Gojko: Pripovedka o  bedastem  carju.   —   Anton  Hribar:  Biserji.                             407
Mladostnih lic sva pela,  src Še mlajih. Zdaj  vrnil si se  k meni   —   k  možu  mož. Jaz  slutim:  ali nisi v ptujih  krajih Okusil tudi trnja več kot rož?
In ali nisi to  dobil spoznanje, Da sleharn sen  le  kratko  mami nas ? Da kliče nas življenje na dejanje, Dejanje resno,  kot je resen čas?
Ljubezni vnovič ti  ne bom  prisezal; Rodil je  naju jeden  rod  in  kraj. Mladostni sen je  naju  nekdaj  vezal, Dejanje moško  naju veži zdaj!
Da le si zopet tukaj,  draga  duša, Po  kteri  hrepenel sem  tolikrat! Da le te  zopet gleda in posluša Prijatelja prijatelj,  brata brat!
Anton Medved.
Pripovedka o bedastem carju.
„Hej,  derviš sveti,  v  raj   mi glej, Kaj   prorok dela zdaj,  povej !" In  derviš  sveti zre  v  nebo Pa  carju govori tako: „Baš  kave čašo pije zdaj!" „„1  nama prineso je naj!""
Ne  veš-li,   car,  da si  bedak?
Ne veš,  da derviš je lisjak?  —   —
„Hej,  derviš  sveti>   v  raj   mi glej, Kaj  prorok dela zdaj,  povej!" In  derviš  sveti zre  v  nebo Pa  carju govori tako: „Baš Alaha zahvalil je In  čibuk  si zapalil je." „„I midva ga zahvaliva In pipe si  zapaliva!" "
Ne veš-li,  car,  da si bedak? Ne  veš,  da derviš je lisjak?
„Hej,  derviš  sveti,  v  raj   mi glej,
Kaj prorok dela zdaj,  povej!"
In  derviš  sveti zre  v  nebo
Pa carju govori tako:
„Baš  sredi ravnega polja
Konjiča vranega igra."
Že  osedlan,  že  obrzdan
Stoji pred carjem  konjič-vran.
„„V Arabiji se je rodil,
Iz njenih  vod je  čilost pil,
In  brz  je,   kakor veter njen,
In  kakor solnce nje,  ognjen. A,  derviš,  ti,   ki svet si mož, Konjiča tega jezdil  boš. Zato,  da tebi  prednost dam, Naj  za-se osla  osedlam !" " DervfŠa  nosi  čil  konjič, No  carja,  oh   —¦   pa siv  oslič!
Ne  veš-li  car,  da si  bedak? Ne  veš,  da derviš je lisjak?
In  sredi polja plašen,  tih, Krščanski sreča ju  menih. „Hej,  pop  pobožni,  v nebo glej, Kaj  dela Bog,  ti  zdaj  povej!" Kako,   kako   menih  drhti: „Oh   —   to  mogoče meni ni!" „„Kako,   da ne,   saj  derviš ta, Kaj  dela prorok,   vedno  zna!" " A,  to je tisti car-bedak, To tisti derviš je lisjak! Menih  se  spomni,   zre  v  nebo, Pa  carju govori tako: „Baš  skoz linico  neba Mi zre  v  dolinico  sveta. In ž  njim vsi nebeščani zro In glasno,  glasno  se smejo, Ker nosi  derviša  konjič, A carja,  carja   —   siv  oslič!"   —
Zdaj  veš pač, car, da si bedak! Zdaj  veš,  da derviš je lisjak!
Gojko.
Biserji.
11.                                                                                                      13.
JJedak je,  ki v  ženske  se  pravde   zapleta,             Nektero  drevo  vsako  vigred je  v  cvetju,
Ker ženska z  metlo in z jezikom pometa.              A sadja ne  daje  ob vsakem poletju.
12. Neumen je,  ki kači upa, Ker redko  kača je brez  strupa.
14. Ko ljudje bi nič ne spali, Kdaj  pa bi tatovi krali?
Anton  Hribar.