vzgoje Področja Vzgoja, junij 2021, letnik XXIII/2, številka 90 39 Štefan Planinc (1925–2017) je bil izrazit slikar fantastike, ki se je navdihoval z izročilom nadrealizma, a je njegova fantastika v osnovi izhajala iz stanja v svetu in iz človeka, kot ga je doživljal v svoji izjemni občutljivosti – največkrat vklenjenega v negotovost in zanj nespodbudno, vsekakor pa nejasno perspektivo. Njegov pogled je dogajanja v svetu dojemal kot zgodovino upanj, stisk in tesnob, posebej pa ga je vznemirjala vse bolj naraščajoča odtujenost med ljudmi, ki jo je zanj trasirala tudi vedno nova tehnologija, ki je odpirala in podpirala človeško pot v neznano negotovost. V lebdečo razpršenost urejen kozmos Štefan Planinc: Kaos, mešana tehnika, platno, 1988 Milček Komelj, dr. znanosti in pesnik, je do upokojitve leta 2011 predaval na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani. 10 let je bil predsednik Slovenske matice. Je redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, redni član Evropske akademije znanosti in umetnosti v Salzburgu in častni občan Novega mesta. Je podpredsednik SAZU za humanistične, družboslovne in umetnostne vede. Njegova bibliografija obsega nad 1500 objav, od tega več kot 30 knjig in vrsto katalogov. Tako kot tehnologija ljudi medsebojno odtujuje, se že dolgo, posebej pa v da- našnjih 'koronskih' okoliščinah, izkazuje tudi kot hvalevreden način, ki omogoča vsaj virtualno ohranjati osebne stike, če ti že niso drugače mogoči. Štefan Pla- ninc pa je v vsakršnih razmerah in tudi kot samotar vzpostavljal stike z ljudmi že z ustvarjalno invencijo in se z njo 'virtu- alno' sporazumeval tudi s svetovi, ki jih nikoli ni mogoče videti drugače kot z no- tranjimi očmi. Navezoval je imaginaren stik s starimi dobami, celo prasvetom, kjer so namesto ljudi utripala le prabitja, in se od tam selil v čase znanstvene fanta- stike z vesoljskimi zvezdnimi ladjami, sle- herno civilizacijo pa je dojel le kot postajo v zemeljskem zaporedju katastrof in kot prizorišče večne nevarnosti ter jo slikal kot bleščeč polom. Kot opazovalec sve- tovnega dogajanja je posebno rad slikal v perspektivi izginjajočo cesto kot pot, ki pelje v neznanost, če že ne nikamor, med- tem ko se od vsepovsod k njej usmerjajo in na njej pojavljajo nevarnosti, kakršno simbolizira na primer predpotopni no- sorog, med žrtvami pa posebej izstopajo na nitkah usode nanizani nemočni otro- ci. Umetnikove podobe so postajale kar njegov virtualni (nekdanji televizijski ali današnji računalniški) ekran, v katerega je projiciral vso človeško lupino, človeške okruške in svojo razbolenost ter pozor- nost. Kadar je na takih ustvarjalnih poteh ume- tnik komuniciral tudi s preteklostjo, je fi- gure iz nekdanjih časov pogosto ugledal le kot postave iz njihove umetnosti, a samo kot prazne draperije, človeka pa kvečjemu kot izsanjano lutko. Vso to strašljivost in odtujenost je urejal v tip kompozicije, ki jo je imenoval razpršena, ker je na takih slikah vse uravnaval v nekakšno uravno- teženo lebdenje, a je hkrati vse prepuščal nesmislu ali brezupu. Med takimi Planinčevimi slikami kot značilna posebnost izstopa v vsej svoji na- zornosti z umetnikovo specifično slikar- sko tehniko rahlo zamegličena podoba Kaos, ki v tako dojetem svetu odslikava njegov kaos že z naslovom. S skrivno- stnostne slike ni mogoče razbrati, od kod je vanjo vstopila sevajoča nevarnost, in ni videti, ali jo je povzročil prebujeni virus iz prasvetov ali morda človek z usmerja- njem nevidnih sil ali snovanjem umetne inteligence. Jasno pa je videti, da domi- nantna figura, ki v takem svetu odloča, ni več človek, ampak le še njegova brezglava lupina, kot da je humanizma konec in da ostaja v tako izpopolnjenem svetu le še videz. Namesto za tisti čas običajne ceste sredi slike dominira navzgor usmerjena, s progami preprežena draperija (ne ve se, ali gre za črtast jopič ali kako uniformo z našitki), namesto glave pa se pri vrhu iz nje kaže bela praznina z nekakšno ceva- sto anteno. Namesto roke se v diagonali pokroviteljsko spuščata nad ostanke člo- veštva le beli cevi, nad postavo pa dirigira rdeče ognjevita abstraktna roka, medtem ko se na desni iz neobstoječe glave širi prav tako rdeče razžarjen duhovni ogenj ali skrivnosten izpuh, ki se mu pri dnu slike zaradi kompozicijskega ravnotežja pridružuje nekakšen rdeč dimnik, iz ka- terega se kadi bel dim. Seveda tako zasnovane slike nikakor ni mogoče enopomensko razložiti, ampak se tovrstne slikarjeve fantazme