestave 12. infanterijske divizije proti Kobaridu. Klavora je pregledal veliko vojaških zgodovinskih knjig in se pretolkel tudi skozi zanimiva osebna pričevanja udeležencev, zlasti skozi spominsko monografijo kasnejšega generalfeldmaršala Erwina Rommela, tako da bi bilo njegovo vživljanje v vojaški jezik in razmišljanje nedvomno veliko uspešnejše. Čeprav avtor brez dvoma že nekoliko obvlada umetnost vojaške razsoje, je ta kar nekam zavrta s pre- večkratnim citiranjem celih strani izvirnih zapisov očividcev, tako da se posamične nedvomno zanimive misli niso mogle v zadostni meri udejaniti. Klavora je po slogu dosleden izbiri določenega vojaškega 326 ZGODOVINSKI ČASOPIS 49 • 199s • 2 jezika, torej tistega, ki se je bil uveljavil skozi zgodovinsko »kratko« obdobje karadjordjevićevske Jugo­ slavije, partizanstva in titovske druge Jugoslavije, zato logično pri njem starih slovenskih vojaških izrazov ne najdemo. Tudi sicer se ni spuščal v tehniške podrobnosti tako oborožitve kot frontnega hrbtišča, vendar je dal v slikovnih prilogah obilo avtentičnih posnetkov, ki kar kličejo po izčrpnejši strokovni obdelavi. Prav tako je Klavora uvidel, da brez obravnavanja širšega frontnega hrbtišča, tudi tistega na Kranjskem, ne more biti in je kar lep del besedila in dokumentacije namenil prav Bohinju, etapni postaji za avstrijsko obrambo Krnskega pogorja. Doslej enkratno je obdelana tudi dolina Baške grape z vitalno Bohinjsko železnico, po kateri so se stekali transporti orožja, municije in opreme ter hrane; nismo zasledili, da bi bile omenjene posebne avstrijske Eisenbahn - Kompanien, sestavljene v veliki meri iz železničarjev Slovencev, ki so skrbele za nemoten prevoz čim bližje fronti, v 11. soški bitki celo v ostrem artilerijskem ognju. Takšnih ali drugačnih epizod, za katere vemo, jih je nič koliko in razumljivo ima Klavora pravico, da o njih razmišlja po svoje. Tudi epizoda z zaspalimi kraljevimi ogrskimi domobranci - Honvédi na Krnu je pri njem opisana drugače, oziroma naj je sploh ne bi bilo, in vendar mi je o njej natančno tako pripovedoval pokojni oče, ki je v dvajsetih letih služil pri kraljevih Alpinih kot podporočnik: italijanska alpinska organizacija je očitno poznala pravo resnico! Kritični smo na primer tudi do takšnih trditev Klavore, da je bilo zavzetje Krna ne vem kako pomembna pridobitev za Italijane. Predobro vemo, da so se avstrijske pozicije na odseku Veliki Lemež - Bogatin kar za nekaj kilometrov vbočile na gorskem brez­ potju in da ta del bojišča poslej ni bil več kapitalnega pomena ne za italijanske ofenzive in ne za avstrijsko obrambo, saj je bila poslej največja dejavnost prav med morjem in Tolminom, seveda z izjemo 12. bitke. Žal moramo biti kritični tudi zaradi uporabljenega znanstvenega aparata, oziroma zaradi načina njegove uporabe. Pri tako široko uporabljenih citiranjih celih strani izvirnih tekstov bi bilo veliko lepše, če bi bil posamičen vir dosledno naveden v opombi pod črto ali na koncu slehernega poglavja. Viri so, resnici na ljubo, resda navedeni na koncu knjige, vendar na nekoliko nenavaden način: vsekakor bi radi videli abecedni vrstni red! Ko vendar nekoliko skrbneje pogledamo seznam natisnjenih uporabljenih del, z začudenjem opazimo, da nekaterih kapitalnih naslovov med njimi ni, na primer že kar slavne študije Daska/ov/ćeve o »bitki kod Kaporeta« iz leta 1925 v cirilici, s kasnejšim natisom v latinici. Čudimo se tudi načina citiranja še slavnejšega generalštabnega dela Oesterreich - Ungarns letzter Krieg - OeUIK v prevedenih izpisih nekega ljubitelja vojaške zgodovine, saj bi bil moral Klavora nedvomno sam še enkrat pregledati izvirnik in se na kraju in v času seznaniti s to izredno edicijo: kaj je sploh še vredno pisati o soški vojni, če že obstaja ta gigant v petnajstih delih! Pisati o soški vojni je vsekakor vredno, tudi zato, da se ljudstvo izobražuje s preteklo zgodovino, ki zaradi političnih in ideoloških razmer polpreteklega časa ni mogla oziroma smela najti pot v ustrezne knjige, z nekaj redkimi in nevtralno pisanimi izjemami. Torej je zlasti v Klavorinem primeru več kot pozi­ tivno, da naši ljudje vendar dobijo v roke primerno branje in se tako lahko izobrazijo tudi o tem segmentu narodove zgodovine. Klavora ima na voljo dve poti: ali čisto znanstveno ali čisto publicistično, z izbranim in izostrenim posluhom selektivnosti in didaktičnosti. S takšnim prenatrpanim pristopom po našem mnenju že drugič ni dosegel pravega namena, pregledno in komentirano predstaviti soško bojevanje. Lahko se odloči tudi za ločen topografski pristop, prav tako bi bila odlična edicija komentiranega foto­ grafskega albuma starih fotografij, kjer bi se sedanja prenasičenost materije porazgubila oziroma dobila svoj poseben čar. Vsekakor je dobro zastaviti povsem vojaško pisanje, saj je prav tega pri nas najmanj. O specialnih edicijah o orožju in tehniki ne kaže izgubljati besed, so težke ob začetku in plodne na koncu. Zakaj avtor ne razmišlja o vojaških grobovih, o seznamih žrtev, o udeležencih, ljudeh? Videti je, da še vedno ostaja vpet v miselni vzorec, ki je doslej krojil način pisanja zgodovinskih del o soški vojni. Last but not least, v novih demokratičnih razmerah kar nekaj preveč moti Klavorino poudarjanje, da je bila staroavstrijska vojska »tuja«; morda tako misli in občuti sam, vendar je bila staroavstrijska država s svojo vojsko za naš narod manj tuja, kot je bilo to v primeru kasnejše slovenske vpetosti v balkanska obzorja. Prav množica slovenskih soldatov na Soči, z javnimi besedili v našem jeziku na posamičnih velikih spomenikih in zlasti vojaških grobovih dovolj jasno nakazuje polinacionalno naravo habsburške države, kar se je še kako lepo zrcalilo prav v njenih oboroženih silah. Skrajni čas je že, da nehamo s pejo­ rativnim prikazovanjem in razmišljanjem o tej stari državi, katere častni konstitutivni del so naši ljudje bili vse od poznega zgodnjega srednjega veka naprej. Če bomo poudarjali, da so spomeniki zlasti avstrijske strani na Soči »naši«, bomo še najbolj poskrbeli, da jih bo naš narod ponosno varoval tudi v prihodnje. D a v o r i n V u g a N a d j a P a h o r V e r r i , Oltre il filo. Storia del campo di internamento di Gonars 1941-1943. Gonars : Biblioteca comunale »D. Di Bert«, 1993. 267 strani. Med krajevno in splošno zgodovino nekih evropskih deželnih stvarnosti, ki so bile pred petdesetimi leti zaradi italijanskega imperializma hudo prizadete, spada tudi in to v polni meri sodobna zgodovina na tej in drugi strani Soče, torej zgodovina Primorske ali Julijske krajine v času od leta 1918 do leta 1945. ZGODOVINSKI ČASOPIS 49 1995 2 327 Zaradi Wilsonovih teorij in zaradi interesnih sfer, katerih črte so od daleč vlekli »veliki«, je bila v posmeh vsem pokritjem etnične stvarnosti z nacionalno državo, nagrajena italijanska želja po strateških mejah na razvodjih. Potem ko so najprej liberalne in nato fašistične vlade Kraljevine Italije bonificirale to odskočno desko proti balkansko - podonavskemu prostoru, so leta 1941 po podrobnih načrtih, ki so imeli svojo osnovo v filozofiji večvrednosti takratnih zmagovitih evropskih ideologij, napadli Kraljevino Jugoslavijo in si kljub prepovedi aneksij v času vojne, priključili Ljubljansko pokrajino ter jo razglasili za integralni del novonastalega imperija. Vse grozote vojne vihre so se, kljub odsotnosti vodilnih slovenskih strank - ali pa celo z njihovo pomočjo, prej ali slej zgrnile nad slovenski narod. Po podatkih italijanskih raziskovalcev tega obdobja so italijanske oblasti za jugoslovanski odpor predvidele 202 taborišči, ki so bila v glavnem razporejena na severu Italije. Slovencem so bila namenjena taborišča, ki jih v glavnem pozna vsaka slovenska družina, saj so izgoni in deportacije zajeli veliko večino slovenskega prebivalstva, kar je zabeležilo tudi naše zgodovinopisje in veliko število memorialistike. Furlanska vasica Gonars je tako ostala v našem zgodovinskem spominu kot simbol slovenskega odpora in kraj, ki je bil tesno povezan z obstojem našega naroda. Ker čas hitro briše sledi dogajanj, ki so bila tako težka za tukajšnje prebivalstvo, in ker se strumentalno skuša preformulirati vloga žrtve in krvnika v zadnji vojni, nam je knjiga Nadje Pahor Verri lahko kažipot pri ugotavljanju stanj, ki so pri­ zadela velike sloje prebivalstva in ki so ostale težko zabeležene v narodovem spominu do današnjih dni. V nekem smislu bi lahko delo Pahorjeve vključili v celebrativni tok italijanske historiografije zadnjih let, ki pospešeno izdaja dela s tovrstno tematiko ob jubilejih travmatičnih dogodkov, ki so pretresali Italijo pred petdesetimi in več leti. Delo Pahorjeve sestavlja več poglavji, med katerimi je uvodu pre­ puščeno, da razloži historični okvir, zaradi katerega je koncentracijsko taborišče v Gonarsu nastalo. Naslednje poglavje obravnava detajlirano strukturo lokacije in funkcioniranja taborišča. Avtorica se je pri ugotavljanju dejstev poslužila bodisi arhivskega gradiva, kot pričevanj še živih protagonistov in sicer z obeh