MALA ANKETA PRED OSMIM MARCEM                                                                                     
Enakopravnost, o kateri smo sanjale
Dandanes je osmi marec velikokrat malo pomembna proslava, če ne celo samo priložnost za veseljačenje. Nekdaj je to bilo drugače. Koje Klara Zetkin govorila o enakopravnosti žensk, so v svetu onemeli od bogokletnosti in malo jih Je verjelo, da bo ta enakopravnost resnično zasijala. Zdaj jo že dolgo uživamo, zlasti na papirju. To pomeni, da /e v formalnem pravnem smislu vse lepo urejeno. Ni pa še vse tako, kot bi bilo treba v naši miselnosti in najbrž bi morall prav na osmi marec razmišljati o tem in se boriti naprej za svoje že napisane pravice. Sicer pa smo povprašali tri upokojenke, kako gledajo na današnjo enakopravnost, kajti one so živele v času, ko je bila ženska manj vredno bltje v vseh pogledih.
VERA CEGLAR: »Zenske so da-nes dosegle mnogo več, kot smo si bile nekdaj predstavljale. Nekatere reči kar težko dojamemo glede na to, da smo bile vzgojene v podrejaiyu močnejšemu   spolu,   v   pokorščini.
Ženske so bile nesamostojne tudi te-daj, če so bile po službah. Bila sem učiteljica, naš- poklic je bil spošto-van, vendar je to bilo največ, kar je ženska lahko dosegla. Danes imamo direktorice, znanstvenice in celo predsednico vlade. To je velikanski skok naprej in mladi nimajo pojma, kakšne razlike so bile nekdaj med spoloma. Zato jim tudi osmi marec ne pomeni tistega, kar je pomenil nam, zlasti po vojni, ko smo ga praz-novale z resničnim navdušenjem in z nemalo ponosa. Po pravici poveda-no, meni se ni slabo godilo, ker sem bila v državni službi in sem bila vsaj približno izenačena z moškimi, ven-dar so mi povsod dali vedeti, da sem le samo ženska.«                           **
MARJETKA MELE: »Da, praz-novanje osmega marca po vojni je bilo vselej nekaj veličastnega, četudi so bile proslave v majhnih krajih. Vse smo vedele o Klari Zetkin in ry'enih zamislih. Imam očbutek, da se danes posveča premalo pozorno-
sti temu prazniku in se rahlo pozab-]ja, kako je bilo nekoč. Poglejte, slo-venska slikarka Ivana Kobilca ni prav nič zaostajala za moškimi kole-gi, vendar se ni upala niti podpisova-ti na svoje slike, marveč se je podpi-sala samo z I ali celo z Ivanom. Spo-mnim se, kako sem bila ponosna, ko so me na Doleiyskem določili za me-rilko parcel, ko so kmetom delili zenUjo. Ti so me spošt^ivo gledali, ampak pred vojno me sploh ne bi pustili zraven. Ko sem bila ravnate-]jica šole na Polici pri Šenijuiju, sem pri zidanju nove šole morala voditi vsa dela in paziti, da bi prišla čim ceneje skozi. Kmeije so mi pomagali tudi y največjem mrazu. Če bi se to dogajalo prej, bi dejali, kaj se ,baba vtika v gradbeništvo'!«
ELA ERCE: »Nekdaj so rekli: žen-ska podpira tri vogale, moški četrte-
ga< a če se ta četrti podre, se poruši vsa hiša, kajti moški je nekdaj veliko več veljal kot ženska, kar pregovor jasno pove. Nikoli si nisem pred-stavljala, da bo revolucya prinesla takšno enakopravnost ženskam. Jaz o tem nisem prej razmišljala, delala sem doma v trgovini, kasneje sem gospodinjila. In, poglejte to krivico; gospodinja dela ves dan doma, ven-dar i\jeno delo ni prav nič cenjeno. Če ne bi imela moža, potem mi od tistega garanja ne bi ostalo ničesar: beraška palica. Talco je na primer moja mama skrbela za otroke, da so šli v službe, jim vse podelala, na ko-ncu pa je bila odvisna od otrok. Ne-skončne krivice so se nekdaj dogaja-le, medtem ko je danes za vse pre-skrbyeno, če le hočejo delat. Mladi
tudi tega ne veuu, kako smo nekdaj skromno živeli, kako obračali vsak dinar petkrat, preden smo ga po-trošili, danes pa je vse drugače. Mor-da se celo ne zavedajo, kaj imajo.«
A. A.