predvsem so- očajo s fantazijo gledalca, ki svet dojema iz svojih lastnih vsakokratnih izkušenj. Jasno pa je videti, da je njeno bistvo v slikanju fantazmagorične situacije, ki vzbuja nela- godna občutja, v srhljivi viziji in nerazum- ski zasnovi; gotovo pa je slika za umetnika posebej pomenljiva, saj je že osem let po- prej prav táko brezglavo rebrasto figuralno tkanino z enako izproženima 'rokama' raz- prostrl na svoji sliki Gora mojih sanj, prav tako na njeni sredini, le da na spodnjem delu in tik pod rudnikom umetnikove do- mišljije, ki ga je ponazoril z ognjeno rdečo sveto goro avstralskih Aboriginov Ayers, katere rdečina se je naselila tudi v segmen- te pričujoče, na ekran zračne sinjine proji- cirane slike. vzgoje Področja 40 Vzgoja, junij 2021, letnik XXIII/2, številka 90 Izpraznjeni jopič je slikar, ki je bil velik estet, kot z medaljami okrasil z zanj značil- nimi zlatimi jabolki, ki so kot spomini na nekdanje pravljice pogosto posuti po nje- govem slikarstvu, le da se najpogosteje ko- talijo med bolj staromodnimi prividi, s ka- terimi je umetnik komuniciral na daljavo kot s kostumi s starih slik. Levo spodaj pod cevasto roko je ogroženo človeško bitje kot torzo v zaenkrat še dosedanji anatomski obliki, prepoznavni kot plastično naslikan dekliški hrbet, a se z izpuhavanjem bele- ga dima iz obeh ram očitno že spreminja, pričesko pa je bitju razburkal neznan piš; deška figura na desni strani je videti vsaj toliko kot človek nekakšen ukročen mar- sovec z ovratnico, če že ne nagobčnikom, ki prav tako zre predse, proti beli črti v neznano. Desno zgoraj pa se v zraku vrti neznani svet ali zanj tako (ne)pomemb- na, spremembam prilagojena nogometna žoga, preoblikovana v neznano okroglo plovilo; ena od obeh srebrnih krogel, vrže- nih v nebo, pa se vrti v svojem kolobarju kot neznan kozmični planet. Kaos na sliki je navzven sicer kompozi- cijsko urejen, a vendar ostaja brez cilja, smisla in Boga, ker je kljub svetli zračno- sti in skrivnostni zamegljenosti vse samo privid iz nelagodnih sanj, ki so preroško navdahnjenemu slikarju slikale, kam gre prihodnost. Na nekaterih njegovih sli- kah ljudje čakajo nanjo kot na neznanca ali strmijo proti natanko izrisanim ob- zorjem, kjer kraljujejo ptiči in neznani kozmični in tehnični pa tudi bolezenski pojavi. Ljudje bolj komunicirajo z nezna- nim kozmosom kot sami s sabo ali pa so postali le lebdeča strašila, ki jih preraščajo žuželke, in si med seboj ne morejo več po- magati, niti očetje in sinovi ne. Ponekod se vse celo raztrešči na fragmente, v po- dobe katastrofe, in slikar vsakršne razbiti- ne rešuje le tako, da jih obeša na nitke in jih, zaupajoč v moč lepote, tako razvršča vsaj v estetske prikazni. A vsepovsod je tak kaos obvladovan le na videz in zato v svojem bistvu še toliko bolj razviden; vsaka zgolj formalna popolnost pa se raz- kriva kot gola lupina in zgolj kot iluzija. Umetnik, ki je v tako stanje že pred tem videl vpleteno tudi politično dogajanje in je naslikal tudi Orwella, generale 'no- roglavce' ali celo Titu podobnega, le da oplešelega Frankensteina z jugoslovansko zastavico, ki mu je skozi glavo poslal elek- trošok, je svet nazadnje doživljal le še kot brezzračen prostor ali celo akvarij. Sanjal je o umetniških lepotah nekdanjega špan- skega zlatega veka, o srebrnem svetu in zlatih ornatih, a se je v življenju počutil v kaosu, napolnjenem le z izginevanjem, iz katerega se je vse bolj vračal nazaj v pra- svet, s slikanjem katerega se je sprva tudi umetniško profiliral. Kakorkoli je Planinčev ustvarjalni svet kuriozen in prežet z domišljijo, ki je od- zvanjala realnost v svetu, je vznemirljiv tudi še danes, ko strašijo po svetu nove in morda ne le nove nevarnosti ter nas nove tehnologije ogrožajo in nam hkrati lajšajo življenje in ko se skuša iz kaosa delati vsaj navidezna urejenost. V njeni navidezni trdnosti pa najbrž vendar ostaja vse brez- temeljno in samo razpršeno, kajti resnič- na trdnost lahko prihaja samo od zgoraj ali samo od znotraj, sama lepota pa je v negotovosti sveta lahko tudi razpršena in labilna. Liza Novak (12 let) Kam gre čas Kam gre čas, ko dan poteka? Kaj se zgodi, ko se leto izteka? Kdo si ti in kdo sem jaz, kakšen je sploh najin obraz? Zakaj ljudje vprašanja imamo? Zakaj se radi s slavo bahamo? Kje je moč, ljubezen živa, kje je Bog, ko sovraštvo biva? Kaj nevednega je v ljudeh, saj smo na Zemlji le v gosteh. Kaj na drugi strani je? Kaj za temi vrati je? Morda nov svet ali pa rešitev za planet.