strani. Mnoge priče so namreč še žive, kot npr. uradni zdravnik taborišča dr. Mario Cordaro, ki je na predstavitvi del ostal na isti valovni dolžini kot pred petdesetimi leti in še danes v zapornikih vidi le upornike, ki jih je doletela pravična kazen, in mnogi domačini, ki so kot koloni razumeli dejanske valence fašizma in so še danes prepričani v zgrešenost početja, ki je povzročalo toliko gorja. Delo Nadje Pahor Verri odkriva italijanskemu bralcu ozadje neke avanture italijanske države, ki so v glavnem dokaj nepoznana pri tamkajšnjem prebivalstvu. Revizije historičnih stališč, ki marsikdaj hote mešajo vzroke in posledice napada na Jugoslavijo in kasnejših dogodkov leta 1945, postajajo nekakšen vsakdan v določenem italijanskem periodičnem tisku, ki so bili stalnica desnega zamegljevanja resničnih vzrokov imperialistične avanture, ki si jo je italijanska država privoščila na strani nacistične Nemčije. Čeprav je Gonars prekrila trava in danes le vešče oko zazna zidove barak in tloris taborišča, ostaja spomin na to internacijsko postajo postopnega izničevanja slovenskega naroda živ, ne le v zavesti tamkajšnjih ljudi, ki so kot moralno obvezo vzeli izdajo te odlične knjige, ampak tudi historikov in političnih sil, ki se v vsakodnevni konfrontaciji zavedajo, da sta italijanski in z njim evropski fašizem še izrazito prisotna bodisi v ideologiji kot v praksi velikih interesnih centrov moči. Pahorjeva se v svojem delu ne spušča v vprašanja, ki so videti danes tako pomembna za politično in tudi vse bolj za historično sceno. Ne ukvarja se s problemi kolaboracije in celotne mreže njene podrasti, ki so tem represivnim strukturam nudile življenjski prostor za tako početje. Ne, z veliko mero potrpež­ ljivosti se je avtorica spustila v tisti taboriščni vsakdan, ki ga vsak zapornik dobro pozna, v statistike prihodov in odhodov, v odnose med zaporniki in njihovimi pazniki, v tisto srž zapornikovega apatičnega pristanka na nasilno ustanovo, kot je lahko zapor, norišnica, bolnica ali taborišče, ki mu preprečujejo svobodo v uniformnih vsakodnevnih ritmih od štetja prisotnosti pa do delitve vsakodnevnega obroka. Iz te analize izhaja, da Gonars res ni bil uničevalno taborišče, kot je to bil deloma Rab ali pa nemška tabo­ rišča, da pa je povsem služil svojemu namenu, to je ustrahovanju prizadetega prebivalstva, čiščenju prebivalstva, ki je nudilo logistično podporo partizanskemu gibanju, eliminacija intelektualnega sloja ter navsezadnje »prepričevanju« nekaterih, da je bolje sodelovati kot umirati, kajti v Gonarsu, kot ugotavlja Pahorjeva, so res umirali. Knjiga nudi italijanskemu bralcu dokajšnje možnosti za vpogled v genocidno politiko italijanskega fašizma na fronti Ljubljanske province oz. zasedenih slovenskih krajev. Od iredentističnih teženj pred prvo svetovno vojno do interventistične politike v letih 1915-1918, od raznarodovanja primorskih Slo­ vencev do napada na Jugoslavijo, ter tri leta krvave rihte proti Slovencem so dokaz, da je Italija po poti nasilne asimilacije in iztrebljanja hotela napredovati tudi tja, kjer ji razlogi nacionalne države tega niso narekovali. V nepoboljšljivih sanjah po imperiju, ki naj bi segal do .uskih step, se je ta capasti imperia­ lizem ustavil že na ljubljanskem barju, z velikimi, prevelikimi žrtvami za tako majhen narod. Gonars ostaja tako pomnik nekaterim cikličnim željam nekaterih zavihkov italijanske države. Boljše poznanje tega obdobja na obeh straneh meje, predvsem pa tam, kjer so te želje v desnici, ki iz krvi kuje svojo bodočnost, vedno endemično prisotne do današnjih dni, je bil v uvodu deklariran cilj tega lepega pro­ jekta, ki ga je tržaška avtorica zelo dobro opravila. Dejstvo je, da je »Oltre il filo« še vedno lahko druga žica in za njo spet druga, brez konca in da si je treba vedno prizadevati, da ne bi zrasla nikdar ne prva ne zadnja bodeča žica, simbol sramote v središču Evrope. B o n s M . G o m b a c 328 ZGODOVINSKI ČASOPIS 49 • 1995 • 2 L o j z e U d e , Moje mnenje o položaju. Članki in pisma 1941—1944. Uredil Boris Mlakar. Ljubljana : Slovenska matica, 1994. 168 strani. Najbrž ga ni med našo strokovno javnostjo, ki ne bi poznal Lojzeta Udeta kot avtorja številnih in pomembnih del o Koroških Slovencih, o bojih za severno mejo po razpadu Avstro-Ogrske in o slo­ venskem nacionalnem vprašanju. Toda z znanstvenim delom se je začel ukvarjati šele v drugi polovici živ­ ljenja. Bistveno manj pa je poznano njegovo osebno politično, publicistično in strokovno udejstvovanje pred in med 2. svetovno vojno, še manj motivi, ki so ga pri tem vodili. Njegova predvojna stališča je pred leti dodobra osvetlila objava polemične korespondence iz let 1939-1940 z Dušanom Kermaunerjem (Nova revija 1986, št. 48-56), njegovo pozicijo v času druge svetovne vojne pa širše pojasnjuje prav pri­ čujoče delo. Tako ostaja neobjavljen le še njegov medvojni dnevnik. Urednik mag. Boris Mlakar se je pri izboru tekstov oprl na avtorjevo delno že pripravljeno zasnovo objave spisov in drugega gradiva iz let pred in med drugo svetovno vojno. Odločil se je za vsebinsko dokaj enotne rokopise, ki odražajo Udetovo videnje položaja slovenskega naroda med okupacijo. Izbranim sestavkom in pismom je dodal nujne komentarje, o avtorju, njegovem delu in življenju pa je pripravil tudi tehtno študijo. Da bi Udetove premisleke položaja Slovencev med drugo svetovno vojno lahko doumeli v času in prostoru, je potrebno precizirati njegovo tedanjo pozicijo. Bil je pravnik, odvetnik, široke izobrazbe (več let je študiral zgodovino in slavistiko). Njegovo politično nastopanje idejno ni bilo usmerjeno po tradi­ cionalnih taborih, pač pa samosvoje. Poglavitna črta v njegovem delovanju je bilo slovenstvo, zato niti ni čudno, da je bil sprva v krogih avtonomistov, nato Slovenske ljudske stranke v njeni avtonomistični fazi, v tridesetih letih se je zbližal z levičarji (Slovensko društvo, delavsko-kmečko gibanje) in krščanskimi socialisti, predvsem zaradi njihovega opozarjanja na nacistično nevarnost. Bil je sicer dokaj kritičen do komunistov, posebno pa do njihove zaverovanosti v sovjetsko politiko. Sila kritičen je bil do sovjetskega povezovanja s Hitlerjevo Nemčijo, kar je v srži njegovega takratnega polemiziranja s Kermaune.rjem in drugimi komunisti. Takoj po okupaciji se je bil prisiljen umakniti na italijansko okupacijsko območje, konkretneje v Ljubljano. Snoval je lastno odporniško skupino, a se je nato avgusta 1941 pridružil Osvo­ bodilni fronti. Da so ga smatrali za zanesljivega, kaže dejstvo, da sta pri njem nekaj mesecev prve vojne zime ilegalno stanovala Boris in Zdenka Kidrič. Jeseni 1942 se je od glavnega toka Osvobodilne fronte oddaljil, navezoval stike z nekaterimi sredinci in dr. Albinom Šmajdom; preko njega je skušal doseči pre­ mirje med OF in Slovensko zavezo oz. Protikomunistično milico. Do kapitulacije Italije je bil v Ljubljani, njegovo zavzemanje za pomiritev oziroma za premirje z »belo gardo« pa gotovo ni prispevalo k priljub­ ljenosti v krogih vodilnih komunistov, posebej ker je to bilo v času po dolomitski izjavi in v času vedno jasneje razvidnega sesutja fašistične Italije. Po italijanski kapitulaciji se je Ude umaknil na osvobojeno ozemlje, bil je na Kočevskem Rogu, v skupini intelektualcev, ki jim je vodstvo gibanja omogočilo in jih zadolžilo, da so snovali bodoče oblike slovenskega žitja, vendar daleč od vsake izvršilne oblasti. Bil je član Znanstvenega inštituta, njegov tajnik in v.d. predsednik. Septembra 1944 je dobil predsednikovanje Verski komisiji - glede na dejanske razmere sila važna komisija - ki pa ni in ni mogla zaživeti. Bil je tudi član Komisije za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev. Izbor Udetovega pisanja med leti 1941 in 1944 obsega 17 tekstov, med katerimi prevladujejo po številu politična pisma vodstvu OF in Albinu Šmajdu, po tehtnosti pa zlasti referati. Obdobje po kapitu­ laciji Italije zastopajo le trije referati. Prvi dokument v zbirki, zgodnji referat iz časov oblikovanja programa OF, sedmih oziroma devetih demeljnih točk, je eno redkih sodobnih pričevanj, kako so sodobniki razumeli program Osvobodilne fronte. Smisel osvobodilnega boja je za Udeta bila le osvoboditev slovenskega ozemlja, zavzemal se je za vojaško akcijo takrat, ko bo njena moč tudi uspešna; ko bodo oborožene akcije v Sloveniji usklajene s svetovnim položajem. Zadrževanje intenzivnosti osvobodilnega boja je utemeljeval z razliko med vele­ silami in malim narodom, kot so Slovenci. Globalni obračun s Hitlerjem je po njegovem dolžnost velesil - še posebej glede na njihove lastne napake v odnosu do nacizma - ne pa malega naroda, ki lahko s tem ogrozi svoj obstoj. Edina izjema zanj je bila obramba pred izganjanjem - ker je to narodna smrt, tudi ne more biti zadržka v obrambi. Opozarja na taktiko vodenja boja, ki ne sme dopustiti, da bi se Italijani zedinili z Nemci v doziranju ukrepov proti osvobodilni akciji. Ljubljanska pokrajina mora ostati baza naroda, zato se boja v njej ne sme intenzivirati. Drugi njegov pomislek obsega likvidacije »denunciantov in izdajalcev«. Zavzema se za postopanje proti njim po vojni, čeprav pozna škodo, ki jo povzročajo. Tako stališče je zastopal tudi napram članom Straže v pismu IO OF aprila 1942, čeprav ni dvomil o njihovem sodelovanju z Italijani. Tokrat je navedel še nov argument, namreč da streljanja takih širijo bazo odpora proti OF - ta pa je preslaba, da bi si to lahko privoščila. Eden osrednjih tekstov je referat o značaju Osvobodilne fronte iz maja 1942. Pripravil ga je, ko je v diskusiji s svojimi znanci iz »sredine« zavrnil možnost, da se bi lahko oblikoval med Osvobodilno fronto in Slovensko zavezo tretji tabor. Tekst je v resnici rezantna analiza Osvobodilne fronte, organizacije, ciljev in njene ideologije. Fronto uvideva kot akcijsko skupnost, kot dokaz, da je v slovenski politiki mogoče preseči svetovnonazorske razlike, čeprav ga skrbi dejstvo, da je taka, metapolitična pozicija dveh skupin, liberalne in katoliške (krščanskosocialistične) izsiljena od tretjega partnerja in ne izraz notranjega prepričanja in moči obeh skupin. Pri utemeljevanju, kaj je bistvo »slovenske narodne revolucije« - bolje ZGODOVINSKI ČASOPIS 49 1995 329 rečeno, v čem se ločijo slovenske razmere od boljševiškega ruskega vzora - poudarja, da bo revolucija nujno tudi socialna. Možnost sovjetizacije je zanj manj verjetna, saj je Slovenija na obrobju ruskega dosega. Zato je treba računati po njegovem na tudi druge scenarije: balkanski, zahodni, južnoslovanski. In z drugimi scenariji pride tudi omejitev OF na pravi nacionalizem, da torej posveti vse sile le boju za nacionalno osvoboditev. Opozarja na mednarodno vlogo jugoslovanske vlade, ki je, kakršna koli že je, edina priznana jugoslovanska vlada. Realna oblika povojne ureditve bo itak le neka regionalna skupina, ob priznanju slovenskega naroda kot entitete. Zato zanj tudi nima smisla tako postavljanje proti Mihai- loviču, kar je le slab posnetek srbskih nasprotij, ne glede na to, da so Mihailovićevi pristaši med Slovenci tisti, ki se še vedno gibljejo v miselnem okviru predvojne državne organizacije. Zaključuje z vprašanjem ubijanja izdajalcev. Kakor na eni strani razume zahteve stroge narodne discipline, pa odklanja prelahkotno obravnavo tega vprašanja v OF, saj je življenje za večino ljudi le najvišja vrednota. Zanj so narodni izdajalci tisti, ki se odvrnejo od naroda, in tisti, ki pripadajo temu narodu sovražni ideologiji. Poleg teh so še denuncianti. Le te je v nujnih primerih upravičeno ustreliti. Opaža slabitev narodne morale, množijo se »ideološki izdajalci«. Boj proti tem začenja dobivati obrise državljanske vojne, hkrati pa je njihovo streljanje povsem neučinkovito. Ob sistemu talcev pa je to še zanesljiv način za uničenje lastnih izbranih ljudi. Prelomnico in hkrati največjo napako opaža v uboju dveh akademikov (študentov) v marcu 1942, kar je sovpadlo z nastopom škofa proti OF in približanjem Ehrlicha Italijanom. Vrhunec kritičnosti in hkrati tudi že začetek drugega, od OF odmaknjenega obdobja, nakazuje Udetovo pismo IO OF 14. oktobra 1942. Pismo je bilo inspirirano tudi z osebno bolečino, saj je med talci, ki so jih Italijani dan prej ustrelili za ubitega Marka Natlačena, bil tudi njegov prijatelj Vinko Košak. Za nacionalno škodljivo stopnjevanje medsebojnega boja krivi tudi vodstvo OF, zato se ob ostri kritiki njenega ravnanja umika, ker nima moči, da bi to spremenil. Res je sledilo nekaj mesecev njegove pasivnosti (tudi bolezen), nato pa je nastopil s sicer utopično idejo, da bi le bilo mogoče obe bojujoči se strani vsaj pomiriti, če že ne spraviti. To naj bi-napravili umirjeni ljudje z obeh strani. Za posredovanje na drugi strani je poskušal pridobiti svojega dobrega znanca dr. Albina Šmajda, s katerim sta se večkrat sestala in si dopisovala v času med aprilom in avgustom 1943. S premirjem ni bilo posebnega napredka ne na eni ne na drugi strani, korespondenca pa nakazuje, kako se je odzival sam in krogi, ki so za ta pogajanja izvedeli. Najbolj izčrpno in tudi danes poučno je njegovo poročilo, datirano z 20. avgustom, ko je očigledno obupal nad nadaljevanjem prizadevanj »za edinost naroda«. V ta krog sodi tudi njegov avgustovski predlog javne izjave IO OF, da ob osvoboditvi oziroma prevzemu oblasti ne bo nobenih izvensodnih usmrtitev. Sledijo spisi, ki jih je pripravil že na osvobojenem ozemlju. Prvi je zanimiv referat, pripravljen za zborovanje pravnikov na Suhorju, ki se dotika vprašanj mednarodnega prava, v kolikor so zadevale •slovensko situacijo. V referatu je mogoče videti tudi odgovor na Tomšičevo Vojno in nevtralnostno pravo, ki je izšlo leta 1942 v Ljubljani. Izpostavljena so vprašanja narave mednarodnega prava, upravičenosti upiranja okupaciji, vprašanja debelacije (prenehanja države) in okupacije in pravice odpora okupatorjem. Zaključuje z utemeljitvijo prištevanja partizanskih enot k vojaštvu v smislu vojnega prava po haaški konvenciji iz leta 1899. Drugi spis je Ude napisal za nameravani Slovenski zbornik 1944, ki pa ni izšel, tako da je članek Nov slovenski človeški lik izšel šele po vojni v Slovenskem zborniku 1945. V njem se Ude umešča med tiste avtorje, ki so želeli preoblikovanja slovenskega narodnega značaja. V skladu s svojim načelom aktivizma išče opredelitve za bojevito vedenje v preteklosti in osvobodilnem boju. Skozi tri slovenske človeške tipe: konservativno katoliškega, napredno jugoslovanskega in kulturnega (Prešeren, Cankar, Levstik) zavrača prva dva in afirmira tretjega v početju OF. Vendar se sprašuje tudi o posledicah bojevitega ravnanja, torej o odvzemu življenja drugemu. Opozarja, da nasilje ni končni cilj, pač pa ga bo treba nadomestiti s »svobodo, pravico, dobroto«, in zaključuje: »Še smo sredi procesa, toda moja neomajna vera je, da smo z nastopom in borbo Osvobodilne fronte slovenskega naroda stopili na pot, ki vodi strmo navzgor in ki izpreminja slovensko človeško podobo v popolnejši, plemenitejši in močnejši človeški lik.« Kot vedno, je tudi to pot zadnjo besedo izrekla zgodovina sama. Vodenje Verske komisije pri Predsedstvu SNOS je bila prva Udetova konkretna zadolžitev, z omembo, da je bil hkrati tudi član Komisije za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev pri istem organu. Kljub temu, da je bila komisija ustanovljena februarja, je Ude postal njen predsednik sredi septembra 1944. Njegov kredo glede urejanja odnosov med gibanjem oz. nastajajočo državo in duhovščino (Cerkvijo) vsebuje referat na sestanku belokranjske duhovščine in aktivistov 13. septembra 1944 v Črnomlju. Po pojasnilih o komunizmu kot ateističnem, a ne bojno opredeljenem, in zgodovinski vlogi vere med Slovenci je posegel v srž vprašanj sodobnosti. Zanj sta problematični dve opredelitvi cerkvene hierarhije: absolutno odklanjanje sodelovanja s komunizmom in poudarjanje, da je vsakaoblast od Boga. Iz obeh izhaja še tretja, izgubljenost, načelna nedoslednost duhovščine, ki ne uvidi novih razmerij, pač pa vztrajno sodeluje s Hitlerjem. Vzroke vidi v posebnem političnem razvoju Slovencev, ki je izoblikoval jasen politični klerikalizem. Tako naj bi komisija prevzela urejanje nove vloge katoliške cerkve: podpora vsemu, kar sodi k prakticiranju verskega življenja, zaviranje vsega, kar sodi v politično delujoče katoličanstvo. 330 ZGODOVINSKI ČASOPIS 49 • 1995 Ko se vprašamo, katera so tista vprašanja, ki so Udeta prisilila, da je postal »kritični spremljevalec Osvobodilne fronte«, kot je zapisal urednik, moramo najprej omeniti vprašanje nacionalne enotnosti. Zastopa stališče političnega samoomejevanja vseh strani, torej tudi komunistov in Osvobodilne fronte v korist prav tega cilja. Drugo vprašanje, ki ga vedno znova vznemirja, pa je vprašanje pravice, da v imenu ideje človeku odvzamemo življenje, torej vprašanje, koliko je medsebojno ubijanje dopustno, tudi za cilje, ki so izven vsakega dvoma. Soditi je, da je bilo njegovo nasprotovanje, inspirirano z moralo in pravom, načelno, čeprav se je včasih taktično prilagajal v ostrini zastopanja. Spisi sicer govore povečini o likvidacijah Osvobodilne fronte oz. VOS-a. Edino nerazjašnjeno vprašanje, ki ga sicer urednik poskuša pojasniti v spremni študiji, je Udetov prehod iz izpostavljene samolastne pozicije (utopičnega poslanstva premirja) poleti 1943 v ponovno priključitev Osvobodilni fronti na osvobojenem ozemlju jeseni istega leta. Makso Snuderl je npr. septembra sodil, da je med njihovo skupino Ude najostrejši in ga zato vodstvo ne jemlje na Rog. Res je tja prišel z nekajmesečnim zamikom, čeprav je Vmes nastopil na kongresu pravnikov. Udetova premišljanja so z današnjega stališča stroke, poleg neposrednega pomeni objavljenih tekstov, dragocena spodbuda za poglobitev premišljevanja o notranji politični dinamiki med vojno, razmerju med uporom in kolaboracijo, nasiljem kot nasledkom vojne ali politike. Vse to so vprašanja, ki se znova silovito, a površno zagrevajo ob zdajšnji obletnici konca druge svetovne vojne. In ne glede na z izkušnjami podprt dvom, da bo lahko zgodovinar s kakršnim koli tekstom občutno vplival na smer družbene diskusije, imata lahko urednik in stroka sploh zadoščenje, da sta vsaj v tem svojo nalogo profe­ sionalno opravila. D a m i j a n G u š t i n B o j a n G o d e š a , Kdor ni z nami, je proti nam. Slovenski izobraženci med okupatorji, Osvobo­ dilno fronto in protirevolucionarnim taborom. Ljubljana : Cankarjeva založba, 1995. 467 strani. Dr. Bojan Godeša je še en predstavnik mlajšega rodu slovenskih zgodovinarjev, ki si je kot mladi raziskovalec na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani v kratkem času pridobil ne samo znanstveni naziv, temveč tudi dobro in vse bolj iskano ime v širši strokovni javnosti. Od marca 1987 pa do danes je namreč prehodil pot od asistenta do doktorja znanosti in znanstvenega sodelavca, poleg tega pa objavil več odmevnih razprav iz svojega raziskovalnega področja, to je zgodovine NOB, med katerimi je treba izpostaviti Prispevek k poznavanju Dolomitske izjave (Nova revija 1991) in Priprave na revolucijo ali NOB? (SAZU 1991). S pričujočo knjigo, ki je za tisk prirejena doktorska disertacija in hkrati njegov knjižni prvenec, je na najboljši način strnil in predstavil rezultate svojih sedemletnih znanstvenih priza­ devanj. Godeša se je v svoji knjigi lotil problematike iz časa druge svetovne vojne, ki je bila doslej kljub svoji pomembnosti in večni aktualnosti zapostavljena in zato obdelana nepopolno in enostransko. To je vpra­ šanje slovenskih izobražencev, ki so bili v času zasedbe slovenskega ozemlja zaradi svoje stanovske pripadnosti in položaja v družbi najbolj izpostavljeni okupatorjevemu nasilju ter pritiskom obeh sprtih in bojujočih slovenskih političnih taborov. Izhodišče njegovih raziskovalnih prizadevanj ni bila celotna zgodovina slovenskih izobražencev med letoma 1941 do 1945, temveč historično predstaviti odnos okupa­ torja, OF in protirevolucionarnega tabora do slovenskega izobraženstva, pokazati, kako so se izobraženci odzivali na medvojne izzive ter oceniti, v kolikšnem številu in zakaj so se odločali za eno ali drugo stran oziroma zakaj so se izmikali opredeljevanju. Za temeljno merilo pripadnosti izobraženstvu je sicer izbral visokošolsko izobrazbo, vendar je to izhodišče upošteval dovolj ohlapno, da je lahko zajel tudi mnoge znane osebnosti brez formalne izobrazbe, ki so se uveljavile s svojim intelektualnim delom, pa tudi stra­ žarje in mladce, čeprav mnogi med njimi še niso zaključili študija. Avtor je svojo raziskavo zasnoval problemsko, zato v njej prevladuje analitski pristop. To pomeni, da je poleg izhodiščne problematike analitično obdelal nekatere osrednje dileme in odnose iz predvojne in medvojne politične zgodovine, ki so bili doslej neustrezno ali pomanjkljivo interpretirani in so zato zahtevali novo in nedvoumno vrednotenje. Že v prvem poglavju je dokazal, da ima vse odlike vrhunskega zgodovinarja, saj je na prepričljiv in objektiven način strnil nazorske poglede nasprotnih taborov na Slovenskem v desetletju pred drugo svetovno vojno in analiziral njihov odnos do izobražencev. Iz njegove dokumentirane predstavitve je razvidno, da so se v tem času nasprotja v slovenski družbi tako zaostrila, da je prišlo do ločitve duhov v narodnih in socialno-političnih vprašanjih ter s tem do določenega pre­ oblikovanja slovenske družbe. Medtem ko so iz katoliškega tabora izhajale podcenjevalne ocene o vlogi in pomenu izobraženstva, pa so komunisti, ki so se v tridesetih letih znova vrnili na politično prizorišče, začeli načrtno pridobivati slovenske izobražence, zlasti pa mladino, ki je pomenila bodoče izobraženstvo. To je bilo usodno za poznejši razplet, saj so se tudi med kulturnimi delavci iz dokončno razcepljenega liberalnega tabora močno okrepila levičarska pa tudi totalitaristična naziranja. Ker se je pisec v delitvi poglavij držal kronološkega zaporedja, je v drugem poglavju orisal odnos posameznih okupatorjev do slovenskega izobraženstva. Najostrejši je bil odnos nemških zasedbenih oblasti, ki so izpostavljeno družbeno skupino imeli za najbolj moteč dejavnik pri uresničevanju svojih raz- ZGODOVINSKI ČASOPIS 49 • 1995 • 2 331 norodovalnih naklepov, zato so največji del preselili ali prisilili k odhodu v ti. Ljubljansko pokrajino. Podobno genociden je bil tudi odnos madžarskih zasedbenih oblasti v Prekmurju, saj so zato, da bi čim prej zbrisali sledove dvaindvajsetletne jugoslovanske uprave, večji del slovenskih izobražencev odpustili iz službe ali jih poslali v koncentracijska taborišča, prepovedali vse, kar je izhajalo v slovenščini, ter zelo omejili kulturno ustvarjanje. V nasprotju z obema radikalnima pristopoma je italijanski okupator, zaradi prestižnih ter še drugih razlogov, dolgo časa kazal prijazen odnos do slovenskih izobražencev, kajti v njih je videl dejavnika, s pomočjo katerega je hotel uresničiti načrt zlitja slovenske kulture z italijansko. Sredi leta 1942 pa je tudi zanj slovenska kultura (in seveda njeni nosilci) postala napota asimilacijskim težnjam, zato se jo je odločil čim bolj omejiti ter jo dopustiti le toliko, kolikor bi služila »koristni« kolaboraciji in čim hitrejši asimilaciji slovenskega prebivalstva. V naslednjem obsežnem poglavju je Godeša podrobneje predstavil odnos OF in protirevolucio- narnega tabora do izobražencev v času kapitulacije Italije. Iz njegovih preciznih in jasno formuliranih opisov je razvidno, da se je odnos OF do slovenskega izobraženstva v bistvu razkrival po načinu, kako jih je obravnavala KPS. V skladu z boljševistično naravo je slednja izobražence prištevala med srednje sloje, to je tiste, ki še omahujejo med obema antigonističnima razredoma, kljub temu pa si jih je zelo pri­ zadevala pridobiti, zlasti jeseni 1942, ko se je zaradi državljanske vojne začel boj za sredino in še neopre­ deljene. Kljub precejšnji ravnodušnosti in zadržanosti pa so izobraženci množično sodelovali z OF, mnogo manj pa so bili pripravljeni oditi v partizane. Tudi protirevolucionani tabor oziroma politične skupine, ki jih je družilo odklonilno stališče do OF in partizanskih enot, si je ob začetku državljanske vojne skušal pridobiti širšo zaslombo med slovenskimi izobraženci. Njihovi napori tudi ob pomoči Italijanov niso bili uspešni, kajti poudarjanje idejno-verske prvine boja in sodelovanje z okupatorjem ni moglo pritegniti večjega števila izobražencev. Poleg tega pa postopki protirevolucionarnih sil do izobražencev, ki so pod­ pirali OF, še zdaleč niso dosegli ostrine OF do nasprotnih izobražencev, temveč so se bolj ali manj ome­ jevali na besedno nasprotovanje in grožnje po časopisju. V zaključnem poglavju je avtor, tako kot v vseh predhodnih, najprej skrbno razčlenil osrednje dogodke in razmerja v širšem družbenem prostoru, ki so odločilno vplivali na razplet obravnavane tematike (kapitulacija Italije, položaj slovenskega prostora v strategiji jugoslovanskega partijskega vodstva itn.). V nadaljevanju pa je pregledno analiziral dramatičen položaj in opisal usodo slovenskih izo­ bražencev v zadnjih dveh letih druge svetovne vojne in sicer ločeno po posameznih pokrajinah. V ti. Ljub­ ljanski pokrajini se je po kapitulaciji Italije, ki je pomenila prelomnico tudi v spopadu med OF in pro- tirevolucionarnim taborom, razvilo pravo tekmovanje, katera stran bo pridobila več privržencev; izobra­ ženci so bili postavljeni pred dilemo, da se nedvoumno in javno oziroma s pravim imenom opredelijo za eno stran. OF je kljub zadržanemu odnosu KPS zbrala pod svojo zastavo eminentno in številčno skupino slovenskih izobražencev, to je kulturnikov, umetnikov, zdravnikov (ti so se po oceni komunistov najbolje izkazali), pravnikov, prosvetnih delavcev itn. Protirevolucionarni tabor oziroma Rupnikova pokrajinska uprava pa je bila pri pridobivanju izobražencev manj uspešna, četudi se je bolj kot na prepričevanje opirala na represivni in idejni aparat. Godeša ugotavlja, da je bilo število izobražencev na protirevolucio­ narni strani precej večje, kot se je dosledj prikazovalo; med njimi so prevladovali duhovniki in juristi. Med ostalimi pokrajinami, kjer je tudi potekal odkrit boj za izobražence, ki jih okupator ni izgnal, je izstopala Primorska. Njeni izobraženci, ki so bili vsi navdušeni protifašisti, so se skoraj v celoti priključili OF; primorska duhovščina ter katoliški izobraženci so se drugače kot drugje v Sloveniji odločili za sre­ dinsko usmeritev ter v glavnem odklanjali sodelovanje z okupatorjem v boju proti komunizmu. Z izjemo Prekmurja je bila večina slovenskih izobražencev na Gorenjskem in Štajerskem izgnana; na Koroškem pa so bili že tako in tako skromni po številu. Tisti, ki so ostali doma, so kazali precejšnjo pripravljenost za sodelovanje z OF in jih, razen na Gorenjskem, ni bilo med organizatorji protirevolucije. OF jih ni štela za posebej pomembne in jim ni posvečala posebne pozornosti, kljub temu pa je skrbela, da si niso pridobili prevelikega vpliva v njenih organih. Dr. Bojan Godeša je svoje delo zasnoval na neobjavljenem arhivskem gradivu, ki ga hranijo Arhiv Slovenije, ministrstvo za notranje zadeve in arhivsko-muzejske službe Univerze v Ljubljani. Uporabil je tudi vse pomembnejše revije in časopise tedanjega časa ter veliko število objavljenih virov in literature, tako domačega kot tujega izvora. Njegova knjiga zapolnjuje precejšnjo praznino v našem zgodovinskem spominu, saj odkriva proble­ matiko, ki doslej še ni bila do konca pojasnjena in znanstveno ovrednotena. To je grenka resnica o slo­ venskih izobražencih, ki so se v času druge svetovne vojne znašli med tremi mlinskimi kamni. Prvi je bil okupator, ki je z vsemi sredstvi zasledoval cilj, da jih prežene, prevzgoji ali iztrebi. Druga dva sta bila OF in protirevolucionarni tabor, ki tudi nista izbirala sredstev za to, da si pridobita njihovo podporo ter jih brezobzirno izrabita za pridobivanje »sredine« ter opravičevanje ciljev, za katere sta se borila. Pričujoča knjiga je hkrati tudi pomemben mejnik v slovenskem zgodovinopisju, saj je problemati- zirana sinteza dosedanjih in njegovih novih spoznanj. Kot je bilo že povedano, se je avtor v vsakem poglavju kritično in pogumno dotaknil številnih problematičnih in v zadnjem času ponovno načetih dejstev, ocen in stališč. Tako je na primer opredelil svoja pojmovanja taktike in strategije KPS ter njene odnose do KPI in protifašističnega gibanja na Primorskem, predstavil nove razloge komunistov za odlo­ čitev za oborožen odpor itn. 332 ZGODOVINSKI ČASOPIS 49 • 1995 Monografijo, ki jo poleg povedanega odlikuje še logično strukturirana in tekoča pripoved, je izdala Cankarjeva založba. Slednja si v zadnjem času prav s pomočjo mlajšega rodu zgodovinarjev na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani pridobiva staro veljavo pri izdajanju domačega družboslovja. J o ž e P r i n č i č A l e š G a b r i č , Socialistična kulturna revolucija. Slovenska kulturna politika 1953—1962. Ljubljana : Cankarjeva založba, 1995. 370 strani. Dr. Aleš Gabrič, znanstveni sodelavec na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani, je že na začetku svoje znanstvene poti dokazal, da je človek z veliko ustvarjalno močjo. Po samo šestih letih proučevanja razvoja slovenske kulture in kulturne politike po drugi svetovni vojni se namreč lahko pohvali z drugo monografijo, z odmevnimi nastopi na interdisciplinarnih znanstvenih srečanjih, objavami v elitnih kultur­ niških revijah ter s strokovno veljavo, ki presega meje (vse bolj zapirajoče) zgodovinske vede, saj ga že citirajo literarni zgodovinarji in sociologi kulture; plodna so bila tudi njegova dveletna prizadevanja v Zgodovinskem društvu. V prvi knjigi, ki je izšla 1991. leta, je Gabrič skrbno razčlenil kulturno politiko in kulturno ustvar­ janje na Slovenskem v letih 1945 do 1952. V pričujoči knjigi, ki predstavlja njeno logično nadaljevanje, pa se je lotil analize naslednjega obdobja v razvoju slovenske kulture in njenih ustanov, ki se je začelo z letom 1953, to je z ukinitvijo agitpropovskega aparata, končalo pa z letom 1962, to je s sprejemom osnutka ustave, ki je bil kompromis med različnimi pogledi v jugoslovanskem političnem vrhu. To deset­ letje je bilo nedvomno prelomnega pomena, kajti Partija se je po letu 1952 sama odpovedala preveliki direktivnosti in grobim nastopom do kulturne opozicije. Politični pragmatiki (Boris Kraigher in Stane Kavčič), ki so v tem času prišli na čelo slovenske politike, so sicer obračunali s ti. »klasično inteligenco«, reformirali šolski sistem in zagotovili prevlado komunistične ideologije v umetnosti, znanosti in kulturi. Toda hkrati so dopustili uveljavitev mlajše generacije, izražanje novih ideološko drugačnih smeri (eksi­ stencializem, abstraktno slikarstvo, jazz itp.), zlasti pa si prizadevali, da je dobila kultura večjo težo, kajti z zaostrovanjem mednacionalnih odnosov v Jugoslaviji je postala področje, kjer se je vrh slovenske politike bojeval za federalizacijo in uveljavitev nacionalnih načel. Avtor se je odločil, da v ospredje zgodovinske obravnave postavi dva vidika. Prvi predstavlja oris odnosa oblasti do kulture, umetnosti in znanosti, zlasti v tistih točkah, kjer so se kazale največje razlike pri obravnavanju vprašanj. Drugi pa je ocena oziroma predstavitev vloge kritične inteligence, ki je v času enostrankarstva zasedla izpraznjeno mesto politične opozicije. Ker jo je partija potrebovala za porajanje novih zamisli, je »kulturna opozicija« smela povedati več kot navadni smrtniki. V skladu s svojim izhodiščem je Gabrič v uvodnem poglavju obdelal partijski »kulturni interregnum«, to je čas od 1952 do 1956, v katerem si je vladajoča Zveza komunistov preko ideoloških komisij in sistema družbenega upravljanja znova pridobila nadzor nad kulturnim ustvarjanjem, ki je po ukinitvi agitpropa nekoliko popustil. Analiziral je Ziherlov koncept kulturne politike, ki je v Sloveniji prevladal leta 1956 ter njegov antipod, to je kulturno opozicijo. Iz njegove skrbne in korektne razčlembe je razvidno, da slednja ni bila organizirana niti ni napadala temeljev političnega sistema, toda ker je bilo njeno naspro­ tovanje partijskemu monopolu opazno in odmevno na vseh področjih kulturnega ustvarjanja, jo je oblast hotela utišati in izriniti iz javnega življenja. V naslednjem poglavju se je avtor osredotočil na drugo polovico petdesetih let, ko si stališča poli­ tičnega vrha in kulturne opozicije niso bila več tako nasprotna, kajti oboji so bili za večjo ideološko sproščenost, a ker so jo različno pojmovali, je prišlo do številnih kulturno-političnih afer. Vladajoča skupina okoli Borisa Kraigherja in Staneta Kavčiča se je zavedala, da bodo gospodarsko reformo težko uresničili brez sodelovanja znanosti, pa tudi kulture in umetnosti, saj naj bi slednje usposobile zadostno število visoko strokovnega kadra, opravile tehnološke in druge raziskave, popestrile in poživile kulturno- zabavno življenje »delovnega ljudstva« itn. Za protiuslugo je Partija začela rahljati ideološki oklep in strpneje obravnavati kritične nastope slovenske inteligence, seveda dokler ni preveč glasno podvomila o njeni pravilni politiki. Kulturniki so spremenjeno ozračje sredi petdesetih let razumeli drugače kot pragmatiki med politiki, zato so šla-njihova razmišljanja dostikrat preko meje dopustnosti, ki jo niso smeli prekoračiti; še posebno ostro je Partija odgovorila na kritike komunalnega sistema in močnejšega uveljavljanja družbenega upravljanja v kulturi. Tretje poglavje je namenjeno obračunu s humanistiko in družboslovjem v letih 1958-1959. Gabrič je skozi analizo odnosov Partije do znanstvenih ustanov v prvem desetletju po vojni dokazal, da njeni ideologi v tem času še niso imeli lastne vizije o njihovem razvoju v socialistični družbi, so pa razmišljali o nujnosti oblikovanja novega sloja »duševnih delavcev« in intelektualcu »novega tipa«, ki bi moral biti iz delavskih vrst in imeti tehnično izobrazbo. Tako usmeritev je podprla nova partijska elita, ki je potem svoj odpor do humanistike in družboslovja ter njenega pojmovanja svobode znanstvenega raziskovanja konec petdesetih let tudi dokazala z »naskokom« na univerzo, afero Slodnjak, ukinitvijo revije 57 ter usta­ novitvijo dveh znanstvenih inštitutov. ZGODOVINSKI ČASOPIS 49 • 1995 • 2 333 V zaključnem poglavju je osvetljena odločilna vloga, ki so jo slovenski kulturniki imeli v polemiki med srbskim (posredno jugoslovanskim) in slovenskim vodstvom, ki je potekala v letih 1958-1962. Slovenska politika je namreč šele po 7. kongresu ZKJ začela odločneje nasprotovati dolgoročni politiki poenotenja kulture v Jugoslaviji, ki jo je do srede leta 1958 tolerirala. Ta sprememba pa se ni odrazila v javnih nastopih vodilnih funkcionarjev ali v zapisanih programskih smernicah, temveč v podpori kultur­ nikov, ko so javno napadali jugoslovanstvo v kulturi. Gabrič je ovrednotil posamezne kritike in predstavil oblike odpora proti centralističnim poskusom zveznih oblasti pri gledališčih, filmu, časopisih, radiu, RTV, zgodovinopisju, šolstvu idr. Seveda je osrednjo pozornost namenil polemiki Pirjevec-Ćosić v Naši sodob­ nosti, saj je pomenila vrhunec nasprotovanj med dvema pogledoma na nacionalno vprašanje in dvema konceptoma o nadaljnjem razvoju Jugoslavije. Po njegovih besedah so kulturni ustvarjalci veliko pri­ pomogli, da je slovenska politika uspela ohraniti status quo in da je zagovarjanje nacionalnih pravic v Jugoslaviji dobilo legitimiteto. Na koncu knjige, ki je za tisk prirejena doktorska disertacija, sta imensko kazalo in seznam uporab­ ljenih virov in literature. Ta dokazuje, da je avtor največ odgovorov na vprašanja, ki jih išče zgodovinar, dobil v arhivskem gradivu oziroma v fondih oblastnih in političnih organov ter Zveze kulturnih organizacij Slovenije. Uporabil je tudi vrsto pričevanj, vse pomembne revije in časopise tedanjega časa, redke spomine in »ne preveč obsežno literaturo«. Dr. Aleš Gabrič je v svoji knjigi Socialistična kulturna revolucija strnjeno, prepričljivo in celovito obdelal središčni problem slovenske kulturne politike v letih »socialistične demokracije«, ki se je izražal v dramatičnem in zamotanem odnosu med vladajočo ideologijo ter kulturno opozicijo in kritično inteli­ genco. Kot zgodovinar je konkretne probleme in osebe umestil v čas in prostor, zato je moral ovrednotiti tudi nekatera protislovna navskrižja v letih 1953-1963, kot na primer komunalni sistem, nacionalno vpra­ šanje in centralistične namere zveznih oblasti, taktiko »vladanja« mlajše generacije slovenskih komunistov ipd. Gabričevega dela ne odlikuje samo kontinuiran in celovit zgodovinski prikaz, temveč tudi jasna in tekoča pripoved, polna zanimivih citatov in plastičnega opisa zgodovinskih osebnosti, ki tudi povprečno razgledanega bralca ne more pustiti neravnodušnega. Izid lepo oblikovane monografije, ki jo je izdala Cankarjeva založba v Ljubljani, je tako pomemben dogodek za slovensko zgodovinopisje, pa tudi za založbo, saj prodaja po slabih dveh mesecih kaže, da gre za knjižno uspešnico. J o ž e P r i n č i č Zbornik soboškega muzeja, 3. Murska Sobota : Pokrajinski muzej, 1994. 163 strani. V letu 1994 je izšla že tretja številka Zbornika soboškega muzeja. Ob prvi številki zbornika je ured­ ništvo zapisalo, naj bi publikacija »sledila dosežkom, na področju humanističnih - družboslovnih ved, povezanim z identiteto pomurskega kulturnega prostora ter vplivi in gibanji, ki tako ali drugače, obli­ kujejo tudi ta prostor«. V dosedanjih treh številkah (četrta je v pripravi) je uredništvu te želje v veliki meri uspelo realizirati, uspelo pa mu je tudi zbrati širok krog sodelavcev, ki z različnih aspektov (arheo­ loškega, etnološkega, kulturnozgodovinskega, zgodovinskega), pokrivajo problematiko pokrajine ob Muri. Prvi prispevek v tretji številki Zbornika je napisal arheolog Stanko Pahič, obravnava pa gomilna grobišča ob Muri in Ščavnici. Na podlagi lastnih terenskih raziskav podaja avtor pregled gomilnih grobišč, ki po ocenah sodijo v glavnem v antično obdobje. Razlaga temelji na zunanjih oblikah še ohranjenih gomil, čeprav seveda zanesljivih zunanjih znakov za razločevanje gomil po starosti ni. Grobne vsebine so v veliki večini neznane, saj na območju, ki ga obravnava avtor, nobeno gomilno grobišče še ni bilo v celoti raziskano. Gomilna grobišča loči avtor po legi, številu gomil na grobišču in po velikosti. Postavlja tudi zanimivo vprašanje, ki je zaenkrat še brez odgovora, kdo so bili ljudje, ki so bili pokopani na osamljenih krajih, daleč od rimskih mest in cest. Odgovor na to vprašanje in osvetlitev problematike gomilnih grobišč na obravnavanem prostoru bodo lahko dala le morebitna nova raziskovanja. Naslednji prispevek »Cerkvenoupravni položaj Slovenske krajine od 798 do 1958« je iz zapuščine pokojnega teologa in zgodovinarja Ivana Zelka, nastal pa je leta 1958 v času odločanja o uradni cerkveni jurisdikciji mariborske škofije nad Prekmurjem. Prispevek je razdeljen na več poglavij, v katerih je prikazana cerkvena pripadnost Prekmurja različnim škofijam. V najstarejšem obdobju je bilo Prekmurje seveda podrejeno Salzburgu, kmalu po nastanku zahodnih madžarskih škofij - Györ (998?). Veszprem (1002) - vendar ne takoj, je bilo Prekmurje pritegnjeno v madžarsko cerkveno upravo. Madžarski kralj Ladislav je za priključene dele ozemlja ustanovil novo škofijo v Zagrebu (1094), pod to je sodilo tudi Prekmurje, toda območje murskosoboške dekanije je kmalu pripadlo nazaj györski škofiji. V prispevku se avtor dotakne še arhidiakonata v Murski Soboti (1331), opatije sv. Benedikta (okr. 1093), beksinskega arhidiakonata in poda cerkvena poimenovanja prekmurskega ozemlja. Po ustanovitvi sombotelske škofije (1777) je sodilo Prekmurje pod njeno upravo, vendar je.kmalu po razpadu Avstro-Ogrske oz. v letih 1923-41 in 1946-58 dejansko bil lavantinski škof višji duhovni pastir Prekmurcev, tako, da je bila pri­ ključitev tega ozemlja mariborski škofiji le legalizacija dejanskega stanja. Razprava je kljub relativni starosti ohranila »svežino« in je zanimiva tudi za naš čas. 334 ZGODOVINSKI ČASOPIS 49 1995 • 2 v Z upravno zgodovino se v svojem prispevku ukvarja Antoša Leskovec. Na podlagi arhivskih virov iz Pokrajinskega muzeja Maribor prikazuje pravni položaj dveh prekmurskih krajev - Dolnje Lendave in Renkovcev - konec 19. stoletja in uporabo madžarske zakonodaje za »lokalno samoupravo«. Ogrski zakon o občinah iz leta 1871 je glede pravnega statusa občin poznal tri kategorije: malo občino, ki je povezana z drugimi občinami v notarišijo in skupaj z njimi vzdržuje skupnega notarja; veliko občino, ki je gospodarsko dovolj močna, da opravlja svoje naloge in vzdržuje lastnega notarja; tretja kategorija je mesto z urejenim svetom, ki je neposredno podrejeno županijskemu svetu. Dolnja Lendava je konec novembra 1890 vložila prošnjo za preoblikovanje iz male v veliko občino. Za utemeljitev prošnje so seveda navedli tudi podatke, da izpolnjujejo zakonsko predpisane pogoje, v tem kontekstu je bilo najpo­ membnejše finančno stanje. Prošnja je bila ugodno rešena in Dolnja Lendava je kot edini prekmurski kraj bila 1891. povzdignjena v veliko občino. Istočasno si je tudi mala občina Renkovci prizadevala za vrnitev v turniško notarišijo, v katero je spadala, dokler ni bila po uveljavitvi občinskega zakona iz leta 1871, vključena v bogojansko notarišijo. Renkovci s svojim prizadevanjem kljub tehtnim argumentom niso uspeli, so pa bili ponovno priključeni k notarišiji Turnišče leta 1905. V nadaljevanju Zbornika so objavljena predavanja, ki so potekala v Martjancih septembra 1992 ob 600-letnici ene najlepših gotskih cerkva pri nas, cerkve sv. Martina. Zgodovinski pregled Martjancev je prispevala Metka Fujs. Prva omemba kraja sega v leto 1365, ko se omenjajo kot Zentmartun, kraj sam pa je bil v okviru zemljišča Lindua (sedež je bil v Gornji Lendavi, danes Grad na Goričkem), ki ga omenjajo različne listine iz 13. stoletja. Sredi 14. stoletja je isto zemljišče prejela rodbina Széchy, v njihovi posesti je bilo do 1685, ko je družina izumrla. Leta 1687 je kupil grad v Soboti in trg Martjance ter še 40 vasi Peter Szapâry. Civilno upravno so bili Martjanci pod Železno županijo, od 1850 sedež notariata, v katerega so spadale še nekatere druge male občine. Kasneje v Jugo­ slaviji so bili Martjanci sedež Združene občine, od leta 1963 pa je bil v Martjancih sedež krajevnega urada. V Martjancih je bil že od okrog leta 1300 sedež župnije, cerkveno-upravno pa so spadali pod györsko škofijo, od 1777 pa pod škofijo v Szombathelyu. Pomembnost kraja je avtorica prikazala prav skozi vlogo, ki jo je imel kot cerkveno, upravno in tudi kulturno središče širše okolice. Prispevek Janeza Balažica »Janez Akvila in poslikava v Martjancih« je naravnan biografsko. Avtorja, ki se že dalj časa ukvarja s tem mojstrom, zanima predvsem, kdo je sploh bil Janez Akvila. Mojster je deloval v drugi polovici 14. in v začetku 15. stoletja, njegovo življenje pa je ostalo do današnjega časa tabula rasa - nepopisan list, kot pravi avtor. Raziskovalcem ni uspelo - vsaj zaenkrat - najti pisnih virov, ki bi dali kaj več podatkov o mojstrovem življenju. Ostane torej en sam vir, njegovo delo, ki pa lahko včasih pove več o duhovni in kulturni podobi časa, manj pa o mojstru samem. Avtor oriše mojstrova dela, v sklopu teh pa analizira tudi dva njegova avtoportreta (starejši je v Veleméru na Madžarskem iz 1377-78, skoraj dve desetletji kasneje je nastal avtoportret v martjanski cerkvi), ki veljata za najstarejša srednjeevropska slikarska avtoportreta. Po avtorjevem mnenju prav avtoportreta potrju­ jeta, da Akvila v svojem času ni bil zgolj kakovosten obrtnik, ampak zrel, samozavesten umetnik, ki »v svojem prostoru in času, zaznamuje začetek velikega, individuumu zavezanega razvoja, ko se ustvar­ jalni prispevek ni več izgubljal v narekovani anonimnosti, marveč za njim stoji prepoznanljiv individualni napor«. Pomembna ugotovitev je tudi, da je pri poslikavi v Martjancih ob Akvili sodeloval še nek neznan slikar, avtor ga imenuje mojster martjanskih apostolov, ki je v slikarsko delavnico zanesel »pridobitve in duha internacionalne gotike«. Razpravo dodatno dokumentirajo še štiri fotografije poslikave v martjanski cerkvi. Franc Kuzmič obravnava v svojem prispevku martjansko cerkev in župnijo v »najbolj zanimivem« 17. stoletju, ko so Martjanci doživeli reformacijo in turške napade in bili nekaj časa tudi dejansko podvrženi turški nadoblasti v Veliki Kaniži. Turki se celo pojavijo kot razsodnik v sporu med luterani in kalvinci, turški odgovor na ta nenavaden spor v času protestantizma je podkrepljen z grožnjo, »... če so vam torej glave drage in jih potrebujete, zvesto prenašajte drug drugega. Živite lepo v miru med seboj«. Kalvinci so spor izgubili in tako v bistvu prekinili svojo dejavnost med Prekmurci. Leta 1661 so Martjanci vključeni v popis luteranskih župnij, vendar je martjanska cerkev ostala protestantska samo do 1673, ko so jo morali predati katoličanom. Avtor objavlja tudi nekaj dokumentov iz tistega časa (Vizitacijski zapisnik za Martjance iz leta 1627; znamenito »Martjansko pogodbo« iz leta 1643, pisano v prekmurščini; pismi turških oblastnikov iz Velike Kaniže; pismo grofice Sare Draskovic; pismo rakičanskega oskrbnika Blaža Temlina grofu Adamu Batthyanyju), ki dodatno osvetlijo razmere v Martjancih. Prispevek dr. Jožefa Smeja se ukvarja z nekaterimi »spomina vrednimi možmi«, ki so bili iz krajev martjanske (pra)župnije, ali pa so vsaj v njej delovali. Prvi, ki ga omenja, je župnik Erazem, prav on je dal pozidati in poslikati leta 1392 martjansko cerkev. Kot zadnji v tem pregledu pa je omenjen Josip Dravec (r. 1912), ki je izdal knjigi o glasbeni folklori Prekmurja in Prlekije. Upamo, da bo avtor v napo­ vedani razpravi o martjanski župniji res napisal nekaj več o tistih pomembnejših možeh (mogoče bi se našla tudi kakšna ženska) martjanske (pra)župnije, kajti objavljeni pregled je le preveč sumaren, pred­ stavlja pa dobro osnovo za poglobljeno in razširjeno študijo. V nadaljevanju Zbornika sledita dve poročili. Najprej je tu poročilo Irene Savel o arheološkem izko­ pavanju v Bukovnici leta 1992. Izkopavanje sodi v sklop dolgoročne raziskovalne naloge o neo-eneo- litskem obdobju v Pomurju, saj je prav to čas v arheoloških obdobjih, ko je bila pokrajina najgosteje ZGODOVINSKI ČASOPIS 49 • 1995 335 poseljena. V Bukovnici so leta 1992 izkopali pet sond, največ izkopanega materiala predstavljajo izdelki iz gline in kamnito orodje, ki je bilo v glavnem najdeno v jamah. Drugo poročilo govori o četrtem najstarejšem deblaku v Evropi, ki je bil najden v mrtvem rokavu reke Mure pri Hotizi. Poročilo sta napisala Milan Erič in Ivo Nemec, v sklopu tega pa je krajši prispevek (osnovni podatki o najdbi in najdišču) Ivana Tuška. Deblak iz hrastovega lesa je bil najden junija 1989 v globini 4-5 m, ob eksploataciji gramoznih plasti za potrebe gradbeništva. Imel je poškodovano krmo in kljun ohranjena dolžina deblaka tako znaša 934 cm, notranja širina 85 cm, zunanja pa 110 cm. Analize radioaktivnega ogljika C14 so pokazale izjemno starost deblaka (7613 ± 187 BP), uvodne raziskave in primerjave pa ga uvrščajo na četrto mesto v Evropi in verjetno tudi v svetu. Zbornik prinaša še bibliografijo dr. Jožefa Smeja, ki jo je pripravil Franc Kuzmič in ocene razstave, knjig in publikacij. Mart in S te iner OBVESTILA OBVESTILO O SIMPOZIJU »SLOVENIJA V LETU 1945« Zveza zgodovinskih društev Slovenije obvešča vse svoje člane, da bo organizirala simpozij ob 50-letnici konca druge svetovne vojne z naslovom »Slovenija v letu 1945« od 27. do 28. septembra 1995 v Cankarjevem domu v Ljubljani. Na simpoziju bodo sodelovali štirje tuji in osem domačih referentov s sledečimi referati: Prof. dr. Tone Ferenc (Ljubljana): »Priprave na konec vojne v Sloveniji«; Prof. dr. Pirjevec (Trst, Padova): »Odnos do Slovenije v Washingtons Londonu in Rimu«; Dr. Leonid Gibianski (Moskva): »Sovjetski Savez i Jugoslavija 1945. godine«; Doc. dr. Karl Stuhlpfarrer (Dunaj): »Vrane ne letamo brez kljuna! Die Kaerntner Slowenen am Beginn der zweiten Republik Oester- reich«; Mag. Boris Mlakar (Ljubljana): »Domobranstvo in konec vojne«; Dr. Bojan Godeša (Ljubljana): »Izobraženci in leto 1945: od pričakovanj k stvarnosti«; Doc. dr. Jera Vodušek Starič (Ljubljana): »Prevzem oblasti - od osvoboditve do volitev«; Dr. Tamara Griesser Pečar (Hameln): »Pomen 'osvoboditve' za slovensko katoliško cerkev«; Prof. dr. Dušan Nečak (Ljub­ ljana): »Slovensko nemštvo kot nacionalni in razredni sovražnik«; Mag. Nevenka Troha (Ljub­ ljana): »Osvoboditev ali okupacija, samoodločba ali revolucija - Primorska in Trst«; Dr. Jože Prinčič (Ljubljana): »Uvod v gospodarsko preobrazbo«; Dr. Aleš Gabrič (Ljubljana): »Leto 1945 in slovenska kultura«. Tuja predavanja bodo simultano prevajana. Program predavanj z vsemi ostalimi informacijami boste prejeli v mesecu avgustu. Ljubljana, junij 1995 I O Z Z D S 336 ZGODOVINSKI ČASOPIS 49 • 1995 • 2 PUBLIKACIJE INŠTITUTA Z A Z G O D O V I N O C E R K V E SI-1000 Ljubljana, Poljanska 4 Ada Ecclesiastica Sloveniae, št. 1, 1979. Instrukcija papeža Klemena VIII. iz leta 1592 (Benedrk); Opravičilno pismo škofa Janeza Karla Herbersteina iz leta 1786 (Dolinar); Spo­ menica salzburškega nadškofa Tarnoczyja o novi razdelitvi škofij na Štajerskem in Koroškem iz leta 1858 (Grafenauer); Izvirna poročila in zapisi jezuitskih misijonov v krajini med Muro in Rabo v letih 1607-1730 (Škafar). Razprodano Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 2, 1980. M. Jezernik, Friderik Baraga. Razprodano Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 3, 1981. M. Benedik, Iz protokolov ljubljanskih škofov; F. M. Dolinar, Zapisi škofa Janeza Tavčarja o stanju v Ljubljanski škofiji; I. Škafar, Gra­ divo za zgodovino kalvinizma in luteranstva na ozemlju belmurskega in beksinskega arhi- diakonata. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 4, 1982. J. Gregorio, Pisma Petra Pavla Glavarja Jožetu Tomlju 1761-1784. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 5, 1983. J. Mlinaric, Prizadevanja škofov Martina Brennerja in Jakoba Eberleina za katoliško prenovo na Štajerskem; I. Zelko, Gradivo za prekmursko cerkveno zgodovino; I. Zelko, Frančiškani v Murski Soboti. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 6, 1984. M. Benedik, Iz protokolov ljubljanskih škofov (nadaljevanje); M. Jevnikar, Ivan Trinko 1902-1923; V. Novak, Ivanu Škafarju v spomin; I Škafar, O delovanju luteranov na Petanjcih 1592-1637. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 7, 1985. Sveta brata Ciril in Metod v zgodovinskih virih Ob 1100-letnici Metodove smrti. Conversio Bagoariorum et Carantanorum (Grafenauer)- Italska legenda (Perko); Pisma rimskih papežev Hadrijana II., Janeza VIII. in Štefana V. (Dolinar)- Zitje Konstantina, Zitje Metoda (Benedik); Pohvala sv. Cirila in Metoda (Dolinar); Ano­ nimna ali Metodova pridiga v Clozovem glagolitu (Zor). Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 8, 1986. R. Bratož, Krščanstvo v Ogleju in na vzhodnem vplivnem območju oglejske cerkve od začetkov do nastopa verske svobode. Razprodano Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 9, 1987. J. Mlinaric, Župnije na Slovenskem Štajerskem v okviru salzburske nadškofije v vizitacijskih zapisnikih arhidiakonata med Dravo in Muro 1656-1764. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 10, 1988. M. Benedik, Iz protokolov ljubljanskih škofov (nadaljevanje); P. Kovač, Začetki kapucinskega samostana v Skofji Loki; J. Höfler, Gradivo za historično topografijo predjožefinskih župnij na Slovenskem (Radovljica, Kranj). Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 11, 1989. F. M. Dolinar, Slovenska cerkvena pokrajina. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 12,1990. A. Lavrič, Ljubljanska škofija v vizitacijah Rinalda Scarhchija 1631-1632. Acta Ecclesiastica, št. 13, 1991. I. Tadina, Ignacij Knoblehar 1819-1858. Acta Ecclesiastica Sloveniae, št. 14, 1992. M. Benedik, Iz protokov ljubljanskih škofov (nadaljevanje); B. Kolar, K zgodovini malega semenišča v Kopru; V. Škafar, Prošnje salz- burškemu nadškofu F. Schwarzenbergu za priključitev slvoenskih dekanij sekovske (graške) škofije k lavantinski škofiji leta 1848; J. Höfler, Gradivo za historičpno topografijo predjože­ finskih župnij na Slovenskem (pražupnija Mengeš); M. Senica, Slovenske pridige kapucina p. Angelika iz Kranja iz let 1766-1771. Acta Ecclesiastica Sloveniae št. 15, 1993. M. Ambrožič, Zvonarstvo na Slovenskem. Redovništvo na Slovenskem, 1. zvezek: Benediktinci, kartuzijani, cistercijani. Zbornik pre­ davanj na simpoziju: Stična, Pleterje, Kostanjevica, 23. do 25. maja 1984, Ljubljana 1984. Redovništvo na Slovenskem, 2. zvezek: M. Smiljana Kodrič - B. Natalija Palac, Šolske sestre svetega Frančiška Kristusa kralja. Zgodovina, poslanstvo, življenje, Ljubljana 1986. Redovništvo na Slovenskem, 3. zvezek: Jezuiti na Slovenskem, Ljubljana 1992. Zgodovina cerkve na Slovenskem. Pripravil Inštitut za zgodovino Cerkve pri Teološki fakulteti (20 avtorjev), uredil Metod Benedik z uredniškim odborom, Celje, Mohorjeva družba, 1991. N 'j •u E1 rz U з^ r i 3^ ^ 3 u_ 3- Û 3 Ж £ > •5 5ó it > 3 "e > •A 3P E ~ s — ea ._ Ï! H . 3 = OB- 1 É/Ï л IZ 'E z 3 UT > N '•J > E C. > C. > E 3 E r i '• "LI T D ' J ==•< e - -5 U : 2 . 3f > - l '5 E •e 1 V "5* n 0 s •a N "E •e E V •e .i a 1 CS 1 e « a 1 з ^ "A. 3- 3 - 5 -t C Z 3 -J ;i in te rn ac iji v ilj e va l tu d i p o ;id o vi n i N O B . m e ljn o m on o- ud i vr st o ćl iin - i'd av a vo ja šk o R . S te rg ar ji = — — -3 Ti g o «5 "H o. o. •='=MS = at iç . ï . -3 § i * * g = > - 5 E S? S • > T S «-. = 1 -= 'S "2 » S u * § » a s-s. c « ? > '•2 ^ ;= ! 11 — g тг -= ._ S >o ~ -* '-л x C ^ •s - f ü r s..a, s •; "- r̂ ~ ^ з ^ з - * 3 i 3 - c .§ £ = c .1 : ~=^??Z .5 Ì Tj - 2 = 'E -o i ? . • -o N 5 S a l s l i s 1 зс 1 r i 3 - 3- з ^ C z 3 _7 'E. 3 1Л i i P -^ ć ^ = =i 1 . =• ^ — ЗД — _ M 2 =.ï,2 „ ai 'E З ј ^ = ^ s i s |'| e 5 '-J Ü P •^ u S •= 1 £ * : « i 3 ' J S L J a "2 «Tj г H f S 3 =5 . Pî CÛ " » *" — 3 4 - ^ > — C .2, 2 ç c ._, E S E | . ï , : r - i 3 c c _ t ; — •Ü "^ '£ E X "ï • ^ П -j Ć. CJ3 N ~ * £ - - • g . 0 - ' 1 Î 'S ^ s -• - j - a - i E = .^гЋ ''• 3 > •— s > - T3 _ •- £ . c .3 - S ; « 5 - 3 'J ' ? e "O E ^ e "? - Tj - ^ S t J 'S S' WD c *~ 0 ~* T u, ~ N ^ Û £. šb-6 c — -T X X -C -T 1/". 1/". r i Û X п 3^ + r - З4' Û D r i It ü -з C z 3 '3 C. > C. > 3 "E TJ -6 •5 v Z Lfa - J > C t i •N £ r î c. E 3 E •з C 4 • 4 3 -h n E 0) v C e S e a n S s 55 4* 2 t? 'E u o Q. e * « e .£ .C 'E E 0 & * > •o .2 N X п X 1 i/-. v ! 3^ 3- Z 3 'Л1 m st vt ); m es ta ) tv a. P re ce jš en i p re vl ad o va li an ov i la hk o v cn ilo 1 57 8. k o o li ne g ot ov im > bv ez no st i p ri nj sk a I(i 25 i n a m oč s ta n o v, o rs ki i zv le če k Ji e •*• ~ E Ë.., П -o > . E č . | ^ ^ ^ ._ л >; > y .'£ л — C 2 .Si 5 •= -> s >= j j - > -'S £ -E '• ° u c x . i . £ 5 C . J ! i- -v ^ •jf > 5 £ 3 -."" —'Ä I š S ' č g a t - j l S 2 = - g i i S'=E M ' ï - 4 - ï 3 î 5 .ï .1 E e if - '1 - - ï ï 'E ~ .S £ ? S-" É c * 5 _ E -j ^ c • - - . ï i ? - 5 E ^ - ä | 5 I - ' 5 : : 2 ! S - j * — — — ~ . N i > " F S P ^ ^ J< •= .'S ïi.'T = i S ' S â ' p È - ^ i -^ p -a ••- :?"2 ï г - s - a f .2, ï S. , 1 Š i« Л " C C ; s з r Û . * j ' p •S *" д ^ о . •/. y л ž J - ^: •3 • E î > ^ : g - ë a § s . 5 3 ^ £ T = H 1 c c S.^ Л .1 .j u š Š > c ' Š J ' . - Ž i 1 s n i e l l i s i X -T Г- 1 3^ r t 1Л, 3- 3- ? C z 3 o 5I.U s л ~* - 'Si ^ >N -» *-> c ï li! - * -H, 2P -' "> -5 *-» '-N 1.11 m --3 y c: ••/•- c У £- H ÜF c - — Д £ "? 1 c ^ _; 'з ' " — ~ £ ~ • — £ . = > 1 > E ^ u "3 -_i V •S ~ ~ 5J ' I 7 .Ç ._ C N = 3 .Ì C • i Ï 9 Su - л c . . . i . N ^ * .E Č - C 3 E" Ч £ ' = ' = • 2 S r. S • g, 3 s-s : s p - f 2. = 3 ?. =/2 ™ =;. = • „ 3 - • Es =r —. ï °- - S c ' _i B ï s S S" P 2Î S ! i . l * C - " — r-, • " s < F- — = = ; ^ - - C t c; .- c ! з | = ? ' 1 g S p. I Л s -ï =• c 3 c O I 2 Ë 3 _ c -i ! os 3 i a S 5' o- !•'_•§ 2.3 = -• « 1- -: = s - * « i 3 ? Î; 2.E.S ='2 l a 1 M ss > ï i . 3 je =• S =: 2 i g r. = 3* D C t _ в „ "5. = 3 a » 3 3 * = c; Kirre c - . — n '-" - 'O. " - ^ 3 £ :•" r a = s. î s iS äs = §.- s a s i = _ 7Г 3 1 S- 3« ' g i p £ в -' в - 2 t з =' ~ з c з з ^ t r c :-ë ^ З S TJ R ï =î c • o w • " r. -^ N N •* O C : <"• :3 а. ^ i . ft c I * C C Z n o. ^ ^ ^ « 3 m» 5 I 3 o TT g S S §.= 3 O "> ft 3 B 3 o o. J 1 3 1 3 o ni H n e 2 ft ^ СЧ ES » S S r •a =•• e ft o ft > C Ï 2 ? . c Г1 B' 3- _ ï re c ir и - 7' iT ^ 7 - ? = S = 5 1 3 S - Г | - K" -• | = TI = ? & Л ft 3 S.« g i i s n 3 o 3. • -o '• 3 = 4-3 3 3 g- з ^ > ~ — o- «5-1 sfuri. g § 3 c o n r? 3 - P - •< '• b om o n and in tor By7.; In th e the chai 89. A t t is one 2>2Tg2i?Ti eb ruar; Ig rad e. ine slu ;irs 195 »f B yza sum e t the let |I-i.ri=«l 3 o 3 _ a! 3- ro th 19 ere h G eo 970. e S tu he vv g E u r e t c 3-j5 r - £> I Ô n o < S" г c т 3 r n z 1- -. ' =• C c r: n t x T -i J C J _ 3 t ; ? "O ~ C: G (R fT F,' R C 3 U O C !л S ^ i£ = ^ =• c = ^ 7 Г: =:^> зг < ç; 3 r —. r. 5 3 3- 3 n" a 1 * < r- T =•< _ t T e c 2 £•?'S S g. I ' 3 = I S e 5 г- r i г^ 1 > - t :> г Г , Û D < E i Û D 3 - = ;л "з ј * N IZ E Z 3 Л1 > > E C -J y -3 тз N S r i « _ z i os 5 3 LI 'E Z > Si > ' e a. > e, > E l a • y s " * ^ —' Z J 1 O c Z » .s î £ S f 1» Ђ 4) '" S > S9 S 'SP !** 'E* 0 a. n 'E "S E n e CÛ C •< .= r i r i 1 r î 3 - 5 - T C 3 C y , ^ . A _ L p - л c £ "3 £ £ =* u C . C ^ > p 5 =-5-3 a: ~ j ! M '= £ C. S Ž Sì '•* r: %' ^ • - л ? i ^ y E > : c i > y 'd ',. c- ;-> •s s f - É i i litui l'Hill j i . - K - f " ^ > 3C j £ > - j - 3 | Ì 3 - - 3 f i ^ • ; 5-e : E 3 > _ e 5 = 5 N ».: 1 ^ s s 1 •51 S i ? s 1 y ._, л .ü -з s - « n '-> - i .* * e E Л 'S. ' ^ _ с >N t ^ - N : 3 i * turni o .3 » = .= E -o м e C ^ tZ ^= n y -C N y. û- c з w .* c c .= ^ 1 •x. - t C IE V i 2 '> i g..ï, i 3 g •? 5̂ -~Л = °- ^ ;. C C ' ? .S .- ":•=• s 1 s i I S "^ t ^ v ; £ ^ ^ -ir û - . _ 2 = U ' = ° - S E 3 J i : 2 : E 5 = » И = w-. Jï - J I ^ S E i Z c Ê ^ ! | E J 1 | - • 2 . - - E c ï — "^ I 1 | M 5*1:1 з -g ^ .Е g ^ >. - E ' 'S- "2 :a S, - = '= = -y •= ï ' * . - i | l > y - E E l f ^ 2 's 2 £ -è 5 Ћ D 3 -E •2. , 1 ••§• 51 g •'• > s. * ž -• Î A I * = * £.'•?. 5 i" ^ -3 = -3 f f N ž s 1 - = 3 :/: Ü y - -p ^ Ì : = j j , *» c > » £ 3 , 3 S - -2 1 •'a c E Bf> ^ £ C 'J c ^ s ï y 2 = i N J : 0 ^ s û > U c a . C 3 ^ > N x n + > 'E J Z > 3> a- S r i 3* 3 - ' r i 2C r i ^ D e1 C 1 y -g 3 C ž M i z X ; | C- y rPd E- - - C = Х Г '5 -C 0 3 Z Ж Ш - 5 Z 3 > 1 M ) y > £ C y > y " D 'E y C C N -D S — • Ž E ? 4 . _ N = v . <-> 'd • 0 ^ ' a i j a 0 s "o" 'E j = a «9 > i '•5 « > E > E 'E 2 'Z > •J-, 01 E Ћ I C > i •2 v s CS M CS CS e •5 v " M 0 ft. r i •x. r i З4 ? C _̂ '5. A ç •S ~ s :B X Î r i 3- - T C z ^ 2- < - r ^ 3 У _ "Г У У • § s | tu -^" y i l .2, > У ce = ^ x > i s C M J У M j s j ~ 3 ' E : r 'N - D - b • - Iti III ; • § > • * У L. C i I I 1 = -îi.E E N a J РЕ.-^ ^ T £.;£ y > c- *;= — > — > r "J •Г 5 M = E '= c = _ г c43 £.£, 1 2 ÌU"5U É , ? > 5 = = i i = > '5 '=_2-2 E c - ^ - j — = c i ìli Ц ï Y-i - î l - ? £ .3 c."*. a c '-T > N = p y d * •= = H, 3 . ; - -^ 2 _ c - ü S .-S •5 , 1 •= S» &, E 1 МИН& -C .* Z C1- C u •S LL ?• y -J - y -З E ,« . ï E -^ "•? E -C -*Ü ;£ 1 *. 'Г t ^ - Ï I ^ 1 5 I H H ' ^ ' J y • y _ y < C. C з o :«* £ E 5 E з- „ и Ï. ì r. ? e P § E - ^ T=. - i s . S e ' 3 3 H, к •• Ч Š . < 3 C/j C r . ГП 7Г t z ê 90 £ r 3 7Г > C/5 n 4 3 C/5 •D r <; = 14 gz r» e e o-S. ^Г. 3 2i> • < : f a N *?cre S. §..r c O =•£/§• | i s . 3 > r n - = Ë r- " = « =• 3" ! ' 1J fi S »' f • n c — 0 - = >3 41 £; N 3" C C з e r.r 3 fi C 3 ~ r. > M" C 3 É l ' ï S l î l Ë g" i 3» Sf ! D. ve tre_ 2 . - ' < "• T3 < ^ r- t * - Ë.g =3 £.«1 3 . ЗГ r- S ï • ? : . § £ § p : S g. S S S g ! î - * = 3-S-! = EL « ïï a 5 : -. O 3 O 2 C — « = r =. : г а д ? a cr-o n сл N 3'K-S. ; J M 3 1! 5 | s = ° š - о в " г . м re - — 3 = 0 ' ,2 » a.w « *~ о з- * L̂ "* d -t rt . S* а r o . n> . 3" — r rt 3" ! rS'g-£-ä?«rSa rt o =• vi a. 2. £: 3- - б З - - Е Г З 3 ^ - - • - S 3 3 =. G ^ д з* =• — o =: _ 2 -i R "UES^rtELnTrt l 3 II ' Šl i f < З о д а ? г - ' ? g 3 c rJS a = »iiîïi!» - - . S £. | - = < : 2 . O 3 — O r _J U 3 O 3- 3 Q. 3 00 Q. O O C a T: ? * 00 rt 3- 3 £' — 0 ^ ' K ï ' < '£. " ^т > > -л -* ^ rt f f £. 3. =i = i 3 3 -. t ^ £L-q 3 з ; 3 •r- t : -^ -i — • ? S '-Л . ^ fc_-o 3 ^ n £ „, J " Ï ' > - 5 c " S = 3 S P ? S 2 . , . r 5" e 5 S' -ï - 3 f i = 3 : П ^ " 3 r- ^ B* fi S* C- * L - Î Ï ' _ , = - > 3 - D Î . Ë " . = - ? - ï ^ '• fi •/ i : L C ?i i I 3 -o ?. G , S 5 -. Ë •' - 1 r- = « Ï e ? 3 c C rro S -C C S —. 3 t 3. - • =L ^ *' r, 3 3 3 , - c .= § VI СЛ r Z - S l = s r p - 3 3 5 > <-. 3 7. 5 S- ' s r; o' 1л ? ! ? ć i = s = = =• - =• 3 "< 3 =• 2. -• - at v = - ? r | 3 . s i l =• - ? * C ^ : 5' 3 £ S - Т Ј З ~ Г З | - < 5 - = - Г ? S - 5 - »šs- . 'ćr? > 7 3. 1Л = 3" < - ' 2 3- g i 3. f i * S£ Š"f? j? i < ^ - < (~. C 3 r. ~ C • 2 3 - E ; ? r - ? §••£ = •?• 5' C O №%<§&$&&<§>& i'~f®"t' Prvič med nami Nova slovenska zgodovina Samo nekaj let nas loči od konca dvajsetega stoletja. Nehote nas to dejstvo pripelje do vprašanja, kaj seje dogajalo z nami, našimi starši, starimi starši ter prababicami in pradedki v iztekajočem se stoletju? Kako ™ so živeli Slovenci, kakšni so bili njihovi vzponi in padci, nesreče in radostni dogod­ ki in kakšno je bilo njihovo politično, znanstveno, kulturno, umetniško, gospo­ darsko, športno, duhovno, politično in siceršnje življenje? Na vse to — in še na mnogo več vprašanj — boste dobili odgo­ vore v Slovenski kroniki 20. stoletja, v zgodovinskem delu, ki ga Slovenci doslej še nismo imeli. Od kod prihajamo, pjesmo in kani; gremo S v e ž v e t e r 2 8 mladih slovenskih zgodovinarjev 3 0 . 0 0 0 podatkov 9 0 0 gesel Čez 1 . 2 0 0 fotografij Slovensko kroniko 20. stoletja v dveh k n j i g a h (veliki format, skupaj 1 . 0 0 0 strani ) lahko naročite v prednaročilu s 1 5 % popustom v vseh knjigarnah, pri naših zastopnikih ali neposredno na našem naslovu. Maloprodajna cena prve knjige z dav­ kom v prednaročilu do izida je 1 2 . 3 9 0 SIT Običajna cena bo ob izidu 1 4 . 5 9 5 SIT Za člane zgodovinskih društev nudimo dodatnih 1 0 % p o p u s t a . Prva knjiga izide s e p t e m b r a , druga n o v e m b r a , v času slovenskega knjižnega sejma. Nova revija d.o.o., Dalmatinova 1, p.p. 1 7 0 , 6 1 0 0 0 Ljubljana. N a g r a d n o 5 mobilnih telefonskih aparatov s 20 knjižnih nagrad založbe Nova Konec stoletja, ž r e b a n j priključkom in revija začetek tisočletja ... mobitel Nagradno žrebanje velja za vse kupce Slovenske kronike XX. stoletja. Žrebanje bo 7.1.1996 za vse. ki nam biisle do 31.12.1995 poslali svoje kupone za žrebanje. Rezullale žrebanja bomo objavili 8.1.1996 v dnevniku Delo. Naročilnica ZC1 V prednaročilu s 15% popustom naročam S l o v e n s k o kroniko XX. stolet ja v dveh knjigah. Q Posamezno knjigo bom plačal—a v treh obrokih Q Po povzetju ob izidu Priimek in ime Ulica Poštna številka Mesto EMŠO_ Podpis Datum INSTITUT ZR NOVEJŠO ZGODOVINO R dp ZGODOVINSKI čas.A 1995 941/949 120030122,2 I COBIss • ZČ, Ljubljana, 4< evilka 2, strani 157-336 in V V I I I I